Milan Ljubic: Gospe Rapi v slovo
Gospo Rapo sem spoznal pred 57 leti na tretjem Jugoslovanskem filmskem festivalu v Pulju, od koder sem prvič poročal kot dopisnik Mladine, Golobradi gimnazijec sem bil deležen vsestranske pomoči starejših. Rapina naklonjenost do mladih meje verjetno spravila v radijske oddaje o filmu, kjer sem postal redni sodelavec. Naslednje intenzivnejše sodelovanje seje začelo čez leta, ko je Rapa postala članica programskega sveta Viba filma. Spomnim se njene naklonjenosti nekaterim projektom, na primer scenariju Vitana Mala Teci, teci, kuža moj, poznejši filmski uspešnici Sreča na vrvici. V šali smo se spraševali, ali je temu pripomogel Rapin hišni pes. Skozi ta programski svet so šli tudi scenariji Vdovstvo KarolineŽašler, pa Idealist, Ko zorijo jagode, kljub skepsi tudi To so gadi. Seje so bile resne, razprave še bolj, a srečanja ob kozarcu in prigrizku, ki smo jih imeli enkrat ali dvakrat letno v prijaznih okoljih starih ljubljanskih gostiln, ko so se »programčiki« razvneli v povsem drugačnih razpravah od uradnih na Vibi, to so bile prave ure resnice.
In nazadnje Ekran. Na svetu revije smo razpravljali, da bi bila slovesna podelitev nagrade za življenjsko delo v dvorani Slovenske kinoteke, odprta za javnost, v filmskem okolju ... Ni mi jasno, zakaj je bilo treba tako ugledni osebnosti slovenske publicistike na področju kulture priznanje za življenjsko delo podeliti v kletnih pisarniških prostorih uprave Kinoteke, kije Ekranov založnik. A po opravljenih formalnostih izročitve priznanja in čestitkah so se navzoči z gospo Rapo vred tako razživeli in razgovorili, da sem kljub dolgoletnemu poznanstvu izvedel marsikaj novega. Nenadoma je pisarniško okolje postalo domače, toplo in prijazno.
Vsako slovo je majhno umiranje. Taka poslavljanja so kot konec pri filmu: zgodba se konča, podoba izgine, v dvorani se prižge luč, ljudje gremo na cesto in tam teče življenje dalje.
Neva Mužič: Vedno naprej
Rapi Suklje, ne toliko v spomin kot v spodbudo, da je treba naprej. Vedno naprej. Do zadnjega diha kot ona. Bila je še polna načrtov kot vedno, na klavirju razporejena opravila, ki čakajo, pred ekranom filmi, kijih je tako rada vsaj enkrat tedensko gledala.
Tudi v gledališče je še vedno rada hodila gledat prijatelje na odru, ki so vedeli, zakaj sojo povabili. Veseljejeslišati spodbudno besedo; kaj je potrebno popraviti, pa se je razbralo takoj za besedico »ampak«, čeprav je bila intonacija še vedno v duru.
Pri filmu ni bilo nič drugače, morda le kanček bolj strastno. Spomini iz Pulja so skupinska slika vseh novinark pred vrati novinarskega središča in tehtne, navdušujoče besede, poslane po telefonu v radijsko hišo, njen prostor delovanja. Tam je tudi sprejemala in spodbujala sodelavce oddaje Gremo v kino. Znanja in dela ti ne more nihče vzeti, je nekoč dejala mimogrede, a v spominu je ostalo za vedno. Kot tudi vse modre misli in predlogi na sejah raznih svetov in uredništev, ki so pomagali premakniti z mrtve točke marsikatero zagato. Ona je to preprosto znala. Nobene misli ni vsiljevala, večinoma je posegla v pogovor le, če je tako naneslo. Kot ilustracija zgodovinskih dejstev in lastnih izkušenj - še sploh tistih iz taborišča, o katerem ni veliko govorila in ki soji dajali posebno, neuničljivo moč, pa tudi spoštovanje do ljudi - vedno v prijetni, tekoči pripovedi, ki ji humor pa tudi ironija nista bila tuja. Nobene sledi zapovedi ali spodbijanja mnenj; dobro je vedela, da je beseda lahko tudi nevarna.
Veliko tega je najti v njenih prevodih literarnih pa tudi teoretskih del in še sploh v lepem številu uvodnih študij zbirke Sto romanov. Kljub vsemu je bila beseda tista, ki jo je še posebej skrbno gojila, in brez nje ji skoraj ni bilo mogoče zadremati v spanec.
Ni dolgo tega, kar je zaspal njen kosmatinec, njene zadnje besede pa so bile namenjene vsem bližnjim: povabilo na čim prejšnje snidenje. In res, kadar gledaš stezo preko travnika, slišiš pasji lajež, si zaželiš branja ali se bliža kateri od filmskih festivalov, se na nek prijeten način spet srečamo.
Dr. Neda Pagon: Slovo od Rapinega stoletja
Kar slišim jo, kako mi je kdaj, ko sva se vračali s kakšnega podobnega žalobnega trenutka - in v štirih desetletjih najinega poznavanja jih je bilo veliko - rekla: »Also, veš kaj, kdo pa to potrebuje, so zu sagen.« Obredi poslavljanja ji res niso bili blizu, meni pa njen odhod pomeni bolj zaresno, dokončno in osebno slovo od dolgega 20. stoletja, kije bilo njeno stoletje, saj se v tem našem ni več prav dobro počutila.
Rada bi, da bi te moje besede pomenile nekakšno vezivo med stoletjema in med generacijami. Gospa Rapa Šuklje in njena rodbina postajata del kulturne, družbene in družabne zgodovine in prav se mi zdi, da poudarim pri nas sicer redko zaznan naturni lok enega življenja, kije zajel nekaj družbenih sistemov in veliko surovih prehodov, skozi katere pa so nekateri ljudje prišli moralno nepoškodovani - in gospa Rapa Šuklje je zgled za to, ker je postajala le še bolj rahločutna, karakterno neomajna in le preudarnejša v presojah.
Njena svetovljanska privrženost slovenstvu, vsemu naprednemu v svetu in enakopravnemu med ljudmi je Izključevala pravzaprav samo eno - neumnost, »borniranost duha« po njeno. Njeno oblikovanje in odraščanje se je godilo v intelektualnem meščanskem in mestnem okolju, a opredelitev za Osvobodilno fronto, za partizanstvo, za spreminjanje sveta v pravičnejšega ni bilo uporništvo, ampak drža, ki svojega porekla in meščanskega sveta ni zanikala, ampak je iz njega v nov svet vnesla ne kontinuiteto, ampak duhovni kontlnuum nekega razvojnega družbenega loka. Tu kajpak ne gre za kakšno razredno stališče, ampak za zgodovinsko evolutlvno prehajanje in zraščanje med družbenimi sloji slovenskega 20. stoletja, ki je fenomen, vreden resne pozornosti, in katerega zelo celovit, celosten, nerazcepljen In vsestranski zgled je bila tudi gospa in tovarišica Rapa Šuklje. Zato je bila tudi njena privrženost boju za žensko enakopravnost in enakovrednost nekako posebna, svojska, bolj ponotranjena In manj aktivistična; to ni bil boj za »lastno sobo«, ampak boj za lastno sobo drugih - kar je navsezadnje tudi naloga intelektualca: da namreč tisto, kar je nevidno, pa če še tako žgoče potrebno, naredi vidno. Ni marala primerjav, a eno tvegam: bolj je bila Rosa Luxemburg kot Clara Zetkin.
Štiri desetletja sva se družili predvsem ob knjigah, gledališču, ženskem vprašanju in cigaretah. Spoznala sem jo z največjim in ponižnim spoštovanjem, od nje se poslavljam s še večjim. A zdi se mi, da je tudi ta trenutek svojega odhoda na nek način izbrala in si na koncu rekla: »Tu l'as voulu, George Dandin.« Nocoj bo v drami premiera, Misterij Buffo; kako prikladno, a Rapin sedež bo prazen.
Zoja Skusek: Trije časi z gospo Rapo
<
cc
Starši so me komaj petletno {še nisem S znala zares brati) peljali v kino, po koncu pa S smo tekli, da smo ujeli še en film v drugem	g
kinematografu.Tisto so bili čisto zares časi radia in kina. V sobotah zvečer radijske igre, v sobotah popoldne oddaja Po kinu se dobimo. Navili smo si budilko, da oddaje ne bi zamudili. Najprej avizo iz Odrskih luči, potem prijeten glas gospe Rape. Sicer tudi glasovi drugih, a predvsem njen, zelo značilen, razpoznaven, nič kaj napovedovalski. Za poslušalca, zlasti mojih let, ne predolge, a informativne in osebne kritike, ki so nas vodile po filmski džungli. Kaj je »treba« videti in zakaj. Česa ne. Tudi zakaj. (Šli smo gledat
vse, film je bil umetnost povojnih množic.) *
Listam indeks. Prvi letnik; Rapa Šuklje, Uvod v radio. Ocena: prav dobro. Moja nemarnost: gospa Rapa je bila blaga profesorica, in če bi le malo več časa posvetila izpitu, bi ga naredila z odliko. A to so bila revolucionarna leta In študirali smo druge reči.
Predstavljala nam je radio, učila, kako pisati radijske igre, predavala o velikanskem vplivu, ki ga imajo mediji, tudi radijski:Orson	^
Welles, Vojna svetov. Ljudje, Newyorcani, so pred Marsovci množično bežali zdoma ... Veliko pozneje sem ji rekla: »Dveh reči se najbolj spomnim z vaših predavanj. Vojne svetov in vaših ekstravagantnih oblačil.« »Ni malo,« je odgovorila. In še: »To je bilo
tako davno...« *
Tik pred koncem stoletja smo se pri naši založbi namenili izdati Lastno sobo Virginie Woolf. Prosili smo gospo Rapo, da delo prevede in napiše spremno besedo. Novih tehnologij ni marala, rekla je, da je prestara, da bi se začela učiti na novo, pa Še računalnik je čisto neoseben. Svinčnik, kuli in nalivnik - to je čisto nekaj drugega ... Njen prevod je bil napisan na roko. Imela je gospo, ki ji ga je že čisto »sfriziranega« pretipkala v računalnik.
Virginia Woolf je bila »njena« avtorica, glasnica feminizma po njeni meri. V spremni besedi je napisala: »[...jženskam [je bilo] v preteklih stoletjih kratko malo nemogoče, zagotoviti si razmere za umetniško ustvarjanje, S ki terja zbranost in čas. Niso 'pile vina in imele E las tnesobe'. Po zaslugi zakonov in običajev so	i
bile revne, brezpravne, neizobražene, povsem e odvisne od dobre volje mož in očetov, veliko 5
i/i
Z <
cc
LU
S
s g
s <
DC
O
s
prezgodaj prisiljene v možitev in - večinoma
-	obremenjene s kupom otrok.«
Gospa Rapa je imela »razmere za umetniško ustvarjanje, zbranost in čas«. In to je dodobra izkoristila. Zapustila nam je prelepa besedila, prevodna in izvirna.
Marjan Strojan: Iztek ustvarjalnega življenja
Glasba iz Chaplinovih Odrskih luči je kot avizo filmske oddaje prvič zazvenela na tedanjem ljubljanskem radiu oktobra leta 1961, ko je sobotno oddajo Po kinu se dobimo pet minut čez peto popoldne nadomestila nova oddaja Gremo v kino z novimi sodelavci Irmo Flis, Tomom Mar-telancem, Vesno Marinčič, Marino Golouh, Mišo Grčar, Nevo Mužič in drugimi, Nova je bila tudi urednica in avtorica filmske oddaje
-	Rapa Suklje, ki je po tedanji navadi svoj radijski glas prepustila dolgoletni bralki te oddaje - Ivi Korošec.
Rapa Suklje seveda ni bila novinka v kulturni redakciji Radia Ljubljana. Na radio je prišla že leta 1948, in to naravnost s filma, s Triglav filma, kjer je bila krajši čas zaposlena, med drugim kot script girl pri prvem slov-
enskem celovečernem zvočnem filmu. Bila je še študentka, čeprav z diplomo pravnice v žepu, saj je takrat študirala umetnostno zgodovino pri prof. Steletu, svoje znanje pa je nato vsestransko dopolnila s študijem svetovne in primerjalne književnosti pri prof. Ocvirku. To je bil tudi: čas njenih prvih večjih prevajalskih podvigov, prevodov Emily Bronte (Viharni vrh), Charlotte Bronte (Villette), Oscarja Wilda (Slika Doriana Gra-ya), če omenim samo nekatere, pa tudi že čas ukvarjanja z legendarno zbirko Sto romanov, ki jo je zasnoval njen profesor in v katero je prispevala pomembne prevode in spremne študije.Že pred tem seje uveljavila s knjižnimi in gledališkimi ocenami tako na radiu kot v tisku, s filmskimi kritikami in z ocenami ter s poročili S festivalov pa ni polnila samo radijskih minut, ampak tudi strani novoustanovljene revije Ekran, pri kateri je sodelovala od samega začetka.
Rapa Šuklje je filmsko področje na radiu prevzela leta 1957. Z oddajo s stalnim urednikom, ustaljeno zvočno podobo in s prepoznavnim slogom pisanja se je pri nas izoblikoval standard aktualnega, a premišljenega poročanja iz filmskega sveta, ki je dobilo s tedensko oddajo tudi potrebno
minutažo, čeprav seje ta kasneje zelo spreminjala in je leta 1978 oddaja Gremo v kino za tri mesece celo izginila s sporeda. Toda prijazni glas napovedovalke, lepa glasba, preudarna kritiška beseda in predvsem Rapino pisanje in urejanje oddaj, kije povzemalo in uveljavljalo najboljše, kar je tedaj premogla slovenska filmska kritika, saj se je iz revije Ekran, z Dela, Dnevnika in od drugod v oddajo tako ali drugače prelivala vsaka nova generacija piscev in publicistov, je oddajo povzdignilo v eno najbolj priljubljenih govornih oddaj ljubljanskega radia in vodstvo je moralo popustiti.
Ne le v življenju, tudi na radiu je ta aristokratska in izobražena gospa imela svoje nasprotnike, toda prijateljev je imela neskončno več. Njena lepa, vselej dobrohotna, a tudi odločna beseda je ponavadi našla svoje mesto. To je Rapi Šuklje s priznanjem revije Ekran za življenjsko delo pred meseci potrdila tudi zdajšnja generacija filmskih kritikov. Lepši iztek ustvarjalnega življenja si je težko zamisliti. Starejši so morda modrejši, toda mladi imajo zmeraj prav.
Gorazd Trušnovec: Večja od prostora, ki mu je pripadala
Kot večina domačih (filmskih) publicistov se je tudi Rapa Šuklje s filmom intenzivno ukvarjala le v krajšem obdobju svojega življenja. Kljub temu pa je tudi na tem področju, kot na številnih drugih -pravzaprav vseh, ki se jih je lotila - pustila globoko in neizbrisno sled, film pa je ostal prva ljubezen njenega življenja.
In ta ljubezen, ki je tako prefinjeno pros-evala skozi njene tekste, je tista za današnjo generacijo kritikov temeljna dediščina Rape Suklje, kiji skušamo slediti. Afirmativen pristop do snovi, globoko poznavanje širokih umetniških področij in humanistike, kulti-virana in uglajena artikulacija, dostopnost in sposobnost posredovanja zahtevne strokovne snovi, iskrivost in lucidnost misli, duhovitost.Ter pokončnost in samostojnost, ki sta za kritika prvi pogoj. Na kratko rečeno, Rapa Suklje je bila in ostaja še naprej večja od prostora, ki mu je pripadala.
Ne nazadnje bi omenil še njeno vztrajno borbo za žensko enakopravnost. Pri reviji Ekran sledimo njenemu poslanstvu tudi na tem področju. Ne zato, ker bi bil to nekakšen program, ampak ker so za nas enake možnosti in enaka zastopanost samoumevne. Menim, da ji je ne le kot soustanoviteljici Ekrana, ampak tudi kot 50-letni sopotnici revije, to ugajalo in da smo seji s tem aktivnim delovanjem najbolj poklonili.
Matej Venier: Neizbrisen pečat Rape Šuklje
Vsem, ki so poznali Rapo Šuklje, vzvezi z njo neogibno pride na misel beseda »gospa«.To je namreč resnično bila, po rodu in značaju. Rodila se je v ugledni meščanski družini -podoba njenega deda zre skozi ščipalnik z velikega portreta v Narodni galeriji; Fran Šuklje, cesarsko kraljevi deželni glavar kra-jnski, strankarski vrstnik in zakleti sovražnik znamenitega ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Visoko meščanstvo, kakršnega danes ni več; družbeno okolje, v katerem je bogastvo prinašalo obveznosti; pomenilo je dolg do družbe in naroda in se marsikdaj pretapljalo v izobrazbo in ljubezen do umetnosti, v kulturno in humanistično vednost višjega reda.
Pripadala je ne tako zelo številni skupini kulturnih delavcev, ki so po vojni z razgledanostjo, zgledom in vplivom dosegli, da
so se svinčeni časi na kulturnem področju hitro končali in daje generacija, kiji pripadam, odraščala ob velikih delih svetovne književnosti ne glede na to, v katerem času in duhovnem prostoru so nastala.
Bila je med tistimi uredniki, ki so kulturi na nacionalni radijski postaji izborili avtonomen status in dali njenemu programu širino in svetovljanski lesk, ki naj bi ju še danes negovali kot njeno najdragocenejše izročilo. Pripravila je nešteto odličnih literarnih oddaj in intervjujev; med slednjimi velja omeniti pogovor z Angelo Vode, ki ga je posnela in predvajala daljnega leta 1978. Za to sta bila nedvomno potrebna več kot običajna upornost in državljanski pogum.
Ko se poslavljamo od gospe Rape, odhaja od nas tudi delček zgodovine: trpke in krute. Kot aktivistki Osvobodilne fronte ji je ta med vojno prinesla pekel koncentracijskega taborišča, po vojni pa kot pripadnici meščanskega razreda in ženski odrinjenost na rob: bila je sicer »naš človek«, koristna, zaradi znanja in razgledanosti celo nepogrešljiva, vendar ji povojni sistem nikoli ni docela zaupal in ji je to po malem venomer dajal vedeti. Izkušnja taborišča je ni zagrenila: morda se zaradi nje ni nikogar bala; morda ji je dajala uglajeno, a nepopustljivo odločnost, s katero je zagovarjala svoja stališča in se zavzemala za tisto, kar je imela za pravično in prav. Njena odmaknjena, neosebna, v resnici pa neizprosna ironija je še vedno del organizacijske kulture na programu Ars, ki mu je posvetila večino svojih službenih let.
Njen prevajalski opus jo umešča med največje mojstre tega plemenitega poklica pri nas: pripravila je množico zglednih, iz popolnega poznavanja vsakokratnega družbenega in zgodovinskega konteksta porojenih prevodov mojstrovin. Kdo ve, zakaj sama ni ustvarjala? Morda seje docela izrazila v prevodih; vsekakor je marsikateri odlomek v njenih spremnih besedah k delom zbirke Sto romanov literarna dragocenost. Naj se v imenu njenih nekdanjih sodelavcev in ustanove, ki ji je pripadala, poslovim od nje s pretanjenimi stavki iz spremne besede, ki jo je leta 1965 napisala k romanu Gospa Dalloway Virginije Woolf; pisateljičina podoba in usoda sta se je očitno globoko dotaknili: »Iztanjšana preprostost njenih pričesk, skrbno zatišana uporaba lepo-til, zavih ovratnika, poblisk dragega kamna, vse ustvarja tisto ubranost, r/sfoi/a/ifnosf, občutek miru in dokončnosti, ki naj obdaja
veliko pisateljico in damo. Toda posnetki, ki "i niso namenjeni javnosti, govore čisto nekaj < drugega. Pripovedujejo o samotni ženski,	S
kiji minevajo leta sredi večno obnavljajoče	5
se narave, neprestano, nezadržno, o zmeraj 3 daljših sprehodih, zmerom tišjih večerih, zmerom globljem občutku nepovratne izgube.«
Spremni besedi sledi prvi stavek romana: »Gospa Dalloway je rekla, da bo rože kupila sama.« Tokrat jih bomo položili gospe Rapi na grob.
Dušanka Zabukovec: Rapi Šuklje v slovo
Gospa z Beethovnove, kot so jo slikovito poimenovali, je bila zame nekakšna spremljevalka vsakdanjega dogajanja že iz mladosti. Ljubiteljica filma, tako kot jaz. Urednica oddaje Gremo v kino, katere avizo meje spremljal iz tedna v teden. Prijateljica in sodelavka moje mame Marjane Vojnovič, prav tako dolgoletne radijske urednice priljubljenih nedeljskih večernih oddaj, morda najbolj znane potem, da je z njenimi besedami govoril Marjan Kralj. Dolgoletni radijki sta se srečevali in obujali spomine vse do pred kratkim, ko se je Rapa prišla poslovit od prijateljice Marjance.
Šele takrat, ko je tudi mene posrkala slast	S
prelivanja tujih književnih umetnin v domači jezik, sem izvedela, daje Rapa tudi književna prevajalka. Sicer ni bila članica Društva slovenskih književnih prevajalcev, kar je le dokaz, da članstvo v strokovnih društvih ni pogoj za spoštovanja vreden prevodni opus. Seznam avtoric in avtorjev, s katerimi seje Rapa družila kot prevajalka, je bleščeč. Med njimi najbolj izstopajo nemški pisatelj Alfred Doblin z romanom Berlin Alexanderplatz in cela vrsta britanskih mojstric in mojstrov peresa in slavnega imena: sestre Brontë, Virginia Woolf, Katherine Anne Porter, Edith Wharton, Thomas Hardy, Aldous Huxley, Oscar Wilde, pa tudi Daphne du Maurier in Han Suyin.
Z Rapo Suklje in njeno literarno poust-varjalnostjo sem se zadnjič - in menda tudi prvič - srečala na odrskih deskah ob njenem prevodu Wildove Slike Dodana Graya, ki gaje po nemški priredbi Johna von Duffla pripravila za ljubljansko Dramo. Kako že reče Basil na začetku drame? »Vsak dober portret je avtoportret umetnika.« Toda vsak	£
dober prevod zabriše avtoportret prevajalca. E Osta ne I e »lepota, kije neke vrste genialnost.« 2 In spomin na Rapo Šuklje bodo z vseh strani s vedno spremljale le lepe besede.	S