NEJC BERNARD sem jaz imenoval nesmiselni zlogi, 
Škofja Loka ti pa madžarščina. Sanjal 
sem, kako si se sklonila 
MAJA k meni in mi povedala, 
da grešiš. Takrat še 
nisem vedel, zakaj te 
sanjam tudi, ko si zraven mene. 
Maja, 
tisti večer, ko si spala le nekaj 
metrov proč od mene, v 
postelji študentskega doma na Ajtosi 
Diirer Sor, soba 208, sem te gledal skozi 
temo nepremaganih dimenzij, 
neraziskanih meglenih 
sanjskih povezav, ali pa 
tisto jutro, ko sem spal 
ob tebi, ko si sedela 
za pisalno mizo in se 
učila na pamet nekaj, kar 
Opoldne si mi v 
madžarščini naročila kosilo. 
Jedla sva v madžarščini. 
Tudi smejala sva se v madžarščini. 
Nikoli ne bom pozabil, kako 
si izgovarjala suldhasaburgonva. 
Ves čas me je spreletavala 
misel, 
da so vsi, Eva in Mateja, Blaha Lujza, 
207 
John, Judit in Imre, še celo Prebudil sem se v simplon 
Csepeli, in cela ekspresu. Tudi ko me je 
Becsi utca, tam samo zaradi kondukter spodil v drugi 
naju. razred, sem bil še vedno 
s tabo. 
208