KAZALO Bratko Kreft .......................................................4 Krištof Dovjak: Kako skozi meglo?...................................5 Taras Kermauner: Revolucija kot težnja po čistosti ................ 11 Jožef Ropoša - nagrajenec Festivala bosanskohercegovske drame......23 Zijali A. Sokolović, Abdulah Sidran - nagrajenca Festivala bosanskohercegovske drame..........................................23 SEZONA 2001/2002 (4Qi) GLEDALIŠKI LIST ŠT. 7 dr. Bratko Kreft CELJSKI GROFJE Režiser Marjan Bevk Dramaturg Krištof Dovjak Scenografinja .lasna Vastl Kostumografinja Cveta Mirnik Izbor glasbe: Marjan Bevk Lektor Simon Serbinek IGRAJO: I lerman II................ Friderik................... Barbara.................... Ulrik...................... Veronika................... Jošt....................... P. Gregor.................. Eneas Silvius Piccolomini.... Sodnik .................... Pravdao ................... Orožar .................... Padar...................... Pekovski mojster........... Trgovec.................... Gvardijan celjskih minoritov Vojaka..................... ................Stane Potisk ............... Igor Sancin .............. Anica Kumer ..............Damjan Trbovc ................Mojca Funkl ................Zvone Agrež ................Miha Nemec ................David Čeh .............Bonu Alujevič ................Bojan Umek ...............Tarek Rashid .............Drago Kastelic ................Igor Žužek ..............Renato Jenček ................Miro Podjed Branko Pilko, Marjan Turnšek Premiera: 21. junij 2002 Vodja predstave Zvezdana Štrakl-Kroflič • Šepetalka Breda Jenček i urni mojster Dušan Žnidar • Tonski mojster Stanko Jošt • Krojači Janja Sivka, Dragica Gorišek, Adi Založnik, Marija ŽiBert • Frizerki Maja Dušej, Marjana Sumrak Odrski mojster Radovan Fes • Rekviziter Drago Radakovie Garderoberki Amalija Baranovič, Melita Trojar • Dežurni tehnike Rado Pungaršek Tehnični vodja Miran Pilko Ur alko Kreft Dramatik, pripovednik, literarni in gledališki zgodovinar, režiser Bratko Kreft se je rodil I. 1905 v Mariboru. Slavistiko je študiral na Dunaju in v Ljubljani, skupaj s primerjalno književnostjo in literarno teorijo. Doktoriral je 1. 1939. Na Dunaju se je seznanil z delavskim odrom in novimi režiserskimi smermi Majerholda, Vahtangova in Piscator-ja. Na Dunaju je v letih 1924-25 delal v uredništvu glasila Kominteme in balkanskih komunističnih partij Federation Bal-canique. Po Kosovelovi smrti je bil od I. 1925 do I. 1927 urednik Mladine. Sodeloval je z avantgardistično revijo Tank. Bil je umetniški vodja in režiser Delavskega odra (1928-30) in od I. 1932 dol. 1935 urednik prve slovenske marksistične revije Književnost Od I. 1930 je bil zaposlen v Narodnem gledališču v Ljubljani kot režiser. Po italijanski okupaciji je z dovoljenjem K P in OF odšel v Rim, kjer je preučeval rusko literaturo. L. 1942 so ga aretirali in pripeljali v ljubljanske zapore. V hišnem priporu je ostal do konca vojne. L. 1940 seje vrnil v Dramo SNG Ljubljana, kjer je ostal do upokojitve I. 1962. V letih 1957-62 je bil honorarni redni profesor za novejšo rusko književnost na Filozofski fakulteti. L. 1961 je postal redni član in I. 1976 podpredsednik SAZI J. Dobil je nagrado Avnoj (1975) in trikrat Prešernovo nagrado (1948, 1957, 1975). Umrl je 1. 1996. PROZA: Človek mrtvaških lobanj, 1929; Med potniki in mornarji. 1936; Povesti iz nekdanjih dni. 1950; Kalvarija za ras/o m druge povesti iz Prlekije. 1961; DRAMATIKA: Celjski grofje. 1932; Velika puntanja, 1937; Krajnski komedijanti, 1946; 'Pugomer, 1946; Kreature, 1948; Dr. France Prešern. 1951. Balada o poročniku in Marjutki, 1960, V ječi življenja, 1979; Krištof Dot jok KAKO SKOZI MEGLO? V študij naše uprizoritve Kreftovih Celjskih grofov lahko vstopimo z repliko Pravda-ča, ki jo izreče na samem začetku, v prvem dejanju: »Jasno mije samo to, da živimo v megli, da si domišljujemo, da je vse jasno, kar je krog nas ni v nas, v resnici /hi v tej megli nekaj hči. Kakor nabit top je ta megla, kise bo zdaj zdaj razpočila. Ob tistem svitu bomo šele spoznali, da smo pravzaprav vsi goli, da ni na nas ničesar dragega kakor gola koža človeka, ki ga je pahnilo nekaj - kdo ve kaj - v meglo, da tava v njej in da samemu sebi grize mozeg. Ali se vam ne zdi vse to strašnoj« S tem Pravdačevim razmišljanjem o brezizhodno nataknjenem izhodišču sveta in človeka v njem se nam odpira temeljna tema in poanta Kreftove verbalne, dialoško-psiho-loško napisane drame, ki zahteva v vsakem trenutku, v vsaki atmosferi, v vsaki - tako javni kakor zasebni - situaciji do konca izo-streno intenziviteto veristično-psihološke igre, ki bo prepričljivo oživela analizo razmerja med družbo in posameznikom, med javnim in zasebnim, njuno konfrontacijo inv sklepu drame zlitje javnega z zasebnim v Pravdače-vo moralno zmago in v I lormanovo intimno spoznanje o ničnosti oblastniškega stremljenja. Kreftova verbalna, dialoška, situacijsko precej statična drama kliče po intenzivnost i igre dvoboja med štirimi očmi. Skozi tak dvoboj mora v ospredje ves čas dramskega dogajanja prihajati predvsem plastično, realistično, psihološko podajanje kresanju mnenj in argumentov, s katerimi bodo posamezne dramske osebe zaživele znotraj ves čas težeče atmosfere, v kateri se oblikuje konflikt med samodrštvom iti uporom, konflikt več različnih oblik »volje do moči«, med katerimi sta najbolj poudarjeni I lertnanova oblastniško-samozadostna in Pravdačeva intelektualno-iskateljska. Glede na oblastniško samozadostnost in intelektualno iskateljstvo, na njun večni konflikt, ki ga Kreft v tej svoji drami prikazuje, trčimo predvsem ob problem pojma stremljenje. Stremljenje, analiza le-tegaje, zdi se, temeljni angažma Kreftove dramske obdelave zgodovinske teme o grofih Celjskih. Glede na problem stremljenja, različnih pojavnih oblik stremljenja, ki jih Kreft podaja s prikazom različnih družbenih slojev, v prvem planu naše uprizoritve ne more biti poskus verodostojne obuditve zgodovinskih okoliščin v zvezi z vzponom in padcem grofov Celjskih. V tem okviru, ki zgodovinska dejstva razume samo kot dramski čas in prostor, se bo potrebno izognili predvsem mistifikaciji (konec koncev je ena izmed Kreftovih tendenc v tej drami demistifikacija celjskega mita). Še bolj se moramo izogibati romanticizma, sentimentalnosti, nostalgičnosti (tako nacionalne, kakor individualne). Fokus, ki ga zahteva Kreftova drama je usmerjen na boj argumentov. Je komorna struktura, ki temelji na precizno napisanih in težkih dialogih, ki se pomikajo v bližino intelektualnih razprav. Ti dialogi imajo oh sebi malo sprostitvenih elementov, tako v smislu dinamičnosti kakor v lahkotnosti izrečenega, zato bo verjetno potrebno iskali sprostitvene elemente na vseh mestih, kjer je to mogoče. Predvsem v izogib pred težavnostjo in v izogib pred zdrsom v suhoparnost. Ti sprostitveni elementi, ki se- veda za samo sporočilo drame nimajo leže, so nakazani predvsem v komičnih drobcih, ki so natančno umeščeni vrivki spontanih na-turuo-ljudskih replik (največ jih je pri Peku). Ti uprizoritveno- sprostitveni vrivki morajo biti v celotno strukturo uprizoritve vtkani decentno, nevsiljivo, v ničemer burkaško, temveč vedno v okviru ene od oblik stremljenja. Pekovo stremljenje je tipično človeško, sponatno, do določene meje pošteno, vendar v končnem tudi koruptno, neodločni no, šibko. Prav takšna je l lirikova vloga, ki pa se, četudi je večkrat predstavljena skozi komično usmerja v trpkost Kreftovega sporočila: v zamegljenem svetu zmagujejo bedaki, ki pojem stremljenja zamenjujejo, enačijo s pojmom stremuštva. Ravno zaradi takšne realnosti sveta, v katerem živimo, stopa v ospredje citirana Prav-dačeva replika. Upodablja in 1'okusira - ves čas dramskega dogajanja prisotno - notra- njo Pravdačevo potrebo po iskanju in ubesedovanju resnice. Pravdač takoj radikalno zaostri pogled na življenje z metaforo, ki je pravzaprav njegova abstraktna teza o tem, da življenje z zatrto željo po spoznanju nima ne teže ne smisla. Pravdač terja življenje s stremljenjem, ki edino omogoča izhod iz difuznosti omenjene megle. Difuznost zaslepljuje, kaj šele, da bi omogočala korak naprej. Pravdač postavlja stremljenje v ospredje kot človekovo danost, s katero je nemara mogoče preseči zaslepljujočo naravnanost sveta. Njegov nemir, ki ga žene k resnici, presega dvoličnost, princip dvoličnosti, na katerem temelji sodobni svet. Presega skrivanje pred samim sabo. Presega skrivanje pred drugim. Presega zasebno in presega javno. Pravdač ne poveličuje na slepo. Zahteva pogovor z Veroniko. Raziskuje, tehta iu izpeljuje na podlagi danega in na podlagi veljavnih zakonov. S tem presega malenkostne interese in je za- Miro Podjed, Renato Jenček, Miha Nemec, Igor Žužek, Drago Kastelic, Tarek Rashid, Rojan Umek radi te usmeritve v stremljenje po pravičnosti pripravljen na vse. Je Pravdač le glasnik novega družbenega reda? Je samo glasnik meščanstva, ki bo zamenjalo fevdalizem in zato oprostijo Veroniko? Verjetno ni samo to. Njegove meščanske pozicije nasproti fevdalnim je verjetno potrebno brati v okviru simbola. Pravdač je na večih mestih podoben Cankarjevemu Jermanu, le da gre za ceno eksistence do konca. Interpretacij Jermanovega konca je več. Pravdačev konec je bolj ozemljen. Pravdač je sprijaznjen z ničem. Njegovo življenje je našlo cilj v tem, da je vsaj enkrat glasno in jasno izrekel resnico. To mu zadošča. S telesnostjo je že zdavnaj opravil v izkušnji z Barbaro. Veroniko ob sebi, ko se oba znajdeta v ječi, občuti drugače kakor je občutil Barbaro, mogoče je njegovo razmerje z Veroniko v nekaterih kratkih momentih analogno Jermanovemu razmerju z Lojzko. Vendar je Pravdačcva situacija scela drugač- na od Jermanove. Jermanu so dane vse možnosti, da začne znova, njemu ne ostane nič. Cankar je bistveno bolj optimističen kot Krelt. Kreft je družbeno stvaren v vseh pogledih. Pravdača, ki gre kot svobodomislec nekaj časa vštric s Trgovcem, riše sicer v boju zoper fevdalnega, oblastniškega, »kantorske-ga« I lennana kol glasnika novega časa, vendar bi Pravdač s Trgovcem in njegovim sko-mercializiranim stremuštvom verjetno slej ko prej prišel v še večji konflikt kakor s I Jermanom. I lerman v nasprotju s Trgovcem ohranja vsaj nekakšno formo veličine, enotnosti. Drži vajeti, cel sistem, ureditev v svojih rokah. čeprav si; že najavljajo spremembe in prihod meščanstva ima še zmeraj dovolj moči in podpore. Ko razveljavi sodbo ne pride do nobenega punta. Labko ohranja status quo. Bori se zase, za potomce, za sen. Drugi mu stojijo le pohlevno, slabotno ob strani. So njegovo orodje. Tudi Trgovca definira njego- va previdnost, preračunljivost in s tem uk-lonljivost. Pravdačje uporen. V vseh razmerjih je konfliktna oseba. Je vsemu motnja, čeprav je-mogočeje to njegova prednost - produkt naključja. Njegov oče je I lerman sam. I ler-manove oblastniške gene Pravdne transformira v drugačno (višje) stremljenje. Zaradi lega, kerje s svojim drugačnim stremljenjem drugačen od I lermana, ga je bolj nujno odstraniti kakor Veroniko. Pravdne je tisti, ki ves čas opozarja, da svet ne sme ostati v meglo vkovani svet. Megla, podoba, metafora zaslepljujočega principa, s katerim oblastništvo jemlje človeku gotovost in pogum, je idealno orodje manipulantov. I lerman je tak manipulant skoraj ves čas igre. Preseči tavanje, manipulantstvo, dogmatizem, dvoličnost - tudi za ceno življenja - ne pristati na tavanje v megli je tista temeljna Pravdačeva poteza, ki dramo še danes ohra- nja aktualno. Ne zanima nas torej zgodovinska faktografija, kvazi-veličina (ieljskih grofov, »tragično« sesutje I lermanovega sna. Ne zanima nas romanca med I ridei ikom in Veroniko. Romance tako ali tako ni. Zmagujejo kvazi-ničejanske, nepristne Barbare. Zmaguje fantazma telesnosti, znotraj katere so I' riderikova dejanja površinske praske, bride ri k je največji strahopetec v drami. Veroniko zataji, še preden pes trikrat zalaja. Na ta način Kreft razkrinka I lermanovo skalo, na kateri naj bi Ulrik sezidal kraljestvo. Praznina mesa, ki nima prostora za ljubezen. Trenutke Veronikine vdanosti, njene pripravljenosti viteško »umreti za ljubezen« pogazi realiteta Friderikovega emizdravega »priznanja«, da ga je kol čarovnica zapeljala. Takšen F riderik ne more biti državotvoren, kaj šele razumen in preudaren. In takšen Friderik spelje Ulriku dekle. Postopna degradacija. Od 1 lermanovega stremljenja po kraljestvu os- Igor Žužek, Renato Jenček, Miro Podjed, llorut Alujevič, David Ceh, Miha Nemec, Drago Kastelic, Tarek Rashid, Mojca Putiki tane le Friderikova telesnost/kurbirstvo, od te telesnosti le l lirikovo napihnjeno zamud-ništvo tudi kar se žensk tiče. Verjetno je to naše skupno zamudništvo posebne vrste na nek način potrebno poudariti skozi sarkazem (ne v smislu iskanja slovenske državotvornosti, izgube Samove kraljevine...). Pasji lajež kot didaskalija oziroma kot zvočna kulisa bralca/ gledalca ves čas opozarja na to, da bere/gleda igro, v kateri naj bi bil »človek človeku volk«. Pa ni. Človek je človeku dvoličnež. Dvoličnost v času fevdalnega dramskega dogajanja Kreftovih Grofov je že na tisti stopnji, ko so vsi volkovi priklenjeni na verige. Zavoljo enotnosti, zavoljo preživetja so le volčiči. Lajajo v prazno. So postarani. Z verige se trga le Pravdač, simbol mladosti, simbol mladega popadljivega psa, ki upa ugrizniti in odpreti rano, ki se upa radikalno razgaliti kot drugačnež, upornik, stremljivec k višjemu, boljšemu. Pravdač si ne zatiska oči pred resnico. Edino njegovo orožje so »človekove pravice«. Te so v času grofov Celjskih v povojih, dodal jih je Kreft sam. Aktualno vprašanje, ki pa ga Kreft s tem odpira današnjemu času, je: »So danes »človekove pravice« še zmeraj v pleničkah? « In če so, ali je v pleničkah vsaj dovolj jedkega amoniaka, ki zmore razkaditi meglo, difuzijo, ali pa so, ostajajo »človeške pravice«, le ena izmed mehkih podpor »mogočni« megli? če Pravdačevo stremljenje že ni učinkovito, je vsaj pozitivno, saj ovira to »neznosno lahkotnost tavanja« v megli. Pozitivno, ker ločuje stremuštvo od stremljenja. Ob stremljenju, ki se kaže kot glavna tema Grofov, prihaja v ospredje preplet javnega in zasebnega. Predvsem v prvi polovici drame prevladuje javno, ki doseže vrh na sodišču. Vmes je Hermanovo zasebno soočenje z otroki, ki se nam pokažejo kot sebični, stre-muški, prazni, naveličani. Pomembnejše je Miro Podjed, Igor Žužek, Stone Potisk, Drago Kastelic, Miha Nemec I lennanovo koiiflikliK) srečavanjes Pravda-čem. Vsa trenja med njima, ki se oblikujejo na javni ravni, v končni fazi pripeljejo I ler-mana do spoznanja (prepoznega), da je svet, da so njegovi potomci degenerirani, izgubljeni, brezperspektivni - naravnan izključno v izpraznjujoče iskanje užitkov brez temeljnih premislekov. Vsi: Friderik, Barbara, Ulrik so takšni. Okleščeni so vsakršnega stremljenja. Tudi ljubezni. Ne priznavajo niti stvarnosti Veronikine ljubezni, za to le-ta ugasne. I ,ju-bezen, če sploh lahko govorimo o njuni medsebojni ljubezni, se transformira med Prav-dačem in Veroniko v nekaj neotipljivega, moralno zmagovalnega... Sama ljubezen, vloga ljubezni v tej drami nima prave teže, četudi je nekaj časa na sodišču gonilni dramaturški element. Kreft problem zasebne ljubezni zaobide. Ljubezen zadušijo različni interesi. Ljubezen je torej že vnaprej žrtvovana na račun t.i. višjih ciljev. Ljubezen je zreducirana na spogledovanje, na hitro zadovoljevanje, na kvazi idilično Boc-cacciovsko pofukljavanje, ki ga simulirata Barbara in Piccolomini. Višji cilji, tudi 1 ler-manova drzna državotvornost, ob strem uš-kem ohlajevanju zdrsnejo v meglo. Čeprav je glavni konflikt drame konflikt I lermanove-ga stremljenja po močni, perspektivni ureditvi, ki ji bodo vladali Celjski grolje in Pravda-čevim stremljenjem po resnici in pravici, na koncu prevlada tista megla, na katero Prav-dač opozarja že na začetku. Zgodi pa se še nekaj: medtem ko Pravdač ostaja svojemu stremljenju zvest do konca, Hennan doseže (prepozno) spoznanje. 1 letinami se razblini megla zaverovanosti v mogočnost Celjskih. Njegovo samodrštvo, ki sicer kaže precej načelnih potez, se izkaže za banaliteto. S kom se je pravzaprav ves čas drame boril? S preplašenimi porotniki? Skupaj z njimi ga - potem ko razveljavi razsodilo in s tem sodišče samo, ki ga je sam ustoličil - potegne v meglo. Ob tem spozna/prizna nesposobnost svojih po- tomcev. Njegova vizija, njegovo stremljenje nima naslednikov. Raztrga zemljevid. Raztrga privid. V tem je pozitiven, močen, vendar za-mudniški. Spozna, da je bila vsa njegova akcija v okviru osamljenega stremuštva, trme in starčevstva, akcija nepotrebnih umorov Veronike in sina. Spozna, da mu je bil edino Pravdač po stremljenju enakovreden, celo močnejši in da bi bil kot tak edini primeren za njegovega naslednika. Preživijo stremuhi. Svet še naprej ostaja v megli. Nji nek način Kreft poudarja difuz-nost sveta tudi s tem, da nikjer do konca ne razkrije, ali je Herman res oče Pravdaču. Pa kljub temu: če že nista oče in sin po krvi, sta v sorodstvu po stremljenju. Takšno sorodstvo je pomembnejše od krvi, roda, nacije, države... Na koncu ne ubije sin očeta, kar bi bilo po zakonih narave, sploh če gledamo s perspektive fevdalizma, sprejemljivejše, za razvoj družbe ugodnejše. Svet je narobe v vseh pogledih. V takšnem svetu lahko oče ubije sina. Je I lerman s tem pogojno najbolj tragična figura Kreftovih Grofov? Marje I lerman tragičen, ker je morilec svojega sina, ali zato, ker prepozno spozna izpraznjenost znotraj življenja-megle? Kako torej v uprizoritvi skozi meglo, ki pravzaprav ni tako strašna, kot na začetku poudarja Pravdač? Ker je to začetek mojega dvajsetega sodelovanja z vami in moj zadnji uvodni esejček na mestu hišnega dramaturga v SLC Celje, izkoriščam priložnost, da se celotnemu igralskemu ansamblu zahvalim za vse, kar ste mi v štirih letih in pol dali. Hvala. Taras Kermauner REVOLUCIJA KOT TEŽNJA PO ČISTOSTI (Ob Kreftovih Celjskih grofih) I. O Kreftovih Celjskih grofih so pisali mnogi; drama, 1932, je bila večkrat uprizorjena in natisnjena, sodi med najbolj vidne, poudarjene, obravnavane SD (slovenske drame). Reprezentativno jo je predstavil akademik Moravec v Spremni besedi v zbirki Kondor, 1967; korektno, umno, primerno, zanesljivo v duhu tradicionalnega literarnega zgodovinopisja. Dovjak pa je v eseju Kako skozi me-g/o? odkril idejno-eksistencialno ozadje drame, motiv, iz katerega Kreft piše Crofe in v drami nastopajoči ljudje bivajo, predpostavko ali/in živec, ki omogoča vrednostno interpretativni sistem Cro/or-dramatika, njuno pomensko strukturo. Dovjak imenuje temeljno pobudo Krefta in dramskih likov v Grofih stremljenje, to potezo ima za pozitivno. Analizira, kako se iz pozitivne pri dveh, pri Pravdaču in Veroniki, spreminja v negativno pri Frideriku, Barbari, Ulriku itn., medtem ko je Herman na sredi med obema skupinama. Hermanovo stremljenje je veliko: postati konkurenčna dinastična hiša I labsburžanom; nihče v slovenski zgodovini - kolikor sodijo Celjski v to zgodovino - do Kardelja in Kidriča ni imel tako velikih državnih načrtov kot grof Herman. Svojemu cilju podredi Herman vse: svoje otroke, podložnike, posest, čustva, osebnost: ves svet. Ne uspe; v tem je tragičen. Sin Friderik je slabič, Ulrika z družino bodo ubili, rod Celjskih se bo končal. Obenem pa je Hermanovo stremljenje tudi samo na sebi negativno, saj grof podaljšuje družbeni sistem, ki je zapisan propadu, fevdalno družbo, plems- tvo (s klerom). Ko ga obnavlja-utrjuje, uporablja metode, ki so zoperčloveške oziroma zoperčlovečanske, ne straši se zločinov, lak sistem sam na sebi, neodvisno od (ne)uspe-ha v zgodovini, pa je zel. Nasprotuje temeljnim človekovim vrednotam, najvišjemu, kar je: humaniteti. Kreft je pristaš - določenega tipa - humanizma: takšnega, ki se začne s humanizmom v (pred)renesančni Italiji, vršiči v razsvetljenstvu, se udejanji v Francoski revoluciji, a se ne ustavi v liberalnosti kot libertar-nosti, ne zadovolji z liberalizmom kot novim razrednim gospostvom trgovsko kapitalistične denarne buržoazije, ampak se izteče v napoved (brez)razredne leve revolucije, ki bo (do)končno pripeljala na oblast dotedaj zatirano in izkoriščano ljudstvo, lak Kreft, s Pravdačem kot svojim porte-parleurjem, daje z Grofi in ostalo svojo dramatiko vrednostno interpretativni okvir realni slovenski levi revoluciji med 1941 -45. Njegove ostale tri predvojne drame omenjeni program dopolnjujejo: Kreature, 1934, z radikalno kritiko kapitalistične buržoazije, Kranjski komedijanti, 1940, z zagovorom razsvetljenstva, posebej slovenskega, Velika puntanja, 1937, s prikazom levo ljudske revolucije. Dramatika slovenskega narodno osvobodilnega boja (NOBD, Zupanovo Rojstvo r nevihti, 1944, itn.) izhaja iz teh štirih Kreftovih dram, je aktualizacija in realizacija njihove pomenske strukture. Herman mora propasti iz obeh vzrokov: ker zastopa historično preseženi družbeni sistem in ker uporablja nečloveške-zločinske metode. Kreft kol radikalni humanist predpostavlja, d;i je idealna človeška družba uresničljiva in to s sredstvi, ki niso zločinska; tudi če leva revolucija ubija, njeno ubijanje ni zlo, ampak pravično nasilje, udejanjanje re-snice-pravice-poštenja. V boju za ustanovitev te idealne družbe - komunizma — mnogi propadejo kol posamezniki, v tem so tragični, tudi Pravdač, vendar so obenem tudi heroji, kar Herman ni: na družbeno strukturalnem - kolektivnem - nivoju niso več tragični, ampak, Mrak bi dejal, himnični. Marksizem, ki je Kreftova ideologija, terja to deli-tev-vrednost. Dovjak Grofe aktualizira; pokaže tudi na tiste njihove like, ki sodijo enako v leto 2002 kot v leto 1428, ko se drama godi, in v leto 1932, ko je napisana-uprizorjena; kajli Kreft misli tudi na slovenske buržuje iz 30-let 20-stoletja. Za enoumno negativne like Grofor, Friderika, Barbaro, Jošta itn., uporabi Dov- jak izraz stremuštvo; poudari, da se pri njih stremljenje, ki je velika pozitivna poteza človeka, deformira v nekaj zasebnega, nevrednega, ničesnega, zločinskega. Medtem ko živi Pravdač iz svoje velike vizije o pravem človeku, o etično odločujočem se, o solidarnem, s po krivici preganjani, o utemeljenem na osebni vesli, zato je njegovo stremljenje vzpostaviti idealni svet, njegovo ravnanje transcendentno (prehaja danost), se negativci zadovoljujejo z užitki in to celo zgolj telesno spolnega tipa; takšni so vsi, razen minorita, patra Gregorja, ki pa je fanatik totalitarne bojevite KG (katoliške Gerkve). V njem poda-napove Kreft like klerofašizma, ki se začnejo pojavljati v Sl) kasnih 30-let, recimo Križana v Kociprovem Zasadil. 1940, polkovnika Mos-carda in jezuitskega patra Banita v Jeločni-kovi Krvavi Spanji, 1939, oziroma v po vojni nastali, a medvojni in predvojni položaj uprizarjajoči dramatiki slovenske politične emigracije, recimo Slol nika v Vornbergarje-vem Napadu, 1949, Junaka v Jeločnikovem Vstajenju kralja Matjaža, 1951, oziroma like, kakor jih v kritični luči podaja NOBD, recimo Miheličeva v dveh duhovnikih, padre Giovanni v Ognju in pepelu, 1949, in župnik Klavora v Operaciji, 1945. I ledonisti (Friderik itn.) so Kreftova kritika tedanjega propadajočega, amoralnega, v sebi vrednostno izpraznjenega slovenskega meščanstva, pater Gregor kritika KG, ki se sicer postavlja zoper to pokvarjeno meščanstvo, a z napačnih pozicij klerikalizma, ki je enako, če ne še bolj nasproten uresničevanju komunizma, kol so mu hedonisti; Gregor-KC sodeluje z danim plemiškim fevdalnim sistemom, ga ali-bizira, Gregor piše idealizirano kroniko Celjskih: analogno bo kasneje, v Kreftovem času, KG sodelovala z buržoazijo, Ogenj in pepel. Stremuštvo je samo na sebi zlo, je le zadoščenje privatnim interesom, bodisi spol- Mojca Funkl, Zvone Agrež no-telesnim, bodisi cerkveno-razrednim; tudi I lermanov veliki »celjski sen« je le privatno stremuštvo posameznika oziroma kvečjemu njegove družine. Le človek, ki sodeluje z razredom nosivcem zgodovine kot odrešilne, more stremuštvo pretvoriti v stremljenje, v to veliko vrednoto-motivacijo, o kateri piše Kosovel v pesmi Poslednje obhajilo: »svetli dih stremljenj«; Kosovel je Kreftov sodobnik in sodelavec v oblikovanju marskizma sredi 20-let. Meščani so v 15-stoletju le začasno nosivci humanitete; njihova omejenost na denarno gospodarstvo je njihova meja, ki se bo razkrila v 19-stoletju, razkril jo bo Marx, v SD Kristan (z Zvestobo, 1897) in Cankar (z dramama Za narodov blagor, 1899, in Kralj na Betajnovi, 1902). Kreft ravna zavestno, ko konča dramo s sporazumom med meščani-trgovci in novim bodočim celjskim gospodarjem Friderikom na eni in z napovedjo upora ljudstva, ki je tedaj kmečko [Puntanja), na drugi strani. Zadnja izjava Grofov je krik kmeta, ki mu je plemska oblast vzela-oskrunila nevesto: »-Prekleti grofje!«. Analogno se končajo Kreature s sporočilom: Prekleti meščani! Kdor je preklet, sodi v pekel, leva revolucija je dejanje, ki bo zločince pospravilo v nič. Analizo o družbeno moralnih vidikih Krefove dramatike in Grofov sta naredila že Moravec in literarno zgodovinopisje, Dovjak je podal ontološko-etično osnovo za delitev ljudi na zle in prave, s tem ko je razločil stremuštvo in stremljenje. V drugem poglavju naj sežem nazaj, v analizo tiste Kreftove dramatike, ki skoraj ni znana, a je šele iz nje mogoče razumeti etično-družbeno pobudo Pravdača (Ivana Tomca iz Kreatur, Gubca in Gregoriča iz Puntanje itn.). M. Dovjak je z izrazom stremuštvo zadel eno bistvenih potez današnjega Slovenca, če je človek usmerjen le v tekmo na (kapitalistič- nem) trgu in v užitke, ki mu jili omogočajo rezultati uspešnega tekmovanja, ne more biti drugačen od Friderika, Barbare, gvardijana. Zato so ti liki aktualni, so portreti današnjih Slovencev, le njihova zunanja podoba je iz 15-stoletja. Je pa neka temeljna razlika med .'JO-leti 20-stoletja in letom 2002, seveda v Sloveniji, ne v Afganistanu. V 30-letih je bilo vse več ljudi, ki so čutili v sebi motivacijo, analogno Pravdačevi, Kreftovi, Kosovelovi: stremljenje k uresniče(va)nju idealnega sveta kot komunizma. To vizijo so čutili v svoji notrini, a sojo tudi oblikovali v sočasni družbi kol kritiko, celo kot ilegalno gibanje, kol alternativo propadajočemu-negalivnemu meščanskemu svetu. Zadeve se spominjam iz lastnega osebnega izkustva, saj so prijate-Iji-komunisti Kreft, Stane Krašovec in moj oče imeli pri nas doma ravno v letu, ko so nastali Grofje, 1932, pisarno, tj. nekaj pre- dalov, v katerih so vodili sezname naročnikov tedaj ustanovljene marksistične revije Književnost; Krašovec je bil ekonomist. V Književnosti, predhodnici bolj znane Sodobnost i, je Partija kritično analizirala slovensko kulturo-družbo-politiko, kot je Pravdač ti-slo svojega časa. Krefl je bil glavni urednik, spiritus movens Književnosti. Skoz Sodobnost, tudi skoz Ljubljanski zvon, ki gaje v drugi polovici 30-let urejal Juš Kozak, pri njem pa je sodeloval ravno Kreft, se je vse bolj širila, krepila leva revolucionarna misel, tista, iz katere izhaja Pravdač. I z-la 1941 se je - celo vojaško - udejanjila, a na osnovah ne le Pravdača, ampak tudi vseh treh mladostnih Kreftovih dram, Tiberija Grakha, 1925, Nemoči in Leta 1005, obeh iz 1923. Pravdač oziroma njegovo stremljenje se je 1941 množično ostvarilo v ()F in v NOB, medtem ko se sprašujem, ali sploh obstaja leta 2002 še kakšen Pravdač, (j. človek, ki veruje v uresničitev vsaj boljše družbe, če že ne popolne; ali sploh koga navdaja stremljenje, ali sploh kdo živi iz motivacij osebne duševnosti, kakršna je značilna za pozitivne - skoraj idealne -like Kreftove dramatike? Če ne, ali so s te strani Grofje povsem anahronizem, celo smešni v svoji naivnosti? Niti neprimerni v kritiki meščanskega hedonizma (stremljivosti), kajti če ni drugačnih ljudi od listih, ki se pehajo za dnevni gmotni uspeh iti telesni užitek, potem tudi kritika teh ljudi ni smiselna; je ne le utopična, ampak celo bedasta, saj postavlja za merilo-vrednot o nekaj, česar ni, o čemer vsi takorekoč vemo, da ni. Grakh je marksistična agitka o rimskem plebsu, ki se upre napačnemu danemu sistemu, plebs vodi ljudski tribun. Grnkh je do neke mer znan, natisnjen je v Zadravčevi antologiji l /pomik, obsegajoči »slovensko eks- Damjan Trbovc presionistično enodejanko in prizore«, izšlo tudi v Kondorju 196(>. Skoraj neznana je Nemoč, čeprav jo je avtor sam uprizoril na odru mariborskega gledališča iti nato natisnil vmes med svojo prozo. Lelo 1905 pa je le v rokopisu-tipkopisu, a je od vseh treh - tudi za naš namen — najpomembnejše. Nemoč bi lahko otlpravili kot dramo v duhu takratnega ekspresionizma, v katerem ni še sledu o razredno-družbeni tematiki; drama tematizira spor v notrini mladega človeka (študenta, bolje dijaka Milka), spor med (spolnim) telesom in (čisto) dušo. Natančno ta spor oblikuje tudi Pravdača, le da je pri Pravdaču dodana razredno-družbena komponenta, ta pa obstaja že v Letu in v Grakhu. Nemoč je prav zato tako informativna, ker pokaže Kreftov vir; ta vir ni v politično-so-ciološki (kritični) analizi družbe-sveta, ampak v nravno-duhovnem, v osebno-dušev-nem, ki je pred socialnim. Mogoče je socialno kot brezosebno, ta pot vodi v stalinizem; Kreft ni hotel po nji, odtod njegov spor s Partijo leta 1940, njegovo sodelovanje-simpatiziranje s Krležo. Mogoče pa je tudi zgolj osebno brez socialnega, v to smer gre Grumov Upornik. Kreft (razen v Nemoči) oba vidika sintetizira. Mot iv Nemoči je znan iz Biblije: egiptovski Jožef in Putifarka. Gospodinja Silva je pohotnica, ki zapeljuje vse mlade dijake, stanujoče pri nji: je simbol spolnega telesa, zgolj pritlehnega užitka. Mladeniče skvari, da se nato predajajo hunpenhedonističnemu životarjenju s popivanjem in natakaricami; takšna sta Milkova kolega. Silva skvari tudi Milka, vendar podaja dramatik to zgodbo tako, da se bravcu njeno dejanje močno upre, Milko sc mu zasmili; Nemoč je nravn(ostn)a agitka, moraliteta. Milko se skoz tri prizore bori s sabo (in zapeljivko), hoče zmagati nad sabo, nad svojim — človeško razumljivim — nagnjenjem k užitku; a ne zmore. Zanj je Silva »vlačuga«, to ji tudi pove; Silva dijakom za spolne usluge plačuje, od- pušča jim del najemnine. Dijak pride k nji »kot otrok«, nič ne ve o »grehu«, ženska ga potisne v »blato«, v seks, ki se mu »zasludi«. Obupani mladenič išče nato tolažila v pijači. Dolgo prosi, da nebi »padel«, v sebi išče »moč, da se premagam«, a zmerom je nazadnje »o-na močnejša«. Kar je za današnjega — ne le mladega - Slovenca nekaj najbolj normalnega (seksizem, karnizem), je za veliko večino mladib Slovencev 20-let 20-stoletja greh, zlo, nekaj, zoper kar se je treba boriti; od zmage nad grehom je odvisen smisel življenja. Ni čudno, fla je danes izraz smisel nerabljen, odveč. Zamenjal ga je izraz uspeh. Pojmi, skoz katere se gleda Milko, so »izprijenec«; Silvi govori: »ugaja vam moja mladost in vi se hočete naslajati z njo, pri tem pa mi ubijate dušo«. Milka grabi »bolesten krč«, je »vedno bolj nemiren«, ker se ženske ne more otresti, ob tem pa sanja o Sonji, o idealnem dekletu, ki ni (spolno) telo, ampak čista nedolžna duša, vrednota kot takšna. Milko se znajde celo pred samomorom; je v dilemi; Silvi pravi, ko »se ustavi pred razpelom, poklekne in v strašni molitvi sklepa roke h križanemu«, aluzija na Jermanov prizor v 5. de-janjn / Uafjcev: »Ali mishte, da nisem tako močan, da se ubijem, preden me zgrabi to življenje... življenje, ki me ubija?« Ne zmore se ne ubiti ne pohotnice - zgolj telesnega sveta v sebi in ob sebi - premagati, zato postane kol ostali: kot Friderik, Gvardijan, Jošt, Ulrik. Nasprotno pa je Pravdač človek, ki se je zmogel upreti t(akšn)emu svetu v sebi in zunaj sebe. Dolgo je nihal, nazadnje pa našel v sebi moč za upor zlu. Zlo je v njem kol sla telesnosti in zunaj njega v napačni družbi. Leto 1905 to, kar je jedro Nemoči, dimenzionira v družbo, v čas prve ruske revolucije. Na eni strani brezobziren teror še fevdalne države, carja in policije (orožnikov, ludi Cerkve), zaščiteni z amoralno oblastjo njeni predstavniki počno, kar jim narekuje zverska samovoljna spolnost, Krefl jih imenuje »zverine«, na drugi dva nedolžna čista človeka, ki se jima je svel gospodinje Silve in Fri-derika-I lermana uprl: študent medicine Vanja in učiteljica Sonja; zveza z idealno Sonjo iz Nemoči je eksplicitna, neodvisno od tega, da je Leto delano deloma po Arcibaševu; le-daj se je Areibaševa veliko bralo, njegov roman Sanin je prevedel ravno Krašovec. Višji policijski komisar, preiskovalni sodnik in Zdravnik, vsi pijani, posilijo brezbram-bno Sonjo; posilstvo je empirično in simbolično: oblast posiljuje ljudstvo-ljudi, ga one-čašča, ga ubija, ko se to upira ali pa celo na mirnih demonstracijah, prisili ga v samomore, kakršnega je storila tudi Sonja, nič kriva, posilili so jo povsem zoper njeno voljo, medtem ko je Milko sam svobodno izbral Silvine objeme, čeprav v mukah in nerad. Posiljevalci so tipični predstavniki oblasti, celo listi, ki bi morali po funkciji ščititi red in moralo; pomaga jim - krivdo spregleda - Orožniški polkovnik (kapetan). Zdravnik ne zdravi bolnih, Sodnik ne obsoja krivili, družba je absolutno zla. Cankar takšne družbe še ne naslika, njegovi negativci, Kantor, Grozd-Gruden in Župnik {Kralj, Blagor, Hlapci), so še nekako vsaj nazunaj spodobni, v AvstroOgrski še nekako vlada moralna liberalna družba, hinavsko sicer, a barbarizacije, kol je v istočasni Rusiji, v nji še ni. Ta barbarizacija-aniinali-zaeija-bestializacija se pojavi šele z vsesplošnim propadom nravi v I. svetovni vojni in v njenih posledicah, glej Remčevi drami Magiki in Kirke, Golouhovo Krizo, Majcnove Dediče nebeškega kraljestva, Cerkvenikov«) trilogijo Greh, vse Sl) iz 20-let. Ko slika Kreft leta 1923 ruske razmere iz 1905, slika že svet, ki prodira v Slovenijo, tudi prek turš-ko-srbskega Balkana; ta svet dobi najstrahotnejši izraz v italijanskem fašizmu in nemškem nacizmu, v Sloveniji med 1941-45, z mučenji v zaporih, ki jih opisuje NORI), Bojs-tro, Miheličeve Svet brez sovraštva, kasneje Partljič v drami Za koga naj še molim?. Kreft napoveduje realistično. Pravdač je še sam, s trgovci si ne bo mogel veliko pomagati, tudi upor ljudstva -kmečki punti, Puntarja - še nima objektivno zgodovinskih šans, da bi zmagal; to situacijo uprizorita že Petin v Uiji Gregoriča in Vrhovec v Zorana, v dramah 60-ih in 70-ih let 19-stoletja. l udi leta 1905 se upor, čeprav se že pretvarja v revolucijo iu ga vodi ilegalna komunistična Partija, še ne posreči; glej Ki-sensteinov film Križarka Potemkin. Tudi Ivan Tomc v Kreaturah še ne zmaga v družbi, le moralno, kol Pravdač. A sta Ivan in Vanja (spet isto ime!) že člana ilegalne organizacije, ki jo vodi do skrajnosti odločni boljševik Lenin, ne več oportunistični menjševiki, kot v Sloveniji Etbin Kristan, ki stavke iz Zvestobe ne zaostri v revolucijo, kot jo je Lenin oktobra, 1917; Kristan predlaga celo pakt med delom in kapitalom, glej izgubljeno dramo Tovarna, 1912, kar je s stališča Lenina izda- Anica Kumer, Milin Nemec, David Čeh ja proletariata, drža Bernsteina in Kautske-ga. Ni naključje, da posveti Kreft Lelo-. »Spolnimi V.I. Lenina«. Vanjo kozaki, likvidatorji v imenu oblasti, ustrelijo, kot uporne kmete; Vanja je sam že pravi revolucionar, že sam je v napadu na zlega graščaka (iz tega graščaka je nastal v Puntariji grof Tahi) streljal in verjel no je graščaka prav on ubil. Za Krefta ta umor ni negativen; je udejanjanje pravice-resnioe-pošte-nja, kajti brez revolucije ni mogoče odstranili zla s sveta, revolucija pa je pravično nasilje, terja tudi ubijanje. Ravno tu je bistvena razlika med socialdemokratskim - Kristanovim — evolucionizmom in Leninovo, (Kreftovo, Krašovčevo, mojega očeta) revolucionarnostjo. NOB(D) ne bi bila mogoča brez notranje povezave z marksistično-leninsko revolucijo, brez gesla: zob za zob. Slovenska povojna drama, Kozakova/1/era itn., podaavtorefleksijo in avtokritiko revolucije, a to se zgodi potem, koje revolucija v Sloveniji izvršena: v/l/e/7 dobi partijski Komisar poteze Kreftovega Policijskega komisarja in Orožniškega polkovnika iz Le/«. Kreft sam uprizori eksistencialne probleme revolucije, glej Balado o poročniku iti Marjutki, vendar se kljub vsem pomislekom odloči še zmerom za Marjutko, tj. za revolucijo. III. Pravdača je treba torej brati v skladu s pozitivnimi liki Kreftove mladostne dramatike; Pravdač izhaja tako iz osebno-nravne odločitve za čistost duše kol iz socialno-raz-redne za očiščenje družbe. V začetni dida-skaliji Lelu omenja dramatik prav listo, kar postane značilno za Pravdača: »Sonja in Vanja... sta mlada..., v dobi, koje mlad človek še poln zanosa in vere v življenje, zlasti še, če je začutil v sebi poziv, da je smisel njegovega življenja samo v boju zoper vse grdo in krivično, ki ga je preveč na svetu.« Torej tudi zoper grdo, Milko, Nemoč. »Slišala sta ta glas in kakor mnogi mladi razumniki pred njima sta šla med ljudstvo in ga razsvetljevala, se sama učila pri njem, bila z njim eno in šla z njim po poteh in cestah, klancih in soteskah, skozi dež, metež in vihar svetlini smotrom nasproti.« Izrazje mladostniški, naiven v primerjavi z Grofi, katerih slog je trezen; jezik Leta je neprofesionalen, a bistvo je podano. Idealni parje narisan še deloma kot »narod-niški«, v teku drame pa se potrdi, da je že revolucionaren v dubu leninizma. Sonja je noseča, osamljena, zato obupuje: »Ne morem več. Povsod vidim le smrt. Praviš, da boga ni. Kje pa je potlej človek.« Sonja naredi samomor, ki ga Milko ne zmore. Odgovor Sonji da Vanja, ki ne popusti, kljub grožnji s smrtjo. Ta odgovor da NOBD: par Krim-Nina v Rojstvu, tudi par Tanja-Martel v Ognju. Kreft utemeljuje pozitivno religijo-ideologijo na človeku, ne več na bogu; na človeku-revolucionarju. Ko Vanja pripoveduje, kako je oblast krvavrt zadušila mirne demonstracije v Peterburgu,' pravi: »Sredi tiste krvi in bičev se je rodil nov človek, ki ne bo prizanašal nikomur, ker tudi listi, ki so krivi krvave nedelje, ne prizanašajo nikomur.« To je stališče Komisarja iz Afere: po potrebi likvidira tudi lastne ljudi. Vse določa uspeh-cilj revolucije; kar ovira dosego tega cilja, mora bili odstranjeno. Negativnih potez te talionske logike Kreft v Toti/ še ne pozna-prizna. Vanja je prišel v vas »po sklepu organizacije«. /daj se bi moral takoj vrniti; nevarnost ni važna: »Kdorse je zapisal... Gibanju, mora, kakor je ukaz. Prisegel sem.« Revolucionar se reducira na izvrševalca, to (nujo tega) Komisar iz/l/ere tudi razloži, ker je bistvo učinkovitost, ne le-postopoma vse manj - nravnost. Bolj ko se človek predaja zgolj osebni duševnosti, bolj postaja nemočen, sentimentalen, grabi ga jok, kol Milka, odtod njegova situacija, vsebovana v naslovu dra- I/Ira Podjed, Renato Jenrek, Miha Nemec me: Nemoč. Kdor hoče biti-postati močan, mora posnemati Vanjo in ne Milka. Kreft nameni veliko prostora in pozornosti posilstvu Sonje; zanj je to važno, kajti le s prikazom brezmejnega ciničnega nasilja je mogoče upravičiti radikalen upor nasilju, upor, ki se ne boji ubijanja zločincev. Niti v Grofih Kreft ne poda analognega nasilja kot v Letu, pač pa spel v Puntariji. Sl), nastala v Avstriji, ne more uprizarjati scen, kol je ta v Letu, jih še ni v avstrijsko-slovenski zavesti-izkustvu. Pohota grofa Ulrika (Urha) v Fantkovih Teharskih plemičih, 1890, je še blaga, grof zapeljuje in ne posiljuje. Plemiči sodijo zalo v benigno čitalniško dramatiko; v neprenasilnem svetu tudi ni razloga za nastanek nasilne revolucije. Revolucionar je človek, ki moralno obtožuje zl(očinc)e; danes premalo upoštevamo to nujno potezo leninista, pristajamo na trditev (obsodbo), kot da je leninski revolucionar le klavec. Tudi zato tako pozorno navajam Vanjo. Ko Vanja ugotovi, kaj so storili predstavniki oblasti Sonji, ga ne briga njegova zasebna varnost; sledi stremljenju, ki je razkrivanje resnice in obtoževanje zla: »Morilci« jim zakliče. In to reče tudi Pravdač Hermanu. »Pognali so jo v smrt, ker so ji storili silo. I jjudje, ne držite rok križem! Morili so in zdaj bi radi prikrili svoj zločin!« Revolucije brez obtožbe zla-zlib ni, ta obtožba pa temelji na stremljenju pravega človeka, da bi v svetu uresničil čistost-nravnost, ne le nove ekonomsko razredne odnose. Ce je na to čistost stali-nizirajoča se Partija vse bolj pozabljala, kot kaže Kozak v Dialogih, Rupel v Jobu, 1 lof-man v Noči do jutra, pa v času priprav na revolucijo ni bilo tako. Tudi zato je Kreftova dramatika tako pomembna: Afera tvori šele skupaj z Letom, Grofi, Puutarijo kompleksno in nepristransko sliko predmeta. Oblast obtoži Vanjo za vse zlo; Komisar Polkovniku: »Tu more pomagati le sila. Vsaka beseda je odveč.« Odveč dialog liberalne družbe, dogovori, sporazumi socialdemokracije. »Studeni jili je nahujskal in zdaj plava njena« — Sonjina - »duša pred tem množjem kol čudežna, lahko bi rekel božja prikazen, ki jili navdihuje in drasti k maščevanju.« Tretje dejanje se namreč dogaja pred cerkvijo, kamor so prinesli Sonjino truplo. Oblast pozna eno samo geslo: »Treba ga« - Vanjo—»je aretirali in zaslišati.« To geslo tematizira povojna slovenska dramatika v povsem drugem okviru: kol i( lc( >logijo-| >r;ikso vla< laj< >čc |tariijske (>1 )-lasti, policijskih zasliševaloev v Dialofph, Noči., Jobu; dva Komisarja, ki sla 1905,1917. I(m-45 med sabo v ekskluzivni vojni, se v Jobu - v drami o dahavskih procesih- poistita. Komisar: »Dokler ne bo pod ključem, ne bo miru. I lujskal bo dalje.« Polkovnik: »Vidite, kam zabredejo danes mladi ljudje! Nihilisti! Besi! Anarhisti! Bogataji! Nobenega usmiljenja! Zob za zob! Oko za oko!« Komisar: »Nastopati je treba brezobzirno!« Polkovnik grozi s smrtjo vsem, ki ne bodo sodelovali z Oblastjo: »Ali veste, kaj počenjate? Upirale se državi, puntate se zoper carja vse Rusije, zoper Boga samega, ki vam je postavil Carja.« Herman in pater Gregor govorila išlo. Postavil ga je, carja, »tla vam vlada in da kol oče skrbi za vas!« Fevdalno pojmovanje varuštva, paternalizem-avtoritarizem. »I lo-četc hodili po poti razbojnika Stenke Razina in Pugačova, ki sla za svoje zločine končala z bridko in sramotno smrtjo raztelesenja? « Polkovnik ponavlja Slomška, ki podaja v Mazutu in Nežici pravično smrt z obešenjem analognega razbojnika-rokovnjača-tobakarja Rakovega Stefana, ki ni ubogal matere-star-ševin kaj mošt ra: ker ni pristajal na fevdalno delitev družbe na »gosposko« in »podložnike«. Sovjeti so posneli film Stjenka Raziti, 1940 je bil predvajan tudi v Ljubljani, bil je mogočna propaganda za upor zoper nasil-niško oblast; videl sem ga kot otrok. Spor Vanja-Polkovnik (in ostali) se v Grofih reproducira kot spor Pravdač-1 lerman (in ostali). Vanja: »Tožniki smo, ki iščemo pravičnega sodnika! K uporom hujskate vi in vam enaki s svojimi nasilnimi dejanji in zločini.« Polkovnik Vanji: »Poglejmo si iz oči v oči. Zakiij tako zahrbtno kakor cestni roparji in nočni tolovaji«, kot Slomškov Ra-kovčan? Vanja je heroj: namesto da bi se prikril, prizna, da je votlil napad na graščaka: »Bil sem« zraven. Govori kol l ilo sredi 20-let na znanem zagrebškem »bombaškem« procesu: prizna obtožbo, doda, da je ponosen na svoje dejanje, navzoče kmete-ljudstvo pa pozove na upor: »Kaj se bojite? Ali ne boste branili učiteljice svojih otrok?« Kmečka množica se oblasti upre: »Tako se ne damo! Zločin je zločin. Ali res ni več pravice na svetu? (ilovek je božje bitje! Kmetje nismo sodrga! Zgodil se je zločin, ki terja kazen.« Revolucionarna Partija izvede to kazen, lako je treba razumeti tudi poboj vrnjenih domobrancev maja 1945; revolucionarji so sveto prepričani, da s tem le kaznujejo in lov imenu Itojan Umek, Miha Nemec, Tarek Hash id najvi.šjc sile, ki obstaja: nadrazredne Zgodovine kot šele edinega pravega boga. To pomeni krik množice: »Klin za klin!« A enako mislijo prišedši Kozaki. Nič ne pomaga, če jim Vanja kliče. »Ne streljajte! Ne branite morilcev! Bratje!« Tildi v Letu se ska-že, kaj je bratovstvo: sopomor-bratomor. Kozak tovarišem: »Dobro smo streljali, bratci!« Vanja »je dobil kar tri krogle«. Ne sledi le pogreb; za Krefta-za revolucionarja—je važnejše, da pride na oder Odvetnik, tj. zagovornik po krivici preganjanih in pobitih. Odvetnik je »alegorična figura kakšnih petintridesetih let, z bradico in brki, v plašču, podoben Leninu.« Ko vidi Odvetnik masaker, sporoči: »Drugič pridem prej.« Na vprašanje: »Kdaj?« odgovori: »Ko bo prišel pravi čas.« Po Kreftovem prepričanju (tudi prepričanju Staneta Krašovca, mojega očeta, Kosovela, bratov Klopčičev, Vladimirja Martelanca, Iva Grahorja in ostalih iz njihove revolucionarne skupine), je prišel ta čas oktobra 1907. Pripravljali so ga, da bo napočila leva revolucija tudi v Sloveniji; napoči 1941. Tedaj pa je omenjena skupina že drugačna; že se začenja čas-svct, ki ga uprizarja povojna slovenska dramatika. Kosovel umre sredi 20-let, Grahor v nemškem taborišču, Martelanca preganja Partija, Franceta Klopčiča celo obsodi na dolga leta v sovjetskem taborišču, moj oče prebije vojno v taboriščih, le Mile Klopčič in Krašovec sta v partizanih, a oba niti ne najvišje med partijskimi kadri, Klopčič le kot kapetan, Krašovec kot šifrant pri Glavnem štabu. (Postanejo pa skoraj vsi preživeli člani SAZI .) Kreftova usoda pa je posebej paradoksna in tragična; analiza te usode sodi drugam. Kreft je vse pripravil za nastop leve revolucije, tudi kot slovenske in kulturne, glej komedijante, a usoda - Partija —je hotela drugače; enako s Krležo. Moja naloga je bila napisati uvod v razumevanje Grofov, na osnovi moje analize in citatov je mogoče zlahka povezati ta uvod s Pravdačem in Graji. Naj zadošča le nekaj navedkov; komentar k njim sem podal v glavnem že vnaprej. Pravdač - tretje dejanje - »So ljudje na svetu, ki ne morejo živeti brez priskledništva in lizunstva, ki bi najrajši nosili polne sklede svojim gospodarjem samo zato, da bi videli, kako jih z veseljem praznijo.« Stremuhi-hlapci. »Po pravici nam je treba soditi, po dobri in čisti vesti.« Tako ne sodi niti Sodnik v Kralju niti sodniki na Golem otoku, Noč do jutra. Pogoj za pravo življenje je tudi življenje iz (-rosa, ki je naraven — ljubezen med Vanjo in Sonjo: »Roko je vodilo tisto usodno življenje brez ljubezni, v katerem sta živela grof in kneginja. Sovraštvo dveh ljudi, ki soju drugi priklenili.« Svoboda, naravnost, nravnost in pristnost so vrednote že prvega meščanstva; Ijuds-tvo-proletariat naj bi jih prevzela. Zoper razredno družbo: »Ne pravica človekova, temveč grofova pravica imej tu besedo. Toda ta pravica ni pravica, ker je razdelila človeštvo v stanove in pozabila, da je pred bogom in pravico vsakdo samo človek.« 1 lumanizem. Pravdač - četrto dejanje; tu obnovi Pravdač Ščukov položaj, Blagor, glej govor o človekoljubni brci, prizor zavezovanja čevlja Grozdu; le da se Pravdač ni ponižal kot Ščuka, je pa doživel isti moralni sunek, da seje odločil za pogum in spopad z zlom. (Verjetno doživi marsikdo nekaj podobnega. Jaz recimo v letih 1957-58; tudi sam sem se znašel pred svojim I lermanom.) Veroniki: »Vi ste bili samo povod. Vžgali ste poslednjo iskro v meni, ki je še manjkala.« Vedel je, kaj je prav, a se še ni mogel do konca odločiti, čakal je na namig usode; prišel je, znal ga je prav tolmačiti. (ire za vzrok v intimni not rini človeka, ki je nravno eksistencialne in družbene narave. Ponavljam: kdor ne upošteva tega momenta pri slovenskih revolucionarjih 20-let, ne razume njihovega bistva. Revolucija je miniranje vsega danega sveta, a prvenstveno zaradi duševno nravnih vzrokov: »Pripravljen sem na vse... Bi se moralo zgoditi, kar bi razgnalo te zidove, kar bi nas sprostilo vsega oklepajočega, da bi dihali svobodno, močno, zdravo.« čisto stremljenje je edini človekov odgovor na dezorientacijo, obup, praznoto, ki jo doživlja Veronika v ječi po Friderikovi izdaji, a je obenem tipična za današnje Slovence, najjasneje jo je izrazil Smole v Zlatih čeveljčkih., za njim pa mnogi, Matjaž Zupančič \ Slastnem mrliču itn. Veronika: »Vse je tako prazno v meni in okrog mene.« Pravdač najde pot, da se izvije iz nesmisla: »Storil sem to« - uporniški govor, spor s I lermanom in oblastjo - »premišljeno in zavestno. Ničesar ne preklicujem in ničesar ne zanikavam.« Oblika je retorično herojska, agitka, sporočilo pa bistveno, podpiram ga. Na l lermanov veliki govor o tem, da je pravica na strani trde pesti, odgovarja Pravdač z vero v novo in šele edino pravo pravico. Te vere kot vere v družbeno akcijo povojna slovenska dramatika-zavest nima več: »Vaša trda pest ni večna in tako tudi ni vaša pravica večna.« Tudi Komisarjeva-partijska n Afere ni. Tega Kreft še ne ve, ne more - noče? -vedeti: »,|e izven vaše grofovske pravice in pesti še neka druga pravica, ki je proti vaši in postaja močnejša — pravica človeka. In če hočete, tudi pest. Ta pravica je nositeljica nove misli, novega človeka...« Pravica revolucije in Partije; a tudi ta se obrabi, postavi na glavo, pade; glej Kozakovo Legendo o svetem Che. Barbara Pravdaču, ki je v ječi: »Kaj imate zdaj od svojega zagovora?« Pravdač: »Cisto vest.« To je drža Ščuke, Maksa, Jermana; Kreft je na tej ravni dedič Cankarjeve dra-matike-platforme. Pravdač je močen, ker je šel skoz isto izkustvo kot Milko, a ni obupal, se ni zapil kot Milko, ne naredil samomora kot Sonja; svoje gnusno telesno-spolno izkustvo z Barbaro, ta gaje v Konstanci (Kostnici) zapeljala kot gospodinja Silva Milka, je nravno-eksistencialno notranje predelal; pomagal mu je pogled na gorečega heretika I lu- sa, na njegov »pravični čisti obraz. Med molitvijo v cerkvi«, Pravdač je bil tedaj duhov-nik-menih-minorit, »sem občutil, daje I lus nedolžen in da bi bilo treba sežgati vse tiste škofe in kardinale s papeži vred in s kraljico.« Revolucija izvira iz težnje po čistosti, nedolžnosti. »Koprena je padla za vedno, zapustil sem samostan, bodil sem po svetu, iskal resnico in pravico.« Kot Sin v Kocbekovi 192.') napisani drami Mali in sin, Kocbek in Kreft se v tej točki odločitve za upor-revolu-cijo skladata. Pisti, ki danes kritizirajo revolucijo kot en sam izraz zl(očinstv)a, ne upoštevajo Prav-dačevega (Krleževega, že Shakespearovega, Kvripidovega) spoznanja, da je ves dani svet sezidan na zločinu: »Kako so revni žovneški vitezi prišli do treh zvezd. Prek pokolov, požigov cerkva in tujih posestev, prek številnih trupel svobodnjakov in podložnikov.« To je že Cankarjeva teza v Kralju o Kantorju, že Vrhovčeva v Zoranu, velja za plemiče in za klerike. Revolucija je odgovor na to, odgovor s silo. Herman: »Kar koristi meni, to bom storil. Vse drugo mi ni nič mar.« To je drža današnjega slovenskega libertinizma. Pravdač: »Iz tega sledi borba, zob za zob, oko za oko.« I lerman: »Da, toda danes sem jaz močnejši.« Pravdač: »Močnejši ste, toda pravica kljub temu ni na vaši strani.« Revolucionarji so prepričani, da je na njihovi; Kreft je bil nemalo upravičen do t(akšn)e sodbe. Povojna slovenska dramatika pa ne več; glej razmerje med pravico in močjo v Smoletovi Antigoni, v Strniševih Ljudožercih. Kreftovi Celjski grofje ne obsegajo vse resnice, v določenih točkah so naivni, preveč preprosti. A brez komponente, ki jo —čeprav enostransko —zastopajo, resnica ni kompletna. Zal današnja slovenska zavest premalo upošteva Kreftov vidik, kakor ga je nekoč preveč. Kritična analiza naj bi dopuščala obe plati. Mislim, da je danes že čas za to: da človeku ni več treba biti zaslepljenemu. JOŽEF ROPOŠA NAGRAJENEC FESTIVALA BOSANSKOIIERCEGOVSKE DRAME Na Festivalu bosanskohercegovske drame v Bosanskem narodnem gledališču \ Zenici je Jožef Ropošu za vlogo Rude, v naši uprizoritvi Sidranovega besedila Moje srce je v Zvočniku ostalo, prejel Nagrado za aajbidjšo igralsko kreacijo. ZIJAM A. SOKOLOVIĆ, ABDULAH SIDRAN NAGRAJENCA FESU VALA BOSANKOI IERCEGOVSKE DRAME Na Festivalu bosanskohercegovske drame v Bosanskem narodnem gledališču v Zenici je Zijah A. Sokolović, režiser naše uprizoritve Sidranovega besedila Moje srce je v Zvočniku ostalo, prejel Nagrado za najboljšo režijo. Avtor Abdulah Sidran je na istem festivalu prejel Nagrado za najboljše uprizorjeno gledališko besedilo, napisano v bosanskem, hrvaškem