61 Nesmrtni Barnicz Če za te lepe kite bi prijel... Dante Alighieri (1265—1321) je znan predvsem po svoji znameniti Božanski komediji; že pred njo pa se je v svojem času uveljavil z liriko, ki je najpomembnejši rezultat sladkega novega stila (dolce stil nuovo), uspešnega pesniškega gibanja italijanskega srednjega veka. Osrednje pesniško delo te šole je prav Dantejevo Novo življenje (La vita nuova), za vso to liriko pa je značilen predvsem kult ženske kot najvišje lepote in kreposti, zato je tudi ljubezen v njej skoraj praviloma estetsko kontemplativna-, čutnost je skrbno zastrta, odkrivamo jo predvsem v njenem negativnem učinku, v silnem trpljenju zavrnjenega oboževalca. Takšen odnos do ženske in ljubezni je naj-čisteje izražen prav v Dantejevi pesniški upodobitvi Beatrice. 62 Dante Aligheri Vendar so pesnika vznemirjale tudi druge ženske (sicer pa je bil ob Beatricini smrti star komaj petindvajset let), marsikateri je v stilu poetike svojega časa posvetil kako pesem, vpletel vanjo tudi njeno ime (resnično ali izmišljeno), v enem primeru pa je žensko tako korenito »počlovečil«, jo približal sam sebi in se iz oboževalca spremenil v ljubimca, da so te pesmi resnična izjema v Dantejevi ljubezenski liriki. Gre za štiri pesmi, znane pod imenom »le rime pietrose«, ki so v Dantejevi liriki tudi sicer zanimive. Poznavalci Dantejeve lirike se nagibajo k misli, da je te »rime pietrose« — kamnite (trde, robate) pesmi navdihnila neka ženska z (resničnim ali izmišljenim) imenom Pietra (pietra — kamen), kar daje tem pesmim tudi poseben čar duhovite besedne igre. Predvsem pa je pesnik, poleg že omenjene nezastrte, celo poudarjene čutnosti, osvobojene zadnje sholastične spone, preizkusil v teh štirih pesmih vso svojo artistično domiselnost in spretnost: v prvih devetih verzih prve kancone je opis položaja zvezd menda tako natančen, da so astrologi po njem ugotovili celo datum nastanka pesmi, december leta 1296. Sicer pa je pesem značilna po svojem naravnost dramatičnem opisu narave in njenih menjav kot prispodobe pesnikove prav tako nemirne notranjosti. 2e pri tej pesmi je Dante pri zadnjih dveh verzih vsake kitice uporabil — namesto tradicionalne rime — isto besedo v različni pomenski zvezi. To menjavanje istih besed z različnim pomenom je dosledno izpeljal v drugi pesmi, o čemer na koncu sam s ponosom pravi: »... drznem si.. . novost... ki je ne pozna noben drug čas.« Nekoliko drugačno varianto podobnega ustvarjalnega procesa zasledimo tudi v tretji pesmi, kjer vzklik razvnetega ljubimca Da uzrl bi kdaj, čeprav na goli kamen bi vsak dan legal, živel le od trave, kam njenih oblačil se spušča senca! prav gotovo ne zveni več kontemplativno, temveč z vso neposrednostjo zemeljske moške čutnosti, čeprav, seveda, nič manj poetično. Do kraja se ta čutnost razodene v četrti pesmi, ki po svoji krepki, docela realistični metaforiki spominja na nekatere odstavke iz Pekla. Isti navdih, bolj ali manj izrazit realistični izraz, med seboj dopolnjujoča se artistična prizadevanja, ki so po mnenju samega pesnika vrednota zase, predvsem pa za liriko italijanskega srednjega veka tako nenavaden poudarek čutnosti, določajo tej liriki posebno mesto, današnjemu bralcu, zunaj moralnih konvencij in shematiziranih poetik, pa se odstirajo sveže in človeško prepričljivo. Pričujoče pesmi bodo skupaj z verzi iz Novega življenja in izborom drugih pesniških besedil iz obdobja pred Božansko komedijo izšle letos spomladi v zbirki LIRIKA pri založbi Mladinska knjiga. Če za te lepe kite bi prejel 1 Dante BILO JE V ČASU NEBESNEGA VRENJA, Alighien ^0 horizont, medtem ko sonce lega, na nebu svetla Dvojčka nam poraja in ko v daljavi daljni nanj se vzpenja ljubezni zvezda, ki pošev dosega jo sončni žarek, da v temi ostaja, in se planet, ki z njega mraz prihaja, razkrije nam v velikem loku Raka, ki v njem vseh sedem manj se temni zde: a meni skoz srce, že polno nežnih misli, se pretaka vse več ljubezni, ki s trdoto kamna oklepa se podobe krute iz kamna. In dvigne se z etiopske peščenine viharni veter, ki ves zrak premeša zaradi sonca, ki vse bolj ga greje, in čez morje megleno gmoto rine, ki vso poloblo, če se drug ne vmeša, zajame in svoj hlad povsod razveje, potem stopi se in ko je še hladneje, kot sneg, kot dolgočasen dež se usuje, da je še zrak ves z žalostjo prežet: a Amor, ker že spet se veter dviga, mrež ne razteguje in je z menoj; kljub krutosti te žene me k njej, ker lepa je tako, vse žene. Sledeč toploti, Evropo zapustile so še poslednje ptice, saj je hladni Veliki voz ves čas nad njo v višavi, in tudi druge v molk svoj glas so skrile, da spet odmeval bi jim v čas pomladni, če le ne bi znašle se prej v težavi, celo živali, ki že po naravi so žive, zdaj ljubezen ne razvnema, ker zimski čas srce jim omrtvi: a moje polje v sli, ker meni sladkih misli ne odvzema in ne podarja jih menjava časa, a ženska, ki ne ve še za skrb časa. 63 Dante Aligheri Prešli so listi čez mejnik življenja, ki vanj moč Ovna jih je priklicala v okras sveta, je trava posušena in na drevesih več ne uzreš zelenja, le nekatera so še zdaj ostala, bor, lovor, smreka in druga, še zelena, ta letna doba, kruta kot nobena, še zadnje cvetje po bregeh pobere, ker pred morilsko slano ne vzdrži: a trnove osti mi Amor iz srca le ne izdere, zato ta trn nosil v njem bom večno, dokler bom živ, čeprav bi živel večno. Vode puhteče bruhajo izviri, ker para, ki v trebuhu zemlje je nastala, navzgor se dviga kakor iz prepada; prijetno me na lep dan pot vznemiri, zdaj živi potok, in to bo ostala vso zimo, ves čas njenega napada, vsa zemlja kot kamnita je obklada, stoječo vodo trden led oklepa, stisk mraza je vse bolj in bolj krepak: a za en sam korak jaz nisem še popustil v boju in zlepa ne bom, ker če je muka vir sladkosti, naj smrt močnejša bo od vseh sladkosti. Kaj bo z menoj, kancona, na pomlad, tedaj, ko vsa nebesa spet rosila ljubezen bodo na zemljo in nas, če nista led in mraz še v kom, ne v meni le, je ohranila? Nekdo obmiroval bo kakor kamen, če bo dekletu v srcu ležal kamen. 2 TI, AMOR, DOBRO VEŠ, DA NIČ TE 2ENE ne gane, da brezčutna je ves čas, v lepoti se za prvo mesto žene ko pa odkrije, da je moj lik žene, 64 65 Če za te lepe kite bi prejel... ker mi obraz odseva v tvoji luči, postane kruta bolj kot druge žene, kot da v njej mrtva so vsa čustva žene in jih preveva, kot pri zveri, hlad: in naj vročina bo, naj vlada hlad, ne razpoznavam v njej več prave žene, zdaj v vsem je kot upodobljena v kamen, z roko, ki mojstrsko oblikuje kamen. In jaz, ki stanoviten bolj kot kamen ti vdan sledim zaradi lepe žene, ne kažem ran, ki jih zadal je kamen, ki z njim si udaril me, kot brcneš kamen, ki bil ti je v napoto že ves čas, in me zadel v srce, zdaj že kot kamen. Tako nikdar še ni noben drag kamen bleščal se v soncu ali lastni luči in takšno izžareval moč v tej luči, da bi, bežeč, pozabil na ta kamen in tja ne bi me vodil njegov hlad, kjer smrti bo objel me strašni hlad. Gospod, ti veš, da kjer je takšen hlad, se voda spremeni v kristalni kamen, na severu, kjer vlada večni hlad; zrak v trdno snov se spremeni, ko hlad ga ujame; voda vse življenje žene in uravnava ga, kjer vlada hlad: tako njen lik, ki je tak večen hlad, kri ledeni mi zdaj kot prejšnji čas, in misel, ki vse bolj mi krajša čas življenja, sama se spreminja v hlad solza, ki mi teko skoz tiste luči, ki prej so pile krutost njene luči. Cvet vseh lepot se zbira v njeni luči in se vseh krutosti vali ji hlad v srce, ki se ne koplje v tvoji luči: ko vanjo se zazrem, se mi v nebeški luči razkrije, toda hladna kakor kamen, da vsakogar potem zrem v takšni luči. In njene oči so najbolj mile luči, Dante Aligheri da k drugim me srce nič več ne žene, a če kdaj ganil bi srce te žene, ki kličem jo v nočeh in v sončni luči, le njej rad služil bi povsod, ves čas. Le s to željo preživel bi svoj čas. Ljubezen, ki starejša si kot čas, kot gibanje, kot občutljivost luči, ozri se name, v ta moj mračni čas, v srce ji vdri, saj je že skrajni čas, in iz njega preženi že ta hlad, da mirno bi se mi iztekal čas, ker če me zgrabi tvoj viharni čas v tem stanju, bo ta ljubeznivi kamen me videl leči v groba tesen kamen, da vstal bi spet šele, ko pride čas, ki bo razkril mi, če vse lepe žene kot mojo zdaj, lepota v krutost žene. Kancona, živ je v meni lik te žene, ki me, čeprav brezčutna kakor kamen, hrabri, ker vse ljudi preveva hlad, da drznem si, da bi pregnal ta hlad, novost, ki se razkriva v tvoji luči in ki je ne pozna noben drug čas. 3 PRIŠEL SEM V CAS, KO DAN SE KRČI IN SENCA vse bolj se širi, v čas, ki beli griče in svojo barvo v njem zgubijo trave, a moja želja je vse bolj zelena, nje korenine skriva trdi kamen, ki čuti in govori, kot bil bi ženska. Tako vsa hladna je ta čudna ženska, kot hladen sneg, ki ga pokriva senca, in je brez vpliva nanjo, kot na kamen, pomladni čas, ki spet ogreje griče, ko belo barvo prepodi zelena in jih prekrijejo cvetlice in trave. 66 67 Če za te lepe kite bi prejel Ko glavo rože ji krase in trave, takoj skopni v nas vsaka druga ženska: tako se k zlatu las poda zelena, da je še Amorja zamikala njih senca, a jaz zaradi nje sem med te griče ujet kot v zidu z apnom vezan kamen. Njen čar bolj sije kakor dragi kamen, ko rani, ne pomagajo zdravilne trave: jaz bežal čez ravnine sem in griče, a spremljala me je povsod ta ženska, in ne zavaruje pred njo me senca, ki zid jo širi, krošnja da zelena. Ko sem jo videl, bi mi že zelena obleka kmalu spremenila v kamen srce, ki mu je bog že njena senca: zaželel sem si jo sred mehke trave, zaljubljeno kot še nobena ženska, z menoj ujeto med visoke griče. Prej bodo reke iztekale se v griče, kot zame bo ta veja, vsa zelena, se vnela, kot se vname lepa ženska. Da uzrl bi kdaj, čeprav na goli kamen bi vsak dan legal, živel le od trave, kam njenih oblačil se spušča senca! Ko se nad griče dvigne temna senca, v zelena oblačila mlada ženska jo skrije kakor kamen mlade trave. 4 TRDO NAJ ZDAJ BESEDA MI ZVENI, kot trda je v početju lepa skala, ki vsa se je obdala s trdoto in kamen v srcu ji leži, kot bi se z jaspisom zavarovala, zato pa, ali ker se izmika zvita, puščica v tulu skrita ostaja, saj nikdar se ne razkrije, a ona ubija; naj se moški skrije, pobegne, njeni udarci, strašna sila, kot da imajo krila, ga dohite, potolčejo na tla. In tudi nad menoj to moč ima. Ščit me ne ubrani, vsakega mi stre, in kamor grem, se njen pogled mi smeje, kot cvet na vrhu veje vrh mojih misli ona mi cvete, a to, za kar trpim, pri njej ne šteje, kot ladji mar ni morja, ko miruje. Za muko, ki vse huje in huje me pesti, ne najdem stiha. O kruta pila, ki življenje brez oddiha mi v živo stružiš, da pod tabo umira, mar ne poznaš obzira, ko me trpinčiš, kot ga jaz poznam, ko nje, ki moč ti daje, ne izdam? Ko nanjo mislim kje, kjer bi ljudje me videli, me strah še bolj prevzame, strah, da se misli same ne bi izdale in kar teži srce, da ne bojim se smrti, ki zdaj vame z zobmi ljubezni uničujoč prodira, njih moč vse bolj razžira mi misel, zdaj vse bolj in bolj zaspano. Na tla me Amor zbil je, zdaj nad mano je z mečem, ki Didono je umoril, o Amor, kaj sem storil, mu vpijem, milo prosim ga, rotim, a vse zaman moledujem pred njim. Roko kdaj dvigne, zavihti svoj meč, življenje kratko, krutež, mi strahuje, ko mi moči zmanjkuje in se, podrt na tla, ne branim več. Kdaj kriknem, a moj krik le misel čuje, in kri, doslej krožeča v slednji žili, prestrašena mi sili nazaj v srce, da lica prebledijo. 68 Če za te lepe kite bi prejel... Ko v levo stran me udari, oglasijo se bolečine, da srce zajoče. »Tako ni več mogoče,« si dem, »še en udarec pa bom strt, še preden me zadene, omahnil v smrt.« Da bi, kot ona meni, v dno srca zasekal Amor ji skelečo rano! Potem bi čakal vdano na kruto smrt, ki vanjo me peha lepota njena; zmerom je nad mano, v temi in v luči dneva me ubija. Zakaj le ne zavija iz vroče jame svojo bolečino? »Jaz vas bom rešil,« kriknil bi v globino. In rad bi to napravil, za košate lase, ki Amor zlate jih mrši, da od njih sem komaj živ, zagrabil bi in takšen všeč ji bil. Če za te lepe kite bi prijel, zdaj spremenjene v bič, ki me odira, od jutra do večera ves dan bi v svojih rokah jih imel, in bil bi neusmiljen, brez obzira, ravnal bi kakor medved, ko igra se, vse zlo bi zdaj za čase, ko bič bile so, tisočkrat povrnil. V oči, ki v dno srca me žgo, obrnil bi svoj pogled in dolgo, dolgo vanje strmel bi, v maščevanje za dni, ko sem le beg od njih poznal; mir in ljubezen bi potem ji dal. Poišči, pesem, kruto lepotico, ki me brezsrčno muči in odklanja, kar najbolj vroče sanjam, v srce izproži ostro ji puščico, uživam naj vsaj slavo maščevanja. Prevedel Ciril Zlobec 69