Slovenski narodni ponos. IX. Ponosni bodimo Slovenci tudi na svoj jezik, ki je na svetu jeden najkrasnejših. Izmed živečih jezikov, ki je govore prosvetni narodi, so najlepši slovanski; to ve vsak, kdor jezike pozna. Med slovanskimi pa, dasi so si bolj ali manj podobni, vendar zopet slovenski združuje v sebi razne vrline v toliki meri, da ga nadkriljuje menda le jeden. Slovenski jezik je na prvo bogat. 2e na glasovih; črk pišemo sicer le 25, ali s tem ni rečeno, da imamo tudi ravno toliko glasov; teh ie mnogo več in le radi tega izhajamo s 25 črkami, ker z jedno poznamenjujemo po več glasov. Med glasovi se nahajajo torej tudi takšni, ki so drugim narodom popolnoma tuji, kakor na pr. Nemcem z in ž. Pravo bogastvo našega jezika pa se odkriva še le v besednih oblikah. Že samostalnik jih ima s svojimi 3 števili in 6 skloni 18, še več pridevnik; kaj pa naj rečemo o obilju oblik pri glagolu, v kojem se moč in krasota slovenskega jezika Se le prav razodeva? Tujec se našemu glagolu ne more prečuditi, kajti na jednem iedinem slovenskem glagolskem deblu se da več pomenov proizvajati, kakor na katerega bodi neslovenskega jezika vseh besednih plemenih skupaj. In kako krepke so vse naše oblike, kako polnoglasne njih končnice! Vsaka izmed njih je v primeri z neslovanskimi buien junak zraven hromih starcev. Cela knjiga bi se dala napisati o našega jezika prednostih, ki izvirajo iz bogastva oblik, a >Slov. Gosp.« nima prostora, da bi se v jezikoslovnih študijah razpuSčali na široko; zato hočemo raje povedati, ali in kako bogastvo glasov in oblik jeziku priduje. Ker imamo vse, kar gleštajo drugi neslovanski narodi, in ker smo bogatejšemu jeziku privajeni, se nam zdijo tuji jeziki jako lahki, in prisvajamo si je, kakor izkušnja kaže, igraje, dočim se na pr. Nemec našega jezika navadno do smrti ne nauči. Dobro vemo, da nam tudi naš bistri duh olajšuje učenje drugih jezikov; a souzrok prikazni, vsled koje slovimo, je brezdvomno bogastvo glasov in oblik našega jezika. Doslej nam je zmožnost, tako lahko učiti se drugih jezikov, sicer menda več škodila nego koristila, ali upamo, da bo to odslej, ko v narodni zavednosti napredujemo, drugače. Drug jezik znati, ni svojega prodati. Bogastvo glasov in oblik pa daje tudi jeziku melodijoznost in krepkost, da zveni na uho kakor mogoena godba, dočim se jezik, revnejši na glasovih in oblikah, sliši dolgočasen in enoličen, kakor klepanje kose. Naš jezik pa je tudi bogat na besedah, tako bogat, da ne stoji niti za najbogatejšim. Nemci se kaj radi bahajo s to svojo bogatijo, ker so sploh bahači in ker slovanskih jezikov ne poznajo. Primerjai pa naš slovar, ki ga je izdal prof. Pleteršnik s katerim bodi nemškim, tudi največjim, koliko besed šteje? 100.000. NemSki pa tudi ne veC. Tako stoji stvar sedaj, ko so Nemci na vrhuncu kulturnega razvoja, mi pa v kulturnih povojih; kakšen pa bo naš besedni zaklad, kadar bodemo mi imeli le polovico prosvetnega pota za seboj ? Res je, da nam marsikaterokrat manjka besede za to in ono, dočim Nemcu in celo še nekterirn izmed nas nemška beseda o tistem predmetu gladko teče; ali je pa s tem dokazano, da slovenski jezik dotičnih besed nima? Ima jih, ima, ali znati jih je treba. Da nam ne padajo kar iz ust, ni toliko naša krivda, kakor krivda onih, ki nam branijo slovenske šole in nas tiščijo od velikih obrtov in industrij; manjkajo nam namreč le tiste besede, katere bi nam morale dajati Sole nižje in višje, in katere se porajajo po delavnicah in tovarnah; teh besed tudi Nemec ne pobira med štirimi stenami svoje koče. Toda Bog bode tako milosten, da bode tudi nam kedaj dal uživati blaginjo narodnih Sol, velikega obrta in industrije. Kakor ljudje, tako so tudi jeziki z ozirom na njih gibčnost različni. NaSa slovenščina je tvorka kakor vosek, ki se rad udaja vsakemu pregibu, a zopet prožna kakor vozna vzmet, na koji se vse le ziblje; vsled tega je naš jezik izborno sposoben ne le za najglobočje raznovrstne znanosti, ampak tudi za vsak naimogočnejši kakor i najnežnejši izraz dušnega stanja. In k vsem tem vrlinam, ki naš jezik že itak odlikujejo pred drugimi, stopi Se jedna: njega čudovita blagoglasnost; slovenščino je slišati kakor krasno zvonenje, dočim se nam ta ali oni jezik glasi, reeimo kakor bi se trli orehi, ali kakor da -voda vre, ali kakor da bi se lajalo. Jeziki se, ker ima vsak svoj posebni značaj, radi po tem-le primerjajo; o iednem se reče, da je mogočen, o drugem, da je nežen itd. Kaj bi se lahko reklo o našem slovenskem jeziku? Da \e vse to; lahko se ti glasi mogočno kakor grom, nežno kakor pihljanje vetriča, jasno kakor zvon, zamolklo kakor globok vzdih iz možkih prsi, veličastno kakor orglje in zopet Ijubko kakor žgolenje ptička v razoru. Da, naš jezik je res velekrasen; res pa je tudi, da te krasote mnogi ne poznajo, bodisi da se ie ne zavedajo, bodisi da ne dobe zlahka prilike, prepričati se o njej; kajti najkrasnejši je pač le književni jezik, ki ga ne kazi ne zatezavanje, ne pevanje, ne nepopolno izgovarjanje samoglasnikov in drugo, kar je narečjem tu bolj, tatn manj lastno. Kdor je kedaj slišal vzorno slovenščino govoriti iz ust dobrega govornika ali deklamatorja, tega je, in najsi je bil tujec ali našinec, lepota našega jezika gotovo osupnila, da, tako prevzela, da je bil iz sebe in djal, ko se je zopet zavedel: >Zdaj še le vem, kakšen dar božji je jezik!« Ni brez vzroka papež leta 668. proglasil slovenščino cerkvenim jezikom, ki še danes rabi pri pravoslavnih in tudi pri naSih rimsko-katoliških takozvanih glagolaših v Istriji, Dalmaciji in Hrvatski. Naš jezik pa Se ima zraven krasote tudi druge vrline. V vsakem jeziku se nahajajo narečja; ali ta se včasi med seboj razlikujejo tako, da se dva, ki govorita razni narečji, težko ali celo ne moreta razumeti. Gola resnica na pr. je, da berolinski Nemec tirolskega ne razume in naopak. Tudi je v nekaterih narodih velika težava s knjižnim iezikora, ki velja za narodno celokupnost, v nekaterih celo tolika, da se priprostemu človeku, poznajočemu le narečje, zdi jezik v knjigi kakor popolnoma tuj. Med nami Slovenci, kar nas tlači božji svet, razume vsak drugega, kakor brata, in vsem skupaj se glasi jezik književni, kakor beseda materina. Družba sv. Mohorja ne bi iraela tako ogromnega števila udov v priprostem ljudstvu, ako knjižnega jezika vsakdo ne bi prav tako umel, kakor svoje narečje. Pri nas zastran jezika razumeva katerosibodi knjigo slehern pastir, ki zna brati. To je neprecenljiva dobrota, na kojo smo slobodno ponosni; po njej je našemu narodu omogočeno ne le, da se hitreje, ampak tudi da se sam izobrazuje, kolikor se le hoče. Pa tudi smemo s ponosom reči, da glešta naš narod splošno izobrazbo, kakoršno nahajamo na pr. v Avstriii le Se pri Čehih. Nismo še pri koncu s hvalo in proslavo našega jezika. Šest bratov stoji okoli njega: Rus, Poljak, Čeh, Lužički Srb, Srbohrvat in Bulgar, vsi mu priznavajo prvenstvo, in nobeden mu ne odreka častitljivosti nad samim seboj. In to prvič, ker so najstarejši slovanski pisemski spomeniki pisani v jeziku slovenskem, in drugič, ker slovenski jezik po svojem ustroju med brati vsekako zavzema središče; vsled tega je najlaglje učiti se slovanskih jezikov, ako se najprei naS slovenski zna, ker je namreč ta vsem drugim podobnejši nego katerisibodi izmed onih. Radi tega uživa slovenščina zlasti v učenih krogih, v kojih se proučavajo razni jeziki, visoko spoštovanje. Kako nespametni so torej tisti slovenski stariši, ki pri svojih otrokih slovenščino zanemarjaio, ali ki jim jo celo dado jemati, veselč se, ko slisijo iz njih ust nadomestnico nemško! Zaklad zametavajo, ki je neprecenljiv, in ki ga modri tujci s tolikim trudom kopljejo. Slovenec, ali zdaj veš, koliko imaš v svoiem jeziku? Kar smo rekli, je komaj betvica tega, kar bi se reči dalo, in vendar imaš že zdaj vzroka dovolj, da si na krasni zaklad, ki ti ga je dobrotljivi Stvarnik podaril, ponosen. Zato pa ne pregrešuj se, sramui6 se tega darii, marveč s ponosom oznanjuj svoje prekrasne materinščine hvalo doma in na tujem, dokler ti bije srce.