233 SKLADATELJ Ni znano, kdaj se je Theodor Elze začel ukvarjati z glasbo, zelo verjetno pa že v mladosti v Nemčiji, kjer se je rodil. O njem kot glas­ beniku piše v svoji knjigi Frau Musica in Krain (1877) zgodovinar Peter Radics: »Theodor Elze je priljubljen kot glasbeni učitelj in znan v širokih krogih kot skladatelj. Od njegovih skladb so posebno omembe vredne velika sonata za klavir in violino op. 10, v rokopisu pa ima še simfonije, godalne in moške kvartete, sonate za klavir, pesmi.« Radics tudi omenja, da je bil Elze učenec F. Schneiderja, M. Hauptmanna, I. Moschelesa in Dreyschocka. Predsednik ljubljanske Filharmonične družbe in njen kronist dr. Friedrich Keesbacher omenja njegov ora­ torij Petrus, ki je zdaj v Glasbenem oddelku ljub ljanske NUK. V slov­ enski glasbeni literaturi ga omenja Dragotin Cvetko v svoji Zgodovini glasbene umentosti na Slovenskem III (Ljubljana 1960), o njem je pisal podpisani v člankih Trubarjev raziskovalec Theodor Elze – skladatelj v Muzikološkem zborniku XXII (Ljubljana 1986) in Theodor Elze – ein protestantischer Pastor und Komponist in der Mitte des 19. Jahrhunderts in Ljubljana/Laibach (Die Kirchenmusik in Südosteuropa, ur. Franz Metz, 2003). Omenja ga tudi leksikološka literatura (Bre mers Handlexikon der Musik, 1905; Slovenski biograf ski leksikon, 1925; Avstrijski biografski leksikon, 1954)), o njem sta pisala pri nas še Fran Levec (1878) in Anton Aškerc (1900) ter Luschin von Eben greuth v Carni- oli (1908). Večina piše o njem kot o zgodo vinarju reformacije, manj se z njim ukvarjajo kot z glasbenikom, čeprav je v Ljubljani deloval kot glasbeni učitelj, skladatelj, pianist in glasbeni kritik v časopisu Laibacher Zeitung. V svojem ljubljanskem času je Elze napisal vrsto del, ki segajo tako na sakralno kot na posvetno področje. Po dosegljivih podatkih naj bi šlo kar za 60 opusov, ki pa jih vseh ne poznamo. Njegova dela so izhajala v različnih založbah (Jos. Blaznik v Ljubljani, C. A. Spina na Dunaju, L. Fleischer v Pragi in v Leipzigu), veliko del je ostalo v rokopisu. Elze se je podpisoval kot »organist in učitelj glasbe v Lju­ bljani«, dokler je pač deloval v Ljubljani. PRIMO@ KURET PORTRETI 234 Med doslej znanimi Elzejevimi skladbami prevladujejo samospevi in zbori ter komorna glasba. Cvetko omenja Drei Lieder (Tri pesmi), ki da so »tehnično odlične in spominjajo po slogu na Schuberta in Loeweja«. Na Dunaju sta izšli Zwei Lieder za glas in klavir, brez navedbe opusa. Gre za dva samospeva: prvi je na besedilo H. Heineja (Und wüssten’s die Blumen), drugi je na besedilo R. Reinicka (Ständ chen). V Pragi so kot op. 40 izšli samospevi: O sieh mich nicht so lächelend an (Emanuel Geibel), Morgenfahrt in Ich küsse dich auf die Wangen. Kot op. 49 so izšle Fünf krainische Volkslieder (1. Der Schwimmer: Liegt dort die schöne Ebene, 2. Fragen: Wozu ist mein langes Haar, 3. Täubchen: Dass voll Tau die Schuhe dein, 4. Fer Gefangene: Liegt ein armer Krieger, 5. Die Läuferin läuft am Berfesrain). Med Elzejevimi komornimi deli so znane sonata za violino in klavir op. 16, sonata za violončelo in klavir op. 37, klavirska skladba Elfenstück op. 35 in številni moški zbori, raztreseni v raznih zbirkah in kot samostojni opusi; op. 4 so zborovske pesmi za javno bogoslužje v evangeličanski cerkvi za mešani in moški zbor s spremljevanjem orgel, datirane v Ljubljani. Elzejeva tiskana dela omenjata dva znana priročnika glasbene literature, izšla na Dunaju in v Leipzigu (Fr. Pazdirek, Unibversal­Handbuch der Musikliteratur, Wien 1904­10; F. Hofmeister, Handbuch der musuikalischen Literatur oder Ver­ zeichnis der im deutschen Reiche und in den angrenzenden Ländern erschienen Musikalien, Leipzig 1888). V glasbenem oddelku ljubljanske NUK so poleg treh tiskov Elze­ jevih del še rokopisi naslednjih skladb: Grabgesang za moški zbor, In die Ferne (K. Kletke) za štiriglasni moški zbor, op. 46/3; Des Liedes Geist (H. Leise); Introdukcija in zbor iz oratorija Petrus na besedilo Friedricha Opitza s štiriročno klavirsko spremljavo; štiriglasni moški zbor Die Post (W. Müller) z oznako, da ga je skladatelj napisal 12. novembra 1881; samospev Unter dem Fenster (Pod oknom) na Prešer novo besedilo v prevodu Luize Pesjakove, komponiran 14. marca 1865; moški zbor Wohin? (O. L. B. Wolff); koral Allein Gott in der Höhn sei Ehr – od kat­ erega pa obstaja samo part za drugi tenor. Ko je prišel Elze v Ljubljano, se je kmalu vključil v delo Filhar­ monične družbe, katere vodstvo je leta 1856 prevzel Čeh Anton Nedvěd (1829–1896). Iz podatkov, ki so na voljo, razberemo, da je 235 postal že aprila 1853 član družbe in da je 25. februarja 1858 Anton Nedvěd zapel njegov samospev Ich küsse dich auf die Wangen. Elze je na koncertih družbe nastopal tudi kot klavirski spremljevalec. Med drugim je 8. decembra 1858 spremljal dunajskega violinskega virtuo­ za Eduarda Rappoldija. O njegovem nastopu beremo v Laibacher Zeitung naslednje: »Njegova igra je izvrstna, saj je malo pianistov, ki bi klavirsko spremljavo tako podredilo solistu kakor naš Theodor Elze.« O njegovem samospevu Ach! Ich sitzt mein Lieb und weint, ki so ga izvedli 18. marca 1859 pa izvemo: »Samospev je lepo komponiran, vendar je veljalo skladateljevo zanimanje manj melodiji in bolj sprem­ ljavi, ki melodijo brez dvoma presega.« Čeprav je kritik priznal, da je spremljava večkrat monotona, pa je po njegovem mnenju pesem odvisna predvsem od melodije, spremljava mora učinek okrepiti. In to je znal izvrstno narediti Schubert. Njegov samospev O sieh mich nicht so lächelnd an je zapel 9. januarja 1863 amaterski pevec dr. Friedrich Keesbacher, sicer primarij ljubljanske bolnišnice in po­ mem ben član Filharmonične družbe, ob spremljavi pianista Antona Nedvěda. Elze je najprej nastopil kot glasbeni kritik. Ko je prišel v Ljublja­ no Anton Nedvěd, je najprej postavil na noge moški zbor. Nastop 4. aprila 1857 je bil za dirigenta in zbor velik uspeh, saj je bil to po dol ­ gih letih prvi vokalni koncert. Theodor Elze je o tem koncertu pisal v časopisu Laibacher Zeitung in menil, da je bil na splošno izveden v čast dirigentu in pevcem. Ugotovil je sicer nekaj nenatančnosti pri vstopih in intonacijskih motenj pri drugem tenorju in drugem basu. Posebej se je pomudil pri vsaki pesmi posebej in izpostavil Nedvědovo skladbo Abendständchen (Večerna podoknica), ki je češkega glasbenika pred­ stavila kot skladatelja. Druga njegova skladba Venec slovanskih ljudskih pesmi pa je bila za Elzeja nekoliko predolga, saj je trajala kar dvajset minut. Motilo ga je, da besedilo ni bilo natisnjeno oz. pre vedeno v nemščino, saj bi tako »zanimanje za marsikatero lepo in ustrezno melodijo še poraslo«. Nedvědu se je zahvalil, da je občinstvo seznanil z delom slovanskega pevskega bogastva in z ljudskimi pesmimi, saj se je to na filharmoničnem koncertu zgodilo prvič. Posebej pa je poudaril njegovo dirigentsko znanje, ki je v »vsakem pogledu izvrstno; uspelo mu je s svojim neutrudnim delom, da je moški zbor postal steber PRIMO@ KURET PORTRETI 236 Filharmonične družbe, pevcem se vidi, da mu sledijo z ljubeznijo in privrženostjo«. Filharmonična družba je že po njegovem odhodu iz Ljubljane leta 1870 izvedla odlomek iz oratorija Petrus, ki pa pri tedanjem ljub ljanskem kritiku ni naletel na večje razumevanje: »Na šestem kon certu Filharmonične družbe je stopil pred javnost s prvim delom svojega oratorija Petrus gospod Theodor Elze. To tveganje domačega glasbenika vendarle prijateljsko pozdravljamo; radi bi priznali v naši sredini živečemu mojstru višjo glasbeno nadarjenost; številke 1 (En­ tree in zbor), 3. Arioso (Petrus) in 12 (zbor) potrjujejo to sposobnost; vsekakor pa bi skladatelj dobro storil, ko bi dal delo pregledati v ora­ torijskih zadevah izvedenemu glasbeniku zaradi temeljitih korek tur, kar se tiče instrumentacije in strukture sploh. Iz te vsekakor vredne zasnove lahko omenimo pevski del, posebno tiste recitative, ki sta jih iz posebne prijaznosti pela priljubljena operna pevka gospo dična Rosen in baritonist gospod Schulz. S št. 9 (zbor) pa se ne moremo sprijazniti. Gospoda Elzeja je občinstvo po koncu pohvalno sprejelo.« Očitno je Elze prišel na izvedbo svojega dela ponovno v Ljubljano. Elzejeve skladbe hranijo tudi v Avstrijski nacionalni knjižnici, v glasbeni zbirki in v arhivu v dunajskem Musikvereinu, verejtno pa jih je najti še kje, tiski pa so omenjeni v citiranih priročnikih. Svojo sled je zapustil Elze tudi kot glasbeni učitelj, ki je poučeval Frana Serafina Vilharja, sina Miroslava Vilharja in pozneje sklada­ telja, ki se je uveljavil predvsem na Hrvaškem, doma pa ga cenimo kot izvrstnega skladatelja samospevov na Prešernova besedila. Da je poznal in cenil slovensko literaturo (ali vsaj Prešerna), kaže njegova uglasbitev Prešernove pesmi Pod oknom, danes pozabljena uglasbitev. Elzejevo delo se giblje v romantičnih vodah. Vešče je obvladal tehniko, njegova invencija je sveža, in čeravno je epigonska, je v skladu s težnjami in potrebami časa in okolja, za katerega je ustvarjal. V Ljubljano se je vrnil spet leta 1878 ob 25. obletnici posvetitve cerkve. O tem beremo v letnem poročilu evangeličanske občine Ljub­ ljana: »Von den eingeladenen Gästen … war zur grossen Freude der Gemeinde deren erster Pfarrer, Herr Theodor Elze, die Einladung ge­ folgt und von Venedig herübergekommen. Es hatte dessen Teil nahme 237 noch dadurch eine erhöhte Bedeutung, daß er selbst an diesem Tage sein 25. jähriges Amtsjubiläum beging und so nicht nur die herzlichs­ dten Glückwünsche bringen, sondern auch entgegeneh men konnte.« Ali so ob tej priložnosti izvedli katero od Elzejevih skladb, ni znano. V NUK so ohranjeni Responsoriji iz leta 1881 za evangeličansko cerkev v Ljubljani. Morda je bil tudi v tem letu Elze spet v Ljubljani. Če danes slavimo Elzeja predvsem kot prvega raziskovalca sloven­ ske reformacije, pa mu gredo zasluge tudi na glasbenem področju. V svojem času je bil pomemben in vsestranski ljubljanski glasbenik. Njegova dela ga kažejo kot izkušenega skladatelja, ki je svoj posel dodobra obvladal. Vsaj nekatera njegova dela pa bi kazalo vendarle obuditi in privesti v naš zgodovinski spomin. Primož Kuret PRIMO@ KURET