ZIMSKA ROMANCA.
Zložil Silvin Sardenko.
Lepa leta, mlada leta, kdo je meni vas umoril? To storila mi je žalost, ali žalost oče storil.
Trije snubci,  drug za drugim, zaprosili so me lani; ali oče, skopi oče, vsakega mi vzeti brani.
Vsak imel je dom prenizek, dom premajhen in preboren; a sedaj bo grobni griček dosti velik in prostoren. —
-*&»-----
KOT DETE.
Zložil Bogumil Gorenjko.
Kot dete pod srajčko   svetinjo tako tudi jaz bolečino prikrivam pred svetom, ker sveta se meni zdi bol kot detetu drobni idol.
PISMO MATERI.
Zložil Bogumil Gorenjko.
Kakor dete drobnih let rad govoril bi s teboj, ko imel bi še srce kakor dete drobnih let!
Pa življenje, mamica, je kot trda mačeha, in srce,  o mamica, kot sirota-pastorka!
NA PREŽI.
Zložil Silvin Sardenko.
Hej, fantje, pokonci! Že pojejo zvonci ko čisto srebro. Bogata nevesta: Od bale se cesta udira celo.
Poln radostnih jekov kot  gozdič  smerekov pomika se voz. Sedaj  so pod klancem, zastavimo vrancem; Ne pojdete skoz!
Tri mere starine, tri nove cekine — drugače ne gre. Nevesta je vaša, pravica pa naša od davnega dne.
TIHA OKNA.
Zložil Silvin Sardenko,
Tiha okna so zaprta. Fantič poje mimo vrta:
Ti pa nimaš rož na vrtu.
Ni jih belih,
ni več tvojih
dni veselih.
Ni rudečih,
ni več  tistih
src gorečih.
Ni več modrih —
Sneg leži
na tvojih kodrih, in jesen na tvojem vrtu,
Okna so se pol odprla, tožno so za fantom zrla,
~xxL]šx-
POGLED VASE.
Zložil Alojzij Remec.
Si znan, si tuj,
si idealen, si filister!
Ne obupuj,
od dne do dne, glej, vedno boš bolj bister.
Kaj bo ti svet?
Kaj vsa prevara, vse spoznanje?
Če si poet,
boš kri dal za resnico in za sanje.
ŽIVLJENJU.
Zložil Alojzij Remec.
Ce sfinga si, jaz Oidipos bom zate, iztrgam ti skrivnosti zvitih ugank in ne izkrvavim sred tvojih zank, če imaš biserne oči in forme zlate.
OB ČAJU.
Zložil Alojzij Remec.
Sred knjig tvoj poje nama samovar, prijatelj, pesem o študentskem raju, fotelj je strgan — pa saj to ob čaju simbol tujine nama je vsekdar,
Kaj pa v očeh blešči? Kaj kot vihar, kot blisk iz duš gre v daljo v vsem sijaju? —  O  domovina,  ti  si misel naju ...  — skandiraš ti v odgovor udar na udar.
So  domovina njive,  gore, polja? Je domovina zidana nam volja, je misel,  ki vsa solzna v duši spi?
Kaj  domovina je?  Ne veš, prijatelj . . . In če nameriva besed cel vatel, je ne doumeva ne jaz, ne ti.

Dom in Svet, XXVI.
—    57    —