Štev. i.
IljubljansKis
Leposloven, in znanstven, list!
V Ljubljani  i. prosinca  1890.
Leto X.
Godčeva balada.
L.u gdslim se mojim vi čudite vsi — Zakaj na teli goslih striin  danes ni?
Z gostije sindč sem se vračal domov, Polndč že brnela je z vaških zvonov.
Tam v gozdu, stoj !    nelcaj zastavi mi pot, Očij zaiskri se mi dvoje nasprot!
Križ božji!  —  čez lice brž križe tri —, A črna pošdst se ne gane,  stoji.
Najlepšo grede" si zagdslaui takoj, Pošast za petami lepd za menoj.
Po štirih?  — posili že skoro   me sme"h — Ne,   »on«  ni!   —   »On«  hodi,   pre,   vedno po  — dvdh . . .
Kako vam to vleče kosmdč na uhd, Kako mu goduje goslanje to!
E,  da  bi te! . . . Pridi mi rajši na dom! Na toplem še lepie zagodel ti bom.  —
Pa stopam in  goslam,  kar moči mi A struna tu prva že poči mi.
Obstanem,  da struno bi novo napel, Od goslanja si oddehniti sem htel:
Oči se strašilu še bolj zaiskre, In ostre pokaže mi svoje zobe\
Lok goni po goslih mi skrivna moč,
A struna za strunoj  —  do zadnje je proč!
No zvesto na strani mi hodi pošast, Poslušati godbo ji slast in  strast.
Ne bode li konec že te" noči ?
In gaz ti, snežena mar v večnost drži?
Obstanem, da stnin bi si novih navil, Od goslanja divjega si počil:
Ziveje vzplamte spremljevalcu oči, Grozneje z zobmi nad menoj zarezi.
Na struni poslednji sem godel in  pel, Skoz drevje že dan se je svitati jel
A zvesto kraj  mene koraka pošast, Poslušati gosli ji strast in slast.
Vse pesmi sem gdslal in pel na ves glas, Pred nama leži tu že znana vas.
Nemiren tovališ si moj,  se mi zdi . . . Cuj, meni še bolj  se mudi,  mudi . . .
In godem in pojem mrtvaško-vesel, Strun   zadnja   mi   poči   —   tam   poči   pa
strel!
Kraj mene sestrddan je  črn  in  dolg Ustreljen na stezo iztegnil se  — volk.
Gorazd.