Časopis za kritiko znanosti
Učinek
gobezdala
Vprašanje torej ni, kako je Lacanova teorija preverljiva, kajti
George je za francoske in nemške razmere samo reprezentativ-
no pokazal, da psihoanalitska praksa prej predstavlja cokljo
psihoanalitski teoriji kot obratno. Odločilno, daljnosežno vpra-
šanje je, kaj je dalo polet lacanovstvu v slovenskem prostoru,
kar je očitno nekaj izjemnega. Dobro, tu so zunanje zgodovin-
ske okoliščine, ki so bližnje Lacanovi rojstni deželi in deželam
v katerih je lacanovstvo doživelo največji uspeh: vse po vrsti so
striktno katoliške dežele, v katerih je bil vpliv protestantizma
uspešno zatrt in vzpostavljena zadovoljiva duhovna oz. intelek-
tualna enotnost itn. Vendar te zunanje duhovne okoliščine ne
morejo pojasniti tako radikalne duhovne enotnosti, kot jo prak-
ticira Lacanova oz. Millerjeva šola. In še zlasti ne odsotnosti
njene kontraverznosti v Sloveniji, ob kateri lahko v drugih de-
želah le ^spoštljivo prikimavajo. Pri tem je očitno, da je odsot-
nost psihoanalitske prakse v Sloveniji zgodovinski anahroni-
zem, ki sega še nazaj v Freudov čas, ki pa je očitno tudi pove-
zan z razrešitvijo družbenih nasprotij po drugi svetovni vojni,
ki kakor da je naredila za odvečne tudi psihoanalitske praktike.
François George
časopisi
фКУ	___
kritiko
znanosti
Časopis za kritiko znanosti 4tö/i)0 Í-9Q6'
1 Vsebina
3 K slovenski izdaji
8 O končno odkriti zaroti
PRVI DEL
SLABE MANIRE
15 I. Nekaj označencev označevalca
23 II. Prikazovalec slonov
31 III. Namišljeni zdravnik
41 IV. Terapevtika najslabšega
51 V. Ime Drugega
DRUGI DEL
TO, KAR POVE TISTI, KI GOVORI
61 I. O diskurzu, ki je res diskurz gospodarja
71 II. Ven, nezavedno!
77 III. Povsem goli v deželi označevalca
84 IV. Avto mati in oče Kolca
TRETJI DEL
PRIHODNOST NEKE INSTITUCIJE
93 I. Svinjak
100 II. Kjer predlagajo novo noč 4. avgusta
109 III. Kakšna misel mora biti odprta ali zaprta
112 Spremna beseda prevajalca
123 Recenziji
126 Osmišljeni indeks glavnih pojmov
7Ђ 3 7-
^_1986
Časopis za kritiko znanosti
89/90 1986
263332
Izdajata:
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Mari-
bor in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna
skupnost Slovenije
Izdajateljski svet:
Dr. Andrej Kirn (predsednik), Vika Potočnik, Marjan Pungartnik,
Branko Gregorčič, Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kirn, Igor Omer-
za, Leo Šešerko
Uredništvo:
Igor Bavčar, Srečo iKrn, Milan Balažič, Andrej Klemene, Bojan Kor-
sika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruško, Igor Omerza, Leo
Šešerko, Samo Škrbec, Peter Wieser, Siniša Zarič, Vekoslav Grmič,
Janez Janša
Glavni urednik:
Srečo Kirn
Odgovorni urednik:
Igor Bavčar
Sekretar uredništva:
Janez Janša
Tehnični urednik:
Janko Zlodre
Naslov uredništva: Kersnikova 4/II, YU- Ljubljana, uradne ure so
v torek in četrtek od 11.00 do 13.00, tel. (061) 319-498
Cena enojne številke 300.—, dvojne 500.— din. Celoletna naročnina
za posameznike 1.500.—, za institucije 3.000.— din.
Tisk: TISKARNA KOČEVSKI TISK, Kočevje
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974
je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo! Rokopis pošljite v dveh izvodih
s kratkim povzetkom v domačem in tujem jeziku ter osnovnimi po-
datki o avtorju.
Naslov izvirnika:
François George
L'EFFET 'YAU DE POÊLE
De lacan et des lacaniens
HACHETTE littérature, 1979
Prevedel Leo Šešerko
Pregledal Jean-Didier Castagnou
A l'édition slovène
Mon ami Leo Šešerko m'a de-
mandé de présenter sa traduction
en slovène de mon livre sur La-
can, je le fais bien volontiers.
Certes, quant à la fidélité de cet-
te traduction, je m'en remets en-
tièrement à lui. Mais, au-delà
même de la question linguistique,
ma confiance lui est acquise. Ma
gratitude aussi, puisque par son
entremise la bonne parole se ré-
pandra en Yougoslavie.
La bonne parole? Non. Une pa-
role critique, ce qui est différent,
ce qui est peut-être antithétique.
Ce que j'ai reproché à Lacan,
c'est précisément d'avoir repris
des schémas institutionnels qui
sont ceux de la religion, d'avoir
fondé une église ou plutôt une
secte. Cela n'est pas permis si
l'on prend au sérieux Massen-
psychologie und Ichanalyse, et
K slovenski izdaji
Moj prijatelj Leo Šešerko mi je
predlagal, naj napišem uvod k
njegovemu slovenskemu prevodu
moje knjige o Lacanu, kar zelo
rad storim. Gotovo, kar zadeva
ustreznost tega prevoda, se nanj
povsem zanesem. Toda tudi on-
kraj lingvističnega vprašanja mu
je zagotovljeno moje zaupanje.
Prav tako sem mu hvaležen, saj
se bo z njegovim posredovanjem
po Jugoslaviji razširila prijazna
beseda.
Prijazna beseda? Ne. Kritična be-
seda, tisto, kar je različno, če ne
celo antitetično. Lacanu sem oči-
tal ravno njegovo privzemanje
institucionalnih shem. Gre za
sheme religije, s katerimi je usta-
novil neko cerkev, natančneje ne-
kakšno sekto. To je nedopustno,
če vzamemo resno Massenpsycho-
logie und Ichanalyse in vse giba-
3
tout le mouvement par lequel
Freud s'est détaché de l'hypnose,
quelles qu'aient été parfois les
ambiguïtés du pionnier.
Alors que l'on pourrait attendre
de la psychanalyse une rénova-
tions des rapports humains grâ-
ce à la liberté que peut donner la
lucidité, on retombe dans les ha-
bitudes les plus anciennes de la
soumission à l'autorité, à la Pa-
role qui a puissance de loi parce
qu'elle s'est imposée comme telle
par un coup de force sur lequel
il est interdit de revenir, du con-
trôle tâtillon des clercs, du psitta-
cisme dérisoire des zélotes. L'in-
tellectuel lacanisé, terrorisé, con-
sidère que sa propre pensée ne
peut être que le plus court che-
min d'une citation à l'autre.
Voilà comment — et je puis assu-
rer que le spectacle donné à Paris
fut souvent aussi choquant que
ridicule —, au nom de la liberté
de l'esprit, j'ai été amené à com-
battre Lacan, en employant vo-
lontiers l'arme de l'humour, au
point, m'a-t-on confié, que le
maître en aurait souri lui-mê-
me ... Interrogé au moment de
sa mort par une presse qui ne vo-
yait en moi que le préposé à la
charge, je répondis que je tenais
en haute estime son intelligence
et son art du langage.
Avec le recul, un bilan pourrait
être esquissé si les dévots dogma-
tiques et les détracteurs opiniâ-
tres ne préféraient poursuivre
leur dialogue de sourds. Les mille
traits, parfois inventés, qui fai-
saient jaser sur un personnage
célèbre appartiennent désormais
au passé. Au biographe de les re-
censer, pour ressusciter un hom-
me qu'on pourra juger souvent
nje, s katerim se je Freud odvrnil
od hipnoze, čeprav so bile formu-
lacije tega utiralca poti včasih še
tako dvoumne.
Medtem ko bi lahko pričakovali
od psihoanalize prenovitev člove-
ških razmerij, ki jo lahko omo-
goči lucidnost, je prišlo tukaj do
padca nazaj v najbolj starodavne
običaje podrejanja avtoriteti. Ta
avtoriteta-je beseda, ki ìmà moč
zakona, ker se je vsilila kot taka
z nasilnim prevratom, h kateremu
se je prepovedano povrniti, ima
moč dlakocepskega nadzora po-
svečenih, smešno bednega papa-
gaj stva gorečnežev. Lacanizirani
intelektualec teroriziran meni, da
njegova lastna misel ne more biti
nič drugega kot najkrajša pot od
enega citata k drugemu.
To me je navedlo — in zagotovim
lahko, da je bil v Parizu prika-
zani spektakel pogosto prav tako
šokanten kot smešen — da sem se
v imenu duhovne svobode spopa-
del z Lacanom in pri tem z ve-
seljem uporabil orožje humorja
do take mere, kot so mi zaupali,
da naj bi se še sam gospodar sme-
jal... Ko so me v trenutku nje-
gove smrti intervjuvali novinarji,
ki v meni niso videli nič drugega
kot zastopnika zasledovalcev, sem
jim odgovoril, da sem visoko cenil
njegovo inteligenco in njegov na-
čin izražanja.
Z odmikom bi bilo mogoče nare-
diti bilanco, če bi dogmatični
pobožnjakarji in trmoglavi obrek-
ljivci ne vztrajali raje v svojem
dialogu gluhih. Tisoč opazk, vča-
sih izmišljenih, s katerimi so ble-
betali o tej sloviti osebnosti, spa-
da odslej v preteklost. Naj jih
ponovno pregleda biograf, da bi
spet oživil moža, o katerem bo
4
détestable, parfois touchant, en
tout cas peu ordinaire. Certes,
sans doute vaudrait-il mieux lui
laisser la responsabilité de sa pra-
tique et ne pas chercher à l'imi-
ter, ou encore à aggraver ses
travers au risque de poursuites
judiciaires. Mais ceux qui ne re-
spectent pas cette prudence su-
bissent le ridicule comme sanction
première et inexorable, tandis que
leurs dupes, si elles ne les avaient
pas rencontrés, auraient été de
toute façon les victimes de n'im-
porte quel gourou.
A la décharge de Lacan, il faut
souligner qu'il rouvrit à la phi-
losophie, comme à l'anthropolo-
gie, à la linguistique ou encore aux
mathématiques, une psychanalyse
qui, notamment sous l'influence
américaine, se rétrécissait aux di-
mensions d'une pratique paramé-
dicale peu assurée de ses fonde-
ments. Mais Lacan, plus qu'un
homme de vérité, fut un homme
de pouvoir. Il s'autorise de l'é-
trangeté de la psychanalyse pour
tenir un discours soustrait aux
exigences de la preuve. Comme,
de l'inconscient, on ne peut dire
qu'une chose en dernière analyse,
qu'il est insaisissable, Lacan, par-
lant en son nom, se permit les
excès ou les abus que le discours
rationnel s'interdit depuis Platon.
Raymond Aron a dit de l'histoire,
s'opposant par là aux idéologies
qui prétendent en détenir le se-
cret, qu'elle est «équivoque et
inépuisable». Lacan chercha l'é-
quivoque pour paraître inépuisab-
le. Il semble avoir médité la ré-
flexion du stratège cynique que
fut le cardinal de Retz: «Rien ne
persuade tant les gens qui ont peu
de sens que ce qu'ils ne compren-
nent pas».
mogoče reči, da je bil pogosto
zoprn, sem in tja ganljiv, vseka-
kor pa vse prej kot povprečen.
Gotovo bi mu bilo treba pustiti
več odgovornosti za njegovo pra-
kso, ne pa si prizadevati, da bi ga
imitirali, ali celo večali njegove
napake s tveganji sodnega prego-
na. Tisti, ki te preudarnosti ne
spoštujejo, izgledajo smešno. To
je njihova prva in neusmiljena
sankcija. Oni pa, ki jih ti slednji
vlečejo za nos, pa bi — če bi jih
ne srečali — vsekakor postali
žrtve katerega koli guruja.
V Lacanov prid je treba podčrta-
ti, da je ponovno odprl do filozo-
fije kakor do antropologije, lin-
gvistike in tudi matematike neko
psihoanalizo, ki se je zlasti pod
ameriškim vplivom omejila v ok-
vire neke paramedicinske prakse,
brezbrižne do svoje utemeljitve.
Toda Lacan je bil bolj kot človek
resnice človek oblasti. Avtoriziral
se je z nenavadnostjo psihoanali-
ze tako, da je izvajal diskurz, od-
tegnjen zahtevnostim dokaza. Ne
glede na to, da je v zadnji anali-
zi nemogoče o nezavednem kot
neoprijemljivem karkoli reči, pa
si je Lacan, ki kakor da je govoril
v njegovem imenu, dovolil pre-
tiravanja in zlorabe, ki si jih ra-
cionalni diskurz od Platona sem
prepoveduje. Raymond Aron je z
namenom, da bi se zoperstavil
ideologijam, ki težijo, da bi imele
v posesti skrivnost zgodovine, o
zgodovini rekel, da je »dvoumna
in neizčrpna«. Lacan si je priza-
deval, da bi se z dvoumnostjo na-
pravil za neizčrpnega. Zdi se, da
je razglabljal o opazki ciničnega
stratega, kakršen je bil kardinal
iz Retza: »Najbolj prepriča ljudi,
ki imajo malo pameti tisto, česar
sami ne razumejo.«
5
Par conséquent, je ne pense pas
qu'on puisse séparer Lacan de la
caricature qu'en ont faite les la-
caniens, dont il tirait d'ailleurs
les bénéfices. C'est un fait qu'il
a organisé son enseignement
d'une manière qui contraint à ré-
habiliter, quelque irritation qu'ils
suscitent parfois, les usages uni-
versitaires. Au nom même de la
découverte freudienne et de sa
fameuse «scientificité», il a re-
noué avec les trucs de l'ésoté-
risme, de l'occultisme, exploitant
sans vergogne le désir que nous
pouvons en garder.
Et le talent de Lacan se mesure
à ceci qu'il a fondé une secte ni-
hiliste. Même si la vérité doit de-
meurer pour le philosophe la
valeur suprême, on pourrait se
laisser attendrir par un maître
qui l'aurait délibérément falsifiée
pour assurer le bonheur de ses
disciples. Rien de tel avec Lacan
qui pour ainsi dire en remet en
sens contraire. La terre promise
à laquelle il conduit ses fidèles
à travers les défilés du signifiant,
ou les astuces d'un discours qui
tend à manipuler plus qù'à éclai-
rer, c'est le Rien. En quoi il n'in-
nove pas par rapport à Cioran, par
example. Mais Cioran ne s'est
jamais voulu thérapeute ou chef
d'école, il a abattu ses cartes
d'entrée avec une franche bruta-
lité. Et, s'il lui est arrivé de don-
ner des consultations à titre gra-
cieux, ce fut pour recommander
qu'on ne le prenne pas à la lettre.
Je dis donc qu'il y a chez Lacan
un parti-pris du négatif et même,
pour le dire crûment, un sadisme
qui oriente sa pensée et lui donne
une note passionnelle que le com-
mentateur est bien avisé de rele-
ver. Lacan a affirmé qu'on ne
Zato ne mislim, da je mogoče lo-
čiti Lacana od karikature, ki so
jo iz njega naredili lacanovci, od
katerih je sicer imel koristi. Dej-
stvo je, da je organiziral svoje
poučevanje tako, da je silil k re-
habilitiranju univerzitetnih običa-
jev, naj so ti včasih izzivali še
takšno ogorčenje. V imenu freu-
dovskega odkritja in njegove slo-
vite »znanstvenosti« je obnovil
prijeme ezoterizma, okultizma in
nesramno izrabil željo, ki jo lahko
po njem ohranimo.
Lacanov talent se kaže v uteme-
ljitvi nihilistične sekte. Tudi če
mora resnica preostati za filozofa
najvišja vrednota, bi se lahko pu-
stil prepričati nekemu učitelju, ki
jo je premišljeno ponaredil, da bi
zagotovil srečo svojih učencev.
To, da se je resnice lotil, da tako
rečemo, v nasprotnem smislu, ni
za Lacana nič nenavadnega. Ob-
ljubljena dežela, v katero vodi
svoje vernike skozi ožine označe-
valca oziroma zvijače nekega di-
skurza, ki si bolj prizadeva ma-
nipulirati kot razjasniti, je Nič.
S tem ne uvaja nič novega npr.
glede na Ciorana. Toda Cioran se
ni nikoli želel predstavljati kot
terapevt ali šef šole; svoje otvo-
ritvene karte je vrgel na mizo z
odkrito brutalnostjo. In če se mu
je zgodilo, da je brezplačno sve-
toval, potem je to počel z name-
nom, da bi ga ne razumeli dobe-
sedno.
Trdim torej, da gre pri Lacanu za
neko pristranskost do negativne-
ga in celo — da se izrazim brez-
obzirno — za nek sadizem, ki
usmerja njegovo mišljenje in mu
daje nek strasten ton, tega pa
komentator premišljeno izpostav-
lja. Lacan je zatrjeval, da se da
resnico le za-reči, reči na pol.
6
peut que mi-dire, dire à demi, la
vérité. En tout cas, c'est ce qu'il
a pratiqué, s'obstinant même à
n'exposer que la face nocturne
des choses. Est-il si bien établi
que le suicide soit le seul acte
réussi, que la vie ne demande
qu'à mourir, que le moi ne soit
qu'un fantoche pitoyable, que
l'amour se réduise au narcissisme,
qu'il n'y ait pas de rapport sexuel?
Allons donc!
En un mot, ce que je reproche à
Lacan, c'est de ne pas avoir été
un libérateur, d'avoir plutôt re-
noué à son profit les vieilles ficel-
les de la servitude. Tel est à peu
près le grief que Freud adresse
à Dostoïevski, sans nier le génie
de l'écrivain. Lacan ne fut pas le
maître humain qui, dit Nietzsche,
sait mettre ses élèves en garde
contre lui-même. De Nietzsche, il
semble plutôt avoir saisi ce con-
seil: «Tu cherches à te multiplier?
Trouve-toi des zéros!»
Vsekakor je to tisto, kar je prak-
ticiral, pri tem pa celo trdovrat-
no vztrajal pri izpostavljanju noč-
nega obličja stvari. Ali res drži,
da je samomor edini uspeli akt,
da življenje ne terja drugega kot
umrtje, da jaz ni nič drugega kot
bedna marioneta, da se ljubezen
omejuje na narcisizem, da ni sek-
sualnega razmerja? Bežite no!
Z eno besedo očitam Lacanu to,
da ni bil osvoboditelj in da je bolj
oživljal stare vezi podrejenosti v
svojo korist. Takšen je približno
ugovor, ki ga Freud naslavlja na
Dostojevskega, ne da bi zanikal
genialnost tega pisatelja. Lacan
ni bil tisti human učitelj, ki zna,
kot pravi Nietzsche, posvariti svo-
je učence pred samim seboj. Zdi
se, da je Nietzscheju sledil bolj
po tem nasvetu: »Prizadevaš si,
da bi se pomnožil? Poišči si nič-
le!«
François George
7
Michelu Harochu v spomin na avtomobilsko
kolo, po zaslugi katerega me je navedel,
da sem zaslutil bistvo mistifikacije.
Glejte, da ne boste zavrnili njega, ki govori.
SVETI PAVEL, Pismo Hebrejcem
Blaise: ...če iščete zdaj kakšno kratkočasenje, kakšno manijo, vam
psihologija približno zagotovi nekaj, kar vam zaposluje duha.
Kapitan: Ali res tako mislite?
Blaise: Psihologija. Na tem področju suvereno vlada učinek Glapiona.
Kapitan: Čisto med nama, nikoli nisem mogel ugotoviti popolnoma,
do zadnje dlake, kaj je Glapionov učinek.
JACQUES AUDIBERTI, L'Effet Glapion
0	končno odkriti zaroti
Ni moje poslanstvo, da bi rušil malike. Se zdaleč nimam moči ko-
murkoli omogočiti, da se prebije brez mitov. Dobro vem, da ne manjka
tistih, ki jih je mogoče voditi za nos, temveč manjka šarlatanov, so
pa tudi ljudje, ki čutijo potrebo, da bi se plazili pred čemer koli.
V imenu načela užitka ponižno prosim, da bi ne bilo zmote o naslov-
niku: teh nekaj pripomb ni namenjenih tistim, ki verjamejo, ampak
tistim, ki dvomijo, in iščejo in mislijo.
Sicer pa nimam namena poučevati in suvereno govoriti o tem, kaj je
resnično in kaj napačno, temveč raje posredujem svoje izkustvo. Naj
povem, kako sem že v mladosti imel priložnost hoditi po določenih
poteh, ki so me pripeljale k odkritju neke zarote, izredno široko-
potezne in perfidne.
Prvi indie te zarote se mi je predstavil v subjektivni obliki prijatelje-
vega razočaranja. Med bivanjem v Nemčiji sem prejel od prijatelja
Mersenna, ki sem ga poznal že iz osnovne šole, pismo, v katerem mi je
napovedal, da ima namen prekiniti najino »-corps, est-ce pont d'anse?«1
(sic), ker se ni več zanimal za »-polit-ko«,2 niti za »-file, o Sophie«3
(re-sic).
1	»Telo, je ročaj košare?«: ko res pondenco? V tej prvi opombi velja
opozoriti na tole: 1. vse opombe v knjigi niso prevajalske; 2. brez zahteve
izdajatelja izvirnika se prevajalske opombe omejujejo na najnujnejša
jezikovno-izrazoslovna in bibliografska pojasnila.
2	Koža-veže-klopa, polit-ko.
3	Predi, o Zofija!, file, ô Sophie!
8
Ko sem se vrnil v Pariz, sem se trudil, da bi dobil informacije o zlu,
ki je moglo prizadeti tako izrednega duha (nagrajenca na gimnazij-
skem vsedržavnem prvenstvu in učenca Ecole normale supérieure),
da je prenehal izpolnjevati svoje obveznosti, zatrl svoja nagnjenja in
celo izgubil smisel za prijateljstvo. Od njega nisem uspel dobiti
ničesar: vzvišeno mi je dal vedeti, da ne bo »odgovoril na moje vpra-
šanje«. Toda nekaj dobrih duš mi je razložilo njegovo za-držanost
(réfi-sens), ki se mi je zdela resnična zadrt-ost (indé-sens); poučili so
me, da se je tega odprtega in zravnanega duha dotaknilo tisto, kar
imenujejo »učinek Lacana«, čemur se malokdo upira v ulici d'Ulm,
št. 45.
Čeprav sem lahko opazil pri Mersennu najbolj očitne znake psihič-
nega in moralnega propadanja, sem bil v svoji mladostni naivnosti
nesposoben takoj postaviti hipotezo o črni zaroti zoper duha. Daleč
od tega, sam sem mislil, da se je pojavila nova resnica, in želel sem
ujeti nekaj drobcev njene luči. Ne brez težav mi je uspelo, da sem
prišel v zelo zaprt krog, ki se je ob petkih zvečer v zadnji sobi neke
kavarne posvečal eksegezi tekstov slovitega Lacana.
To je bilo težavno. Do takrat so mi stiki s fenomenologi omogočali
nekatere iluzije o mojih intelektualnih sposobnostih. Ta brutalen stik
z avantgardo inteligence me je pripeljal moj rang, blizu mentalne
debilnosti. Paraliziran zaradi razvidnosti svoje ničnosti — ta je bila
odslej edina očitna v mojih očeh — si nisem upal izreči niti besede
niti postaviti kakega vprašanja. Istočasno sem z vsemi silami svojega
duha, napetimi do skrajnosti, poskušal razkriti skrivnost izrednega
razpravljanja, kateremu sem bil priča. Toda sredi latinske četrti sem
bil kot zbegan potnik v daljni deželi, kjer govorijo popolnoma tuj
jezik, ki nima niti slovnice niti besednjaka.
Mučno razkritje moje nezadostnosti je seveda dopolnjeval nič manj
boleč občutek nelegitimnosti. Vodja seminarja je imel brado in njegov
v daljo uprt, skrivnosti simboličnega preiskujoč pogled, je bil videti
vzvišen nad našim nedostojnim okoljem. Njegovi redki posegi so
bili predmet religiozne pozornosti. Nekega dne pa se je ta vznemir-
ljiva osebnost obrnila k meni in me prosila naj razložim posebej
težavno mesto. Nisem se mogel izmakniti. Storil sem torej, kar je
bilo v moji moči, to pomeni, povedal sem pač, kar mi je padlo na
pamet. Okamenel od treme sem pričakoval, da bo bradač pokazal
name z zlobnim kazalcem, tj. — naj ostanem na področju psiho-
analize — z maščevalnim falusom, in za vpil: »Stran od tod vrinjenec!«
Toda postopno sem opazil, da moje besede niti najmanj niso povzro-
čile škandala, ampak so padale v zainteresiran molk, in zavedal sem
se, da se je zgodilo nekaj čudovitega: ne da bi razumel samega sebe,
sem govoril lacanovsko.
Opogumil sem se in formuliral nekaj tez, ki so pozneje postale banal-
nosti, na primer, da struktura označevalca ne sme izriniti tistega, kar
je označevalec strukture, da imaginarni oče, ki nosi brke in naramnice,
ne more biti zamenjan s simboličnim očetom, ki nosi zakon, in da je
9
subjekt popolnoma mogoče primerjati z vratarjem, ki je edini usluž-
benec, postavljen pred vrata, takoj ko je nastopil svojo službo.
Konec mojega posega so sprejeli z molkom, ki je izražal več odobra-
vanja kot pa bi ga ploskanje, z »odmevom«, ki naj po nauku, ki ga
je razlagal bradač, omogoča ustrezno »punktuacijo« in nato ustrezno
»elaboriranje«. Verjetno zato, da bi preprečil malodušnost, je bradač
usmeril našo pozornost na »naknadni učinek«, ki je za diskurz bistven,
kot je staranje bistveno za kvaliteto vina: tako naj bi vedno mogli
upati, da se nam nenadoma med vožnjo v metroju ali med umivanjem
zob razsvetli smisel formulacij, ki so se nam ves večer zdele tako
suhoparne. Po preteku nekaj minut, ko se mu je zdelo, da se je čas
prvega »dela« iztekel, me je bradač pogledal z napol priprtimi očmi,
kakor slikar, ki skuša oceniti razdaljo ali kakšno razmerje, ker se je
moral dvigniti iz temnih globin simbolnega, da bi se navadil na luč,
ki se je nenadoma pojavila na levi strani ladje. Končno mi je rekel
v najbolj vabljivem tonu: »Mnogo stvari je v tem, kar ste povedali.«
Drugi so, kot se spodobi, pritrjevali z glavami. Potem se je nadaljeval
kolokvij, pri katerem še vedno nisem ničesar razumel in za katerega
mi ni uspelo niti ugotoviti, v čem je bila »naknadnost« mojega last-
nega diskurza, ker z njim seveda ni imela nobene očitne zveze.
Na koncu seje je bradač niansiral svojo neobčutljivost z nekaj topline,
ponovil je svojo pohvalno oceno: »Veliko stvari... Veliko stvari...«,
je rekel med pripiranjem oči; in me seveda še naprej precenjeval.
Naložil mi je ekspoze o falosu, eni najtežjih tem; zaupal pa mi je,
da ji bom po njegovem mnenju, glede na moj prejšnji uspeh, kos, ter
mi namignil, da obstoji možnost mojega skorajšnjega srečanja z moj-
strom. Zaključil je z metaforo, ki me ni več presenetila: »Lahko po-
stanete ladja naše šole.«
Naknadni učinek te seje je bila zame globoka potrtost. Ce sem nehal
biti kreten, je to samo zato, ker sem postal slepar. Seveda to slepar-
jenje ni zadevalo samega mojstra, pač pa je izrekalo prekletstvo nad
privrženci njegove sekte; sam nisem več stopil v ta krog, ki me je
sprejemal z odprtimi rokami.
Gotovo bodo tisti, ki so danes oblikovani v novi misli, katere začetke
sem pravkar očrtal, enostavno menili, da se moja neumnost ni nehala,
ker sem se odpovedal karieri, ki se je začenjala slavno, zaradi napačne
koncepcije intelektualne poštenosti. Dejansko sem bil vedno žrtev
predsodka vesti. Ni bilo pomembno, da od tistega, kar sem govoril,
sam nisem ničesar razumel, nasprotno: neko teoretsko nezavedno si je
privoščilo, da se je izražalo skozi mene, in proizvedlo določen učinek
Drugega. To je tisto, kar sem »zavrnil«, ne zaradi poštenosti, ampak
zaradi smešne domišljavosti.4
4 V istem trenutku sem bil na tem, da potrdim eno od najglobljih
mojstrovih tez: »Ce ne razumete mojih spisov, toliko bolje; ravno to vam
bo dalo možnost, da jih eksplicirate.« Le Séminaire XX. Še. Slov. prev. v
Analecta 1985.
10
Učinek Lacana med privrženci se je širil s težkimi konsekven-^
carni. Krožki lacanovcev so se množili in ta »tisto govori« je imel
fantastičen uspeh, kot v neki drugi dobi mize, ki so plesale. Ker pa
je šlo za to, da bi pripravili to tisto, da govori, se je jaz počutil ne-
koliko vržen iz ravnotežja, in videl sem, kako prihajajo k meni številni
subjekti v bednem stanju. Pa vendar, ko sem jim razlagal svojo
izkušnjo, sem pri teh subjektih naletel na nenavaden odpor. Opazil
sem, da je občutje njihove prizadetosti spremljal skrit užitek: razodetje
njihove imbecilnosti je imelo za nadomestilo razodetje nekega never-
jetnega vedenja, ki ga verjetno ne bodo mogli nikoli sprejeti vase,
toda kateremu bi lahko bili služabniki. Nejasna soudeleženost jih je
že združevala v privržence označevalca, o katerih se je govorilo:
»Toda oni se razumejo med seboj.« Dejansko so prisostvovali le iz-
menjavi znakov, precej podobnih živalski komunikaciji. Kako bi se
ne razumeli, ko pa izmenjujejo samo razpoznavna gesla in znake?
In kako bi ne razumeli, da je »razumetje« prevara, učinek imaginar-
nega, ko je vse vprašanje v tem, da se vsak pokaže v paradnem
ritualu, okrašen z istim perjem.
Institucija deluje s pomočjo praznih znakov, iz katerih je že zdavnaj
izginila vsaka misel; v tem smislu jih je mogoče zelo natančno imeno-
vati označevalce. Znotraj institucije velja normalno samo denar, ki
ga sama tiska s svojo podobo in izključno rabo. Tisti, ki ravnajo po
njenem pravilu, so resni kot igralci kart, ki si ne postavljajo absurd-
nega vprašanja, ali imata kralj in kraljica kakšno zvezo z realnimi
monarhi. Igra nasprotno omogoča, da se ohranja nepropustljivost ob-
toka, preprečuje vstop tujerodnim elementom, ki bi v njem gotovo
povzročili motnje. Takšni so pogoji, ki omogočajo, da brez konca raz-
pravljate o obhajilu, o diktaturi proletariata ali označevalcu, ki pred-
stavlja subjekt za nek drug označevalec, tj., da ne govorite o nečem,
kar predstavlja vse nevarnosti sprijenja, temveč da soglašate s svo-
jimi brati, kar ustreza vaši želji.
Vendar sam nisem nikoli razumel ničesar o bratstvu. To je tisto,
zaradi česar sem po mnogih težkih epizodah odkril obstoj neke skrivne
družbe, ki si je za cilj zadala razdejanje uma in označevanje družbe,
za katero predlagam, da jo imenujemo bratovščina gobezdal.5 Dejan-
sko si ob nenavadnih srečanjih v skladiščih založbe Seuil ali v kata-
kombah univerze ni mogoče predstavljati, da bi zarotniki pozdravljali
velikega mojstra drugače kot z zakramentalno formulo: »Kako ti gre,
gobezdalo?«
Seveda ne mislim, da bi ovadba osamljenega človeka lahko omajala
organizacijo, ki je tako močna in razvejana. Toda morebiti bi jo bilo
mogoče pripraviti do tega, da bi sledila primeru relativne odprtosti,
ki danes velja za prostozidarstvo. Takšen razvoj bi bil zelo pozitiven.
Ce bi na primer podelili naziv »gobezdalo« namesto naslova mojstra
5 Yau de poêle (pečna cev) : izraz izvira iz »registra« opravljanja in ozna-
čuje družino, une famille de 'Yau de Poêle, ter evocira tudi incestna ali
kvaziincestna razmerja.
11
ali doktorja, bi to vneslo nekoliko fantazije v razmerja, ki žal ostajajo
toga in hierarhična.
Z značilnostmi označevalca so eksperimentirali že zdavnaj pred Laca-
nom, zato sem se pred bradačem zatekel k edinemu izhodu in uporabil
šalo iz renesanse: »Pri sebi doma sem sprejel na obisk prijatelja, da
bi si krajšal čas. V tem ko sem posnemal žargon čveka, brezveznega
govorjenja, tkanino iz našitih krp, prepleteno z besedami, ki so ustre-
zale temu razpravljanju, sem se na ta način ves dan norčeval iz tega
butastega razpravi j alca, ki si je od začetka do konca prizadeval
odgovoriti na ugovore, s katerimi smo mu nasprotovali; pa vendar je
bil izobražen človek s slovesom in bil je lepo oblečen.«6
Ker ga je mentalni avtomatizem, ki je bil drag njegovemu učitelju
Clérambaultu, trajno impresioniral, uči Lacan avtomatizem označeval-
ca. Toda že zdavnaj pred njim je bila ta mehanična perspektiva raz-
iskana, in zdi se, ko je omenjal oblikovanje tistega, kar je imenoval
v 12. stol. »ljudstvo bedakov«, da je Michelet opisoval šolo lacanovcev.
Za te predlacanovske cepce, ki že iz slovnice naredijo logiko in iz
logike celoto védenja, je »sleherna kombinacija besed kombinacija
stvari«, tako da neka reglementirana povezanost omogoča »misleči
stroj«; na osnovi tega čudovitega odkritja so cepci ustanovili »ne-
spremenljivo šolo Niča«.7
Da bi bila besedna igra povzdignjena v najvišjo obliko racionalnosti8
pa je bilo potrebno dočakati Lacana. Ko je doktor Cottard9 ob imenu
Chateaubriand plašno vprašal: »S krompirčkom?«, ni mogel vedeti,
da je bil že pred psihoanalitskim mišljenjem. Ce bi danes postál
lacanovec, bi se brez omejitev lahko posvetil svoji priljubljeni maniji
toliko bolj, ker onstran medicinskih krogov besedne igre, ki jih od-
klanja Le Canard enchaîné, od danes tvorijo temelj filozofske refleksije.
Ali ta intelektualna revolucija prizadene pacientove interese? Na vsak
način omogoča veliko hitrejšo presojo njegovega primera. Ce se more-
biti pišete Slivnik (Prunier), dragi bralec, ne bodite presenečeni, če
vas bodo obrali. Seveda so tisti, ki se pišejo Oček (Perrier) dvakrat
pretrpeli težo imena očeta, kajti v njihovem imenu je oče-k. Ce gre
za Kočevarje, je njihovo nevrozo toliko lažje pojasniti, kot jo je
težko pozdraviti, kajti gotovo je, da ko je oče var, je oče ne var en
(père il y a, péril'y a). Tu odkrije pacient možnost velikih prihrankov,
ker se očitno kmalu zave, medtem ko zelo drago plačuje, da posluša
6	Montaigne, Essais, 1. knjiga, 25. pogl.: »Du pédantisme«.
7	Historie de France, 9 zv., uvod.
8	Nekateri, ki jim »nova filozofija« ni priskutila marksističnega rezoni-
ranja, bodo postavili proti naši tezi o zaroti teorijo mizerabilnosti: ured-
niki almanaha Vermot, ki jih je ruiniral dvig intelektualnega nivoja
ljudskih množic, so bili prisiljeni, da se s težavo strokovno preusmerijo.
9	Osebnost v Proustovem A la recherhe du temps perdu.
10	To ni ušlo praktiku označevalca, ki je bil podkovan, kot je bil Malherbe,
izpod peresa katerega beremo: »Tvoja bolečina, Oček (du Perier), bo torej
večna . . .?«
12
neokusne šale o svojem priimku, da bi bilo boljše poiskati nasvet pri
Gregorju Gregcu (Alphonse Allais). Avtorja teh vrstic so na primer
vprašali, če je imel namen ubiti zmaja;11 iz tega sledi, da je torej sama
lacanovska duhovitost tista, iz katere izvira ta antilacanovska pole-
mika.12
11	Namig na mitološki pomen priimka George. (Prip. prev.)
12	Sicer pa bo bralec lahko opazil, da nam je doktor jeva duhovitost večkrat
pomagala.
13
PRVI DEL
Slabe manire
i.
Nekaj označencev označevalca
Cupidine humani ingenii libentius obscura creduntur.1
Tacit
Subtilnemu lacanovcu bo šlo na smeh ob tem, kar je zapisano zgoraj.
Dodal bo samo, da neke doktrine ni mogoče presojati po modnih
učinkih, ki jih Lacan izzove, in da bi ga bilo nepravično obsojati na
podlagi neumnosti, ki jih pripovedujejo ali počno v njegovem častitlji-
vem imenu. Predlagali bomo torej zemljevid mistifikacije, razdeljen
na tri področja. Dopustili bomo, da Lacan ni odgovoren za periferijo
tistih, ki paradirajo z znanostjo, ali smešnih gizdavk; nič bolj kot
Sartre ni odgovoren za tisto, kar so svoje čase imenovali eksistencia-
lizem à Saint-Germain-des-Prés, čeprav se je še zmeraj mogoče vpra-
šati, zakaj je ravno Sartre, in ne Lacan tisti, ki je volens nolens
botroval temu precej simpatičnemu fenomenu. Toda pustimo to, in
preden krenemo v prepovedano mesto, v spopad s samim srcem dok-
trine, si oglejmo neposredno razmerje razmerje Lacana do svojega
občinstva, o katerem bi težko rekli, da se je Lacanu izmuznilo, saj je
skrb, s katero je bilo organizirano, očitna.
Lacan, teoretik navideznega, je predvsem njegov izreden praktik.
Vzpostavil je tajno in pogubno izobraževanje, katerega značilnosti so
1 Ljudje radi verujejo v tisto, česar ne razumejo.
15
v veliki meri prispevale k temu, da so zagotovile njegov javni uspeh.
Ali je slučajno, da najdemo v tem izobraževanju spretno izkoriščane
pomembne reference ezoterizma in okultizma? Poudarek je na tisti
besedi, ki jo človek bolj pogreša kot kruh, besedi, ki velja sama zase
ker se razodeva, ker sovpada s samo besedo stvari (ker je svet seveda
homologen z govorico, ki ga »strukturira«) ; ni ji mogoče podtikati,
da je obskurna ali konfuzna, ker je po biti. Ta beseda je resnica,
tudi če ni mogoče vedeti, kakšna resnica. Absolut se ne členi, in nje-
govo bistvo je, da je nerelativen. Zadostuje, da veš, da je po pravici
popolnoma mogoče dešifrirati to govorico na sebi, ker je — s skrite
strani — sama organizacija sveta. V sekundarnem redu fenomenov
uvaja nekega gospodarja (nikakor nočemo trditi z grobim obratom,
da je kandidarajoči gospodar tisti, ki ekshibira besedo, da bi se
établirai), ki mu po definiciji pripisujejo znanje. Očitno mora mojster
veliko vedeti, saj se sporazumeva z resnico. Vendar pa tega znanja
ni mogoče prenašati z običajnimi pravili, in sicer s prezira vrednimi
pravili uradne univerze, saj je podvrženo — to je tisto, kar tvori nje-
govo vrednost — izrednim pritiskom. Ko Džurdžev uči: »Ce človek
ne more nikoli izreči resnice, včasih tisto govori resnico, včasih tisto
govori laž2,« bi lahko mislili, da slišimo Lacana, ki neutrudljivo po-
navlja, da je resnico mogoče povedati le na pol. Lacan se trudi, da bi
osupnil občinstvo s svojo prozopopoijo: »-Jaz, resnica, govorim...«
Preprosto, v tem je bil učinek premestitve, kajti Christ de Montfavet
skoraj ne preseneti, ko naznani : »Jaz sem resnica in ne morem govoriti
drugače kot po resnici.«3 Resnica v pomenu mističnega (ki jo Lacan
spretno zamenja z resnico v logičnem smislu) je tisto, kar prinaša
gospodarjeva beseda, ne da bi pri tem ne prišlo do kroga, ki ga je
bičal Descartes: beseda je beseda, ker prinaša Resnico, in resnica je
resnica, ker jo razglaša Beseda.
Gospodar poučuje o eksistenci zakonov, ki ga naredijo za gospodarja
in ki vladajo vsem stvarem. To so zakoni označevalca: okultno mišlje-
nje do kraja valorizira ta znak kot tak, manifestira nespravljivo strast
do številke in do črke. Michel Zévaco, ki smo mu dolžni eno od
najbolj z dokazi utemeljenih študij o Nostradamusu,4 nam opisuje
slavnega maga, ki je pred kraljico prikazal sodbo usode s permutaci j o
elementov spročila.5 Podobno zatrjuje Džurdžev, ko spravlja vse do-
godke sveta v niz števil, tako kot si udeleženec seminarja predstavlja,
da grafi, ki jih riše gospodarjeva roka po tabli, izčrpajo subjektivnost
in človeško zgodovino.
Lacan sam, navezujoč na izročilo, ki sega dlje od Pitagore, poziva,
da pripoznamo ugled števila. Oznanja, da noben drug študij ni bolj
2	Ouspensky, Fragments d'un enseignement incounnu. Uspenski je bil
Jacques-Alain Miller Džurdževa.
3	V odprtem pismu predsedniku republike.
4	Michel Zévaco, Nostradamus. Francoski astrolog, 1503—1566.
5	Prim. Lacan: »Cemu besedama v nas (en nous) ustreza beseda dolgčas
(ennui) ? Iz Besede, če pripravimo črke, da plešejo kot v kinu, dokler
se ne razvrstijo na črti, sem ponovno sestavil izraz: časglod (unien). Z
njim označujem identifikacijo Drugega z Enim.« Télévision.
16
ustrezen za uvajanje v freudovsko odkritje kot študij celih števil,
na katerega opozarja mladi André Gide na tisti točki, kjer njegovo
razpravljanje prezgodaj opeša, ker ne zmore vztrajati v tej tvegani
stavi — Numero Deus impare gaudet6 — stavi niza, kjer signalizira
užitek dvojke: da je neparna, ker ni nikoli nič drugega kot dvakrat
šteta enojka v metonimičnem uhajanju, ki začenja od ničle. Domislek
(Le trait) je gotovo duhovit, in naravno je, da se po svoje veseli
postati tri (trois).
Naj je ta demonstracija še tako bleščeča in naj je bilo treba še tako
čislati njen stil, nam ne more nadomestiti obravnave temeljnega pojma
označevalca, kajti v lacanovski grozi ima pomen vogelnega kamna,
pomen ultima ratio ali absolutnega temelja. Zato je privlačno da temu
označevalcu odkrijemo nekaj označencev ali vsaj neko ozadje.
Lacan je uvodno in uvajajoče previden pri podajanju strogo inteligi-
bilne definicije, ki bi bila nesprejemljiva pred sodnim tronom logike:
označevalec naj bi bil tisto, kar predstavlja subjekt za nek drugi
označevalec. Jacques-Alain Miller trdi, da je to »a-konceptualna«
definicija, kar se zdi nenavadno za nekoga, ki zna s pojmom ravnati.7
Mi pa bomo raje rekli, da je definicija označevalca označevalna: nima
nobenega smisla in uvaja nas v carstvo absolutne dvoumnosti.
V zavetju te metodične obskurnosti se lahko »koncept« napolnjuje
z najbolj različnimi konotacijami. Na vsak način je označevalec genia-
len domislek gospodarja, katerega veščina je v bistvu v tem, da vzbuja
iluzijo vedenja. Od flogistike sem se niso spomnili ničesar boljšega.
Saussure je opozarjal, da je za zdravo pamet znak izenačen z označe-
valcem. Lacan se s to dvoumnostjo okoristi. Običajno menijo, da vedo,
kaj je označevalec, ker ga spontano identificirajo z znakom, vendar
Lacan precizira, da označevalec ni znak; z izrednim dostojanstvoma
bo torej vzet kot znak nekega višjega bistva. Označevalec, to je abso-
luten znak. Takšen je podlaga pomenu kot tudi temu, kar ni v nobe-
nem razmerju z njim, kakor tudi tistemu, kar je slučajno ali esen-
cialno izpraznjeno vsakega označevanja kot tudi tistemu, kar je z
njim težko obremenjeno. Označevalec je neoznačevalec kot tak, za-
sebna črka, toda razumejo ga tudi v aktivnem smislu kot tisto, kar
daje smisel na način Sinngebung pri fenomenologih. Lacan uvršča
med označevalce objekte, ki imajo neposredno vrednost, kot prsi,
blato ali falos, za katere nihče ne bo spodbijal, da so v banalnem smi-
slu »označevalci«, tj. nosilci smisla. Dognano je na primer, da imajo
prsi simbolično funkcijo, ko onkraj svoje biološke vloge postanejo
neka oblika izkustva. Toda Lacan, resnični mojster dvoumnosti, se
bo te terminološke koncesije poslužil z namenom, da bo z njo podprl
6	Gide v svojih Paludes potrjuje komičen prevod, ki ga dajejo učencem:
število dva se veseli, da je neparno.
7	»Théorie de lalangue (rudiment)«, Ornicar?, št. 1; slov. prevod Gospostvo,
vzgoja, analiza, DDU Univerzum, 1983.
17
svojo resnično tezo, in zreduciral območje mesenega na strikten, do-
beseden označevalec.
Lacan nam zagotavlja, da je falos označevalec. Od kod mu ta infor-
macija? Iz moderne lingvistike, za katero je znano, kakšno zasleplju-
jočo jasnost je vrgla na freudovsko nezavedno? Kakor vselej, tudi
tukaj previdno podaja motno definicijo: »Falos je privilegirani ozna-
čevalec tiste vrste, kjer se delež log osa združi z nastopom želje.«8
Toda berimo sledeče: »Reči je mogoče, da je ta označevalec izbran
kot najbolj markanten izmed vsega tistega, kar je mogoče zagrabiti v
realnem od seksualne kopulacije,9 kot tudi najbolj simbolično v do-
besednem (tipografskem) smislu tega izraza, ker je v njem enako-
vreden (logičen) kopuli. Reči je tudi mogoče, da je v svoji nabrek-
losti podoba vitalnega toka v tem, da stopa v ploditev.« Tukaj Lacan
čisto preprosto definira falos kot znak, vzpostavljen z operacijo sub-
jekta v razmerju do zaznavanega, imaginarno asimiliranega v »ko-
pulo«. Sicer pa gre Lacan tako daleč, da govori o podobi.
Lacanovski označevalec je resnično prenatlačen z imaginarnim. Crka,
ki še zdaleč ni nevtralna, je prav tako zelo pripravna za sakralizacijo,
kot kača ali ogenj. V oboževanju črke je predpostavljeno, da je ločena
od svojega pomena kot od kake jalovine, da je iz nje narejen fetiš.
Letrizem, ki je zabaval Saint-German-des-Prés pred kakimi tridese-
timi leti, je bil predzadnja metamorfoza tega kulta. Toda tudi kaba-
listi so v abecedi že videli ideal analize, in so iz črke, koliko je ta
zadnji ireduktibilni, konstitutivni element, naredili opornik fantazme
absolutnega gospostva. Posedovanje zakonov, ki upravljajo razporedi-
tev črk, je posedovanje skrivnosti vseh možnih diskurzov. Te sanje so
prav tako inspirirale »univerzalno karakteristiko« pri Leibnizu, na
katerega projekt opominja Jacques-Alain Miller ob pravem času. Pri
tem gre za to, da bi razpolagali z »jezikom, ki bi zaprl usta ignoran-
tom«, torej da bi popolnoma kontrolirali izražanje, prepovedali iz-
ražanje izkustva, razpolagali z močjo, da bi vsiljevali molk, z eno
besedo, da bi imeli v posesti absolutno oblast. Ob pomanjkanju tega
čudovitega instrumenta se bo vedno mogoče pretvarjati, in to ne
brez vzroka, pri tem pa se ne bo treba odpovedati zastraševanju igno-
rantov.
Temeljna ideja verjetno je, da posedovanje črke implicira posedova-
nje sveta, ker je človek sam podvržen črki, in ni sam nič drugega
kot številka, »atom diskurza«, kot pravi Lacan, ki s to metaforo na-
kaže, da si prizadeva vzpostaviti univerzalno fiziko. Zato je tudi nor-
malno, da je označevalec temeljni pojem te čudovite znanosti, čeprav
»a-konceptualen«, pa skoraj koeksistenten z bitjo. Ce je označevalec
jezik boga, ker, kakor je rekel Heraklit, bog niti ne razkriva niti ne
skriva, temveč označuje, ga je prav tako mogoče najti na konici so-
dobne znanosti, na primer v obliki genetičnega koda.
8	Ecrits, »La Signification du phallus«.
9	Ki še ni bila odpravljena.
18
Pod pritiskom študentov filozofije Lacan navrže: »Označevalec, to je
materija, ki se transcendira v govorici.« In ker se dobro zaveda, da
je govorjenje o materiji, ki se transcendira, smešno, se takoj zavaruje
z aroganco: »Prepuščam vam izbiro, da pripišete ta stavek kakšnemu
komunističnemu Butalcu ali kakemu Cepcu, ki je ves iz sebe zaradi
čudežev A. D. N. .. ,«10 Ta izjava razodeva diletanta. Narava se brez
vsakega napora »transcendira« v govorici, toda vso materialno struk-
turo je mogoče imeti za sporočilo glede na razporeditev njegovih
sestavnih elementov. Ali bi Lacan rad opravičil Lukrecijevo intuicijo,
identificiral črko ter atom in tako naredil iz sveta absoluten diskurz?
Toda, če izenačiš označevalec z diskontinuirano strukturo materije,
v čem bo to zadevalo človeka bolj kot kita glavača? Res je, da za
Lacana posebnost človeka ni v tem, da govori, ampak da je govorjen,
in navsezadnje, zakaj ne bi zatrdili, da je zapisan na isti način kot
kateri koli drugi predmet na svetu? Ta spretna redukcija psihoanalize
na teorijo informacije pa vendarle zadene na težavo, h kateri se bomo
povrnili: to je, da imajo kiti glavači, in ravno oni, seksualna razmerja.
Kakor razprostrtost biti je torej razprostrtost označevalca skoraj brez-
končna. Zaporedje števil, Rozetin kamen, Mendeljejevi periodični ele-
menti, E = me2, računovodstvo podjetij, računovodstvo države, elek-
trični tok, ki teče v telefonskih žicah, cirkulacija genov, ba-be-bi-bo-bu,
vse to je označevalec. Sicer pa je Lacan nedavno rekel, da je
označevalec predvsem ta «bla-bla«, ker je, kot je mogoče videti
v literaturi, ta »bla-bla«, tisto, kar zapolnjuje odsotnost seksual-
nega razmerja.11 Na tej točki bi bil čas priznati, da je označevalec v
prvi vrsti gobezdalo, cev v peči (le yau de poêle), v kateri smo pre-
poznali znak za zbiranje zarotnikov — oziroma ta cev (yau), ki je
nezvedljiva na logiko smisla in ki manifestira svojo funkcijo križišča
v verigi, ali še bolje, nezaslišano pretrga ce od vi (la scansion inouie
entre tu et yau) — zaradi česar smo predlagali, da pišemo gob(ezdalo) :
cev (yau).12 Da, prav tu se najbolje pokaže tiha operacija označevalca,
tega loka praznine, za katerega je Hjelmslev zvaril ime cénème.
Označevalec dejansko potrjuje, tako kot je treba, najbolj globoko
Lacanovo tezo o govorici: »Ni je besede, ki je ne bi mogel pripraviti,
da bi karkoli označevala.« Jacques-Alain Miller13 jo previdno predstavi
10	François Jacob gre tako daleč, da predlaga, da ne smemo jemati na
ontološki način, ali če hočete dobesedno, te operativne predstavitve zna-
nosti: »Danes so svet sporočila, kodi, informacije. Kakšno seciranje bo
jutri razstavljalo naše objekte, da bi jih ponovno sestavilo v nov prostor?
Katera nova ruska punčka se bo pojavila iz tega?« La Logique du Vi-
vant.
11	Séminaire du 18 janvier 1977, Ornicar?, št. 15.
12	Kdo od naših učencev bo razsvetlil razmerje med tem apostrofom in
objektom a?
13	»-Ni je besede, ki je ne bi mogel pripraviti, da bi karkoli označevala, če je
moj stavek dovolj dolg, je včeraj rekel Lacan v svojem novem diskurzu
— tekstu, ki je tako daleč onkraj duha časa, da bomo potrebovali mnogo
več časa, da se bomo približali tistemu, kar nam nakazuje, kot pa je bilo
potrebno, da je prvi diskurz v Rimu pričel prehajati v doxo.« Toda ali
medtem ta fantastičen in dovolj dolg tekst ne utegne postati karkoli?
19
in si prizadeva odložiti njen učinek za pozneje. Ta učinek ne more
biti nič drugega kot razkroj doktrine in institucije, ki jo vzdržuje,
torej Mili er j a samega. V resnici ta teza ni tako nenavadna, saj Lacan
ne stori nič drugega, kot da ponavlja diskurz Humpty-Dumptyja Le-
wisa Corolla. Ta oblastni človek meni, da ima dovolj avtoritete, s
katero prepriča besede, da pomenijo tisto, kar sam hoče, in pri tem
zagotavlja, da bodo tiste, ki jih bo velikokrat uporabil, imele dvojno
ceno.14 Videti je bilo mogoče, kako Lacan dvojno plača označevalec,
ki označuje karkoli. Dejansko bomo — kljub Millerjevemu opozorilu,
da se je zadovoljil s tem, da razume, da bo lahko razumel pozneje,
kar priča najmanj o velikem zaupanju obenem v mojstra in v pri-
hodnost — predlagali to interpretacijo: ni je besede, ki bi je Lacan
ne mogel spremeniti v čisti označevalec, tj. v odpadek, v izmeček.
Zaradi tega se Lacan manj kaže kot posestnik absolutne moči kot pa
posestnik neke kontra-moči oziroma negativne moči. Zmožen je samo
ustvarjati kaos, ne-smisel, in njegova operacija se izniči, ker se iden-
tificira z entropijo.
Toda, da bi mu ne očitali sleparije: če si je ta očitek zaslužil, potem
si ga je nič bolj kot kdo drug. Vsekakor: »Vse, kar se govori iz
nezavednega, ima nekaj skupnega z dvoumnim.. ,«15 Lacan se je
torej samo zadovoljil z uporabo dvoumnosti govorice, kot so se drugi
okoriščali z dvoumnostjo zakonov. Kajti sleparija je strukturirana kot
govorica, in nezavedno je strukturirano kot sleparija: to sta vsaj dva
teoretska dosežka, ki nista obremenjena z dvoumnostjo. Tisto govori
in tisto slepari.
Katera praksa ustreza tej teoriji? Označevalec izraža novi fetišizem
in neko regresijo na magično stališče, za katerega bom navedel en
primer. V neki od brezštevilnih študijskih skupin, ki komentirajo
Lacanove Ecrits, govori nenadoma, v začudenje svojih komplicev, nek
hermenevt o zaslonih dosežka. Toda v analizi se je jasno pokazalo,
da ni bil narejen noben napredek v spoznavanju in da je prav to
tisto, kar je razveseljevalo udeležence. Za učinkom besedne igre —
učinkom »osupljenosti in luči«, o katerem govori Freud — ni nič
drugega kot banalna ideja, po kateri je tisto, kar že vemo, lahko
ovira za doseganje novih spoznanj. Toda Lacan dopušča, da mislimo,
da ima zlogovnica ali črkovna igra zaradi svoje lastne vrline na sebi
nekaj razsvetljujočega, in kult označevalca dopušča, da se pomešata
energetični fenomen in intelektualna pridobitev. Iluzija je popolna, kajti
kot pridobitev resnice prikazujejo užitek, ki sledi iz prihranka psi-
hičnega napora, ta pa je nujen za kakšno resnično delo. Ali naj
predpostavljamo, da resnica čaka tukaj, na preži za zlogi, in da bo
besedna igra ponovno prehodila v nasprotni smeri pot primordialne
ureditve? Ce je tako, bi bilo treba lacanovstvu, temu gobezdalizmu,
pisati v dobro mit izvirnega prdca, resničnega izvora označevalca.16
14	De l'autre côté du miroir.
15	Séminaire du 11 janvier 1977, Ornicar?, št. 14.
16	V tem primeru so lacanovci v mrzlem sorodstvu s sekto »Apets du
contremi« — amis du contrepet (prijateljev besedne igre). Glej Guy
Breton, Les Nuits secrètes de Paris.
20
Označevalec je dejansko opredeljen s svojo koristnostjo, ki je velika.
Lacan, ki se pogosto znaša nad svojimi četami, jim daje za kompenza-
cijo odličen trik, ki je uporaben v vsakršnih okoliščinah, in kot tak
zares univerzalen. Lacanovec je v posesti samega bistva psihoanali-
tičnega problema. Samo vprašati mora, koliko stane Stane (ce que
vaut le veau), če Cop začopati čop ali čopič (si le vin vint le vingt
en vain), ali je papa paren ali neparen/napačen (si pere est pair
ou-im-pair) — in ta zadnja hipoteza je primerna za pojasnitev mnogih
spodrsljajev. Se boljše, lacanovec razpolaga s kriterijem, ki omogoča
opredelitev dovršene analize. Serge Leclaire17 je nakazal pot s svojim
slovitim »poordjeli«, česar ne bi smeli prostaško interpretirati kot
slabo artikulirano željo (un désin de porridge) v označevalcu povpra-
ševanja. Analiza torej ostaja nedovršena tako dolgo, dokler ne bo
zagledala belega dne enignatična formula, ki si jo je mogoče iz-
posoditi iz letristične pesmi, kot »Bu bu rakéké« ali tudi »la kancé
kaka«. Ce torej nek analitik po desetih letih naporov uspe artikulirati
osupljivo izjavo »Konc konc rakeke«, se bo treba izogibati prenagljene
interpretacije, ki uvaja kompleks kastracije in se zanika v podvojitvi
končnice, a se razodene v zgostitvi »reza tegale«. Bolj primerno je
uvideti, da je ta dragulj označevalca nezvedljiv pojav in da pomeni
znak, da je čas spustiti bolnika v realnost, katere skrivni mehanizem
je končno dojel.18
Tisto, kar si lahko lacanovski analitik zapomni od analitičnega pra-
vila za svojo lastno rabo, je torej to, da je oproščen mišljenja. »Pred-
vsem ne premišljujte, sicer ne boste ušli narcisoidni prevari ogledala«,
opozarja Lacan — »ali še slabše, tvegate, da boste razumeli«, medtem
ko lacanovska teorija sama ni nič drugega kot veriga hrupne niče-
vosti, na katero se slučajno obeša ropotulja smisla. To obrez-umljenje
(dis-pense) označevalca je prav tako povračilo »plonkarja«, kajti če
psihoanalitik hoče citirati Vergilov verz Apparent rari Nantes in
gurgite vasto, si lahko dovoli, in mu je celo priporočljiv, naslednji
prevod: »Očitno je, da se v Nantesu podgane smejijo na vse grlo«.
V tem pojavu izstopajoče podganarske teme prepozna primer nevro-
ze, ki ga je mogoče primerjati s primerom enega najbolj slavnih
Freudovih pacitentov.
Toda področje kolektivnega formiranja je tam, kot smo že opozorili,
kjer ima označevalec v polni meri svoje čudežne učinke. Lacan je
najprej opazil, da so bili v psihoanalitičnih družbah od Freuda po-
dedovani koncepti uporabljeni neodvisno od njihovega pomena, a
da je to vendar bila interna govorica, ki je zagotavljala kohezijo
instituciji. Zakaj torej ne bi priklicali k življenju konceptov, ki so
že od vsega začetka brez resnične pomenskosti, saj se ta v izkustvu
očitno izkaže kot odvečni luksus? Odvečen in celo nevaren: Sokrat
prispeva k razsulu politeje, ko začne iskati označenca tako, da vpraša,
»kaj pomeni pobožnost?« ali »kaj pomeni krepost?«, ter s tem razo-
17	Psychanalyser.
18	Ta opreznost je še bolj priporočljiva v drugem primeru.
21
dene radikalen manko in zaseje paniko. Takšna vprašanja, ki po-
stavljajo pod vprašaj kod, bi morala biti a priori nemogoča. To,
kar velja na kolektivnem nivoju, ni diskurz kot nosilec nekega
označevanja, je diskurz kot eksistenca: obstoji, in zaradi tega obstoji
tudi kolektivno formiranje. Od tod izvira prepoved premišljanja za
subjekte; samo mojster ima pravico tako do refleksije kot do nar-
cisizma, to je da se morajo v njegovi domnevni refleksiji ali v
njegovem lastnem narcisizmu vsi situirati. Ciani so živa ogledala, ki
reflektirajo in pomnožujejo mojstra. Kajti, da se zatečemo k optič-
nemu modelu, spretno razpostavljena ogledala okoli katerega koli
objekta zadoščajo za ustvaritev pravljičnega kolektiva.
Takšna radikalna tehnika okrepi transferencialne konstitutivne vezi
kolektivnega formiranja — ker je izginjajoči smisel suspendiran k
osebnosti gospodarja — in brezkončno ostane izredno mesto, kjer
tisto ima smisel, ki je, v preprostem pomenu tega glagola, v fran-
coščini označevalec.
Nič torej ne preprečuje, da si ta označevalec, ki je zmožen vseh
mogočih označencev, sam navzame okultne mnogolične lastnosti. Na
primer, »označevalec je vzrok užitka«, vendar je tudi »tisto, kar za-
ustavlja užitek«.19 Naredimo tudi mi nekaj možnih aforizmov:
Označevalec je to, kar preostane od biti, ko se v njem instituirá
Drugi.
Označevalec je manko biti označenca.
Označevalec je Drugi, kolikor ni niti Eden niti drugi.
Označevalec je to, čigar subjekt se vzpostavi v svojem ponovnem
razcepi j en ju.
Označevalec je označevalec označevalca, v kolikor označuje označe-
valca.
Označevalec je to, kar povzroča, da tisto ne gre.
Bralcu bomo prepustili skrb, da loči med temi aforizmi tiste, ki
so lacanovski, od onih, ki niso lacanovski, in to poglavje bomo za-
ključili z izrazom spoštovanja. Doktor, bi želeli nekoliko označevalca?
Tu ga imate:
123456789&AZERTYUIOPQSD
FGHJKLMWXCVBN?;/%
é è ç à â
ooooooooooooooooool
Opomba 1 — Za praktično vajo poskušajte torej lokalizirati subjekt,
ki se prikrade kot podlasica med elemente te verige.
19 Le Séminaire, XX. knjiga, slov. prev.: Še, Analecta, Ljubljana 1985.
22
Opomba 2 — Sicer pa je ta označevalec nekaj krasnega. Namesto da
bi si belil glavo, kako bi zvalil te tri vrstice, mi je zadostovalo, da
sem odtipkal eno za drugo tipke svojega pisalnega stroja, in to hlad-
nokrvno pošiljam tiskarju. Ali si predstavljate, da bi Hegel storil
nekaj podobnega v svoji kritiki Fichteja, če predpostavimo, da bi
pisalni stroj že obstajal? In Sartre, celo nabasan s corydranom, si ga
predstavljate, kako piše v svojem odgovoru Camusu wxcybn? Ah,
jaz si ga lahko.
II.
Prikazovalec slonov
Nekateri bodo ugovarjali, da tega navideznega sorodstva z okultiz-
mom ni mogoče očitati Lacanu, saj je treba imeti okultizem za ne-
umestno in okrnjeno priznanje nezavednega. Vsekakor Lacan kultivira
dvoumnost, ne da bi si kakor koli prizadeval, da bi jo razpršil, tako
kot si kateri koli šef sekte prizadeva ohraniti vezi transferja, medtem
ko je lastnost psihoanalize, da jih poskuša razkrojiti. V načinu,
kako je organiziral svoje poučevanje — svoj »seminar«, je mogoče
lepo videti, da Lacan, ne da bi poskušal razločiti psihoanalizo od
ezoterizma, uporablja Freuda, da bi ezoteričnemu diskurzu, kakršen
je njegov, dal priznane temelje.
Lacan, ki je večkrat izrazil svojo simpatijo do zena, se spozna na
potapljanje svojega avditorija v perpleksnost, ki meji na osuplost.
Seveda obstoji neka neposredna pomenskost, ki bi bila pri roki temu
avditoriju, toda vse je kot nalašč storjeno tako, da ni nič razumlji-
vega. Vendar z vztrajnim pretresanjem označevalca vsake toliko časa
ustvarijo prebliske smisla. Lacan se okorišča s tem kvazirazumeva-
njem, ki dejansko ponovno vzpostavlja imaginarno: misliš, da vidiš,
vendar ne vidiš ničesar. Spremljanje Lacanovega seminarja je, kakor
da bi spremljal nasprotnika, ki brez prestanka blefira, pa vendar
bi bilo od njega prepovedano zahtevati, naj ti pokaže karte.
»Sem vam prinesel kaj jasnosti?« vpraša gospodar.« »Nekaj jasnosti
in nekaj senc«, odgovori inteligenten učenec.1 Bolj kot flamski moj-
stri se zna Lacan poigravati s polmrakom. Kar pove, je nenavadno
in begajoče, toda zato ker je sámo nezavedno tako, se je treba
navaditi na to, in prav to je dokaz, da ima Lacan prav. Ste pre-
senečeni? Presenečeni zato, ker je resnica pre-senečenje (sur-prise),
dobesedno: prijem (prise), ki preseže svoj lastni učinek. Nezavedno
torej govori kot Lacan oziroma vice-versa, ima smisel za tropo in
za kolobocijo, nam indicira mojstra, kateremu njegova lastna iden-
tifikacija zagotavlja najbolj zanesljivo informiranje: Tako bi bilo
mogoče tvegati naslednji aforizem: nezavedno je Lacanov diskurz.
Nezavedno je obenem diskurz Drugega in diskurz Lacana, in zato
1 Le Séminaire, XI. knjiga; slov. prevod Štirje temeljni koncepti psiho-
analize, Cankarjeva založba v Ljubljani 1980.
23
ko pišemo Drugi (Autre) z veliko začetnico A, ki nima na sebi nič
zanikujočega, bomo zapisali, da je nezavedno diskurz 1'A-Lacana, ozi-
roma da bi začinili z orientalistično noto, ki bi razveselila ranjkega
Louisa Massignona2 — diskurz l'Allah-kana.
Lacanovsko poučevanje ni transmisija vedenja, temveč izvajanje go-
spodo van j a. Učitelj na univerzi podaja svoje znanje, obenem se ga
razlasti; na koncu razmerja mora študent načeloma znati približno
toliko kot učitelj, preostane mu le, da se vljudno zahvali in se
poslovi. Toda pri Lacanu ni govora o tem, da odideš z blagajno.
Gospodar pazi na svoj trezor — to znanje, ki ga nima, ki je on
sam. Ali ostaneš v njegovi odvisnosti ali se povrneš k tradicional-
nim diskurzom, ki jih boš samo okrasil, da pokažeš, da si potoval
s prefinjenimi aluzijami na pismo, ki je bilo ukradeno. »Tu smo
vsi po malem srake, ki se šopirijo s pavo vim perjem. A srake ostanejo
srake, pav pa ostane pav,« razglasi Jacques-Alain Miller v tekstu,
ki je — tega ne smemo razumeti napačno — hvalnica Lacanu in
njegovi šoli.3
Dejansko je univerzitetni učitelj, ki se zanikuje, brezupno laičen.
Zato je veliko tistih, ki so spodbijali univerzo, šlo k Lacanu, saj so,
kot sam pravi, iskali gospodarja, resničnega gospodarja. In Lacanovo
vedenje je prav tisto vedenje, ki ga Aristotel navaja kot vedenje
gospodarja — to je znanje, kako se poslužuješ sužnjev. Aristotel do-
daja, da ta znanost ni nič posebno vzvišenega.4 Svoje sužnje upo-
rablja Lacan v svoj užitek, pri čemer spoštuje Heglovo dialektiko.
Toda tisto, kar ni po Lacanovem okusu v Heglu, je sprevračanje.
To pot se odpove dialektiki v korist neke eksistencialistične misli:
učenec naj se ne odtuji tako, da tudi sam postane gospodar, ostati
mora brez konca in kraja učenec. Lacanovščine se ne da naučiti brez
težav,5 in se je sploh ne da naučiti; seminar ni Asimilova metoda,
tu vselej ostaneš pri my taylor is reach...
Sam Lacan pravi: »Za maga je bistveno, da je edini, ki ve«.6 Samo
Lacan s svojim bitjem razpolaga s kriterijem, ki dopušča prepozna-
nje resnice, da je njegova bit identična z lacanovsko zadevo, kar je
navsezadnje samoumevno. Smisel je vselej po volji velikega Ozna-
čevalca, kar mu omogoča, da po svoji volji postavi in odstavi kva-
lificirane interprete. Ne pričakujte torej, da boste sneli s kavlja
kakršno koli gospostvo (maîtrise),7 nihče ne more uzurpirati gospostva
nad Označevalcem; Lacan okrutno smeši nezavedneže, ki to tvegajo:
»V bistvu so mojstri samo, kolikor gre za napačno in sprevrženo
2	Orientalista, profesorja muslimanske sociologije in sociografije v Collège
de France 1926—1954. Prip. prev.
3	»Théorie de lalangue«, Teorija jejezika (Zasnutek), slov. prevod Gospo-
stvo, vzgoja, analiza, DD Univerzum, Ljubljana 1983, str. 116.
* Politika.
5	Čeprav gotovo obstojijo posebno nadarjeni subjekti, kot smo videli v
uvodu.
6	Ecrits, »L' Instance de la lettre dans 1'inconscient«.
7	Magistraturo, docenturo.
24
uporabo mojih terminov (de mes termes). Zaradi tega se jih je več
osmešilo.8 »-Moje termes,« pravi Lacan v svojem drobnjakarskem je-
ziku jare gospode, pri tem pa pozablja, da so rimski cesarji dopuščali
obiskovanje svojih term; da bi bile Lacanove terme odprte za jav-
nost, bi morala postati velika ljudska zahteva.
»Je Lacanova šola podobna sekti? In kaj potem?« vprašuje Miller,
medtem ko zapenja svoj duhovniški plašč. »Kje je škandal, razen za
tiste, ki si ne morejo predstavljati predavateljske funkcije zunaj
univerzitetnega kalupa?«9 Za primerjavo citirajmo pričevanje popreč-
nega učenca: »Prvič sem poslušal Lacana leta 1964... Moj spomin je
obenem zelo natančen in zelo nejasen. Nejasen glede na to, kar je
Lacan povedal, oster glede na energijo, s katero je govoril.« »Vred-
nost poučevanja ni odvisna od besed, temveč od fluida, ki ga izža-
reva,« je zapisal dobri oče Antoine v Nouvelle Révélation10 (Novem
razodetju). »Koliko fluida je izžareval oče Lacan,« zatrjuje povprečni
učenec. Tisto, kar manjka na univerzi, je fluid, to razodeva naslednja
shema:11
51	a
52	$
Učitelj na univerzi razdaja neko poučevanje, medtem ko je v cerkvi
ali v sekti poučevanje — to je resnica sama — tisto, kar izoblikuje
učitelja. Iz pričevanja poprečnega učenca sledi: »To je bilo prvič,
da sem poslušal nekoga, ki je razvil diskurz in zadržal smisel, domet,
učinek začrta.« Drugače rečeno, to je bilo prvič, da je poprečen uče-
nec, ki je do tedaj hodil v šolo, kot pač vsak hodi, ne da bi mu
čezmerno koristilo, poslušal okultistični diskurz. »Dvorana, v kateri
govori Lacan, je kmalu podobna zboru spečih«12; to, kar tu uspava,
ni dolgčas, kot na univerzi, temveč hipnoza, zaradi česar je spanec
takorekoč bolj turističen.
Kadar Lacanu ustreza, valorizira to fascinacijo. »Občinstvo čuti, da
se v tem nekaj odigrava in da bodo vsi pri tem udeleženi,«13 pravi
o svojem spektaklu. Svojemu občinstvu torej priznava neke vrste
instinkt, ki ga potiska proti najvišjemu dobremu, instinkt, ki ga
bo stimuliral s pomočjo diskretnega izsiljevanja. Kdo bi se ne čutil
ganjenega od resnice, od blagra? Lacan, ki sledi nasvetu Baltazarja
Graciana, »imitira postopek Boga tako, da drži vse ljudi v nego-
tovosti«. Nenehno obljublja in zavlačuje veliko razkritje, zadnje ra-
zodetje — čudoviti falos: »Tisti, ob katerem sem vas pravkar pripravil
8	Predgovor k Ecrits v žepni izdaji.
9	»Théorie de lalangue«.
10	Louis Antoine, rojen leta 1846 v Mons-Crotteuxu v Belgiji, »desinkarni-
ran« leta 1912 v Liegu. Utemeljitelj antoinističnega kulta: 30 templjev v
Belgiji, 25 v Franciji, približno 50.000 privržencev.
11	Po Lacanu je to shema »univerzitetnega diskurza«.
12	Ti citati so vzeti iz dela »Hommage à Lacan«, ki ga je objavil februarja
1977 Philippe Sollers v Le Magazine littéraire.
13	Scilicet, I.
25
do zijanja in obešenega jezika, nima nič opraviti z onimle malim,
o katerem govori Freud«14, ali recimo totemsko požrtijo.
Seminar je duhovni lov, v katerem ima publika običajno vlogo tropa
lovskih psov: »Iščite, psi, kar postajate, ko me poslušate...«15
Lacan prigovarja, da obstoji neka sled in nek plen, ki se splača.
»Resnica v tem smislu je tisto, kar teče za resnico — in to je tam,
kamor vas vodim, vas, ki ste kot Akteonovi psi... Ko bom našel
ležišče boginje, se bom najbrž spremenil v jelena, in vi me boste
lahko požrli.«16 Toda bati se je, da od tod do poti, ki jo je posthumno
začrtal Freud, resnica ne konča kot trofeja na steni kakega podežel-
skega gostišča, da s svojo nagačeno glavo — za katero bomo, kar
nas zadeva, plačali svoj delež — predseduje obskurantističnim poje-
dinam.
Lacana žalosti, da mu ni uspelo ustvariti nove perverznosti: samo tak
izum bi v njegovih očeh po svoji naravi dokazoval avtentičnost kake
psihoanalitične veščine.17 Toda, ko mu je uspelo, da je prepričal v
smisel svojega diskurza, je ustvaril nov fetišizem. Seveda poslušalcu
preostane misel, da je v tem diskurzu več kot tisto, kar sam sliši,
namreč nič. Skozi te obskurne stavke, zaprte v svojo skrivnost, za-
pečatene z žigom same resnice, ki vzpostavlja zakon, odseva fanta-
stičen predmet, ki ga mojster brez prestanka »drži ob strani«, kot
pravi poprečni učenec. Lacan, ki mu je treba vsaj priznati, da je
najboljši tehnik svoje lastne prakse, je znal odkriti in nato uporabiti
moč suspenza označevalca. Poslušajte tega izvedenca (ex-očeta / expert
— ex-père), ki pojasnjuje, kako je postal sin svojih del: »Označe-
valec po svoji naravi vedno antipicira smisel... Kot je mogoče videti
na nivoju stavka, ki je prekinjen pred označevalnim terminom: Ni-
koli bi ne ... Vedno je ... Morebiti še ... Stavek nima nič manj
smisla in tem bolj tlači, kolikor si zadosti v tem, da vzbudi priča-
kovanje svojega nastopa.«18 Prekiniti diskurz v trenutku, ko je na
tem, da se dovrši s prostitucijo svojega smisla, to je s tehniko, ki je
ni mogoče imenovati frustrirajoča, ker se frustracija nanaša na
željo, ki sama »nima nobenega objekta«, s čimer jo je mogoče očitno
šteti za zadovoljeno. Lekcija nekega seminarja, ki se nenehno vzdržu-
je s se nadaljuje, je, da označevalec ne zametava več starega postopka
feljtonističnega romana, (na koncu epizode se mu je v dvorani Dus-
sanse ponudil prizor, ki ga je prežel z grozo) kakor tudi pisec teh
vrstic, Rocambole19 ne zametava psihoanalize, da bi vam služil.
V tem, da obljube ni nikoli držal, postane mistifikacija subtilna, na
nek način prevara prevare; Lacan pojasnjuje, da zadnje razodetje ni
14	Séminaire du 21 januarja 1975, Orniear?, št. 3.
15	Ecrits, »La chose freudienne«.
16	Le Séminaire, XI. knjiga.
17	Séminaire, 11. maja 1976, Orniear?, št. 11. Lacan pa je vendar priklical
v življenje neko perverznost psihoanalize.
10 Ecrits »L'Instance de la lettre dans l'inconscient«.
19 Osebnost iz zgodnje dobe francoskega kriminalnega romana. (Prip. prev.)
26
mogoče, ker ne obstoji nič drugega kot zastori in za njimi nič, pri-
kazuje manko kot objekt želje. Na kratko: uspeva mu podvig —
fetišizacija — manka. Zaradi pomanjkanja večno odsotnega objekta,
zaradi pomanjkanja lacanovskega falosa, ki nima nič skupnega z
freudovskim onimle, velikodušno razkazuje pred svojim avditorijem,
ki je že na zadnji stopnji hipnoze, kozarec gorčice, konce vrvice,
hlačne ščipalke za na kolo, par naramnic.
Sicer pa, če Lacan ne more razviti svoje teorije v njeni celoti, potem
tudi zaradi tega ne, ker ima na nesrečo »opraviti s poslušalstvom,
ki so ga naredili nepripravnega za elemente njegove artikulacije«.20
Predstavljajte si, da si je kdo od njegovih učencev drznil reči: »Z
Lacanom je nikoli ne ujameš, resnice ...« Tudi če bi bil oni malo
manj nesramen, bi se Lacan razkačil: »Kakšen neverjeten nesmisel!
Kakšna otročja nepotrpežljivost!«21 Po večletnem praznem teku ta
nespreten učenec še vedno ni ničesar razumel o metonimični funkciji
resnice. Ta funkcija dela resnico »gibljivo, varljivo in spolzko« kot
hokuspokus iluzionista. Drug primer osupljivega nesporazuma pa se
glasi: »Želel bi si, da mi vendarle poveste kaj o transferu,« si drzne
vzdihniti nek poslušalec. Potrt pokliče Lacan velikega Drugega za pri-
čo: »Kako so vendar trdi — ne govorim jim o drugem kot o tem —
in niso zadovoljni.«22 Seveda, če bi učenec rekel: »Želel bi si, da bi
vas slišal govoriti o potlačenju,« bi bil veljaven isti odgovor.
Vendar Lacan ne izgubi poguma: podoben je Sokratu, kateremu je
bog dal poslanstvo, da nikoli ne da miru svojim sodržavljanom.
Kdo mu je dal orjaško nalogo, da »razbija po glavah«? Gotovo
Drugi. Toda kakšna trobelika, ki jo je v loncih univerzitetnega zna-
nja pripravil profesor Flaceliere,23 bo prislužena s to heroično po-
žrtvovalnostjo?
Lacan rade volje razglaša, da je pogorel v svojem poučevanju. Ta
ugotovitev neuspeha je njegov najlepši uspeh. »Nimam učencev,«
jadikuje pred stotinami nesrečnežev, ki jim gre samo za to, da bi
to bili. Kdor je bil v seminarju, se bo lahko spomnil izraza gnusa,
s katerim je Lacan začenjal begati množico svojih poslušalcev v tre-
nutku moreče tišine. Potem je zadonela presunljiva pesem — poziv
Učencu — s svojim zbadajočim refrenom: »Ali je v tej gneči kretenov
en par ušes vreden, da me posluša?«
Lacan opazi, da je Freud pozabil registrirati neko pulzijo: tisto, ki
je v tem, da te poslušajo. Ta je dejansko njegova, njegov Trieb,
njegov trip. Lacan omenja, da nikoli ne uživaš drugače kot z enim
20	Ecrits, »D'un syllabaire après coup«. — »... In ljudje ne zapopadejo iz
njegove znanosti ničesar, razen tistega, kar jih je želel naučiti«, Koran,
»Sura o kravi«.
21	Posebna številka Ornicarja?, naslovljena »L'Excommunication«. Izvleček
iz nekega seminarja pri Sainte-Anne.
22	Le Séminaire, knj. I.
23	Leta 1969 je izgnal Lacana iz Ecole normale supériere ter seveda doživel
protiudar tega potlačenja v obliki zasedbe svoje pisarne.
27
delom telesa Drugega. Dobro, torej on uživa v ušesu učenca. Kar
zadeva učenca, ali ta uživa? Da, uživa v tem, da sliši, da Drugi uživa.
»J'ouïs sens« (slišim smisel, uživanje), ejakulira iz sebe učenec, ki
je v ekstazi; na to izpoved je oprt užitek Označevalca. Toda Označe-
valec pade kmalu nazaj v slepo ulico gospostva, ki jo nakaže Hegel:
kakšno vrednost imata odobravanje in hvaležnost nekoga, ki je fas-
ciniran. Lacan misli, da so njegovi poslušalci tepci, ker ga poslušajo.
To je tista stvar, ki jim je ne more odpustiti, zato se maščuje s ka-
strirajočo reakcijo: vedeti jim da, da nimajo ušes in da torej on
izgublja svoj čas, ko jih poskuša napolniti z dobrim in veljavnim
znanjem. Omenimo mimogrede, da so mnogi praktiki, ne da bi bili
vselej sposobni to analizirati, lahko ugotovili poseben simptom pri
stalnih poslušalcih seminarja: fobični strah, da bi jim odrezali ušesa.
In tu postane lacanovska bera, ki je posvečena nemogočemu, patetič-
na. Onkraj tega, kar je mogoče imenovati umazana svojat, se Lacan
obupano obrača na subjekt, za katerega se predpostavlja, da sliši,
na dobrega poslušalca, ki bi se odrešil, če bi potrdil njegovo gospostvo
— kajti seveda, če Lacan hoče, da ga slišijo, potem hoče to samo
zato, da bi se napravil za gospodarja. Lacan hoče tisto, česar ne
more dobiti, izvrstno in odlično mesto, uho, kjer bi to, kar iztuhta,
misteriozno zasejalo nek smisel. Uho ali boljše ugo (oneille),* kot
je rekel Alfred Jarry v neki komutaciji, ki se je izkazala za pre-
roško; kajti za uho ni druge usode, kot da se spremeni v cvenk
(oneille) ali v špago (oseille). V tem Lacan nadaljuje Marxa tam, kjer
je treba, tako, da rezidira bistveno v svoji funkciji števca; nezavedno
je to, kar predstavlja gotovino za neko drugo nezavedno. Naj gre
špaga k cvenku ali naj cvenk privlači špago, dnarji so tisto, kar se
izgnoji iz rane biti v njegovi zevi, ki jo je mogoče zamašiti samo iz
žepa Drugega.
Kar smo razčlenili iz strukture lacanovskega poučevanja, mora biti
nujno z največjo skrbjo preneseno v lep graf! Ugledno mesto, ki
označuje veliki L, zaobsežen s krogom, je žarišče diskurza in stremi
za tem, da učinkuje samo v zvezi z L', od koder črpa svoje ukaze,
* Cvenk. (Prip. prev.)
28
se pravi tam, kjer izliv privre iz označevalca. Diskurz ima dejansko
bolj skromen izvor. To smo začrtali v levem kotu z malim 1 ali »ma-
lim lacanom«, ki se naredi za velikega s premikanjem na segmentu
1 — L. Od tod izvaja diskurz, ki zadene v črno umazano svoj at (ki
jo je mogoče šteti za ekvivalent objekta »petit a«), a kljub temu ne
more učinkovati drugače, kot da se prenaša iz nekega drugega me-
sta O, cvenka.
Kot si je de Gaulle delal skrbi zaradi dolžine meča Francije,24 je
Lacan obseden z ovrednotenjem svojega diskurza. To obsedenost se
izrazi skozi njegove refleksije o »razsežnosti« (ditmension).* »Razsež-
nost, rečena-mera, to je tisto, kakor zapišem . . .«25 Mera (mension), to
pomeni merilo povedanega, je tista instanca, na katero se Lacan
nenehno obrača. Ni več časa za smeh v trenutku, ko človek prek
nekega zavoja označevalca nenadoma prizna skrivnost, ki ga tare.
Ves Lacanov diskurz se izkaže oprt na to zbadajoče vprašanje: »Po-
vej (Dis), Mera (Mension), kakšno oceno (mention) lahko dobim za
izrečeno (pour mon dit)?«** Vsaj tu se da meriti tesnobo, do katere
pride, ker »se za psovko izkaže. .., da je v dialogu tako prva beseda
kot zadnja«,26 ko jo je gospodar primazal*** svojim poslušalcem, sliši
odmev »svojati«, in tako se »Jaz, resnica, govorim« nenadoma spre-
vrže po neomajnem zakonu komunikacije v: »Lacan, ti ga ser ješ.«
XXX
Lacan poziva k odpovedovanju: »Vsemu, kar veste, vključno s tem,
kar menite, da ste zapopadli v mojem diskurzu,27 se odpovejte; vse
to je le navidezno. Jaz vam bom zdaj dal resnično vedenje — s
tem, da če si ne upate obdržati niti drobca, boste morali to potožiti
zgolj sami sebi.«
Ne recimo, česar seveda ni upravičeno povedal gospodar sam, ki ga
končno hočemo točno interpretirati s pridržkom, da gre za ganljivo
metonomijo, ki premesti poanto opazke proti sosedom: Nobenega tre-
nutka otroštva ni, ki bi bilo deležno takšnega delirantnega stanja ob-
zirnosti do starejših. Tem je pa, naj govorijo karkoli že, oproščeno
zaradi tistega, kar velja kot pribito — da imajo svoj razlog, da ne
govorijo niti več niti manj. To je tisto, za kar gre.«28
Najmanj, kar bo treba priznati Lacanu, je zasluga, da je perfekcioniral
tisto, kar je sam imenoval udarec predpostavljenega vedenja. Kajti to,
da ustvarja predpostavljanje vedenja, je bistven akt institucije;
24	Glej Mémoires de guerre, zv. I., »L'Appel«.
25	Glej Scilicet, 6/7.
26	Glej Scilicet, 4.
27	»Ce mislite, da ste razumeli, se gotovo motite!« Le Séminaire, I. knjiga.
28	Scilicet, št. 1.
* Dobesedno: imenovana/rečena menzi ja/mera. (Prip. prev.)
** Lacan tu igra na večpomenskost francoske izgovorjave, ki je primerljiva
» s slovenskim: kako, da so pare prišle na páre. (Prip. prev.)
*'** V pomenu zaušnice. (Prip. prev.)
29
marksistična znanost izpolnjuje na primer to funkcijo v komunistični
stranki. Spisi, to — dolgovezno, težavno, polno algebričnih formul,
»malih črk« — to tvori vedenje. Niso narejeni za to, da bi jih brali,
ampak da so tu.29
Lacan gre v sodelovanju z Jacquesom-Alainom Millerjem tako daleč,
da uprizori gag, ki bi bil skoraj vreden znamenitega dua Francisa
Blancha in Pierra Daca. Francis Blanche je vprašal: »Sar Rabindbranth
Duval, nam lahko poveste številko Gospodove osebne izkaznice?« Sar
glasno odgovori: »Da!« In učenec radostno vzklikne: »Lahko jo pove?«
Jacques-Alain Miller nam na isti način sporoča gospodarjevo novico,
ki nas razveseljuje: »Obstoji nek matem psihoanalize.« Kaj je Matem?
Nekaj čisto izrednega, kar omogoča psihoanalizo kot vedenje. Toda
kako je s tem matemom, o tem sodi gospodar, da je primerneje, da
to obdrži zase.
Fantastičen objekt, ki ga Lacan »rezervira«, je njegov sistem — vselej
domnevna koherentnost njegove doktrine; v njem prepričuje, da je
njegova obskurnost eksoterična hrbtna stran neke absolutne racional-
nosti. »Vendar pa,« piše Jacques-Alain Miller, »nikoli ne boste našli
nič drugega kot začarane kroge, kajti kategorije vstopajo ene v druge
kot harmonika.. .«30 Če se lacanovska teorija glede na to dejstvo pri-
kazuje artikulirana kot govorica sama, ki ne sestoji iz drugega kot
iz razlik — ena beseda apelira na vse druge in eno za drugo spravlja
v rajanje cel univerzum govorice — pa inteligenten učenec kljub
vsemu postavlja mojstra in njegov resnični nivo, na nivo animator j a
veselice za intelektualno publiko. Mimogrede si je vsekakor treba
postaviti vprašanje o tem presenetljivem učencu, edinem — katerega
pozicija se zdi neomajna — ki nenehno obrača v hvalnice najbolj
uničujoče kritike. Suženj vrača gospodarju njegov prezir z oderuškimi
obrestmi. Pozna ga, gospodarja, ker vzdržuje njegovo gospostvo, ker
je v bistvu on tisti, ki ga ustvarja. Na njegov poziv, »kdo se bo znal
najbolje pretvarjati, da me bo razumel?« je odgovoril, da pozna nje-
govo hinavščino ... Toda kako pojasniti, da se sprijazni z služnostjo,
katere absurdnost presoja? Morebiti bi se bilo tukaj treba zateči k
neki psihoanalitični tezi, ki jo je Bergler31 povzel po Federnu in ki
sugerira skrivnostne j še sprevračanje, kot je bilo Heglovo. Suženj se
je predal gospodarju, da bi ušel paniki, kateri bi ga izpostavila nje-
gova svoboda. Sicer pa ta gospodar dejansko ni nič drugega kot
njegov instrument.32
Lacan se gotovo okorišča z ugledom nezavednega, toda še bolj se
konec koncev okorišča z ugledom zavesti. Kajti za vsemi temi za-
pletenostmi se predpostavlja, da gre za neko jasno zavest, ki si je
sama sebi dovršeno prisotna, in da s tega suverenega mesta organizira
29	Splošno je znano, da se teh Spisov ne da enostavno brati... menil sem,
da niso za branje«. Le Séminaire, knjiga XX.
30	»Théorie de lalangue«.
31	Glej La Névrose de base.
32	».. . lahko bi govoril o Lacanu sužnju, hočem reči našem.« J.-A. Miller,
»Théorie de lalangue«.
30
Lacan svoje manevre po podrobno premišljenem načrtu. Resnica pa
je daleč od tega: Lacan je človek kot vi ali jaz, ki v tesnobi zbrklja,
kar more, da bi se našel ali da bi ušel sam pred seboj.
Na isti način pride Lacanu prav predsodek o dobrem: ta strog gospo-
dar, ki je zagrabil mojo resnico, ne more hoteti nič drugega kot mojo
srečo. Lahko si vse dovoli, ker bo to storil vedno z dobrim namenom.
Lacan v resnici spominja na rokohitreca — o katerem govori Leacock
— ki nekega gledalca vpraša, če bi mu posodil svojo uro, da bi jo s
kladivom razbil. Ker razume, za kaj gre, gledalec prostovoljno posodi
svojo uro, nato pa še svoj klobuk in svoj suknjič. Na koncu se roko-
hitrec obrne k publiki in izjavi: »Vsi ste priče, da sem z izrecnim
dovoljenjem tega gospoda razbil njegovo uro, pohodil njegov klobuk
in raztrgal njegov suknjič.«
Stisnjena v podobi njegovih konceptualnih rekvizitov kot harmonika
se Lacanova praksa reducira na tisto, kar bomo iz nekega Witza z
našega zelnika imenovali burkanje oz. kurbanje (faire le pite, voire
faire la putre).33 Tako je na primer fasciniral svoj avditorij, kot da
bi pripeljal slona skozi ozka vrata seminarja, samo s tem, da je iz-
govoril besedo »slon«. Nezmožen, da bi se uprl temu ukazovalnemu
pozivu označevalca je planil označenec v dvorano in skoraj pohodil
prisotne: »Očitno je bilo, da je bil slon odtlej, ko smo ga poimenovali,
res tu.« S tem, da povzema neko idejo, ki je skoraj tako stara kot
filozofija, se Lacan dejansko predstavlja kot rokohitrec, s tem pa
hkrati naredi svoje poslušalce za lahkoverneže. Prikazovanje slona v
njegovi odsotnosti je tisto, kar resnično precej dobro opredeljuje nje-
govo veščino, za katero je mogoče reči — da se ne izneverimo nje-
govemu stilu — da je to spretnost vlečenja za nos.
Ta človek, ki mu je bila podeljena avtoriteta simboličnega, ima za-
nesljivo vso moč, da celo lahko pokliče iz oddaljene Afrike krdelo
debelokožcev in naredi svojo demonstracijo bolj uničujočo. Speči se
takoj prebudijo. »To je iz Heglove logike,« vzklikne Jean Hyppolite,
ne da bi opazil, da je gospodar v tem trenutku bolj kot Heglu in
Freudu blizu Josephu Bouglioneju.34 Sicer pa mu tega ni mogoče
očitati; varujmo se Heglove logike, saj vemo, kako jo je uporabil
Lenin; predvsem pa je dandanes dobra cirkuška predstava tako redka.
III.
Namišljeni zdravnik
Lacan se predstavlja kot »fantazmirani« psihoanalitik; poslužuje se
fantastičnih reprezentacij, da bi iz njih naredil svojo auro, kakršne
so običajne pri zdravniku, pri psihiatru, pri psihoanalitiku, a tudi pri
magu in čarovniku. Lacan nas uči, da je mogoče jaz, ki je proizveden
n Le Séminaire, I. knjiga.
Znan lastnikov cirkusov. (Prip. prev.)
31
samo iz ene na drugo oprtih identifikacij, lupiti kot čebulo. Dobro,
torej sledimo njegovim lastnim nasvetom in lupimo čebulo Lacana.
Pod prvo lupino, ki ima podobo cirkuških junakov in virtuozov na
harmoniki, najdemo doktorja Mabousa. K ekspresionističnemu filmu
dodaja Lacan besedo, kar je res. In obenem, ko upravičeno pripisuje
pomembnost govorečemu, je sam svoj lastni režiser in postavlja imagi-
narno na neko podrejeno mesto, da bi tako odvrnil pozornost od tiste
resnice, ki je prav tako odločilna kot tista resnica, ki je nekoč veljala
za ušesa kralja Midasa: Lacan je imaginaren.
Kakšna je posledica lacanovskega diskurza za imaginarno, kakšen je
njegov čustveni odmev, kako gledajo na Lacana in ga poslušajo na
področju naivne in fantazmagorične percepcije (percepcija ne neha
sanjariti) — teh vprašanj ni mogoče predložiti razsodišču izvedencev.
Čustveno! Ni je besede, ki bi bila v lacanovščini bolj prostaška. Ali
ni Lacan tega sistema v celoti izdelal, nezavedno. Vse je torej postalo
intelektualno. In, ali torej ta absolutni racionalizem, ki je v očeh laika
zagrnjen v gosto meglo, lahko brezprizivno obsodi motnost. Trpljenje,
na primer, ki je povsem reducirano na svoj vzrok, kot tako ni nič.
Telo — ki kakor da zoperstavlja nejasnost načel v tisti meri, v kateri
se fenomenološko opredeljuje kot stičišče eksistence — in označevanje,
nista v lacanovski doktrini nič drugega kot nek preostanek.
Kljub temu pa spoznaš zidarja po njegovi hiši, Lacana pa po njegovem
stilu. »Tam, kamor navrže samo dva ali tri stavke, ostane bakrorezni
sij,« opazi povprečni učenec.1 Lacan ustvarja neko določeno klimo,
nek določen ambient, njegovi poslušalci pa ne prekoračijo tega nivoja
fizičnega oziroma emocionalnega odobravanja. Lacan spominja na
igralca, o katerem govori Gustave Le Bon, ki je izgovarjal z največjo
resnobnostjo popolnoma brezsmiselne stavke, toda v katerih so se
redno ponavljale besede, kot so domovina, čast, zastava, in ki je leta
1914 izzval navdušenje množic. Stari Bergson, ki je v svoji univerzi-
tetni debilnosti ignoriral vse v zvezi z označevalcem, je govoril o tej
»glasbi diskurza«, ki je omogočila francoskemu igralcu velik uspeh
pred izključno anglofonskim občinstvom. Tako Lacan, ki si prizadeva
pokazati, da ljubitelji glasbe popolnoma neopravičeno prezirajo har-
moniko, uporablja vse zmožnosti glasbila, ki si ga je oprtal, da izvabi
zvoke tistega, kar je mogoče imenovati sonata izgubljenega objekta,
concerto manka, ali tudi — kajti sem in tja ga nekoliko grabi kakor
Chopina salonska inspiracija — valček odpadka.
Umetnik sam okliče: kadar se pomenkuje, ima tisto učinek. Njegovih
glavnih besed, manko, reža, špranja, zguba, cepitev, rez itd. ni
mogoče reducirati na njihovo pojmovno vsebino, saj vzbujajo tostran
teoretske inteligence, na katero se sklicujejo samo proforma, izkušnje,
podobe, sanjarjenja. V lacanovščini na primer ne obstoji beseda »od-
prtje«, govori se samo o »zevi«, kar naj neopazno napoti k imaginarni
1 Philippe Sollers, Hommage à Lacan, Le Magazine Litéraire, februar 1977.
stila v tem, da daje besedam vso njihovo resonanco, vso njihovo moč
32
povezanosti ženskosti in kastracije. Lacan dobro ve, da je funkcija
stila v tem, da daje besedam vso njihovo resonanco, vso njihovo moč
evociranja. Toda takšne afektivne preobremenjenosti ni mogoče upo-
števati zlasti zato, ker gre za doktrino, v kateri je natančnost enaka
natančnosti formalne logike.
Sloviti zapreženi subjekt $ bo nekoga — psihoanalitika spomnil na
dolar, in drugega — analiziranca na deževnika, ki ne manjka v no-
nem otroštvu, ki ga je vrtnarjeva lopata prepolovila na dvoje. Toda
noben subjekt ne bo preslišal tega strogega ukaza: »Zbriši!« in Kako
naj ne bi pristal, da jo pobriše, kajti to je sam status subjekta? Drugi
— ropotarnica oziroma odlagališče za projekcije — sprejema nase vse
fantazme nad jaza. Ah! Struktura, struktura ...
Imaginarno je ugonobljeno samo zato, da bi ga bilo mogoče bolje iz-
koristiti. Lacanovske formule dajejo zavetje zalegi fantazem, ki tako
zavarovane zagotavljajo učinkovitost diskurza. Medtem ko gospodarjev
diskurz izvaja svoje cesarsko cepetanje med očiščenimi simboli, je
glava sužnja — oprostite, učenca — ustoličena kot klavnica, v kateri
visi falus čisto posebej kot »krvava cunja«.
Lacanovski diskurz poziva ponižno uho plaho in spoštljivo. Da bi ga
zasačili, vzravnajmo to ponižno uho in ne bojmo se vulgarnosti. Tako
bomo dognali, da objekt a*, ta »propadli ostanek označevalnega za-
veriženja«, ni nič drugega kot abstraktna metafora nekega banalnega
empiričnega govna. Mali a je zgolj kupček iztrebkov. Naj so še tako
ohlapne, omogočajo karakteristike — ki jih Lacan pripiše temu
objektu, njegovo uvrstitev med tisto, kar običajni psihoanalitik naziva
analni objekt — brezpomembno oporo pulzi je, ki mora biti kot taka
obvladana. Vendar Lacan v primerjavi z akademizmom napreduje na
zanimiv način, ker ta mali a oziroma ta velika provizija pokriva vse,
kar je »povezano s telesom«, se pravi tako kot govno tudi prsi, pogled
ali glas.2 Da bi razumelo ta prefinjen koncept, bi občinstvu zadosto-
valo, da se zave svojega načina eksistence za gospodarja. Občinstvo je
za gospodarja neke vrste odpadek njegove besede, homogena in brez-
vredna stvar, ki jo ta po svoji volji manipulira.3
Bolj splošno se zdi, da si Lacan konkretnega ne predstavlja drugače,
ker se konkretno ne more povrniti v sholastični diskurz drugače kot
v nepovratni obliki kravjeka (la bouse).4 O tem zadnjem konceptu bi
bilo mogoče reči v tonu Jacquesa-Alaina Millerja, da kot tak ni
omenjen nikjer v sistemu, vendar pa ni zato nič manj vseprisoten.
Ce je objekt a tisto, kar ostane zunaj simboličnega, je obratno kravjek
indie realnosti v lacanovskem diskurzu.
* L'objet a; zgoraj smo si ga drznili prevesti. (Prip. prev.)
Lacan to izrecno pove na primer v tekstu, naslovljenem »Sur l'expérience
з de la passe«, objavljenem v Ornicarju?, št. 12/13.
^ Spominjam se, da so nas kolektivno psovali z mrtvorojenim detetom.
Od tod se potrjuje vzdevek, s katerim smo ga reklamirali: diabolični
doktor Mabuse (Mojkravjek).
33
Kot podčrtuje Jacques-Alain Miller, brska psihoanaliza po smetišču
logike.5 Oziroma Lacan opredeljuje psihoanalizo kot dialektiko ne-
snage: Človek postavlja sebe vsaj v očeh psihoanalitika na mesto
nesnage. Psihoanalitik ima dobre razloge, da se tega zaveda, ker tudi
samega sebe postavlja na isto mesto. S to sklenjeno nesnago se je
treba soočiti, da bi se morda dalo najti nekaj, kar spada k redu
realnega«6. Lacanovska psihoanaliza, brezploden filozofski projekt reci-
pročnosti zavesti, pragmatično substituirá spoznanje nesnage z nesnago.
Kako naj bi bilo drugače, ko pa je človek sam odpadek? Takšno je
glavno odkritje analize: »Sama bit človeka je tista, ki se uvršča med
odpadke.. .«7 Ker je sfera odpadka v določeni meri druga plat sfere
označevalca, sta obe sferi skoraj brezmejni. »Civilizacija je odpadek,
cloaca maxima«8 To ni vse: človek razpenja v kozmos v istem ritmu
kot mrežo znanstvenih simbolov mrežo svoje kanalizacije.9 Človek ni
nič v ogromnosti univerzula, o cmeravec Pascal, je drekač. V tem je
Lacan človek, kot je Napoleon isto rekel o Goetheju, ko je želel
slaviti redko koincidenco eksistence z esenco. Seksualnega razmerja ni
tudi zaradi tega, ker je človek drekač; k temu se bomo še povrnili.
Temeljno vprašanje, ki ga Lacan postavlja našemu tesnobnemu pre-
mišljanju, je, kaj preostane. Se pravi, kaj preostane po operaciji ozna-
čevalca? Zal ne mnogo: povedati je treba, da ostane samo ostanek,
se pravi odpadek, oziroma ne ostane drugega kot manko. »Meso za
žrtje, enakovredno njegovemu ekskrementu,« kot pravi Lacan, ko
govori o telesu.10
Sicer pa označevalec sam ne uide tej pogubni usodi. Po topologiji
Moebiusove bande je odpadek, ki je torej njegova hrbtna stran, tudi
njegova prednja stran. V tem obratu se črka/pismo (la lettre) sama
prikazuje v svoji resnici smeti, kar angleški jezik označuje z homo-
fonijo: »A letter, a litter11. Toda, kaj reči o označencu? Pomen je zlasti
tisto, kar pada ali beži. »Smisel smisla v moji praksi se zapopade
(Begriff) s tistim, pred čemer beži; se pravi, kot da teče iz soda in je
pri tem ne popiha. Zato ker teče (v smislu sod), ima kak diskurz svoj
smisel, se pravi smisel ima zato, ker je nemogoče preračunati nje-
gove učinke.«12
5	»Théorie de la langue«.
6	Seminar, 16. marca 1976, Orniear?, št. 9.
7	Ecrits, »Du traitement possible de la psychose«.
8	Scilicet, št. 6/7.
9	»Brezkončna prostranstva so zbledela za malimi črkami, ki bolj zanesljivo
nosijo enačbo univerzuma, in edini glas s pravico odločanja, ki ga lahko
dopustijo poleg glasu znanstvenikov, je glas drugih prebivalcev, ki bi
mogli nasloviti na nas znake inteligence — s tem tišina teh prostranstev
ne bi bila več strašljiva. Sicer pa smo že začeli vanje prazniti svoje smet-
njake ter kanimo iz njih narediti tisto jamo za odpadke, ki je stigma
»učlovečenja« na planetu vse od predzgodovine. O, paleontolog Teilhard,
ste mar pozabili na to?« Ecrits, »Remarque sur le rapport de Daniel
Lagache.«
10	Scilicet, št. 1.
11	Ecrits, »Le Séminaire sur la Lettre volée«.
12	Scilicet, št. 5.
34
V tem se izpričuje, da se operacija, v kateri sprejmejo (Angriff) pa-
cienta v analizo, ne razlikuje od operacije navrtanja soda razen tega
da je — kot sem že namignil — špaga tisto, kar odteka. Tako se psiho-
analitična praksa definira kot neke vrste obrnjeno vodovodno inštala-
terstvo, kjer si delavec prizadeva, da bi zagotovil izpraznitev označe-
valca — ne da bi imel ta angelski kure* zamašitveno funkcijo v tisti
meri, v kateri se uveljavlja zev falusa. Psihoanalitičen akt je v izde-
lovanju neke luknje.
Toda sklenimo ta klinični vrinek, da preprečimo njegov izliv, in se
vrnimo v čisto teorijo, ki zasluži več pozornosti. Ce se Lacan ponaša
s svojim razlikovanjem med simboličnim, imaginarnim in realnim,
se dejansko izkaže, da bi se njegova misel lahko rekonstruirala na
podlagi neke druge trojne členitve: govorice, ali bolje povedano, po-
tega harmonike, manka, ki iz tega rezultira (predstavljajte si deveto
simfonijo, ki bi jo igrali Veseli planšarji), in kravjeka, ki ni v odnosu
niti z razločkom niti z mankom, in se izkaže kot ekskluzivna oblika
izpolnjenosti.
Ko Lacan razglaša: »Ni seksualnega razmerja,« dobiva njegovo ozna-
njanje svojo moč iz odmevanja otročjih fantazem, ki zanikujejo
seksualna razmerja staršev in gredo — to se je dalo videti — tako
daleč, da iz matere naredijo devico. Sicer pa je bila ta izjava obču-
tena kot izjava, ki prepoveduje. Na kratko, dozdevna teorija se skli-
cuje na okultne opore, ki jih nikakor ne želi osvetliti — »v čemer
se izkazuje, da teorija prispeva k tančici, ki jo vrže infantilna amnezija
na koitus staršev« — kakor umestno pove isti Lacan.13
Zakaj ni seksualnega razmerja? Ker ga ni mogoče matematično za-
pisati. Lahko prelistate Bourbakija,14 nikjer ne boste našli formalizi-
ranega seksualnega razmerja. Dejansko imamo tukaj zgolj sprevrženo
tezo psihoanalitika z vogala, ki vam pojasnjuje, da če se Janezek
moti pri seštevanju, je to zato, ker ne more sprejeti koitusa svojih
staršev.
Z Lacanom na srečo spreminjamo višino. Banalna nezmožnost/impo-
tenca je povzdignjena, kot se spodobi, v logično nezmožnost.15 Kajti
spodleteli akt je zlasti seksualni akt. Dokaz za to je, da lahko v
matičnih knjigah in civilnopravnih arhivih najdete vse akte, ki jih
želite in ki vsi na ta ali drug način implicirajo seksualni akt — toda
o njem samem ne najdete nobenega sledu.
Ce se seksualni akt definira s tem, da je par excellence spodleteli akt,
tedaj je psihoanaliza končno postavljena nazaj v svojo os, ter odrešena
tete Marije in reda po konceptu, v katerem je »american way of life«
hotel določiti njeno mesto. Iz tega je mogoče videti, da seksualni akt, ki
bi se lahko zdel na nivoju, ki ga bomo zavajajoče imenovali nivo doži-
* La vidange du signifiant/ce vit d'ange. (Prip. prev.)
u Ecrits, »Du traitment possible de la psychose«.
Znan matematik.
Scilicet, št. 5.
35
vetega, zdaj se tudi mi okoriščamo z novim oslovskim mostom obsku-
rantizma z namenom, da bi mu podložili mino, uspel akt, se izkaže kot
višek neuspeha in prevare. Ne lajnajo nam več mita o popolnem orgaz-
mu, o katerem Reichov diskurz izrecno precizira, da naj bi se subjekt v
njem znebil svojega oklepa — ali je jastog? Vendar je seksualni akt
vseskozi neuspešen, naj bo to zaradi namerne impotence, lahkomiselne
ejakulacije ali spretne frigidnosti, kar vse iz njega naredi, da ni nič
drugega kot mokra petarda, v čemer se anulira farsa tega Wunsch
oziroma tega wish, ki je tisti, ki edini, kadar smo fuč, — kar je
nadvse umestno reči — lahko vzpostavlja nek način uspešnosti. Ta
uspeh je treba vzeti dobesedno oziroma kot tisto označevalno kombi-
nacijo, s pomočjo katere jo subjekt zagode zakonu Drugega, za kar
se nam zdi beseda potrpežljivost boljša: saj iz tega sledi, da se subjekt
na divanu — za katerega je predvsem značilno, da je na njem zavrnjen
seksualni akt — naredi za pacienta.
Med fantazmami, ki so povezane z namišljenim psihoanalitikom, ni
najmanjša fantazma kastratorja. Lacan se ne odreče mahanju s
to grožnjo,16 tembolj ker sama njegova koncepcija nezavednega tvori
neko metaforo kastracije, s tem da iz človeka dela impotentnega
možica, manipuliranega v transcedentalnem sistemu. Lacan poučuje
radikalno kastracijo in jo z isto potezo prakticira. Svojim poslušalcem,
ki obenem zvejo za svojo intelektualno ničnost (bodimo jasni — svojo
neumnost), ne pušča drugega kot en izhod: da se mu predajo v zdrav-
ljenje za nedoločen čas. Lacan, kakor smo videli, razlaga svojemu
pristašu, da nima ničesar in da bo vse, kar bi lahko imel, tisto, kar
mu bo dal Lacan — toda Lacan mu ničesar ne da. Lacanovec živi v
tesnobi. Na vsakem zavoju teoretskega diskurza, blizu Fregejeve ničle,
pri Heglovem niču oziroma v senci svojega lastnega magičnega falusa,
preži oče Lacan s svojimi reznimi škarjami.
Seksualnega razmerja ne more biti iz dobrega razloga: ker ni več
falusa, ker je bil podvržen učinku reza označevalca in ne more več
izpolnjevati svoje logične funkcije kopule. Vendar pa ima mojster v
rezervi fantastični falos. V svojih zadnjih seminarjih gre Lacan in-
direktno — treba je povedati, precej puhlo, po ovinku —17 tako daleč,
da razkazuje svoj vozel: »Moj vozel je tisto, s čimer se izključno
uvaja realno kot tako. Ne delajte si skrbi, to ne seže tako daleč, jaz
sem edini, ki ga lahko rabim.«18 Seveda se razume, da Lacan tukaj
postavlja zidovje prepovedi. Citirajmo tudi to razgaljujočo se izjavo,
16	Tovariš Lacan je v dneh, ki so sledili maju 1968. leta postavil svoj cirkuški
šotor med drevjem Vincennesa, na eksperimentalni univerzi. Kot se
spodobi, so ga nekoliko izžvižgali. Padle so tudi žalitve. Poklical je torej
enega od rogoviležev: »Ah! Radi imate šalo. No, prav, je šala, ki ni
smešna: to je kastracija« Moram reči, da je ta beseda imela svoj učinek.
Ker se je Lacan čutil ogroženega, se je refleksno zatekel k arhaičnemu
svarilu.
17	Verjetno bi bilo treba zamenjati ovinek s konceptom mehurja, ki ga je
Lacan povzdignil v tekstu z naslovom »L'Etourdit« : »Če lahko tukaj
imaginarni mehur pomaga falični transinfinizaciji...« Scilicet, št. 4.
18	Séminaire, 11. maja 1976, Orniear?, št. 11.
36
ne da bi jo komentirali, in s tem sledimo gospodarjevi zahtevi: »Vabim
vas, da zavržete hipoteze in da ste ob tej priliki dovolj neumni, da si
ne postavljate vprašanj glede rabe mojega vozla. Ne bo vam služil,
da bi šli dalj kot do tja, od koder izhaja, se pravi iz analitičnega iz-
kustva. Iz njega polaga račun. Tu je njegova cena.-«19
Nehajmo torej segati po vozlu, kar pomeni otročje spodbijati nek mo-
nopol, ki je monopol gospodarja. Gospodar še posvari: »Ce boste mani-
pulirali z majhnim vozlom, vam to ne bo dalo ničesar od potlačenega,
kajti to potlačeno je luknja.«20 Gospodar vozla pojasnjuje, da se je treba
tembolj upirati skušnjavi, da bi spuščali vozle skozi luknje, ker ni
»luknja nič pomembnega«.21
To vse je koherentno z glavno točko doktrine — treba je, da je en
Eden, ki ni podvržen zakonu kastracije, da bi ga vsilil drugim: »Po-
treben je vsaj eden.« pravi Lacan. Bodimo tako ljubeznivi in ga po-
pravimo, saj očitno hoče reči: potreben je eden in samo eden, in ta
se žrtvuje, da igra to nehvaležno vlogo, ki jo zahteva struktura. Tudi
tu moramo računati z mero tistega, kar nam odkriva vozel, boromej-
ski vozel, da odkrito povemo, se pravi, da »se funkcija tega plus-enega
specificira kot takšna. Crtajte ta plus-eden in ni več niza — samo
zaradi sekcije tega enega-med-drugimi ; drugi se osvobodijo, vsak kot
eden. To bi lahko bil način, da začutimo, da Eden ni številka kljub
temu, da je zaporedje števil sestavljeno iz enojk.«22
Toda namesto tega da razvozi j avamo vozel, lahko tukaj odstranimo
tretji olupek čebule: Lacan se pokaže kot oče primitivne horde. Tukaj
je potreben napor domišljije, ali bolje tu se transcendira red imaginar-
nega. Kajti, kako je mogoče v tem dandyju, tem starem gizdalinu,
tem človečku kot iz škatlice, ki ga povrh tega označuje ekstremna
izumetničenost govorice, videti tisto vrsto gorile, o kateri govori
Darwin? To je tisto, transfer.
Takšen je torej zakon: vsi skopljeni razen Enega. Ta zakon normalno
velja v reviji Scilicet, v kateri ima samo Lacan pravico do podpiso-
vanja. Oče Lacan kastrira sinove njihovih imen, spodbuja jih, da
se znebijo neumnega predsodka intelektualne lastnine, poziva jih k
ponižnosti, ki jo zahteva opravljanje psihoanalize: psihoanalitik mora
pristati na to, da »se reducira, sebe in svoje ime, na kakršen koli
označevalec,«23 se pravi na kravjek. Z izjemo »Enega več« ali »Enega
samega« nimajo pripadniki te horde nobenega vzroka, da bi se indivi-
dualizirali, ker niso nič drugega kot indiferentna podlaga transfera
po eni strani, in po drugi strani ponavljalci resnice — sekundarna usta
ali sekundarni anusi Lacana. Lacan bi rade volje o svoji šoli rekel,
'' Séminaire, 17. december 1974, Ornicar?, št. 2.
Séminaire, 14. januarja 1975, Ornicar?, št. 3.
^ Séminaire, 11. januarja 1978, Ornicar?, št. 14.
2з Séminaire, 17. decembra 1974.
To lepo demonstracijo je mogoče najti v prvi številki Sciliceta, kjer
i-acan povrh tega sugerira naslednjo adaptacijo Rohanove devize: »Freud
ne morem biti, samo psihoanalitik nočem biti, Lacan sem.«
37
da je njegov lastni kravjek; toda v tem ne bi smeli videti afirmacije
prevelikega prezira, kajti za Lacana je samoumevno, da je njegov
drek avtentična, četudi drugovrstna oblika njegove vzvišene produk-
cije. Analitik, ki se kot človek sam vzdiguje nad »konstitutivnim pro-
padanjem«,24 je prav tako drek, kot analitik.25 Lacan torej lahko ome-
nja to »skromnost, ki nas obvezuje«26 — »nas« zgolj zaradi vljudnosti,
—	ker ne zaobsega Enega. Tukaj bi bilo mogoče formulirati neko
varianto zakona: skromni vsi razen mene. In citirati Ubuja: »Bodimo
bolj skromni, gospod. Sicer pa tukaj ne vidim nobenega velikega
človeka razen sebe.«27
Slavno Lacanovo ime je neizbrisno. Ce bi bilo potlačeno, bi se za-
nesljivo vračalo nazaj. »Ne bom tukaj spominjal tistega, kar rezultira
tam, kjer gre nekemu simboličnemu sistemu za biti udeležen na tem,
da se ga govori iz tega, da se v njem nastani neka Verwerfung: se
pravi zavrženje elementa, ki mu je substancialen. Ta formula je
vogelni kamen mojega poučevanja; ponovno se pojavi v realnem. In
glejte, to je tisto, kar se je v psihoanalitičnem diskurzu zgodilo z
mojim imenom, in zato je nemogoče, da bi umaknil svojo signatu-
ro .. ,«28
Druga imena gotovo niso substancialni elementi, so medsebojno za-
menljiva, brezpomembna. Na tem mestu je mogoče lacanovsko rezo-
niranje verjetno zagrabiti za njegovo šibko točko. Če bi bil Lacan
edini, ki piše kot Lacan, bi res ne bil potreben njegov podpis in bi
ga kljub temu prepoznali. Toda predstavljajte si, da kakšen brez-
božnež posnema gospodarja, saj ni nič bolj enostavnega. Tedaj bi ne
bilo več mogoče razlikovati njegovega genialnega prispevka od vsega,
kar pač tako pride, se pravi od tistega, za kar sam ljubeznivo pravi,
da spada na smetišče. Od bistvenega bi Lacan postal povprečnež —
kar bi, odkrito rečeno, povzročilo padec njegovega sistema.
Lacan je edino ime, ker je veliki Označevalec, za katerega je značilna
skladno s Saussurovo lekcijo, njegova samovoljnost; je gospodar smisla
kakor tudi nesmisla, daje smisel ali ga spet umakne, kakor se mu zdi.
To mu omogoča, da piše o tistih, ki mislijo, da se lahko igrajo z
označencem in so žrtve »iluzije, da mislijo karkoli pač, kar bi bilo več
vredno od piškavega oreha«.29 Prazen nič — zagrabim za to besedico
—	Jaccques Lacan. Ali je upala, da se mi bo izmuznila? Če ni, zakaj
neki bi ji ne dal vse njene daljnosežnosti? Piškavi oreh, se pravi
tisto, kar se doktrinizira zunaj onega, kar smo poimenovali l'A-Lacan ali
kar bi tudi lahko imenovali, da bi začrtali paralelo z je jezikom (la
24	K tej temi prim, na primer »Proposition« k organizaciji lacanovske šole.
Scilicet, 2/3.
25	Glej Le Séminaire, knjiga XI: Lacan razlaga, da pacient daruje svojo
osebo analitiku in s tem ponuja nek drek.
26	Scilicet, št. 1.
27	Ubu Cocu, prvo dejanje, prvi prizor.
28	Scilicet, št. 1.
29	Predgovor k Ecrits v žepni izdaji.
38
langue),* lalacan, je diskurz klobasača, ki se definira po tem, da je
brez uges. Navedimo njegovo formulo:
Vo
a
Se pravi: to kar iztuhta klobasač, ki si prizadeva negirati Lacana, pa
ni niti vreden, da bi se ga zaprežilo, velja manj kot nič. Kar tudi
pomeni, da piškav oreh predstavlja nepremagljivo oviro pluralizmu,
ki ga naivno zahtevajo v instituciji. Kako bi lahko v lacanovski šoli
obstojalo nekaj drugega, kar bi imelo neko vrednost, razen tistega,
kar prihaja od Lacana?30
»Lacan vzbuja strah,« opaža s slastnim srhom povprečni učenec; svo-
jega poslušalca primora, da mu sledi v labirint njegovih prerokb —
kar imenujejo na turističnih prospektih »mimohodi označevalca« — da
bi mu vsilil resnico. Kajti groza je nujno na koncu poti, s čemer
ostajamo na področju filma; na četrti čebulni lupini prepoznamo
grofa Drakulo, ki skozi omenjene mimohode označevalca ne vleče
nedolžnih potnikov na svoj grad groze zato, da bi tam opravljal trans-
misijo znanja, temveč zaradi transfuzije krvi v svojo korist.
Lacanov sadizem bi se lahko zdel čisto teoretičen v tisti meri, kolikor
se predvsem nanaša na označevanje. Lacan se znaša nad označencem
s takšnim besom, da se celo lahko vprašaš, ali se mu označenec ni
na kak misteriozen način zameril. Seveda, če sodimo po nekaterih
reakcijah, se zdi, da je označencu začelo morebiti takšno ravnanje
ugajati. Zaradi človeškega spoštovanja vseeno ne bi smeli pristati na
to znašanje nad njimi.31
Peta čebulna lupina nosi torej podobo mučitelja označenca. Lacan
obžaluje, kot smo že omenili, da ni iznašel neke nove perverzije. Naj
bo brez skrbi: trpinčenje označenca ni kar tako. In v zvezi s tem
vidimo pomen seminarja, ki je bil vse do sedaj nezabeležen. Seminar
je dejansko seansa »dominacije«, kjer fascinirana voyeuristicna pub-
lika prisostvuje fanatični kopulaciji, o kateri daje saussurjevski alo-
ritem zgolj slabotno idejo.
_S_
s
Ne zadošča, da bi izrazil tisti »ti uživaš, umazanec«, ki je »inter-dit«
(»pre/vmes-povedan«), se pravi med besedami manifestnega diskurza
naslovljen na brezmejno poteptanega označenca. Lacan je blagohotno
priznal upravičenost analize, v kateri Sartre razlaga, kako si sadist
prizadeva, da drugega oropa njegove svobode z namenom, da bi ga
* Lalangue, jejezik. (Prip. prev.)
To kvazileninistično argumentacijo je razvil zlasti Charles Melman.
Sicer pa nekateri delijo skrb z nami, saj so pred kratkim ustanovili
Association pour la Défense et la Promotion du Signifié (Društvo za
varstvo in napredek označenca). Za vse informacije se obrnite na naslov:
5» rue de Lille, 75007, Paris.
39
zreduciral na inertno meso. Saj je on sam tisti, ki si prav tako pri-
zadeva iztrgati označencu njegov pomen in za to uporablja to nevarno
orodje — črko. Crka ubija, opominja Lacan, zato naj nas ne preseneti,
če duh zaradi tega trpi.
Takšen odnos do označenca je seveda dejansko indie velike motnje,
in Lacanov sadizem se ne omeji na »père/ocetovo/verzijo« lingvistič-
nega strukturalizma. V njegovih spisih mrgoli teles, ki jih biča govo-
rica, subjektov, ki jih je simbolično razčetverilo, ki jih graf vleče na
vse štiri strani, ki jih lomače krivijo, ki jim je vžgana algebra fan-
tazme. Naj nas ne preseneti, če je konceptualna inovacija, ki je po-
svetila učenca-gospodarja, izposojena iz kirurgije: šiv;32 s tem je
razumljivo, da ta šiv ničesar ne šiva, ker ni mogoče zašiti zevi oziroma
ker se sublimacija sadizma v lacanovstvu izjalovi.
Ta sadizem se poskuša potuhniti v identifikacijo z usodo, ki je, kot
se ve, vselej pogubna. Lacan je ne poskuša razjasniti — to je najmanj,
kar je mogoče reči — kot to počne ta ubogi Freud, ki je še žrtev
humanizma. Izhajajoč iz obskurnih in tveganih razglabljanj o tem
edinem dejstvu, pade obsodba Drugega — zapreženje. Lacanovska
interpretacija, nekaj takega ne obstoji, si navzame videz razsodbe
ali oraklja. En primer: »Jaz sem goljuf življenja, pravi štiriletni fantek,
in se stisne v naročje svoje roditeljice pred svojim očetom, ki mu je
na vprašanje, ,zakaj me opazuješ?' ravnokar odgovoril: ,Lep si.' In
oče v tem ni prepoznal (kljub temu, da mu je otrok med tem inter-
valom hlinil, kakor da je izgubil sebično nagnjenje tistega dne, ko je
spregovoril) brezizhodnosti, v kateri sam poskuša zavesti Drugega
tako, da igra mrtveca. Naj me oče, ki mi je to povedal, od tod sliši ali
ne«.33 Dvomljivo je, če je zaskrbljenemu očetu po tem nenadnem
nagovoru postalo jasno in če je kakor koli lahko našel kak izhod iz
slepe ulice Drugega, kamor ga ravno ta nagovor zapira. Potem, ko je
Lacan izrekel stavek, ki je prav tako dvoumen kot Pitij ini stavki,
se je zadovoljil z nečem: Blagor tistemu, ki dobro sliši! Toda naj si
oče zapomni : če ni slišal, kot bi bilo treba, toliko slabše zanj ; prepričan
je lahko o vsaj eni stvari, da bo to drago plačal.
Kajti lacanovski sadizem si poskuša nadeti krinko neke logike, katere
nekonsistenca razkrije, da nima nobene druge funkcije. Ker ve za
neizprosnost strukture, si Lacan lahko dovoli, da zagrabi subjekt s
ščipalkami označevalca in ga pripne v nek kotiček svoje sheme, med
O in O'. Citiram: »Zakaj O in O'? Ker je neka majhna deklica...
nekega dne rekla to lepo besedo: ,Ah, ne mislite, da bo vse moje
življenje potekalo med O in O" Ubožica! Tvoje življenje bo kakor
življenje vsakogar, seveda potekalo med O in O'.«34
32	Jacques-Alain Miller, »La Suture«, Cahiers pour l'analyse, št. 1; slov.
prev.: Siv, Problemi-Razprave, 192—193, 1979.
33	Scilicet, št. 1.
34	Le Séminaire, 1. knjiga.
40
To je tista govorica, ki jo pričakuješ od psihoanalitika; da ne osladi
pilule, da zlomi njeno lupino: ti majhen napihnjen drekač, ne za-
čenjaj si delati iluzij, med O in O', bo potekalo tvoje pasje življenje.
Častna beseda Drugega.
IV.
Terapevtika najslabšega
... ali slabše.
J. LACAN
Pesimizem spada k pravicam filozofa. Toda Schopenhauer ni spreje-
mal v ordinacijo. Odkar je bilo ugotovljeno, da življenje ni za živeti,
se postavlja vprašanje, kako ga živeti nekoliko manj slabo. Lacan se
izmakne temu mnenju zdrave pameti, ker ima kliente. Sprejema jih
ljubeznivo: Vam gre slabo? Kako imate prav! Doktor se mora delno
zahvaliti za svoj uspeh tej vrsti demagogije. Njegova doktrina omo-
goča nevrotiku misliti, da ima prav, in res je nevrotiku veliko do
tega, da ima prav. Kar zadeva na primer seksualno razmerje, ga
nevrotik težko prizna: ko zve, da ga ni, je zelo zadovoljen, kajti o tem
je bil od nekdaj prepričan.
Tisto, kar se doktrinira od Lacana — ta »od« je treba tukaj razumeti
v pomenu latinskega de; de minimis non curat praetor (prevedite:
župnik ne posoja nepomembnim) — je najprej ugotovitev, da nevrotik
ni bebalo; ni bebalo, saj zavrne mešetarjenje s svojo kastracijo v
zameno z užitkom Drugega, ker ve, da ta Drugi ne obstoji (ker ob-stoji,
ek-siste),* in če bi obstojal, bi terjal svojo kastracijo.
V bolnici pred nami je človek, ki se pritožuje nad »vsiljenimi bese-
dami«; tisto govori v njegovi glavi, tisto reče kar koli, ne da bi on
mogel kaj zato.1 Lacan se takoj navduši: nikoli ni imel boljšega
partnerja; skoraj bi bil tega bolnika povabil, naj takoj pride v nje-
govo šolo, da zasede najvišje funkcije, saj je očitno mnogo bolj pame-
ten kot ta ali oni, ki velja za normalnega, kajti dobro presoja domet
Lacanovega poučevanja, da je beseda nek »parazit« »oblika raka, za
katerim človek boleha«.2 Sredi vseh tistih, ki si kljub očitnosti ne pri-
dejo na jasno, da jim je njihove besede vsilil Lacan, ki pravi, da so
njegovi ukazi od Drugega, je ta norec podoben treznemu človeku, ki
je zašel na popivanje.
Tisti, ki prikazuje slone, seveda lahko predstavlja bolnike. Lacan rad
nastopa kot krotilec norcev. Res lepa reklama za rafinirano občinstvo:
Drugi ali veliki Označevalec proti človeški zveri. Kri (sang) bo tekla
— oprostite, reči hočem smisel (sens). Berimo v rubriki za spektakle
v reviji Ornicar?3 odlično reportažo Jacquesa-Alaina Millerja, ki nam
* Ker ob-stoji, je torej ob svoje stanje. (Prip. prev.)
Séminaire, 17. februarja 1976, Ornicar?, št. 8.
2	Ibid.
3	Št. 10: »Enseignements de la présentation de malades.«
41
v začetni opombi opisuje vzdušje, da nikoli ne zasede svojega naslonja-
ča v orkestru, ne da bi ga prevzelo čustvo sakralne groze: »Nek človek,
bolnik, nesrečnik« bo srečal, »ne da bi vedel, neko figuro svoje usode;
eno uro, dve polni uri ga bodo poslušali, spraševali, sondirali, manevri-
rali, navsezadnje ocenili, in nekaj besed, ki bodo prišle iz Lacanovih
ust, bo imelo na tehtnici njihove usode veliko težo, to čuti vsak«.
Lacan, to je bilo znano, ni zdravnik: je figura Usode — in več kot
kak sodnik (juge), od je zakonito merilo (jauge).
In tukaj brez opozorila na nevarnost preide cirkus v grško tragedijo.
Občinstvo igra vlogo zbora in je, dodaja komentator, »neumno po
funkciji«:4 ker želi biti prevzeto, ker hoče biti presenečeno, ko pa
pravzaprav ni nobenega suspenza. Ta okoliščina, tu je taka beseda
čisto na mestu, je fatalna. Ne da bi tvegal kot kak torero, bo Lacan
zabodel svojo označevalno puščico. On ne formulira kake diagnoze,
pač pa vrže izrek. In kakšen je »najbolj nepreklicen izrek«? Pisec
kronike stavi tisoč (en mille/en miller) proti ena, da ne boste uganili:
»Toda saj je normalen!«
Kajti resnično vprašanje je: »Kako je mogoče ne biti neumen?« Kako
je mogoče stremeti k neki taki singularnosti, ko pa vendar gospodar
žrtvuje samega sebe, da osebno predstavlja prekletstvo naše situacije?
Kdo je torej toliko odtujen, da si drzne meniti, da ga »lacanovska
psihoza« ne zadeva, oziroma da ga ne zadeva »tisto kar govori v
meni«, ki ni simptom v banalnem smislu, temveč direkten učinek
strukture? V parafizikalnem stilu, ki je tukaj na mestu, ni mogoče
boljše povedati, kot je to storil komentator: »Kako si lahko misli-
mo, da smo avtorji svojih misli?« — Res je, da to vprašanje, če ga
apliciramo na samega komentartorja, presune s svojo intenzivnostjo.
»Kakšna sprevrženost nas sili, da spregledamo, da smo lutke nekega
diskurza, katerega sintaksa obstoji pred vsakim subjektivnim vpisom?
To je ksenopatija, ki je normalna. Nek subjekt, za katerega Drugi ni
več zastrt, je gotovo izven dosega naših imaginativnih mahinacij.« In,
bomo dodali, pod vplivom tega nepremagljivega diskurza, s kakšnim
škandaloznim sprevrženjem, oziroma s kakšnimi imaginativnimi ozi-
roma realnimi mahinacijami lahko Jacques-Alain Miller uzurpira
svoje funkcije glavnega učenca v lacanovski šoli, namesto da bi v
bolnici Henri-Rousselle zamenjal tega avtentičnega ksenopata, ki je
sprejel mnogo bolje kot on sporočilo gospodarja, in ki s čisto drugo
iskrenostjo žrtvuje zakonu Drugega?
»Psihoza je poskus strogosti,« upravičeno omenja Lacan.5 Bolje bi
bilo reči, da je lacanovska strogost poskus psihoze. Na vsak način
4	Lacan ga ne reši tega padca, ugotavlja Jacques-Alain Miller na liniji
posebnega razmerja do resnice, ki smo ga že analizirali. Dodajam, da sem
imel priložnost srečati Jacquesa-Alaina Millerja pred kakimi petnajstimi
leti in je name naredil vtis (l'effet) (strukture?) nekega človeka, ki je
zelo inteligenten. Če bi bil odrešen svoje obveznosti do norosti, bi se
nedvomno strinjal z našo formulacijo, da občinstvo čofota po kravjeku.
5	Scilicet, št. 6.
42
je resnični bolnik tisti terapevt, ki si prizadeva ozdraviti učinek
strukture, medtem ko je bolnik sam našel izhod — svojo bolezen.
Tudi tu se je še enkrat treba izogibati »norosti razumevanja«. Za-
sluga Lacana je, da »ničesar ne razume«, kar se zdi Millerju nadvse
očarljivo, njemu, ki se mu zaradi poklicne deformacije ne uspe vedno
izogniti pastem razumevanja. In če je Lacan zdravnik brez primere,
je to zaradi tega, ker pravi, naj mu predstavijo kakršen koli primer,
približno tisto, kar bi povedal špecerist z vogala: »Ta tip tu je
hudičevo prismuknjen«. Vendar ne da bi se pred tem odpovedal svoji
domnevni krotiteljski kompetentnosti, kar poveča komični učinek:
»Na koncu zdravnik postavi vprašanje, ki mu ga narekuje zakon in
človečnost: 'Ali je nevaren za svojo ženo?'... 'Ne, odgovori Lacan,
ki mu struktura daje gotovost, 'nevaren je zase'. Kako bi to, da 'mu
struktura daje gotovost', razveselilo Molièra. Toda jaz sam bi na že-
ninem mestu ne bil miren.«6
Jacques-Alain Miller razlaga, kako Lacan prikazuje kak »smisel«
tako, da ga takoj spet rokohitrsko skrije s pomočjo hokuspokus teh-
nike: »Toda nenavadno,7 v trenutku, ko se ta smisel zagrabi, za-
mrzuje, je že suspendiran, postane neko vprašanje, se obrača k re-
ferenci, ki ga inspirira, postavlja jo pod vprašaj, jo razveljavlja.«
Nikoli se ne bo žele smisla razmazal po rezinah označevalca. Na
srečo Roland Barthes ne pride v bolnico malicat.
Na kratko, kakor v seminarju je fascinirano in osuplo občinstvo zmeraj
v pričakovanju, ki zanesljivo ne bo razočarano: »Tisto, kar je govoril
bolnik, nam je bila enigma, in pričakovali smo, da se nam bo de-
šifrirala. Zdaj pa je samo dešifriranje postalo enigma---« Vendar
se označenec lacanovskega diskurza strne v maloštevilnih besedah:
izgubljen je. Sicer pa se občinstvo vselej navsezadnje da prepričati,
»da je neumestno imeti upanje«. Imeti upanje, kakor je že rekel
Celine, to je čista norost: »Pogosto je zadnje Lacanovo vprašanje
svojemu bolniku naslednje: 'In kakšna, menite, da bo prihodnost?'
Neka mlada paranoičarka je odgovorila, da je prepričana, da je bil
list obrnjen, da bo šlo vse bolje in bolje in Lacan se je strinjal. Komaj
je pokazala pete, je navrgel: »Slaba ji prede, ne bo se izvlekla.«
Preostane samo razporejanje teh nesrečnežev po kaprici lacanovske
topologije oziroma njihova napotitev v dve kategoriji, glede na tale
enostaven kriterij: tisto govori ali tisto ne govori. Tu na primer
je eden, ki je odpadek Drugega, saj je brez prestanka izpostavljen
žalitvam: »Brez omahovanja ga identificirajo z odpadkom, on je
gnoj, in gotovo dobiva svojo subjektivno konsistenco v tej neizpod-
bitni gotovosti.« Sicer pa, kje jo dobiti drugje? Občinstvo bi iz »pro-
6 Opozorili bomo na razliko med oholostjo psihoanalitika in opreznostjo
policaja: »Kaj če bi povzročil nov zločin? Tega ne verjamem . .. Navse-
zadnje je predvsem nevaren za samega sebe . .. Toda komisar je še na-
prej okleval. Ali je imel prav, da je bil tako prepričan v samega sebe?«
Georges Simenon, Maigret et le tueur.
Ne morem si kaj, da ne naglasim tega »nenavadno« ...
43
pada,« v katerega je padlo, težko opazilo kako drugo rešitev. In ali
Jacques Alain-Miller ne govori z vednostjo zadeve (podcrtajmo to
zadnjo besedo), ko po Lacanu pripominja, da ima ta pozicija to pred-
nost, da je »nepotopljiva«?
In končno so še takšni, ki jih pošljejo policijske postaje, za katere
je »bistveno« vprašanje prognosticiranja razvoja bolezni. Bistveno,
toda brez vsake težavnosti. Za čem trpijo? Da niso dovolj vpisani v
nek diskurz, se pravi, da niso resnično nori. Tisti, ki »jih ni primerno
zagrabilo simbolično ..., so zaradi tega v stanju oklevanja, nekonsi-
stentnosti, tako da najbolj pogosto ne pride v poštev, da bi lahko
upali na izboljšanje«. Ni jih zagrabilo simbolično, ujame jih policija;
tisto govori ali tisto ne govori, izbor obstoji med zapreženjem (coup
de barre) in udarcem (coup de matraque) policaj evega pendreka. Saj
je simbolično policija drugega, in policija ni nič drugega kot za-
vrnjeno simbolično, ki se vrača v realno.
»Ne zagovarjam prezentiranja bolnikov,« hinavsko piše Miller, »pri-
kazujem Lacanovo prezentiranje.« V teh krogih radi razlagajo, da
Lacanovo prezentiranje ni primerljivo z nobenim drugim, in to naj
bi ga opravičevalo. Ta teza, to smo lahko ugotovili, je v določeni
meri točna. Lacanovsko prezentiranje vsekakor ni originalno brez
precedensa, ker mu je mogoče najti predhodnika v delu Alfreda Jarry-
ja. Eminenten klinik, oče Ubu, postavi svojemu pacientu to vprašanje,
ki izrečeno v Lacanovih ustih ne bi posebno presenetilo: »Ali sem
rogonosec?« — »Av!« odgovori nesrečnik, ki so ga ravnokar zagrabili
kifeljci in katerega »tisto govori« je bilo torej reducirano na označe-
valec bolečine. Zdravnik, ki je vzel to oslabelost funkcije govorice
na znanje, je podal svojo diagnozo — svojo sodbo: »Ne more odgo-
voriti, ker je padel na glavo. Njegovi možgani so se verjetno poško-
dovali v zavoju Broca, iz katerega izhaja sposobnost govorjenja. Ta
zavoj je tretji frontalni zavoj na levi blizu vhoda. Vprašajte pri
vratarju... Za gospoda se ne da nič narediti.«8
S Freudom je psihoanaliza začela z nečim, kar ne funkcionira. S spo-
štovanjem do tistega, ki je na nek način naš gostitelj, pokažimo
dobeseden primer paralizirane histeričarke. To neko stvar, ki ne funk-
cionira, poskuša psihoanaliza urediti. Lacan s prezirom motri to
arhaično stopnjo. O Freudu izjavlja čisto neimpresioniran, da je bil
»majhen zdravnik, ki je počel za takoimenovano ozdravitev, ki pa
ni segla daleč, kar je mogel«.9 Kaj je ozdravitev? »Realizacija sub-
jekta z neko besedo, ki prihaja od drugod in ki gre skozenj.«10
Toda ta beseda je, kakor vemo, rak za človeka. Na kratko, »življenje
se noče ozdraviti«,11 je po naravi bolano, in najbolj pametno bi bilo,
da bi ga pustili na miru.
8	Ubu cocu.
9	Séminaire du 11 janvier 1977, Orniear?, št. 14.
10	Le Séminaire, knjiga II.
11	Ibid.
44
Psihiater predstavi študentom lepega shizofrenika : že deset let no-
bene besede. Shizo, že nekoliko sit svoje vloge neinteligentneža, za-
godrnja: »Kaj želite, da rečem?« Ce bi bil Lacan tistega dne dežuren,
si lahko mislimo, kakšen triumf bi požel. Kaj hočete, da rečem, kar
bi ne bil diskurz Drugega bi poudaril, in hvalil neumnemu občinstvu
ta model lucidnosti. Torej na vsak način vsaj eden, ki je bil na svojo
odgovornost po lacanovsko pozdravljen.
Ko se njegov diskurz izčrpa, se Lacan zateče k hvaljenju orientalske
modrosti, ki priporoča molk. Svojo simpatijo do budistične zapovedi,
ki priporoča lajanje, vsaj razkazuje: »Tisto, kar je najboljše v bu-
dizmu, je zen, in zen, ta sestoji iz tega, da ti odgovorijo z laježem,
moj prijateljček. To je tisto, kar je najboljše, ko želiš priti iz te
peklenske zadeve, kot je govoril Freud.«12 Na ta način se je mogoče
rešiti nezavednega, kajti živali, ki ne govorijo, so rešene prekletstva.
»Kaj morem storiti, kaj lahko upam?« je spraševal Kant po srednje-
veški eksegezi. Lacan končno prinaša edini odgovor, ki velja: lajati.
Lacan gre dlje od Freuda, ki je kot majhen zdravnik hotel zdraviti.
Analitično izkustvo pa je »sicer precej nizkotno«,13 pravi Lacan na-
kremžen, in nizkotnost psihoanalize je priljubljena tema učenca-go-
spodarja, ki morebiti dolguje svojo pozicijo temu, da je dobro pazil,
da se ji ni preveč približal. »Ali se bo analitik izmaknil nizkotni usodi,
na katero ga navaja njegova funkcija?«14 To vprašanje, s katerim
Jacques-Alain Miller otvarja svoje poučevnaje, je vredno romana v
nadaljevanjih, toda tudi tu manjka suspenz. Analitik ne more biti
nihče drug, kot proizvajalec kravjekov, ki se loči od drugih obrtnikov
po tem, da se navsezadnje združi s svojim materialom.
Lacan se je torej posvetil bolj vzvišeni nalogi: začrtal je zemljevid
nezavednega, zato je upravičeno ponosen: »Nezavedno torej ni od
Freuda, to že moram povedati, je od Lacana.«15 Ta trditev je popol-
noma neizpodbitna v toliko, kolikor nezavedno pri Lacanu — to je
treba povedati — nima nič opraviti s Freudovim nezavednim. Lacan
se torej ne ukvarja s temle nevrotikom, ki trpi zaradi tega posebnega
simptoma, temveč z nezavednim nasploh, s transcedentalnim neza-
vednim, ki implicira neko nezvedljivo odtujitev — medtem ko je
nekemu izkustvu vedno mogoče zoperstaviti kako drugo izkustvo.
Vendar pa iz te teoretične pozicije izhaja — kar bi bilo lahko na prvi
pogled presenetljivo — neka terapevtika. In v resnici je lacanovska
psihoanaliza najbolj normativna, kar je mogoče, le da je nekoliko
podrejena posebni normi. »Vsekakor bo vedno slabo,« je nekoč v
duhovitem tonu rekel Freud. »Ali slabše,« inteligentno dodaja Lacan.
12	Le Séminaire, knjiga XX.
13	Ecrits, »La chose freudienne«.
14	Glej Ornicar?, št. 1.
Glej Ornicar?, št. 9: »Ouverture de la section clinique«. Mimogrede do-
dajmo, da je treba sloveči aforizem »lastnina je tatvina« pripisati prav
tako Lacanu in ne Proudhonu, kot nasploh mislijo.
45
O alternativi, ki je bila tako natančno določena, lahko Lacan v zvezi
s to slabo šalo, ki jo je poimenoval z namenom, da bi podčrtal njenega
duha, nadaljuje: »Njeni učinki so morebiti razdejanja — navsezadnje,
zakaj ne? Vsak ve, da je zgubljenim, kakor smo, mi — siceršnji pri-
padniki človeškega rodu, razdejanje tisto najboljše, kar se nam lahko
pripeti.«16 Pisati v dobro na svoj pedenj najslabše (le pire) je tisto,
s čemer se zagotavlja im-perij (1'em-pire).
Človek, in to je tisto, k čemer teži zdravljenje, se mora prepustiti
prepričati oči vidnosti, da mora zato, da bi koincidiral s svojo esenco
glede na nepopolno naravo, biti tista »bolana žival«, o kateri govori
Nietzsche. Bolje je biti bolan ustrezno strukturi kot zdrav zunaj
pravil označevalca, kar ne more voditi — kot smo videli — k ničemer
drugemu kot k lajanju.
Lacan ve bolje od majhnega Freuda, zakaj gre histeričarki slabo:
zato, ker je tisto strukturalno (označevalec, to je tisto, kar povzroča, da
tisto ne gre). Z drugimi besedami, če gre, je to prevara: brez pri-
zanesljivosti boste prisiljeni, da se še enkrat vrnete k temu užitku
nerazumevanja. Lacan omenja »to simpatično in temeljno eksploataci-
jo človeka po človeku, in daleč smo od tega da bi videli njen konec,
ker je absolutno strukturalna«.17 Ce bi torej ta simpatična eksploata-
cija sploh kdaj izginila zaradi nedoumljivega čudeža kake koope-
rativne utopije, bi to bila neka anomalija, ki bi jo bilo treba korigirati,
da bi bili fenomeni ponovno spravljeni v sklad s strukturo. Kajti
struktura je tisto, kar nam preostane od temelja, zato ji ne bomo
odrekli spoštovanja.
Absolutno strukturalno... Toda kaj ve Lacan o tem, in kako si
lahko dovoli, da v zvezi s takšnim vprašanjem govori v tonu poroglji-
vega dogmatizma, ki je precej nesimpatičen?18 Nekateri bodo za-
trjevali, da ga je lahko razveselilo njegovo lastno poklicno izkustvo.
Strukturalni absolut izključuje relativnost napredka, manjšega zla,
prednostnega kompromisa in uniči samo idejo ozdravljenja. Lacan
sicer primerja psihoanalizo s tistim davnim in simpatičnim »duhov-
nim vodstvom«, ki oguljeno zaradi »terjanja resnice« ne more obsta-
jati brez neke »bržkone neizprosne personifikacije Drugega«.19
Potemtakem je pri njem odveč iskati ekvivalent Freudovih kliničnih
spisov. Kako bi lahko bilo drugače, saj se gospodarju — ki ima rad,
kot je znano, učinek zena, se pravi lajanje ali brco — primeri, da
reče, da interpretacija ni zato, da bi jo razumeli, temveč za »pro-
izvajanje valov« in da gre pri tem za »potezanje analitika«?20 »Stre-
ljajte v gnečo, da bi bila zmešnjava še večja,« svetuje oče Ubu, po-
16	Orniear?, št. 12/13.
17	Le Séminaire, knjiga I.
18	To si lahko dovoli tembolj ker se kljub referenci na Heglovo avtoriteto
izkaže demonstracija izenačevanja, posredovanja, odtujitve in izkoriščanja
kot ena najbolj medlih demonstracij.
19	Ecrits, »La Psychanalyse et son enseignement«.
î0 Scilicet, št. 6/7.
46
novno spreobrnjen v strategiji, ne da bi se zaradi tega odpovedal
kliniki. Orožje analize je bezgova puška; ker analitik ne more natančno
ciljati, mora pacienta obsuti s šibrami označevalca.
Ste zaljubljeni? Moj ubožec! V kakšno narcistično godljo ste padli!
Hočete zgolj kavsati, stremite za pulzijsko zadovoljitvijo, kot pravijo
kmetavzi? Vaša usoda ni vredna zavidanja: torej ste vrženi v
ničevo iskanje objekta a ...
Za običajno pamet, ki je otopela, se nezmožnost uživanja imenuje
nevroza. Lacan poseže vmes: »Uživati, ni človeku namenjena usoda,«
reče razločno. Lacan je pobudnik radikalne oziroma transcendentalne
nevroze. »Uživanje je prepovedano tistemu, ki govori, kot takemu,«22
izreči; to je upoštevanja vredno. Vendar pa je temu mogoče oporekati
in sam Lacan si na primer oporeka, ko razglaša: »Ta trenutek ne
fukam, govorim vam! Vendar pa imam lahko prav takšno zadovolj-
stvo, kot če bi fukal.«22 Strnimo nekoliko vse to zaradi interpre-
tacije: nategujem vas, takšno je sporočilo. Lacan uživa v tem, ko
govori, v tem, ko posebej razglaša, da je užitek nemogoč za tistega, ki
govori. Toda za druge velja prepoved, ki jo Drugi javno razglaša
na osnovi neke meglene teorije, v imenu niča, s krutostjo, ki se
zdi, da nima povoda, toda ki v bistvu pripravlja neko vrnitev.
Lacan elegantno preoblikuje načelo realnosti: »Opečeš si prste, dobiš
kapavico, razbiješ si gobec.«23 Toda razvoj njegove teorije je te vulgar-
nosti odvezal. Definiranje realnega kot nemogočega v absolutu je
trditev, da je nevroza neprekoračljiva. Ne ugovarjajte s takšno tri-
vialnostjo, češ da ni absolutno nujno, da se bojimo, da bomo zamudili
vlak, ali da nam ne bo vstal; v trenutku, ko Lacan z velikanskimi
koraki pospešuje kliniko, postane nemogoče ne samo, da bi nevrozo
zdravili, temveč predvsem da bi o njej premišljali, mislili nanjo.
Lacan — podobno kot špecerist pri Marcelu Pagnolu, ki pod etiko
ekzotičnih produktov razpečava pokvarjene sardelice — naredi svojo
strokovnost iz poloma. Nemogoče je zanj mogoče, je njegov privatni
užitek. Tako razlaga, da je nerazložljivo, da bi kar koli kdajkoli
ustrezalo želji. Odgovor Marije-Antoinette je dobil pečat uma: ne-
možna potica je res edina hrana s katero se lahko nahrani želja
kakega sestradanega ljudstva.24 »Objekt želje«, piše Lacan, »je
21	Ecrits, »Subversion du sujet et dialectique du désir.«
22	Le Séminaire, XI. knjiga. Ugovarjali nam bodo, da zadovoljenost ni
užitek, ki je prav tako tistemu, ki fuka, kot takemu prepovedan. Toda tu
nam daje prav učenec sam v svoji »teoriji jejezika«. Klasična Lacanova
teza, ki sem si jo kot šolar prepisal v svoj zvezek, je bila naslednja:
»Užitek je tistemu, ki govori, kot takšnemu prepovedan...« In o čem
nam Lacan govori že dve ali tri leta? O nečem, kar bi naj nasprotno
bilo užitek same besede. »Ko je bilo enkrat nasprotje razgaljeno, kako
ga k? marljiv privrženec zakril?« — »V Lacanovem diskurzu so pople-
savajoče teze...« Poplesavajoča teza kot kaka miza: tega se je bilo treba
domisliti.
23	Le Séminaire, II. knjiga.
24	Le Séminaire, I. knjiga.
47
žlindra neke fantazme, je nek primer nekrofilije,«25 prav tako bi
lahko rekel primer koprofagije.
Toda tukaj zaslišim nek glas, ki verjetno prihaja od Drugega in
me nagovarja: »Molčite, gospod; laži govorite in zaradi vas ni mo-
goče razumeti čudes naše tehnike. Objekt želje je tisto, kar ana-
litičnemu aktu uspe odmašiti zamašek, da lahko steče šampanjec
manka v kupo praznine, in ni se potrebno sklicevati na kanonične
spise, da v mehurčkih (bulles) bulla, ki se iskre v svoji praznosti,
prepoznamo učinek označevalca. Ce bi bili, buča lesena, bolj dovzetni
za sporočilo, katerega poudarjanju se prek vas posvečam, da bi
podprl diskurz, ki bi bil brez moje nepredvidljive interpunkcije ne-
vreden piškavega oreha, bi dojeli ta učinek odmašitve, ki mu dam
biti interpretacija, v kolikor moram z njo očistiti kraj manka. Rekel
sem, da se subjekt konstituira v predprihodnjiku. Preden se odlo-
čite za vas nujno vrnitev po prehodu mojega grafa, poskusite spre-
gati v prihodnjiku latinsko obliko lavabo, namreč prošnjo Drugemu,
da vas reši zamašitve, ki jo obljublja ura simbolnega, pa čeprav ne
pozna posledic nekega prepolnega, po katerem si ne bi mogli umiti
rok.«
Kaj naj v naši debilnosti obdržimo v spominu o tej intervenciji,
če ne tega, da je med instrumente analize verjetno treba bezgovi
puški dodati odčepnik? Sfera uporabe tega odčepnika je prav tako
razsežna, kot je pogosta prisotnost mašila, temeljnega koncepta, če-
tudi ni izrečen kot tak v doktrini. Mašilo ni seveda le falos (na vsak
način freudovski »majčken onile«), ampak tudi drugo, ljubezen, telo,
navsezadnje subjekt, ki si brezupno prizadeva zamašiti svojo lastno
luknjo.
Ali vprašanja srednjeveške eksegeze ohranijo svojo umetnost, ko
se izkaže, da pacientu ni mogoče predlagati drugega programa kot
tistega, na katerega se omejuje živetje: »Odlašati smrt in dominirati
nad rivalom?«26 Toda dejansko je življenje gospodarja tisto, ki ga
Lacan tukaj definira; so sužnji, ki so presrečni, da so sužnji in
na primer lahko sledijo temu »poučevanju, ki je zanje brez rivala«.27
In ljubezen, boste rekli s solzami v očeh, s solzami, ki so vam pri-
vrele zaradi lupljenja čebule jaza, v očeh, na katere bi bilo prav
tako dobro tukaj položiti dva paketa dreka kot v postopku nekega
slovitega Freudovega pacienta? Upoštevajte torej — preden boste
podvrženi, če ne burkasti usodi podganarja, pa tragični usodi Ojdipa
— da se ne spodobi govoriti o ljubezni (amour), temveč o lju-bezgu
(a-mur),* na katerega se veže fantazma, ki ga konstituira, se pravi
sesutje zidu označevalca. In prav ta zid je tisto, kar se upira
25	Ecrits, »Kant avec Sade«.
26	Le Séminaire, XX. knjiga.
27	Ocena Lacana samega. Glej Scilicet, št. 1.
* Bralec prevoda ni mogel spregledati, da prevod teoretsko daljnosežno
igra na glagolski pomen besede bezgati, ki asociira zid (le mur, l'a-mur,
l'a-mour, l'amour). (Prip, prev.)
48
jadikovanjem, iz katerih se gradi analitično izkustvo: se pravi, da
v dobri tehniki bezga j oči (le murmurant) v analitičnem izkustvu na-
leti samo na obzidajoč zid. »Kajti v čem je stvar ljubezni, če ne v
prebitju tega zidu, pri čemer ne moreš dobiti drugega kot buško
na čelo, saj seksualnega razmerja ni.«28
Lacan vbija: »Ljubezen je narcisizem in nič drugega,« v čemer, zvest
svojemu lastnemu poučevanju, posreduje polresnico kot polno resnico
— kajti problem ljubezni je, da je narcisizem in še nekaj drugega.
Vendar je Lacanov cilj pripeljati ljubezen v brezizhodnost oziroma
do samomora zato,29 da bi na nadaljnji stopnji rešil njeno edino
formo, ki kaj velja: ljubezen učenca do učitelja. Ta očitno ni narcistič-
na, kar še ne preprečuje, da je samomorilska. Kajti poglejte, Lacan
želi biti ljubljen. O tem nas lahko prepriča način, kako zaključuje
svoj seminar ravno o ljubezni: »Ali vam pravim nasvidenje naslednje
leto? Opazili boste, da vam tega nikoli nisem rekel. Zaradi zelo eno-
stavnega razloga — ker vseh dvajset let nikoli nisem vedel, če bom
nadaljeval naslednje leto... Pri moji veri, tole prepuščam vaši
stavi... Ali naj to pomeni, da me tisti, ki bodo prav uganili, ljubijo?
No,... vedeti, kaj bo storil partner, ni noben dokaz ljubezni.«30
Se pravi: če me res ljubite, boste že lahko akceptirali, da vas med
počitnicami pustim v mučni negotovosti.
Lacan uči, da je ljubezen dajanje tistega, česar sam nimaš. V tem
pripoznava neko vrednost modela ženske homoseksualnosti,31 vendar
bi prav tako lahko citiral svoje lastno poučevanje. Sicer pa mu je,
splošno vzeto, ta teza v prid; nalogo poenostavlja: če ljubiš Lacana
zaradi tistega, česar nima, se mu resnično ne moreš upirati.
Upravitelj teatra gospostva, Jacques-Alain Miller, razglaša: »Lacan je
brez škode izdani gospodar, kajti nihče mu ničesar ne vzame.«32
Seveda, saj ničesar nima. Toda to ni vse: kralj, ki je nag, slači
druge...
Od Parmenida sem filozofija rada zoperstavlja bit in ne-bit. Nedavno
je Hegel iz tega izpeljal neko logiko, Sartre pa neko mišljenje subjek-
tivnosti. Toda Lacan gre dalje: zanj ni drugega kot nič in lahkotni
pajčolan, ki je nanj oprt, tako da je pihljaj Drugega že dovolj, da ga
odnese; ni drugega kot zev in šiv, ki jo iluzorično zamaši. Lacan uči:
»Kar jé otrok v anareksiji, je nič.«33 Njegova terapevtika je imela vsaj
ta učinek, da je transformirala anoreksike v bulimike.
Tu ima namreč svoje mesto tisto, kar Lacan imenuje svojo etiko, ki
se inspirira pri epikurejskem stiskaštvu. Negacija je vselej pogrnjena
Séminaire, 21. januarja 1975, Ornicar?, št. 3.
»■Vsi se seveda strinjamo, da je ljubezen neka oblika samomora.« Le
^ Séminaire, I. knjiga.
з Le Séminaire, knjiga XX.
^ Ecrits, »Pour un congrès sur la sexualité féminine«.
»Théorie de lalangue«.
Le Séminaire, knjiga XI.
49
miza. Ce je na njej kar koli, ga je vedno mogoče odpraviti tako, da
ga nadomestimo z ničesom. Če je (ni) na njej nič, ste na najbolj iz-
brani točki strukture, tam kjer se razvpije, da univerzum ni nič
drugega kot neka napaka v čistosti nebiti. Ali ljubite manko? Na-
meščen je povsod. Zaščiteni ste torej pred udarci usode: Ni tveganja,
da bi zmanjkal manko.
Kako bi bili presenečeni, da v teh pogojih nekateri začnejo jemati
samomor kot neko logično konsekvenco zdravljenja — vsekakor kot
najbolj odločilni kriterij njegove dovrši tve? »Samomor je edino de-
janje, ki lahko uspe brez spodrsljaja,« pravi Lacan.34
Resnično je zanj zaključek analize neke vrste konec sveta: »Prav to
je tisto, za kar gre ob zaključku analize — za somrak, za nek imagi-
narni propad sveta in celo za neko izkustvo na meji razosebljenja.«35
Preden preidemo k njegovi paranoični rekonstrukciji, se ni mogoče
ogniti primerjavi tega konca sveta s koncem, ki ga je doživel pred-
sednik Schreber.36 Paralelo, ki jo je Freud začrtal med psihoanalizo
in schreberjansko paranojo, je treba samo podaljšati. Se enkrat
postavimo vprašanje: kaj morem storiti? — v tem krucialnem
trenutku, ko se pacient znajde v položaju odmaknjenosti od sveta
in notranjega razruševanja. Če ga znamo prav prebrati, ga najdemo
pri Lacanu: »To razmerje je seveda jasno artikuliral Schreber, ko
navezuje, da povemo čisto nedvoumno, na akt sr... — dobesedno
dejstvo, da se v njem čuti združevanje elementov njegove biti, katerih
razpršitev v neskončnost njegovega delirija tvori njegovo trpljenje.«37
»Človek, ki je šel skozi preizkušnjo, kakršno sem prestal sam, ima
pravico, da se poser j e na ves svet«, meni predsednik Schreber. Ista
možnost združevanja se nujno ponuja raztresenemu analizirancu, z
njo bo namreč končno dobil svoje zadoščenje odpadka. Od tod rezul-
tira nujna prezentifikacija neke luknje, ki je ni več treba situirati
v transcedentalno spoznavanje — kljub temu da je to mesto sicer
popolnoma primerno za njeno transpozicijo na od-mik (re-cul) — ven-
dar na neko nižje mesto, ki nas sili, da jo čimprej pozabimo, tj. na
tisto mesto, kjer bit povzdigne svojo pretenzijo na sranje. Konec
nevroze, ozdravitev, je transcedentalno sranje, kar sicer lahko verifi-
cira vsak analitik v svoji praksi glede na naglico, s katero ga njegov
pacient zapusti.
Skoraj ni potrebno opozoriti, da je Lacan deontologijo poteptal, da
ne rečem kako drugače. Tak gospodar, ki je v bistvu vzdignjen nad
zakone, sporazume in čas, si lahko privošči, da po svoji volji skrajša
trajanje seanse. To more in celo mora; ta analitik — pri katerem je
zadnja asociacija pacienta v njem vzbudila nenadno idejo, da je od-
šel igrati na svojo teoretično harmoniko — daje prikazu privilegirane
teme ustrezno punktacijo. Toda dobra brca v rit bi bila tudi nepriča-
34	Télévision.
35	Le Séminaire, knjiga I.
36	Glej Freud, Pet psihoanaliz.
37	Ecrits, »Du traitement possible de la psychose«.
- 50
kovana in prodorna punktacija. Ta bi, inspirirana pri zenu, imela
polno veljavnost jecljanja in bi omogočila, da bi se bilo mogoče
izmuzniti rutinskosti, v okvir katere bi radi zaprli prakso, ki jo je
kljub vsemu Freud označil za prakso s presenetljivim značajem.
Nekateri so trdili, da je želja, ki jo je treba interpretirati ob tej
prekinitvi, želja analitika samega oziroma želja po povečanju njegovih
dohodkov. To je vsekakor zgrešena razprava, kajti v takem primeru
najbolj ustreza kratka seansa. Idealno bi celo bilo, da seanse sploh
ne bi bilo. Vsekakor smo lahko hvaležni tej izredni tehniki za edino
klinično, ali skoraj edino, referenco, ki jo je mogoče najti pri Lacanu.38
Lacan piše, da je po zaslugi svoje kratke seanse »dosegel«39 fantazmo
analne nosečnosti, drugače bi se bil moral neskončno dolgočasiti pri
poslušanju solat o Dostojevskem. Ali bi ne bil doktor oče te lepe
fantazme, saj je tudi uporabil porodniške klešče za pomoč pri porodu?40
Srečna mati je hitro opazila, da če hoče vzbuditi zanimanje pri Lacanu,
mora privleči na dan kaj drugega kot literarna razmišljanja: ne smeš
krasti časa takšnemu gospodarju, in če nisi zanosil velikega fantazma
ob pravem času z njegovim jecljanjem, ti torej preostane samo, da
se greš analizirat drugam. Na primer k pariškemu rablju, ki ga bo,
upajmo, odprava smrtne kazni v kratkem osvobodila za druge naloge.
V.
Ime Drugega
Subjekt se potem, ko je bil situiran na področju Drugega, več ne
povrne. Na. polju Drugega je subjekt nečastno padel, zdrobljen med
dvema označevalcema. To se je zgodilo na polju ali bolje v puščavi
Drugega, kjer celo kamni vpijejo od brezupa. Kajti najhujša pregreha
Drugega — v tem je res nepopravljiv in tega mu ni mogoče opravičiti
— je v tem, da ne obstoji. V primerjavi s takšnim sadizmom se zdi
tedensko trpinčenje označenca milo.
Po Lacanu je nezavedno molk Drugega bolj kot njegov diskurz.
Kar naj pomeni S (A),1 da tisto ne odgovori.2 Naročnika na številki
absolutnega Drugega ni. Lacan preusmerja iskanje Drugega, na ka-
terega je obsojen človek, ki hoče narediti križ čez Boga; na način
Velikega Inkvizitorja presoja tega črva, ki je hotel samega sebe na-
rediti za boga, osebno si pusti plačati poraz humanizma. Chesterton
je rekel, da je sodobni svet poln ponorelih krščanskih idej. Tako je
38	Celo dvakrat se ponovi v Ecrits: v »Fonction et champ de la parole et
du langage« in v »Du traitement possible de la psychose.«
39	Ta podvig si dovoljujem podčrtati, kot se spodobi.
40	Tisti, ki pogoltnejo finto kratke seanse, strogo očitajo Freudu, da je
izvedel pritisk na volčjega človeka s tem, da je določil zaključek njego-
vemu zdravljenju.
2 La Silence de l'Autre = S (A).
Séminaire, 11. januarja 1977, Ornicar?, št. 14.
51
tudi z lacanovskim Drugim, ki ni nič drugega kot ta Bog, ki je potem,
ko so ga ubili, postal zloben norec — ali ki je, da lepše povemo,
maščevanje Boga. »Neka sila, ki sega nazaj do začetka človeštva,«
pove Teodor Reik v Le Besoin d'avouer,3 »si orje brazdo v modernem
svetu elektrike, avtomobila in televizije in je močnejša od sile vseh
tehničnih revolucij in domnevnega napredka neke civilizacije, ki meni,
da se je osvobodila Boga, medtem ko jo je On zapustil. In tedaj se
prikaže kot fantom na panojih svetlobnih reklam, poleg borznih teča-
jev in plakatov za spektakle, nek mané teqel, ki ga riše nevidna in
vsemogočna roka.« — Takšna je navsezadnje resnica »označevalca«...
Gaston Leroux je že zdavnaj pred Lacanom natančno formuliral, da
je v meni neko vedenje, ki ni v moji posesti in se zato lahko definira
kot vedenje Drugega: »Dokler ne bo bolje znano, si predstavljam,
da tisto, kar pripoveduje Theophraste, ne da bi vedel, da je Drugi
tisti, ki to ve.. .«4 Toda Lacan, razen tega, da podeli Drugemu mitično
funkcijo tega »je rečeno« (in to »je rečeno« je dejansko povedal Lacan),
prikaže tega Drugega skozi to simbolično, ki je v resnici zgolj kot
neka španska stena, neka podoba, ki seže dlje kot zgolj zahteve teorije
in je podoba tega gnostičnega boga, tega »najvišjega bitja zlobnosti«,5
ki smo ga mimogrede že srečali, ali bolje — ne srečujemo nič drugega
kot njega. Kajti, kot pravi Lacan, če je ta bog skrajno zloben, je tak
ravno zaradi tega, ker je »brez obličja«, ker je nek Drugi tisti Drugi, ki
ga je mogoče primerno častiti samo v celici za nevarne blazneže v
bolnici Henri-Rousselle.
Na vsak način nakloni Lacan krščanstvu svoj neuporabljen pridržek
dobrohotne nevtralnosti. Razlaga nam na primer, da je skrivnost
Svete Trojice pravzaprav vprašanje topologije, pri tem pa usmeri
freudovsko interpretacijo na plan imaginarnega.6 Sicer pa je mogoče
videti, da se ta njegova popustljivost povečuje v teku časa, kar je po
našem mnenju mogoče pojasniti s temeljnim neuspehom lacanovskega
podjetja. Glede na podatke, ki jih je Drugi izvolil pustiti, in se zdi,
da so se infiltrirali nam v prid, da naj bi bil Lacanov temeljni načrt
zgraditi na osnovi »trpljenja označen ca« neko novo religijo tako da
zamenja mit križa z mitom Teležnika (de la Barre).7 Za zdaj nam
bodo dovolili, da obžalujemo ta neuspeh; lacanovski templji, ki s svo-
jim načrtom v obliki $ zamenjujejo monotono razporeditev križne
oblike naših cerkva, bi dali novim mestom tisti element arhitekturne
fantazije, ki jim brezupno manjka. Teren urbanizma je tisti, kjer bi
lacanovsko podjetje moglo najti svoje opravičilo.
3	Potreba po priznanju.
4	La double vie de Théophrast Longuet. Théophrast je pri Lerouxju vojno
ime subjekta.
5	Ecrits, »Kant avec Sade«.
6	Ecrits, »La Science et la Vérité«.
7	Vendar pripomnimo, da nam v deželi, v kateri se je rodilo lacanstvo,
imenovanje ministrskega predsednika s tem imenom (Barre) in z nalogo
izvajanja politike omejevanja, v tej perspektivi postane jasno. Takšno
dejstvo sili celo najbolj kritičnega duha, da prizna lacanovski doktrini
dar velike pronicljivosti.
52
Toda Lacan se je moral zadovoljiti s krščanstvom, v katerem je po
besedah enega njegovih učencev slavil «-modrost strukture«. Takšna
evolucija refleksije ne bi bila nič neverjetnega, kajti ko definira ne-
zavedno kot govorico, Lacan izloči meso, ustrezno krščanski dogmi: vse
kar ni Beseda, je samo prah.8 Najbolj zanesljiv rezultat Lacanovega
dela je razdružitev nezavednega in seksualnosti. Drugi je brez spola,
in celo ta pripomba se bo zdela kakemu lacanovcu bedasta. Toda, kar
se je zdelo nesprejemljivo za Freuda, je bila ideja, da kak vpliv ali
kaka obsedenost lahko deluje na nas neodvisno od vsakršnega seksual-
nega momenta. In kolikor gre za Boga, tj. Boga, ki ga je skoval
monoteizem, je Freud osvetlil proces, ki je Au proces odvezal vsake
vezi s seksualnostjo. Vendar je z isto kretnjo, s katero je vzpostavljen
pojem Boga, seksualnost izbrisana, Bog ima nad njo absolutno kon-
trolo: Čistost mu je po strukturi prirojena. Misliti si je mogoče, da
je Lacan s svojim Drugim privedel to delo potlačenja do njegovega
konca.
Na isti način si je Lacan zagrizeno prizadeval ločiti željo od seksual-
nosti oziroma od libida. V tem, ko se dela, kot da postavlja stvari
na svoje mesto (kar v nekem smislu počne), v trenutku, ko prekopicuje
freudovsko mišljenje, Lacan zatrjuje, da libido ni nič drugega kot
znak želje, značilne za človeka, kakor je zanj značilno, da je govoreče
bitje.9 Ta želja, ki je prav tako brezkončna kot brezspolna in ki naj
bi bila, nam pripovedujejo, konsekvenca operacije simboličnega, nas
na vsak način vodi v naročje krščanstva. Pierre Fougeyrollas je učin-
kovito pokazal, kako nas hipostaziranje želje, gesta, ki željo odtrga
od potrebe in od organizma z namenom, da jo vzgne k absolutu (in
ki jo pripisujejo govorici), vrže nazaj k »tercialskim trivialnostim o
kreaturi, ki vzdihuje v svoji končnosti«.10 S tem je upravičeno prikazal
Lacana kot Origenesovega in ne Freudovega nadaljevalca.
Potem ko je Lacan najprej razveljavil genitalnost, je pričel učiti s
svojim »-ni seksualnega razmerja« absolutno ločenost kreatur, med
katerimi falos, ki ga ni več mogoče najti, ne more več igrati svoje
tradicionalne vloge mediacije. Ljubezen vsekakor ni nič drugega kot
neka bedna prevara. Na kratko, drugi iz konkretnega razmerja izpuhti
kot narcisističen dim, postane nedosegljiv, medtem ko se prikaže
transcedentalni Drugi, ki je kot tak v svojem enostranskem simbolič-
nem nedosegljiv kot edini možni ne-odgovor — to seveda tvori eno
od variant krščanske »strukture«. Seksualnega razmerja ni, se pravi,
da razen z absolutno drugim Drugim sploh ni nobenega razmerja. To
pomeni, da nedvomno ni razmerja in da je naša osamljenost moreča
in se pripravlja okrepljena vrnitev misticizma. Lacan dostavlja ver-
tikalno, grobo: »Tisto, kar je najvišje v človeku, in kar ni v človeku,
temveč drugje, je simbolični red.«11 Tukaj situira Lacan tisto, kar
8	Ecrits, »La Science et la Vérité«.
9	Glej na primer Le Séminaire, knjiga XI.
10	Contre Lévi-Strauss, Lacan, Althusser.
" Le Séminaire, knjiga II.
53
imenuje freudovsko »dobrotljivost«, ki ne sestoji v zdravljenju (»s
tem ne prideš daleč«), temveč v razglasu dobre novice bolnim, da se
skozi njihovo nevrozo manifestira neka transcendenca.12
Dve Lacanovi pobožnjakarici sta tako lahko ponovno postavili ne-
dvoumno temeljno vprašanje o spolu angelov: angel, sta se oglasili
s priložnostnim uspehom, se izmakne »gospostvu«, ki ga izvaja spol,
oz. pritisku pulzije, uživa v tej narcistični avtarkiji, ki jo iščejo utopije.
Temeljna ideja je tukaj seveda tista krščanska ideja, ki pravi, da se
moramo osvoboditi sužnosti čutnemu ali mesu in je pri Malebranchu
izrečena drugače.
Lacan zaključi svojo partijo pokra s tem, da to karto Drugega obrne
in brez ovinkov izjavi: »Seksualnega razmerja ni drugje kot v Bogu,
to je resnica.«13 Pravzaprav je odslej vse mnogo bolj jasno. Toda ta
resnica, ki so jo že dokazovali predsednik Schreber, sveta Terezija in
njen homonim iz Lisieuxja. To je tudi tista resnica, ki izhaja iz
L'Historié d'O. Ni drugega užitka kot užitek Drugega, Boga, oziroma
začasno Lacana, kajti samo Drugi uživa po pravici in jaz uživam,
ker on uživa. To je tisto, kar nas spravi v sklad s strukturo in ki pri
kakem Maurice Clavelu povzroči isto navdušenje kot jajca, ki jih
domneva pri papežu Janezu-Pavlu.14 Nadvse je potrebno, da je vselej
izginjajoči falos nekje: svoje kastracije ne morem sprejemati, razen
če Drugi ni kastriran. Tako Maurice Clavel piše, da se lahko potem,
ko je z božanskim teleksom prejel to čudovito zagotovilo o celovitosti
papeža, posveti strasti do Svete Device, ki pripada redu biti in ne
redu imeti, na kratko, da se predaja neki identifikaciji.
In Lacan zaključi tako, da pokaže svoje karte: »Konec prejšnjega
stoletja, si je v Freudovem času cela vrsta vrlih ljudi okoli Charcota
prizadevala, da bi mistiko zvedla na nekaj, kar se tiče fukanja. Če
si zadevo ogledate od blizu, boste videli da sploh ni tako.«15 Ta »v
Freudovem času« je biser hinavščine.
Tisto, kar je storil Freud — bil je nadvse sam, ti vrli ljudje mu pri
tem niti najmanj niso pomagali — je, da je pokazal seksualnost kot
tako, jo navezal na željo v ohlapnem diskurzu raznih Charcotov in
Chrobakov, ki so povedali več, kot so mislili in vedeli, in ki so
sicer lahko omenjali seksualnost samo tako, da so jo reducirali v
kvantanju, oz. reducirali na »tisto, kar se tiče fukanja«. To so počeli
na isti način, kot to počne danes Lacan. »Lahko bi se zdelo presenet-
ljivo, da je bilo lahko tako razohrabrujoče pojmovanje sveta dobro
12	Le Séminaire, knjiga XX.
13	Le Séminaire 8. aprila 1975, Orniear?, št. 5.
14	»Vidim ga. Ima jih. Duas et bene pendentes, za gotovo . . . Eden tistih
močnih korenjakov, slovitih jarcev, gonečih se zajcev, ki so vsaj imeli
res kaj ponuditi Bogu, kakor tisti bojeviti in ekstatično zaneseni srednje-
veški menihi, ki so navsezadnje zaradi tega celo gojili vzvišeno čaščenje
— sublimirano čaščenje, bodo rekli cepci — do Presvete Device...«
Le Nouvel Observateur, 23. okt. 1978.
15	Le Séminaire, knjiga XX.
54
sprejeto; toda ne smemo pozabiti, da je človeštvo, sklonjeno pod
jarmom svojih seksualnih potreb, pripravljeno sprejeti karkoli, samo
da mu pričaramo pred oči perspektivo nekega poraza seksualnosti,«
je pisal v času Freuda neki Sigmund Freud.16
»Ti mistični izbruhi niso niti besedičenje niti pleteničenje, marveč so,
na kratko, povedano tisto, kar nam je na razpolago za branje; čisto
na dnu strani dodajte opombo: k temu je prišteti še Spise Jacquesa
Lacana .. ,«17 Lacan bi si nadvse želel, da bi postal svetnik in da bi
njegovo ime stalo v koledarju. Zakaj pa ne. Razlaga nam, da si kak
svetnik prizadeva »sproducirati odpadek«,18 kar je tudi vloga analitika.
Lacan si celo goreče prizadeva pomnožiti rod teh »izmečkov uživa-
nja«,19 na kratko, želi si, da bi bil rejec ali vzgojitelj odpadkov:
»Strastno premišljujem, kako bi jih bilo še novih te vrste.«20 Marie
Alacoque ni vedela, da je bila najboljša Lacanova učenka. Vrhu tega
se je po Lacanu po tej poti mogoče izmuzniti kapitalističnemu diskurzu.
Upajmo, da bo ta originalna strategija preloma obravnavana na pri-
hodnjem kongresu socialistične stranke.
Lacanovski nauk je krščanstvo, ki se je spridilo, toda obratno omogoča
trda zdrava krščanska pamet z lahnim jezuitskim pridihom vzposta-
vitev reda med lacanovskimi temami. Tako oče Denis Vasse nadomesti
zapuščenost s tolažilno vedrino,21 s tem da vrača metafizični pomen
nekemu padcu, ki v prvotnem lacanovskem kontekstu ni nič drugega
kot izpraznitev biti, reducirana na blato na pognojenem polju. Zelja
nemogočega, ki ji je Lacan namenil takšen status, da je klinična
aplikacija postala absurdna, dobi tukaj svoj smisel za ceno preproste
zamenjave pohištva: želeti nemogoče se imenuje molitev, torej za-
menjajmo divan s klečalnikom. Resnična ljubezen vodi k odpovedo-
vanju ljubimkanju, celo v primeru, ko bi se ponujala neverjetna
možnost seksualnega razmerja da bi se ponovno odkrilo Očeta in
razgalilo manko. Tako je kastracija postavljena na svoje mesto, to
je »znamenje Boga«, »obrezanje srca«. Nobene spremembe ni če
gremo od Lacana do Boga, nam naznanja Oče: »Želja nas vodi k
brezupu absurdnega in k upanju vere.« In zdaj plavamo visoko na
nebu, daleč od trivialnosti prostaške psihoanalize, ki si dovoli izenačiti
čistost in nevrozo, medtem ko je čistost pričevanje same želje, tako
kot je po svoji resnici potreba, ki se ne sme zadovoljiti, da bi se
posvetila Drugemu. Tako meso, namesto da bi bilo minljiva telesnost,
postane skladno z zakonom »znak duha«, kajti človek nedvomno ni
telo, ampak je označevalec, »označevalec neke besede, ki eksistira
pred njim in ostane za njim«, tako kot je Kristusovo telo označevalec,
ker je artikulirano v diskurzu Boga — mar ni utelešeni glagol? Spol,
16 Prispevek k zgodovini psihoanalitičnega gibanja.
7 Le Séminaire, knjiga XX. Polkrepek tisk je Lacanov.
18	Télévision.
19	Ibid.
20	Ibid.
21	Oče Denis Vasse, privrženec lacanovske šole, je med drugim objavil
Le Temps du désir (Čas želje), od koder so citati, ki sledijo.
55
groba realnost »velja, samo v simbolizad j i«, ki ga začini s primernim
mankom. Na sploh empirična prisotnost nič ne velja. Na primer »odnos
telesa do telesa«, dojenčka do matere, se pregreši zaradi neposrednosti,
ker sam na sebi nima nobene simbolične vrline. Človek se mora po-
novno roditi; da se vzdigne do besede, se podvrže lacanovskemu krstu,
notranjemu glasu gobezdala. Označevalec vodi pravzaprav dokončno
k resnični in edini avtentični Prisotnosti.
Na kratko, ko so vsi lacanovski termini postavljeni na svoje mesto
v rekonstituirani doktrini, ki je vzbujala očarani trepet povprečnega
učenca, nastopi za navideznim satanstvom pokroviteljsko angelstvo.
Romarji seminarja zdaj poznajo svoj cilj: Rim, kjer — če naj verja-
memo Mauricu Clavelu — bodo končno imeli kaj videti.
Ob ponovnem prebiranju Evangelijev22 vidi Françoise Dolto prav tako
dobesedno odsotnost seksualnega razmerja v njih; kakšno odkritje,
kakšna dobra novica! In tako je Devica Devica in Kristus sin Božji.
Na ta način se želja lahko usmeri k Bogu, namesto da se vlači po
razpitih krajih. Predvsem ne izpolnjujte želje! Postala bi neuporabljiva.
Obstojati mora manko, kajti manko je za institucijo ključ do sreče,
to je tisto, kar v govorici marketinga imenujejo vrzel. Nekega manka
ne pustiš propasti, izkoristiš vse možnosti, ki ti jih ponuja, vanj za-
ženeš Lacana in Monseigneur j a Lefebvra in papeževa jajca.
Toda za tiste, ki niso bili religiozno vzgojeni, to novo branje sporočila
ne bo predstavljalo drugega kot problem razmerij med verovanjem
in nepoštenostjo. V zvezi z Brezmadežno zagotavlja Françoise Dolto,
ki je slabo seznanjena s freudovskim mišljenjem — o njem je morala
slišati govoriti po radiu — da je materina nedolžnost običajna fan-
tazma mladostnika. In to naj bi bila razlaga evangelijskega mita?
Neotesanec, kako si drznete postaviti takšno vprašanje! Torej nimate
nobenega smisla za sveto! Ne, tukaj ima nedolžnost nek čisto drug
pomen, anagogičen pomen, predstavlja razpoložljivost za Besedo.
»V Jožefu,« pravi Françoise Dolto, »ni nič posesivnega do njegove
žene,« to je najmanj, kar je mogoče reči. Toda to deklasiranje realnega
očeta v korist simboličnega očeta je velika lacanovska tema, kakor je
transfigurad j a očeta velika religiozna tema. Da presežemo svojo člo-
veško povezanost in se prepoznamo za otroke Boga, je po Françoise
Dolto temeljna norma — toda konec koncev tisti, ki se predstavlja
kot Sin Božji, to počne na lastno odgovornost — križanje ali prisilno
hospitalizacijo. V vrsti skrajno samovoljnih interpretad j23 nas hoče
Françoise Dolto prepričati, da se avtonomija sestoji iz izvrševanja
očetovih zadev, ker se zgolj sama lahko izbriše pred heteronomijo
simboličnega: »Sedaj«, pravi Jezus, ko odslovi Marijo nazaj v njeno
22	L'Evangile au risque de la psychanalyse. Pogovor z Gérardom Sévérinom,
ki je sam tudi privrženec lacanovske šole.
23	Kristus naj bi obudil k življenju mladeniča z naslednjim simboličnim
ukazom: »Napni ga, namesto da si inertna opora svoji materi na starost.«
56
neposrednost, «-sem z zadevami svojega očeta, slediti moram svoji lastni
poti, svojemu poslanstvu.«
Narcisistična ljubezen, »inter-personalna fiksacija« je v prid resnične
ljubezni, zavrnjena od ljubezni transcedentnega; preseči je treba člo-
veško skušnjavo ljubezni »-v ogledalu«, ki je najbolj zvita oblika greha.
Kakor pri Jožefu in Mariji, mora biti želja »-podvržena Božji besedi«,
se pravi, da mora ponovno najti to krščansko hierarhijo besede
in mesa: »...Vse tisto, kar pripada duhovnemu življenju, je pohuj-
šanje za meso, vse, kar pripada logičnemu redu mesa, je brezpomembno
brž, ko nas začne preizkušati duhovno življenje in si zaželimo duhov-
nega življenja.« Sveta Dolto kramlja kot njen kolega Pavel, toda brez
njegovega stila: »Duh želi proti mesu in meso proti duhu«, to je bolj
strnjeno, bolj udarno. Sveti Dolto ni treba več drugega, kot da opredeli
kastracijo kot odpovedovanje »tistemu, kar preostane mesenega v
ljubezni«, in s tem kot dostop k simboličnemu. Kajti navsezadnje,
kar koli nas skuša prepričati naše telo, »resnično življenje ni od tega
sveta«, kjer se zgolj nakaže v nekaj označevalcih.
Navsezadnje, kaj bi na tem grajali. Obskurnosti ponovno sledi jasnost,
kar neogibno prinaša samo olajšanje. Lahko bi si mislili, ne da bi
izpričevali kak zastarel antiklerikalizem, da bo psihoanaliza omogo-
čala drugačen pristop do razmerja mesa in duha. Menili bi lahko, da
se je Freud lotil substituirán j a besede, ki dominira nad mesom po
krščanski ortodoksiji, z mesom, ki se vmešča v besedo. Toda navse-
zadnje bi se to zdelo preveč normalno, še več, predvsem nekoliko
čudno. Kot se je moral Eros prej, tako se mora tudi zdaj podvreči
zakonu, ki ga je podpisal Bog.
Zahod je gotovo nekako dolžan biti zvest krščanstvu, in psihoanaliza
bo torej lahko vselej služila za izpopolnitev tehnike spovedi.
Freud je lepo povedal, da je krščanstvo prvovrstni kompromis, ka-
terega trajni uspeh ni slučajen. In nato je še dodal, da se vse to
dogaja na račun ženske: oče in sin vržeta od sebe predmet spora v
nek zavržen položaj in gresta potrdit svojo spravo med moškimi v
krčmo Svetega Duha.24 Toda če bi to res bilo tako, bi gospa Dolto to
vedela, saj pozna odgovor na vse, sicer pa je to na vsak način tako
v samem redu stvari...
Rekli bodo, da pretiravamo, ko pripisujemo sovraštvo do žensk
človeku, ki je spravil v promet naslednji aforizem: »Kaka ženska se
nikoli ne moti.« Da se Roza Luxemburg ni motila glede Lenina, na
to lahko pristanem, toda kako se lahko moti o Mélanie Klein ali Anni
Freud? Ce je ženska nezmotljiva, je to pravzaprav zato, ker je »bolj
angažirana v realnem«: zlepljena je z bitjo, ne loči se od narave,
ne razpolaga s tisto močjo negativnosti, ki obenem dovoljuje Lacanu
— moškemu vse, prevaro, laž in znanost. Toda na nižji ravni realnega
24 Totem in Tabu.
57
je treba zaupati ženski, kot je treba zaupati živalim, preden pride do
potresa.
Žival, toda prav tako Bog — davno smo zvedeli, da lahko gresta poni-
ževanje in idealiziranje z roko v roki. »Farji vedo, da sta kaka ženska
in Bog ista vrsta strupa,«25 in ni vedenja razen farškega — nezavedno,
ki je vedenje, je kot tako far, in to je tisto, kar ga napoti na zdravljenje
(le curé/la cure).
Zdaj pa pride sinteza: »...Edina stvar, ki mi dovoljuje, da pred-
postavljam Žensko, je, da je kot Bog, ženska nesnica?«26 Bog je kurba,
je rekel protestantski teolog Schreber. Prej bi bil kokoš, pravi Lacan,
in kako bi ne bi občudovali skladnosti njegove doktrine, saj je drugje
zatrdil: »Iz razbitega jajca se naredi Moški (l'Homme), pa tudi Omleta/
Možakarica (1'Hommelette).27 Toda če se moški, ker je po poreklu iz
razbitega jajca, ne more potegovati za celovitost, je ženska še bolj
razdeljena. Ontološko sestoji iz majhnih koščkov, ne da bi se bilo
potrebno zateči k uslugam sadista iz ulice Oberkampf.28
Freud je žensko prikrajšal za penis, kar je povzročilo opravičene pri-
tožbe. Toda Lacan razkrije, da je tisto, kar še bolj manjka ženski,
simbolična kastracija, ki je glavna dobrina moškega. Te proslavljene
kastracije si ne more zahtevati, in je torej sama radikalno prikrajšana.
Prav tako je vse, kar lahko ima, ukradla s police v supermarketu :
»Ženska je tatica besede, penisa in otroka. Kadar krade v dobesednem
smislu pojma (v trgovinah), je to impulzivno,« piše Engénie Lemoine-
Luccioni v knjigi z naslovom Partage des femmes, objavljeni v zbirki,
ki io ureja Lacan. Beremo lahko, če ne izpod peresa samega Lacana, pa
vsaj pod njegovo avtoriteto, da je ženska nasilno bitje, ki ignorira za-
kon, tako da se je treba vprašati, ali je govoreče bitje, če je res subjekt,
in kar je seveda odločilno, ali jo je resnično mogoče analizirati. Tako je
tisoč sedemsto let po nikejskem koncilu, ki je s slabo večino pripoznal
ženski dušo, resno postavljeno vprašanje, ali ženska govori, in kdo
to vprašanje postavlja. Žal, žal, žal! neka ženska, in sicer ženska,
katere čast, obveznost in razlog obstoja je, da analizira in interpre-
tira ...
»Njegova ženskost ni bila nič drugega kot maškarada,« piše strokov-
njak za kraje, Jean Genet, v zvezi z enim od svojih homoseksualnih
junakov. Toda Genet ni opazil, da ženskost sploh ni nič drugega kot
maškarada (ali vsaj maska-na-cedilu/masque-en-rade) in da mora
ženska priznati svojo radikalno inferiornost ne toliko v odnosu do
moškega kot v odnosu do travestita.
Treba je paziti, da ni tukaj zasmeha vredno (derisoire) nič drugega
kot hrbtna stran poželenja (désiroir), da bi se čutilo, kje se sili
nota tistega, kar moli kot »a-žensko« (»l'a-femme«) ali »in-famno«
25 Scilicet, št. 6/7.
24 Séminaire, 16. marca 1976, Orniear?, št. 9.
27	Ecrits, »Positions de 1'inconscient«.
28	Gaston Leroux, Le Mystère de la Chambre jaune.
58
(l'in-femme) ali kot ženšče (taphame), ko Georges Feydeau z goto-
vostjo zašpili gibalo buržuazne drame.29
Od tega, da je vprašanje spola Drugega izključeno, rezultira za subjekt
neodločljivost o tem, ali je moški ali ženska, oziroma da popustimo
tistemu, na kar nas tukaj navaja označevalna substitucija, moški ali
frit. To ne zato, da bi feministične zahteve zbegali z nizkim udarcem,
temveč da bi poglobili odprto brazdo izjave, ki je presenetila nekega
milanskega revolverskega časnikarja: Ženska ek-sistira ne-vsa (pas-
toute), se pravi, da bit, kakorkoli je že parcialna, ne rezultira iz neke
delitve, celo če se sklicujemo na dobro formo zelenjave,* kjer se, od
Parmentierjevega odkritja sem, oklepa substancialistična iluzija.
S tem, da dobi pommes-frites svojo bit iz kuhanja, katerega kulturno
funkcijo je pokazal Claude Lévi-Strauss v svojih mitologikah, ki kuli-
narične navade naših sosedov družijo s klapavico, nas uvaja na ta
način v topološki paradoks rolmopsa, ki je čisto primeren, da pred-
stavlja strukturo sebstva v njegovem ovitju običajnega prekajenega
slanika — splošne usode. Naj ta navedba pomaga mladini, ki so jo
pomanjkljivosti dietnega izobraževanja pustile na cedilu, da se bo
zavarovala pred slabimi posledicami bržole Bercy.
29 Tu je besedilo, na katero je pedantno narejena aluzija:
General govori Petyponu: »Ti, počakaj me!... Iskat grem tvojo ženo!«
Petypon, glasno da bi se ne slišale generalove besede; »tvojo ženo«:
»Aha!... Da, da! Vem!... Pojdite!«
Gabrielle, brž ko je general odšel, se radovedno približa Petyponu: »Kaj
je rekel, da gre iskat?«
Petypon, živahno: »Nič, nič! Svojo pipo, šel je iskat svojo pipo.«
Gabrielle: »Toda ne, rekel je »tvojo ženo«.«
Petypon: »Gotovo! »Tvojoženo,« tako se v Alžiriji to imenuje. To je v
arabščini pipa.«
Gabrielle: »Ah?«
Petypon: »Reče se: kadim svojo »tvojoženo«.«
Georges Feydeau, La Dame de chez Maxim, III. dejanje, 12. prizor.
* Ta enigmatični Lacanov izraz je po Černobilu postal nenadoma čisto
jasen. (Prip. prev.)
59
DRUGI DEL
To, kar pove tisti, ki govori
L
O diskurzu, ki je res diskurz gospodarja
Lacan ima slabe navade. O njem krožijo neštete anekdote, ki mu pri-
pisujejo značajske poteze, ki so jih moralisti že vselej obsojali. Pustimo
jih ob strani, niso nam potrebne. Vendar pa bom omenil prizor, pri
katerem nisem bil edina priča.
Junija 1970. leta je Lacan drugič prišel v Vincennes. Medtem ko je
bila šest mesecev prej dvorana natrpana, je bilo tokrat občinstvo
razredčeno; bližale so se poletne počitnice in tudi učinek radovednosti
je minil. Od samega začetka je Lacan pokazal slabo voljo: z brcami
je razbil nek magnetofon, in ko je lastnik boječe protestiral, ga je
sarkastično opozoril na »proti-razbijaški« zakon, ki je bil malo pred
tem izglasovan. Malo pozneje je navrgel sledeče: »Najboljši med vami
so v zaporu.« Postalo mi je jasno, da se v Lacanovi glavi škandalozno
dejstvo, da je imel opraviti s polprazno dvorano, ni dalo pojasniti
drugače, kot da so se njegovi potencialni poslušalci znašli za zapahi.
Dejansko je represija v tistem času prizadevala maoiste proletarske
levice, vendar pa verjetno ne v taki meri, da bi izpraznila amfiteater,
ki je bil namenjen temu izbranemu seminarju. Toda Lacan je s tem,
da se je maščeval nad temi, ki so mu bili pri roki, zvalil krivdo nanje,
ki so bih tako nesrečni in neumni, da so ga prišli poslušat, ne da bi
se prepričali o svojem zadostnem številu. Predpostavljam, da so si
v dneh, ki so sledili, nekateri od njih brez konca in kraja prizadevali,
61
da bi jih vrgli v ječo. In predvsem, kako si je Lacan lahko dovolil,
da je rekel »najboljši med vami«, on, ki ni nase prevzel nobene od-
govornosti v zadevi (za razliko od Sartra in Simone de Beauvoir na
primer) in ko njegovo mišljenje ni opravičevalo maoistične angaži-
ranosti.
Gotovo nisem jaz tisti, ki bi mu to zadnje očital. Toda če se je mao-
istična ideologija zdela zelo površna glede na lacanovske subtilnosti,
so številni znani lacanovci ravnokar postali voditelji proletarske levice.
Verjetno so odkrili v maoizmu ideologijo negacije in žrtvovanja, ki je
zanikala individualno mišljenje in subjektivnost, kot je treba — vse-
kakor so mi to tako razlagali nekateri v tistem času: skozi Maa so
spodbijali malomeščanski nauk avtonomnega Moa.* Menili so, da je
uživanje prepovedano tistemu, ki se bori kot takemu, in so se borili
predvsem proti svobodnjaški inspiraciji maja leta 1968.1 Pod vodstvom
pooblaščencev Velikega Kramarja niso bili več na ulici, da bi uživali,
ampak da bi sledili nekemu strogemu zakonu, da bi se priključili
nekemu predeksistentnemu redu in ubogali voljo, ki je prišla od
Drugod. Brez zgodovinskih opravičil stalinizma (katerega lekcijo bi
morali teoretično, in tu je beseda čisto na mestu, premisliti njegovi
intelektualci) je maoizem ponujal priložnost spoštovanja zakona Dru-
gega s tem, da je trpinčil staro sovražnico vseh klerikalcev — živo
individualnost. Zato je Lacan znal obraniti v tistem času dvoumno
stališče: seveda se je bolj jasnoviden kot drugi izognil temu da bi jih
odločno podprl, ter si prihranil previdne nasvete za svojo lastno osebo.
Strog lacanovec nam bo rekel: Naj ima Lacan slabe navade, in kaj
potem? Mu boste očitali, vi, ki imate sami radi potegavščine, da vodi
za nos psihoanalitike? Vendar je ta obrat precej komičen in ste zelo
nepravični, ko ga primerjate z Džurdževom, kajti medtem ko se je
ta nekoliko kmetavski šaman zadovoljil s tem, da je pustil trohneti
v nekem hlevu pol ducata nevrotikov, je Lacanu uspelo voditi za nos
ljudi, katerih ambicija in funkcija je pravzaprav pomagati drugim,
da ne bi verjeli v Miklavža. Lacanu je uspel lep manever intelektual-
nega obkoljenja najprej s tem, da je osramotil psihoanalitično ljud-
stvo zaradi njegovih kulturnih pomanjkljivosti (večina psihoanalitikov
ima zgolj medicinsko izobrazbo), potem pa da jih je spodbudil k ble-
betanju. Lacan igra na dve karti — na formalizirani jezik, ki je
veljaven popolnoma rigirozno, enoznačen, čista logika, istočasno pa
na — besedno igro, calembour, zlogovnico. Ker je prav instanca črke
tista, ki jo je Freud imenoval nezavedno, analitik ne more biti ne-
pismen, mora se npr. seznaniti s tablaturo kurtoaznih spretnosti, ven-
dar iz istega razloga tudi izpolnjevati križanke, prebirati almanahe,
igrati na sodo in liho. Vrhu tega lansira Lacan dve prepovedi: Izo-
* Mene. (Prip. prev.)
1 Ljubitelji arhivov bodo lahko vzeli v roko Cahiers de la Gauche prolé-
tarienne. V drugi številki npr. berem, da so kitajske množice razumele
svojo udeležbo v revolucionarnem gibanju »kot čast in pravico, ki jim jo
je podelil predsednik Mao«, in stavil bi, da je ta stavek formuliral kak
lacanovec.
62
gibajte se, da bi razumeli, in predvsem nikoli ne govorite o inte-
lektualizaciji.2 Ne bo presenetljivo, da so nesrečniki začeli zamenje-
vati Théététa* in le pâte de tête (žolco), valkirja in la vache qui rit
(kravo, ki se smeje), monado in limonado, kozmos in kozmetiko,
filiacijo in felacijo, blato (1'etron) in elektron, Moebiusovo bando in
nit za rezanje masla.
Za čisto logiko vnet lacanovec bo dodal, da dejstvo — da je človek,
obdarjen z genijem za mistificiranje, vodil za nos profesionalce men-
talnega zdravja, kakor je hotel — predvsem v ničemer ne omadežuje
njegovega teoretskega prispevka, in bi mu bilo treba to dejanje šteti
bolj v dobro. Oprostite gospodarju to, kar sam imenuje svoje širo-
koustenje, kar normalno povzroča nek uh! razdraženost, in pustite
ob strani anekdote ter mondene fenomene, lotite se končno bistva nje-
govega nauka. Vse to ni popolnoma netočno, in je na vsak način
zaslužilo, da je bilo povedano. Da je Lacan včasih zadel v polno,
tega ne zanikam. Posebno se mu moramo zahvaliti za posrečene pre-
vode, kot npr. namesto da bi banalno predstavil Unbewusste z ne-
zavednim, poetično predlaga streljanje-kozla (une-bevue). Res je treba
priznati simboličnemu redu toliko eksistence kot črepinjam kakšne
ornamentalne vaze — to je tisto, kar so Grki imenovali teserà — in
kar nas zadeva, smo pripravljeni slaviti funkcijo svete Skodele (du
saint Bol).* Prav tako ne pride v poštev zanikanje moči besede, in
to zlasti dvoumne besede v njeni avguralni vlogi. Tudi tu je Gaston
Leraux nakazal pot. Ko Rouletabille nenadoma izjavi pred gostilni-
čarjem: »Zdaj bo treba pojesti nekaj krvavega«; prihaja ta izjava
od Drugega; reporter ni nič drugega kot inspirirani medij, kajti sam
ne ve za pomen te izjave; a ta se bo konstituiral šele za nazaj. Kajti
samo dejstvo, da je ta izjava izrečena, takoj povzroča plodno reorga-
nizacijo situacije, ki je bila do sedaj blokirana. Tej izjavi, ki prehaja
od enega subjekta k drugemu, ne da bi prišla na dan njena skriv-
nost, toda tako da jih povezuje v skupno zgodbo, je treba potemtakem
priznati neko vrsto avtonomne moči, ki izpričuje primat strukture
nad individualnim ravnanjem; ravnanjem gostilničarja, ki je takrat
ostal brez divjačine in ki je nameraval zapreti lokal pred nosom
svojih lačnih gostov.3 Na kratko, mi sami bi lahko bili kdaj drugič
odvetniki obrambe. Toda danes je naša vloga, da opozorimo, da je za
to, kar je Lacan odkril ali ponovno odkril, terjal plačilo v fascina-
ciji, v poslušnosti, v poniževanju, v moči. Naj bo kakorkoli, kakršna
naj je že igralska navada pri igranju na vse karte, pri totemskem
obedu se ne da hkrati nastopati kot glavna jed in kot povabljenec.
Naj zanamci odločajo o tem in naj vulkan prihodnosti razloči Lacana
*	Teaitet.
2	Drug nasvet helotom: Predvsem pazite! (Le Séminaire, II. knjiga). To
naj bi zadostovalo za dokaz lacanovske ničevosti. Dobiti partijo šaha s
pazljivo igro, to zmore kdorkoli. Dobiti jo brez pozorne igre, to je tisto,
kar je težko, in to je tisto, kar se imenuje biti psihoanalitik.
*	Skoraj kot Sim bol. (Prip. prev.)
3	Prim. Le Mystère de la Chambre jaune. Slovita izjava: »Župnišče ni nič
zgubilo na svojem šarmu . . .« spada v isto analizo.
63
od Empedokla in naj, kolikor se mu bo zdelo, od Lacana vrne kaj več
kot njegove nogavice.4
Po premisleku se nam zdi težko, da bi zadovoljili zahtevi strogega
lacanovca in tako nepopustljivo razločevali teorijo in prakso, kot bi
on to hotel. Za cilj smo si postavili, da bomo najprej kritizirali reži-
ranje in potem sam tekst. Na tej poti smo morali ugotoviti, da so
naše kritike prehajale ena v drugo in v resnici smo že opravili več
kot polovico naloge. Slabo razumljen Lacan je dobro razumljen.
Potem ko smo bili v času naše mladosti podvrženi terorizmu raz-
ličnih teorij, smo iz tega dobili vsaj eno lekcijo: da je prav teorija
toliko bolj valorizirana kot taka, razkazovana kot aroganten in pogol-
ten fetiš, kolikor slabša je njena intrisenčna veljavnost. Kar pove, je
navsezadnje zanemarljivo v odnosu do tega, česar ne pove, oziroma
do tega, kar počne, kar ji omogoča organiziranje in eksistiranje, tj.
neka struktura, ki je struktura moči. Njeno razmerje do stvari ozi-
roma do resnice je sekundarno glede na njeno razmerje do naslov-
nikov, do tistih, ki jih je treba zavesti, si jih podvreči, jim dominirati.
Inscenirajo jo, z njo organizirajo spektakel, reklamirajo jo z namenom,
da odvrnejo pozornost od njene resnične funkcije, ki je strateška.
V	teh pogojih je hermetizem ena njenih obveznih kvalitet, najprej da
maskira njene pomanjkljivosti, potem pa da ustvarja poklicanost po-
svečenih in zagotovi dvojno gibanje selekcije in izključevanja. Na-
ravno je torej, da je pogonska sila teorije označevalec, se pravi pre-
žvekovanje ključnih besed, ki so nabasane z bistveno vsebino, katere
ni nikoli mogoče resnično analizirati, kajti v tem primeru bi lahko
postala objekt prilastitve nekoga, ki je zunaj te zaprte skupnosti;
to teoretično gradivo vsekakor dolguje svojo koherentnost predvsem
različnim imaginarnim učinkom ter svoji podrejenosti nekemu stilu,
stilu izvorne besede, ki brezkončno ohranja veljavnost zakona.
V	našem stoletju znanosti teži teorija za tem, da zavzame tradicio-
nalno mesto besede, toda ravno lacanovska teorija je teorija besede.
Nalivanje »nepokvarjenega mleka besede«5 v žejna srca se ne oprav-
lja brez tistih koristi, za katere je bil sveti Peter svoj čas odgovoren.
Lacan je znal res dobro izkoristiti to nezavedno, ki ga je Freud pustil
vnemar, znal mu je dati strateško mesto tiste besede, ki s tem, da
prihaja od Drugega, posreduje njegovo karizmatično moč. O suspen-
zu te lacanovske izjave smo že razpravljali in ugotovili, da ni na
način pitijskega oraklja niti resnična niti napačna in poslušalec se
ne more odreči temu, da ji bo sam dal smisel na svoj lasten račun.
V	tem smo strogo sledili gospodarjevi lekciji; kar govori beseda, nam
pravi: »Ali je to res? Ali to ni res? To je nek privid.«6
Lacan še uči, da je beseda neločljiva od laži in vprašanje: Kdo
govori? vodi k onemu drugemu: Kdo laže? Lacan pripoveduje v zvezi
4	Znano je, da je takrat, ko se je antični filozof vrgel v Etno, ogenj blago-
volil vrniti na rob kraterja njegov koturn.
5	Novi testament, prvo pismo svetega Petra.
4 Le Séminaire, I. knjiga.
64
s tem nek apolog, skozi katerega naslavlja dobremu poslušalcu svoj
blagor. Nek kandidat za analizo gre k Balintu in mu pripoveduje
stvari, ki jih Balint prav nič ne razume. Pošten Anglež pravi: »Od
tega ne razumem nič.« Nakar tip zažari: »Vse, kar sem vam ravnokar
pripovedoval, je bilo namenjeno testiranju, da bi videl, ali ste
šarlatan, kot sem jaz mistifikator.«7 Razume se, da potem ko izhaja iz
filozofije besede, ki jo tako tesno veže na laž in tudi — spomnili se
bomo — na sleparijo, je Lacan videti do svojega avditorija strog:
»Če ste razumeli, ste gotovo v zmoti.«8 Zadnji smisel te filozofije je
prav v tem, da se smisel producira s čimer koli. Zato ne dvomimo,
da Lacan ob pričujočem pisanju doživlja isto zadovoljstvo kot Ba-
lintov obiskovalec; sicer pa, ali ni očitno, da nismo počeli nič drugega,
kot da smo se trudili za njegov užitek?
Najbolj manifesten cilj Lacanove strategije je prevzetje Freudovega
mesta (videli smo, da mu je celo poskušal zmakniti odkritje neza-
vednega). Najprej si je prizadeval, da bi ustvaril vtis, da je Freud
v njegovi osebi spiritualno vstal od mrtvih. Prišel je izpolnit obljubo
gospodarja, čigar nauk je ostal nerazumljen — mrtva črka ali iz-
gubljeno pismo. »Mislim, da je Freud želel, da bi bilo tako vse do dne,
ko bodo njegovi pojmi... mogli biti končno spoznani v njihovi
fleksibilni razporeditvi.. .«9 Lacan je označenec označevalca Freuda,
kar pomeni, da je ves sistem na tem, da se zruši v nič, ker je Lacan
sam zgolj nek označevalec. V zvezi s svojim slovitim rimskim diskur-
zom si Lacan ne more kaj, da si ne bi privoščil primerjave, ki
priča, da je v tistem času razkola stremel za položajem papeža psi-
hoanalize: »Kar zadeva avtorja tega diskurza, je menil, da bo dobil
pomoč, naj se je bil še tako izkazal neprimernega za nalogo, da govo-
ri o besedi, o nekem tajnem sporazumu, vpisanem na tem kraju
samem. Kajti spominjal se je, da je mnogo prej, preden se je tukaj
razodela slava najvišjega sedeža sveta Aulu-Gelle je v svojih Nuits
attiques (Atiških nočeh) pripisal kraju, imenovanem Möns Vaticanus,
etimologijo vagire, ki označuje prve jecljaje besede.«10 Ni kraja,
kakršen koli sloves že ima, ki se ne bi nadejal lacanovskega vekanja,
in obžalovanja vredno je, da najvišji sedež na svetu ni mogel nastopiti
v tej precej lepi zbirki tribun, ki si jih je znal pridobiti. Toda naj-
globlja želja Edinega oziroma njegova zla usoda, kot je pokazal Max
Stirner, je, da vlada kaosu in se identificira s smrtjo.
Da Lacanov nauk v bistvu stremi po oblasti oziroma gospostvu, je
razkrila komična stran denunciranja mojstra. Ta je nedavno povzro-
čila precej hrupa in se je sklicevala na njega samega. Res je, da Lacan,
ki je predvsem mojster dvoumnosti, razglasi na enem od svojih mest:
»Jaz sem edina možnost, da se izmaknete gospodarju«, se pravi, da v
praksi realizira pojem varovanja, ki ga je razdelala čikaška šola.
Jacques-Alain Miller, ki je manj naiven, se ne boji odkrito zapeti
7	Ibid.
8	Ibid.
9	Ecrits, »La Psychanalyse et son enseignement«.
0 Ecrits, »Fonction et champ de la parole et du langage«.
65
hvalnice «-gospodarju Lacanu«: tistega, ki se ne pogaja o svoji želji
in se ne boji soseda, vključi ali uniči, saj je »že sam karavana, ki gre
mimo«.11 Miller, kljub temu da opravlja nekatere čuvajske funkcije, go-
tovo ne spada med tiste, ki lajajo, in označuje s to prispodobo identič-
nost Gospoda in Cerkve. O kolektivnem izobraževanju, če se smemo
ponovno zateči k Freudovem jeziku, lahko gospodar pove: »To je moje
telo« — oziroma je tudi njegova podoba, učinkovitost njegove narci-
stične vsemogočnosti.
Miller dodaja, da gospodar Lacan daje vzgled, vendar pri tem po-
zablja natančneje povedati, da temu vzgledu ne smeš slediti. Ravnaj
se po podobi, ki ti jo predlagam, vendar se seveda ne poskušaj enačiti
z menoj: Bodi Lacanov učenec, ne prizadevaj pa si uveljaviti svoje
lastne osebnosti s podpisovanjem s svojim imenom — anekdota iz
Sciliceta ilustrira klasično razliko med jazom in idealom jaza.12 Laca-
novec mora zamenjati svoj osebni ideal z eksemplaričnim objektom,
najvišjim dobrim, ki je enako za vse. Zato je obsojen, kakor dosledno
deducirá Miller, da živi zgolj od sposojenega, da se dela, kakor da
misli, da vè, medtem ko lahko samo recitira in jeclja. To toliko bolj,
kot razlaga Miller, ker je lacanovska šola stroj, ki odtrga privržence
vplivu njihovega materinskega jezika: »Gospodar si nikoli ne neha že-
leti, da bi pripravil govoreča bitja govoriti nek drug jezik, kot je njihov
lasten.« Kajti tu gre za neko bistveno funkcijo Cerkve, ki mora imeti
absolutno gospostvo nad govorico oziroma simboličnim: maša bo torej
brana v lacanovščini. Enako so se morali pred kakimi tridesetimi leti
intelektualci, ki so se vpisali v komunistično stranko, odpovedati svoji
univerzitetni izobrazbi in celo svoji zdravi pameti in govoriti stali-
nistično latovščino. To je tisto, kar se evangelijsko imenuje preobraziti
novega človeka. Preostane nam samo, da se poklonimo brezmejni
požrtvovalnosti gospodarja. Hegel, ki je v Napoleonu videl svetovnega
duha na konju, je pomiloval velikega moža, ki ni bil nikoli nič drugega
kot strastno orodje univerzalnega uma (njegovo usmiljenje bi se moralo
prej nanašati na tega svetovnega duha, ki je primoran na jahalno
vajo, za katero ni poklican, in tukaj to s svojim dialektičnim genijem
povzdigniti kot neko maščevanje ali človeško zvijačo). Vzvišeno dosto-
janstvo šefa ni mogoče brez težke verige služabnika, je govoril de
Gaulle. Tej verigi daje Lacan njeno ime: to je označevalna veriga,
ki ga neizprosno veže na troveslačo njegovega lastnega gospostva in
ga sili k naprezanju za veslom seminarja.
Ali ni brezmejno podlo zbadati tistih, ki so se strastno posvetili izzivom
Drugega in so si zagrizeno prizadevali, da bi nam razkrili ničnost
našega telesa in naše čutnosti, naš status odpadkov zgodovine oziroma
simboličnega? Zato Miller zaključi svojo hvalnico z nedvoumno grož-
njo: zaradi svoje vrline honestas je Lacan, zagotavlja, zmožen »napičiti
kanalje«. Šibre označevalca bodo tako v pričakovanju preureditve
mimohoda označevalca v nove latomije za neko drugo rabo in ne
terapevtsko.
11	»Théorie de lalangue«.
12	Prim. Freud, Massenpsychologie und Ichanalyse.
66
Će se nezavedno lahko prikazuje »strukturirano kot govorica«, potem
zato, ker je govorica njegov bič. Lacan sam bi se v tej točki strinjal
z nami, kajti ko definira razsežnost nezavednega z njegovo »hojo«
(erre), citira Tartuffa: »Laurent, zategnite mojo raševinasto haljo z
mojim bičem.«13 V tem vidimo, da se lacanovsko nezavedno skoraj
reducira na nadjaz, ali tudi, kot pravi Jacques-Alain Miller, da je
diskurz gospodarja sam pogoj nezavednega.14 »Označevalec ukazuje,
označevalec je najprej imperativ.«15
Lacanovsko nezavedno je nekaj nad: je tisto, kar je zapisano na
telesu, tista črta, ki je potegnjena čez subjekt, ali tudi dominacija
simboličnega nad realnim, se pravi mrtvega nad živim. Tisti, ki
pravzaprav najboljše definira nezavedno v Lacanovem smislu, je
Sartre, ko se v Besedah opisuje kot tetoviran kaznjenec, obsojen na
prisilno delo v literaturi, govori o »ukazih, ki so mu jih všili pod
kožo«, oziroma o »posnetem glasu« svojega starega očeta, nameščenem
v njegovih možganih kot program v celici, ki ga vrže za delovno mizo.
V resnici dolguje Lacan, bolj kot Freudu, svoj koncept nezavednega
nekemu spominu na prevajanje iz latinščine: rad omenja tega sužnja,
na čigar obrito glavo piše gospodar skrivno poročilo, ki podčrtuje,
naroča post scriptum uničenje njegove podlage. Tega sužnja, pri-
pominja umestno Lacan, »je treba ostrici, da bi imeli sporočilo;«16 pri-
pomba enostavne zdrave pameti, ki tudi angažira neko celotno klinično
filozofijo. Bezgovi puški in odčepniku bomo torej dodali stroj ček za
striženje.
Lacan pravi, da ni na ploščah zakona, ki jih je šel gledat, zapisanega
ničesar drugega kot zakoni besede:17 s tem so vsklajeni govorica, ne-
zavedno in zakon. Resnična lacanovska formula se končno glasi: ne-
zavedno je diskurz zakona. Ko govori Lacan o ukazu nezavednega,*
je treba razumeti to besedo v vsem njenem pomenu organizacije in
zabičevanja. Torej strategija: Lacan je tako ustoličen v svojem poslan-
stvu ukazovanja, s tem kumulira izvršilno in zakonodajno oblast.
Nobene lacanovske resnice ni, ki bi ne bila delna, ker je vedno zvezana
z izvajanjem oblasti. Lacan upravičeno omenja to simbolično ustoli-
čenje, ki je transmutacija; od trenutka, ko nekdo lahko reče: kralj
sem, je vse, kar koli že počne, kraljevsko. Toda najboljšo ilustracijo
te sleparije simboličnega je mogoče najti v izreku: »Sem Lacan.«
To je formula, ki podeljuje primerljivo ekskluzivnost, ki daje avto-
gram simboličnega reda in dopušča, da se šale kabaretnega pevca
spreminjajo v teoretske točke. Lacanovska degradacija afekta je prav
tako politična: nujno je pustiti v senci neko navdušenje, ki ni nič
drugega kot iracionalno in dobiva svojo moč zgolj iz arhaizma čustev.
13	Séminaire, 11. marca 1975, Orniear?, št. 5.
14	»Théorie de lalangue«.
15	Le Séminaire, XX. knjiga.
16	Le Séminaire, II. knjiga.
17	Ecrits, »Remarque sur le rapport de Daniel Lagache«.
* Un ordre: red, pa tudi ukaz. (Prip. prev.)
67
Poleg tega meri lacanovska teorija jaza dejansko na utrjevanje oblasti
Drugega. V normo povzdiguje psihotično situacijo, in učenec je vržen
v to nezavidljivo situacijo.18 Jaz zasluži, da ga sovražimo, pravi
kristjan. In povrhu tega zasluži, da ga zanemarjamo, dodaja Lacan.
Gospodar uči, da je jaz zgolj iluzija in razdira možnost njegove
avtonomije z namenom, da bi končno dal vso moč nekemu izvoru, s
katerim si gresta še posebej na roke, kakor se kapitalist identificira
s kapitalom, in ni podvržen njegovim učinkom, vsaj ne na tak način
kot proletarec. Marx je ločeval pozitivni in negativni pol odtujitve.
Tukaj je mogoče zoperstaviti dve vrsti psihoze: psihozo gospodarja in
psihozo učenca. Za Lacana, kot spominja vedno prikladni Miller, je
paranoična psihoza sama osebnost.19 In Lacan je osebnost.
V tem predstavlja na nek način izjemo, ki potrjuje strogo pravilo
njegove teorije, kot da bi bil edini, ki ima pravico podpisati se ali
reči jaz. Ce pustimo ob strani ta enkraten primer — obstajati mora
vsaj eden — je samoumevno, da je koncepcija jaza kot orodja sinteze
absurdna. Kaj pa zev? Ta jaz je zgolj mesto odpora, cista imaginarnega.
Sicer pa je imaginarno nezadostna odtujitev, ki ima to napako, da
maskira subjektu njegovo radikalno odtujitev. Če ta subjekt trpi, po-
tem zato ker je odtujen od svoje narcisistične identifikacije, v Nostra-
damusu, grofu Drakuli in v bradati ženski, in svobodi se v tem, da
prepozna, kako je bolj temeljito odtujen v številkah in malih črkah.
Lacan nadomešča sumljiv pojem ozdravitve z bolj zanesljivim pojmom
zveličanja. Zaradi tega najprej zadela izhode: realno je nemogoče;
imaginarno je mamljiva odtujitev. Preostane torej simbolično, kar
pomeni, da se je treba odpovedati svojemu telesu, svojemu nadlež-
nemu mesu in svojim abotnim sanjam. Razmerje do drugega vodi k
umoru ali k samomoru, rešitev je edino v zaupanju samega sebe
transcendentnemu Drugemu, ki regulira promet teh narcističnih vozil
zaradi vinjenega stanja ali odvzema prednosti. To tudi pomeni, da
ne prihaja v poštev kljubovanje gospodarju psihoanalitičnega izkustva,
ki predstavlja tega Drugega, prizadevanje, da bi ga postavili na cesto
kot kakšnega navadnega malega drugega: takšno prizadevanje se
konča s samomorom, ker je Drugi zunaj dosega morilskega poskusa.
Kajti na čem bi lahko bila utemeljena konfrontacija, saj je realnost,
h kateri je naravnan jaz imaginarno par excellence in prav zato, da
bi vedeli, katera je prava realnost, se je treba obrniti na Drugega.
Na kratko, nujno je prepoznati zakon, katerega nosilec je.
Toda ta zakonodajalec ni Solon niti tisti polbog, ki naj bi po
Rousseauju bil edini sposoben dati ljudem zakone. Še kako je lahko
nor. Simbolični red vključuje zmoto.20 Kant definira temeljni zakon kot
samo obliko zakona, se pravi njegov karakter univerzalne izjave. Za
Lacana ima zakon še manj vsebine: reducira se na svojo zunanjost
18	Prim. Francois Roustang, Un destin si funeste.
19	»Enseignements de la présentation de malades.«
20	»... verige diskurza se ne da ustaviti, in ... ravno jaz sem pooblaščen, da
ga posredujem v njegovi zmotni obliki nekomu drugemu.« Le Séminaire,
II. knjiga.
68
v odnosu do subjekta, je zgolj in samo njegova heteronomija. Neza-
vedno je v tem pomenu zmoten diskurz Drugega: zakon, da bi bil
zakon označevalca, je nespameten, je slepa tiranija. Njegov najboljši
model najdemo v militariziranih družbah, kjer red, čeprav absurden,
ni nič manjši red. Od tod permanentno Lacanovo oklevanje med tra-
gičnim stilom in soldaško komiko.
Ce apliciramo Maovo misel na psihoanalizo, se jasno pokaže, da je
bolje razpolagati z razmeroma enotnim jazom kot s kakšnim raz-
drobljenim ali razpadajočim jazom. Toda lacanovski cilj je izgon
subjekta iz njegove identifikacije z namenom, da zagotovi nad njim
gospostvo transcendentnega. »In tedaj Amfitrion mlati nesrečnega Zo-
zija. Z drugimi besedami, analizira mu njegov negativni transfer. Da
mu vedeti, kaj mora biti kak jaz.«21 Tako se srečno dopolnjuje po-
glavje klinike, ki je bilo do sedaj nekoliko borno. Omenimo zgolj
enostranskost lacanovskega branja Amfitrionovega mita, v katerem
ponavadi vidijo neslano šalo boga, se pravi nekega Drugega, ki se
ravno hoče narediti majhnega, ker si želi narcistično imanentnost...
Lacanovska teorija jaza spominja na patafizično levičarstvo, ki bi
zagovarjalo, ker delo odtujuje, da je brezposelnost boljša od njega.
Torej gre Lacanu za askezo, za neko mistično odpovedovanje, kjer je
»subjekt« prevzel mesto duše. V takšni perspektivi je jaz seveda na
tem, da se raztopi, in favorizirati je treba to, kar v realnosti teži k
temu rezultatu. Lacan govori o deklici, ki poskuša »pritisniti precej
velik kamen na teme sosedovega otroka, ki je bil tisti, ob katerem je
ustvarila svoje prve identifikacije«. Lacan sam ni daleč od tega, da
se identificira s to deklico. »Jaz razbiti glavo Francis. To je formulirala
prepričano in mirno .. . Manifestirala je samo najbolj temeljno struk-
turo človeškega bitja na nivoju imaginarnega — uničiti tistega, ki je
sedež odtujitve.«22 Jaz razbiti glavo Francis je morebiti najbolj temelj-
na izjava lacanovske doktrine na nivoju simboličnega.
Čebuli ne onemogoča eksistence to, da jo je mogoče olupiti. Ima celo
tako izredne lastnosti, da obstoji določeno število ljudi, ne bolj ne
manj pametnih od Lacanovih pobožnjakarjev, ki jo častijo.23 Lacanov-
ska psihoanaliza bi se lahko celo izkazala kot ena od variant tega
kulta; tokrat ne gre za to, da bi z gesto kastriranja odrezali čebulino
cimo in ji zagotovili večno življenje, temveč da jo lupimo, dokler se
ne prepozna za subjekt simboličnega.
Paradoks jaza je, da ima ta burkež, ki služi dvema gospodoma, kot
v italijanski komediji, kljub temu običajno nezvedljivo eksistenco, ki
se manifestira v njegovih aranžmajih, v njegovih intrigah, z eno
besedo — v njegovi politiki. Ta jaz je primerljiv z vmesno stranko
parlamentarnih demokracij : iz svoje slabosti zna narediti moč. Mogoče
bi ga še bilo primerjati z odvetnikom, na katerega pritiskajo z bolj
21	Le Séminaire, II. knjiga.
22	Le Séminaire, I. knjiga.
23	Prim. Guy Breton, Les Nuits secrètes de Paris.
69
ali manj pulzijskimi zahtevami njegovi klienti, aparat nadjaza justice,
terjatve realnosti, zlasti finančnega značaja, in ki mu uspeva opravljati
nepogrešljivo funkcijo zvitega posredovanja med protislovji, ki bi v
dobri logiki, kot npr. v totalitarnih režimih, morala onemogočiti nje-
govo eksistenco. Ta jaz, ki ga Lacan, čeprav svojevrsten self made
man, uvršča na stran svobodne podjetnosti, bi prej spadal k prosto-
zidarstvu.
Sicer pa se moramo vsi kdaj zateči k aranžmajem, kompromisom,
oportunističnim postopkom, in ko gre za to funkcijo jaza, ni toliko
Lacanova teorija tista, ki jo je treba upoštevati, temveč njegova praksa.
Lacan nam sam ponuja precej primerov svojega smisla za kompromis
— tisti kompromis, ki ga sicer zavrača s presunljivim janzenizmom
kot psihoanalitično obliko greha; pogosto nam zaupa, kako je npr.
moral »iti v konkubinat« s privrženci »bednega personalizma«, oz. z
angelsko potrpežljivostjo moral prenašati tiste, ki niso ravno hoteli
sprejeti njegovega pojmovanja jaza. Lahko ga vidimo, kako se opira
na Lagacha in kako resno razpravlja o tezah, za katere bo pozneje
odkril, da gre v njih za prazen nič.24 Sicer pa vsak ve, da za kariero v
psihoanalizi, tako kot drugje, ni toliko potreben kak »močan jaz«,
temveč prožen jaz.
Individualnega izkustva v Lacanovih očeh ni, ta klobčič anekdot lahko
zgolj »zabriše strukturo«. Kaj nam pove Lacan o Lacanu? Nič. To
je malo, kajti navsezadnje je psihoanaliza v prvi vrsti delo, opravljeno
na sebi. Lacan se z razkazovanjem svojega jaza zadovolji s tem, da
govori o nezavednem na sploh. Dobro ve, da se reducira, če ne na
ta kupček skrivnosti, o katerih je govoril Malraux, pa na nekaj olupkov
čebule... Lahko smo mu samo hvaležni za to izbrano diskretnost v
dobi, ko nas vsak obsipa z zaupnostmi in avtobiografijo, in vam ne
pusti, da bi ignorirali karkoli iz njegovega otroštva. Freud sam je
naredil ta spodrsljaj, zdelo se mu je koristno, da nam razloži, kako je
prišlo do tega, da se je zapletel v svoje teoretične raziskave; zgodilo
se mu je, da se je spuščal v priznanja, ki ne utrjujejo njegovega
ugleda: o svoji mladostni neodločnosti, o svojih terapevtskih nespret-
nostih ali o svoji nenavadni in vznemirljivo trmasti hoji po zloglasnih
ulicah.
Zakaj sem jaz, Lacan, zasnoval to teorijo? To je vprašanje, za katerega
lacanovska teorija ravno omogoča, da ni postavljeno, kar dokazuje,
da je sama delo nekega čistega subjekta znanosti. Subjekt je dejansko
nihče, neka čista forma, ki sploh ni poklicana k sprejemanju kake
določene vsebine — ki jo je treba poslati, kamor vemo in znamo. Ta
odslovitev omogoča npr. to razsvetljujočo se obrazložitev alkoholizma:
tisto je nekje žejno.
24 Ne govorim o njegovi hvali profesorja Delaya, za katerega misel je po-
kazal resnično iskreno občudovanje: ta misel ni v ničemer freudovska.
Sicer pa je res, da pojem »močan jaz« spravlja v smeh: to ni nič drugega
kot podoba primarija v medicini — metuljček in oglata očala — spre-
menjena v psihoanalitični koncept.
70
Lacan ne more oprostiti jazu, da mu manjka resnosti in da se reži
mojstru v obraz ter zvito obide zakon kakor tisti obsojenec na smrt,
ki zagodrnja, ko ga neki ponedeljek peljejo na vešala: »Teden se
dobro začenja!«25 Kajti svojo moč hoče Lacan izpeljati iz smrti. Vsem
tem jazom, ki jim zanika avtonomnost in je iz njih naredil svoje sužnje,
pošilja tole fevdalno sporočilo: »Varujem vas pred smrtjo.« Kajti smrt
je absoluten gospodar, medtem ko je sam zgolj relativen gospodar. Sam
stoji smrti nasproti in jo zaslanja. Jaz kot gospodar sem tista avtentična
bit-za-smrt, o kateri govori Heidegger, medtem ko je vam treba le to,
da ste za Lacana, na vrže svojim učencem ob koncu leta. Zategadelj,
približno dodaja, ste tako zadovoljni, da ste sužnji.26 Gospodar-analitik
je tisti, ki je prignal askezo do njenega konca in »reduciral ves prestiž
svojega Jaza, da bi se povzpel do biti-za-smrt«,27 še zapiše ta infor-
mirani človek. Na kratko, smrt je njegov prestiž. Drugi je absolutni
Gospodar, je Smrt — nezavedno je konec koncev diskurz smrti.
Na antično vprašanje: »Smrt, kje je tvoja zmaga?« prihaja končno
odgovor po posebni žici označevalca: »V introniziranju Lacana.«
II.
Ven, nezavedno!
Nezavedno, nekateri ga jemljejo surovo, v instinktih: drugi ga imajo
raje v anakolutu in v katahrezi, začinjenega s paronomazijo in hipa-
lažo. Za ene je trip (la tripe),* za druge je trop (le trope). Navsezadnje
bi se vse to lahko zdelo stvar nazorske svobode. Danes se pogosto spra>-
šujejo: Verjamete v nezavedno? Vprašanje je pravilno postavljeno s
tem, da je nenavadno samo, ker pozitivni odgovor po navadi velja za
dokaz znanstvenega duha. Toda verniku nič ne preprečuje, da si Boga
predstavlja, kakor hoče, v mejah različnih pravovernosti.
Nezavedno je mogoče imeti za neko izkustvo, ki uhaja samemu sebi,
oziroma za nek mišljenjski stroj, s tem da je ta zadnja perspektiva
take narave, da privlači konstruktivne duhove. Tako se je Jacques-
Alain Miller namenil, da bo elaboriral model nekega sistema, ki bo
»zmožen nezavednega«. Toda če je stroj sploh kdaj zmožen nezaved-
nega, ni zmožen seksualnosti, zato se bo ta seksualnost, ki jo stroj
potlači, vrnila pod znakom negacije ali izključitve: seksualnega raz-
merja ne bo...
Pri Lacanu je nezavedno razdruženo od svoje vsebine, ločeno od iz-
kustva, izolirano od svojega individualnega nosilca — odtegnjeno je
sužnju. Od tod lahko preide na vzvišeni nivo transcendentalnega, po-
stavljajo se vprašanja v dobrem kantovskem okusu: v kakšnih pogojih
je nezavedno mogoče?
25	Prim. Freudov članek Der Witz und seine Beziehung zum Unbewussten.
26	Tu komentiramo konec prve knjige Seminarja.
7 Ecrits, »Variantes de la cure-type«.
* Vampi. (Op. prev.)
71
Potlačitev predpostavlja diferenciacijo zavesti od nezavednega, torej
če definiraš nezavedno s potlačenim od že potlačenega. In Lacan tukaj
namesti svoj označevalec, ki je dejansko par excellence potlačujoče,
preprečuje vso vitalno spontanost s tem, da na nasilen način insti-
tuirá v organizem nek univerzalni red, kateremu dominira. Tragična
usoda pulzi je, ki s tem da se neprevidno re-prezentira v črki, za
vselej izgublja samo sebe, medtem ko je črka poklicana v slavno
prihodnost. Freud je dobro postavil hipotezo o »izvorni potlačitvi«
(Ur ver drängung). Načelno se nočemo spuščati v kako sholiartično raz-
pravo. Vendar bomo za učenjake omenili, da Freud zlasti v Inhibiciji,
simptomu in tesnobi nedvoumno podreja to Urverdrängung energetič-
nim fenomenom, prelomu »proti-vzburjenosti« pod udarom neke »čez-
merne sile«. Morebiti je mogoče primerjati ta travmatizem z grobim
razočaranjem, ki ga doživlja želja po Lacanu, ker se ne more po-
polnoma artikulirati v diskurzu zahteve.
Vendar pa psihoanaliza, naj bo še tako privlačna, ne izhaja iz te
spekulacije, ampak iz praktičnega odkritja neke empirične potlačitve,
histeričarkine potlačitve travmatizirajočega dogodka, prav tako pa
tudi od univerzalne potlačitve npr. infantilne seksualnosti. Vendar naj
bo kakor koli, ne more transcedentalna potlačitev, ki zadeva nek
univerzalen in abstrakten subjekt, bolj pojasniti kakega individual-
nega problema kot zakon pada teles bombardiranja Haifonga.
Vseeno. Ni važno, da je mlada Bertha Pappenheim videla, kako nek
pes pije iz njene skodele, ampak da so filozofi zadovoljni. Z Urverdrän-
gung si privoščijo dolgo pričakovano maščevanje. Tisto, kar njih za-
nima, ni kaka majhna osebna potlačitev, kakršna je npr. lahko na
začetku njihove odločitve, da so poklicani za filozofijo, in čestitajo si,
da imajo opravka s psihoanalizo, ki je do njih prizanesljiva in jih
prijazno pride prosit, naj se seznanijo s planom transcendentalnega
subjekta, namesto da bi jih obtoževala, ker mašijo luknje univerzalne
zgradbe s cunjami svoje domače halje. Izvorna potlačitev? Seveda,
zavpije prvi, to je vpis pulzije v nekega reprezentanta pulzije, kar
dobro potrjuje mojo teorijo o pra-prvotnosti pisave: iščite torej v
smeri grama. Nikakor, vzklikne drugi, izvorna potlačitev je figura, ki
jo diskurz ekspropriira in proletarizira; mar niste brali učene raz-
prave, ki sem jo sestavil o njenih razmerjih? Naj bo kakor koli, vse
te diskusije se na najvišjem nivoju dogajajo v »polju«, ki ga je odprl
Lacan, ki je z otvoritvijo te sholastične arene izkoristil neko Freudovo
idejo, ki se mu je zdela dovolj spekulativna. Očitali mu bomo samo
eno pristranskost. Zakaj ni prav tako zelo poudaril potlačitve, ki jo
je Freud označil za organsko, kar bi nas lahko pripeljalo bliže h
konkretnemu in k njegovemu močnemu vonju, o katerem je pričal
sam Lacan? Ta hipoteza je verjetno manj subtilna: pokončna drža naj
bi povzročila znatno okrnjen j e človekovega voha in naj bi nas ob-
sodila na odpoved našim prvotnim izdelkom, ki smo jim priznavali
neprecenljivo vrednost in za katerimi sicer še vedno neutolažljivo
hrepenimo kakor za vsemi izgubljenimi zakladi. Toda ali ta fenomen
ne zasluži pozornosti v dobi, v kateri so se vonji znašli pod močnim
72
udarom represije, zlasti skozi diskurz Drugega, kakršen je reklama?
Mar ni iz tega izpeljiva neka filozofija civilizacije, če že ne teorija
subjekta? Toda kot bi dejal Jacques-Alain Miller, »naj se odloži kon-
strukcija njegovega koncepta na pozneje« ...
Dejansko je prednost izvornega potlačenja v tem, da se ne nanaša
na nobeno posebno vsebino. To ni kaka potlačitev vonjev ali občut-
kov, to je potlačitev Resnice, katere metafizična pomembnost seveda
zahteva večjo pozornost kot kak prostaški empiričen fenomen. Toda
tisto, kar je potlačeno, je bit; kaj je bilo bolj strašnega, kot to da je
bila bit potlačena, vzdihuje ob obujanju spomina na to ontološko
katastrofo Jean Hyppolite. In ko Lacan z uporabo paralogizma, da je
potlačitev strogo identična povratku potlačenega, postavlja kot dogmo
in potem ko Octave Mannoni citira v ugovor primer uspešne potlačitve,
se Lacan skliče na Heideggra, da tako navsezadnje izenači potlačitev
s pozabo.1
Res je, da se Freudu dogaja, da ločuje nezavedno od potlačenega. Lacan
to izkoristi, da potlači potlačitev in nadomesti freudovsko nezavedno
s popolnoma praznim, popolnoma čistim nezavednim Lévi-Straussa :
s sistemom pravil, kombinatoriko, čisto logiko — v določenem pomenu
triumfom potlačitve; to dokazuje vsaj to, da nas povrnitev lahko pusti
čakati. Ne da bi dvomili v lepote strukturalne lingvistike in antropo-
logije, pa je res, da je temeljno Freudovo odkritje nekaj drugega, in
navsezadnje je nadvse normalno, da ni nikomur všeč: zakaj potlače-
vati, če potlačitev postane javna skrivnost? Poskušajmo torej vsaj
spretno preobračati. Pa vendar se freudovska potlačitev nanaša na
vsebine: kar je potlačeno, so stvari v pomenu, v katerem govorimo o
videnih ali slišanih stvareh. In končno je freudovsko nezavedno, ki
se meri na individualni lestvici, najpoprej potlačeno in infantilno.
To je zlasti dejstvo, da se nam prvih pet let našega življenja izmakne.
Toda kaj Lacan pove o otroštvu? Otroštvo kot tako zanj ne obstoji.
V zadovoljstvo intelektualcev nezavednega v pomenu potlačenega ni
več. Nezavedno je zunaj, je simboličen sistem, katerega funkcija je,
da »strukturira« primitivno doživeto, o katerem seveda ni kaj po-
vedati. Subjekt nima nezavednega, nezavedno je tisto, ki ga ima ali
ki ga zagrabi, kajti imeti kako nezavedno, pomeni toliko kot spadati
v simbolični red; nek sistem odnosov se mora uvrstiti v še prazni
subjekt, se vpisati v njegovo amorfno meso. Torej radikalna odtujitev:
kako naj bi ta diskurz Drugega imel sam na sebi kar koli skupnega
s tistim, kar subjekt živi, vidi, skusi, kar je na vsak način po pravici
prazen nič? Med simboličnim in »tem, kar je dobesedno neizrekljivo«,
ni pojmljiva nobena dialektika. Sicer pa se subjekt reducira na to
simbolično funkcijo, ki je zgolj njegova sposobnost, da sprejme diskurz
Drugega.
Poglejmo si Lacanov komentar (kajti z njim lahko zgolj komentiraš
komentar, obravnavaš tekst, ki te napoti k nekemu drugemu tekstu)
1 Glej Le Séminaire, I. knjiga.
73
o nekem članku Melanie Klein, naslovljenem »Pomen formiranja sim-
bola v razvoju jaza«.2 Melanie Klein govori o nekem štiriletnem
fantku Dicku, katerega obnašanje ne presega obnašanja osemnajst-
mesečnega otroka: Dick pozna samo nekaj besed, uporablja jih le malo
in slabo, vsa njegova dejanja kakor da so zavrta, in zdi se, da je zanj
vsa njegova okolica potopljena v indiferentnost. Tedaj se Melanie
Klein igra z njim na primer vlak, poimenuje enega od vlakov »Dick«,
nakar pripelje Dick ta vlak na postajo. Melanie Klein: »Postaja je
mama, Dick vstopa v mamo.« In postopoma se na ta način Dick
začne zanimati za svoje igrače, prisvoji si svojo okolico, nadoknadi
svoj intelektualni zaostanek.
Kaj se je zgodilo za Lacana? Melanie Klein je dala Dicku »celico
simbolizma«, ki je manjkala njegovi opremi in mu je s tem omogočila,
da v filozofskem smislu »konstituira« svoje okolje. Toda ali ni bolj
dejstvo, da je Dicku dovolila premišljevati o odnosih, ki so zanj veljali
za prepovedane, tisto bistveno? Ali ni to tisto, kar nas napoti iz polja
čiste filozofije v polje psihoanalize? Dick ni bil neke vrste divji
otrok, prej je bil otrok, ki ga je zavrla kultura: zaradi razlogov, ki
spadajo v psihoanalizo in ki jo opravičujejo, se je zgodilo, da si ni
upal niti govoriti in celo niti misliti, se pravi primerjati to in ono
na podlagi doživete medsebojne povezanosti, da se ni mogel zanimati
za realnost v isti meri, v kateri je bila njegova fantazmatična aktivnost
paralizirana z občutkom krivde. Filozof si rad predstavlja na sebi
izvirno nediferencirani svet, ki bi ga duh moral skonstruirati kamen
na kamen. Toda očitno v tem primeru to nesestavljeno realno nima na
sebi nič prvotnega, je učinek neke potlačitve. Lacan, filozof in ne
psihoanalitik, je vzradoščen, ker je tu našel svoje slepo realno, ki je
brez zakona in pomena in je nična podlaga, na katero se mora po-
staviti veličastna zgradba simboličnega.
Po Lacanu Melanie Klein vcepi ali inokulira simbolično temu nesreč-
nemu malemu Dicku, celo »vbije mu ga z največjo brutalnostjo.«3
Lancan blagohotno pripiše Melanie Klein, tej »izkušeni ženski«, nek
»grobijanski instinkt«. »Ona čuti stvari, vendar jih slabo izraža.« Pri
Lacanu, v prefinj enih vrtovih čiste teorije, je treba iskati pomen nje-
nega prav tako grobega kot grobijanskega izkustva. Kar hoče izvesti
iz njega ona sama, je nično in neveljavno. Kajti o svojem izkustvu
daje Melanie Klein pravzaprav precej psihoanalitično interpretacijo:
Dick pozna besede, katerih uporabo si prepoveduje, tako kot je na
primer registriral prepoved masturbiranja. Ce se zunanji svet kaže
v njegovih očeh pogreznjen v indiferentnost, potem ne zato ker ga
2	Ponatisnjen v Essais de psychanalyse Melanie Klein. Lacanov komentar
je objavljen v I. knjigi Seminarja.
3	Lacan je tako pokazal pot določenim ribičem v kalnem, ki so zagnali vik
in krik nad škandalom. Melanie Klein je podvrgla tega krasnega malega
shizoja ojdipovskemu redu, pred katerim je bil na nenavaden način za-
varovan. Samo še predsednik Schreber je pretrpel podobno psihično posil-
stvo.
74
govorica še ni prišla obiskat, temveč ker ne prenaša tesnobe, ki jo
povzroča projekcija njegovega sadizma na ta svet: drži ga torej na
distanci, v glavnem se umakne iz njega na isti način, kot mu zavrtost
njegove agresivnosti preprečuje, da bi žvečil svojo hrano. Na kratko,
namesto da bi razvil svoja razmerja do realnosti v istem ritmu kot
svoje fantazme, se Dick zapre vase. Kljub temu pa je obskurno pozo-
ren na seksualno razmerje (to dejstvo resnično dobro kaže, da je sim-
bolično, ki je vzrok nemožnosti tega razmerja, še tuje malemu divjaku),
in se rad ukvarja s ključavnicami; toda verjetno je v svoji simbolični
nedolžnosti že dojel verbalno podobnost zatiča in tiča (du pène et du
penis), te verbalne podobnosti, ki je v nemščini ni.
Simbolične ekvivalence, kot simbolična ekvivalenca prsi in penisa, ki
jih Melanie Klein zabeleži, pričajo o primordialni prisotnosti afektivno
investiranega telesa: to so zaznave, doživljene ekvivalence. Za Dicka
sta urin in blato zelo nevarni substanci — toda ni bila Melanie Klein
tista, ki mu je to vbila v glavo. Uriniranje doživlja tako neposredno,
kot drugi, kot trganje, vročico, utapljanje, prav tako kot blato do-
življa kakor orožje, projektile, strupe — v tem pogledu sestoji delo
psihoanalitika bolj v rahljanju teh simboličnih primitivnih vezi.
Na kratko, Melanie Klein Dicku ne prinaša simbolizma kot štorklja
prinaša otroke, ne »pritiska« ga na neko tabulo raso, prej daje avto-
rizacijo za njegovo uporabo. Dickovo moteno stanje ne izvira iz neke
vrste pomanjkanja, na kar nas navaja Lacan, ampak iz nekega kon-
flikta — konflikta med sadizmom in tesnobo. Dick torej še kako ima
neko nezavedno, ki je kraj, kjer se ta tesnoba in ti afekti zapletajo.
Simbolizem prihaja iz telesnega subjekta, ki ga vodi ugodje in tudi
tesnoba in ki raziskuje ekvivalente primitivno označevalnim objektom
ter na nek način razširja svoje izvorno izkustvo; pri tem ujame svoje
okolje v mrežo bolj aluzivne kot stroge logike. Subjekt npr. ekstra-
polira svoje absolutno primitivno razmerje do dejanskosti, se pravi
do svoje matere.
Kako je vse to prostaško in kako se tega sramujemo! Na srečo pri-
de z Lacanom očiščenje, in to kakšno! Očetov penis, materin penis,
Dickov penis, ki je v materini notranjosti, in še kaj! Kakšna ropotar-
nica je to? Teoretik, ki spoštuje samega sebe, ne more tega jemati
resno, tako kot so prve Freudove objave zbujale upravičen skepticizem.
Kajti končno, povejte mi, kje je mogoče videti kaj podobnega, če ne
ravno v knjigah Melanie Klein, se pravi v diskurzu, ki posebno v
razmerju do malega Dicka res pripada Drugemu? To je tisto, kar
odločilno dokazuje očitno superiornost lacanovskega nauka. Gospodar
ne dopusti, da bi mu impresionirala imaginarna štacuna tiste, ki jo
ljubeznivo imenuje »vamparica«, in samo strukturalistična preformu-
lacija s svojim pokroviteljstvom rešuje to »vamparico« pred piškavim
orehom.
Zakaj izkazuje Dick te motnje, te zaostanke? »Ker stvari niso prišle
v nekem določenem redu ...«
75
Mar navsezadnje ne zahtevajo od psihoanalitika, da doseže katarzo
nezavednega? No, to je tisto, kar počne Lacan, ne da bi čakal in bi
izgubljal dragoceni čas že na teoretičnem nivoju. Vsi problemi so
premeščeni in reducirani na enega samega, na uvedbo majhnega koščka
materije v simbolično. Lacanovsko nezavedno, se pravi diskurz Dru-
gega, je tisto, kar je vnanje organizmu, je stan, sorodstvena struktura,
tisto, kar zagotavlja socialni opis novega bitja. »Nikoli ne bo še-ne-
rojeno dalo nič drugega kot prismuknjeno,«* pravi poduhovljeno
Lacan: subjekt ne bo nikoli mogel biti kaj drugega kot neko vkodirano.
Fetus obstoji od trenutka, ko je o njem govora, toda materinsko do-
živetje nosečnosti je npr. neizrekljivo, kot poporodno razmerje. »Te
kategorialne zahteve — naj nam bo dovoljeno, da jih upoštevamo —
imajo med drugim prednost, da preženejo zoprne metafore kakor
metaforo o simbiotični participaciji otroka pri materi (ali tvorita
lišaj?)«4 Ta prednost je resnično važna, na srečo ta kategorija malo
prezrači to meseno razmerje matere in otroka, kjer se simboličnemu
ni bilo lahko vtihotapiti. Po Charcotovih besedah, ki so se Freudu
priljubile, so kategorije tisto »tisto«, ki ne preprečuje eksistiranja.
Freud je uvrstil med manifestacije nezavednega sanje, lapsuse in
dovtipe. Lacan ima raje matični list in vojaško knjižico; kajti sub-
jekt, ki naredi lapsus, v neki meri govori, medtem ko je v teh čistih
primerih diskurza Drugega samo govorjen. V klinični perspektivi,
ki je ne smemo izgubiti izpred oči, je najbolj kritičen simptom številka
zdravstvene izkaznice, kajti odtujitev subjekta v označevalec tu do-
seže paroksizem. Če vas karkoli prizadene, morate nemudoma na
pregled. Sicer pa bo terapevt, kakršno koli naj bo že njegovo iz-
kustvo in njegov instinkt, lahko sam ugotovil resnost bolezni. Ce
ste potrošnik plina, ki je izvor tolikih samomorov, je to prav tako
mogoče imeti za zanesljivo indikacijo analize.
Slučaj, dogodek, čisto individualno ali tudi historično niso nič dru-
gega kot nebistvena naključja strukture, in ne opravičujejo elaboracije
te neverjetno prefinjene tehnike, o kateri je Reik govoril po Freudu,
in v kateri naj bi bila pravila prav tako številna kot primeri. Telo
in telesni spoprijem sta podrejena univerzalnosti simboličnega. Tran-
scendentalni mislec se ne bo sklanjal k tem sumljivim in z dvoum-
nostjo obremenjenim objektom, kot so kri, sperma ali drek — s
tem, da se ta zadnji vendarle vrača v njegov diskurz kot simptom.
Izkustvo telesa in intersubjektivno izkustvo, ki je z njim povezano,
bi nas lahko zavedlo k dramatični redukciji vzvišene tehnike, ki je
inspirirana v duhovni naravnanosti pri zenu in pri dvornih umetno-
stih, na »medsebojno ovohavanje«5 oziroma na neko »vohljanje ne-
okusnosti«.6
Lacan se kruto znaša nad kolegom, ki je zatrjeval, da je njegov
pacient ozdravel na dan, ko je končno zaznal vonj svojega analitika,
* L'encorne, vendarrojeno. (Prip. prev.)
4	Ecrits, »Remarque sur le rapport de Daniel Lagache«.
5	Ecrits, »Variantes de la cure-type«.
6	Ecrits, »Réponse au commentaire de Jean Hyppolite.«
76
ki ga do takrat ni mogel zaznati;7 ali je Jakobson zato odkril os
metafore, da bi prišli do neke take trivialnosti?
Da se lahko tvorijo komunikacije brez naše vednosti po vonj alni poti,
še ne spada v nezavedno, če je nekaj »verbalno na drugo potenco«.8
Na kratko, močnega smradu nog ne bi smeli imeti za užitek nezaved-
nega.
Ce bi imel Lacan manj prefinjen nos, bi se zaradi tega spremenila
podoba njegove teorije... V tem osebnem primeru se organična po-
tlačitev dejansko zdi pomembna. Lacan z vso svojo zgovornostjo ilu-
strira ta dogodek, ki nas je presenetil ravno v trenutku, ko smo se
postavljali na zadnje okončine in bili na tem, da prekinemo svojo
povezanost z materjo zemljo. Toda tu se Lacan, to je treba povedati,
spet ujame na noge, kajti ko se kak gospod postavi na zadnje tace,
gre očitno za to, da drži diskurz, oziroma da diskurz drži njega.
Vendar bomo v trenutku, ko zaključujemo to poglavje o potlačitvi in
0	potlačitvi potlačitve, ki sta pri Lacanu eno in isto, tvegali pre-
vratniško hipotezo ; ali bi bila organična potlačitev resnično tista
izvorna potlačitev, ki nas je z ločitvijo od realnega obsodila na
simbolično? Namesto da bi objekt neposredno našli po direktni poti
vohalne intuicije, smo se odslej prisiljeni zatekati k tem zavitim
in dolgočasnim proceduram, kakršne so graf, algoritem in silogizem.
Mi sami na primer razvijamo pričujoče razglabljanje o Lacanu samo
zato, ker nimamo možnosti, da bi ga podvrgli odločilni preizkušnji
ovohavanja.
III.
Povsem goli v deželi označevalca
Lacanova teorija je predvsem odstavitev imaginarnega. Tako to, na
čemer je število imaginarno soudeleženo, nima resničnega pomena,
šteje samo njegova simbolična funkcija. Da razmerje med 0 in 1
lahko predstavlja seksualno razmerje, tega v dvojnem oziru ne upo-
števamo; kar mora pritegniti psihoanalitika, je, da je njuna kombi-
natorika v osnovi formaliziranega jezika strojev in daje s tem mo-
del označevalne verige.
Toda kaj bi se zgodilo, če bi podlegli škodoželjni skušnjavi, sprevreči
to dobro utrjeno hierarhijo? Z grobo gesto »vamparice« dajmo ne-
nadoma prednost imaginarnemu. V nekem eseju o osnovah aritme-
tike, kjer se vpliv Sigmunda Freuda kosa z vplivom Gottloba Fre-
geja, citira Melanie Klein neko neizpodbitno avtoriteto: Mali Fritz,
pravi Melanie Klein, meni, da je število 1 gospod, ki prebiva v neki
vroči deželi in torej živi povsem nag.1 Melanie Klein dodaja, da je
število 1 moralo kmalu razodeti bistroumnemu malemu Fritzu svojo
7	Ecrits, »Situation de la psychanalyse en 1956«.
8	To je definicija, ki jo Lacan daje o čutnem.
1	Glej Essais de Psychoanalyse, »Le rôle de l'école dans le développment
libidinal de l'enfant«.
77
resnično identiteto generala Luleka. Mar niso števila, ko so brez
vsakega imaginarnega oblačila, navsezadnje na enak način za velikega
Lacana neke vrste bogovi, ki živijo v deželi označevalca? Zakaj bi
gospodarju ne šteli v dobro te očarljive sanjarije?
Vsekakor nam to nezavedno, iz katerega je Lacan želel narediti čistega
matematika oziroma preprostega računovodjo, Freud prezentira dru-
gače — kot nekega umetnika, upodobarja, ljubitelja gledališča. Neza-
vedno dramatizira: producira pretresljive prizore na osnovi hetero-
genih doživetij, slučajno vzetih iz vsakodnevnega življenja, polasti
se vulgarnega travmatizma in iz njega naredi tragedijo. Sicer pa
Freud ni neposredno pripoznal teh dramaturgičnih nagnjenj, in je
najprej verjel, da so bili prizori doživljeni kot taki; toda življenje
ni umetnik, razen seveda če se nezavedno ne vmeša vanj. Vsekakor
je Freud zagrešil napako, da je vzbudil Lacanovo zavist, zavist njega,
ki hoče biti edini producent spektaklov, ki želi obdržati zase izključno
pravico predstave in pantomime. Tako je njegovo lastno režiranje
lahko zasenčilo režiranje nezavednega, ob čemer pa seveda res pride
do tveganja, da se njegova režija končno prikazuje kot ena izmed
mnogih.2
Nezavedno hoče predstavljati, upodabljati, vizualizirati. Lacan, ki se
mu mudi strniti Freuda in Jakobsona celo za ceno nekaterih pre-
mestitev, zanemarja nek vidik dela sanj, ki se vsekakor lahko zdi
bistven: upodabljanje. In vendar primerja Freud težavnosti sanj s
težavami slikarja, ki mora predstavljati alegoričen prizor, ali s te-
žavami scenarista, ki mora prirediti za platno kako literarno delo ...
Avtor Traumdeutung nikjer ne zmanjšuje pomena figurativnih ali
dramatizirajočih postopkov glede na igre, ki jih spodbudi plastičnost
verbalnega gradiva. Kak perceptiven element lahko prav tako služi
kot »most«, kot asociativna vez ali kakor homofonija: tako je s
»progastostjo« kril rumenega metulja, ki napoti volčjega človeka k pro-
gam rumene hruške, prav tako imenovane Gruša, kakor se je ime-
novala tudi njegova dojilja... Seveda bo kak lacanovec tukaj opo-
rekal, da je percepcija strukturirana kot govorica, in prav tako ne
bo nič pomagalo, da mu nasprotujemo z naslednjo Freudovo pripom-
bo, po kateri je uporaba besednega gradiva v asociativne namene
bolj značilna za histerijo kot za kako drugo nevrozo. V resnici se
zdi, da za nezavedno, kateremu je mogoče pripisati določen cinizem,
smoter prekaša sredstva. Lacan je sam pripravljen to priznati, ko
piše naslednje: »Vsekakor nezavedno bolj skrbi za označevalca kakor
za označenca in moj pokojni oče (feu mon père) lahko tu pomeni,
da je ta bil ogenj boga (le feu de dieu) oziroma ukaz proti njemu:
»Ogenj!«3 Dejstvo, da se nezavedno ogreje za vsako sredstvo, kaže,
da če je zavzeto z označevalcem, potem samo glede na nekaj, kar naj
2	Psihoanalitični kongres je danes navsezadnje skoraj edino mesto, kjer je
še mogoče opazovati veliko histerijo, ki je navduševala Charcota.
3	Ecrits, »Du traitement possible de la psychose«.
78
bo označeno in kar je njegova glavna skrb. Na kratko, medtem ko
mu Lacan v nasprotju s svojim običajnim namenom tukaj pripisuje
neko intencionalnost ali neko »željo spregovoriti«, se zdi označevalec
reduciran na vlogo nekega posrednika, ki ga izkoristijo.
»Vizualna misel se bolj približa nezavednim procesom kot verbalna
misel in je od nje starejša,« piše Freud,4 ki v zvezi z volčjim člo-
vekom tudi podčrtuje, da otrok pogosto konstruira asociacije na
podobnostih gibanja, ki jih spregledajo oči odraslega, katerega per-
cepcija je drugače organizirana. Prebiranje Freuda navaja torej k
misli, da je nezavedno na nek način starejše od govorice in da govo-
rica povzema in elaborira postopke nezavednega. »Govorica je tista,
ki izraža igro pulzij, in ne obratno,« še reče Freud v Metapsihologiji.
Spominjam se Lacanovega besa ob omembi obrni tve njegove slovite
formule nekaj let po izključitvi grešnika Jeana Laplancha, ki si je
drznil predlagati: »Govorica je strukturirana kot nezavedno.« Ta bes
je bil verjetno prav tako upravičen kot sama Laplancheva teza. Sicer
pa je bil, če me spomin ne vara, Lacanov argument proti temu
zločinu zoper aforizem, da bi v podobnem primeru imel ta lep he-
vrističen model lingvistike samo neko relativno vrednost...
Problem je tudi, da Lacan vzdržuje učeno zmešnjavo o svojem pojmu
govorice. Naj mu boš še tako oporekal, da je Freudu nezavedno kraj
investiranja objektov, katerim potlačitev preprečuje verbalno izra-
žanje, ki sodi le k predzavednemu, in da je shizofrenija ravno poskus
vrnitve v svet stvari z besedami — dominiranje razmerja besede
nad razmerjem stvari naj bi bila značilnost shizofreničnega simptoma
— to Lacanu ne bo preprečilo, da bi ne trdil, da so temeljni procesi
nezavednega primarni procesi, identični s tistimi, ki jih je struk-
turalna lingvistika ugotovila v jeziku. Še enkrat se Lacan zateče
k dvoumnosti: prepusti empirično in vulgarno verbalno, se pravi živo
govorico, predzavednemu z namenom, da se umakne v varno trdnjavo
strukture.
Ko gre pri Lacanu za govorico, nikoli ne vemo, o čem je govor.
Cisto jasno je na primer, da igra govorica bistveno vlogo v obliko-
vanju osebnosti, toda v kakšni obliki? Otrok je podvržen konkret-
nemu diskurzu svojih staršev, svoje družine, svojega okolja, diskurzu,
ki je nosilec včasih paradoksnih obljub in groženj, obdaritev in uka-
zov. Ali je to ta diskurz Drugega? Berite Lacana in lacanovce, nikoli
ne boste dobili točnega odgovora na to vprašanje. Da, diskurz Dru-
gega, to je npr. diskurz mojega luteranskega deda, ki je imel doma
oblast, včasih so ga na cesti imeli ljudje za Boga, toda diskurz Drugega
je nekaj radikalno različnega, je označevalna veriga v tem, da izvira
iz nekega kraja, ki je prav tako ne-kraj, iz nekega neverjetnega me-
sta, iz Olimpa Koda. Tako je mogoče obenem zaobseči nezavedno in
predzavestno, imaginarno in simbolično. Dejansko ni mogoče neskonč-
no ohranjati dvoumja.
4 Das Ich und das Es.
79
»Nadjaz,« pravi Freud, ki ga je o tej snovi smiselno poslušati, »ne
more zatajiti svojega akustičnega izvora,«5 se pravi svojega direktnega
porekla; najprej je glas očeta tisti, ki pade name kot njegov po-
gled. Toda do te zatajitve pride pri Lacanu: diskurz Drugega, kot
strukturalno dejstvo nezaslišano pade kot previs na subjekt, ne da
bi bila pritegnjena njegova konkretna percepcija. »Vsiljene besede,«
ki jih slišim v svoji glavi, ker sem posebno sprejemljiv za diskurz
Drugega in za lacanovsko resnico, ta »tisto govori« v meni, ki ga
moram prenašati zaradi zakona označevalca — vse to ni nikoli šlo
skozi moje uho.
Govorica je ločena od čutnega izkustva, utelešenega izkustva, zato
da postane ta čisti objekt, ki ga proučuje lingvistika, potem ko ga je
skonstruirala, in ki ga seveda nihče ne govori; kar Lacan rad imenuje
»jejezik«, kot govori o »lingvisteriji«, ki jo rade volje potvorimo v
pedanterijo, da tako podčrtamo potegavščino te filuzofije.
Takoj pade tisto, kar tvori življenje govorice, zlasti tista kvantiteta
in tista intenzivnost, ki pričata o njeni zakoreninjenosti v telesu. Into-
nacija, spreminjanje glasu, njegov ritem, spremljajoče geste, vse to
mora biti metodično reducirano. Treba je zanikati to izražanje, ki
je preveč sorodno s telesno sprostitvijo. S tem računalnik ničesar
ne izraža in ne sprošča, ker se zaradi svoje konstrukcije okoristi pri
tisti homeostazi, za katero je človek prikrajšan. Omenimo v zvezi
s tem, da je za Lacana prisil j enost ponavljanja freudovska ideja, ki
najboljše podpira njegovo tezo o avtomatizmu oziroma o mehanič-
nem značaju označevalca. Toda ko beremo Freudov tekst, se upravi-
čeno vprašamo, ali temeljno dejstvo, dejstvo, ki izključuje načelo
užitka in uvaja ponavljanje, pravzaprav ni dejstvo neke nemogoče
sprostitve.
Govorica telesa, mimika, ki je lahko po Freudu prav tako reprezen-
tativna kot ekspresivna, tudi nič manj ne zasluži pozornosti.
Neposredni pomen kakega obraza, fizionomija, povezanost kakega
družbenega stila in kakega telesnega ritma, vsega tega ni. Oče Vasse
je razložil, zaradi katerih teoloških vzrokov neposrednega odnosa
matere do otroka ni mogoče upoštevati. Sicer pa Lacan reducira te-
žave, ki jih je opisal Rene Spitz pod imenom hospitalizem, na eno-
stavno dejstvo brezimnosti: mati je mati zgolj po poimenovanju.6
Lacan z »reznimi škarjami« ločuje označevalca od čutnega, da upo-
rabimo enega od izrazov oziroma instrumentov, ki so mu ljubi: tudi
najbolj dogmatična metafizika je bila bolj rahločutna. In vendar je
označevalec, če ga razumemo, kot je treba, akustično gradivo, obre-
menjen z imaginarnim in meglenimi reminiscencami čutnega. Nihče
ni boljše kot Proust govoril o načinu, s katerim se materialna domi-
5	Das Ich und das Es.
6	Dojenčki, ki so ločeni od svoje matere in nameščeni v hospitalnih za-
vodih, kažejo različne motnje adaptiranja na okolje. Ni mogoče oporekati
kakemu lacanovcu, da majhni šimpanzi, podvrženi prav takšni ločitvi,
kažejo analogno pomanjkanje.
80
šljija, ki stremi k senzoričnemu izkustvu, polasti imen in jih obteži
z zgodovino. »Imena so muhasti risarji,« kot je pisal, ali tudi topilni
lonci, v katerih se opravlja alkimija čutov, ker so tudi sama nekaj čut-
nega. Ta učinek označevalca veže Proust na otroštvo — toda z La-
canom se takoj postarate; ko je simbolično že na vas, nimate časa
niti za krik. Nepotrebno je reči, da je neizbežen učinek lacanovskega
označevalca, da zasenči pred-logični označenec, površino surovega čuta,
ki se drži telesa.
Kakor Proust kaže tudi Freud na to, da percepcija vzdržuje celo mrežo
asociacij, in da je percepiivno življenje prav tako fantazmatično. Ob-
čutek vzbuja fantazmo oziroma fantazma uporablja občutek: zvok po
nekem pritisku na gumb se tako lahko izkaže kot indie neke zarote.7
Mali Hans si izposoja gradivo svoje fobije iz pouličnih prizorov. Celo
doživetje je preoblikovano po modelu neke drugega doživetja, po po-
stopku stratificiran j a, ki ga Freud primerja s postopkom Galtonovega
aparata, ob očitnem ignoriranju formule metafore:
£ (f.)s«s<+).
Zakaj bi kak krik, stok, omotica ne veljali kot taki sami po sebi,
temveč samo kot spodrsljaj simbolizacije in skratka kot znaki? Freud
si je v zvezi z užitkom postavil vprašanje o kvaliteti, ki je neizved-
ljiva zgolj na nek preprost odmik. Kajti končno velja nota kot po-
sebna zvočnost, tudi če je melodijo mogoče prepoznati skozi njeno
transpozicijo: samo glasbeni analfabet, naj bo strukturalist ali ne,
bo sodil, da je vseeno, ali je nota v C ali G-duru. Tako obstoji meso
melodije, in ravno psihoanaliza je bila mišljenje vse do Lacana, ki
je imelo to posebnost, da je priznalo obstoj mesa.8
Zakaj bi torej moralo biti življenje nezavednega reducirano na struk-
turalne zakone govorice ali »jejezika« in zlasti na formalne igre me-
tafore in metonimije?9 Kajti znano je, da je Lacan po zaslugi lingvi-
stike prenovil asociacionizem : podobnost nadomesti z metaforo, s ka-
tero razloži kondenzacijo; neposredno bližino nadomesti z metonimijo,
identično pa s premestitvijo. Naj izrecno povem, da nisem nikakršen
načelen sovražnik metafore in metonimije; sicer pa je seznam njunih
zaslug tako imeniten, da bi funkcije, ki jih jima hoče zaupati Lacan,
prispevale le malo k njuni slavi. Predvsem pa takšna razprava ne-
7	Glej Freud, »Un cas de paranoia en contradiction avec la théorie psy-
chanalytique«.
8	Sicer pa smo drugje pokazali, kako je Arsène Lupin zato, ker je ute-
meljil svojo operacijo za osvojitev Evrope na enostavnih označevalcih,
moral katastrofalno propasti. Glej La loi et le phénomène.
9	Res je, da se lahko strukturalistični postopek izkaže ploden na klinič-
nem področju. Ce je Freud npr. žrtev neke zavrtosti, ki mu preprečuje,
da bi po svoji volji šel v Rim, je jasno, da je vzrok tega v metonimič-
nem učinku, ki moti njegovo funkcijo potovanja; in če se ustavi v Capui
kakor Hannibal, je treba odgovornost za to pripisati substitutivni igri
metafore.
81
ogibno zaide v slepo ulico univerzitetnega diskurza, ki je preveč
nagnjen k sprejemanju izziva, ki mu ga je s svoje strani navrgel
širokoustnež označevalca; v taki sholastični logomaniji si celo arbi-
traže stvari same ni mogoče zamisliti. Torej se ne bomo spustili v
brezkončno razpravo o Freudu, gledanem v Saussurovi perspektivi,
o Jakobsonu, kakor ga je bral Lacan, o Lacanu, kakor ga je kritiziral
Lyotard itd., in se bomo omejili na malenkostne pripombe. Vendar
pa je priložnost dobra, da opomnimo, da ima premestitev neko smer
tako kot termodinamični čas, in se izraža v neke vrste entropiji: tako
na primer v religiji, razlaga Freud, uvodne teme, ki so pomensko bo-
gate in emocionalno obarvane, ceremonial postopoma vse bolj zasenči;
pedantno ponavljanje kakega mehaničnega rituala, ki pozabi na svoj
izvor, končno postane bistveno. Na kratko, drsimo od označenca k
označevalcu, ne da bi bilo mogoče v tej zadevi določiti odgovornost
sintagme.
Da se vrnemo k metonimiji v njenem nemetaforičnem pomenu, če
rečem »trideset jader« namesto »trideset ladij«, se mi predvsem zdi,
da to predpostavlja percepcijo, in celo da si s to stilno figuro priza-
devam ustvariti podobo vizualiziranja. Kar zadeva metafore, iz kate-
rih torej Lacan želi narediti hrbtno stran svojega nezavednega, bi
jo bilo prav mogoče pripisati, kot je storil Rousseau, nekemu melo-
dičnemu učinku, katerega poseg zlomi mehaniko diskurza. Vsekakor
bi bilo mogoče narediti iz metafore pričevalca perceptivnega življe-
nja v govorici: kajti percepcija je spontano domiselna, in literarna
metafora se združi z neposredno metaforo. Vse je videno oziroma do-
živeto kot to, kar ni »v realnosti« ali objektivno. Zlasti tisti, ki je
pisatelj, tostran strdelih rezultatov izkustva ponovno odkrije pred-
zgodovino determinacije. Umetnost Madame de Sévigné, razlaga
Proust, je v tem, da opisuje svet z rekonstruiranjem primitivnega
reda percepcij tako kot impresionistični slikar. »Srečam tisoč prav-
ljičnih ptičev, belih in črnih menihov, več sivih in belih nun, sem
in tja razmetano perilo, v mrtvaške prte ob drevesa pokončno zavite
ljudi...« — to je mesečina.
Obratno je mogoče reči, da percepcija lahko postane neka metafora.
Izposodimo si primer pri resnem avtorju. Helmholtz pripoveduje, da
je v svojem otroštvu opazoval na najvišji galeriji nekega stolpa
majhne punčke; nekega dne je prosil svojo mamo, naj stegne roko in
mu da eno izmed njih. Kasneje je nostalgično gledal stražarje na
stolpu, ki se niso hoteli spremeniti nazaj v lepe punčke, ki niso bile
več pripravljene obstajati drugače kot na metaforičen način.. .10
Montaigne navezuje metaforo na željo, njen vzrok vidi v ljubezni do
govorice — in ni nepomembno, da se ta odmik pojavi v njegovem
slovitem poglavju, ki je posvečeno seksualnemu življenju. Ustvar-
janje metafor je »brskanje in stikanje po vsej štacuni besed«. Po
Montaignu, prostem sleherne plašnosti, je samoumevno, da je meta-
fora nek način dajanja energije diskurzu, kajti »kakšna oblika go-
10 Helmholtz, Vorträge und Reden.
82
vorjenja se s presajanjem utrjuje kot kakšna rastlina«. Metafora
potrjuje govorico kot izrastek mesene biti, napolnjene s čutnimi kva-
litetami, ki so barvno izrazite: metafora omogoča z razcvetom vital-
ne energije blišč lepote. Zakaj bi ne menili, da je v tem primeru
govorica tista, ki je v oblasti telesa? Metafora bi ne bila nek učinek
označevalca, kot hoče Lacan, mavreč bolj neka gesta, kot pravi Jean-
François Lyotard.
Naj bo kakor koli že, vsekakor je predvsem treba ločevati strukturalno
možnost od njene realizacijo. Izrecimo, če je mogoče, preprosto zdravo
razumsko pripombo. Da je paradigma pogoj možnosti metafore, je
sprejemljivo; toda reduciranje metafore na paradigmatično os vodi
k temu, da se ji odvzame vsakršen metaforičen značaj. Reči koča na-
mesto hiša, to ni metafora, ampak natančnejša opredelitev. Zgolj
izrabljene metafore, odslužene metafore, lahko dobijo zavetišče v pa-
radigmi. Pristna metafora prihaja od bolj daleč; in presenečenje pa-
radigme, ko vidi, da se je metafora nenadoma prikazala, je mogoče
primerjati samo s presenečenjem vlade. Metafora je v temeljiti analizi
parlamentarni učinek, ki si prizadeva zmesti ustavno oblast: »Gospod
Minister, vi krasite s perjem dialektike zeleno grozdje bede.«
Sicer pa bi bilo potrebno, da nam končno povedo, ali je beseda go-
voreča ali govorjena. Ali je heteronomija absolutna in beseda, ki ni
nič drugega kot nek učinek, postane zgolj preprosta funkcija jezika,
medtem ko je Saussure menil, da jo je treba razločevati od jezika,
ker je dejansko sam jezik tisti, ki govori skozi subjekt. Ali pa je
beseda dejanje kot tako, nezvedljivo na svoje pogoje, in se bo treba
vrniti, da bi sploh karkoli razumeli, k živemu izkustvu. Metafora je
dejanje subjekta, ko npr. Jean Genet transformira marico v »vagon,
nor na veličino«: metafora tu ustreza neke vrste dvojnemu pogledu
na realno, ki sam izvira iz neke čisto posebne zgodbe, zgodbe tega
komedijantskega in mučeniškega tatu.
Lacanova perspektiva je drugačna, zanj so plošče govorice, ki padajo
navpično na človeka, pogazile v njem tisto, kar so fenomenologi naivno
hvalili kot njegovo svobodno subjektivnost. Seveda ne more Lacan
zanikati intencionalnosti v vseh okoliščinah, kar ga vodi npr. do tega,
da napiše: »S pomočjo igre označevalne substitucije otrok odtrga
stvari iz njihove preprostosti tako, da jih podvrže svojim metafo-
ram.«11 Kdo igra, oziroma kaj je tisto, kar se igra? Ali otrok raz-
iskuje možnosti besednega gradiva na podlagi tistih libidinalnih ekvi-
valenc, o katerih smo govorili v zvezi z malim pacientom Melanie
Klein, ali pa se te z njim poigravajo, odvisno od njegove nesrečne
usode, subjekta, glede na označevalno verigo, ki pravilno teče skozenj?
Lacan, osvobojen pritiska izkustva, daje nedvoumen odgovor: Ozna-
čevalec je nek avtomat. Ker ga verjetno samega upravlja metonimija,
si Lacan prizadeva prestaviti psihoanalitično dejstvo proti temu »ne-
intencionalnemu«, ki ga imenuje označevalec in ki je zgolj neka ina-
čica mehanizma. Lacan žrtvuje mitu stroja, za katerega je ameriški
11 Ecrits, »Sur la théorie du symbolisme d'Ernest Jones«.
83
zgodovinar Lewis Mumford pokazal, kako vsemogočen je v naši ci-
vilizaciji. Tako se znebi problema energije:12 Energija, zagotavlja
Lacan, ima smisel zgolj v odnosu do stroja oziroma kot konstanta v
izračunavanjih fizika. Toda če je res, da mora fizika očistiti pojem
energije glede na izhodiščno megleno pojmovanje, ki ga daje izkustvo
in mora iz njega narediti abstrakcijo, ki ne bo imela nič skupnega
s svojimi telesnimi izvori, na kratko, če se mora kolikor mogoče
dezinkarnirati, da doseže svoj namen, ali to isto velja za psihoanalizo?
Ko vidimo, kako opustitev reference na izkustvo vodi zgolj h kari-
katuri znanstvenosti, si lahko rečemo, da je sreča psihoanalize kot
tudi njena posebnost ravno njena inkarnacija, oziroma da je sama
neka misel, ki namesto da za vsako ceno teži k čistemu intelektu,
pristaja na to, da poseduje nekaj telesnega.
IV.
Avto mati in oče Kolca
Iz besede, najvišjega uma jasnovid-
cev in prerokov, ki so nekoč slišali
tisti dah Boga, na katerega je naletel
sveti Pavel, se Vi, človek norčujete,
vi, človek, čigar vsa vidljiva dela,
družbe, spomeniki, dejanja, strasti
izvirajo iz vaše šibke besede in ki bi
bili brez govorice podobni oni vrsti
tako blizu črncu, gozdovniku ...
Honoré de Balzac, Séraphita.
Drerk!
ALFRED JARRY, Ubu roi.
V čem je vrednost kakšne papige? Vsak vam bo rekel, da v tem,
da tisto govori (ça parle) — kot kak lacanovec, bi rade volje dodal
Jacques-Alain Miller. Toda pustimo napad ad hominem, ko smo
tako blizu razodetju bistvenega: nezavedno je papiga, človek je njen
drog za čepenje.
Tukaj smo se samo oklenili ponavljanja ključne besede njegovega
odkritja za Lacanom: tisto govori in to tam, kjer bi to verjetno naj-
manj pričakovali, namreč tam, kjer tisto čepi. Toda to sklicevanje na
živalskost bi bilo goljufivo, če bi ga ne podredili tisti verigi, ob
kateri je treba spomniti na njen značaj avto mata: gre za tisto vozilo,
ki ga je Aristotel označil s to besedo z namenom, da bi poudaril, da to
vozilo ne dolguje svojega pogona kolesom usode. To vozilo naj bo
torej, obledelo od sijaja imaginarnega, kot se spodobi, gosposko, pa
je vendar obsojeno, da teče po tirih simboličnega in da njegova no-
12 Razmerja sil, o katerih govori Freud, nadomesti Lacan z »-učinki farse«.
Med njim in nami bo torej prišlo do farsičnega merjenja sil.
84
tranjost nudi smešno malo zavetja svojega blišča zgolj neki papigi,
ki brblja (uh!) po jacques-lacanovsko. Ni presenetljivo, če se identiteta
tega imena-očeta razkrije v tej osvetlitvi narave nezavednega, se pravi
te prisiljenosti ponavljanja, v kateri nam ni težko prepoznati očeta
Jecljaja (Papi-ge).
Razmerje med živaljo in avtomatom je mogoče pojmovati še drugače.
Človek je na milost in nemilost prepuščen označevalcu, kot je pes
pri Pavlovu z eksperimentatorjevim nasiljem vključen v komunikacij-
sko mrežo, h kateri bi ga njegovi lastni nagibi nikoli ne pritegnili —
od tod za vselej denaturiran organizem, ki mu vlada zakon Drugega
oziroma Pavlova. Nesrečna žival je zagozdena med dvema označeval-
cema, med zvokom zvonca in svojega lastnega slinjenja. Med fistulo
Pavlova in Lacanovo kastracijo bo torej samo tehničen razloček.
Lacan nas je seznanil z eno izmed mnogih tragičnih novic: da je simbol
umoril stvar (baje ga je neki Hegel zaupno obvestil o tem). Resnica
je, da si Lacan ne more pojasniti, da človek govori, ne da bi skoval
mit nekega atentata, tako kot otroška domišljija pojasnjuje spolno
razliko s sadističnim posegom očeta. Tako za čebulo ni dovolj, da je
olupljena, vrhu tega mora biti še tetovirana. To je tisto, česar se njeni
tradicionalni oboževalci v svojem omejenem naturalizmu niso do-
mislili. Uboga čebula! Lacan nam kaže z razbeljenim železom vtisnjeno
znamenje označevalca na njeni rami.1
Najboljša ilustracija lacanovskega nezavednega, če pustimo ob strani
popravljeno besedilo iz latinščine, zapisano na samo učenčevo lo-
banjo, kopiči napake in nesmisel, ne da bi učenec slutil, da je raz-
rešitev težav tako blizu. To ilustracijo najdemo v kazenski koloniji,
ki jo opisuje Kafka, kjer jetniki nosijo člen zakonika, ki so ga pre-
kršili, vtisnjen na svojem telesu. Z razbeljenim železom vtisnjeno zna-
menje, železni zakon, ti izrazi se pogosto ponavljajo pod neusmiljenim
Lacanovim peresom, tako da se lahko vprašamo, če ni privrženec
etike laisser-fer (drezanja z železom) v rano, seveda.
Označevalec živo meso neprestano pohablja, ga trpinči, kajti hočeš
nočeš obstoji samo diskurz zgolj mrtvega. Označevalec, ki je železni
žig, železni zakon, je povrh tega železna zavesa med življenjem telesa
in smrtjo duha. Lacanovsko nezavedno spominja na administrativen
dokument: ime-očeta, odnos do Drugega, posebni znaki... Toda ta
potni list ima to posebnost, da daje zgolj pravico do potlačitve.
Ce je simbol umor stvari oziroma če je umor simbol stvari, bi bilo
morebiti treba nasloviti vprašanje o razumnosti doktrine na fantazmo,
ki tukaj pokaže svojo ostrino. Ce ostaneta simbol in umor v ospredju
te teorije, je stvar vsekakor postala neodkriljiva in vprašanje je, kam
je mogel simbol ubijalec spraviti njeno telo. Iz imperializma označe-
valca rezultira kraja objekta, neskončni manko prisotnosti, ki obsoja
' Ta točka zasluži topološko eksplikacijo: rama čebule je imaginarna pro-
jekcija mesta Drugega v realno, kjer se razkrije njegova škandalozna
in neumna golost.
85
subjekt na prazen tek, kjer se Sade ne odreže kaj bolje od Kanta,
toda kjer si Françoise Dolto na cilju deli isto mesto z duhovnikom
Brémondom.
Gotovo je mogoče odločiti, da je črka izvorna in celo transcendentalna.
Toda mogoče jo je tudi pojmovati kot zaključek nekega procesa iz-
praznitve, kot nek ostanek: letter, litter, objekt a... V tem pomenu
bi nezavedno spadalo k čistemu realnemu, se pravi k nesnagi. Takšna
teza zasluži vso podporo. Spomnimo torej bralca, da črka predpostav-
lja redukcijo stvari na kakršen koli objekt, katerega čista logika je
fizika: črka je znak indiferentnega objekta kot takega, povsem za-
menljivega, ker se zadovolji s tem, da označuje mesto oziroma da
zaseda neko belino. Tako bi bilo mogoče celo trditi, da se črka vzpo-
stavi z abstrakcijo od efektivne vsebine, ne da bi prva vladala drugi.
Predpostavimo naslednjo izjavo: Očka ljubimka z mamico. Predstav-
ljajmo si, da bi zaradi nekaterih nejasnih razlogov ta izjava, kakršna
koli je že njena možna skladnost z realnostjo, ne bila subjektu po
godu. Ta se bo lahko lotil potuhnjenega posla deformiranja z name-
nom, da bi omilil njen pomen. Glagol bo npr. izpraznil njegove vse-
bine, naredil ga bo neodločnega, kar bo dalo naslednjo varianto: očka
nekaj počenja z mamico, kuha npr., ali nakupuje, kar je mnogo bolj
sprejemljivo. Toda učinek bo skoraj isti, če se bo to prizadevanje
nanašalo na nosilce akcije, od tod formula: Gospod X ljubimka z
Gospo Y. To dejanje, kakor koli je že škandalozno, ne postavlja več
pod vprašaj družine. Toda predpostavljajmo, da imamo opravka s
posebno trmastim subjektom, ki noče upoštevati stvari niti od daleč
niti od blizu, iz česar bo sledila neka izjava, ki bo kopičila oba
procesa in ki bo dajala o realnosti zgolj eno najbolj nedoločenih infor-
macij : Gospod X nekaj počenja z Gospo Y. Vendar pa sama ta ne-
določnost lahko vzbuja predstavo o nečem, kar bi se ne smelo, in
proces abstrahiranja bo tekel do svojega konca, se pravi do čisto
formalne izjave: X ima razmerje z Y, ali x R y. Ali bomo rekli
o tej formuli, da je zadnji rezultat dolgega procesa potlačitve ali da
je nasprotno v svoji označevalni artikulaciji matrica označenca, sin-
taksa, ki je v subjektu predhodna in ki zlasti pogojuje reprezentacijo
seksualnega razmerja s tem, da ga obenem naredi za nemogoče?
Ničesar ni v označencu, kar ni bilo poprej v označevalcu, bo odgovo-
rila intelektualistična šola.
Na kratko, dve filozofiji nezavednega je mogoče enako zagovarjati.
Vzemimo npr. tisto formulo, v kateri vsaka črta zavzema mesto neke
besede: Ce — bi —, kak — teh--
To formulo, to čisto strukturo, imam lahko za logičen model, ki bo
vsilil svojo formo empiričnemu — afektivnemu, doživetemu, telesnemu,
itd. gradivu — ki bo torej v njej dobil svojo določenost in svojo
resnico. Menim tudi lahko, da imam opravka z neke vrste ruševino
in si naložim nalogo rekonstrukcije: preostajajo samo logične artiku-
lacije nekega označenca, ki jih cenzura ocenjuje kot žaljive. Toda
obenem moramo s to tezo sprejeti konsenkvence: napoti nas od Lévi-
86
Straussa in od njegovih mitologik k mojstru Capellu in njegovim
televizijskim igram. Kajti nobenega dvoma ni, da bi nam ta zadnji
predlagal to verzijo enigme: »Ce bi bil Lacan Mehičan, bi gojil skaka-
joči fižol.« Od enega mojstra k drugemu. ..
Podobne stvari se ne dogajajo samo na televiziji, ampak tudi na za-
slonu sanj. Medtem ko se Norbert izgublja v premišljevanju njego-
vega nizkega reliefa, se mu zdi, da sliši: »To je Gradiva (tukaj ni
mogel navesti njenega pravega imena), hči nekega.. .«2 Če je ime
očeta ostalo v tej formuli fantazme neizpolnjeno, potem zato ker je
bilo izbrisano, kot je bilo otroštvo Norberta pokrito z izbruhom Vezuva,
tako kot sama Zoja nima več pravice do aktualne percepcije, in kakor
je psevdonim Gradiva nadomestil priimek Bertgang. Prvo vprašanje,
ki ga Norbert postavi v jeziku preteklosti Zoji, ko jo ponovno sreča
v Pompe j ih, je približno tole: »Kdo je tvoj oče?« Ce se zadeva tako
čudežno dobro uredi, potem zato ker gre za deklico iz sosedstva in ne
za sestrico; ulica ju je ločila, ona je stanovala v hiši na drugi strani.
Vsekakor se zdita Zojin in Norbertov oče zamenljiva: oba sta preda-
vatelja na univerzi.
Nekateri bodo imeli raje dobro izdelano nezavedno kakor pa neko
precej polno nezavedno, raje neko nezavedno, konstruirano po pravil-
nem načrtu, ki spoštuje slovnična pravila, kot pa neko nezavedno,
izpolnjeno s prikazovanji, ki po svoji naravi žalijo spodobnost in
motijo zakonski mir. Vsekakor ne bi bilo dobro, da bi se prezgodaj
veselili. Kajti z Lacanom ni mogoče priti do srečne pridobitve: vsako
pridobitev je treba nasprotno misliti po modelu izgube. Označevalec
je, kot pravi sam Lacan, lepa tombola,3 na kateri je človek dobil po oče-
tovem imenu. Toda glejte: brž ko jo dobi v posest, izgubi človek odlo-
čilni žeton, ki bi mu edini omogočal, da bi na tomboli zmagal; komaj je
odprl škatlo, ko je že založil zmagovalni cilinder, se pravi falus. Zato
bo ta definiran kot »označevalec, ki mu je usojeno, da predstavlja v
njihovi celoti učinke označenca v tem, da jih označevalec pogojuje
s svojo prisotnostjo označevalca;«4 slaba tolažba. V vrtovih realnosti
se nič ne more zoperstaviti slonom simboličnega. In z zakramentom
besede se ta vrt spremeni v pokopališče, kjer vsaka stvar nosi svoj
označevalni epitaf in tako obtožuje onkraj smrti simbol, ki ji je
zadal smrtni udarec. Celo nad falusom, tem lepim falusom, to vzvi-
šeno pridobitvijo psihoanalize, moramo narediti križ. Joj, joj, Lacan,
ta pol-bog ga je zdrobil s silno teorijo... Toda k sreči nismo vsega iz-
gubili. V rokah nam še ostane en džoli, Lacan sam. Lacan, ki ga bomo
simbolizirali z velikim L, se definira kot substitut označevalca, s kate-
rim je označen manko, ki ga bit pretrpi zaradi označevalca. Torej
vržem ta veliki L in dobim.
Ker naredi univerzalen zakon iz tega programiranja Drugega, ki lahko
velja kot definicija psihoze, postane za Lacana fakirizem obvezen:
2 Jensen, Gradiva.
^ Ecrits, »Remarque sur le rapport de Daniel Lagache«.
Ecrits, »La Signification du Phallus«.
87
»Zelja si postelje z označevalnim rezom,« piše,5 kar se bo zdelo
tem bolj krivično, saj istočasno »telo postilja Drugemu z operacijo
označevalca«.6
Drugi daje zgled ali bolje ukaz za dezinkarnacijo. Po korridi simbolič-
nega in po subsekventni usmrtitvi ne ostane skoraj nič od telesa niti
rep: le še ušesa za poslušanje Lacana.
Od njega preostane ta »ne vem kaj, nima imena v nobenem jeziku«,
se pravi tisto, kar Lacan ustrezno Tertuljanovemu pričakovanju končno
imenuje objekt a. Se pravi, da je Lacanova operacija natanko ista kot
tista, ki jo pripisuje označevalcu, se pravi operacija smrti, kajti prav-
zaprav je eksistenca, Dasein, nek čist preostanek: »...ta telesni pre-
ostanek, kjer sem, mislim, dovolj inkarniral ta Dasein, da ga imenujem
z imenom, ki mi je zadolženo: tj. objekt a.«7
Toda to ni vse. Telo je vreča ekskrementov, je govoril menih Odon
de Cluny. Lacan oporeka, da »so odpadki edina stvar, ki dokazuje,
da imamo neko notranjost«8 in pritegne našo pozornost k posebnosti
telesa, ki je v tem, da je obenem odpadek in jašek za smeti: torej
je navedeno k temu, da samo sebe izpraznjuje. To pa še ni zaključek
procesa. Kajti telesni preostanek mora pojesti svoje lastne ostanke
po zakonu gostije, na katero nas povabi označevalec na kraj za tote-
mične obroke. Sprejem, to je najmanj, kar je mogoče reči, je daleč
od tega, da bi izpolnil naše želje: »Ti misliš, da deluješ, medtem ko
te sam gibljem ustrezno vezem, s katerimi zavozljam tvoje želje. Tako
se te krepijo po moči in se množijo v objektivih, ki te vodijo k
drobljenju tvojega raztrganega otroštva. No, tole tukaj bo tvoja
pojedina vse do vrnitve kamnitega povabljenca...« Nato brutalno:
»Pojej svoj Dasein,«9 drugače rečeno, pojej svoj mali a, drugače re-
čeno .. . Graji označevalca je treba priznati temeljito analen značaj.
Sicer pa telo, točka, na katero se vežejo učinki besede, ni nič drugega
kot čreva, ki niso vredna piškavega oreha. »Razen tega, da ga raz-
kosaš, resnično ni videti, kaj bi se dalo narediti s kakim drugim
telesom; hočem reči, človeškim telesom,«10 pravi Lacan v tezi, ki pre-
seneti vsaj s svojo koherentnostjo, za katero si je vselej prizadeval
v svojem teoretskem modelu. Tudi tu je mogoče začutiti sorodnost
inspiracije: »Za gospoda se ne da nič storiti. Zadovoljili se bomo s
tem, da mu bomo zavili nos in ušesa ter izruvali jezik in populili zobe,
razpraskali zadnjico, razbili hrbtenjačo in delno ali popolnoma iztrgali
možgane skozi pete. Najprej ga bomo nataknili na kol, nato obglavili
in končno razkosali.«11 Tudi Lacan vztraja pri tem, da je usoda telesa
pravzaprav v tem, da je razkosano, kajti če človek misli, potem »zato,
5	Ecrits, »Position de l'Inconscient«.
6	Scilicet, št. 1.
7	Scilicent, št. 1.
8	Scilicet, št. 6/7.
9	Ecrits, »Le Séminaire sur la Lettre volée«.
10	Séminaire, 17. decembra 1974, Orniear?, št. 2.
11	Alfred Jarry, Ubu Cocu.
88
ker neka struktura ... razkosava njegovo telo«.12 Ce bi bil Lacan, ki
ga neusmiljeno preganja ekskomunikacijski bes, še enkrat izključen
iz mesta, kjer predava, bi verjetno lahko našel zavetišče na inštitutu
za visoke študije klavništva, katerega ustanovitev je predvidena v
okviru revalorizacije ročnega dela. S to premestitvijo bi njegovo po-
učevanje dobilo kot običajno nov polet in verjetno gospodarja na-
vedlo na to, da bi redefinirai označevalca kot etiketo, ki predstavlja
košček rezine slanine namesto koščka prašiča.
Smešno bi bilo omejevati to razkosavanje, ki je direkten učinek trans-
cendentalnega, na predgenitalni stadij. Fantazme totalitete, ki se po-
navadi vežejo na idejo genitalnosti, so tisto, česar se je nasprotno treba
znebiti. Spomnite se, da v klasični teoriji dostop k genitalnemu stadiju
omogoča razločevanje ljubezni od sovraštva, med tem ko je še kako
očitno, da prvega ni mogoče ločiti od drugega, in sicer da »manj kot
sovražiš, manj si«.13
Vsekakor sta bili seksualnost kot tudi govorica, nesrečni pridobitvi:
obe namenita življenje smrti. Razumljivo je torej, da govori Lacan
o seksualnosti z določeno zlovoljnostjo. Ne manjka veliko, da bi pri-
znal bistvo svoje misli: zaradi te svinjarije moram jaz, Lacan, umreti.
Ko Lacan kakor ga je volja, docira o »izgubi, ki jo živi pretrpi, ker
je spolen«,14 nastopa še bolj kot običajno kot mojster groze, da bi
razvil neverjetno fantazmo »lamele«, konkretizacijo te izgube. Libido
in pulzi j a sta mita, kot priznava Freud sam, torej zakaj bi to ne
veljalo za lamelo, pravi Lacan — in uživa v tem, da opisuje tega
vampirja, ki potuje skozi nočni zrak in se prilepi na glavo spečega
kot gumijasta maska15 — toda to ni najhuje: lamela sardonično spo-
minja nesrečnega sesalca na to, da se mora podvreči zakonu kastracije,
ker če jo samo zarežeš, je še zdaleč ne okrniš, nasprotno — zagotoviš
njeno reprodukcijo in njeno razploditev.16 K vsem že naštetim ne-
všečnostim seksualnosti dodaja Lacan še novo: živ človek, ki se je,
da bi se delal važnega, pustil očarati spolni reprodukciji, se tako
izpostavi strahotnemu maščevanju virusa.
0	seksualnosti je torej treba predvsem reči, da sta jo zasužnjila zakon
in smrt. Mimo tega ni resnično zanimiva. Zakaj bi pripisovali pretiran
pomen užitku, če pa je »princip užitka, da se užitek prekine«17 — da,
seveda, toda ne takoj... Ves Lacan je v tej vrzeli, v tej nègaciji
življenja s Stalinovo besedo: konec koncev je samo smrt tista, ki
zmaga. Kajti navsezadnje, v pričakovanju umirati od užitka ne pomeni
umirati.
Ko govori o seksualnosti, uporablja Lacan kakor cerkveni očetje grozeč
ton. Seks obsoja živega na smrt, nalaga nepreklicno ločitev — od-
12 Télévision.
" Le Séminaire, knjiga XX.
1	Ecrits, »Position de l'Inconscient«.
Le Séminaire, II. knjiga.
16 Ecrits.
Le Séminaire, II. knjiga.
89
trganje, vsiljuje človeku dramo kastracije, in onkraj vseh teh nevšeč-
nosti je najhujša nevarnost uživanja, ki je enaka »bencinskim
plamenom«18 vietnamskih borcev. Lacan se odpove temu grozečemu
tonu zgolj zato, da preide v prezirljiv ton: seksualnost in ne mistiko,
spelje na »nekaj, kar se tiče fukanja«. To, kar je Freud prinesel novega
s tem, da je sicer povzel, kot sam pravi, pozabljeno Platonovo inspi-
racijo, je ta ideja enotnosti ljubezni od najbolj banalne seksualne
manifestacije do religioznega oboževanja, od fukanja do ekstaze. To,
kar je Freud pokazal — in priznati je treba, da je s tem uvedel v
kulturo neko nadležno zmešnjavo — je, da je sveta Terezija v isti meri
nimfomanka, kot je O mističarka.19
To očiščevanje seksualnosti, mesa, čutnega, se izraža v restriktivnem
in razohrabrujočem načinu Lacanovega pojmovanja lepote. Gotovo je,
da je tu, in naj je še tako krhka, upira se lahko vsem diktatom dis-
kurza. Odrekel pa ji bo nič manj kot pozitivno funkcijo, ki ji jo dajeta
Platon in Freud, določil jo bo za negativno po stari klerikalni metodi:
ker tokrat iz nje vendar ni mogoče narediti maske demona, bo naredil
iz nje masko niča, radikalnega manka. Reducirana bo na iluzorično
pregrado, postavljeno proti temeljni grozi. Ni mogoče tolerirati, da
predolgo odvrača pozornost, da dopušča, da se da izogibati terjatvam
brezobličnega Drugega.
* * *
Ob koncu je treba priznati, da je Lacan neovrgljiv, ker je skoval nov
idealizem, ki ustreza na univerzi že opuščenim običajem. Biti, to po-
meni biti zaznano, ali zaznavati, je rekel Berkeley. Biti, to pomeni biti
povedano, ali biti artikulirano, uči Lacan, in pušča v nemar možnost
aktiva. Na začetku je beseda; pred besedo ni ničesar, vsaj ničesar,
kar bi imelo pomen; skozi besedo se svet razodene kot svet — toda
reči je tudi mogoče skozi percepcijo, znanje ali zavest, vseeno: ideali-
zem, kakršen koli že, je teoretična pošast, katere funkcija je, da ima
odgovor na vse,20 mogoče ga je samo vzeti v obzir z večjo ali manjšo
radovednostjo in mu rezervirati mesto na pokopališču metafizičnih
sistemov. S psihoanalitičnega stališča bo mogoče pripomniti, da priča
o čudni pulziji, klavstrofiliji, kar ni dovolj upoštevano. Tako so na-
domestili ječo boga, ki je imela to prednost, da je bila prostrana, z
ječo materije in zgodovine in z Gulagom za tiste, ki se hočejo osvo-
boditi.
Za Lacana smo torej zaprti med zidove govorice, kjer zid ločuje člo-
veka od sveta. »Med človekom in svetom je nek zid,« pravi pesnik,
18	Spomin z nekega seminarja: »Uživanje se začenja s kakim ščegetom
in konča z bencinskimi plameni.« Naj me potrdi Jacques-Alain Miller.
19	Glej Thérèse d'Avila, Pensées sur l'amour de Dieu, in Pauline Réage,
Histoire d'O.
20	Odveč je npr. ugovarjati idealizmu govorice s tem, kar vemo o možga-
nih: ali dejstva, ki pričajo o obstoju kake misli, brez govorice, ne spadajo
v diskurz znanosti?
90
in Lacan še dodatno znanstveno precizira, da je to absolutno nepre-
koračljiv zid simboličnega.
Identifikacija realnega in nemogočega ni zgolj Lacanova lastna teza,
je logična konsekvenca idealizma, ki tukaj naleti na mejo svojega
projekta. Nič se mu ne more izmakniti razen udarca, ki ga spravi v
gibanje, ali nepremagljiva, anonimna ovira, ob katero zadenejo nje-
gove konstrukcije; kar se izmakne sistemu, kakor da ne bi obstojalo,
vendar pa kljub temu obstoji, ker je na sebi. Lacan torej naredi iz
buške kriterij realnega21 in daje telo ljubezni zgolj zato, da jo stakne.22
21 Scilicet, št. 6/7.
Glej zgoraj, I, 4.
91
TRETJI DEL
Prihodnost neke institucije
i.
Svinjak
Tedaj je diktator za vpil: »Naj živi
svoboda,« kar mu je prineslo veli-
kansko ovacijo.
Gaston Leroux, L'Epouse du Soleil
Kar implicira nujnost razgaljenja lacanovstva, je okoliščina, da prika-
zuje, naj govorim v govorici njegovega pobudnika, da nima samo
stalinizem mesta pri pogrnjeni mizi svetovne zgodovine. Na svoj način
in gotovo v zmanjšanem merilu predstavlja isti fenomen inverzije:
nekateri ljudje so pristaši neke doktrine, neke organizacije, toda pred-
vsem nekega človeka, nekoga drugega, od katerega pričakujejo vse,
in se tako sami trudijo za svojo negacijo, počnejo nasprotno od tega,
kar so hoteli in mislili, da počnejo. Res pa je, da Lacan z grimaso do-
daja: saj navsezadnje sam ni ničesar obljubil, razen tistega ničesa,
celo vnaprej je posvaril, da je poskus osvobajanja himera, da je res-
nica bolj ali manj isto kot laž, kakor je ljubezen bolj ali manj isto
kot sovraštvo. S tem, da je obljubil zgolj ta ničes in razočaranje nad
zahtevo, mu je uspelo rekrutirati — res v posebni populaciji — fana-
tike: mogoče je samo čestitati k temu podvigu. Kljub temu, da si je
vzel za izhodišče namerno neugodno osnovo, se mu je vendar posre-
čilo ustvariti lacanovce, ustanoviti neko šolo, neko cerkev in realizirati
freudovsko shemo kolektivnega formiranja: ni samo dokazal svojih
spretnosti, temveč je vnaprej premagal proces delacaniziranja.
93
Lacan piše, da npr. revolt ali molitev pričata o dimenziji Siceršnjega
in v zvezi s tem omenja kolektivne organizacije »zunaj katerih se ne
zdi, da bi se človeško življenje moglo dolgo ohraniti«.1 Gospodar ima
prav: naš tukaj je lahko konsistenten samo z oziroma na neko siceršnje.
In to siceršnje lahko primerno akreditirajo samo te ustanove brez ka-
terih bi bili, kakršni smo, družbene živali, obsojeni na hiranje kakor
ob pomanjkanju kisika. Tako so nam dali na voljo božje kraljestvo,
zatem Sovjetsko zvezo in Kitajsko, nazadnje mesto Drugega, ki je
Siceršnje par excellence, Siceršnje kot tako: priznati je treba, da je bil
v našem starajočem se zahodu, ohromelem od racionalnosti, ta zadnji
domislek, da iz sile narediš krepost in iz manka substanco, brilijan-
ten.
Kakšen zlobni duh nas navaja na to, da smo tako težki, da eno za drugo
zavračamo vse te velikodušne ponudbe? Nas same bodo prizadele
nevšečnosti, ki iz tega izhajajo. Drugi se na to požvižga v svojem
Siceršnjem. Lahko se greš destalinizacijo, lahko rečeš: Bog je mrtev,
toda Drugi je vselej tukaj, mirno nameščen v strukturi, in s pomilo-
vanjem presoja naše bedne poskuse duhovne svobode.
»Ne-opeharjeni se motijo,« ali to ne drži? Gotovo, vera in cerkev
nista pojmljivi brez neumnosti, kot je že Pascal prepričljivo povedal.
Če želite biti odrešeni, se ne delajte prebrisanca, sledite ritualu, pod-
vržite svojo svobodo njegovi mehaniki, poneumite se. V tem duhu si
je Lacan privoščil črko, ker je vedel, da v cerkveni skupnosti bolj
oživlja, kot ubija.
Iz Kristusove cerkve prestopiš v Stalinovo stranko in od tod v
Lacanovo psihoanalizo, od koder se proti koncu stoletja s pomočjo
Françoise Dolto vrneš v krščanstvo. Tako se gre na sprehod. Mika
nas, da se obrnemo na sodobno čutnost kakor Jacques Prevert, ki
na koncu Drôle de Drame položi v usta Williamu Crampsu, morilcu
mesarjev, besede, naslovljene na meščanko Mrs. Molyneux: »Molyneux
je bil bebec, Felix Chapel2 je tepec, to bo za vas vsaj mala sprememba.«
Od psihoanalize in od marksizma smo pričakovali svojo osvoboditev,
pričakovali smo, da bosta naredila konec človeški odtujitvi — to je
bila naša neumna zmota. Zaradi tega smo jima dajali vsa sredstva za
pomlajevanje odtujitve, kajti osvoboditelj je vselej nov gospodar in
tega se ni lahko osvoboditi: kar je novo, je trpežno. Priznati je treba,
da lahko ljudje pripišejo udarce usode zgolj samim sebi. Kak tip se
jim predstavi, opremljen z neko preprosto doktrino, in jim reče:
»Tukaj je resnica, ki vas bo osvobodila,« in verjamejo mu! Stvari
so se zelo spremenile od atenske demokracije sèm. Sokrat nam za-
gotavlja, da bi v njegovem času s kakim takim tipom hitro opravili
na koncu kake votline.
Seveda si naknadno vselej najdeš opravičil, olajševalnih okoliščin:
tokrat se je to zdelo tako resnično ... Npr. psihoanaliza, si lahko mislil,
1	Ecrits, »Du traitement possible de la psychose«.
2	Molyneuxev psevdonim.
94
da če začenja z zavračanjem hipnoze, tega ne počne zato, da bi jo po-
novno vzpostavila: hipnotično razmerje nadomešča s slovitim »trans-
ferjem«, za katerega je dala častno besedo, da ga bo razkrojila. Sicer
pa je Freud napisal majhen esej Množična psihologija in analiza jaza,
kjer pokaže, da je razmerje hipnotičnega tipa temeljno gradivo pro-
stranih zgradb, kakršne so cerkev, armada ali stranka. Iz tega je bilo
mogoče sklepati, da si bo psihoanaliza tudi na kolektivnem nivoju
prizadevala vnaprej preprečiti hipnozo vsaj pri sami sebi. Ne zdi se,
da bi si Freud mogel misliti, da bi se lahko neka družba, ki se sklicuje
nanj, konstituirala po takem modelu, kar ga ne more oprati krivde:
Pri Marxu je mogoče slišati iz globine njegovega 19. stoletja nejasen
protest te vrste, ki je bil popolnoma preslišan.
Freudovskega Stalina skrbi zgolj učinkovitost. Od Freuda je obdržal,
da je nerazrešenost transfer j a pogoj obstoja institucije, kar seveda
drži, kajti ko je transfer razrešen, se vsak vrne k sebi. Obstajati mora
torej neka ovira, nek zatič, ki naredi oblast nedosegljivo, temelj, vzrok
samega sebe, ki zagotavlja ohranjanje hipnoze, očaran j a. Enako naj
bo zasežen oziroma ne ponovno vrnjen užitek: ves libido mora biti
koncentriran k podobi gospodarja. Res je, da se Lacan ne obremenjuje
z zevjo oziroma z blejanjem o ljubezni, transfer definira na nivoju
vedenja: potrebno bo torej, da se vedenje ne transferirá in to pride
ravno prav, saj ne obstaja. Sicer pa je tako v vsaki instituciji, cerkvi,
armadi ali stranki: vedenje, to je tisto, česar ne smeš poskušati ra-
zumeti, če si skromen, kot se spodobi za vernika. Temu verniku za-
dostuje, da vé, da se védenje vé. Lacan je Siceršnje, vreden vere,
kjer se nerazumljivo razume.
Lacan, ki ni posebno pripravljen pripoznati vloge libida v kolektiv-
nem formiranju, kakor tudi sicer ne oporeka Freudu, da bi bil smoter
Erosa, da igra vlogo združevalca in zedinitelja. V tem ko podleže gro-
bemu realizmu, izjavlja, da »razen v kratkem koitiranju«, katerega
nepomembnost je znana, »ni nihče nikoli videl, da bi se dve telesi
združili v eno-«.3 Tako zabriše bistvo kolektivnega formiranja in pred-
vsem, kar se bo lahko zdelo še bolj hudo njegovim pristašem, sporočilo
svetega Pavla : vi niste drugega kot eno v Kristusovem telesu...
Sicer pa dober učenec omenja pozabljeni pojem: Jacques-Alain Miller
slavi »novo ljubezen«,4 ljubezen lacanovcev do Lacana, ne da bi pre-
ciziral, da ta novost obstoji že od zdavnaj in da je vse, kar je v tem
novega, samo to, kar nam je Freud povedal o njeni zgodovinski vlogi.
Saj ima druge posle, da komemorira utemeljevalni diskurz iz Rima
in da razglaša štirikratno hvalnico gospodarja. Kajti gospodar je raz-
likoval štiri diskurze: razen svojega še diskurz univerze, diskurz ana-
litika in diskurz histeričarke. Torej štiri hvalnice, kajti to je tisto,
kar ga loči od ženske, gospodar je ves. Mojstrsko preseže protislovja,
ki jih je sam postavil za nepresegljiva. Npr. univerza je nekaj slabega,
njen diskurz je v svoji strukturi radikalno nasproten njegovemu: torej
ravno to naj pomeni, da je Lacan dobra univerza. Izkoristi celo
3	Télévision.
4	»Théorie de lalangue«.
95
historičarko: ali ni sam izjavil, da se od nje loči zgolj po »krepelu«,
ki ga je »uvedel«?5
Učenec se tukaj pokorava neki logiki akumulacije sposobnosti, ki je
ena najbolj komičnih karakteristik karizmatičnega fenomena. Tako je
bil Stalin obenem oče ljudstev, korifeja marksizma-leninizma, genialen
strateg, biolog, lingvist, arhitekt, metalurg itd. Gospodarju ne sme nič
manjkati.
Freud ni razlikoval štirih diskurzov, temveč tri libidinalne tipe,6 ki
ustrezajo njihovi topiki in ki jih je mogoče hkrati primerjati z njegovo
psihologijo množic. Prevlada tistega (es) daje erotičen tip, ki mu
dominira njegova potreba ljubezni in ki proizvede množico lahko-
vernežev, vnetih epigono v, lacanovskih cokel. Prevlada nad jaza daje
obsesionalni tip; tukaj imamo opravka s kadrirajočim osebjem, s ču-
vaji, z delovodji, z nadzorniki, z millerji. Prevlada jaza daje narcističen
tip; tukaj se lahko nenadoma pojavi nevarna osebnost, ki je sama
prav tako malo plašljiva, kakor je sposobna impresionirati in fasci-
nirati druge, ker razpolaga z veliko napadalno zmožnostjo, je precej
nagnjena h kriminalu, toda obenem dovzetna za ustanavljanje insti-
tucij. Ali poznate koga v vaši okolici, ki ustreza temu opisu? Vsekakor,
če Freud dopušča mešane oziroma polovičarske tipe, izključuje po-
polno sintezo, kajti tedaj, pravi, bi tip nadomestila neka »absolutna
forma« oziroma neka »idealna harmonija«. Tukaj lepo vidimo, kako
malo je v zvezi z vprašanjem gospodarja Freud napredoval v pri-
merjavi z Lacanom.
Idolatrija je gotovo banalen fenomen. Odveč je omenjati zgodovinsko
razsežnost, še enkrat motiti Stalina, Hitlerja in Maa, ko pa je vendar
okoli nas mnoštvo sekt, ki ljubeznivo prosperirajo, ne da bi si preveč
prizadevale, da bi bilo govora o njih, kot so oboževalci čebule, anto-
inisti ali različne vrste kastratorjev. Ta idolatrija se mladim zdi celo
konsubstancionalna : kdo ne pozna množičnega oboževanja te ali one
popevkarske zvezde? V tem primeru je mogoče prepoznati večino
elementov freudovske sheme: Elvis Presley zavzema za vse svoje fans
mesto ideala jaza, kot potrjuje topografija konvergence in stranske
vezi med atomi množice, se pravi bratstva, ki se sekundarno vzpo-
stavi. Vsekakor manjka razsežnost besede, sporočila, ki bi omogočala
utemeljitev institucije, ki bi vzpostavljala trajno občestvo — z eno
besedo, manjka simbol.
O nekem takem občestvu v imaginarnem je po Lacanovem mnenju
primerno molčati, kajti tisto, kar ni izrečeno, je kakor da bi ne ob-
stajalo.7 Res je, da je leta 1956 nastopil proti temu tipu občestva,
5	Séminaire, 14. decembra 1976, Ornicar?, št. 12/13
6	»Über libidinose Typen«, Freud-Studienausgabe, Bd. V.
7	»Toda neka takšna komunikacija ni prenosljiva v simbolični formi...
Tako lahko združi neomejeno število subjektov v enem samem »idealu«:
komunikacija enega subjekta z drugim znotraj tako vzpostavljene
množice bo kljub temu ostala nezvedljivo mediatizirana z neko neiz-
rekljivo relacijo.« Ecrits, »Séminaire sur la Lettre volée«.
96
ki je vladalo v psihoanalitičnem carstvu in ki je v njegovih očeh
predstavljalo oviro znanstveni komunikaciji.8 Toda v tistem času je
ravno poskušal preorientirati to množico, ki se je ponujala že konstitui-
rana maziljenju simboličnega, in videli smo, kakšen napredek znanst-
vene komunikacije je iz tega rezultiral.
Lacanovska šola je sekta, s čemer se sama ponaša, kot brez strahu
poudarjajo njeni dostojanstveniki, ki imajo tu in tam za seboj boleče
izkustvo maoizma, tega vnaprej na neuspeh obsojenega poskusa re-
konstruiran j a stalinske cerkve. Namesto da bi bila oblast banalno po-
vezana z aparatom kot v kaki multinacionalni družbi ali v kakem
sindikatu učiteljev, je tukaj aparat navezan na čisti princip oblasti,
na karizmo, z zadovoljstvom ugotavlja Charles Melman.9 Lacanovska
šola ima, ne da bi bila birokratska organizacija, ta redek privilegij, da
je v sodobni družbi utemeljena na brezprimeren prestiž nekega šefa,
ki se predstavlja kot Freudov naslednik, kot njegova podoba v psiho-
analitičnem svetu. Reinkarnirani Freud je seveda tisti ideal, od ka-
terega je vsakdo pričakoval, da se bo povnanjil in da mu bo šel na-
sproti skupaj z drugimi, ne pa da se bo podvrgel neizpolnjivi zahtevi
v zaprti trdnjavi subjektivnosti.
Vrhu tega se ta šef, če naj verjamemo Charlesu Melmanu, permanentno
izpostavlja tekmovanju: to je tisto, kar nas privede do antičnih kon-
cepcij diktature. Vendar pa bi bilo bolje reči, da šef permanentno
utrjuje svoj naslov z obveznim porazom svojih izzivalcev, kajti na
tej tekmi je sam obenem nasprotnik in razsodnik, po svoji volji spre-
minja oziroma interpretira njena pravila. V tako koherentni strukturi
ni druge izbire, zgolj podreditev ali odhod. Lacanu ni mogoče resno
oporekati znotraj neke šole, ki je njegova stvar — kot je že bilo
rečeno, njegov kravjek. Celo če predpostavimo, da bi disidenstvo
zmagalo, bi ga odnesel na podplatih svojih čevljev... Lacan je utelešen
lacanovski označevalec. Sam je neke druge narave in ne deli ničesar,
predvsem ne freudovskega mišljenja. Naj si privrženci delijo torej
ta nič, ki je zanje še preveč lep.
Lacan, ki zna voditi hordo, grozi tistim, ki bi jih mikal odhod: Če
me zapustite, boste postali prasci, jim pravi, s tem da spominja, kako
so se Odisejevi tovariši, siti sledenja svojemu kapitanu na popotovanju,
ki se jim je zdelo brez konca, pustili začarati Kirki.10 Toda najslabše
je, da jim glavni učenec daje čutiti, da so že prasci, tem proizvajalcem
kravjeka, pri čemer se sam dobro pazi, da bi ne bil udeležen pri tej
nizkotnosti. Obsoja npr. tiste ostudne individue, ki si drznejo reči
v samem Lacanovem templju, da je bil Lacan slabo analiziran. Preden
zaključi kot filozof: »Prasci imajo seveda na vse pripravljen odgo-
vor.«11 Jacques-Alain Miller očitno ne želi povedati v odgovor na to
svetoskrunstvo, da je bil Lacan dobro analiziran: kako naj bi ga bila
® Ecrits, »Situation de la psychanalyse en 1956«.
10 "■L'impossible analyste«, v Orniear?, št. 10.
10	Glej Le Séminaire, I. knjiga.
11	»Théorie de lalangue«.
97
analizirala bebala kakor Loewenstein, Hartmann ali Nacht? Resnica
je, da Lacan sploh ni bil analiziran kakor tudi Freud ne in mimogrede
kakor ne Miller; to je tisto, kar tvori njegovo slavo, tisto, zaradi česar
se izmakne zakonu črede. Lacan je vzrok samega sebe, analizira sa-
mega sebe — operacija je lahko zgolj sijajno uspela.
Lacanova ideja je torej, da je njegova Sola že nek svinjak — s tem
da pripada realnemu, normalno spada v register nesnage (tudi če
proizvaja zlato in to traja ...). Tukaj poziv ni več naslovljen na inte-
ligentnega učenca, temveč na neizučenega delavca. Ob ponatisu vtiho-
tapi Lacan majhen oglas: bralec »lahko pride v mojo Solo kot čisti-
lec«.12 Ta oglas je prav tako opravičen kot hinavski poziv v tisti meri,
kolikor je čiščenje nasprotna operacija eminentno lacanovski aktiv-
nosti, ki je, kot smo videli, drekanje.
Lacan prakticira spretno politiko selekcije.13 Tako poučuje, da je treba
»kanaljam odpovedati psihoanalitični diskurz«.14 Zakaj? »Ker kanalje
z njim postanejo neumne.«15 To je nadvse močan argument. Poneum-
ljena kanal j a, ki s tem izgubi svojo možnost, da škoduje, se pravi
kastrirana kanalja, kaj je bolj žalostnega, medtem ko je tako pri-
vlačna perverzna kanalja. Toda hkrati nas Lacan pomirja: ni mogoče,
da bi v psihoanalizi obstojale inteligentne kanalje. Vsekakor, če psiho-
analiza spreminja kanal j o v imbecila, ali je resnično tudi obratno?
To bi obnovilo problem.
»Nič več se ne dogaja, razen stapljanja doktrine z njenimi klikarskimi
nespravljivostmi, nadutostmi, popolno ignoranco in fanatizmom,« piše
o lacanovski Soli lacanovec François Roustang.16 Toda ali se je sploh
kdaj kaj dogajalo razen zadržljivega vzpona Lacana? Sicer pa, kako
pa naj bi se stvari dogajale drugače, lacanizirajoče vprašuje Roustang.
Družbeno je eden od načinov obstoja realnega, zato je seveda normal-
no, da je nemožno. Gotovo da je lacanovska Šola odvratna, toda njena
»pogubna usoda« je usoda vsakega psihoanalitičnega društva in navse-
zadnje vse človeške družbe. Psihoanalitik je dober tak, kakršen pride
iz rok svojega didaktika, njegovo društvo je tisto, ki ga spridi...
Na kratko, v osnovi se Roustang še vedno strinja z Jacquesom-Alainom
Miller j em: Lacanova šola je nujno »strukturirana« kot Moonova sekta
ali scientološka cerkev, toda medtem ko se prvi tega veseli, jadikuje
drugi nad našo nesrečno usodo kolektivnih živali.
Roustang je anti-Hruščev. Hruščev je reševal sistem s tem, da je bičal
kult osebnosti. Roustang si prizadeva rešiti osebnost s tem, da biča
sistem na sebi, vsak možni sistem...
Roustang sprejema Lacanovo vprašanje kot svoje: kako je mogoče
ne biti nor? In odgovor je ravno: po Lacanovi zaslugi. Psihoza je v
12	Predgovor ponatisu Ecrits v žepni izdaji.
13	Tukaj bi bilo treba govoriti o tem izrednem institucionalnem izumu, ki
ga Lacan imenuje »prehod«.
14	Télévision.
15	Ibid.
14 Un destin si funeste.
98
tem, da te programira Drugi, toda Lacan nas je naučil, da je to neka
neizogibna situacija. Edina rešitev, ki se lahko kosa s fantastičnimi
dosežki genetske manipulacije, je, da se daš reprogramirati tako, da
produciraš nekoliko lacanovskega diskurza v okviru lacanovske insti-
tucije, tako kot tiste bakterije, ki so prepuščene same sebi samo sinte-
tizirale svoje absurdne proteine in ki so odslej uporabne, ker proiz-
vajajo insulin. Izbiraš med Lacanom ali La Bordom, seminarjem ali
largactylom ... Roustang reši Lacana tako, da se znaša nad lacanovci
(res je, da ravna z njimi, kot je treba): Ce se ti psihoanalitiki obnašajo
kot otroci, če nimajo nobene avtonomije, nobenega intelektualnega
poguma, potem zato ker so tik pred živčnim zlomom, ker njihov
ekvilibrij visi samo na nitki, ravno na tisti nitki, ki jo drži lutkar.
Izbira je med norostjo in mentalno debilnostjo, razglaša sam Lacan,17
ki se moti samo v tem, da izključuje možnost kumuliranja, kajti laca-
novci z debilnostjo sledijo njegovi norosti.
Videli smo, da je Lacan fevdalno opravičeval svoje gospostvo z nekim
argumentom, izposojenim pri Heglu: »Jaz vas varujem pred smrtjo.«
Tako varuje pred norostjo, pred psihično smrtjo. Če je angleški kralj
butec, misli neka junakinja Raymonda Queneauja, potem je vse do-
voljeno. In Lacan komentira: Sicer pa je jasno, da je angleški kralj
butec.18 Ista omotica kot pri Dostojevskem zagrabi psihoanalitično
ljudstvo: če Lacan ničesar ne ve, če pripoveduje samo oslarije, če je
nor, na kratko, če je kralj psihoanalitikov gol, potem je vse izgub-
ljeno ...
Ker Roustang noče potopiti lacanovske galeje, saj se ji ni resnično
odpovedal, si je prisiljen prizadevati utopiti morje. Kritizira Freuda
tam, kjer naj bi kritiziral Lacana, in ga prikazuje kot šefa krvoločne
in delirične bande. Ta identifikacija je prignana tako daleč, da bi
skoraj pozabil en detajl, namreč da je Freud odkril psihoanalizo.
Vendar je vseeno, kajti vsekakor se vse reducira na manevriranje za
oblast. Teorija ni bila nikoli nič drugega kot sistematiziran delirij, ki
ga najbolj perverzen uspe prenesti na skupnost. Resnica je zgolj
nek privid in bolj kot reči: vsakemu njegovo resnico, je treba reči:
vsakemu njegova norost. Lacan omogoča dopolniti Hegla v tem, da
ni ničesar drugega kot boj med norimi zavestmi, od katerih si vsaka
prizadeva podvreči svojemu lastnemu deliriju drugo zavest, ali jo
zrušiti v radikalno norost. Suženjstvo, norost ali samomor, druge
izbire ni. Končno je sam smisel samo simptom in ne-smisel. Na kratko,
Roustang se na koncu svoje kritike vrača k iracionalnemu ultima ratiu
te doktrine, potrjuje čisti označevalec. Ta Hruščev, ki razbija možnost
svojega lastnega diskurza, pravzaprav spominja na Buharina.
Kajti moralo se ti je zmešati, da zamenjuješ Freuda z nekim gluma-
čem, ki je mešetaril z nekaj domisleki. Razlika je v tem, da je Freud
utemeljil psihoanalizo in Lacan lacanovstvo. Da je Lacan prevzel tisto,
17 Séminaire, 11. januarja 1977, Orniear?, št. 14.
Le Séminaire, II. knjiga. Isti tip rezoniranja najdemo pri Mauricu
Clavelu: če papež nima jajc, potem je krščanstva konec.
99
kar je pri Freudu najbolj sporno, to je mogoče. Na isti način spo-
minja akt ustanovitve lacanovske Šole (»Ustanavljam tako osamljen,
kot sem bil vselej v svoji relaciji do psihoanalitične stvari ...«) na
De Gaullov apel 16. junija, kakor ga je revidiral oče Ubu: »Rogofalus,
sablja označevalca, kopica svojati, lacanovska Šola je institucija, ki
smo jo ustanovili s posredovanjem našega diskurza in katere potreba
je bila splošno občutena ...«
Proti odtujitvi se ni mogoče boriti drugače kot v imenu neke višje
odtujitve, uči Lacan, ne da bi ga, to je še kako treba povedati, dejstva
demantirala. Tako se zgodi, da navrže proti levičarjem z Vincennesa,
ki ga izžvižgajo: Pravzaprav iščete gospodarja! — in ta gotovost je
tvorila skrivni motiv njegovega pripotovanja. Jacquesu-Alainu Miller-
ju, ki ga na to stvar spomni, odgovori: »Gnjavili so me, kot je bila
moda tistega časa. Moral sem jim jo primazati nazaj. Tako dobro sem
jim jo primazal, da se od tedaj gnetejo v mojem seminarju. Konec
koncev je to prednost mojega zavetrja pred pendrekom.«19
Se vam ne zdi, da tudi xu slišite Ubuja? »Mlada svojat, levičarji mo-
jega drerka, veliko hrupa nam povzročate. Poskušajte raje na široko
odpreti svoja ugesa, če jih sploh imate, če sploh nočete obiskati žepov
Gospodarja. Najprej bomo predelali poglavje iz govorice, da vam prav
pojasnimo, da ni drugega užitka kot poslušanje Lacanovega diskurza.«
Kako bi nas ne presenetil paralelizem teh formulacij? Predstavimo
enega izmed primerov. »Naivna usta, katerih hvala bo zaposlovala
moje poslednje dni, odprite se še bolj široko, da me slišite«, pravi
Lacan.20 In oče Ubu: »Sablja davkarjev, rog mojega čeparja, gospa
davkarica, imam ugesa, da govorim, in vi usta, da me poslušate.«21
Medtem ko medved plane v litvansko votlino,22 ter ko se klerikalci
butasto spopadejo z njim s telesom proti telesu, se oče Ubu, ki se je
povzpel na neko skalo, bori s to živaljo z »duhovnim mečem molitve«,
v čemer lepo pokaže prvovrstnost govorice, toliko bolj ker se izrecno
sklicuje na ime — očeta. Videli smo Lacana, ki na isti način razlaga,
da tisto, kar ubije slona, niso sulice niti puške, temveč beseda slon.
Nedvomno je ta ugotovitev zdaleč najgloblja.
II.
Kjer predlagajo novo noč 4. avgusta
Lacan je izzval cehovski hrup z izjavo, da psihoanalitik avtorizira
samega sebe. To stališče je natančno na liniji nauka: psihoanalitik je
19	»Télévision«.
20	Ecrits, »Fonction et champ de la parole et du langage«.
21	Ubu Roi. Res je, da medtem ko se Ubu korigira (»Ali raje ne! Pripravljate
me do tega, da se motim, in ste vzrok, da sem neumen!«), poskuša Lacan
opravičiti svojo napako z neko teorijo komunikacije, ki bi nujno impli-
cirala svojo lastno inverzijo.
22	Četrto dejanje, šesti prizor.
100
namestnik oziroma vikar Drugega, sam po sebi ni nič drugega kot
točka prehoda nekega procesa — je na točki padca govorjenja, kjer
naj bi se pretvarjal, kakor da razume; več od njega nihče ne zahteva.1
Ali pa je domnevni subjekt vedenja in konec psihoanalize, likvidacija
transferja; nastopi, ko se v očeh presenečenega pacienta razkrije, da
ta domnevni subjekt vedenje ne vè veliko: ne preostane torej nič
drugega, kot da ga odvržeš kot kak drek, z Lacanovim lastnim izra-
zom, ker nikoli ni bil nič drugega kot drek — drek v svileni nogavici
domnevnega znanja.
Subjekt, ki domnevno ve, to bi lahko bila poštena definicija šarlatana.
Naloga psihoanalitika je navajanje k spoznanju, da je njegovo biva-
nje bivanje potegavščine, in da spremlja pacienta; in v tem se izkaže
njegova funkcija psihotlačilke, oživljene iz antike, vse do ekstatične
meje, kjer se molk, ki je vse do sedaj veljal za znak njegove božan-
skosti, izkaže za krinko njegove ničevosti, tj. vse do točke, kjer mu
bo dano, da zagrabi vse, kar je mogoče doseči v misteriju označe-
valca, namreč ničlo v njeni funkciji strukture. Z drugimi besedami,
gibalo psihoanalize je bluf: psihoanalitik domnevno drži v roki vse
štiri ase, in pravilo je, da ne moremo zahtevati, da bi jih videli. Toda
če bi Lacanova vratarica domnevno držala resnico v svoji loži, pa-
cienti ne bi imeli potrebe vzpenjati se več nadstropij visoko, kakor
je bil delavec na sebi za maoista domnevni subjekt vedenja,2 kot na
to spominja Jacques-Alain Miller.3
Lacanovemu intelektualizmu bo mogoče nasprotovati, češ da je tudi
psihoanalitik domnevni subjekt ljubljenja, tisti, ki ga ljubiš, oziroma
za katerega misliš, da ga ljubiš, in vrhu tega domnevni subjekt raz-
sojanja, zakonodajanja, hierarhiziranja vrednot. Naj bo kakor koli
že, zdravljenje se mora končati z razočaranjem: pacient mora ob kon-
cu dojeti, da mu njegov psihoanalitik posveča kvečjemu profesional-
no radovednost in da po drugi strani ni nobenega razloga, da bi mu
pripisoval pretirano ustavodajno moč. Analiza se opravlja na kredit
in se konča z diskreditiranjem njenega nosilca, zato jo je treba plačati
v gotovini.
V tej vlogi lahko diplomatska šifra predstavlja predvsem instanco
označevalca. V očeh mladega Marcela uteleša G. de Norpois nekega
zelo verodostojnega Drugega. »G. de Norpois, tisočkrat inteligentnej-
ši od mene, je moral poznati to resnico, ki je sam nisem znal iz-
luščiti iz igre Berme.«4 In ne da bi povedal kaj drugega, kot dve
1	Glej Scilicet, št. 6/7.
2	«-Théorie de lalangue«.
3	Sicer pa funkcija vedenja za transfer ni bistvena. Spominjam se, kako
sem ob koncu svoje pubertete razvil zelo lep transfer na nekega natakar-
ja, v katerem sem videl, verjetno pod vplivom Sartrovega mišljenja,
toda na način, katerega iluzorični značaj danes razumem, najbolj popolno
inkarnacijo človeka in očeta. Kljub temu pa se mi ni zdel toliko domnevni
subjekt vedenja, temveč bolj, kakor je rečeno v L'Etre et le Néant,
domnevni subjekt igranja.
A l'Ombre des jeunes filles en fleurs. Slov. prevod Radojke Vrančić.
101
ali tri banalnosti, uspe ta diplomat prepričati mladega esteta o
igralkini genialnosti in spremeniti njegovo razočaranje v navduše-
nje. »Kadar se je G. de Norpois posluževal določenih izrazov, ki jih
lahko najdemo povsod v časnikih, in jih izgovarjal s poudarkom, si
lahko čutil, da so postali nek akt zgolj zato, ker jih je on uporabil,
in sicer akt, ki bo sprožil komentarje.« Kar šteje, ni resnična origi-
nalnost povedanega, njegova specifična intelektualna vsebina; po-
membno je, da zaradi okoliščin, v katerih je bilo povedano, zaradi
svojih kodnih koordinat, naj tako rečemo, da se predstavlja kot
akt, tj., da se vpisuje v register Drugega, na kratko, da ima vrednost
označevalca. Glede na skrajno determiniranost situacije postane naj-
manjša beseda, investirana z najlažjim koeficientom neverjetnosti,
dogodek ali fetiš: »Ta beseda je bila pričakovana, čudovito je bila iz-
brana, videli ste, kako je zalegla ...«
Ta diplomat vrhu tega prakticira neodgovarjanje na vprašanje, zato
da bi obvaroval učinkovitost svojega diskurza, da bi ohranil inicia-
tivo. Medtem ko pripovedovalčeva mati očitno čaka za svojo gomo-
lj ikovo in ananasovo solato na kompliment, ki je podoben kompli-
mentu, s katerim jo je diplomat nagradil za njeno duševno govedino,
se ta vztrajno izogiba temu, da bi ji ustregel, in se upira njenemu
molčečemu pritisku: solato jé »zatopljen v diplomatsko diskretnost,
ne da bi razodeval svojo misel.« Navajen na ta učinek samovoljnosti,
se G. de Norpois predvsem kaže kot tisti drugi, ki ima nad subjektom
moč anuliranja. On, ki je objektivno merilo vrednot, da čutiti mlade-
mu Marcelu njegovo ničnost. »Razkrinkal« ga je, sam »si ne dela
utvar« — kljub temu, da »mu je nadvse naklonjen...« ... Ni prese-
netljivo, da končno povzroči histerično reakcijo: »Nenadoma me je
navdihnil s tolikšno ganjenostjo, da sem se komaj zadržal, da nisem
poljubil njegovih nežnih in belih nagubanih rok.«
Toda pisatelj Bergotte bo kmalu brutalno razbil ta transfer, ki je
začel dobro delovati, s tem, da je npr. dal naslednjo razveljavljajočo
razlago molka G. de Norpoisa: »Precej pogosto je prisiljen molčati,
da bi pred koncem večera ne izčrpal zaloge neumnosti, s katerimi je
naškrobljen žabo njegove srajce.« To takoj sproži subjektivno dvorno
revolucijo, ki nadomesti diplomata v funkciji subjekta domnevnega
vedenja in garanta realnosti: »Čutil sem se bolj srečnega, manj utes-
njenega. Zaradi tega, kar mi je povedal G. de Norpois, sem imel svoje
trenutke sanjarjenja, navdušenja, zaupanja v samega sebe za zgolj
subjektivne in neresnične. Toda po Bergottu, ki kakor da bi poznal
moj slučaj, se je zdelo, da so bili moji dvomi, moja naveličanost samega
sebe nasprotno — simptom, ki ga je bilo treba pustiti ob strani.
Predvsem tisto, kar je povedal o G. de Norpoisu, je zlasti odvzelo
silo obsodbi, ki sem zanjo menil, da je brezprizivna.« Pripovedovalec
opazi, da se je od kakega Drugega mogoče obrniti k nekemu drugemu
Drugemu. Sicer pa Bergotte izpričuje svojo jasnovidnost s tem zadnjim
vprašanjem: »Ali vas dobro zdravijo?« in priporoči mladeniču zdrav-
nika za umetnike.
102
Psihoanalitik je tisti, ki ga imajo za psihoanalitika. V tem smislu
lahko kdor koli opravlja ta posel, kajti kot je rekel Sartre, katerikoli
drugi se lahko proda za tega Drugega. Psihoanalitik je torej tisti, ki
se da prepoznati kot tak nekemu drugemu, ki je obenem s tem
definiran kot psihoanaliziranec. Nek gospod pride k nekomu, ki ga
ne pozna, se zlekne na divan, in začne pripovedovati karkoli: za ta
fenomen je samo ena razlaga, meni namreč, da je pri psihoanalitiku.
V tej liniji mišljenja je mogel Octave Mannoni razložiti, da je Freud
opravil svojo analizo z dopisovanjem s tem deliričnim podpovprečne-
žem, kakršen je bil Fliess, ker ga je imel v tistem času, ko je bilo
potrebno, za genija. Povedati je treba, da so nesporazumi te vrste
vključeni v pojem zgodovine. Ce bi bili npr. Montagnardi imeli
Roberspierra za omejenega obsedenca, če bi delavci bili videli v Marxu,
tako kot modri Pierre Larousse, »pristni tip nemškega buržuja«, če
bi komunistični aktivisti prepoznali v Stalinu orientalskega despota,
bi bila Klio razcapanka.
Včasih se upravičeno pritožujejo, da je politika zadeva profesionalcev:
ali javna stvar po definiciji ne pripada vsem? V časih primitivne
demokracije so poslance žrebali. Na isti način je mogel vsakdo na
začetkih krščanstva uporabiti po svoji volji krščanske karizme in tako
opravljati čudežna ozdravljenja. Toda kmalu je duhovništvo uveljavilo
ekskluzivno pravico ter karizme nadomestilo z zakramenti, zato še
danes prenašamo konsekvence tega korporativnega refleksa. Ko gre
za psihoanalitično zdravljenje, se bo vsak strinjal, da je varianta igre
Človek ne jezi se — za igro Človek ne jezi se ni profesionalcev.5
Psihoanaliza navsezadnje ni nič drugega kot čista praxis, preprosto
človeško razmerje, ki je, če jo vzameš takšno, kakršna je, mediatizirana
z absolutom. Tako psihoanaliza ne ustvarja transferja, temveč ga
izolira. Psihoanalitik je nekdo, na katerega zgolj transferirás, kajti
z njim ni mogoče storiti nič drugega, medtem ko je službeni šef zgolj
dodatno objekt transfera. Toda dobro znano je, da odvetnik, avto-
mehanik ali vodni instalater lahko opravljajo terapevtično delo, ki ga
vrhu tega upravičeno zaračunajo.
Naši dobi očitajo, da ustvarja človeka, ki je zaprt v svojo specializa-
cijo in je zato komaj sposoben komunicirati. Psihoanalitik razstreli
poguben mit o kompetentnosti v tisti meri, kolikor ima to posebnost,
da ničesar ne ve o področju, na katerem ga imajo za strokovnjaka.
Kajti to je v osnovi najbolj razsodna Lacanova teza: o nezavednem
ni vedenja, o njem je mogoč, kakor o vremenu ali smrti, samo peri-
ferni in aluzivni diskurz, ki ga ne bo nikoli zajel v njegovem bistvu.
To je tako resnično, da vedenje bolj oddaljuje od nezavednega kot se
mu približuje; s tem, da je neka funkcija jaza in torej odporov, tvori
oviro njegovemu pojavljanju. Kolikor bolj je pacient kultiviran, se pri-
5 Kakor tudi, kot piše François Perrier, »ni strokovnjakov za ljubezen, če
to ni sleherni, ko se mu tisto pripeti, oziroma še pripeti ali ne pripeti
več « La Chaussée d'Antin, 2.
103
tožujejo praktiki, toliko težja je analiza. »Kolikor več veš o nezaved-
nem, toliko bolj ne moreš o njem ničesar vedeti«, piše François Rous-
tang — in uporabi te možnosti se ne odrekajo. Toda ali s tem ni pri-
znano, da se psihoanaliza konec koncev reducira na nek učinek su-
gestije? Lacan zagotavlja, da se njegove teorije, prenesene na pacienta,
čudovito obnesejo: toda, korigira Roustang, pod pogojem, da anali-
tik tudi sam ni prisostvoval seminarju. V tem primeru spodletijo. Zdi
se torej, da je terapevtična učinkovitost odvisna od »manka vedenja«,
tj. od kulturnega zaostanka: s tem je povedano, kako nujno je po-
speševati psihoanalizo v kmečkem okolju. Naj bo kakorkoli že, če
naprtimo neuspeh zdravljenj razširjenosti znanja, potem priznamo, da
je njihovo gibalo vera, kar je neprijetno v toliko, kolikor pretendira
psihoanaliza na originalnosti v primerjavi z šamanizmom ali s hipnozo.
Lacan ni vztrajal do konca na poziciji, katere neomajno dognanost smo
lahko občudovali, in sicer zaradi očitnih razlogov: privede do razpada
šol, do slabitve oblasti, hierarhije, privilegija, ruinira institucijo v
njenih temeljih. Najprej si je moral zagotoviti svoj lastni status: ni
jaz analitika, ubogega možica, tisto, kar bi lahko bila mera realnosti
in zagotovilo zdravljenja, temveč ta Drugi, psihoanalitik, je zgolj nič,
zastrt z neko utvaro. Da, vsi razen enega, razen Lacana, ki je Drugi
oziroma njegov izvoljenec. Zato mu pripada kot šefu, da pripozna
svoje. Razločeval bo torej med ničlami, analitikom šole bo postavil
nasproti analitike — »ude« šole, kratko, hierarhiziral bo nad-kravjek
in pod-kravjek. Postavlja se vprašanje, pravi odkrito mojster, »tega,
kar je vnovčljivo v bivanju Lacanovega učenca«: pazil bo torej, da bi
naslov lacanovca razpečavali, ne da bi ga pri tem devalvirali.
Vendar bi k poslanstvu psihoanalize sodilo, da se bori proti tej nevro-
tični potezi, v kateri se fiksira sodobna tesnoba, zahteva po kompetent-
nosti, varnosti, zanesljivem delovanju. Nezavedno nosi v sebi subver-
zijo tehnične racionalnosti. Psihoanaliza definira neko zaščiteno pod-
ročje, kjer se ne morejo uveljavljati norme zmernosti in razvrščanja,
ker je, kar jo dela zanimivo, avantura. Avanturistov ne rekrutirajo na
natečajih. Pač pa ne bi bilo treba pristati na idejo, da vzamemo psiho-
analitika, kot jemljemo kako tveganje, na isti način kot se anga-
žiramo v kakem takem razmerju ali v kakem takem podjetju. Nekdo,
ki ima vse, kar je treba, da pomirjujoče vpliva na družine, zna dru-
gim in samemu sebi prikriti temeljno hudobnost, in bo sposoben iz-
streliti v ugodni senci svoje ordinacije puščice, ki ranijo. Drugi, ki
mu komaj uspeva prikrivati svojo depresijo, tisti, ki rad pregloboko
pogleda v kozarec, in bi ga vrgla vsaka komisija, sestavljena iz od-
govornih ljudi, je morebiti rešil več ljudi pred samomorom (kar ni
tisto najboljše, kar je storil, bodo seveda ugovarjali pristaši klinike
najslabšega). »Dobro analiziran« človek je utvara, ki je prav tako
nevarna kot kakšna politična utopija. Sicer pa, kaj naj to pomeni?
Dejansko pa je ta »dobro analiziran« razumljiv samo s pomočjo nje-
govega nasprotja, tj. »slabo analiziranega«, ki ga je mogoče pre-
prosto locirati: to je tisti, ki trmasto oponira mojim racionalnim
argumentom s sofizmi, izvirajočimi iz njegovih fantazem, prizadeva si,
104
ker ne obvlada svoje agresivnosti, imeti prav nasproti meni za vsako
ceno.
Svetega Blaža so ubili z udarci česalnika za volno. Iz tega so sklepali,
da se je spoznal na češljanje, iz njega so naredili patrona tkalcev. Na
vseh srednjeveških slikah je on tisti tip, ki ga je mogoče videti s
česalnikom volne v roki. Prav tako bi upravičeno lahko pričakovali
od psihoanalitika rahel znak prismuknjenosti, ki bi nas spominjal na
njegovo askezo. Samoumevno je, da popolnoma uravnovešen človek
ne bo razumel motenj drugih.
Vajeništva v psihoanalizi ni, ker spada v področje človeških odnosov,
ne bo se mogla nikoli reducirati zgolj na tehniko, tudi če se spretneži
ponašajo z nekaterimi »triki«. Študijski program, ki ga je predvideval
Freud, z višjimi študijami antropologije ali lingvistike, bi formiral
univerzitetne predavatelje, kakršne že imamo. Ali boš obratno zahte-
val jamstvo nekulturnosti? Približno takšna je aktualna situacija, ki
jo je Lacan izkoristil, toda ki jo imajo za nezadovoljivo. Analitične
družbe so prisiljene organizirati misterij vajeništva, skrbno skrivati
z različnimi umetnijami, da ni ničesar, kar bi se dalo naučiti v tistem
smislu, kot se naučiš matematike ali angleščine, in favorizirati najbolj
ubogljive, ki bodo, konformno svojemu interesu, pristali na podpira-
nje mistifikacije. Vendar pa obstojijo takšni, ki se čudijo: mislili so,
da se bodo naučili tistega bistvenega v teku svoje »didaktike«, ugo-
tavljajo, da mojster sam ne izgublja več besed kot v teku »personal-
nega« študija; tedaj jih napotijo v »seminarje« in tam prisostvujejo
predavanjem, ki se v ničemer ne razlikujejo od predavanj na univerzi,
to pomeni, da bi lahko shajali brez njih, če bi le prebrali nekaj dobrih
tekstov. Sicer pa so se ti žejni v najboljši veri znašli pri Lacanu,
ki je razumel finto, ko premišljeno organizira lov na znanje, s tem
da odlaga njegovo osvojitev brez konca iz tedna v teden: se na-
daljuje ... Psihoanaliza bi storila bolje, če bi se »strukturirala« kot
čarovništvo — saj Veliki Drugi ni nič manj vreden od Alberta Velikega
— in izvajala svoj prenos na skrivnosten način. Skrivnost, in zato je
skrivnost, nima nobene vsebine, je substitut za odsotno vedenje. Napaka
psihoanalize je v tem, da preveč razkazuje svojo odsotnost vedenja.
Psihoanalitična intervencija mora biti nenadna in navidezno absurdna.
Ce neka pacientka reče svojemu psihoanalitiku, da mu bo napisala
»ček na prinašalca«, in če psihoanalitik odgovori: »Na prinašalca
falosa?«,6 ni nobenega sredstva, da bi vedeli, ali gre za šalo dvomlji-
vega okusa ali za subtilno interpretacijo. Toda če simptom izgine, kaj
bi hoteli še več? Edina težava je, da se psihoanalitiki tako znajdejo
v situaciji, da puščajo vnemar običajne procedure verifikacije, klasične
norme objektivnosti, ker imajo to dvorezno moč, da govorijo, kar jim
pade na pamet, in hopla, da se znajdejo v resničnem, ne da bi sami
vedeli kako. In tako se na čuda tehnike nalaga teoretična logomahija,
ki, da rečemo s pesnikom, največkrat porojeva samo »monstruoznega
otroka sterilnosti«.
6 Primer smo si izposodili pri Sergu Vidermanu, La Construction de l'Espace
analytique.
105
Zato najbolj razumni simpatizerji psihoanalize rotijo praktike, naj ne
pišejo več, naj se odpovejo tej pogubni navadi, ki lahko samo spod-
koplje njihov ugled in njihovo učinkovitost. Kako more psihoanalitik,
ki pozna vso prednost tega, da nič ne reče, nepreračunljivo tvegati,
da piše? To dokazuje, kako zelo je psihologija interesa nezadovoljiva,
in da je treba upoštevati tudi nečimernost. Naj bo kakor koli, zdi se,
da se pripravlja neke vrste kulturna Jalta: psihoanalitiki naj bi pustili
monopol objavljanja univerzitetnim predavateljem, ki se bodo po
svoji strani obvezali, da bodo razglašali psihoanalitično prakso za
nekaj, kar je prav tako čudovito kot neizrekljivo. Analitik bi bil pri-
znan ne kot intelektualec, temveč kot človek, ki ima dar, sposobnosti,
naša industrijska družba pa bi se tako obogatila s tem, kar ji manjka,
s čarovniškim zborom.
S satiro oklevaš, ko slutiš, da je nasprotnik šibak. Tu ni razloga za
zaskrbljenost: opraviti imamo z ljudmi preizkušene trdnosti, ki jo
garantira institucija. Lahko se posvetimo kritiki, ne da bi se bali
pretiravanja, oboroženi z ohrabrujočo gotovostjo, da se bodo tarče
branile brez težav s tem, da bodo prepoznale v avtorju nekoliko
paranoičnega »slabo analiziranega«, ki si samo prizadeva, da bi našel
šibko točko analitika in da se ne bi spopadel s svojimi lastnimi pro-
blemi — opazili boste, da psihoanalitik zelo rad govori o spopadu kot
o neki hudi preizkušnji, ki jo drugi obidejo s tako mnogovrstnimi
postopki kot so poklicna dejavnost, aktivizem ali konjske stave, in
ki jo sam prestane, ne da bi bilo sploh mogoče jasno videti naravo
in mesto tega spopada: pravzaprav sugerira, da se je spopadel sam
s seboj, kar je resnično prepričljivo, če upoštevamo stanja nasprot-
nika. Rekli smo torej, da sta dva bradata nadčloveka vsak zase za-
plodila nov človeški rod z neke vrste teoretično partenogenezo. Uspeh
prvega je nedvomno najbolj spektakulären: milijoni ljudi so po nje-
govi zaslugi premagali najbolj nadležno hibo človeške narave — odpor
do vsiljenega dela. Dasiravno ima uspeh drugega bolj skromne raz-
sežnosti, ni zanemarljiv, saj mu je ravno uspelo ustvariti izbrano elito.
Problem je, da imamo v svojih poznanstvih vse bolj opraviti s
psihoanalitiki. Ugotovili smo torej lahko, da jim nikakor ni pri-
hranjeno skopuštvo ali egoizem, da niso vselej sublimirali svojih homo-
seksualnih tendenc ali svoje nagnjenosti k pijančevanju, da zastopajo
politična stališča in nikakor niso varni pred miti ali fantazmami
družbe, ki jih obkroža. In nobenega vzroka bi ne bilo, da jim to oči-
tamo, če bi nekateri med njimi ne čutili potrebe, da razkazujejo
zoprno oholost novopečenih duhovnikov. To je toliko bolj obžalovanja
vredno, ker psihoanaliza ne poje hvalnice destruktivnemu bojevniku,
niti megalomanskemu politiku, niti finančniku pod ključem, niti
umetniku alkoholiku, niti vsem tistim, ki pospešujejo zgodovino zgolj
tako, da odlagajo rok zapadlosti patološkega poloma zgolj za same sebe
in ki se zagrabijo za vejo samo tako, da pripravijo do padca druge.
Ne, junak na katerega nam kaže z gesto, ki priča o treznem razume-
vanju naše situacije, je kramar z vogala. Ta živi in pusti živeti, ne
da bi se podal v hlastanje za slavo, ki vsekakor ni zmožna izpolniti
106
nepotešljive nostalgije po materinski ljubezni in katerega razočaranje
bi ga pahnilo v mamila ali poltenost. Prav tako ne idealizira klienta,
ne jemlje ga na neadekvaten in infantilen način za objekt ljubezni,
toda z njim vzdržuje dozorevajoče razmerje, ki mu omogoča navijanje
cen, ne da bi imel paraliziraj oči občutek krivde. Navsezadnje je on
za razliko od psihoanalitika psiholog, Menschenkenner. Kar zadeva
mene, se veselim te rehabilitacije: ne da bi si to drznil povedati, sem
težko gledal, kako je bil kramar z vogala, ki nas oskrbuje s hrano
in poživlja našo četrt, po krivici na slabem glasu pod pretvezo, da je
marksizem v svoji zgodovinski enostranskosti okitil tovarniškega
delavca s čezmernimi privilegiji.
Naj se torej psihoanalitik preneha okoriščati z našo nostalgijo po
aristokratstvu in pripozna, da je človek kot vi ali jaz. To mu ne more
škodovati na profesionalnem nivoju, kajti resnično upravičenost
psihoanalize je mogoče najti v naslednji formuli Pierra Daca, ki jo
je Lacan samo prepisal: Ce ne dišite sami sebi, se dajte ovohavati
kakemu Drugemu. (Si vous ne vous sentez pas bien, faites-vous
sentir par un Autre.)*
Sicer pa ne bi smeli spravljati analize na slab glas. Po dobrem pre-
udarku se zvedejo očitki, ki jih naslavljajo na njenega praktika, na
dve glavni zameri: da se preveč zanima za denar in da spi med seanso.
Pokazali bomo, da ta dva očitka nikakor nista utemeljena in da pri-
čata o izrednem nerazumevanju njegovega poslanstva.
Ta analitik, ki si ga zamišljajo v neovenljivi transcedenci Vedenja,
se preprosto vdaja, nam nekateri zabrusijo, dremežu, ki se kaže kot
njegova najljubša strast. Toda to mu je ravno treba šteti v dobro;
da je bila njegova lastna analiza privedena do svojega cilja. Analitik
ima to toliko zavidano možnost, da mirno spi, ne da bi ga motile
sanje, ki mu jih pripoveduje njegov pacient, kakor tudi ne njegove
nespametne prošnje. Uteleša tisti narcističen »polet«, ki so ga ravnokar
prišli iskat k njemu. Končno je Freud večkrat usmeril pozornost h
globini ljudske modrosti: kako naj bi ne bili hvaležni freudovcu,
da ponazarja, kako spanje prinaša premoženje? Nobene nespečnosti
med seanso: iz tega pravila začrtujemo pisto, s katere bi lahko vzletela
ob primernem brnenju neka dialektika, ki bi ne bila zgolj paskvil.
Sicer pa psihoanaliza ni samo honorirano spanje, vrhu tega je pre-
mišljena netaktnost... Psihoanalitikova brezbrižnost daje pacientu
vedeti, da se brez konca in kraja muči za prazen nič, da si zaradi
rahločutnosti nalaga nepotrebne stiske, da v svojo škodo opravlja
podvige, za katere ni tukaj nikogar, ki bi mu bil hvaležen. Kot je
rekel Renan, ni kastracija nikoli nič drugega kot pretirana vnema.
Ce se psihoanalitik definira kot človek, ki nima ničesar povedati, ga
ne smemo zaradi tega dejstva z lacanovsko gesto izenačiti z ničlo,
* Tu smo prevedli glagol sentir z dišati in vohati, sicer pa pomeni še po-
čutiti se, čutiti, občutiti, zaznati, opaziti, biti dovzeten, uvideti itd.
(Prip. prev.)
107
temveč pripoznati v njem neke vrste odbijača človeškega izkustva.
Pacient naj razume, koliko temeljnega znanja odnaša ta molk, in ki
tudi s tem, da je izrečeno, nič ne pridobi: če bi moja babica imela
brado, bi jo imenoval moj dedek, če bi jaz ne bil jaz, bi bil nekdo
drug, razume naj, da ko umreš, je to za dolgo, in da vse to navsezadnje,
kar je predvsem treba priznati, nima mnogo smisla.
Po drugi strani pomeni da si normalen v naši družbi to, da zmerno
ljubiš denar. Psihoanalitično zdravljenje je torej v tem, da nevrotiku
da smisel za denar, ki mu ga očitno manjka: njegovo nezavedno mora
postati dober računovodja, mora se naučiti, da ne meče več denarja
skozi okno. Toda zato je njemu, nevrotiku, potreben čas, kajti mnogo
preveč ga veseli razmetavanje. Zato je zmožnost rednega plačevanja
v gotovini mogoče imeti za najboljšo indikacijo analize. Gre celo za
ključni simptom, ki ga je treba zdraviti z modro počastnostjo. Molk
analitika, ki je ustrezen odgovor na prazno govoričenje, se neha brž,
ko postane vprašljivo to bistveno področje. Zdi se vam, da se vaš
psihoanalitik nagiba k tezavriranju svojih posegov. Poskusite mu reči,
da bi videli, kaj se bo zgodilo, da ga boste mogli plačati šele čez tri
mesece. Tedaj boste videli, kako se zdrami, obdaril vas bo z res do-
gnano interpretacijo, morebiti ga boste celo težko ustavili. Kajti z za-
nesljivo klinično intuicijo bo začutil, da je prišel tisti strateški tre-
nutek, ko se mora odločno angažirati, tudi če tvega, da bo nekoliko
pozabil na svojo nevtralnost.
Psihoanalitiki v resnici zaslužijo prizanesljivost analiziranih: kajti
sami ne morejo končati analize. Nek onè, potem, ko se je osvobodil
po zaslugi psihoanalize, se osvobodi psihoanalize. Nek generalni direk-
tor, ki se je otresel svoje fobije do kljuk na vratih (šlo je samo za
penis njegove sestre, se vrne k svojim izvoznim in uvoznim poslom
medtem ko profesionalni analitik ostane priklenjen na nezavedno,
na tega neusmiljenega gospodarja, ki je iz njega naredil doživljenj-
skega kaznjenca lulanja in kakanja.
Če ne upoštevamo te nevšečnosti, je mogoče status psihoanalitika pri-
merjati s statusom notarja. Zdravljenje je neka transakcija. Spre-
memba osebnosti kot prenos zakupne pogodbe je akt, ki mora biti
registriran, biti mora predmet neke procedure. S svojo funkcionalno
prisotnostjo situira psihoanalitik stvari v pravi red. Če je mogoče
meniti, da kakor notar tudi psihoanalitik iz privilegiranega položaja
vleče sem in tja pretirane dohodke, je mogoče argumentirati, da bi
brez njega ta sprememba ne dosegla nivoja akta in bi ostala v fik-
tivnem univerzumu subjektivnosti.
Obratno je mogoče reči, da je psihoanaliza nadaljevanje nevroze z
drugimi sredstvi. Kot se marksizem izkazuje kot nov in izredno
učinkovit instrument v službi oblasti, naj bi bila psihoanaliza obnov-
ljeno uveljavljanje pulzije in fantazme. Če je Marxov napor vodil
k formiranju novega vodilnega razreda, bolje zavarovanega pred
kritiko, zakaj bi Freudu ne priznali zasluge, da je na izvoru nekega
novega tipa nevroze, psihoanalizirajoče nevroze? Tako oborožena ne-
108
vroza nas zopet privede v religijo. Bilo je mogoče spodbijati religioz-
no funkcijo psihoanalize z navajanjem dejstva, ki napoti individua
nazaj k njemu samemu. Pravzaprav je treba videti, da se ozdrav-
ljenje ali vsaj konec zdravljenja kaže manj pogosto kot osebno
boljše počutje, pogostejše pa kot pristop k psihoanalitičnim vredno-
tam oziroma kot vstop v red, ki posreduje svoj ritual, svoj kod,
svojo sistematično in okostenelo reprezentiran j e sveta, svoj odgovor
na vse. Zdi se torej, kakor da bi subjektu ne bilo namenjeno, da se
»pozdravi«, kot pravi nespretna metafora, temveč bolj da potrdi freu-
dovske koncepcije, da sam sebe premodelira na tak način, da po-
stane njihov živ dokaz in da s tem upraviči svoje bivanje. Videli
smo, da lacanovci slavijo kult Drugega, ki si s tem, da jim je vsilil
manko, pridobi njihovo brezkončno hvaležnost. Toda naj bo šola
kakršnakoli, vselej se manifestira ista vdanost Nezavednemu, ki se
v resnici, vsaj kar zadeva psihoanalitike, ne kaže kot zlobni bog.
Ta zadnja pripomba naj ne šteje za polemično: v tem se psihoanaliza
pridruži antični modrosti in njenemu iskanju kompromisa med apo-
liničnim in dionizičnim. Namesto da bi hotel odpraviti simptome
histerije ali manije, si je inteligentni Grk prizadeval, da bi jim dal
korektno formo kulta, da bi jih integriral v celoti ritualiziranih raz-
merij s tem transcedentnim bitjem, ki smo ga mi ubožno prekrstili v
nezavedno, toda ki je v tisti dobi nosilo mnoštvo očarljivih imen.
Kako bi mogli očitati psihoanalizi, da je prevzela vlogo koribantskega
odvajala in da je s svojimi interpretacijami nadomestila opojno me-
lopejo piščali in tamburino v?
Obenem, ko je odkrila neko novo transcendenco, je psihoanaliza po-
vzdignila novo obliko eksotizma v dobi, ko planet ni samo odkrit,
temveč skoraj uniformiran. Drugi je v vas, pot se splača. Toda na
žalost ne srečaš Tireziasa na uličnem vogalu, nihče v resnici ne
pride na drugo stran, vsi se mudijo v zatohlem zraku zavesti.
III.
Kakšna misel mora biti odprta ali zaprta
Psihoanaliza se lahko kaže kot najtežji posel, kar jih je: gre za to,
da se zagrabi nezagrabljivo, da se posluša s tretjim ušesom, da se
razlikuje homonime in menehme in da se vseskozi izognemo nič
manj naključnim interferencam svojega lastnega nezavednega.* Toda
z dialektičnim gibanjem se situacija sprevrne in psihoanaliza se kaže
kot najbolj enostaven posel, kar jih je: kdor koli lahko mirno sedi
v naslanjaču. Tako je bit obenem najboljši in najrevnejši od pojmov.
Isto velja za nezavedno, ki je gotovo to, kar je najtežje spoznati,
kajti dejstvo, da je poznano, že zadošča, da se spremeni njegova
narava. Obenem pa, ker je vsako kontroliranje nemogoče, lahko o
* Inconscient, podzavest. (Prip. prev.)
109
njem govoriš, kakor hočeš, kot diletantski novinar, ki razkriva skriv-
nost Kremlja ali C.I.A.
Psihoanaliza je torej žrtev lahkosti. Poznavanje psihoanalitične teo-
rije pridobiš v nekaj tednih in psihoanalitični način mišljenja žal
v manj časa kot je potrebno, da to izrečeš. Medtem ko so za pozna-
vanje bolezni nujna dolga leta študija, ni potreben nikakršen napor,
da rečeš s svečanim obrazom, naj gre za virusni hepatitis ali kurje
oko: »To je psihično...« Tako psihoanaliza, ki se je na začetku
pojavila kot višek intelektualne drznosti in hermenevtične subtilno-
sti, konča s tem, da se izkaže kot nov konformizem in celo nova
oblika neumnosti. Lacan se je ravno okoristil z željo, da bi se iz-
muznili enostavnosti psihoanalize, in tako so vzeli za porok vtis
težavnosti in vtis uvajanja, ki ga je znal ustvariti. Lacan je dobro pre-
sodil situacijo: »Teorija oziroma bolje premlevanje, ki nosi to ime,
in ki je tako spremenljiva v svojih izjavah, da se včasih zdi, da je
samo njegova dolgočasnost tista, ki vzdržuje nek skupen moment, ni
nič drugega kot mašilo mesta, kjer se izkaže neka pomanjkljivost,
ne da bi jo celo znali formulirati.«1 Ničesar ni treba dodati k tej
diagnostiki, razen vključiti njenega avtorja.
Vse to bi nas moralo privesti vsaj do tega, da bi resno vzeli tisto,
kar nas uči Freud, namreč da ima nezavedno dobre razloge, da je
nezavedno. Do razkrivanja ima odpor v isti meri kot do kvadrature
kroga. In brez preglavic je odkrivalo sredstva, da se je ubranilo, to
dokazuje sama zgodovina psihoanalize — v nekem smislu pred-
stavlja njeno cepetanje njegov najboljši dokaz. Toda zaradi pomanj-
kanja nadaljnjih odkritij, zaradi pomanjkanja razvoja znanja po
Freudu, se resnica, ki je prišla na dan, nevtralizira sama po sebi.
Celo je ne postavljajo pod vprašaj, brez oporekanja jo priznavajo
toda ne vedo, kaj bi počeli z njo, zdi se jim dolgočasna. Ne opore-
kajo ii več kot v preteklosti z ieznim »Ne«, zadovoljijo se s pre-
prostim: »In kaj potem?«
Vendar je Freudova zasluga, da ie ustvaril ohlapne teorije, ki se lahko
spreminjajo glede na konjunkturo in razmerje sil. Kar je neprijetno
v Pitagorovem teoremu, na kar je marksizem pogosto opozoril, je,
da hoče biti resničen, naj bo družbena formacija kakršna koli, v
antični Grčiji prav tako kot v Parizu drugega cesarstva in prav
tako v SZ, ki gradi socializem kljub naporu, ki so ga opravili v tej
deželi, da bi znanost prilagodili podgradnjam. Psihoanalitična debata
pa je visoko spekulativna v tem smislu, da je v svaštvu z borzno
diskusijo. Reči bi bilo mogoče, da se freudovska misel ustvarja v
borzni mešetarnici, pojmovne vrednosti kotirajo kot na dražbi in so
tesno povezane z govoricami, s prisebnimi tokovi, z domnevanimi
razmerji sil. Kot je tečaj dolarja občutljiv na izjave predsednika
Združenih držav, se spreminja narava nezavednega odvisno od La-
canovih posegov: kak seminar ga približa Aristotelu, nek drug ga
privede nazaj k Saussuru. Crka velja več ali manj, slovnica pre-
1 Ecrits.
110
vladuje nad logiko ali obratno. Na daljši rok ustrezajo variacije splošni
evoluciji duha. Ce se zdi, da je oblast ogrožena zaradi napredka
ljudskih sil, bodo razpravljali o subverzivnem bistvu nezavednega, ki
je izrazito nestrpno do vsakršnega reda. Če se nasprotno zdi, da ima
vlada situacijo dobro v rokah, bodo insistirali pri njegovem temelj-
nem konservatizmu. Vzemite npr. instinkt smrti. Po preizkušnjah
zadnje vojne se je zdelo precej neprikladno ohranjati ta pojem, ki
bi ga bilo mogoče imeti za potuhnjen poskus opravičevanja naci-
stičnih grozot. Torej so ga zavrgli. Vsekakor so ga mogli ponovno
potegniti na svetlobo v obdobju ekonomske perspektive, ko ni bilo zu-
nanje grožnje, kot svarilo, kot poziv k budnosti. Ali tudi v neki družbi,
kjer so bile ženske potisnjene v podrejen položaj in brez volilne pravice,
je bilo mogoče dati poželenju po penisu določen poudarek, medtem
ko danes teža feminističnega gibanja zarisuje Freudovo zmoto in uve-
ljavlja nazor, da si lahko želijo ženske mnogo stvari, oblast, priznanje,
reforme, toda v nobenem primeru penisa. Na kratko, superiornost
psihoanalize nad drugimi znanostmi je v tem, da ni suženjsko pod-
vržena pravilom, ki jih je sama postavila, in da lahko vzpostavlja
v vsej njihovi moči princip avtoritete, čare verovanja, podreditev
resnice želji in najbolj samovšečni kaprici.
Naše stoletje znanosti in tehnike je brezupno religiozno. Ta lakota
po religioznosti je postala v psihoanalizi lahek plen. Biti religiozen
pomeni, da se situiraš v nek red, ki neskončno presega individualnost,
pomeni, da si v permanentni zvezi z neko transcendenco, ki daje
svoj smisel profanim aktivnostim. Psihoanalizi se ne izmuzneš, če
jo jemlješ strogo zares, spremlja te na WC in v spalnico. Zapirajoča
misel je prav tako zaprta misel, vselej ima pripravljeno razlago,
eksorcira naključnost. Tako psihoanaliza »Bog je tako hotel« nado-
mešča z »K temu si je nezavedno prizadeval«.
Posebnost zaprte misli je, da ostaja pod avtoriteto njenega uteme-
ljitelja. Znanost napreduje brez hvaležnosti, je brez spomina. Znotraj
zaprte misli ne gre nikoli za verificiranje konformnosti izjave z
izkustvom, temveč s poprejšnjim besedilom, z besedilom Marxa in
naknadno Trockega, z besedilom Freuda ter naknadno Lacana. Kajti
nezavedno je predvsem tisto, o čemer je govoril Freud. Sama realnost
ne služi ničemur drugemu kot opravičevanju avtoritete, potrjevanju
njene veličine, vsekakor, ali ni realnost učinek diskurza? Na kratko,
psihoanaliza je očitno nespobna pozabiti Freuda in prav tako nespo-
sobna razvijati ga, kakor v stoletju marksizma ni bilo Marxu dodano
nič resnično novega, ali kakor dva tisoč let krščanstva ni pokopalo
Evangelijev z njihovim lastnim nadaljevanjem. Interpretacije, elabo-
racije, glose, eksegeze bolj potrjujejo nezamenljivi značaj izvora, ki
je obenem alfa in omega, ki ohranja svojo absolutno vrednost. V
religiji ali v ideologiji je mesto utemeljitelja neodtujljivo in neosvoj-
ljivo, medtem ko se v znanosti, kjer se ne spoštujejo osebnosti, lahko
vsakdo umesti. Od tod Lacanova finta — ker ni mogel niti nadalje-
vati niti zasenčiti Freuda — da se je znal uveljaviti kot njegova re-
inkarnacija, njegov besednik, njegov prerok.
111
Vsekakor velja, da psihoanaliza sama na sebi ni niti religija niti
ideologija, niti skup neumnosti, da je Freud res odkril neko polje
resnice, četudi je moral ostati njen edini resnični nosilec, da se je
nekaj začelo z njim, kar se zdi, da gre v daljno prihodnost, tudi če
bi do njegove potrditve ne prišlo nikoli. Ali lahko nekega dne obe-
nem pozabimo in potrjujemo Freuda s tem, da njegovemu delu da-
jemo avtentično nasledstvo? V tem pogledu je likvidacija Lacanov-
ske sleparije verjetno predpogoj. Sam po sebi ni ta preporod nič ne-
mogočega kajti kot je pokazal Freud, pri ljudeh resnica sploh ni
prekleta.
Spremna beseda prevajalca
Lacan je moral imeti kakšne razloge, da je prepovedal objavljati pre-
vode svojih tekstov s spremnimi besedili. Ti razlogi so morali biti
mnogoplastni in večstranski, predvsem pa izražajo značilno Lacano-
vo suspektnost nasproti lacanovcem, tudi ko ga ti skušajo prevajati.
Seveda ne more prevod spadati nikamor drugam, kot med tisto go-
vorico, ki želi nekaj povedati, v primeru prevoda pač tisto, kar je
bilo povedano v drugem jeziku, ki pa seveda neizogibno spodleti, in
torej tudi v prevodu pove ta govorica nekaj drugega, kot se je name-
nila in kot je obljubljala. Onkraj teh temeljnih zadržkov, ko so pove-
zani s vsakršnim prevajanjem Lacana, in torej utemeljeni v njegovi
teoriji sami, obstojijo še drugi, ki imajo svojo paralelo v publicistični
praksi: Ali boste pisali spremno besedilo recimo k prevodu biblije, ko
pa je vendar vnaprej jasno, da ne morete doseči vzvišenega sloga in
duha časa, ki je že zdavnaj minil? V takem primeru se je bolj smiselno
omejiti na prevajalske opombe pod črto. Spremna beseda namreč
vseskozi poskuša doseči nivo teksta, ki ga hoče »spremljati«, s tem
da spregovori v meta-govorici, torej iz nekega tretjega stališča, od
koder prikazuje, kakor da lahko hkrati od strani vzvišeno presoja
sam biblični tekst in duhovno situacijo, za katero prevaja in kateri
besedilo v prevodu posreduje. To pa je že tako evidentna nečimrnost,
ki se vzdiguje celo nad samega bibličnega duha, da se mora zlomiti
sama v sebi in jo Lacan prepovedati, če si o tem ne zna priti sama
na jasno.
Ali boste pisali spremno besedo k prevodu Volka in rdeče kapice ali
Volka in sedem kozličkov, Sneguljčice itd.? So torej teksti, h katerim
prevodom je pisanje spremne besede prav tako nepojmljivo kot ana-
hronistično. Bilo bi namreč v izrecnem nasprotju z naknadnim učinkom
teksta kot prevoda, kajti naj je kakršna koli že, spremna beseda k pre-
vodu iritira mitološki učinek izvirnika, celo če bi si zanj prizadevala.
Lacanovo psihoanalizo so upravičeno imenovali »trdnjavo analize v
Jugoslaviji« in ker trdnjave v današnji strategiji in taktiki nimajo
drugega pomena, kot da so mesta za kratkočasje turistov in kraji, s
katerimi se grozi neposlušnim otrokom, bo François George odslej
imel v tej trdnjavi vlogo enega obveznih strahov. Kot tak lahko se-
112
veda samo prispeva k njeni reputaciji. Vendar je svojčas na predlog,
da bi bila ta knjiga prevedena v slovenski jezik, med smehom odgo-
voril: «-Jaz sem neprevedljiv.« To je potrdilo šele prevajanje, vendar
pa ga je uvrstilo ob siceršnje v slovenščino neprevedljive tekste, kot
sta recimo Heideggrova Bit in čas in Lacanova Spremna beseda k
Seminarju XI, za zdaj le s to majhno razliko, da je on vendar
preveden. Prevod tu torej še ne implicira prevedljivosti. Njena od-
sotnost se zdi dokončna, medtem ko je prevod le nekaj začasnega:
za Georga naj velja, kot je rečeno ob nekem prevodu Lacana v nem-
ščino: Vzemite ta prevod kot štafetno palico, ena etapa je zdaj za-
ključena.
To je mogoče ponazoriti na samem prevodu naslova »Učinek gobez-
dala«. Njegov smisel je pač v tem, da tisto govori skozi naša usta,
da ne govorimo kar koli in kakor koli, čeprav si lahko to umišljamo
in se vdajamo nečimrnosti naše iluzorične subjektivnosti: govori de-
jansko le Drugi, oziroma povemo samo tisto, kar je drugi želel izgo-
voriti. Torej je elementarna situacija subjekta, da je gobezdalo Drugega.
To seveda implicira tudi zgolj iluzorično eksistenco subjektivnosti
same. Toda kakšna analitična moč je v tem Lacanovem nastavku?
Kako bi mogli spregledati avtentičnost te konstatacije na vsakem
koraku, v jeziku politike, znanosti, filozofije, celo literature in go-
vorjenja o vremenu, ko pa smo na vsakem koraku iz oči v oči s
tistim, kar nam nek Drugi govori skozi tuja usta? Toda neizpodbitna
trdnost te Lacanove in lacanovske resnice je v prevodu Georgove
knjige izražena brez števila načinov, kakor da bi neko tisto klepetalo
o njej: iahko bi prevedli tudi učinek čvekala, čvekača, gobezdača, tve-
zača, tvezala, itn. itn. Prevod je torej povsem provizoričen in na
bralcu je usodna odločitev, katerega od provizorijev si bo izbral. V
francoščini je govor samo o »pečni cevi«, skozi katero odmeva, če se
kdo, nekdo poleg peči, drug, skloni in zavpije kar koli vanjo, da po
njej odmeva. Jasno pa je, da vsakršen prevod implicira, razgalja
pozicijo tistega, ki je prevedel, njegovo »teorijo«.
Tako je tudi z ostalimi pojmi. Tu bom omenil samo še Teležnik (la
Barre). Seveda ga lahko prevedete, kakor se vam ljubi, kot poševno,
ali navpično črto, zaprežnico ali drog, palico, zapah, lahko pa tudi
čisto drugače, kajti kaj vse ne more služiti za zapreženje subjekta:
simbol, stvar, institucija, teorija, kar pač hočete. Kot upravičeno
ugotavlja Jacques-Alain Miller, in sploh bi slovensko lacanovsko bolj
smiselno imenovali miller j evstvo, je »lacanovska operacija porodila
nov slovar, ki ni več Freudov, novo slovnico, izvirno logiko, topo-
logijo, kakršne še niso uporabljali kot referenčni okvir za analizo,
govorico, ki je danes že dovolj konsistentna, da lahko služi kot medij
za referate kakega Kongresa. Od tod natanko opazimo, da je pomen,
ki je izhajal iz Freudovih izrekov, močan pomen, ki je takoj spre-
govoril njegovim sodobnikom in zakril njihovo misel. Mar naj trdimo,
da je zdaj, ko je ta smisel dešifriran, njihov pomen, freudovski po-
men, odstranjen? Rečemo lahko vsaj to, da se je oddaljil. Freud
se je oddaljil... Vendar pa bo šele takrat, ko se bo zabrisal, zgolj
113
če se bo zabrisal, nastopila transmisija psihoanalize oziroma njenega
nauka, privedenega do materna. Mi, ki pričakujemo ta dan, pa smo
še zmeraj v tradiciji psihoanalize.«
Pomen, ki izhaja iz pojma Teležnika, je ta močni pomen, ki se orientira
po dnevu, ko bo šele nastopila transmisija psihoanalize oziroma nje-
nega nauka. Zato, dragi bralec, delaj na tem, da dešifriraš smisel Te-
ležnika v lacanovski psihoanalizi, se pravi smisel te teorije v funkciji
Teležnika in funkcijo Teležnika v teoriji. Stori kaj, da bo ta dan
prišel in pripravljaj se na njegov prihod, pa naj pride kdaj koli.
Eden od mnogih nesporazumov, neizogibnih spodrsljajev, utegne biti
napačno razumevanje »Učinka gobezdala« v perspektivi želje, ki je
na izhodišču njegovega nastanka. Samo če še nisi dojel vseh razsež-
nosti in pomena okoliščine, da kak govorni akt, sporočilo, komunika-
cija itn. neizogibno spodleti, da vselej želimo povedati nekaj, povemo
pa dejansko nekaj drugega, boste pripisovali temu tekstu zle name-
ne. Tudi če bi zli nameni in njim ustrezna želja določali nastanek
teksta, bi njegova realizacija govorila nasprotno. Zato se Lacan ni
slučajno smejal, ko je prebiral Georga, Znal je ceniti humor, ki
deluje ravno na tem mehanizmu, kontraverznosti med namenom in
učinkom izjave.
Toda smisel te argumentacije ni v tem, da pokaže, kako je bil Lacan
daljnoviden in kako je z njim mnogosmiselnost stavka šla v izgubo.
Nikakor. Kdo bi danes v slovenskem kulturnem prostoru mogel spre-
gledati protipozivistični naboj lacanovske teorije? Potem ko je mark-
sizem na širnih teoretskih poljih degenerira v naivni filozofski em-
pirizem in naturalizem, je materialistična teorija označevalne prakse
resnična prava metafizika v najbolj žlahtnem pomenu besede, ki se
še najbolj animira pri Parmenidu in nima nič opraviti z materializ-
mom v sodobnem pomenu besede, definitivno obrnila hrbet kontem-
plativnemu materializmu, ki je začel hromiti mišljenje na vsakem
koraku.
Lacanovstvo se je začelo drzno rogati zdravi pameti, ki si je nadevala
plašč znanstvenih metod. Vzemimo recimo Lacanov stavek: »Seksual-
nega razmerja ni.« Seveda je ta stavek v evidentnem nasprotju z
izkustvom tega ali onega, ki se bo oglasil in protestiral. Lacan ga je
sicer niansiral pristavkom, da pa obstoji seksualnost, toda hkrati
je neomajno vztrajal, da tega razmerja ni. Treba je torej šele tema-
tizirati nivo, »polje«, v katerem se izkazuje resničnost ali neresničnost
te izjave. In lacanovska teorija ga je tematizirala na najbolj vzviše-
nem, človeški biti najbližjemu polju, v umetnosti. Vprašanja se ni
več postavljalo ali obstoji seksualno razmerje ali ne, ampak kaj go-
vori resnica umetnosti, ali obstoji seksualno razmerje za umetniško
resnioo ali ne. Odgovor ni bil enostaven in tudi tisti, ki jim je empi-
rično izkustvo govorilo, naj protestirajo proti tej lacanovski kaprici,
so raje odprtih ust strmeli v argumentacijo, ki se jim je zdela preveč
prepričana v sebe, da bi ne imela še pripravljenih nadaljnjih prese-
nečenj.
114
Naivni empirizem se je v humanističnih znanostih preprosto potuh-
nil in pustil lacanovstvu, da s skrbnim očesom spremlja metamorfoze
na polju teorije in poči sem in tja z bičem, da v grobem vzdržuje
teoretsko superiornost intuicije in pojma niča. K temu spadajo še
ritualne kritike marksizma, kateremu je, kjerkoli se je hotel preleviti
v teoretsko rutino, spodletelo.
Vprašanje torej ni, kako je Lacanova teorija preverljiva, kajti George
je za francoske razmere samo reprezentativno pokazal, da je psiho-
analitska praksa prej predstavljala coklo psihoanalitski teoriji kot
obratno. Odločilno, daljnosežno vprašanje je, kaj je dalo polet
lacanovstvu v slovenskem prostoru, kar je očitno nekaj izjemnega.
Dobro, tu so zunanje zgodovinske okoliščine, ki so bližnje La-
canovi rojstni deželi in deželam, v katerih je lacanovstvo doživelo
največji uspeh: vse so po vrsti striktno katoliške dežele, v katerih
je bil vpliv protestantizma uspešno zatrt in vzpostavljena zadovoljiva
duhovna oziroma intelektualna enotnost itn. Vendar te zunanje du-
hovne okoliščine ne morejo pojasniti tako radikalne duhovne enot-
nosti, kot jo prakticira Lacanova oziroma Miller j e va šola, In še zlasti
ne v odsotnosti njene kontraverznosti v Sloveniji, ob katerih lahko
v drugih deželah le spoštljivo prikimavajo. Pri tem je očitno, da je
odsotnost psihoanalitske prakse v Sloveniji zgodovinski anahronizem,
ki sega še nazaj v Freudov čas in je očitno povezan z razrešitvijo druž-
benih nasprotij po drugi svetovni vojni, ki kakor da je naredila za
odvečne tudi psihoanalitske praktike. To je bila toliko večja iluzija,
ker se je psihoanalizi skrajno slabo pisalo v času tretjega Reicha,
v katerem je bila surovo preganjana kot »židovska znanost in praksa«,
in je bil celo Freud sam skoraj postal njegova žrtev, ker je bil tako
prepričan v svojo nedotakljivost, da je ostal na Dunaju še po pri-
ključitvi Avstrije. Skrajni čas torej, da Slovenci dvignemo protest
proti tej enostranskosti in zahtevamo, da postane psihoanaliza ena
od legitimnih znanosti na univerzah in v obravnavanju nevroz in
psihoz. Ko bi bili svoje čase zdravili Trobca ne z elektrošoki, temveč
s psihoanalitskim posegom, bi na sodišču ne bilo upravičeno izraže-
nega očitka psihiatrom, ko so zagovarjali in dokumentirali kazensko
odgovornost, češ da so sami k njej bistveno prispevali. To je seveda
izbilo argument tistim, ki iz čiste dobroti j ivosti do slovenskega na-
rodnega značaja ne vidijo razlogov, nevroz, psihoz, zaradi katerih
bi z institucionalizacijo psihoanalize bilo treba priznati, o groza, da
je pri Slovencih toliko teh fenomenov, da je treba vzeti nase tudi
to karakterno senco. Lacanovstvo je bilo avtentično tudi po tem, da
je naredilo konec hlinjenju nepotrebnosti psihoanalize pri Slo-
vencih. 2e zato mu je mogoče odpustiti njegov mačehovski odnos do
Freuda, torej njegovo priznavanje zgolj preko Lacana.
Vrniti se moramo torej h ključnemu vprašanju. Kako je bilo lacanov-
stvo pri Slovencih možno, preden se je teoretsko uveljavilo? Iz li-
terature, iz teatra se ponuja ta prisotnost nezavednega kar sama:
»Stoppino: Razšla sva se, ker ogenj in led ne gresta skupaj. Jaz sem
jo preprosto uničeval, razumeš. Tajala se je ob meni! S
115
teboj se ujame: meso in led, frižider, globoko zmrzovanje.
Krasno! Nimaš lepše kombinacije.
Cola:
Dovoli, da te spomnim na čase, ko si bil še z njo poročen
in si na vse pretege gobezdal o ,norem žgečkanju njenega
jeguljastega telesa, o finih svilenih dlačicah njenega skriv-
nostnega trikotnika, o zbodljajčkih njenih prišiljenih bra-
davičk', o tem, kako te je to vznemirjalo...
Stoppino: Ne mešaj svojo podzavest z mojo zgodbo!«1
Ni mogoče spregledati vseh bistvenih elementov izraženega nezaved-
nega, kakor ga razume Lacan, še preden se je formirala slovenska
materialistična teorija označevalca. Najprej je tu izrečena nezmožnost
seksualnega razmerja v poetični govorici podeželskih plejbojev:
»Razšla sva se, ker ogenj in led ne gresta skupaj.« Kako bi bil Lacan
zadovoljen, kajti ta nezmožnost je tu že dobila parmenidovski izraz
načelnega nasprotja, kateremu je komplementaren radikalni narcisi-
zem: »Tajala se je ob meni!«
Predvsem pa je tu izrecno izrečen temeljni motiv nezavednega, ki
ni razumljivo kot tisto surovo nagonsko, kot Trieb, kar se vselej
prikriva in izmika civilizacijskemu oziroma kulturnemu izrazu, tem-
več je pojmovanje v liniji vogalnega stavka Lacanove Teorije: »Ne-
zavedno je strukturirano kot govorica.« V striktno modernem smislu,
kakor je nezavedno razumel Lacan, torej tisto, kar se vsestransko
razodeva kot »gobezdanje«, kot govorica, ki na vsakem koraku spod-
leti, torej kot zgodba.
V vsej radikalnosti in razsežnosti, ki je možna samo v umetnosti,
je bilo s tem eksplicirano slovensko izkustvo, ravno skozi življenje
podeželskih plejbojev po II. svetovni, in eruditi naj preštudirajo Jo-
vanoviča in potrdijo, da tem plej bojem od začetka do konca ni
uspelo niti eno seksualno razmerje, kar pomeni, da jim v Lacanovi
perspektivi ni niti enkrat spodletelo, tako je bil pripravljen teren
za zmagoslavni pohod teorije označevalne prakse. Seveda bodo neka-
teri našli izgovore, poskušali zaobrniti zaporedje teorije in umetniške-
ga dela, govorili bodo, da je homolognost slučajna, nepopolna, obratna,
naknadna, ali kar že hočete. Le pravi lacanovci bodo zadovoljni in
se bodo zatopili v zaključno sceno, ki je polna prizorov umirjenih
lacanovskih strasti in analitskih želja. Oglejmo si torej kulminacijo
avtentičnosti :
10. prizor
(Cola, Colombina, Pandolfo)
Pandolfo:
(razburjeno razlaga svoje satanske načrte). Njo bom
ubil, razumeš. Z njo je konec. Ure so ji štete. Potem
1 Dušan Jovanovič: ŽIVLJENJE PODEŽELSKIH PLEJBOJEV PO II. SVE-
TOVNI VOJNI ali TUJE HOČEMO — SVOJEGA NE DAMO, Commedia
dell'arte, SG Trst in MGL 1972, str. 4.
116
zgodaj zjutraj v banko, denar ven, zabriševa vse sledi,
truplo zakopljeva ali pošljeva na poste restante, taxi,
direction — Južna Amerika! Potem sva na varnem,
potem pa življenje in bossa nova, muzika!
Cola:	(Razkačen do skrajnosti plane iz skrivališča.) Ubil ga
bom, ubil, njega takoj, tebe pa počasi. Počasi te bom
rezal na drobne koščke! Vlačuga!
Colombina: (šokirana) A si nor? Pomiri se vendar!
Cola:	Tiho bodi, ker te bom tako ubrisal, da boš pri priči
abortirala! (Pene na usta). Mučica moja!
(Pandolfo se zbudi iz otrplosti, beži, Cola nekaj tre-
nutkov pretepa Colombino.)
Cola:	Zažgal bom hišo, zažgal bom tebe in njega, da se bosta
cvrla kot podgani!
(Opazi, da je Pandolfo na begu, teče za njim, Colom-
bina jo ucvre po svoje; za Ardelijo priteče Ubaldo, jo
ujame in sladostrastno davi.)
Ubaldo:	Kaj ti je manjkalo, povej! Imela si denar, dom, ljube-
zen, ognjišče, vse! Vse, kar si lahko srce poželi. Umri
v mukah, da si boš zapomnila, kdo je Ubaldo. Kurba.
Počepka. Lajdra.
(Jo pusti za trenutek, da se zjoka.)
Zakaj si mi to naredila? Zakaj?!
(Ardelija izkoristi njegovo slabost in se odloči za beg,
Ubaldo šiba za njo, medtem pridrvita Pandolfo in
Lucinda, podre jo na tla.)
Pandolfo: (blaznež in maniak) Moja boš, preden crkneš! Moja
boš, preden špricne kri! (Jo skuša posiljevati.) Samo
moja. Čisto na koncu moja! (Pridrvi Valerij, spusti se
v boj s Pandolfom, zraven ga prepričuje.)
Valerij:	Med nama ni bilo ničesar. Razumite vendar, to je
platonska zadeva.
Pandolfo: Gobec umazani. Na. Na za Platona! Na! Pa še zate
eno! Na!
(Boj se nadaljuje, Lucinda pride k zavesti, vrešči,
Ardelija priteče za Oktavom. Ujame ga, klofute padajo.)
Ardelija:	Tu imaš! Reva. Usrane. Poscane. Pezde ...
(Na koncu se zjoka kot dež. Priteče Franceschina in
vzame sina v okrilje.)
Oktav:	(obupan) Mama, jaz nimam Ojdipovega kompleksa.
Franceschina: Saj ni važno! Saj gre tudi brez kompleksa!
(Divje ga objema, kot da bi ga hotela zadušiti, komaj
ji nesrečnik uide.)
117
(Obračun poteka v nadaljnjem tako, da se spopadejo
najrazličnejše skupine in možne dvojice, ki z najrazlič-
nejšimi motivacijami dajejo duška svoji upravičeni
jezi. Masaker je vsesplošen.)
Ardelija : Lucinda
Lucinda : Colombina
Franceschina : Ardelija
Oktav : Valerij
Pandolfo : Ubaldo
Moški : Ženske
(Naši junaki ne izbirajo sredstev. Pljuvajo se, vlečejo za lase, boksajo,
grizejo, mečejo po tleh: lomijo si ude, praskajo se, razčetverjajo se. Trudijo
se skratka, da bi se čim bolj zares uničili. Vmes seveda pridno spuščajo
najrazličnejše krike in psovke, poslužujejo se pa tudi besednih očitkov,
večinoma enozložnih argumentov za svoje početje!
Končno se ves ta festival mesa, ta karneval kože, ta orgija krvi zavozlja
v trden, nerazrešljiv klopčič, ki nazadnje le obmiruje. Naši prijatelji v tem
trenutku zapojejo song »Tuje hočemo, svojega ne damo«.)
Tu imamo pred seboj v najbolj resnični podobi vse prizore, ki so za
Lacana relevantni. Seksualni akt spodleti, spodletijo tudi vse različne
možne personalne relacije, tudi govorni akti so lepo prikazani v svo-
jem neogibnem propadu, različne iluzije o ljubezni, denarju, domu,
ognjišču, celo iluzija o starem filozofskem izrazu vse, to je tu, in
prikazano je, kako temu ni rešitve, čisto tako kot zatrjuje Lacanova
teorija.
Toda v tem idiličnem prikazu umetniške resnice La canove teorije
je nek presežek pri Slovencih, nekaj kar je v njem premalo in preveč.
Tisto, kar je kot simptomatično prišlo na dan v pričujočem prizoru
in česar bralec ni mogel spregledati, o čemer je treba sploh sprego-
voriti samo zato, ker tisto govori o tem, je brezupna perverznost in
paradoks Slovenca, tako da je že Freud svoj čas odklonil samo mož-
nost, da bi ga analizirali, in da imamo s tem brezupnim perverzne-
žem očitno še danes opraviti, saj se je razkril tudi v zgornjem pri-
zoru. Zanj je značilno, da ga ime očeta ne zavezuje, njegova nemoral-
nost je brezmejna, nagnjen je k brezštevilnim oblikam goljufanja,
na kratko, gre za Slovenca, za katerega je najbolj verjetna hipoteza,
da zanj Ime-matere velja kot instanca Zakona, kar implicira pri
subjektu nepovrnljivo zadolžitev, ki naj tvori temeljni mit slovenske
literature.
Seveda je presenetljivo, s kakšno jasnostjo se je ta mit prebil v ospredje
v življenju podeželjskih plejbojev po II. svetovni vojni, ko Oktav
(obupan) kar direktno reče, komu drugemu kot tej isti prepovedovalki
užitka, kakor da bi jo prosil za pomoč, njo, ki je edina kaj iztržila iz
vsega tega: »Mama, jaz nimam Ojdipovega kompleksa.« Od tod pri
Slovencu neogibno rezultira definitivno blokiranje »normalnega«
seksualnega razmerja, Slovenci s tem postajajo vzor lacanovske ne-
zmožnosti seksualnega akta, od Trobca, ki je hotel v svoji izrecni
118
zločinskosti ostati zvest prepovedi »normalnega« užitka, prek Ubalda,
ki je svoji materi priznal, sicer res obupan, svojo zločinskost, zato da jo
je lahko prikril, do Ivana Cankarja, ki kakor da ima sploh glavne
zasluge za izdelavo tega temeljnega mita slovenske literature: zakona
Imena-matere. Ker je Slovencu užitek v »normalnem« seksualnem
razmerju vnaprej prepovedan, ker ga ni omogočil ubiti oče, ki se
seveda naknadno spremeni v temeljno moralno inštanco, naredi zdaj
ta perverzni Slovenec iz sile krepost: podredi se Zakonu Imena-matere,
s čimer dobi mati mesto absolutne kontrolne instance, ostaja torej
navsezadnje vselej zvest Imenu-matere, za njenim hrbtom, za hrbtom
zakona pa agira brezmejno perverzno in nemoralno, saj je njegova
moralna zadolžitev pri materi takšna, da sproža in garantira zločine
in perverznosti kot na tekočem traku in brez konca in kraja. France-
schina, mati, mu namreč na njegov obupan klic drzko odgovori: »Saj
ni važno ! Saj gre tudi brez kompleksa !« Očetovskega seveda ! Torej tudi
brez Boga, te najvišje stilizacije zakona Imena-očeta!
Poglejmo si zdaj eno teh brezmejnih nesramnosti in nemoralnosti pri
Slovencu oziroma Slovencih. Zdaj ko iz lacanovske teorije vemo, kako
znajo biti v načelu brezmejno podli, nas ne more nič presenetiti. Ali
skoraj nič! Pa vendar: čeprav je bil molk ob teoretski intronizaciji
lacanovstva pri Slovencih splošen in primerno spoštljiv, se je vondar
znašel nekdo, ki si ni mogel kaj, da ne bi izgovoril neke brezmejne
nesramnosti: izjavil je, da je stališče lacanovske teorije, se pravi ne
ta ali oni, ki jo zastopa, ampak teren sam, s katerega jo zastopajo,
horizont, v katerem se giblje ta teorija, stališče jetniškega kaplana.
Skoraj samo pri Slovencih je možna tolikšna perverznost. In lacanov-
ska teorija se je lahko naredila, kot da tega ni slišala samo zato, ker
je razdelala slovensko mitologijo in literaturo in je vnaprej vedela,
da se tu lahko nadeja tudi najhujšega. Sicer pa je ta teorija tako
teorija najhujšega, in če drugim nikoli ni obetala nič dobrega, če
nikoli ni zbujala praznih upov, kako bi jo moglo presenetiti, če se
lahko njej zgodi nekaj, kar ne zbuja upanja.
Toda naj je bila ta slovenska ocena lacanovstva brezmejno surova,
čisto v stilu gojzerske ideologije, od nje ni bilo nobenih konsekvenc.
Bila je prav tako neproduktivkna, kot se je zdela radikalna. Imela pa
je tudi politične ozire, zaradi katerih stvari ni hotela tirati naprej,
pa tudi upravičeno je slutila, da se utegne ujeti v eksplikacijo svoje
lastne hipoteze, takoj ko bi ji dala prosto pot. Konec koncev pa je
tudi le pozitivno formulirala tisto, kar je lacanovstvo formuliralo
negativno s samoidentifikacijo s pozicijo svete Terezije ali recimo
Salome, namreč na sliki italijanskega slikarja Bernarda Luinija z
začetka 16. stol....
Saloma je naslikana v stilu, ki je bil pri Luiniju običajen, namreč
zasanjane matere božje, v svojem zadovoljstvu, da je brezmadežna
rodila božjega namestnika. Toda situacija, v kateri je Saloma, je
povsem drugačna: dogajanje je »grozno«, ravnokar ji na krožniku pri-
našajo Janezovo glavo, izstopata Salomin in Janezov obraz na temnem
119
ozadju, oba obraza sta si skoraj podobna, Salomin izraz je melan-
holičen, zadržano obupan, zazrt nekam v prazno. Gre za distanco,
kakor pri jetniškem kaplanu, distanco, ki naj omogoči, da se prenese
travmatična neznosnost tistega, kar se dogaja ali pa tistega, kar je
izrečeno. Ta distanca je ob vsej svoji »groznosti« in »neznosnosti«,
seveda opazovana s pozicije brezmadežnega, ki pa je zraven pri naj-
hujših dogajanjih in izrekanjih, in pri tem prigovarja, ko ni več kaj
reči in ko ni več česa storiti, da je vse to treba prenesti. To je torej
teorija, ki nam omogoči, da prenašamo, ali bolje rečeno, ki nas na-
govarja, spodbuja, naj vse to prenesemo.
Vendar je »epistemološka vrednost« teh prispodob omejena, samo-
ljubna in ne seže več daleč. Predvsem razlagajo zgolj nebistveno stran
Lacanove teorije, torej povedo, čemu se odpoveduje in zaradi česa trpi.
Nič pa ne povedo o njeni angažiranosti, njeni aktivnosti, njenih akci-
jah, uspehih. Zato je bolj primerno vzeti za pojasnitev neko podobo
Ivana Cankarja in sicer župnika iz novele Polikarp. Sicer ta novela
tudi razkriva, kako je slovensko lacanovstvo upravičeno uvrstilo Ivana
Cankarja ob Metoda Trobca. Obema naj bi Ime-matere izpodrinilo
očetovski zakon in zafunkcioniralo kot instanca zakona, ki uvaja pri
subjektu nenadomestljivo zadolžitev ter predstavlja temeljni mit slo-
venske literature. In pri obeh, v vzorni obliki za Slovence sploh,
rezultira ta zadolžitev pri materi v blokadi »normalnega« seksualnega
razmerja, kajti kot spominja Lacan na koncu Seminarja 11, je to raz-
merje mogoče zgolj na podlagi očetovske metafore. Slovenski tipični
»heroji« so zato vselej nesposobni za takšno razmerje, pa naj vza-
memo literarne junake iz Cankarjevih časov ali pa junake »realnosti«
naših dni, torej Trobca, ki je davil ženske med seksualnim aktom ter
tako simbolično ostajal zvest materi. Iz tega je slovensko lacanovstvo
naredilo sklep, da je takšna perverznost, ki je hrbtna stran nenado-
mestljive zavezanosti materi, vpisana v samo simbolično ekonomijo
narodne identičnosti Slovencev.
Na prvi pogled se zdi, kakor da je vzelo lacanovstvo Ivana Cankarja
pod lupo in mu je odkazalo mesto, ki mu pripada. Dejansko pa je
stvar obratna, le branilo se je pred njegovo neusmiljeno ironijo in
posmehom njegovemu radikalnemu janzenizmu. Ni podobno župniku
iz Cankarjevega Polikarpa le zato, ker prakticira besedo, ime, govorico
kot bič, kakor on, namreč govorni akt, ki spodleti in zato neusmiljeno
udari, temveč tudi ker si obupano prizadeva, da bi pokopalo Cankarja,
kakor je oni župnik storil vse, da bi dal dokončno in nepovratno
zagrebsti Polikarpa.
Zgodba o Polikarpu je v resnici zgodba o njegovem domnevnem očetu,
župniku, nekdanjemu kaplanu, ki se je v svojih zgodnejših letih za-
pletel v avanturo z dekletom, vendar je spodrsljaj obžaloval in se
pokoril, kazen pa je naložil tudi otroku in materi, in sicer s tem da
ni dovolil, da bi bil otrok krščen s kakšnim običajnim imenom in bi
se torej nečistost razmerja, iz katerega je izšel tako lahko prikrila,
temveč mu je dal eksemplarično zaničevalno ime »Polikarp«. In to
120
ime v nadaljnjem čudovito opravlja svojo funkcijo tako, da spodleti
vsak govorni akt in tudi vsako Polikarpovo razmerje do drugih ljudi,
kajti vseh po vrsti se polasti groza in gnus, takoj ko skozi ime ugoto-
vijo, s kom imajo opravka. Tako Polikarp vse življenje nima sreče,
mati mu umre še v porodni postelji, ko zve, pod kakšnim imenom je
bil krščen sin; sosedovi otroci se norčujejo in značilno otroško surovo
zbadajo svojega vrstnika; delo in stradež ga preganjata od kraja do
kraja; dekle ga zapusti, ko ugotovi, s kom ima opravka, dokler se
Polikarp z zadnjimi močmi nazadnje ne vrne nazaj k župniku, ki
ga je bil tako nesrečno poimenoval, da mu vrne ime, ki ga je prejel
od njega.
Na tej točki se začenja Cankarjeva novela. Ostareli župnik sanja, da
je prišel sredi noči neznanec, sedel mu na prsi in režal se mu je
široko v obraz in mežikal z hudobnimi očmi. Te sanje zaslužijo, da
jih lacanovsko interpretiramo proti lacanovstvu. Župnik se prebudi
iz mòre, ki ga je tlačila, in z grozo opazi, da se ta mòra nadaljuje tudi v
budnosti, kajti nekdo kolovrati zunaj po dvorišču in se za nič ne
zmeni celo takrat, ko ga župnik nahruli. In kakor slovenski lacanovci,
ki ugotavljajo, da je brezmejna perverznost vpisana v simbolično
ekonomijo narodne identičnosti Slovencev, ugotovi župnik v Poli-
karpu: »Tako se plazijo tatje, neverniki, vse križem po teh brezbožnih
krajih!«
Toda za župnika je bil to šele začetek njegove mòre, kot je tudi
lacanovska kritika Cankarja šele začetek brezmejnih tegob lacanov-
stva. Po mučni noči namreč župnik šele ugotovi, da je ponoči pre-
minil v njegovem hlevu neznanec, razcapanec, ki ga v vsej dolini
šentflorjanski, in tja se vračamo z Lacanom, ni poznal nihče. Nje-
govo bitje in preminetje je dobesedno lacanovsko rečeno z besedo in
govorico šentflorjanskega župana, ki mora ugotoviti smrt: »Seveda je
mrtev,« pravi župan, »še ne zine, usta pa ima odprta.«
Edino, kar pri potepuhu najdejo, je listič z imenom Polikarp. Župnik
ga vzame, na hitro opravi svoje obveznosti, zvečer pa ga nek neznan
klic, po lacanovsko bi temu rekli nek Drugi, pozove, naj gre na
pokopališče k umrlemu. Iz novele ni jasno ali so to sanje ali je to
»realnost«. Nekateri indici nakazujejo eno, drugi drugo. Za iztek
zgodbe je ta odločitev brez pomena. Župnik skuša v razgovoru raz-
jasniti poreklo neznanca, ki se mu neusmiljeno reži in hoče z njim
napraviti račun. Njegovi neprijetnosti in grozi ni kraja, ne more se
spomniti, da bi bil kdaj v dolgih dneh svojega pastirovanja »kaznoval
nedolžnega človeka z imenom Polikarp...« V svoji negotovosti in
dvomu, v svojem brezupu se župnik obrne na neznanca z značilno
maniro: »Usmili se v božjem imenu, usmili se starca!« Nihče, kakor
v lacanovski teoriji, se tu ne more sklicevati, prositi, živeti, umreti
sam od sebe, vsi agirajo v nekem imenu Drugega, nesrečni župnik v
imenu božjem.
Ko se naredi dan, odredi župnik priprave na pogreb, toda kakšne
priprave! Narediti da rakev, ki bi je ne mogel razmakniti živ človek,
121
naj je še tako močan, zabiti jo da žebelj ob žeblju in položiti v globoko
jamo, sam izreče poslovilne besede, potem pa da natlačiti, ne nametati,
prst na grob in nazadnje zavaliti velik kamen nanj. To je edini trenutek
za njegovo veselje. Trdno je dal pokopati nevšečneža. Toda ponoči se
pokaže, da ne dovolj trdno.
Na tem mestu uvede Cankar motiv, za katerega se je zdelo, da ga v
njegovi literaturi ni. To je motiv očeta in imena očeta. In ne le,
da ta obstoji, obstoji celo v presenetljivi paleti očetovstva, ki je spod-
letelo. Babici, ki je bila pripravljena odnesti h krstu neregularno
rojenega otroka in ki ve, kako se otroku priskrbi ime očeta, se pravi
botra, spodleti poskus za poskusom. Tu imamo pred seboj celo za-
poredje simboličnih očetovskih figur: najprej Jaka, v nizki in umazani
koči ob cesti, ki gre običajno ob takih okoliščinah za botra, pa je ravno
ta dan preveč pijan, da bi ga mogli prebuditi; cerkovnik, ki bi to
sicer opravil, a je ravno zdaj odsoten, ker je šel z župnikom na Hrib
obhajat in se ne vrne do večera; nazadnje pride slučajno mimo ne-
znanec, lahko da navaden potepuh, torej nekdo, ki je sam brez imena
in ne more stati za tem, kakšno ime bo dobil krščeni. In tako se
zgodi, da kljub moledovanju babice in plahemu protestu botra kaplan
odloči, da bo otroku ime »Polikarp«: »Tako se zgodi, to bodi kazen
za greh!...« Na tem mestu je v noveli, kakor tudi drugje, komaj
mogoče spregledati očitne Cankarjeve avtobiografske namige na otro-
kovo poreklo. Cankar govori o Polikarpu kot o samem sebi, rojen je
bil v »hiši, skriti na klancu«, in očitna je materina ljubezen in ne-
sreča, da izdihne, ko izve za kazen, ki je bila naložena otroku.
Od zgoraj nakazani mnogovrstnosti figure Imena-očeta pa Cankar
pušča odprto vprašanje »realnega« očeta, verjetno samega župnika,
ki se zgrozi, ko ugotovi sredi naslednje noči, da grob ni bil dovolj
trden: »Nazaj, kanalja, nazaj! Kaj te nismo zagrebli po krščansko?
Kaj ti nismo zvonili z velikim zvoncem, kaj ti nismo celo zapeli na
grobu? Ni več hvaležnosti na svetu! Nazaj!« Tu imamo pred seboj
primer značilnega »slovenskega heroja«, ki je nesposoben za kako
»normalno« razmerje, Polikarp se zvest zavezanosti svoji materi ne-
usmiljeno vrača k svojemu očetu, naj ga ta še tako poskuša pripraviti
do tega, da bi bil »normalen«, vsakdanji mrlič.
Zdaj se soočita umrli, ubiti sin in oče, ki je ubijal z besedo, z imenom.
Toda oče, ki ga sin spominja na davno minulo srečo prepovedane
ljubezni, ga odganja in ga zmerja s hudodelcem. Polikarpu se dogaja
kakor Cankarju, katerega literarni prispevek nikakor ni enostransko
poveličevanje zadolženosti materi in torej ustvarjanje mita Imena-
-matere, ampak nasprotno demistificiranje vzvišenosti in zakonske
čistosti, ki jo mora plačati nekdo drug, da ga, Cankarja, uvrščajo v
vrsto s hudodelci. Seveda je tudi pojem hudodelca prav tako morali-
stičen kot oni drugi, vendar prostor na tem mestu ne dopušča, da bi
demistificirali mit Metoda Trobca.
Cankar se posmehuje stališču župnika, ki zatrjuje, čisto kot kak svet-
nik, recimo sveta Terezija ali Saloma pri Luiniju, izpričuje svoj obup,
122
svojo melanholijo, poveličuje svojo pozicijo kesanja. Se celo več,
Cankar prikaže, koliko in kako je v resnici »grozna« situacija, v
kateri tolaži in spodbuja jetniški kaplan, da ta tolažba nima nobenega
drugega dejanskega naslovnika, kot je tolažeči sam, in da nesreča
in obup na njegovem obrazu ni izraz te groznosti »zunanje situacije«,
ne jetnišnice in morišča, tudi ne perverznosti, ki da »je vpisana
v simbolično ekonomijo narodne identičnosti Slovencev«, temveč ne
dokončno potlačene hinavščine tega svetohlinstva, torej neka njegova
pristnost in ne zgolj moralistična poza.
Zato torej lacanovski stereotipi o Imenu-očeta, ubitega očeta, ki zdaj
zavlada kot zakon in legitimira vsako subjektivno početje, v perspek-
tivi Cankarjeve literature izgubijo svojo samoumevnost in spominjajo
na svoj izvor ne pri Freudu ampak pri Lévi-Straussu ; pri tem so
imele vse te kategorije pri Lacanu še značilno dvoumnost, ki je po-
zneje šla v izgubo in dobila obliko enostranske rigoroznosti.
George je pokazal, da v lacanovski teoriji ni mogoč ne dialog ne
polemika. Ta je seveda vselej že izraz neke popustljivosti, moralne
konsekventnosti. Vsaka polemika proti Lacanu in lacanovstvu je
onostranska tej dosledni čisti vesti, čisti teoriji, ki si tudi ne prizadeva,
da bi psihoanalitsko zdravila, saj ve, da zdravljenje vselej spodleti.
Zato pa teoretizira, kakor da z »realnostjo« nima nič opraviti, le
mimogrede jo moralno okarakterizira, seveda kot področje »perverz-
nosti«. Vendar je nekaj preroškega v tem, da z drugače mislečimi,
tako s piscem te knjige, prevajalcem in piscem novele Polikarp in
drugimi, opravi tako, da le ošvrkne njihove priimke. Gotovo je res,
da si lacanovstvo ni na jasnem o stvarnem značaju teorije, ki jo
prakticira, ne o želji, pod katere diktatom je, ne o učinkih, ki jih
pušča za seboj. Najbližje svoji pristnosti pa je, kadar ošvrkne z
imenom kot z bičem in na mah nadomesti vso teoretsko argumentacijo.
Kajti prav to izraža neko konsekventnost, s katero se danes ponaša
komaj katera teorija in ki zasluži pozornost, pa naj jo dobi v obliki
hlinjenja ali kritike.
Leo Šešerko
Recenzija
Knjiga »L'Effet 'Yau de Poêle« francoskega avtorja Françoisa Georga
je kritičen in analitičen prikaz teoretskega pomena in značaja ene od
danes v svetu najbolj prodornih smeri teoretske psihoanalize, ki ima
velik vpliv in pomen za sodobni marksizem tako s svojimi interpre-
tacijami kot tudi s svojo recepcijo marksizma. Potem ko je v slo-
venskem jeziku že izšla vrsta tekstov o Lacanu in tudi besedil samega
Lacana, ki tega avtorja razumejo perceptivno in afirmativno, se kaže
potreba po problematiziraj očem pristopu, ki ga je v obliki omenjene
knjige napisal François George, v slovenščino pa prevedel dr. Leo
Šešerko.
Za razliko od mnogih avtorjev, ki fragmentarno obravnavajo Lacana
in soočenje njegove teorije z marksizmom, je François George z obrav-
123
navanjem večih 'plasti', nivojev, Lacanove teorije in njene percepcije
prezentiral problematiko te teorije v celoti, se pravi na mnogih teo-
retskih področjih in v perspektivi cele vrste tematizacij, ki jih je
Lacan uvedel na novo ali radikalno razvil iz predhodnih. Sploh velja
za celotno Lacanovo filozofijo, da se je inspirirala pri Freudu in
da ga radikalizira v nasprotju z 'reformističnimi tendencami' v psi-
hoanalizi, ki se jim je odpovedal že sam Freud. Vendar George po-
kaže, da je Lacanova interpretacija Freuda sicer daljnosežnejša od
večine drugih nadaljevalcev začetnika psihoanalize, vendar se ravno
ob njej zastavljajo vprašanja, ki so bistvenega pomena tudi za mark-
sizem. Povezana so z razumevanjem ključnih psihoanalitskih pojmov
nezavedno, govorica, psihoza itn. in samo prakso te teorije, toda ne
le kot psihoanalitsko terapijo, temveč veliko bolj metodološkim učin-
kovanjem na celo vrsto humanističnih in družboslovnih znanstvenih
disciplin, zlasti filozofijo, sociologijo, teorijo teatra, filma, televizije,
književnosti itn.
François George je napisal knjigo kot duhovito polemiko, ki priznava
pomen psihoanalitskega prispevka k družboslovni metodologiji in ga
pojasnjuje, vendar na vsakem koraku z duhovito kritično analizo
stilnih figur in osnovnih teoretskih tem kaže komične učinke tra-
dicionalnih teoretskih in literarnih motivov v Lacanovi psihoanalizi.
George Lacanu pri tem sledi na različna področja psihoanalize, fi-
lozofije in sploh analize kulturnih in civilizacijskih mehanizmov ter
jih duhovito kritizira na način, kot sta ga v francoski tradiciji uve-
ljavila Rabelais in Voltaire, torej z duhovito ironijo.
Glede na vse povedano sem mnenja, da je objava knjige Françoisa
Georga pomemben prispevek k razumevanju razmerja med psiho-
analizo in marksizmom, še zlasti glede na velik vpliv teoretske psiho-
analize v slovenskem in deloma že v jugoslovanskem kulturnem prosto-
ru, in predlagam Fondu, da podpre objavo te knjige.
Boris Majer
Recenzija
Značilnost sodobne teoretske situacije je uveljavitev novih, za dose-
danji marksizem relativno manj pomembnih področij, ki pa posta-
jajo ključnega pomena za iskanje novih odgovorov na klasična vpra-
šanja marksizma: kakšna je narava ljudi in njihove povezanosti, druž-
be, ki je ni mogoče preprosto razbrati z že uveljavljeno metodologijo
raziskovanja produkcijskih odnosov in produktivnih sil. V tej per-
spektivi je knjiga Françoisa Georga »Učinek gobezdala« pomemben
teoretski prispevek za razumevanje vloge in značaja teoretske psi-
hoanalize za sodobno družboslovno teorijo in marksizem.
Avtor izhaja iz najboljše francoske literarne tradicije Rebelaisa in Vol-
taira in piše obenem teoretsko aktualen tekst o Freudu kot enem
najpomembnejših teoretskih inovatorjev našega stoletja ter Lacanu
kot njegovem imanentnem interpretatorju. Lacan si je namreč za-
124
stavil za svojo osrednjo nalogo, da bo nastopil proti vsem revizijam
Freudove psihoanalize in korektno interpretiral Freuda tudi v tistih
teoretskih vprašanjih, kjer je ta presegel samega sebe in ustvaril
teoretske prispevke, o katerih pomenu si celo sam še ni bil na jasnem,
Nasproti temu Lacanovemu branju Freuda postavi François George
pomen Freudovega psihoanalitičnega samorazumevanja, ki je odločil-
nega pomena za vsakršno 'aplikativno uporabo' psihoanalize. Hkrati
pa so Georgovi prikazi razmerja med teorijo in prakso psihoanalize
izrednega pomena za pojmovanje tega razmerja v marksizmu, kjer je
zlasti razumevanje dialektike med naravo in družbo pogosto razum-
ljeno stereotipno in kot ga je že razumelo razsvetljenstvo. V psihozi,
jeziku, nad-jazu, sanjah itn. analizira George na sledi Lacanove in
Freudove psihoanalize 'Drugega', človeško naravo, ki je vseskozi
vpletena v medčloveška, družbena razmerja. Ta posredna analiza
družbenega, ki se v Georgovi knjigi pogosto izkaže za mnogo bolj
produktivno kot običajno rutinsko uporabljanje elementarnih meto-
doloških pojmov, je glavni prispevek, ki ga lahko daje ta knjiga k
marksistični metodologiji.
Prevod dr. Lea Šešerka pa razrešuje tudi najtežje terminološke in
sintaktične probleme knjige, tako da za ta prevod velja, da je za-
nimiva in produktivna interpretacija, ki je po smislu in duhu vse-
skozi zvesta francoskemu originalu.
Zato predlagam Fondu, da prevod knjige Françoisa Georga v slo-
venskem prevodu podpre in s tem omogoči izid tega pomembnega
dela.
125
Osmišljeni indeks glavnih pojmov
»Bralec bo tukaj našel indeks, ki
naj bi bil ključen.« (»Le lecteur
trouvera ici un index qui se veut
clef.«)
JACQUES-ALAIN MILLER
I.	TISTO GOVORI IN TISTO V TO VERJAME
a.	ugo: 28, 39, 100.
b.	hokuspokus: 27, 43.
c.	slišanje smisla/užitek: 28, 100.
d.	l'A-Lacan, 1'Alah-kan, mali lacan: 24, 28, 38—39.
II.	KATEGORIJE SPEKTAKLA
a.	cirkus: 31, 32, 41—42, 43.
b.	film, nemi: 31; zvočni: 31, 39.
c.	predstavljanje bolnikov: 41—44.
d.	veselica, harmonika: 30, 31, 32, 35, 50.
e.	kurbanje in burkanje: 31, 78.
f.	identifikacije: Joseph Bouglione: 31, 32; doktor Mabouse: 32, 33;
oče Ubu: 38, 44, 46, 88, 100; Stalin: 89, 95.
III.	NESNAGA
a.	odpadek, izmečki: 20, 32, 33—35, 38, 43—44, 55, 66, 86, 88.
b.	kravjek: 33, 35, 37, 42 in sled., 45, 55—56, 70—71, 77, 97—98; nad-
kravjek in pod-kravjek: 104.
c.	človek (drekač): 34, 98.
d.	telo: 33, 48, 68, 88—89.
e.	transcendentalno sranje, kozmos, kozmetika: 34, 50, 63.
IV.	MRHE
a.	sloni: 31, 41, 87, 100.
b.	jelen: 26, 63.
c.	ženska: 57—59, 95.
d.	suženj, tetoviran: 67, 85; netetoviran: 24, 28, 30, 33, 37—38, 65—66,
71, 93, 100.
V.	KUHANO IN PEČENO
a.	čebula: 32, 37, 69—70, 85.
b.	pommes frites (ali je ženska frites?): 58—59.
c.	rollmops: 59.
d.	piškavi oreh, vampi, klobasač: 38, 48, 71, 75, 88, 89.
e.	marmelada smisla in označevalne rezine: 43.
f.	bržola Bercy: 59.
VI.	MISTIFICIRAJOCA VERIGA
a.	gobezdalo: 11—12, 19, 20, 56.
b.	ničla (ničnost psihoanalitika): 36, 66, 100—101, 107.
c.	zlogovnica, črkovna igra, besedna igra: 8, 20—21, 62—63.
d.	sveta Skodela, le saint Bol, sveta (sem) Bol: 63, 85, 96.
e.	ba-be-bi-bo-bu in bla-bla-bla: 19, 22—23.
f.	izvirni prdec: 20.
VII.	KLINIKA NAJSLABŠEGA
a.	zareza, rez, zev, predrtje, šiv, ki ničesar ne šiva: 32, 35, 40, 44, 51,
88, 95.
b.	lupljenje: 32, 48, 69.
c.	cvenk, špaga, dohodek: 28, 34—35, 84, 107—108.
d.	sredstva analize: rezne škarje, teležnik, bezgova puška, odčepnik,
strojček za striženje: 33, 40, 47, 48, 67, 80.
AbcčćdđefghijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčćdđefghijklmnoprsš
tuvzžqwxyAbcčćddefghijkImnoprsštuvzžqwxyAbcčćdđefghij
klmnoprsštuvzžqwxyAbcčćddefghijklmnoprsštuvzžqwxyAbc
čćdđefghijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčćdđefghijklmnoprsštuvz
žqwxyAbcčćddefghijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčćdđefghijklm
noprsštuvzžqwxyAbcčćddefghijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčćdđ
efghijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčćddefghijklmnoprsštuvzžqw
xyAbcčćdđefghijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčćdđefghijklmnop
rsštuvzžqwxyAbcčćdđefghijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčćdđefg
hijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčćdđefghijklmnoprsštuvzžqwxyA
bcčćddefghijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčćddefghijklmnoprsštu
vzžqwxyAbcčćdđefghijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčćdđefghijkl
mnoprsštuvzžqwxyAbcčćdđefghijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčć
dđefghijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčćdđefghijklmnoprsštuvzžq
wxyAbcčćdđefghijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčćdđefghijklmno
prsštuvzžqwxyAbcčćdđefghijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčćdđef
ghijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčćdđefghijkImnoprsštuvzžqwxy
AbcčćdđefghijklmnoprsštuvzžqwxyAbcčćdđefghijklmnoprsš