18 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 PREBIVALCI KOMENDE PO DRUŽINSKI KNJIGI PETRA PAVLA GLAVARJA VIKTORIJAN DEMŠAR Čudovito smiselno in sistematično urejeno je Peter Pavel Glavar napisal »družinsko knjigo« z naslovom: Examen doctrinae chri- stianae ab anno 1754—1760. Pozneje je bil nalepljen napis: »Status animarum« za ko- mendsko, tedaj številno župnijo s 3000 duša- mi. To knjigo, ki je edinstvena, je Glavar za- pustil komendski župniji in slovenskemu na- rodu kot prvorazredni kulturni spomenik, ker je — kot se zdi — prva te vrste. Prav ta knjiga nam odkriva sociološke raz- mere župnije Komenda v 18. stoletju. Pa tu- di na druge slovenske, zlasti na gorenjske kraje, bi mogli mnogokaj obrniti. Preden preidem k nadrobnejši razpravi, želim predstaviti to knjigo samo. Platnici (21 X 31,50 cm) z debelino 0,50 cm sta usnje- ni. Zgornja platnica je okusno dekorirana; usnjeni rob knjige ima 10 cm, na njej je vtisnjen napis, kot je že zgoraj povedano. V knjigi so najprej Glavarjeva lastnoročno v slovenščini pisana in od njega sestavljena vprašanja in odgovori krščanskega nauka, in sicer: 20 vprašanj za »te maihne otroke« in 47 vprašanj za »te velike Ludi«. Odgovore na ta vprašanja je Glavar vsako leto spraševal od hiše do hiše, kjer 30 po družinah ponavljali, kar so se prej v župni cerkvi naučili. Ob tej priložnosti je sproti sestavljal podatke o družinskih članih, koli- kor je bilo potrebno dopolnjevati pravim ma- tičnim knjigam. To delo ni bilo lahko, ver.- dar ga je z veseljem opravljal, ker je bi.' prvi, ki si je takšno delo sistematično naložil in vpeljal, kar izpove tudi na prvi strani te knjige ob svojem priimku. Imel je res veliko skrb za svoje vernike, ki jih je vsestransko hotel dobro poznati. Leta 1754 piše o tej svoji akciji komenda- torju Testaferrati, kako ga zlasti otroci težko čakajo, da pride v njihovo hišo, kjer so se pač o vsem pogovorili, ker ga je kot župnika zanimalo pa tudi kot gospodarstvenika, ki je rad ljudem svetoval pri izboljšanju njihove- ga obdelovanja njiv itd. Zbrane podatke je v vsaki hiši na grobo napisal, doma pa prepisal v knjigo, ki jo je razporedil po rubrikah, kakor sledi: Zgoraj v sredi je najprej označeno naselje, ob tem letnica vpisa. Ob levem robu številka prebi- valcev tako, da prva črno pisana številka po- meni župljana naselja, pod to pa rdeča šte- vilka pove zaporedno številko župljanov. Na- to je »vulgo« imenovanje hiše, pod katero go- spoščino hiša oziroma posestvo spada in ko- likšno je posestvo. V isti vrsti kot številka je ime in priimek osebe: najprej staršev z izredno točnimi podatki obeh, nato starost, ločeno moške oziroma ženske osebe ali otro- ke, takoj nato ocena znanja in razne obrobne pripombe, ki so neprecenljive važnosti še da- nes za rodove, ki še žive. Označen je tudi prejem velikonočne spovedi in obhajila v po- sebni rubriki. Med obrobnimi pripombami so zaznamki o poroki, smrti, odšel itvi posamez- nih ljudi v druge kraje, vpoklic k vojakom, odhod v šole itd. Vse to dokazuje, da je Gla- var dobro poznal svoje in važnejše družinske dogodke zapisoval v družinsko knjigo, kar vse danes odkriva sociološko stanje Komende in tudi širšega slovenskega obsega. Obravnava te knjige bo obsegala v glav- nem: a) prebivalce posameznih naselij, b) po- sestno stanje družin, c) podložnost hiš, d) de- javnost prebivalcev, e) služabništvo pri go- spoščini in pri kmetih, f) inteligentnost pre- bivalcev, g) starostno življenjsko dobo, h) šte- vilčnost v družinah, i) družine, ki so z očeto- vim priimkom še danes ostale pri isti hiši oziroma še v ravni liniji obstajajo. V župnijo Komendo sv. Petra na Gorenj- skem so do jožefinske komasacije večjih žup- nij spadala naslednja naselja s številom duš iz 1.1754: najprej z 19 prebivalci Komenda, ki je obsegala samo graščino, cerkev, duhovni- ško hišo poleg cerkve in hišo za uslužbenstvo ter razna gospodarska poslopja. Na podnožju komendskega hriba je bila Aplenca z 49 župljani. Njen podaljšek je bila Kaplja vas s 143 prebivalci (danes vsa tri naselja sestavljajo Komendo). Vas Klanec je štela 297 ljudi. Del Zaloga, ki je bil leta 1256 priključen Komendi, je štel 37 prebivalcev (to so tri večje kmetije, ki še danes vztrajajo pri Komendi, češ, če so naši predniki čez 700 let spadali k sv. Petru, bomo še mi. To so ponovno s podpisom potrdili na izjavi, ki se s št. 352/62 hrani v župnijskem arhivu). Takratna (komendska) Dobrava je bila močno naselje s 105 prebivalci. Vas Pod- boršt (pod cerkvijo) je štela 124 ljudi, Gmaj- nica z Mlako pa 234 duš. Prijetno ležeče naselje Gora je imelo 64 lju- di, Potok pa 59 prebivalcev, Breg 118, bližnje kronii:a Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 19 Glavarjeva »družinska knjiga«, spisana v letih 1754 do 1760 (Foto Majhenič). Našovče 148 župljanov. Vas Žeje 84 duš, Moste s 317 prebivalci, Suhadole z 236 ter Križ z 259 župljani so zaključili sedanji ob- seg komendske fare. Poleg naštetih vasi pa so spadle do Jožefa II. v Komendo še hribovske Tunjice z 245 prebivalci, dolinske Zapoge z Dorniki in Torovim s 315 ljudmi ter vas Pšata (sredi cerkljanske fare) s 119 župljani. Po štetju vseh naselij je bilo leta 1754 pod Komendo 2972 duš, leto pozneje pa 2968 pre- bivalcev. Zal se te številke ne ujemajo z za- porednim številčnim Glavarjevim zaključ- kom v knjigi, ki znaša za 1754. leto 2979 duš. Čeprav ne gre za bistveno razliko, se vendar čudim, da je ta napaka napisana, ker je bil Glavar vsestransko vestno natančen. Sodim, da je bil preutrujen. Na utrujenost bi mogli sklepati, da se je zaradi nje zmotil; tako npr. pri rdečih zaporednih številkah manjkata številki 766 in 767. Pri številki 2700 je napisal prvotno 2600 namesto 2700 in tako štel zapo- redoma do 2640 namesto 2740, kar je osebno tudi popravil. Zgodilo se je tudi, da je črno zaporedno številko dvakrat napisal isto (Pri Dobravi... št. 70, pri Križu pa št. 128). Na območju sedanje komendske župnije je bilo tedaj 2293 duš, ostalih 679 pa je pripa- dalo Tunjicam, Zapogam in Pšati. Vsekakor je bila Komenda do Jožefa II. številčno močna, ko se je gibalo število fara- nov okrog 3000, katerih življenjska raven je bila za naše pojme zelo skromna. Velja omeniti, da je v zadnjih desetletjih nastalo večje zanimanje med Slovenci doma kot v tujini med izseljenci, ki bi radi vedeli, iz kakšnih hiš in razmer izhajajo njih davni predniki. Glavarjeva »družinska knjiga« mnogo pojasni domačinom kot komendskim izseljencem. Iz knjige se točno vidi, koliko je bilo celih kmetij ali »gruntov«, koliko 1/2 in 2/3, koliko 1/3 in 1/4 in koliko hišarjev ali »bajtarjev« s kakšno njivo ali vrtičkom. Celi gruntarji imajo povečini še posebne bajte za ostarele starše in razne tete ali stri- ce ali pa tudi za stanovalce, ki so z delom odplačevali stanarino, čeprav so se verjetno ukvarjali še s kakim drugim poslom kot s pletenjem košev, izdelovanjem cekarjev itd. ter hodili kamorkoli v dnino. Se po zadnji vojni je bilo videti ponekod posebne nasade vrb za pletenje. Sedaj tega ni več. V Podborštu, na Gmajnici in na Mlaki so bili večinoma lončarji, ki so živeli v ne- ugodnih razmerah. Revne, večinoma lesene ali pol lesene pol zidane bajte s surovo opeko so bile kotišče raznih bolezni zlasti j etike, zakaj v »hiši« se je delalo, spalo in prav tam so bili vmes tudi bolniki. To je bil edini topli prostor v hiši tudi za sušenje lončarskih iz- delkov. Trdnejši posestniki so imeli zidane hiše iz kamna, ponekod tudi enonadstropne, ki so pa danes že daleč od prvotne oblike, neka- tere pa tudi razpadajo. Spodnji hišni prostori so bili močno obokani, predvsem prostorne veže in kleti. V vežah se je tudi pozno jeseni in pozimi delalo (proso se je melo, pozneje tudi ličkala koruza itd.). Takšne veže in kleti so še tu in tam ohranjene (Pri »Pircu« na Potoku, pri »Drešarju« na Klancu, pri »Brez- niku« na Križu, pri »Strcinu« v Komendi). Pa naj govorijo iz vseh komendskih naselij nasednji številčni podatki: 20 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 Vsako leto so morali gospodarji svojo, po urbarjih določeno dajatev oddajati svojim go- spoščinam ali določenim ustanovam, ki so bile v bližini ali tudi oddaljene. Omeniti hočem le najvažnejše, katerim so morali kmetje in hišarji vsako leto spolnjeva- ti svoje obveznosti. Graščine, ki so imele v komendski župniji svoje podložnike, so bile: Bogenšperk nad Li- tijo, Brdo pri Lukovici, Bistra pri Vrhniki, Čemelo pri Kamniku, Jablje pri Mengšu, Križ pri Komendi, Smlednik in Komenda sama. Prav tako je imela nekaj podložnikov de^ želna oblast v Ljubljani. Med samostani se naštevajo trije: samosta- ni dominikank v Velesovem, klaris v Meki- njah in v Skofji Loki. Zastopane so bile tudi cerkvene ustanove kot stolni kapitelj v Lju- bljani, posebej še ljubljanski škof in proštija v Radovljici. Omenjene so tudi domače cer- kve v Komendi, Mostah, Suhadolah in v Za- pogah. Pod komendsko gospoščino so kompaktno spadale vse hiše iz vasi Klanec in Podboršt, pod graščino na Križu pa vse hiše iz vasi Križ. Ostale hiše iz drugih vasi pa so bile podlo- žne tej ali oni že zgoraj našteti gospoščini. Kakšne obveznosti so imeli ti podložniki do svojih gospoščin, bi bilo treba poiskati v za- devnih urbarjih. Vsekakor pa so morali biti tedanji komend- ski farani delavni ljudje, da so mogli vse te obveznosti opravljati, svoje domove ohraniti in svoje družine preživiti. Se pred drugo svetovno vojno so bili ne- kateri, ki niso bili izučeni v kaki obrti in po- dobno, srečni, če so bili uslužbeni pri kakem gospodarsko močnejšem kmetu z določenimi dolžnostmi: oskrbovati živino, biti voznik, so- delovati pri vseh poljskih in gozdnih delih. Tudi pastirje so imeli, če ni bilo domačih ot- rok. Brez takšne tuje delovne sile svoj čas ni bilo mogoče voditi večjega kmetskega gospo- darstva, čeprav so že bili v uporabi nekateri stroji kot kosilnice s konjsko vprego, mlatil- nice itd. Koliko bolj pa je vsako večje kmetsko go- spodarstvo potrebovalo pomožnih delovnih rok pred nekaj stoletji, ko je bilo treba še vse ročno obdelovati! Celo manjša posestva so potrebovala vsaj deklo ali pastirja, kar je razvidno iz Glavarjeve družinske knjige. Iz prvega Glavarjevega testamenta 1753 je razvidno, kako skromno je bilo tedanje živ- kronika. časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 21 Ijenje, ko določa udeležencem, 12 fantom in 12 dekletom, in še drugim določenim v pri- meru njegove smrti po pogrebu izročiti kos kruha in forint. Tedaj so res vedeli, kaj se pravi »kruh služiti«. Poleg kmetskega dela so se ljudje ukvarjali tedaj tudi z lončarskimi izdelki, pletenjem raznih košar in pletenih voznih košev itd. iz vrbovja. Iz slame so pa pletli znamenite go- renjske »cekarje«. Te izdelke so prenašali v prodaj v koših na hrbtu po slovenskih krajih (kar se je moglo videti še prva leta po drugi svetovni vojni). Pa tudi na Tirolsko so odva- žali svojo robo, zlasti še slamnike, kar zasle- dimo v Glavarjevem pismu komendatorju Te- staferrati leta 1754, ko poroča, kako je dobil iz Tirolske rdečkast marmor za oltarno mizo itd. glavnega oltarja v župnijski cerkvi v Komendi — z Jelovškovim nastavkom. O 25-letnem Juriju Kernu iz Klanca je pri- pomba v družinski knjigi: »Ivit ad Styriam cum mercatura^ (po kupčijskih poslih je od- šel na Štajersko). Domači gospoščini v Komendi in na Križu sta imeli določeno število uslužbencev. Komenda je imela oskrbnika (50 let starega), ekonoma (48 let), vratarico (46 let), kuharico (18 let), 2 hlapca (23 in 30 let), 2 dekli (20 in 40 let), pastirja (50 let) in pastirico (12 let), torej 10 uslužbenih. Mežnarija Komen- de: cerkovnik s hlapcem (20 let), pastirica (14 let), ki sta bila brat in nečakinja mežnarjeva in sestra mežnarice kot splošna pomočnica. j Faksimile ene strani Gla- varjeve »družinske knjige« (Foto Majhenič). 22 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 Križ: 2 pisarja (20 in 30 let), oskrbnik (62 let), vratar in ječar (46 let), kuharica (37 let), 2 dekli (19 in 21 let), kravar (18 let) in pod- kravar (16 let), vrtnar (52 let) in podvrtnar (19 let), svinjski pastir (53 let), kokošji pastir (55 let), ribič (64 let) in pasji pastir (19 let). Vsi ti usležbenci so bili večinoma iz bližnje okolice, iz Podboršta in Mlake itd., pisar An- ton Layer pa iz Kranja itd. V naslednjem navajam, koliko in kakšne starosti hlapce in dekle, pastirje in pastirice pa tudi mlinarje so imele posamezne vasi pri večjih kmetih oziroma kmečkih hišah, kjer ni bilo otrok, domačih moči oziroma so bili otroci še majhni. Kjer pa je ostal pri hiši kak »stric-«, je bil za hlapca, in kakšna »teta« za deklo. Do zadnjih moči je moral vsak delati za vsak- danji kruh. Starejši in oslabeli ljudje niso bili nikjer zaželeni, povsod so se jih nekako branili. In kolikokrat je moral ta ali oni zgaranec, ki je vse življenje trdo delal na kmetiji temu ali drugemu gospodarju, na starost hoditi od hiše do hiše prosit hrano in ležišče v kakem hle- vu, kjer je bil navadno tudi kraj njegove smrti. Zato je zanimivo, da so kmetje želeli imeti le mlajše moči, kar bo naslednji sez- nam tudi pokazal: Aplenca: 1 hlapec (23 let); Kaplja vas: 2 hlapca (16 in 20 let), 2 dekli (18 in 19 let), 1 pastir (13 let), 1 pastirica (13 let); Klanec: 4 hlapci (od 18 do 34 let), 5 dekel (od 15 do 30 let), 1 pastir (15 let); Zalog: 1 hlapec (22 let), 1 dekla (20 let), 1 pastir (13 let); Dobra- va: 3 hlapci (od 16 do 24 let), 3 dekle (od 16 do 17 let); Podboršt: 1 hlapec (23 let); Gmaj- nica: 2 dekli (20 let), 1 pastirica (16 let) in 1 mlinar (47 let); Mlaka: 1 dekla (26 let); Gora: 2 hlapca (18 in 23 let), 1 dekla (20 let), 1 pastir (14 let); Potok: 3 hlapci (od 15 do 27 let)', 2 dekli (20 in 32 let); Breg: 5 hlapcev (od 20 do 30 let), 4 dekle (od 20 do 21 let), 2 pastirici (8 in 15 let); Nasovče: 1 hlapec (17 let), 1 dekla (20 let), 1 pastir (16 let), 1 pastirica (17 let); Žeje: 2 hlapca (19 in 23 let), 5 dekel (od 18 do 25 let), 3 pastirji (od 13 do 16 let); Moste: 2 hlapca (20 in 30 let), 3 dekle (od 17 do 25 let), 1 pastir (13 let); Suhadole: 9 hlapcev (od 18 do 30 let), 7 dekel (od 18 do 32 let), 2 pastirja (13 in 15 let), 1 pastirica (12 let). Poleg gospoščin so imele hlapca oziroma deklo ali pastir j a(-ico) naslednje hiše v na- seljih: Aplenca: Kramar; Potok: Pire, Kozu, Prjel; Kaplja vas: Ropret, Remic, Svetec, Ocepek; Klanec: Hanžek, Ofnar, Lenarč, Pro- stor, Mikel; Zalog: Kirn (v bajti je stanoval tedaj upokojeni župnik Janez Grošelj, star 70 let); Dobrava: Kosirnik: Podboršt: Cuk: Gmajnica: Remcev mlin; Mlaka: Cokvar; Go- ra: Peter (Rejc), Kozel, Zimand; Breg: Zu- pane (Span), Mivc, Pergav, Milhar in Toma- ževe; Nasovče: Lavriha, Mihevov, Oborh; Že- je: Hočevar, Gašper, Boštek, Vrhovnik in Kan- cUja; Suhadole: Letnar, Maren, Kancilja, Po- vudnik, Zebovc, Ramus, Slivar, Rozman, Ko- dre in Sršen; Križ: Vavptov Jur, Tilka, An- dreas, Pavlek, Breznik. Tako je tedaj služilo na kmetijah 36 hlap- cev v starosti od 15 do 36 let, največ jih je bilo med 20. in 30. letom. Dékel je služilo 37 v starosti od 15. do 32. leta, 11 pastir- jev od 13 do 16 let starosti in 7 pastirie v starosti od 8 do 16 let. Starost teh zaposlenih (hlapcev kaže, da starejšega, že izčrpanega človeka nihče ni več obdržal pri hiši, če se ni oženil. Podobno je bilo z deklami, če se niso poročile. Tako je tolikrat tem oslabljenim ljudem ostalo edino še ¦— beračenje, če jim ni bilo že v kraju določeno dobivati hrano zdaj pri tej zdaj pri drugi hiši. Iz najrevnejših družin so šli že kmalu služit najprej za pastirja oziroma pa- stirico, ki pa ju navadno pred 13. letom še niso hoteli sprejemati v »službo«, ki je za- htevala že svojevrstno odgovornost in tudi nekaj več moči. Glavar je dobro poznal bedo in revščino mnogih župljanov. Ker je tudi sam v svoji mladosti doživljal težo revščine, je na razne načine izražal sočutje do pomoči potrebnih, kar dokazuje že njegova prva oporoka iz leta 1752, ko določa, naj se na dan njegovega pogreba, na 3. in 7. ter 30. dan razdeli naj- potrebnejšim vsakokrat po 30 forintov, red- nim beračem pa 20 forintov. Vsak uslužbe- nec iz njegove hišne družine naj dobi po 2 forinta, obveščevalec pogreba pa 3 forinte in hrano. Na dan pogreba naj se posameznim najpotrebnejšim družinam v fari podari hle- bec kruha in vrč vina. Kako cenjen je bil tedaj kos kruha! Iz oporoke leta 1761 pa je razvidno, da so bili kmetje pogosto več ali manj zadolženi bodisi zaradi slabe letine bodisi zaradi bole- zni in podobnega. Kot podložniki večkrat ni- so mogli oddati svojih obveznosti kot dese- tino ali pa prispevek za vzdrževanje cest ozi- roma poljskih potov, niti niso mogli takoj plačati vino, ki ga je graščinska vprega do- važala z Vipavskega ali iz tržaške okolice, kamor so od tod vozili oves in med itd. Med dolgovi kmetov se v oporoki omenjajo tudi zaostale takse za poročne listine, popra- vilo potov, za pijačo ob porokah ali pogrebih. Med dolžniki so vpisani poleg domačih tudi kmetje iz okolice kot npr. iz Luž in Police, Senturške gore in Jarš itd. Teh dolgov jim KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 23 Wieser, Komenda 1761. leta (Foto Majhenič). 1 ni Črtal, da ne bi kdo še zlorabljal morebit- nega črtanja dolgov v škodo manj premožnih, ki so svoje obveznosti izpolnjevali. V fevdalnem sistemu je bil poprečni človek ubog in reven, čeprav delaven. Na splošno pa je bil duševno zdrav. Bil je hvaležen, če se je kdo zanj kaj več zanimal. In Glavar je z vsakoletnim spraševanjem krščanskega nauka po hišah od leta 1752 da- lje spoznaval inteligentnost in pridnost ter splošno stanje življenjskih razmer svojih fa- ranov. Od leta 1754 dalje pa je v svoji dru- žinski knjigi vse to zapisoval. Otroci od 6. do 12. leta so morali odgovar- jati na 20 vprašanj, odrasli pa na 47. To spraševanje je navadno potekalo zgodaj spo- mladi, ko je bil že daljši dan in še ni bilo večjega dela na polju. To je bilo naporno de- lo od hiše do hiše hoditi v vsakem naselju. Vsak posameznik od končanega 6. oziroma začetega 7. leta dalje je bil vprašan. Mnogi so izredno jasno in pogumno odgo- varjali, drugi več ali manj natančno, nekateri tudi bolj slabo. Zelo je upošteval zdravstve- no stanje posameznikov: sklerozo pri starej- ših z njihovo pozabljivostjo; božjastno bolni ali nemi so po svoje odgovarjali. Vse je upo- števal in vsakega je po znanju in načinu od- govarjanja ocenil in oceno vpisal. Iz teh ocen se more sklepati na njihov značaj, kar je še danes za tiste družine, ki §e obstajajo po svo- jih potomcih, zelo važno. Ce koga ni bilo pri takem spraševanju, kar je v nekaj primerih omenjeno za tega ali onega hlapca, je tudi vpisano: »incapax examine« (ni sposoben od- zakaj ni bil navzoč. Verjetno je prav tedaj menjal gospodarja. Pri otrocih do 6. leta je vpisano: »incapax examine« (ni sposoben, od- govarjati). Kljub temu pa so posamezni otro- ci s 6. letom vpisani, da so dobro znali. Največ izprašanih od 12. do 25. leta je pre- jelo oceno: »optime« (najboljše) ali »perfec- tissime<< (najbolj dovršeno). Od 25. do 50. leta jih je precej prejelo oceno: bene (dobro). Sem in tja so tudi pripombe »nescivit« (ni znal) to ali drugo vprašanje, ki je tudi s številko označeno. Pri otrocih je opravičilo slabšega znanja pripomba: »flevit« (jokal-a je) ali »ex timore confunditur« (iz strahu je bil zmeden-a), kot bi hotel povedati, saj zna, samo tedaj pa je bilo z njim tako. Pri odraslih opravičuje bo- lezen »febricitans« (ima vročino —^ je v po- stelji), »debilis« (slabost). Danes bi rekli mor- da sklerotičen pri najstarejših, pri otrocih pa ni nadarjen. Izjemoma omenjam nekaj posebnih ocen. Pri družini Herman iz Zapog je označena ocena: »audacter respondit et optime scivit«, kar pomeni, da je »korajžno odgovarjal in najboljše znal«. Iz tega rodu je izhajal znani general Herman, čigar hčerko je imel za ženo 24 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 Glavarjev podpiranec dr. Anton pl. Remic, dvomi advokat na Dunaju. Pri »Kramarju« na Klancu je pri 7-letni hčerki povedano: »Ja- sno odgovarja in najpopolneje na vsa vpra- šanja za odrasle«. Posebno oceno je 1754 (in tudi v naslednjih letih) dobil 23-letni Jurij Lenčik iz Mlake (vulgo Marinkin): »omnium parochianorum eruditissimus« (od vseh fara- nov zna najtrdnejše). So pa tudi ocene: »tr- mast« in »pozneje se je naučil«, če tega ali onega ni znal. Samo enkrat omenja lenobo, kar je zelo značilno. Ob takih priložnostih je Glavar doživljal tudi splošno človeške slabosti, značilne za ti- sto dobo, ko še ni bilo obveznega šolanja, kot npr.: da je Lenarčeva Jera iz Kaplje vasi ušla pred izpraševanjem. Podobnih pripomb je še nekaj vpisanih. Znal pa je vsakega ne- kako opravičiti, kot npr.: na str. 138 iz leta 1758 omenja 13-letnega pastirja, da je »zelo maloi znal, ker je šele prišel v župnijo«. Poleg že zgoraj omenjenih ocen so bile pri mnogih župljanih vpisane res izredne ocene, kot npr.: »optime et exacte« (najboljše in natančno), »praeclarissime« (najjasnejše), »super eminenter« (nad odlično), »Quam op- time« (kar najboljše) in še in še različnih pozitivnih in ne najboljših ocen kot: »Quam nihil scivit« (skoraj nič ni znal). Toda slednja ocena je zelo redka. Gotovo pa je Glavar 1759 za 30-letnega Antona iz Klanca z bolečim srcem vpisal, da je bil zaradi krvoskrunstva poslan v vojsko, za katero je morala vsaka gospoščina oskrbe- ti določeno število vojakov. Navadno so bUi poslani mlajši. Zgornja opomba kaže, da lju- dje niso tedaj bili posebno navdušeni za vo- jaško službo. Vpisano pa je, da je celotna slika ljudskega življenja prikazana. S to svojo natančno dejavnostjo je Glavar poleg svojega osrednjega namena, naj bi nje- govi farani vsaj glavne verskomoralne nauke poznali, hotel posredno vzgajati, naj bi znali poleg ročnega dela ceniti tudi duševno delo in svoje duševne sposobnosti izoblikovati. Zato je gojil največjo ljubezen do čim večje izobrazbe zlasti pri zelo nadarjenih in večkrat zelo revnih dečkih. Prav za takšne je usta- novil 1'760 v Komendi posebno šolo z inter- natom. (Glej Vikt. Demšar, »Nova pot«, 1956). Hote ali nehote je s tem spraševanjem vzgajal ljudi v čutu dolžnosti in reda. Vse Glavarjeve ocene in pripombe doka- zujejo zdravo duševno stanje tedanjih Ko- mendčanov in na splošno slovenskega člove- ka, o katerem je nedolgo za Glavarjem zapel tudi Valentin Vodnik v »Zadovoljnem Kranj- cu«, da mu je »glava na štuu vsajena, last- nost mu ne manjka nobena«, Zanimivo velja vedeti, koliko od 2291 ko- mendskih faranov je 1754 dočakalo starostna leta od 50. leta dalje. Od 50. do 60. leta starosti je bilo moških 87, žensk 82 Od 60. do 70. leta starosti je bilo moških 54, žensk 36. Od 70. do 80. leta starosti je bilo moških 21, žensk 14. Od 80. do največ 83. leta starosti je bilo moških 7, žensk 2. Ugotovitev, da je več moških kot žensk doseglo starost, more le to povedati, da so te- daj ženske mnogo več trpele kot moški, kot npr. z vsakdanjimi hišnimi opravili v »črnih« kuhinjah, kjer je bil stalno več ali manj hud prepih od vseh strani. Ta je povzročal razna obolenja na pljučih in ledvicah. Pa tudi več- krat pomanjkanje najpotrebnejše hrane, zla- sti kruha, teža materinstva itd. Tako je v tem letu »delalo« starost le 134 žensk poleg 169 moških, torej 35 žensk manj. (Glavar omenja pri ženskah nekaj vzrokov za zgod- nejšo smrt: lunatica na str. 72 iz leta 1754 in apopleptica. Pri moških pa slučaj: phre- neticus na str. 86 iz leta 1757). Nikakor ne smemo prezreti številnosti v tedanjih družinah, koliko otrok so poprečno družine štele. Družinsko poprečje so 3 ozi- roma 4 otroci. Redke so družine s 5 ali več otroki, le ena družina jih šteje 6. Malo zakoncev je bilo mlajših, poročali so se v resni dozorelosti. Starši so do skrajne meje držali posestvo v svojih rokah. Navadno so šele tedaj dali vajeti iz rok, če so popolno- ma oslabeli ali tedaj, če ni bilo pri hiši no- benega »strica« ali »tete«, ki bi nadomeščala starše, kar pa je bilo gotovo zelo redkokdaj. Ce so pa starši zgodaj umrli, se je pač moral navadno najstarejši sin, oziroma hči, poro- čiti tudi že pri 20 letih. To pa je prineslo drugim otrokom nove življenjske težave. Naj- prej to, da so morali iti zgodaj od doma slu- žit. Tudi starost zakoncev je zelo različna. Na- vadno je žena 10, pa tudi do 20 let mlajša od moža. Največ zakonov, vpisanih leta 1754, je bilo po starosti mož preko 50 let, starost žena pa od 34 do 47 let, ki so še morale skr- beti za majhne otroke. Na večjem posestvu se je 50-letni sin po- ročil z 19 let mlajšo nevesto. V poprečju bi po letnicah bila slika taka- le: Mož 56 let — žena 37 let, mož 50 — žena 39 let (imela 2 otroka), mož 60 — žena 41 let; mož 76 — žena 52, mož 57 — žena 47 let. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 25 mož 62 — žena 42. Le redki zakonci so imeli isto starost. Prav je, da omenim tudi družine, ki so še danes od začetka 18. stol. v isti hiši s prvot- nim družinskim priimkom. Redke so, zato bolj zanimive. Navedem le zakonce iz leta 1754: Na Klancu: a) 1/2 posestnik vulgo »Jurjovec«: Osvald Lah, star 40 let in Uršula Cvirn, stara 35 let. b) celo posestvo »Lenarč«: 46-letni Osvald Lah in 27-letna Mana Zadergal. Na DoBravi: a) 1/3 posestnik »Korbar«: 35-letni Miha Korbar in 35-letna Magdalena Habjan. b) celi posestnik »Kosimik«: 20-letni Jer- nej Kosirnik in 20-letna Lucija Čebul. V Podborštu: a) hišar »Zimahar«: Primož Stele, 48 let star in 40-letna Marija Zorman. b) hišar »Markee«: 42-letni Vid Pirnat in 28-letna Neža Hafner, c) hišar »Škle«: 52-letni Lovrenc Stele in 30-letna Eva Lukanc. Na Mlaki: hišar »Jerneje«: 25-letni Gašper Ravnikar in 25-letna Marjeta Štebe. V Kaplji vasi: celo posestvo »Malenšek«: 53-letni Osvald Zadergal in 51-letna Neža Kern. Na Potoku: celo posestvo »Pire«: 42-letni Nikolaj Čebul in 23-letna Marija Jenko. Na Bregu: a) 1/2 posestva »Mivc«: 31-letni Luka Jen- ko in 31-letna Helena Fajon, b) 1/2 posestva »Ropret«: 38-letni Luka Kern in 35-letna Uršula Mlinar (sedaj Zofija Kern, poročena Lipovšek). V Nasovčah: a) 1/4 posestva »Lipar«: 42-letni Jernej Males in 42-letna Magdalena Pirnat, b) 1/4 posestva »Babic«: 47-letni Egidij Lap in 60-letna Helena Zupan (sedaj Ana Lap, poročena Pire). V Zejah: a) celo posestvo »Ferjan«: 40-letni Jurij Lap in 35-letna Katarina Zorman, b) celo posestvo »Hočevar«: 34-1 etni Gaš- per Hočevar in 29-letna Marija Kancilija, c) celo posestvo »Boštek«: 56-letni Gregor Stebe in 34-letna Marta Hembšak. V Mostah: a) hišar »Kovterc«: 40-letni Tomaž Kovterc in 30-letna Marija Vipave. b) celo posestvo »Sive«: 40-letni Osvald Sivec in 36-letna Marija Koncilja. c) 1/2 posestva »Micnek«: 52-letni Jernej Obrulk in 35-letna Neža Lah. V Suhadolah: a) celo posestvo »Povudnik«: 46-letni Ma- tija Bergant in 37-letna Neža Stupar, Graščina na Križu, požgana v drugi svetovni vojni (Foto Majhenič). 26 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 b) 1/2 posestva »Pirnat«: 24-Ietni Janez Pir- nat in 22-letna Marija Plevel, c) celo posestvo »Maren«: 45-letni Jakob Marin in 30-letna Marija Ramus, d) celo posestvo »Ramuš«: 35-letni Urban Ramus in 32-letna Uršula Grošelj. Na Križu: a) 1/3 posestva »Pavlek« — Povelkâ: 38- Ictni Aleš Grintal in 38-letna Helena Grintal, b) hišar »Fajmošter«: 60-letni X.uka Lu- kanc in 52-letna Marija Grintal. Samo 24 družin se je po ravni liniji očeto- vega priimka do danes ohranilo v hišah tudi z istim družinskim nazivom kot leta 1754. Pri dveh hišah pa sta v ravni liniji do danes hčerki, ki sta prevzeli domačijo in se poro- čili ter tako spremenili družinski priimek. Zares skrivnostna je nit življenja! Cele vrste priimkov, ki so leta 1754 in še dolga desetletja potem bili pri raznih večjih ali manjših domačijah, danes sploh ni več na območju komendske župnije. Ti priimki so večinoma čisto slovenskega izvora. Nave- dem jih kar po vaseh, kjer so bili, a jih danes ni več. Komenda: Senožečnik, Jemec, Zagoričnik. Klanec: Fajon, Brankovič, Zavrl, Gradišek, Cu jež, Kušar. Dobrava: Juras, Kunstl, Hvale. Podboršt: Savinšek. Gmajnica: Zupan, Lenček. Mlaka: Frača. Gora: Jakól, Tomelli (Tomelj). Aplenica: Eabič, Knapič, Stamicar. Kaplja vas: Vodnik, Bidovec, Auman, Glas, Kalinšek, Zakovnik. Breg: Lampert, Lamšek, Balis. Nasovče: Šuštar, Ajdovec, Trebar, Oborh, Mirt. Žeje: Knific. Moste: Per, Cerar, Korant, Bogataj, Bobič, Vinograšek, Podbregar, Gams, Robida, Oman, Koren. Suhadole: Zupane, Hostnik, Sesek, Podpeš- kar, Burjovec, Rožič. Križ: Ježek, Breznik, Kočij an, Puncah, Ur- linšek, Prešern, Kugel in Grošan. Spomin na nekdanji družinski priimek pa je ta pri nekaterih hišah v »vulgo« poimeno- vanju hiše, kakor sledi: Na Mlaki: Frača. — V Nasovčah: Oborh in Mirt. — V Mostah: Korant in Cerar. — V Suhadolah: Hostnik in Burjovec. — Na Križu: Breznik. Morda bi mogel kdo reči: Cemu to suho- parno naštevanje raznih priimkov? K temu me je napotila skušnja, kO' so tu ali tam ne- kateri iskali izvor svojega rodu in ga tudi našli prav na podlagi družinskega priimka v tej župniji, čeprav ga danes ni več zasle- diti. Tu so določen čas bivali, pa so se odse- lili drugam ali pa izumrli, kar se je moglo ugotoviti na podlagi poznejših družinskih knjig — statusov animarum. To ima svoj po- men. Prav tako imajo tudi krajevni nazivi svojo slovensko podlago, ki karakterizira to ali ono naselje na pojožefinskem območju komend- ske župnije, ki sedaj vedno bolj narašča in se širi. Prikazani podatki o socialnem stanju pre- bivalcev so bistveno veljali notri v leto 1848, ko se je izbojevala zemljiška odveza in notri do 1852, ko se je pričela redna vsakdanja ljudska šola v Komendi in do začetkov za- družništva v naši deželi, ki jo je gospodarsko vedno bolj osamosvajalo. Na svoj način velja, da je (historia-magi- stra) zgodovina — učiteljica tudi v sedanjem času. SEZNAM KMETIJ IN HIŠARJEV PO »VULGO« IMENIH KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 27 KB: Vsa tri naselja so danes pod imenom: Komenda. Vse Icapelske cele kmetije imajo še svoje bajte z gostači. Danes ni več kmetij : Koritenca, Lenarč, Demovšek, Ocepik, Ropretov mlin in Vodnik, od katerega je še samo hiša z vrtom. Od aplenšlcih hišarjev pa je danes samo še Glavarjev beneficij in Kramar. Vse druge bajte so podrte in z novimi naseljenci pozidane. V novi obliki je danes »Vampek« pa tudi »Mlin pod cerkvijo«. PODBORST je obstajal iz samih hišarjev: Zimahar, Kermec, Tobias, Mivc, Cuk (z dvema hišama), Jurček, Stele (Skié), Drolka, Ahec, Arjovc, Miklavž, Klobovs, Markee, Bendovc, Grogar, Kovčik, Jerneje, Zgajnar, Grabnar, Til- ka, Gregore, Hančika. Danes ni več priimkov: Miklavž, Drolka, Klobovs, Zgajnar, Tilka, Grogar in Hančika. 28 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 Vsi ostali SO bili hišarji, ki so se ukvarjali predvsem z lončarstvom: Truden (Pauer), Keklov An- žeR, Pauleška, Primožek, Boštjan, Natič, Ropret, Križel, Urban, Arovc, Adamič, Arjovc, Mik- lavžek, Močnek, Brezar, Lukeč, Marinkin, Baznek (Brecelj), Lečnik, Matijov (oslék), Rihtar, Beve, Cokvar, Bremšak, Petrove, Petek, Jerneje, Vrbanovc, Bukounik, Roje, Frača, Na Rav- nem. Danes ne obstajajo več: Keklov, Pauleška, Primožek, Natič, Ropret, Adamič, Baznek, Matijov, Beve, Truden, Rihtar in Lukeč. Danes ni več primerov: Rejc, Matevž, Peter in Hvade. Danes ne obstajajo več Lamšek, Remka. Flosman je današnji Zorman, ki je 1- 1754 pri hiši 1/24 kmetije, prav tako Kočijaž, ki ga ni več. Gbanc pa je imel 1/12 kmetije. Priimkov Boštinka, Anderl, Romar, Ravnikar, Mihevov, Lauriha, Miha in Zauber danes ni več Danes ni več priimkov Plajbez, Kancilja, Kolar, Lukanc in Biček. KKONiKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 29 OPOMBE 1. Glavarjeva družinska knjiga 1754—1760. — 2. Glavarjeva oporoka 1752 s kodicilom 1760. 3