Leto I. Ljubljana, dne 20. prosinca 1906. v St. 4. Poučni stanovski list županom, občinskim tajnikom, občinskim svetovalcem in drugim javnim organom. Izhaja vsakega 5. in 20. dne meseca, ter Slane celoletno 8 kron, polletno pa 4 krone. Dopise je pošiljati uredništvu »Občinska Uprava« v Ljubljani. — Rokopisi se ne vračajo. Odgovorni urednik: Dr. Vladimir Ravnihar. Naročnino in oglase sprejema uprav ništvo »Občinske Uprave« v Ljubljan Cena oglasom je za dvostopno petitno vrsto 20 vinarjev, večkratno inseriranje po dogovoru. Uradovanje župana na deželi. Razburjenost ki je zadnje dni prevzemala občane v vasi K., se je polegla, razvneli pogovori v vaški gostilni so utihnili. Danes je v vasi vse veselo razpoloženo, in vaški godci snažijo svoja godala, kakor bi hoteli še eno zasvirati. Kaj je bil vzrok tej razburjenosti, in o čem se je tako važno razpravljalo? In koga nameravajo godci počastiti? »Novega župana imamo", ti bo vsak odgovoril na vprašanje in nekako ponosno prikimal z glavo. Vaščani so dodobra premislili, predno je padla odločitev, zato bo že oni najbolj pravi, kateremu so dali svoj glas, in ki je zdaj poklican, da načeluje občini tri dolga leta. To tudi zagotavlja in pritrjuje z rokami najstarejšim očakom, ki mu čestitajo; zunaj pa medtem igra godba novemu županu slavnostno podoknico. Ali bo držal besedo in dobro županil? menijo skrbni možje. — Ali bom imel dosti moči, da zadostim svoji nalogi in častno rešim svojo obljubo? Ta misel se vsiljuje novoizvoljencu, in res ta misel je uvaževanja vredna. Kako nizko ceni meščan, ki hoče veljati za omi-kanca, često župana na deželi. Kako mnogokrat slišimo plitve dovtipe o vaških „purgermajstrih", češ, da so župani velikih mest napram njim vse drugačni gospodje. Res je, da je velemestni župan velik inož, saj ima na svoji strani mestni svet s finančnimi, stavbenimi, zdravstvenimi, dobrodelnimi oddelki, ali kakor se že vse imenujejo, jemlje na znanje poročila teh uradnikov in oddelkov, in njegovo delo obstoji v tem, da odobri ali spremeni predloge in potem pod gotove akte podpiše svoje ime. Ali t bčinski predstojnik je nad- in poduradnik, stavbeni, finančni, dobrodelni odsek, in še veliko drugega, a. vse v eni osebi. Že precej velika občina mora biti, da navrh še lahko dostojno vzdržuje po enega ali dva uradnika. Večkrat se zgodi, da mora župan deloma sam iz svojega žepa plačevati občinskega tajnika, če ga potrebuje. In kako je s plačo naših obč. tajnikov? Imajo polne roke posla in skrbi, zato pa v razmerju k njihovim dolžnostim neznatno plačo, a še niti ta ni prosta davkov. Povabimo se sami v goste k novoizvoljenemu županu in ga opazujmo en dan pri njegovem uradnem poslu. — Poštni sluga pride iz bližnje postaje. Za kmete ima malo pisem v svoji torbi, ti nimajo velike ko-rešpondence. Ali za župana ima celi zavitek debelih aktov, in na večini njih stoje ponavadi z rdečim svinčnikom zapisane besede „takoj rešiti". Odpre in pregleda želje svojih različnih predstojnikov, in ob strani zapazi često prijazno opazko „ako ne rešite ob pravem času, zapadete globi". Župan sede za svojo pisalno mizo in dela poročila, račune, izpiske, da se mu sveti znoj na čelu. Ali če bi imel vsaj mir pri tem! Pa že se odpro duri in notri stopi brez pozdrava, klobuk na glavi, sosed Jože in se začne grozno kregati. — Kaj se ie možu zgodilo? Njegov mejaš je v njegovo njivo z brazdo zašel in premaknil mejnik; ako predstojnik ne pomaga, naj ga takoj . . . Kmet še ni pri koncu s svojo tožbo in že pride stara ženica ter pripoveduje vsa solzna, da jo sin noče vzdrževati. — Naj torej župan pokliče ne-hvaležneža in ga ostro posvari. A že zopet pride tretji ki mu diši žganje na 10 korakov iz ust, ter zahteva,' naj mu župan potrdi, da je varčen in trezen fant ter da podpira svoje starše, da mu ne bo treba k vojakom. In tako gre naprej ves božji dan. No, seveda, gospod župan velikega mesta bi kmeta poslal naravnost k sodišču, staro mater k odvetniku, sinu pa pokazal vrata. Pri županu na vasi pa ne gre tako, temve mora vse potrpežljivo poslušati, mora miriti, svetovati, pomagati in posredovati. Sicer so dobri ljudje še v stanu, da ga tožijo, ali pa mu tako ogrene življenje in uradovanje, da bi najlažje izgubil glavo. Ali s tem njegova uradna delavnost še dolgo ni pri kraju. Če se kje ustanovi kako društvo, mora župan izdelati pravila, če se začne nabirati 11. pr. za pogorelce, mora župan prvi globoko poseči v svoj mošnjiček, če pridejo vojaki v vas, jim mora župan preskrbeti prenočišča in vse drugo; a pri tem mora skrbno paziti, da porazdeli moštvo po razmerah in premožnosti med posamezne vaščane, da se vsaj ne zgodi nikomur krivica Z eno besedo: Ni mogoče, našteti vse opravke, ki jih mora urediti občinski predstojnik. Tudi občinska policija in občinsko imetje je v njegovih rokah, mora k sodnim komisijam, ako se v njegovem kraju prigodi kak zločin, ter mora poizvedovati po zločincu, revidirati orožne liste ter nadzorovati plesne godbe. Kratko, župan je vse veni osebi. Da, kje so pa opravila, ki jih zahteva njegov poklic! Če noče, da mu gre gospodarstvo ali trgovina v nič, mora vzeti noč na pomoč. In če tri dolga leta po najboljših močeh deluje za blagost občine, naj ne pričakuje hvale od občanov. Naj je bil še tako vesten v službi, in če je tudi žrtvoval del svojega imetja, vendar še ni vsem občanom delal povolji, in pri vsem zabavljajo čezenj, da bi se župan udri v tla, če bi slišal svoje tožnike. Zato: Klobuk dol pred županom! Truda in skrbi polno je njegovo delovanje, ne-hvaležnost in nevoščljivost je njegovo plačilo. Kako naj postopajo občine za časa živinske kužne bolezni. (Nadaljevanje). § petnajsti v začetku navedenega zakona govori o dolžnosti prijaviti vsak slučaj knžne ali sumne bolezni. Tiče se ta dolžnost lastnikov živine, potem vsa-cega, ki mu je izročena živina v varstvo, najbolj pa seveda občinske oblasti, ki ima nalog, obračati posebno pozornost na zdravstvene razmere v svojem delokrogu, naj se tičejo človeka ali živali. Te prijave na okr. glavarstvo se vrše mnogokrat nepopolno in nejasno. Ta župan smatra vsak slučaj za sumljiv, tudi če bi se pri nekoliko pazljivosti dal dognati vzrok bolezni ali smrti živali, in če tudi obolela ali že poginjena žival ne kaže nikakih znakov sumljive, kužne bolezni, kakor so isti pregledno in razumljivo popisani v tozadevnih, od deželne vlade izdanih podučnih odlokih, drugi zopet preveč vestno primerja besedilo teh odlokov znakom bolezni, vsled česar ne pride do sigurnega zaključka in mnogokrat opusti prijavo, kjer je bila povsem na mestu, tretji zopet kar na kratko, brez podrobnejših izvajanj prijavlja to ali ono kužno bolezen, ne da bi se po- prej uveril, ali znamenja bolezni tudi upravičujejo kar iz daljave stavljeno dijagnozo. Pravilna prijava na okr. glavarstvo obsegaj torej na kratko popis bolezni pri živi živali, dobo, katero je žival bolehala, potem vse okolnosti, iz katerih bi se dalo sklepati, kje da je vir bolezni, posebno pa natančne podatke, ali je žival domače reje ali je nedavno vpeljana iz drugih krajev, ali je bila držana vedno pri domu, ali je prišla (na paši, pri napajanju) v dotiko z druzimi, pri katerih morda vlada sumljiva bolezen, ali je bila opazovati pred kratkim časom. Ako bi zadobil župan po presodku vseh okolnosti prepričanje, da ima v svoji občini kužno živalsko bolezen, mora pa tudi po storjeni takojšni prijavi, vkreniti vse potrebno, da se kužna bolezen do prihoda uradnega živinozdravnika, oziroma do prihoda kake tozadevne uradne odredbe, ne razširi. V to svrho ima župan pravico odrediti začasno zaprtijo hleva, zahteva tudi lahko, da se živali iz takih zaprtih hlevov ne napajajo skupno z druzimi, da se ne gonijo na skupno pašo, ter da se jim sploh zabrani vsaka dotika z živalmi, ki bi lahko nalezle isto bolezen ali jo neposredno zanesle drugam. V hleve, kjer se je pojavila kužna bolezen, bodi zabranjen vstop vsacemu, ki pride po svojem poklicu mnogo v dotiko z živino, posebno velja to za trgovce z živino, mesarje, rezarje, pastirje itd.; za oskrbovanje živine naj se določijo posebni ljudje, ki ne oskrbujejo druge živine, hlevna oprava, t. j. korita, posode, krtače itd. naj se ne rabijo v drugem hlevu. Kakor hitro je v kaki občini po uradnem živino-zdravniku dognana kužna bolezen, pridejo v veljavnost varnostne naredbe, različne po vrsti kuge, strožje ali milejše. Zaprtija hleva, posameznih vasi ali cele občine, prepoved, gnati živino na sejme, javne dražbe, razstave, premovanja, uporabljati vprežno živino ali v obče ali le omejeno, izdajati živinske potne liste, vse to odredi polična oblast po potrebi, županstvom pa da nalog, paziti na strogo izpolnjevanje. Varnostnim naredbam, ki so neobhodno potrebne pri zatiranju vsake kužne bolezni prištevamo tudi desin-fekcijo t. j. razkuženje hleva in pa vseh krajev, oziroma predmetov, s katerimi je prišla kužna žival v posredno ali neposredno dotiko. Razkuženje je torej v prvi vrsti mehanično snaženje. Ker je pa po znanstvenih poskusih dognano, da ni mogoče samo na ta način ugonobiti onih tako malih, samo pod močnim drobnogledom vidnih telesc, ki povzročajo kužno bolezen, treba je mehaničnim sredstvom pridejati še kemično uplivajočih snovi, katere imajo lastnost zamoriti ta škodljiva bitja. Med snovi te vrste štejemo: Karbolovo kislino, ki se rabi v tri- do petodstotni raztoplini, Lysol Baccilol, Creolin, v pet do desetodstotni razstop-lini t. j. 50—400 gramov na en liter vode, navadno apno zmešano z vodo, kakor ga rabijo zidarji za hrljanje; to zadnje sredstvo je posebno priporočati, ker je najcenejše in se lahko dobi povsod. Županstvom je treba čestokrat ali nadzorovati ali samostojno voditi razkuženje hlevov, zato podajem v naslednjem popis tega temeljitega in zanesljivega posla. V okuženem hlevu in njegovi okolici je treba v prvi vrsti odstraniti ves gnoj, istega politi z dovolj gosto apnenico ter ga globoko podorati na polju kolikor mogoče daleč od hleva. Ako je gnoja le malo, ga je najbolje sežgati. Če je v hlevu pod lesen, vže nagnit in malo vreden, ga je odstraniti in sežgati za-jedno z vso slamo, ki se nahaja v hlevu in s takimi predmeti, ki niso posebne vrednosti. Tla pod podom se odstranijo najmanje 5 centimetrov na globoko, od ometane stene se oddrgne omet. Tla in stene se potem pobelijo z apnenico. Lesena ali kamnitna korita, žlebi in jasli se osnažijo z vrelo vodo in potem pobelijo, vse, kar je železnega, se pa razbeli v ognju. V razkuženje zraka in onih predmetov, kateri so le težko pristopni služi okajenje. Vrši se na ta način, da se v dobro zaprtem hlevu sežiga primerno žvepla, chlora ali drugih sredstev, potem pa hlev nekaj dni dobro prezrači, predno se vanj postavlja zopet živina. Dognano je, da podgane, ki so mnogokrat naseljene pod lesenimi hlevnimi podi, raznašajo kal nalezljive bolezni od hleva do hleva daleč naokoli, radi česar se treba pri vrstnem razkuževanju lotiti tudi teh nepriljubljenih gostov in jih uničiti oziroma jim zabra-niti pristop v hleve s primernimi sredstvi. Pašniki, kjer je hodila okužena živina, se ne smejo rabiti poprej, da je iz istih odstranjen ves gnoj in je poteklo štiri tedne, odkar se je zadnjič pasla bolna živina. Kar se tiče kužnih živalskih bolezni, ki se pojavljajo v naši deželi, je gotovo najbolj znana in razširjena posebno v dolenjskih krajih prašičja kuga in ru-dečica. Razun teh se primerjajo tudi posamezni slučaji vraničnega prisada, smrkavosti, nalezljivega izpuščaja na spolovilih pri konjih in govedi in pa pasja steklost. Kuge na gobcih in parkljih, sicer ne ravno nevarne ali radi neporabnosti mleka obolelih živali zelo nadležne bolezni na Kranjskem že skoraj desetletje ni bilo opazovati. Ni mi sicer namen opisati podrobno znake teh v naši deželi navadnih živalskih nalezljivili bolezni, po-vdarjati hočem le ona tudi neveščaku vidna znamenja, ki lastniku živine, odnosno županom vzbude pozornost, da ima pred seboj bolezen, glede katere se mu je ravnati po določenih predpisih. Rudečica se pojavlja največkrat v poletni vročini. Prašiči nehajo jesti, rijejo v steljo, postajajo žalostni. Po koži, posebno po trebuhu, na vratu in hrbtu kažejo večje ali manjše rudeče ali temnikaste maroge. Največ jih pogine in sicer navadno v 2—5 dneh. Včasih traja bolezen tudi le nekaj ur, zamore se pa zavleči več tednov, t. j. postane kronična, v kojem slučaju prašiči vidno hirajo, medtem ko se prvotni znaki na koži zgube. Pri tej bolezni se postavne varnostne naredbe zadnji čas, večinoma poverijo županstvom. Zaprtija hleva se razveljavi pri posameznih slučajih takoj, kadar ne ostaja več nobena bolna žival, pri mnogoštevilnejših slučajih pa potem, ko poteče 8 dni, odkar je zadnji prašič ozdravel ali poginil in se je izvršilo postavno razkuženje. Dovoljeno je klati navidezno zdrave prašiče iz okužnih hlevov, a samo na mestu pod nadzorstvom občinskega mesooglednika. V prvih začetkih bolezni smejo se klati na rudečici oboleli prašiči pod pretvezo, da se meso na lici mesta pod nadzorstvom občinskega predstojnika skuha oziroma nasoli v svrho sušenja. Surovo meso takih prašičev oddajati tudi brezplačno, je prepovedano. Brezpogojno uničiti se pa mora vsa drobovina zaklanih bolnih prašičev, tudi ako je meso spoznano za užitno, potem možgani, kakor vsi odpadki. — Da rudečica zahteva vsako leto toliko žrtev, ima svoj glavni vzrok v tem, da se pojavljanje te kuge večinoma sploh ne naznanja, da se poginjeni prašiči zakopavajo kar v bližini hleva ter da se odpadki zaklanih bolnih živali ne odstranjujejo in se ne vrši nikako razkuženje, vsled česar škodljive snovi, ki jih je ravno pri tej kugi posebno težko uničiti, ostajajo vedno žive in popadajo po vrsti vse novo v hlev postavljene prašiče če ne takoj, pa kasneje, ako imajo v vlažnosti, nesnaž-nosti, toploti ugodne razmere za rast in pomnoženje. (Dalje prihodnjič.) Pravica do obveznega sprejema v domovinsko zvezo po zakonu z dne 5. grudna 1896, drž. zak. št. 222. Sestavil dr. S. IV. Kateri so pogoji za obvezen sprejem v domovinsko zvezo, t. j. kedaj občina ne sme zavrniti prošnje za sprejem v domovinsko zvezo? (Nadaljevanje.) Sedaj nam je še pojasniti, kedaj je bivanje v občini prostovoljno. Oseba, ki hoče namreč priposestvovati pravico do obveznega sprejema v občino -- mora celih deset let »prostovoljno" v občini živeti. Kedaj je bivanje v občini prostovoljno? Prostovoljno je bivanje v občini takrat, kadar nam ni proti naši volji usiljeno po kaki drugi osebi, torej takrat, kadar si svoje bivališče sami izberemo. Neprostovoljno je bivanje kaznjencev v zaporih, kaznilnicah, v prisilnih delavnicah in poboljševalnicah. Neprostovoljno je bivanje odgoncev v odgonskih zaporih. V vseh teh slučajih imenovane osebe proti svoji volji bivajo v občini; bivališče jim je vsiljeno po tretji osebi. Isto velja o osebah, ki morajo izpolnjčvaje svojo vojaško dolžnost, proti svoji volji, pokoreč se državnim zakonom, bivati v tujih krajih. Naravno je, da zahteva domovinski zakon, da more le oni priposestvovati pravico do obveznega sprejema v domovinsko zvezo, kdor prostovoljno v občini biva. — Domovinski zakon noče nobenemu vsiljevati udobnostij, ki izvirajo iz domovinstva in gotovo bi usi-Ijeval te udobnosti, ako bi določal baš obratno. Isto-tako bi bilo tudi napram občinam krivično, če bi morale med svoje domačine sprejeti osebe, ki so neprostovoljno bivale v občini. Le pomislimo na one občine, ki imajo v svojem območju kaznilnice ali vojašnice in umevna nam bode omenjena določba dom. zakona. Radi tega tudi domovinski zakon določa, da mora biti bivanje v občini p r ostovoljno in da se za pri— posestvovanje pravice do obveznega sprejema potrebno desetletno bivanje toliko časa ne more pričeti, dokler bivanje ne postane prostovoljno. Še le od tega trenotka naprej, ko postane bivanje v občini prostovoljno, smemo šteti rok desetletnega bivanja. Vzemimo naslednji slučaj: Marija Rupnikova je radi zločina goljufije obsojena na petletno ječo. Leta 1898. jo prepeljajo v kaznilnico v Begnje in od teh dob živi v občini Begnje Leta 1900. jo pomiloste in izpuste iz kaznilnice. Vendar se ona ne povrne v svojo domovinsko občino, temveč ostane v Begnjah ter živi ondi. Od katerega leta naprej smemo šteti dobo desetletnega bivanja v občini Begnje? Gotovo še le od leta 1900. naprej, ker je še le od tega časa naprej njeno bivanje v občini prostovoljno. Dobe od leta 1898. do 1900. ne smemo šteti v rok desetletnega bivanja, ker je bilo v tej dobi njeno bivanje v občini neprostovoljno; domovinski zakon pa izrecno veleva, da smemo desetletno dobo, ki je za priposestvovanje pravice do obveznega sprejema potrebna, šteti še le od onega časa naprej, ko postane bivanje prostovoljno. Dotakniti pa se moramo na tem mestu še dru-zega slučaja — ki ga bomo najlažje pojasnili na praktičnem primeru — to je namreč vprašan je, kaj je pravo, če postane prebivanje v občini še le pozneje, po naselitvi — neprostovoljno. Oseba je nekaj časa prostovoljno v občini prebivala, potem pa postane njeno bivanje nakrat neprostovoljno. Ana Dolinarjeva se je nastanila s l.jan. I. 1896-v občini Ljubljana, ter je ondi do leta 1900. prostovoljno prebivala. V navedenem letu pa je bila radi tatvine obsojena na enoletni zapor ter je istega nastopila dne 30./VI. 1900. S 1. julijem 1901. je bila zopet izpuščena iz zapora in od tega časa živi zopet prostovoljno v občini Ljubljana. Kaj je v tem slučaju pravilno? Ali sinemo šteti čas od 30/VI. 1900.-1. VII. 1901. v desetletni rok bivanja? Ali je Dolinarjeva radi tega, ker je postalo njeno bivanje neprostovoljno, pretrgala tek desetletnega bivanja v Ljubljani, in mora od 1. VII. 1901. naprej celih deset let prostovoljno še živeti v Ljubljani, če hoče dobiti pravico do obveznega sprejema v domovinsko zvezo ljubljansko, ali kaj je pravo v tem slučaju ? Dobe od 30. VI. 1900. 1. VII. 1901. ne smemo šteti v desetletni rok bivanja, ker je bilo v tej dobi — bivanje Ane Dolinarjeve neprostovoljno — in domovinski zakon izrecno povdarja, da mora vsakdo deset let prostovoljno bivati v občini, če hoče priposestvovati pravico do obveznega sprejema v domovinsko zvezo. Mogoče pa je, da pretrga neprostovoljno bivanje desetletni rok bivanja? Toda tudi to ni pravo! Domovinski zakon določa v svojem § 2, da pretrga tek desetletnega roka le prostovoljna opustitev prebivanja v občini in poleg tega edino le ubožno oskrbovanje, kakor bomo pozneje čuli. Sicer pa, čemu bi se delj časa ugibali. Le poglejmo si drugi odstavek § 2. domovinskega zakona iz leta 1896- in tukaj dobimo za-željeno pojasnilo. „Ako nastopijo take okolnosti (namreč one, ki izključujejo prostovoljno prebivanje) še le po pričetku prebivanja, tedaj počiva za njih trajanja tek desetletnega roka." Evo Vam, cela stvar je prav dobro pojasnjena. Domovinski zakon pravi, da počiva za časa neprostovoljnega bivanja tek desetletnega roka. Pomen te določbe je sledeči: V desetletni rok ne s-nemo šteti dobe neprostovoljnega bivanja, nasprotno pa neprostovoljno bivanje tudi ne pretrga desetletnega roka. — Tek desetletnega roka počiva - kaj se to nravi, pojasnimo najlažje na praktičnem primeru. Če bode Ana Dolinarjeva enkrat uveljavljala pravico do obveznega sprejema v domovinsko , vezo ljubljansko, bomo morali desetletni rok šteti takole: Ana Dolinarjeva je bivala od t, I. 1896. do 30./VI. 1900. prostovoljno v Ljubljani, torej 4 in pol leta — to dobo moramo šteti v rok desetletnega bivanja. Nato je tek desetletnega roka za eno celo leto počival. Tega časa torej ne sinemo šteti v desetletni lok. Od L VI. 1891. naprej pa je zep t prostovoljno bivala v Ljubljani. Dobe od 1. VII. lvCl. naprej moramo zopet šteti v desetletni rok bivanja