Juš Kozak / Šenipeter Grb Sredi svoje fare stoji mogočna cerkev sv. Petra. Široko pročelje je vprto v zapad, odkoder je ljudstvo, ki se je naselilo od vzhoda, sprejelo svojo vero. Vse ceste iz fare in od nekdanjih podružnic, izpod Golovca, od Save, z Barja se izlivajo pred nje* nimi'vrati v belo šentpetersko cesto, ki vodi čez nizki, cerkveni prag v božji hram. Ob tej ravni farni cesti so obe strani pozidali mesarji s svojimi domovi. Na cesto so le okna in vrata, zadaj pa se sprostirajo prostrana dvorišča, kjer stoje mogočna gospodarska poslopja. Z mestom, kjer se vse hiše drenjajo pod okriljem gradu, in z_va|kimi Poljanami so zvezani z mostovi čez zeleno vodo. Od Znamenja pa ¦ ¦¦¦¦' do cerkve gospodarijo stari rodovi, med njimi je Cunjarjev naj* mogočnejši. S sekiro v roki se bore in množe blagre tega sveta. Na prostrani ravani tja do Save stoje mejniki njihovih obširnih polj, kamor se vije Kravja dolina in se gube ozke steze za hišami. Le malo sence pada na žita in njive, ker je ne dajo visoke jagnedi, med njimi ob potih v dolgih vrstah zasejane. Tri kamenite stopnice ti dvignejo korak v Zamejčevo hišo, v kateri gospodari s težko roko Matija iz Cunjarjevega rodu. Na desni, preko ceste, si je Godež uredil svoje domovje; zdi se, kakor da venomer izza nizkih okenc motri poslopje načelnika mesarske zadruge in škili na široko sosednje dvorišče Cenetovega posestva, dokler mu ga starec pod noč ne zapre z ogromnimi, stežajnimi vrati. Zgodaj je prižgal nocoj Matija vse luči po hiši. Svoj nemir . skuša prikriti, gori in doli hodi po sobi, toda ves čas napenja ušesa, kdaj mu prineso vesti, kaj se godi pri Cenetu. Tam pestita oba Hostarja, mladi in stari, s svojimi mešetarji vse popoldne sta* rega Ceneta, ki se že boječe in trepetaje plazi po trebuhu v grob. Harmonika vrešči, ljudje lazijo iz hiše in spet nazaj, vsi so pijani in razgreti. Matija je poslal po kosilu tja svojega brata Luko na prežo. Qn dobro sluti, da ni pomoči za starca pred Hostarjevim pohlepom, ki je sklenil, da se polasti te nesrečne hiše, venomer prehajajoče v druge roke. Matija ni ljubil Ceneta. Čeprav soseda, se nista pogledala ni* koli, odkar je starec lokavo ujel v mreže njegovega brata Luko, da je zapravil dom in posestvo. Od tistih dob je postal tudi Matija 15 Juš Kozak: Šentpeter njegov dolžnik, ker je podpisal za svojega brata. Ta madež ga je tako bolel, da še ni mogel plačati tiste menice. Le kratek čas se je veselil Cene svojega plena. V faro sta pogledala Hostarjeva izpod Golovca in srdito je nasršil Matija svoje obrvi, kadar je pomislil, da dobi zdaj Hostar posestvo v svoje roke. , b.o Da bi se umiril, je sedel za mizo in pričel računati Z ostrim Očesom je pisal številke, toda zaman, roka mu je drevenela in zopet je vstal. Stopil je k vratom, jih neslišno odprl in prisluhnil. Glas harmonike se je zaletel vanj. Nejevoljno je zaprl in poklical Ma* rijo, svojo najmlajšo. •: Pod podboji je obstala, visoka in stasita. Ni je opazil v svoji zamišijenosti, kako mrtvaško bleda stoji pred njim. «Še ni Luke?» Plaho je odgovorila, da ga še ni videla, in zapustila je sobo. V svoji čumnati je obstala, kakor vkopana. ;r Trepetala je po vsem telesu. Nocoj ni cula, kako srdito godrnja tam zunaj petelin in jo z otožnim glasom kliče njena telička, ker se Še ni pokazala med njimi. Ne rok, ne nog ni čutila, le srce je neučakano utripalo, kdaj utihne harmonika pri Cenetu. Tam je ležala pokopana njena mladost in zagreble so je ne* vredne roke. Pred letom dni si je njen pogled na Šmarni gori izbral aJ&rjsa. svojo sramežljivo tajno Godeževega Andreja, kateri ni čutil, kako goreča je njena ljubezen, ki mu je pripela prvi nagelj. Utehe fix*i* P^Cfii našla, dokler se nista srečala s Hostarjevim Rokom, postopa* jOčim za njo s svojimi strastnimi pogledi. Toliko časa jo je motil in mešal, da je izpodrinil Andreja, ter mu je dekle ob letošnji košnji med vonjajočimi kopicami padlo v naročje. Ko mu je v tihi uri večera razodela, da je postala mati, se je fant prestrašil in je tajil svoje očetovstvo. Od tega trenutka pa se zdi Mariji, da leži v grobu, kamor bi se tako željno rada skrila, da bi se ne razodelo očetu in drugim ljudem. Nihče ni opazil rastoče bledice na nežnem obličju pod pšeničnimi kodri, nihče ni videl, kolikokrat izpirajo njene roke sinje oči. Tešila je s potnimi dlanmi utripajoče srce, ki je slutilo nocoj strašno odkritje. Pripravljala se je reva na smrt, da prihrani svo* jemu ponosu ponižanje pred njim, ki jo je zavrgel. Kajti le z umrlimi ustnicami in ugaslimi očmi bi še mogla razodeti, kako ga je ljubilo vroče srce in kako je trpelo od njegove žalitve. Drsala je k oknu in odprla. Še vedno se posmehuje harmonika, divje kričanje postaja zmagoslavno. Hitro je zaprla, se pokrižala ter se po prstih približala zopet k vratom in kakor v zadnji uri so ji potne srage orosile čelo. Trdo so očetovi koraki merili sobo. 16 Juš Kozak: Sentpeter Cula je, da so se vezna vrata odprla. Neslišno se je postavila pred izbo, kamor je vstopil dolgi, mračni Luka. Črni brki, padajoči mu čez usta, so bili še vlažni od pijače in s kalnim pogledom je ogle? doval pred seboj Matijo, ki je vpraševal z vso svojo orjaško postavo. «Kako?» Brat pa je sedel k peči, v svoj običajni kot, si podprl glavo s pestmi in izpregovoril tiho: «So ga, reveža!» «Je prodal?» Oni je le prikimal. Tedaj je Marija videla, kako neukrotljiv postaja korak nje* nega očeta. Začutila pa je poleg sebe še drugo bitje, kakor da ji je prišlo na pomoč. Poleg nje so se vpirala v sobo drobna očesca tete Zebe. Starka jo je držala za roko in jo nežno božala. «So ga osleparili?» «Pa kako!» Luki se ni mudilo s pripovedovanjem. Dobro je čutil; da se brat komaj premaguje, toda zanj, ki je preživel vse popoldne v tisti hiši, ki je bila nekoč njegova last, je že vse umrlo. «Vse žive dni ga bo skominalo, tako so ga ociganili.» Zopet si je počasi zvijal cigareto. «Prekleto ga je kresala palica, s katero je bil starec po drugih. Že dopoldne se je pripeljal stari Hostar in potem so pili. Kar teklo je od mize, pravim. Blaž je sedel s Cenetom, mladi je nalival. Trdo sta ga grabila in z betežnim starcem nista imela usmiljenja. Godec od ene strani Cenetu na ušesa, Host,ar od druge. Dobro se je držal stari skopuh, pa je zlezel hudič iz litra in ga stisnil za grlo. Revež se je pričel cmeriti, glava mu je omahovala, ob mizo bila. S solzami v očeh se je pričel braniti, naj mu prizanesejo še leto dni, dalje da ga ne bo več nosila noga čez prag. Godežev mu je pomagal. Pa je bil trden Hostar, ni odnehal. Na te svoje oči sem videl, kako so prilili žganja v vino. Pričeli so na vso moč ljubeznivo. V svojo kosmato brado ga je stiskal Blaž in poljubovali so starca, da se je omehčal. Prikimal je s pijano butico in takrat sta ga zagrabila oče in sin. Tako so se zamajahVda je oni udaril z glavo ob zid. Pod pazduho sta ga trdno držala in vlekla k mizi, kjer je ležala razgrnjena kupna pogodba. Tam je zadrsal po papirju, z rokavom pa si je brisal solze, da se mu ne bi vse razmazalo. Godec mu je nategoval od zadaj in vsi so zakričali kakor živine, ko je stal pod pet sto Cenetov podpis. Še na kot je pozabil.» ;/7 Juš Kozak: Sentpeter Matija je vzrastel. Tresle so se mu kosmate roke in ostro je sodilo oko pod nasršenimi obrvmi: «GoljuH!» Tudi teti Zebi je ušlo: «Jezus, Marija, umazani ljudje!» Luka je slišal in se ozrl v vrata, kjer je ugledal bledo Marijo ter jo objel z usmiljenja polnim pogledom. Matija pa je prekrižal roke na hrbtu in meril zopet sobo. Na čelu se mu je poznalo, da hitro premišlja. Nato je še enkrat obstal pred bratom in mu vrgel širok pogled. «Boš pričal, da razderemo?» «Jaz?^Se ti meša? Naj se žro!» Zleknil se je na klop, položil roke po0 Juš Kozak / S en t peter (Nadaljevanje) Obiskovanje Krčevito se je branila Marija strašne prikazni svojih sanj. Šele vonj lipovega cvetja, lijoč skozi odprto okno, ji je osvežil pomračeni um. Dvignila se je vsa premočena s tal, kamor je zdrknila v snu. Planila je k oknu in razburjene grudi so hlastno vsrkavale dobrodejni zrak, noge pa so se ji šibile kakor nebogljenemu detetu. Od groze, plazeče se iz vseh kotov proti njej, se ni drznila niti pogledati po sobi. Mize in z drhtečimi rokami je tipala na hodnik, oblečena le v nočno haljo, katero si je na prsih vso raztrgala iz strahu pred grozečimi živalskimi obrazi v sanjah. Zatekla se je v sobico sestre Aze. Vsa tišina tam notri je bila polna sladkega dihanja in opoj* nega vonja vročega dekleta. V tako tujem svetu se je znašla, da je kar otrpnila, se hitro obrnila in neslišno zaprla za seboj. Opri* jemala se je v temi, ker mesečina je že zapustila cesto. Šinilo ji je v trudne, tolažbe žejne možgane: «Teta Zeba ne spi, k nji poj dem!» Za nizkimi, podstrešnimi vrati se je odzval slaboten glas, ko je potrkala. ^Si ti, Marija? Ne moreš spati, kajne, ubožica? Le pridi k meni.» «Teta, teta, te strašne sanje!» Oklenila se je starkinega vratu in ji položila svoje bele roke na koščena pleča. «Jojmene, vsa se treseš in potna si, revica! Kaj je s teboj, Marij a?» Dekle je le ihtelo. Zeba se je vzravnala in besedičila: «Pozno je že. JSe mi zdi, da je ena odbila. Saj sem vedela, da se bo zgodilo? Že ves dan sem slutila, zli duh prihaja. Čaj no, da pri* žgem svečko. Oh ... kam sem jo že vteknila, svečnično...» Medla svetloba svečničnega polžka je obsijala Marijo, trepeta* jočo v naročju starke, ki ji je gladila pšenične lase, jo zagrinjala , z veliko ruto ter prosila: «01jčka sem nesla... Moj Bog! Zli duh zapusti dekleta, da ji ne urečeš otroka pod srcem.» Dekle je slišalo in zašepetalo: «Ti veš?» «Seveda vem. Po očeh sem te spoznala, pa sem precej slutila, da boš strašno trpela. Pred tvojimi vrati sem prisluškovala vsako noč in oljčka sem nosila. Poglej, še nocoj gori lučka v krstnici. Oh, tam so zli duhovi, ki jim ni dano spati. Veliko jih je pomrlo 71 Juš Kozak: Sentpeter vv naši rodbini takih, ki so s težkim srcem stopili na Oni svet, pa jih zdaj mi rešujemo s svojim trpljenjem.« Mirno se je ozrla starka skozi nizko okence proti cerkvi, kjer je v krstnici utripalo komaj vidno nekaj svetlega. Vzdihnila je Zeba in se prekrižala. «Teta, z menoj je pri kraju.» «Otročiček neumni, kaj čebljaš.» Marija pa se je še silneje oklenila starke in z glavo na njenih nedrijih je tožila obupno: «Kako je Aza srečna!» «Kdo ve, kaj je namenjeno Azi. Kaj bo moja Marija žalostna, če je njena sestra lepa in ji življenje ne prinaša skrbi? Res je, lepa je, da je Matija oltarček naredil iz nje, a take krvi ni imela še nobena, kar pomnim. Vroča je, da se ji korale tale na prsih. Verjemi, Marija, dokler bo tako mirno živela, bo radost očem. Kadar pa se vname, bo strašen ogenj v njej in revica bo gorela, kakor na grmadi. Še pepela ne ostane za njo. Je grozno obdaro* vana s svojo lepoto, a takih strasti ne prenese človeško telo. Bojim se za našo Azo. Že letos spomladi sem videla, da se vnema žerjavica v njenih očeh. Moj Bog, uboga Aza!» Marija je za hip pozabila na svojo bolest in je otroško vdano zrla v preroške starkine oči. «Kdo ti je to povedal, Zeba?» «Eh, življenje uči. Noči brez spanca razodevajo človeške usode in če imaš srečo, da si preživela, ko ti je življenje vzelo vse na svetu.» Utihnila je za kratek hip, nato pa je s toplim glasom nadaljevala: « Vidiš, Marija, v tebi gorita dva ognja. Vidim črne plamene strasti našega rodu. A drugi so zlati, nevidni človeškim očem, ker gore kakor večna lučka v dušici. Iz trpljenja boš rodila za trpljenje. Pa se ne boj, otrok! Zlati ognji imajo čudežno moč. Sveti Duh posveti tebe in tvoje otroke.» Sprostrla je roke nad njo, jih držala razpete nad pšenično glavico in žareli so ji uveli prsti. Nato se je sklonila in jo po* ljubila: «Ne boj se, Marija!» Ona pa se je vsa stresla: «Ne, ne, teta, jaz bi najrajša umrla. Ti ne veš, kakšne sanje sem imela nocoj! Jezus! Hostar mi je otroka iztrgal. Rok se ni ganil. Le strica sem čutila, pa ni mogel pomagati. Moj bog, ta strašna sekira na nebu. In otroka so mi zagnali v ogenj. Ko bi vedela, s kakšnimi obrazi so me vsi gledali. Črviček se je branil in še zdaj slišim, kako je začivkal: mamica! ko je odletel v ogenj. Zeba, kako se bojim!» 72 Juš Kozak: Sentpeter Starkino obličje se je zresnilo. «Pozabi, dušica! V sanjah se razodeva le trpljenje, da ne pride iznenada, in tega bo dosti.» «Bojim se vseh, teta!» «Pa ga le ljubiš!» «Ne, ne, teta, ne ljubim ga. Tako me je žgal, da sem norela za njim. Srce mi je raztopil. Potem mi je pa otroka tajil, teta, meni!» Sramežljivo so se zagledale sinje oči v starko. «Ti veš, teta, da sem bila čista in sem ostala taka. Moj bog, še zdaj mi mraz pretresa kosti, če le pomislim, kaj je storil mojemu čistemu srcu. Sovražila sem ga!» «Nisem mislila, Marija, da bo tako hudo. Ljubiti pa ga moraš.» «Nikoli, teta! Ne morem mu več pokazati svojega srca. Vse bom ubogala, vse storila, ljubila pa...» «Kaj vidijo moje oči? Greh prihaja vate. Vse solze so se mi že posušile nad teboj, zdaj bodo le še krvavele oči. Ti nesrečni otrok!« S tako grenkobo jo je poljubljala, da je Marija drhtela kot šiba. «Ne zapusti, ne zapusti me, teta!» «Zeba te ne zapusti, ne boj se! Pri tebi ostanem, dokler me mrtve ne poneso čez prag. Potolaži se, moja!» Velika, žalostna skrb je dihala nad trpečo Marijo. Še skriva nostnejše so premišljale resne oči tete Zebe in za hip se je zazdelo, da je skromni plamenček edino živo bitje v izbi. «Menda je res,» je vzdihnila starka v premišljevanju, «da je trpljenje namenjeno ženam naše fare. V mojih mladih letih je stal tam na Friškovcu velik križ, strahota za pogled. Krvavi križ smo mu rekli. V davnih časih je bila tam krvava rihta za uboge nesrečnice. Težko so se pregrešile in največ med njimi je bilo otročnic, z zločinom do svojih otročičkov na vesti. O, je hujši ta greh od sodomskega. Bog ve, če ni prišel na nas in naše otroke. Spominjam se, da so nam pripovedovale včasih zvečer stare ženice, ko so pri nas luščile fižol, da je tam okrog križa v tistih letih, preden je prišla rumena smrt nad naše mesto, ječalo in stokalo vse noči. Bog ni še podelil živemu grehu večnega miru. Ko je pričela kositi rumena smrt, je padlo največ žena in otrok, toliko, da bi skoro izumrl ves genski rod te fare. Vredne ženice pa so sklenile podreti strahotno znamenje in sezidale so na mestu križa oltarček, kjer še sedaj gori vsako noč lučka za uboge ne* srečnice. Tiho jo prižigajo pod večer otročnice, da bi obvarovale sebe in otroke pred strašnim grehom. Tudi midve, Marija, jo bova prižigali.« 73 Juš Kozak: Sentpeter «Teta, veruješ ti v tako moč duhov?» «Marija, jaz verujem vse. Čudno se pleto niti z neba do zemlje. Teh skrivnosti me uboge mravlje ne bomo nikoli spoznale. Bog zna, če naju zdajle ne poslušajo nesrečneži našega rodu, ki so pokopani tam pred cerkvijo? Za moriščem raste zdaj žito. Ne* mara se motajo v njem nesrečne vešče obsojenih mater in žena, , nad katerimi so grešili naši očetje.» Zona je pretresla Marijo v tej skrivnostni noči in s strahom je pomišljala, kolikokrat je hodila ponoči med žitom in ni videla ničesar tega, kar ji odkrivajo oči tete Zebe. Tako majhna in uboga se je zazdela sebi, da je skoro ugasnila v njej lastna bolest. Dobrodejna miloba starke pa ji je sladila utrujeno dušo ter jo vabila v vedno tišji objem. «Teta!» Nenadoma se je zdramila Marija, «zakaj moramo ravno me ženske toliko pretrpeti?« *¦**'-9 4 ¦.....i,.,.H'—¦ ¦- ¦ X fc*~— «Tega ne vem, Marija. A svet poglej: možje se bore, me pa trpimo. Oni nam delajo hudo in me njim. Življenje pa gre svojo pot. Hladno je, sedi k meni.» Marija je ubogala. Tesno priviti druga k drugi sta se ogrnili z veliko ruto. «Eh, koliko trpljenja so že videle moje oči. Ko bi ti mogla vse povedati. Ne bi verjela, koliko truda je pokopanega v teh bornih zidovih. Daleč nazaj sega naš rod. Menda smo se tam izpod hribov, kjer imamo žlahto še dandanes, naselili pred mestnim obzidjem. Oče je kupil napol razdrto bajto in mati so_pripoyedog vali, da nas je spalo enajst otrok pod slamnato streho. Tako na kupu smo ležali, da smo se v vročih poletnih nočeh vsi znojni pritiskali k zidu in se hladili. Oče_Je bi].že.....^mpstoj^rjjriesar. Kolikor pa se spominjam, so njjegoyJ_starši še cunjice_Jn^kosti ^9" PjDbirali. Moj spomin je z leti obledel. Edino, česar se še jasno spo* minjam iz zgodnje mladosti, je pričetek našega trpljenja. Skozi meglo gledam tiste grozne dni. Francozi so prihajali v deželo in cesarski so se umikali. Naš oče je bil orjaški po telesu, eden najmočnejših v fari. Zadrugo so mu dali v rokcTše v mladih letih. Mešetarji so prignali večkrat velike vogerske vole; vsi otroci so se dren j ali na cesti, kadar so prišli seki s svojimi velikanskimi rogovi, s katerimi so dregali v hiše, ko so jih gnali po šentpeterski cesti. Takrat jih je stalo precej po vseh hlevih in cesarski so jih veliko pokradli. Francozi so naložili očetu, naj jim precej preskrbi mesa. Zato je zapovedal, naj priženo vse seke na Ledino, da jih odberejo. Res'je, da oče ni poznal strahu, tisto popoldne pa je imel čudno plašne oči, 74 Juš Kozak: Sentpeter kakor so pripovedovali mati. Prosili so ga, naj se nikar ne podaja med podivjano žival. On pa, če bi ga ti poznala, je bil že tak, da je hotel vse sam storiti. Kako mi je še živa njegova podoba. Na vrata so potrkali, oče je prekrižal vse otroke, nato je vzel palico in stopil med može. Lepi ljudje so bili in še v sobi so se tresla tla, kadar so šli mesarji po cesti. Največji med njimi, v sredi med prvimi je hodil oče. Na sejmišču so odbirali žival in jo pravično po znamenjih oddajali. Pravili so pozneje, kako se je naenkrat mlad, napol divji biček pognal izmed drugih, narav? nost v hrbet mojega očeta. Že je zamahnil s palico, se jezno ozrl proti živali, pa ni nič pomagalo. Sek mu je zarinil roge tako nesrečno, da je oče ob visel v zraku. Mlademu bičku so tekle pene iz gobca in kar ponorel je od svoje teže na glavi. Strašno je baje oče zarjul na pomoč. Žival pa je drvela, da so bobnela tla po Kravji dolini. Ljudje so suvali vanjo z drogovi, z vsem, kar so imeli pri rokah, pa so jo še bolj razdražili. Vsa cesta za njim je bila krvava, od očeta je teklo v curkih in bogve, nekaj belega se je mešalo s krvjo. PrJ^Zr^ajm^nju se je zgodilo. Nekateri pravijo, da je žival obstala, ker ni vedela v trenutku, kam bi se obrnila. Takrat je povesila glavo in je očeta stresla s sebe. Drugi, ki so stali bliže, pa trdijo, da je oče z nadčloveškim glasom zarjovel, udaril s tako močjo bika po smrčku, da sta padla oba in pri tem je nesrečnež spolzel mrtev z njegovih rogov. Ko se je žival zopet postavila na noge, se je zaganjala še v mrtvega. Mektajnarjev hlapec je prinesel od nekod železen bat in pobil bika z enim samim zamahom. Mati si je pulila lase, mi smo pa tulili, da so okna šklepetala, ko so ga prinesli mesarji domov. Svetle oči so bile široko odprte in mati so nam pripovedovali, da so jih le s težavo zatisnili. Tiste zadnje besede očetove, ki nam jo je hotel povedati, nismo slišali nikoli. Lepo smo ga pokopali. Doma pa ni ostalo denarja, le mršava kravica je stala v hlevu in eno njivico smo imeli. Mati so prodali vage in sekire, da so nas za silo oblekli. Ko so Francozi prišli v hišo, so jim odprli prazne skrinje in po? kazali enajst otrok. Popoldne pa so nas peljali nazaj pod hribe, kjer smo imeli žlahto, in nam dejali: ,Če nam ni smrt namenjena, bomo že živeli. Nacek ostane pri meni, ker je očetovega imena. Vi pa bodite pridni in ubogljivi, domov nikar ne hodite; še za naju dva bom skorjice s solzami močila.' Tako smo ostali, raz? treseni po hišah. Vidiš, in zdaj je spet megla do spomina na drugo smrt. Tvoja izrezana podoba je bila moja sestrica. Lička kot breskvice in zlate laske je imela. Pa je revica umrla od gadovega pika.» 75 Juš Kozak: Sentpeter «Teta, tudi mene je pičiL» ^l^jj^igamoja., to so srčne rane, se zacelijo. Naša srca so vsa polna ran.» «Meni se ne zaceli nikoli več.» «Marija, Marija, že zopet govoriš prazne. Lepo je življenje in dokler ti ga ne vzame bog, ga moraš čuvatf kot svojo zenico. Za < človeka je vedno dovolj prostora na svetu in se veseli življenja, če le še lahko putkam potresa. Kaj naj bi rekle me osivele starke, katerim je ostal na vsem širnem svetu edinole še borni kot v nekdanji domačiji; ki smo izgubile vse, kar smo rodile, in je za vsakim veseljem prišlo deset neviht čez nas. Pa smo vendarle zadovoljne, da živimo, da lahko gledamo vas in se veselimo vaših otrok. Poglej, komaj je tvoja mati dprodila in so se še enkrat zate napojile njene prsi z mlekom, je pričela rumena smrt kositi njene otroke, da sta le še vedve ostali. Nikoli ni imela nič dobrega na svetu, živa martra je bilo njeno življenje. Matija ni lepo ravnal z njo, pa ona ni marala za to. Rada bi ga poznala, ki je slišal eno samo tožbo iz njenih ust. Ubožica se je do krvi izjokala, ko je videla, kako umirajo nedolžni popki. Pa je položila tvojega naj* mlajšega bratca, dve leti je imel. Da bi ga rešila, ga je revica vzela k prsim. Zate je teklo njeno mleko in nikoli ga nisi popila. Samo en dan je dojila, zjutraj je zbolela, zvečer je umrla. Prav takrat, ko so zvonili njej, je izdihnil tudi moj edinček! O bog, moj edinček! — Komaj smo jo zagrebli, to večno lučko naše hiše, sem hitela domov in vzela k prsim tebe. Vse življenje si mi izpila, do drugega leta te nisem odstavila. Pa je bilo prav tako, ker meni ni bilo več usojeno roditi. Nekega popoldneva so prinesli moža. Čez ramena jim je visel in položili so ga na posteljo, iz katere ni dvajset let vstal. Mu ni služila ne roka, ne noga. Jezus, to so bila leta! Dvakrat me je prosil s solzami v očeh, naj mu z britvijo prerežem vrat. Ko so ga položili v rakev, so šklepetale v njej samo kosti še. Zvečer po pogrebu je bilo tako prazno doma, da me je zeblo od groze in le jokala sem, zakaj mi je bog odvzel trpljenje. Drugi dan sem stopila pred Matijo in ga s povzdignje* nimi rokami prosila, da me naj vzame za zadnjo deklo. Nisem vedela, počemu naj bi živela sami sebi.» Marija je tiho plakala, ko se je odgrinjalo pred njo tako trplje* nje. Skrila je svojo glavico v njenih nedrijih in skozi razpokano kožo so pronicale solze v starkino vroče srce. Tisti hip so zagrmeli težki koraki po trhlih stopnicah. 76 Juš Kozak: Šentpeter Zeba se je zgrozila in prestrašeno se je ozirala k vratom. Bliže in bliže so prihajali. V tišino noči so prinašali strah. Starka je vsa drgetala in boječe šepetala: «Moj bog, on pri* haja!» «Kdo on?» Mariji so šklepetali zobje od mračne slutnje. «Že spet ga je obsedlo!» «Kaj praviš?» Teta ni odgovorila. Vse prikazni nocojšnje noči so oživele v dekletu in nihče jih ni mogel razpršiti, ker se je teta sama vsa tresla. Čutili sta, kako drsa široka dlan po zidu in išče vrat. Že je oplazila po trhlem lesu, prijela za kljuko, zaječala so vrata in na pragu je stala mogočna očetova postava. Rod Cunj ar jev Od togote se je Matiji tresla spodnja ustnica. Nekaj trenutkov je nepremično sršel v ženski. Potem je zarohnel: «Z menoj!» Z roko je ukazal Mariji na pot za seboj. «Oče!» «Pusti otroka!» «Pravim takoj!» «Pri meni ostaneb «Ti, pokveka, boš gospodarila v tej hiši? Pravim, vstani!» Bližal se je k postelji in od same jeze se je oziral, kaj bi zagrabil. «Če imaš ti svojega gospodarja, greš lahko to minuto iz hiše. Povem pa ti, da iz mojih otrok ne boš gadov vzrejala. Si slišala?» «Lažeš, šele danes sem zvedela!» «Kaj? Še obotavljaš se? Precej z menoj!» Težka mesnata dlan je padla Mariji na snežnobela pleča. Strah in sram pred očetom sta jo zmedla, da je povesila oči in se jo je lotevala omotica. Tisti hip je starka vzkrilila z rokami, se pognala z nadčloveško močjo v Zamejca, ga pahnila od Marije in široko razpela roke pred njo. Mogočen glas se ji je trgal iz trhlega oprsja. «Nikamor ne pojde! Obseden si, prekleti! Do tega otroka pa nimaš pravice. Dokler se ji bo moje mleko pretakalo po žilah, ne položiš nanjo roke! Prosi boga, da te zapusti hudič!» Marija ni mogla razumeti, pred kom se starka tako blazno trese. Videla pa je, da je oče povesil glavo in tla so se zazibala, tako trdo je odhajal. Resnično razburjenje je napadlo Zebo šele po Matijinem od? hodu. Prej je kolikor toliko mirno ravnala, zdaj so jo oblile solze 77 Juš Kozak: Sentpeter in prsti na rokah so ji trepetali. Noge so odpovedovale in Marija jo je morala podpreti, da je sedla nazaj. Ogrnila jo je in stisnila k sebi. «Pomiri se, tetka!» Skozi solze je ihtela: «Moj Bog, če ga spet popade. Je že obseden!« Pred Marijo pa so se pričeli odpirati prepadi, katerih še do danes ni videla. Trudno telo starke je srkalo njeno toplo mladost, , da se mu zopet povrne prejšnji mir. «Vidiš, Marija, zdaj, ko stopaš v življenje in boš morala sama voditi svojo in usodo drugih, ti marsikaj lahko razodenem. Si ga videla, kakšen je prišel? Čejga ne poznaš, ne moreš vedeti, kako je z njim, ker^se^vselej zapre in se pokaže šele, ko ga mine. Pa je Y„vseh Cunjarjevih. Presilna kri jih žene in ne poznajo meja, kadar jim zavre. Tako besne kot podivjani junci. Od tega trpimo mi in vsi ob tej cesti. Le tisti ve, kdor je izkusil, s kakšnimi črnimi strastmi izkuša Večni nas žene in može.» «Zeba^ kaj moj oče je tak? In jaz sem mižala vse življenje?« «Kaj boš vedela? Najhujša leta so že minula. Pokazalo se je že pri bratu Antonu. Bratje ga niso ljubili med seboj. Besedi je bil dragih, v srcu pa mehak do solza. Ti so hlastali visoko, oni pa je živel mirno, le za svojo hčerko Rožo. Sladko detece. V štiri* najstem letu mu je znorelo. Reva še zdaj živi tam gori v hiši, kjer smo se vsi rodili.» «Saj jo poznam, teta, še vedno je lepa.» «Res je. V njej lahko vidiš vso božjo grozo. Temu zlatemu srčku je vdihnil strašno bolezen, da ji je zastrupila vso dušico in ne dela reva nič drugega, kot noč in dan premišljuje zlobne nakane. Njenega očeta nismo mogli odtrgati od postelje. Noč in dan je presedel pred njo in jo božal po ličkih in laseh. Srce se nam je trgalo, ko smo ga gledali, kako jo hoče ozdraviti s svojim ljubečim pogledom. Ona pa si je grizla in brusila nohtove in ga krampala po obrazu in očeh. feSe^g jgr^trpi, le tega ne, če se svet postavi na glavo. Ko ni moglo očetu počiti srce, se je zanemaril in ni dal živemu človeku do sebe. Umrl je tiho, kakor je živel. Nekega dne smo ga našli razmesarjenega za odhajajočim vlakom. Vsi rajši molče o tem, da se hčere laže može. O Šimnu tudi ni duha ne sluha. ^So pravili, da so ga na lastne oči videli, kako si je neke noči izpiral noge doli za vodo. Resnice pa nihče ne ve in, kje se klati, tudi ne. Tako se je raztepel naš rod. Od petih moških sta ostala le še Luka in Matija. 78 Juš Kozak: Sentpeter Lepa fanta, ti rečem, da malo takih. Visoka, da so jima glave podstrehah gledale. Luka je bil hujše krvi. Matija pa bolj pre* udaren. Zadrugo so mu dali v roke, ko še ni imel trideset let in še oženjen ni bil. Kaj takega se dosihdob še ni zgodilo. Pokazal je precej moža. Takrat se je zadruga sprla z županom. Par dni ni šel noben mesar prodajat. Pa se je župan vdal in Matija je zmagal. Od tistega časa ga še ni bilo, ki bi se upal Matiji naj= manjšo oporeči. Fantje vse fare so se jih bali. Saj to je bila edina naša skrb, da bi ju ne pobili. Ni minila noč, Zamejčeva sta se spet tepla pri Znamenju, kjer so sleherno noč pokale cepin je, Pomisli, taki orjaki! Poljančani se že v Sentpeter niso več upali. Le Krakovčani so včasih prirogovilili. Ko so vse te skrbi minule in sta bila oba že svoja gospodarja, se je pričelo z Luko. Moj Bog, kaj je postalo iz tega fanta? Nobena voda ne drvi tako hitro kot je šlo njegovo posestvo rakom žvižgat. Kar je kupil danes Hostar, je bilo njegovo, ne vse, ker je Cene šele potem p^/V*-rw> nekaj dokupil. V gorenjem koncu fare se je naselil Zjas. Oče njegov še za grobarja ni imel. S hčerkami pa ni vzdržala nobena princesa. Lida je bila resnično lepa, o mlajši, Mari, tega ne morem reči. Na moških pa so visele kot klopi. Takrat sem šele spoznala, kakšna poguba je ženska, ki nikoli ne daje, ampak ostane večna pijavka. Že po glasu jih boš ločila; ženski dobrega srca poje iz srca, te druge pa vrešče. Naj bodo ženske, kakršne hočejo, vsaj enega osrečijo v življenju, te nesrečnice pa so jalove v svojih srcih in vse jim je samo pašnik za njihovo lastno ničemurnost. Saj si ne morejo pomagati, ampak nič gršega ni zame, kakor če si ženska s komolci očitno pomaga v življenju. Kdor jo vzame, se je od* rekel vsake tolažbe na svetu, ker ona hoče le vladati in mu večno pije dušo. V lavretanske litanije bi morala ta šiba božja. Glej, ti bi kmalu dobila tako mačeho. Luko so, pravim, prvega zajele. Z neverjetno sladkostjo in vsiljivostjo se je gnala Mara za njim. Dobričina ji je hitro obvisel v mrežah. Moški imajo že tako srce, da se hitro ogrejejo za svojo pogubo. Fant je bil priden in delaven. Prav čedno se mu jer zbiralo. Casf našega doma bi mu prišla v pomoč, če bi se izkazal, kot se je Matija, ki je pripeljal povrhu vsega pravo večno lučko v svojo hišo. Pa ni pomagala nobena prošnja. Prvič se je zadolžil za kočijo. Vse dni sta se vozila naokrog. Dober mož je bil usnjar Strehar, ni rekel besede. Prepozno ]^"JV^4 v možganih. «Preveč smo ga danes!» je pomislil. «Daj roko!» mu je pomolil Andrej svojo desnico. «Škoda takega fanta!» je pristavil Luka. Njegove besede pa so vzbudile v onem pijano otožnost, da si je podprl glavo. Te trenutke je porabil Pušelc. Vrinil se je med oba, se pri* pognil in jima nastavil svojo zadnjo plat: «Vi, gospod Luka, za tolar, taka roka, gospod Godežev, za forint. So drage take pesti.» «Ves zaslužek odnese ta vrag!» se je kregll Škrjanček. «Slabi časi, je pesemca po grosu, strojena ritka po forintu. Slabi casi!» Luka je bil dobre volje. Vrgel mu je nekaj drobiža in vstal: «Naj te kdo drugi upili. Ti, Andrej, pojdiva, da ne boš prodajal naše in svoje sramote! Pacov, ti pa naj pijejo!» Med vrati se mu je Svedrač dvignil do ušesa: «Gospod, Matija leži! Kaj bo zaprto?» «Saj sem vedel, ga je že spet obsedlo. Svedrač, popij in pridi za menoj. Pojdi, Andrej!» «Zbogom!» je pozdravljal Škrjanček, široko sedeč za mizo. Luka je podprl Andreja pod pazduho in zibala sta se po klancu za vodo, da bi se ne razkazovala ljudem. Andrejeve noge so bile težke kot njegova duša. Vrhove jagnedi je oblivala večna luč. , «Luka, ta poroka Marije me je raztrgala. Že vso noč pijem. Veš, ti in jaz bi se še merila, drugega pa ni. Oh, uboga Marija. Zdaj jo šele gledam s svojim srcem. Le poglej jo, kako hodi? Kot jelen. Zadnjič enkrat sem jo videl zjutraj, ko ni vedela, da jo gledam. Je ravnokar vstala in prišla na dvorišče. Belo srajčko do ramen, na glavi pa samo zlato. Si jo že videl? Do peta ji padajo lasje. Vse živalce so jo čutile. Golobčki so se spustili s strehe, picke krog nje, konj je zahrzal. Ona pa med njimi s tistimi svet* limi očmi, kakor nebeška luč. Kadar sedi, bi jo človek še lahko ogovoril. Če pa vstane, ti beseda zastane. Te noge! V gležnjih jo otrok objame z roko. Mižiš in mižiš, da ne ponoriš od ponosnih, zibajočih se bokov. Zdaj jo je ta satan preslepil. Luka, ne vem, kaj je z menoj? Komaj pogledam Azo, raščeno kod jagned in z žerjavico v očeh, se mi zavrti v glavi. Kar v meni vre, ni več človeško. Zdaj ena, zdaj druga.» 142 Juš Kozak: Sentpeter «Naša kri te je zastrupila,» je dejal Luka rezko in se zagledal v zeleno vodo. Silno se je zresnilo njegovo obličje. «Luka, prijatelja sva si bila, ubij me, razbij mi črepinjo, da ne bo strašnega greha.» Komaj je Luka zaslišal besedo «ubij!», ga je zmrazilo po hrbtu. Nehote se je ustavil. Uprl je svoje ostre oči v Andreja in pre= mišljeval: «Pijan je, ampak ne laže. V našo hišo se zagrize.» In ko je videl, kako mu gori iz oči, je izpregovoril trdo: «Marija je nebesom namenjena, Aze pa se ogibaj!» «Luka, ubij, strašen bo greh!» «Pijan je in govori resnico,» se je križalo v Lukovih možganih. «Naše hiše se je polakomnil in žeja ga naše krvi.» Spustil ga je in vtaknil svoje roke v žep, trdovratno upirajoč oči v tla. « Vihrava duša!» Andrej pa se ga je zopet oprijel in čeprav je Luka že jezno obmolknil, je vseeno silil vanj: «Jaz bi je ne dal. Ubil bi ga.» «Oče je njen gospodar. Včeraj jo je zapisal. Je v skalo vse* kano!» «Kaj tisto. V tvojih rokah je vse. Ti imaš moč.» V tem trenutku se je ustavil Andrej in z resnim, prepričanim glasom pogledal Luki v oči: «Marija bo znorela!» Luki je zastal dih, nato je povesil oči. «Znori, boš videl. Le eden je, ki jo lahko reši.» Pogledal ga je Luka vprašujoče. «Ti!» se mu je nagnil Andrej do ušes. «Hudič!» Luka je skomizgnil z rameni, pustil onega pri vodi ter zavil proti domu. Spotoma so se čudno mešale misli: «Ostani na preži, Luka, Andrej je vražja duša. Ena bo žrtev, Aza ali pa celo Marija.» Pri njenem imenu se je zdrznil in leglo mu je na dušo strašno in mračno, da sam ni vedel kaj. Zaškrtal je z zobmi ter se ustavil sredi ceste: «Ti jo lahko rešiš!» Čim bolj je pre* mišljeval, tem manj je vedel, kaj prav za prav hoče in ves pobit je stopil na dvorišče. Nasproti mu je prišla Marija. S solzami v očeh ga je ogovorila: «Stric, po vas sem poslala. Ljudje prihajajo, oče se pa ne gane iz kamre!» Luka je prebledel pred njenim obličjem. Zopet se je oglasilo v njem: ,Znori. Ti jo lahko rešiš!' «Bomo videli!» je dejal jezno in glasno. «Grem jaz k njemu.» Molče mu je hotela zabraniti pot, a on jo je smehljaje odrinil Trdo je padla pest na Matijina vrata: «Odpri!» Tam notri se ni nihče odzval. 143 Juš Kozak: Sentpeter «Ne pojdeš prodajat?» Zopet vse tiho. Še enkrat je treščilo v vrata. «Vsaj naročila povej, da ne bodo ljudje odhajali praznih rok.» Nič odgovora. «Norec!» je siknil Luka, «stafa pesem!» Pred hišo na dvorišču je čepela Marija pri drvarnici in ihtela. «Stric, pomagajte!« je prosila, ko se ji je približal. Sočutno se je nagnil do njenega čela, jo poljubil in se hitro ozrl, če ga niso zapazile tuje oči. Nato je sedel na voz in gonil, da so odskakovala zadnja kolesa. Samo, da bi utihnil njen glas: «Pomagajte!» Ko je stal za čokom, je zamahnil s sekiro, da je zapelo jeklo na trdem lesu. Oglašala se mu je v udih zaspanost in trudnost. Krepkeje in krepkeje je udarjal, curkoma mu je lil pot s čela. Že dolgo ni občutil v prsih takega veselja nad delom, od tistih dob ne, ko je še sekal zase in, kakor je sanjal nekoč, za otroke. Zavedal se je svoje moči, ki bi zdaj lahko vse drugače zalegla pri hiši, toda danes ga je razveseljevalo, da dela za Marijo. Komaj pa se mu je rodilo njeno ime, že sta zasenčili dušo temna briga in čudna slutnja, da se danes nekaj zgodi. Sam s seboj se je pričel pogovarjati: «Luka, tako si delal nekoč. Hiša je šla, ti si pozabljen z vso svojo močjo in v prazno si živel. Zavržen angel!» Spustil je sekiro ter se sredi dela naslonil na čok. Nenadoma se je ogla* silo: »Matija ne stori zanjo ničesar!' «Kaj?» se je vpraševal ves mračen v očeh. ,Ubij ga!' «Hudič, pijan si, Luka!» je zarentačil nad samim seboj in zopet zamahnil. V roki pa ni več čutil veselja, temveč le ubogljivost. Nejevoljen in čemeren je zapiral mesnico in naročal Svedraču: «Kosil boš pri nas. Po kosilu poj demo na polje. Bomo ajdo sejali.» Govoril je izpod čela, ko pa je pogledal možu v obraz, ga je iznova pretreslo: «Kaj, vraga, lazi ta obešnjak za menoj? Ta je gotovo že ubijal!» Oni pa se je zasmejal: «Se vse stori za dobre denarce.» «Kaj?» Luka se mu je približal do diha. «No, če bomo vse popoldne ajdo sejali.» Sedla sta na voz in na dvorišču je stala zopet Marija. «Matije še ni. Zdaj pojde Aza k njemu.» Ni se mogla pre* magovati. V dlani je ujela solze. Luka je molče izpregel, stopil v hišo in pil temnogled pri peči. j^y«i Nad njim, gori v svoji čumnati pa je ležal Matija že vso noč in vse dopoldne ter se boril z obsedenostjo. Ponoči je vstal, ko je zaslišal glas svoje hčere pri teti Zebi; hotel jo je iznova 144 Juš Kozak: Sentpeter trpinčiti, da bi se razbremenil. Slabotna starka ga je pregnala in od tiste ure se še ni premaknil v svojem kregu z bogom in z ljudmi.Roke so ležale vzdolž telesa; le včasih so se krčevito stisnile v pesti, da so pokali prsti. Zahropel je iz polnih prsi, a skala se ni zvalila s telesa. Trenutno se je celo opajal z lastnimi bole? činami in zapuščenostjo od vsega sveta. Tako mogočen je bil njegov ponos, da si ni mogel predstavljati večje krivice na svetu od te, ki so mu jo storili. On, čist in osivel v poštenju, bo padel kot žrtev zlobe in nehvaležnosti hčere. Njegova mogočnost je bila brezmejno užaljena, in strmeč v noč krog sebe, je trmoglavo sklenil, da rajše pogine v sladkosti trpljenja, kakor bi se dotaknil umazanosti sveta. In vendar se je oko proseče oziralo v vrata, kdaj stopijo predenj ljudje, padejo pred njim na kolena ter ga prosijo od* puščanja. Obenem pa je v teh trenutkih upal, da se lahko še vse izpremeni in se zgodi čudež. Odprli bodo vrata, povedo mu, da je bilo vse le šala, le težke sanje. Ko pa je posijalo solnce skozi špranje v oknicah in so se spodaj na cesti oglasili ljudje, zadrdrali vozovi, je ves besen planil iz postelje. Dan ga je prepričal s svojo očitostjo o resnici vsega, kar se je zgodilo. Lomil si je zapestja, zamahoval proti nevidni pošasti, ki preti z omalovaževanjem njegovega rodu. Toliko časa je lomastil iz kota v kot, da se je spotil po čelu in je utrujen omahnil nazaj na postelj. Zdelo se mu je, da se vsak voz ustavlja pred hišo in se sleherni človek ozira v njegova vrata ter zmiguje z rameni. Stiskalo ga je v grlu, samemu sebi se je smilil. V glavi mu je tlela živa žerjavica. «Če bi se Aza, bi nič ne rekel,» je stokal, «ampak ta potuh* njena in trmoglava Marija. Oni bi svet vse odpustil. Ne, ne, saj ne smem pomisliti!« Jeza mu je tako zalila možgane, da se mu je meglilo pred očmi. Nič več ni vedel, kaj počne. Nad seboj je skozi mreno zagledal starega Hostarja, ki se mu reži v brado, in čutil je, kako mu kleči na prsih, da ga duši ter ne more do sape. Zvijal se je pod njim in ga odrival s sebe. Oni pa je kobalil nazaj, ga prešal kot grozdje pod seboj. «No, kdaj bo ohcet?» se je* pačil. «Pes! Še pljunka nisi vreden!» «He, he, s prstom bodo kazali ljudje, tak par bosta.» Zamejec je zavijal oči, da bi zatajil resnico. Hostar pa na vse plati za njim. «Gospod načelnik! V živo faro smo se zarili in pobrali naj* lepšega dekleta.« 10 145 Juš Kozak: Sentpeter «Ničesar ne dobi. Vse preklicem!« «Ljudje bodo otresali jezike, ne gre!« «Zaslužila je.» «Kako bomo zvonili? Z vsemi štirimi, kaj?» «Od naše družine ne prestopi živ krst tvojega praga.» Oni nad njim pa se je zasmejal na ves glas. «Krst božji!» je klel Matija. «Ne delaj greha, načelnik, sama je prišla k njemu!» «Lažeš, pes!» «Sam sem videl. Ponoči na skedenj, na mrvo je silila.» «0, Kristus! Pomagaj!« «Res je, res. Ujela ga je, v kopico se mu je vlegla.» «Vsi svetniki nebeški!« «Saj jo lahko pusti!« «Zdaj pusti? Zamejčevo?« Stekleno so se svetile Matiji oči. «1 seveda. Nam je vseeno. S kmetov smo prišli!« «Črepinjo ti razčesnem!« «Ho, ho, načelnika, županovega prijatelja bodo gonili ukle= njenega.« «Meni je vseeno. Naj se zgodi, kar hoče!« «Kaj boš lagal. Že stole si štel po cerkvi!« «Jaz? Še zmenil se nisem za poroko.« «Če bi dejali, da se je prevzdignila!« Matija je premišljeval. «Hosto in gozd daš, pa je. Odloči se!« «Ne dam, ne dam. Vzame jo,« se je branil Matija. «Pa je le nerodno, še za nas, pri zavori bodo pobirali za dva.« «Pes, trikrat pes!« «Boš tiho.« Še z drugim kolenom mu je pokleknil na prsi. «Kaj pa ti?» «Tvoj brat baraba, eden se je potepel, hči se je spečala, kje je tista ošabna slava Zamejčevega rodu.« «Moj bog, še slamice nisem premaknil v življenju, nobene krive besede izrekel, z nobenim lasom se pregrešil, zdaj pa očitna sramota.« «Ne tarnaj. Pamet, Matija, gozdove zapiši in vse, kar si sinoči obljubil, pa bo mir besedi. Saj veš, da so že pri Pacu govorili.« «Kaj? Govore že?« «Se razume. Samo pomežikujejo si!» Tedaj je Matija zamahnil s pestmi. Ves posinel v lice je otepal krog sebe. Oni pa je še silnejše pritiskal. 146 Juš Kozak: Sentpeter «Mir, mir, Zamejec. Potrdi moje besede, pa jo vzame, hitro napravimo še pred zimo, vsem jezike zavežemo.» «Ubijem jo!» «No, ta bo lepa! Kar grem, v farovž grem, zaradi oklicev. Čim prej zvedo, tem bolje je.» «Ne pojdeš!» «Le mir, Matija. Bogve, če pride župan na ohcet? Nam bi bilo všeč. Saj veš, se je treba pobrigati za sinovo čast, če jemlje tako s kopice.» «Krst božji! Satan!» Matija je skočil kvišku, prikazen je iz* ginila, v sencih so mu bile žile in roke so se tresle. «Po meni je!» je stokal Matija in na postelji sedeč lovil sapo. «Kaj naj storim?» Tisti hip se je pričelo ono drugo, česar se je Matija najbolj bal. Vso moč mu je vzelo, ga povilo kot otroka. Od vseh strani se je valila vanj težka soparica; v kosteh ga je žgalo in kri mu je vrela. Globoko je zajemal sapo, od znotraj pa se je oglašal glas tako jasen in razločen, da se je moral razgovarjati z njim, čeprav bi ga najrajši udušil v sebi. Vselej, kadar ga je napadlo, je ves trepetal in šele pozneje, ko se mu je povrnila zavest, si je zopet opomogel. Kajti tajinstveni glas ga je tako poniževal pred samim seboj, da bi se obesil v strašni minuti. Hudič me obiskuje, je mislil potem Matija in trdovratno molčal pred ljudmi o svoji sramoti. Ušesa si je mašil, toda zaman. Glas ga je opominjal. «Vse je tvoja kri, Matija, tvoja in tvojega rodu.» «Ni res,» je stokal. «Je, je, Matija! Se še spominjaš Lide. Kaj nisi grešil pri njej, komaj ti je lastna žena umrla? Menda je že tvoj sad nosila pod srcem. Pa si jo krvoločno zapustil. Niti Rozmanu se nisi upal povedati, kako te je gnala črna vest parkrat ponoči na britof, kjer te je mikalo, da bi pogledal grob in odprl truplo Lide. Nič se nisi motil. Zato se je razpraskala, ker je čutila kal pod srcem.» «Luka je bil kriv.» «No, Luka, ta pa res živi tako, kakor ti hočeš. Vsi Zamejci bi počeli isto kot on, s tisto lajdro Maro, ampak sram vas je pred ljudmi, nič drugega ni. In zdaj se znašaš nad ubogim dekletom. «Ni res!» «Seveda ne. Če prav natanko premisliš, si se sinoči zlagal, ko si jim natvezal o pravičnosti sekire.» «Bog mi je priča, da ne.» 147 Juš Kozak: Sentpeter «Kaj boš tajil. Francko poznaš? Vsako jutro, preden gre k tebi, si nafrka lase, dolgo si popravlja ruto, da ji kodrčki silijo na čelo. Potem jo drobi proti mesnici, kakor bi sladke koreninice sadila. Kje je potem pravičnost sekire, a, če leži zanjo najlepši kos pripravljen na levi plati pod čokom? Že vse godrnjajo zaradi nje. Ti si prismojen jarec, Matija. Saj se spominjaš, da si pre* , mišljal, kako bi se Francka podala tvojemu dvorišču, kako bi potrkavala po sobah. Marijo pa od hiše.» «Vse je res, ampak zaradi lažnive pravice izpod sekire ni res. Vse mesto me pozna. Nikomur se še nisem prilizoval, pa vendar drvi vse k meni.» «Tako na splošno bi že bilo, ampak za malenkosti gre, Matija, če boš sodil nad hčerjo.» «Kriva je, kriva. Ubijem jo, če mi pride pred oči. Na staro slavo je pljunila.« Opešan, premočen od potu se je zleknil nazaj na postelj. Z roko si je otrl s čela pot in šepetal: «Kako blizu si bil, hudič.» Zgrozilo ga je in zamižal je, da bi se usmilil spanec trudnih oči. Kamor se nihče ni drznil, je tisti hip vstopila Aza. Zadišalo je po temni čumnati, kakor bi mu postavila na mizo vazo opojno dišečih rož. Mlado telo je prineslo s seboj veselje in brezskrbnost. Sedela je pred njim na postelji, oblečena v svilo temnomodre barve, kot se preliva po visokih vrhovih pred solnčnim vzhodom. Za radost očetovih oči jo je oblekla. «Očka, kaj pa počnete? Solnce stoji že visoko nad hišo, vi pa poležkujete.» Položila mu je na vroče čelo svojo hladečo dlan. «Oh, Aza, poglej, kaj mi je storila. Pred samim seboj in svetom me je sram. Ni več moja hči.» ^Rjs ni_^?P9 °d tebe, da tako grdiš Marijo. Česa pa je kriva? Rada ga je imela, pa se mu je vdala. Le poglej jo, revo, kakšna hodi. Še zmešalo se ji bo.» Na počrnelih ustnicah se je utrnil lahen smehljaj in kalne oči so se uprle v sladke Azine jagode pod črnimi trepalnicami. «Če ga ima rada, zakaj jo grizeš, očka? Marija je dobra in pametna, ona si že uravna življenje. Saj smo mi tukaj, ji bomo pa pomagali.» «Ampak temu človeku, taki živini!» «Le pusti. Pojdi z menoj!» «Ne grem. Ti, Aza, si moje edino dete, kajne, ti ne boš raz* žalila očeta?» Gladila mu je razpokano čelo, smehljala se njegovi mračnosti in tiha sprava je lila v trpeče srce. Stegnil je svojo roko in pritisnil njeno ročico na ustnice. 148 Jus Kozak: Sentpeter * %- Zli duh je zapuščal trdovratno srce. Vstal je in poostril svoj pogled. Parkrat je premeril sobo, nato je dejal: «Naj stori, kar hoče. Od mene dobi vse, kakor sem rekel in kar sem zamolčal. Njej pa ne pravi tega. Potem naj gleda sama.» «Vidiš, očka, tako je lepo od tebe.» Razposajeni smeh se je zavrtel krog njega. «Toliko sem zidal na Marijo. Zdaj naj vzame pritepenca, goljufa, ki bi vso faro rad požrl. Naj bo! Le to bi rad vedel, kaj sem zakrivil, s čim sem se zadolžil, da terjate take obresti od mene. Povej, ste že slišali iz mojih ust žal besedo. Pa gre in mi nasuje žerjavice na glavo. O, mene bo življenje teplo do groba, nad našo hišo se ne zjasni nikoli več. Zame je le še grob. Tam se spočijem!» «Jojmine, očka, grde misli. Veš, to ti rečem, privošči ji lep pogled, tako se mi smili ubožica!» «Potuhe ji ne bom dajal. Naj trpi, vsi smo morali. Zavrgla je očeta, ne najde več pota nazaj!» «Pojdiva. Boš kosil?« «Ne! Kam so šli?» «Zjutraj je prodajal Luka. Zdaj so se odpeljali na polje.» «Lepo čast nam dela Luka. Zgubljen za vse žive dni!» Azine oči je zastrla plaha skrb. Z dlanjo mu je zatisnila usta: «Tiho, očka, Luka je dober človek. Ampak danes se ga nikar ne loti z besedo. Ko bi ga videl, kakšen je. Nihče ga še ni videl takšnega. Pri mizi ni črhnil. Za pečjo je sedel ves čas, kar je prišel domov, in nalival vase. Godrnja, kolne, z roko otepa, toliko, da ni Svedrača pobiLna dvorišču. Med vpreganjem se je kar ne* nadoma zagledal v Marijo in jo gledal tako presunljivo, da je na vse pozabil. Nato je potegnil konja za uzdo, da se je žival postavila na zadnje noge. Svedrač se je nekaj motovilil krog njega in stric ga je po glavi, da je revež odletel. Prosim te, očka, izogni se mu danes!» «Ze dobro!» Temni pogled pa se mu je za spoznanje zjasnil. Molče je mislil: «Celo Luko je zgrabilo!« Vzel je klobuk in stopil na dvorišče, da bi zapregel. «Pred nočjo me ne bo!» je naročal.Azi. Poleg voza stoječ pa je sklenil: «Grem, da pregledam vse po* sestvo. Kar je Cene dokupil, še nisem izračunal.» Ko je vozil mimo Hostarjevih, je gledal v stran. A ni se mogel ctffx^°^-docela premagati. Z belino svojih oči je ošinil hišo in dvorišče. (Dalje prihodnjič.) 149 s /«s Kozak / o e nt peter (Nadaljevanje) Hiša smrti LVf olnce je pripekalo v prostrano ravan ljubljanskega polja. V velikem krogu so jo obdajali tolsti hribi, visoke gore, ki so se vsi ponižali v popoldanski vročini. Mesto je izginjalo v soparici, gr^d^nad njim je izgubljal svoje obrise. Vasi so se v daljavi potapljale med sadovnjaki, le bele cerkvice na zelenih po* bočjih velikanov so trudno mežikale v to božjo ravan pod seboj. Visoke jagnjedi, vrsteče se v dolgih vrstah ob prašnih cestah, so tesneje privile svoje veje, da bi jih neusmiljeni žarki ne izmoz* gali. Zdaj in zdaj je zaplesal nad poleglim žitom hladilen veter, da osveži potna čela oračem, ki so dramili plitvo peščeno zemljo za poslednjo rast. Tam daleč med jelšami in brezami je utripala srebrna žila te savske zemlje. V senci za kozolcem je sedela Marija in pretresala ajdovo vzrnje. Na njivi se je potil Luka za plugom. Od časa do časa jo je objel s presunljivim pogledom. S težavo ga je dohajal Svedrač. Nalašč je poskušal zadrževati konja. Toda trdo so bila kopita zemljo, nozdrvi za ped nad njo so prhala silno in črna prst se je penila za plugom. Globoko, v živo je rezal Luka, kateremu so se tresle žilave roke. Kadar sta za hip obstala na ozarah, je Svedrač nagovarjal, a vselej ga je Luka na kratko prekinil. «Poženi! Goflja!» «E, gospod, se nikamor ne mudi! Naj počije Marija. Je po* trebna.» Porogljiv nasmeh mu je obvisel na mesnatih ustnicah. «Že vedo, gospod, da je Cene izginil?« «Te nisem vprašal! Poženi, pravim!» «Zjutraj je bil še v cerkvi. Ko so ga obhajali, je imel vse krmežljave oči, grehi so mu udarili v glavo. Potem je izginil L#SL* kot kafra!» «Drži jezik za zobmi! — Naj vzame vrag Ceneta in ves svet!» je preklinjal sam pri sebi. «Gospod, kar povejte, če bi kaj...» «Kaj?» Grdo in začudeno ga je ošinil Luka. Pa je hitro povesil glavo, v kateri so se iz teme motale čudne misli: «Kaj vendar hoče, capin? Že ves dan se smoli krog mene kot podrepna muha!» 194 Juš Kozak: Šentpeter Toda zaman. Črne misli in slutnje ga niso hotele zapustiti. Težak kamen mu je ležal na srcu in ni ga mogel odvaliti. Čim bolj je grizel sam vase, kaj prav za prav hoče, tem niže mu je klonila glava na prsi. Kadar jo je potem zopet dvignil, se ozrl po širnem žitu, se mu je vselej zazdelo, da doživlja od jutra sem same norosti, ki niso nič drugega kakor izrodki pijanih možganov. «Godežev je norec!» je premišljal, naslonjen na ročico. «Go= bezdalo, mlado in spočito. Tudi nas je gnalo v tvojih letih za lepimi ženskami. Kar na kiklo bi se obesil. Hm — ni neumen, ampak vihrave sorte. Nič mu ne moreš zaupati. Hudiča, kako je rekel? Ubij ga! Prekleta neumnost, koga naj ubijem?» Jezno je zopet pognal konja, v črno zemljo je buljil, da ni videl ne neba, ne polj krog sebe. Tedaj mu je zopet leglo na dušo. Trdo je tiščalo. Ni vedel zakaj, zopet je ustavil konja. «Svedrač, lump, po vsem svetu si se klatil, si že ubil človeka?« Stari ga je poniglavo po strani pogledal. V lokavih očeh se je posvetilo. Prevesil se je na levo stran, kamor je težilo telo na prekratko nogo. «Sem! Enega sem!» «No in so te zaprli?» Stala sta na ozarah in zaničljivo ga je meril Luka. Oni se je zarezal, skomizgnil z rameni in se nalahno privzdignil. «Tič ima pod repom pismo, gospod!« Luka je strmel v potuhnjeno obličje, mižeče na levo oko. «Tako je, gospod. Pod repom ima pismo. Kdo pa je zvedel, da sem ga jaz? Ponoči sva se srečala na Ljubelju. Sem precej videl, kako ga tišči denar. E, tam je cesarska cesta. Vsak vrag in vsa ljudstva so se že vlačila po njej. Kdo bi brskal tam okoli? Malo pod vrhom mu je počila črepinja. Zavlekel sem ga v grmovje. in jo urezal počasi navzdol. Spodaj sem ga čakal, na konfinu sede. Je ni primahal. Še dobro vem, pol klobase sem imel in frakelj 2-otD žganja. Mene niso nikoli povprašali. Izbrisali so ga, pa je bilo!» Prestopil se je, kakor bi bil še željan pogovora. Toda Luko je , presunilo. «Poženi!» je velel. V glavi ga je grizlo: «Izbrisali so ga!» Še enkrat se je nejeverno ozrl v Svedrača, ki mu je prekanjeno mežikal z očmi: «Tič ima pod repom pismo!» «Ubijalec!» mu je zabrusil. «He_, he, znati je treba!» 195 Juš Kozak: Šentpeter Luko je dušilo v grlu in komaj je dočakal, da je zarezal po* slednjo brazdo. Marija je vstala in vzela jerbas. On se je zleknil na njeno mesto. Oči so se mu zapirale. Zaželel si je spanja, da bi ga minile vražje misli, in položil je glavo na lehti. Z obrazom, obrnjenim v tla, je zadremal. Marija je sejala. Drobna, črna zrna so ji križem rosila iz dlani. Žalostno je brodil njen korak po brazdah. Svedračeve lokave oči so silile vanjo. «Prekleto, Hostarjevi nimajo časa, da bi poželi!» Čutila je zavratnost in ni odgovorila. «Vso snetivo pšenico imajo. Tiste rožičke bi bilo treba na* brati.» Gobezdal je sam zase, toda ošpičeni posmeh ga je izdajal, da se zaveda, kako dobro meri. «Kako mislite, Marija?» Sama se ni zavedala, da ga je nedolžno vprašala: «Zakaj?» «Hm!» Prišvedral je do nje in se vzdignil na desni: «Plod požene, če je o pravem času!» Zdrznila se je, zardela do temena in solze so ji zalile oči. Molče je sejala dalje. «Škrjanček poje tako!» se je režal v kosmato brado ter se še bolj prihulil k tlom. «Po vsej cesti poje Škrjanček tako!» Mariji je zastal korak. Kar odstopila je, da ga ne bi pohodila kakor črva, ki se ji plazi pred nogami. Tisti hip je začula na cesti konjski peket in takoj razločila, da je domači voz. Ni se okrenila, le globoko se ji je izvilo iz duše: «Oče prihaja!» Svedrač se je prestopil hitreje ter urno razmetaval zrnje. «Kako gre?» je zavpil Matija na njivo. «Dobro, gospod, do noči smo gotovi. Pošteno ga bomo za* služili. Gospod Luka in mamka sta mi že obljubila za polič.» Matija je nasršil obrvi, ko je zaslišal besedo ,mamka*. Marija se je hotela od sramu pogrezniti. Togoten je stopil Zamejec med brazde in opazoval setev. Nato je vprašal osorno: «Kje je Luka?» «Spi, gospod.« «Da mi še danes povleče!« Razgledoval se je s pozornim pogledom po sosednjih njivah. «Tam so Hostarjeve njive, ne?!» Ostro je sodilo njegovo oko, je merilo obsežnost in tehtalo ljubezen, položeno v zemljo. Sam pri sebi pa je premišljeval: «Ne žanjejo o pravem času. Zanemari jajo zemljo. Dež jim spridi žito. Ne okopujejo. Ne plevejo. Sem vedel, da jim ni dati v roke. Ampak zemlja je lepa. Široke njive. Dosti bo dela in se lahko postavi z njimi.» 196 Juš Kozak: Sentpeter Marija je naskrivaj sledila vsem njegovim pogledom. Vsa se je tresla pred besedo. Zdaj je vedela, da je vsako upanje zaman. Iz ostrih oči je brala trdo odločitev, da ga mora vzeti. Tako je bila zbegana, da je celo na ozarah še vedno križala z roko in so padala semena na nepripravljena tla. Zagomazelo ji je po vsem životu, ko je začutila spoteno oče* tovo telo za seboj. Za njenim hrbtom je stopal, toliko, da se je ni dotaknil z roko. Prejšnje sladke besede so mu obtičale v grlu. Na svojem vratu pa je čutila žgoče poglede. Ni se ga drznila pozdraviti. «Nikar ne sej na moje njive, tvoj kruh se mi v grlu zatakne!» je izpregovoril trdo in odkorakal. V duši jo je zabolela obsodba. Zakričala bi rada od trpljenja. A oče je mirno sedel na voz, ravnal vajeti, za svojo najmlajšo ni imel nobenega pogleda, nobene besede več. Pognal je in Svedrač je hitro ustavil korak, ki je prej razodeval pridnost in napor. «Ogleduje,» je siknil Mariji, ki ga ni cula. Po licih so ji drsele debele solze injkapale z ajdovim zrnjem v zemljo. Strašno se je oglašalo v njej: «Tvoj kruh se mi v grlu zatakne.» Meglilo se ji je pred očmi, nič več ni mogla zadrževati solza. Na drugem koncu njive jo je stisnilo v sapniku in težko je dihala. Roka ji je omaho* vala, curkoma so lile solze v zemljo in padlo jih je več od zrnja. «Moj bog, ti sam veš, komu sejem. Ne njemu, ampak sebi, ^sebi.» Skozi mavrico je gledala plešočo zemljo pred seboj, na* posled ji je roka zastala v jerbasu. Toliko bridke bolesti še ni padlo na to njivo. . Tisti hip se je prebudil Luka. Spanec mu ni osvežil možganov. /i>-fvos Svinčena mora ga je stiskala v sencih in sline so se mu pocejale ' iz ust. Zagledal se je v Marijo, kateri so se šibile noge in je skri* vala oči pod rdečo ruto. Njena povešena glava je izražala brez* mejno bol. Spoznal je, da seje solze in v njegovem srcu se je zganilo. «Reva, zemljo blagoslavlja s solzami.» Vse se mu je uprlo, da bi morala Marija postati žena Hostarjevega. s - f*i Stopil je čez njivo in se ustavil pred objokano. «Marija, povej mi odkrito, ali ga ljubiš, ali hočeš postati nje* gova žena?» Prestrašila se je njegovega vprašanja in pogleda. Spomnila se je sinočne prikazni in zdaj se je jasno zavedala, da je bil on, ki jo je položil v posteljo. Le zanjo so se odprla zakrknjena prša mrkemu stricu in čutila je veliko ljubezen, pripravljeno za vse. Tej ljubezni se je razodela s sramežljivim pogledom. 197 Juš Kozak: Sentpeter «Stric, ljubila sem ga, a zdaj trepetam pred njim.» Ničesar ni odgovoril, le hitro se je okrenil ter z ostrim po* smehom na ustnicah premeril zopet njivo. Pod kozolcem se je vrgel na tla. Čelo je pritisnil v hladno travo. Ta hip mu je postalo vse jasno, na dlani je videl pred seboj, kar ga je že vse popoldne težilo. Odločiti se mora za strašno dejanje. «Ubiti! Ubiti ga moram! Drugače vzame vrag njo, hišo in še Matijo povrhu!» Prevalil se je pod kozolec, da bi se še bolj odtujil ljudem. Polglasno je mrmral: «Andrej je norec, pa je pravo zadel. Tako se govori. Reši jo! Ubij ga! — In potem? Potem naj posežejo božje roke vmes. Najmočnejši si, Luka, in najbolj izgubljen. Izprida vsega rodu. Mene ni škoda. Samo da rešim njo, ki blagoslavlja trde grude sjsjvojimi solzami. Sovražiti znaš, Luka, do konca, ne napol, kakor Matija. Sovraži do konca, Luka! Izbriši ga, kakor je dejal lump Svedrač! Izpodreži korenine temu pasjemu rodu.» Valjal se je na svojem mestu in vdihaval s široko odprtimi nosnicami sveži vonj zemlje. «Svedrač, to je bistroumen človek. Že dolgo ga sumim, hudiča! Spreten mora biti v takih rečeh. Kako je rekel? ,Je majhna zade= vica, koga pihniti!' Prekleto, že ves dan voha, kaj se pripravlja. O, ti zlodji dobro vedo, kdaj so in kje so potrebni. S Šmarne gore jo bo o pravem času primahal. — Ampak, ti si Luka Zamejec! — Zamejec? — Kje je že čast Zamejčevega rodu? Do Mare, pa do Paca, v vseh oštarijah prijazni gost, pretep pri Znamenju, Luka, tako je tvoje življenje. Pomisli, Luka. Mlečnozobi Rok naj bo tisti gad, ki ugrizne v tvoje meso? In še celo iz tvojega nekdanjega gnezda?» Srdito se je premetaval po tleh. Niti glave si ni upal pri* vzdigniti. Pod jasnim nebom se je nosila kanja. Veličastno je krmarila v sinjih višinah. V tistem trenutku se je Luka prevalil na hrbet. Izpod neba je pričakoval drugih misli od solnčnih žarkov svetlobe za svojo dušo. Toda komaj se je ozrl v modrikaste višave, mu je za* gomazelo po hrbtu, blestele so oči in z odprtimi ustnicami je strmel v kanjo. Prevzela ga je groza. Tako je upirala tica svoje oči v tla, da bi ga prebodla s svojim sivim pogledom, če bi plula nad njim. Čisto razločno so se oglašale v njem skrivnostne misli: «Luka, zdaj veš, zakaj ti ves dan leze glava na prsi.» 198 Juš Kozak: Sentpeter Kanja je zateglo zavikala, ostro so jo nosile kreljuti, kar padla je s kremplji in kljunom na hrbet poljskega miša. Luka se je dvignil na komolcih in ves pretresen spremljal ujedb, ki je nosila svoj plen tja v savske boršte. «Kdo pa tejle piše postave, a?» Izbruhnilo je, da se je sam prestrašil svojega glasu. «Ujeda si, Luka, ujeda!» je ponavljal ves poražen od tega dogodka. Mrzel pot mu je orosil čelo, zona ga je oblivala in še tišje se je stisnil k zemlji, samo da si ohladi vročo glavo, kjer se je ugnez* dila zdaj brezpogojna zahteva, tako mogočna in silna, da je iz teme vstajalo pred njim Hostarjevo obličje, dražeče ga s svojim posmeškom ,se upaš?' — Poleg te prikazni pa je stala nodoba Marije, žalostna in trepetajoča. Še obupnejše so žarele njene sinje oči pod rdečo ruto in zemlja je bila vsa vlažna od njenih solza. «Strašen greh se zgodi, strašen greh!» se je oglašalo v prsih. «Hudič, ti mi pomagaj!« je prosil Luka, «zakaj bi ne vzel tega greha na svoja ramena.» V srcu mu je vrelo, misli so se pre* hitevale. Že je videl Hostarjevega, krvavega pred seboj. V go* stilni so se udarili. Nato se je prikazala druga podoba. Čakal ga je v zasedi, od zadaj mu je preklal glavo. Vse slike so bile grozne in so pretresale človeško telo. Ena sama med njimi je mirila dušo. Videl je Roka, kako kleči pred njim in mu prisega, da se odreka Mariji, obljublja, da izgine odtod. Za to rešilno bilko se je lovil Luka. «Nemara prekliče na pragu groba? Strahopetec je in lump!» tako je premišljal. «Nemara si vendar ne bo treba omadeževati svojih rok s to pasjo krvjo!» Toda poznanje ljudi ga je svarilo. «Pazi, Luka! Če ga ne ubiješ kot Kajna, se premisli, ker nima vere v svoji duši! Potem ga ne dosežeš več zlepa. Pazil se bo, ogibal, nemara te še počaka v zasedi?» Rval se je s svojimi mislimi, jih odganjal, zdaj zopet blažil, toda vedno upornejše in trdovratnejše so vstajale ter zahtevale smrt Hostarjevega sina. 2jfq «Lahko se zgodi, da si revica sama konča svoje življenje. Ta vrag bo silil vanjo, Matija bo trd kot skala. Marija pa ni daleč od smrti.» Pognalo ga je kvišku. Naslonjen na kozolec, je kalno gledal predse. Grozna je bila postava dolgega Luke, škrtajočega z zobmi pod težkim bremenom svojega naklepa. 199 Juš Kozak: Sentpeter «Izbrišemo ga, izbrišemo!« je ponavljal ves izgubljen. (cPreden^^" bo zopet dan, bo končano! Naj se zgodi potem, kar se hoče. Dobrega konca ne storiš, Luka. Marija, ki si jo naskrivaj pesto* val, bo rešena!« Ni slišal, da se mu je približala Marija, ki je posejala vso njivo. Stala je vsa začudena pred njim in otroško izpraševala nemirno stričevo obličje, na katerem je vse trepetalo in so ust* niče bolno drhtele. «Stric, povleči bo treba,» ga je poklicala z neskončno žalostnim glasom. «Povleči? Kaj?» Ni se zavedel, kaj hočejo od njega. «Malo so spali nocoj,» se je zopet potuhnjeno vmešal Svedrač. «Vpreži brano!« je zaukazoval srdito. Ko se je oni odstranil, se je do diha približal Mariji. «Marija, te hudo boli?« «Stric, sam bog ve kako. Če bi me ne bilo strah, bi se izgubila tam v savskih vodah.« Vrgla se mu je na prsi in mu hodno srajco ? <*/ °f močila s solzami. Tedaj se je Luka zaklel v svoji duši: «Preden se posuši srajca, bo vsega konec« Iz groze pred samim seboj, je odrinil dekleta, da se je plaho ozirala za njim. Tako trdo je gazil prevrženo zemljo, da se je vedno bolj udiral v mehko prst. «Gospod, Matija so šli na oglede!« je prekinil Svedrač trdo* vratni molk. Solnce je padalo. Na ostrih grebenih gora so se lomili solnčni žarki, hribi so rastli, v daljavi so žarela grajska okna. Sence za drevesi so se podajale na svojo nočno pot čez poljano. Tedaj je Luka pogledal Svedrača, ki je nalašč obrnil svoje oči v zemljo. «Ti, capin, dobro te plačam, če mi boš danes pri roki in če znaš molčati.« «Gospod, kakor sem že rekel. Tič ima pod repom pismo.« «Ne veži otrobov.« Stari se je privzdignil na desnici, prav do ušesa: «Pihnila ga bova. A? Hostarjevega. Draga reč, gospod. Ampak za vas in vašo plemenito družino vse. Da bi se Marija možila na Hostarjevo, si morete kaj takega misliti?« Luka je drhtel od groze in korak mu je zastajal. «Stori, kakor zapovem. Če se ne pobijemo v oštariji, ga zvabi iz hiše, omami starega, mlademu zamaši gobec. Drugo opra* vim sam!« 200 Juš Kozak: Šentpeter «Je že storjeno. Prekleto dobro premišljeno. Hm. — Čim bliže doma, tem bolje. Kajpada, sam se je. Se mi zdi, da niste neumni in ne boste prvič, gospod Luka.» «Le pusti svoje premišljanje!» «E, gospod, zakaj bi ne? Danes ste me spomnili tiste nepri* jetne dogodivščine, pa mi misli same od sebe lezejo v možgane. Le poglejte. Kakor skleda in midva sva na dnu. Pa premišljam. Če nas je stlačil bog v to skledo, je že naprej vedel, da se po? grizemo v njej. He, he.» «^| razumel?« je vprašal Luka, ki ga ni poslušal, kaj plete. «Eh, zato ni treba možganov. To ima Svedrač v mezincu. Le pustite Roka par ur za skednjem, boste videli, kako bo molil in vse svetnike na pomoč klical. Še rad izpusti svoj plen.» «To je!» je odgovoril Svedraču. «Nemara mu vendar ne bo treba preklati črepinje?» je ugibal tiho. «Drugače pa, veste, kmečka butica, trd pisker. Zadaj nad tilnikom. Hm. Gospodu Matiji bo zadevica všeč.» «Hudiča! Da mi ne črhneš besede. Matija ne sme nikoli zvedeti!» «No, sem mislil, da bi jim ne škodilo. Še prispevali bodo za take žulje!» «Plačam sam! Da veš! Do smrti boš živel pri Zamejčevih!» «Veste kaj, gospod, prav imate! Noge me ne drže več tako rade. Rogljača sem se naveličal, oblancev prenajedel. Jaz pravim, da se mora izveličati vsak, kdor je pameten, že na tem svetu. Dobro vem, da boste možbeseda!» Gluh večer je zavladal nad zemljo, le kričave vrane so se vračale v velikih jatah v potemnele gozdove. Stari Hostar je sedel na vogalu mize pod svetim Duhom. Ves dan so bila vrata odprta na stežaj, vsi gostje so bili dobrodošli. Berači so zavohali gostijo že na vse zgodaj ter se stisnili krog peči. «Žrite!» se je bahal Hostar. Vedno iznova je klical na polito mizo vina in teletine. « Včeraj nas je Zamejec gostil s sekiro, jaz pa ne odjenjam do polnoči. Jutri se pripeljem v faro. Štiri konje zaprežem. Kar vas je, jutri vsi na voz!» Mežikal je od zadovoljstva s svojimi mačjimi očmi in se zlobno posmehoval beraškim gostom. Zvečerilo se je in Hostarjeve mačje oči so postajale strupene. Zenice so se mu razširile, prežeče je sršel v vrata, kdaj se pri* kažejo Zamejčevi, da bi se jim z oblastnostjo maščeval za 201 Juš Kozak: Šentpeter včerajšnje ponižanje. Ni jih pričakal. Ljudje so prihajali, se po* smehovali, odhajali, Zamejčevih ni bilo. Krčma se je izpraznila. Škrjanček je moral neprestano nategovati harmoniko in za* puščeno se je oglašala njegova ljubezenska pesem: «Cim večkrat te vidim .. .» Janez Krstnik je zadremal na zapečku, niti pesem ga ni prebudila. Stari je poklical sina: «Zakaj ne stopiš k Zamejčevim? Povabi jih!» Sin pa se je že opotekal: «Na noč stopim. Vse povabim, še Andreja!» «Stopi v kuhinjo in naroči, še četrt teleta naj speko!» Nato je zopet zgrabil svojo palico, poklical Pušelca, ki se je moral pred njim postavljati na glavo, lezti na mizo, celo stoječega na rokah je mlatil s svojo grčavko. Od same jeze ni vedel, kaj bi počel, srbelo ga je v dlaneh. V tem trenutku sta se ustavila pred hišo Luka in Svedrač. «Če se zgrabimo za mizo, potem vse k vragu. Nimaš opravka,« je zašepetal Luka temno in tedaj sta vstopila. Hostar je zamahnil s palico: «Sedita!» Vkljub vsej osornosti ni mogel prikriti svojega veselja. A bilo je kratko to veselje. Komaj se je ozrl Luki v mračno obličje, ga je pretreslo in lote* vala se ga je čudna nemirnost. Prodirno so ga gledale oči, ki se niso posmehovale, niso pozdravljale, le prebadale so. Stari jih je čutil v svojem živem mesu. «Rok, pozdravi! Zamejčevi so tu!» je zaklical svojemu sinu. Mladi je zagrabil kozarec: «Pozdravljen, Luka!» Ta je molče spil, sedel za mizo in gledal temno, kakor je prišel. Le enkrat se je posmehnil med zobmi, ko je opazoval starega, ki ni vedel, kam bi obrnil oči, če je čutil na sebi njegov pogled. Nastala je mučna tišina, v kateri je razločno smrčal Janez na peči. «Tako se držiš kakor smrt!» je zakričal mladi, ki ni mogel več prenašati molka. «Pijva! Te že drži za goltanec!» se je zarezal Luka, postavil na mizo kozarec, da je glasno odjeknilo po krčmi. Svedrač se je zdrznil: «S tem človekom bi se ne srečal rad!» je mislil in oči so mu lokavo sijale. Tudi Rok se je odmaknil. Še nekaj skrivnostnejšega se je zgodilo. Pijani Janez se je zganil na zapečku, menda ga je besedica ,smrt' prebudila. Kakor v sanjah je pričel mrmrati: «Še en očenaš za srečno zadnjo uro ..!» Mladi Rok je prebledel, roke so se mu tresle, s sovražnim očesom se je oziral v Luko. Ta je povešal glavo in bobnal s prsti po mizi. Stari se je zmedel v svoji grozi: «Udari berača po gobcu, da bo vedel, kaj je gostija. Udari ga, pravim!» 202 Juš Kozak: Sentpeter Rok je vzbesnel. Sama od sebe je zamahnila roka po beračevem licu, da je plosknilo in se je revež skotalil iz zapečka na klop. Še vedno se ni zavedel in milo je tožil: «Ubili me bodo, ubili!» «Vse berače na cesto. Ven z ušivci, kdo jih je klical!» je rohnel Hostar. Luka je mirno vstal, stopil k peči in vlekel pijanega berača za svojo mizo. V starega Hostarja je lezel neznan strah, ni ga mogel več pri* krivati: «Ali slišite? Ven s skovirjem!» Zamahoval je s palico. Toda Luka je posadil berača k sebi. Pokazalo se je, da se je šele sedaj pričel zavedati, kaj se godi z njim. «Pij, Rokec, na življenje in smrt! Če znaš piti!» je prezirljivo dostavil Luka. Strašen pogled je objel mladega Hostarja. Ko sta držala v rokah nalite kozarce, se je Luka sklonil Čez mizo: «Pravim, dobro ga drži!» V hipu, ko sta se roki približali druga drugi, je Luka trdo iz* podbil njegov polič, da mu je odletel čez glavo, in preden se je Rok opomogel od začudenja, je že Luka izpil in smeje postavil kozarec na mizo. «Fant, še poliča ne znaš prijeti, pa boš Zamejčevo jemal?» Stari in mladi sta vstala. Zagrabila sta za stole. Otroški Janez se je stisnil v kot: «Jej, jej, kri bo tekla!» Toda Luka je s silnim glasom prevpil šunder: «Stran s stoli, kdor se me dotakne, obleži!» Izzivalno se je razkoračil sredi sobe. Par hlapcev je pogledalo v krčmo. Stari se je v trenutku ob* vladal. Smejal se je: «Mi znamo, a? Vina, še vina na mizo, Luki na čast, ga ni nad njim!» Toda njegovo oko je zlovešče motrilo soseda in z debelim požirkom je poplaknil strašno jezo, Iz kuhinje so prinesli teletine in vina. Pečenje je prijetno zadišalo. «Vsi k mizi. Tudi ti, skovir! Luka, kdaj boste vi gostili? Kje je Matija?» «Kadar.bomo mi gostili, bo imela miza železne noge!» mu je zabrusil Luka. Ves čas ni trenil z očmi od svojega nasprotnika. Opazil je, da se mlademu in staremu že zapleta jezik in jima oči vodene. In tisti hip se je trdno odločil. Dregnil je Svedrača pod mizo z nogo. Še je videl, kako mu je ta prikimal, nato je naslonil glavo v dlan. «Marička te pozdravlja!» je zašepetal Svedrač Roku. Rok se je zamajal za mizo in hotljivo so se mu vzblestele oči. «Pojdi ponjo!» 203 Juš Kozak: Sentpeter «Tiho! Marija je boječa živalca. Ne pojde sama v ta brlog!» Rok mu je nalival; Luka se ni več ozrl po sobi. «Na vrt jo pripeljem, tja pridi,» je šepetal Svedrač in mladi se je zadovoljno muzal. «Kdaj pride Matija?» je vpraševal stari nestrpno. «Pride!» je zarenčal Luka. Ni hotel videti Svedrača, ki se je zmuznil iz sobe, smuknil čez dvorišče kakor podlasica, kateri je poznan sleherni kotiček. Iz shrambe je spotoma potegnil vrečo, vzel vrv in se postavil za široko lipo. Temna noč ga je skrivala. Opotekajoči se koraki so iskali trdih tal. Na levo, na desno je zanašalo Roka. Svedrač je napeto presojal bližino in se zvito muzal. «Marička!» Vse tiho. «Marička!» Samozavestno jo je klical. Svedrač je pripravil vrečo. Potuhnjeno se je sklonil in po* brskal za seboj z roko. «Marička!» Oni je planil, se zaletel proti drevesu, toda v tre* nutku gaje stisnil Svedrač za goltanec in že je imel Rok glavo v vreči. Nog in rok ni mogel več osvoboditi. Trdne vezi so jih^c? = zategnile in v grlu ga je dušilo, da se je še parkrat vzpel z vso močjo in se vrgel zopet na tla. Zaman. Svedraču so se razširila pleča, žilave roke so z močjo dvajsetletnega mladeniča opravljale trdovratni posel. Še enkrat mu je pokleknil na prsi, oni spodaj pa je izgubljal zavest. Zazdelo se mu je, da se potaplja, razburjena kri mu je pomešala zavest in Svedrač se je kmalu prepričal, da spi. Ko se je vrnil v sobo, se je tesno primaknil k Luki in za* šepetal: «Gospod, opravilo je pripravljeno!» Stari Hostar pa je planil pokonci. «Kje je Rok?» je izpraševal s steklenimi očmi. «Pančka,» je odvrnil Svedrač hudomušno. Toda stari se je ves tresel od groze. Tedaj se je sklonil Svedrač in mu zašepetal na uho: «K Marički sem mu postaviljterce.» Nato se je stari pomiril. Luka je vstajal. Počasi je stopal proti vratom in povešal oči. Nenadoma pa je na pragu obstal. Tik pred vezna vrata je s ceste zavozil Matija. Nikogar ni videl pred seboj. Luko je kar odrinil, da je obstal ves začuden pred bratom in strmel v potno, mrtvaškobledo obličje. 204 Juš Kozak: Šentpeter Ni snel kučme, ni sedel. Parkrat se je ozrl po sobi, z roko si je popravil ruto za vratom, kakor bi ga dušilo. Nato je izpre* govoril s tihim, mrtvaškim glasom: «Tvojo zemljo sem pregledaval, pa sem ga našel. Na zadnjem borovcu, gori nad znamenjem visi Cene.» Hostar se je dvignil z blaznim pogledom. Bolj z rokami, kajti noge so se mu šibile. Skoro nerazumljivo je jecljal: «A... a... a? Ce ... ce... ne? No ... no. Kdo ... kdo ga je danes videl?« Blesasto je gledal okrog sebe. «Spravite ga domov in uredite!« je tiho nadaljeval Matija. Hlapci so beže zapustili sobo. Groza smrti je visela nad njimi in vsi so čutili mrzli prijem koščene roke. Luka je povešal glavo pred neverjetnim dogodkom. «Za... kaj... seboj pripeljal.« Hostar se je ves tresel. «V koleslju ga ne bom vozil seboj... tvoje žrtve ...» Obrnjen k Luki je nadaljeval: «Po rebri sem šel. Konj stoji na cesti. Že ves čas je strigel z ušesi. Hudič, tam v borovcih se nekaj zamaje. Stopim. Toliko, da se nisem zadel vanj. Mrzel pot me polije.« Luka ni slišal ničesar. Zagledal se je v žebelj v deskah. «Kje je Rok... Rok?« je prosil Hostar, ki se je zopet one* mogel sesedel na klop. «Z Rokom ne bo nič,« se je glasno vmešal Svedrač. Tedaj je skočil Luka: «Sam pojdem!« je dejal ves odsoten. «Zaprezite!» je zapovedal s strašnim glasom. «Poj... pojdi... Luka... križ ...!» je jecljal Hostar in glava mu je klonila na prsi. Niti z mezincem ni mogel ganiti. Naenkrat se je zdelo, da se mu je vlomil tilnik; noge so se razširile pod mizo. Zasmrčal je. — Vonj pečene teletine je dražil nosove. Matija je sedel za mizo in ni pogledal živemu človeku v oči. Luka se je vrnil nazaj! v izbo, potegnil Janeza od peči, kjer so se tiščali vsi trije berači «Z menoj pojdeš!« Ko je nastala v izbi mučna tišina, je Svedrač sedel za mizo in si pričel rezati teletino. Luka pa je gonil žival, da je voz odskakoval. V možganih mu je vrelo. «Zdaj mora umreti. Mora!« Za Štepanjo vasjo je ustavil. «Pojdi ponj!« je veleval Janezu. Ta se je tresel kot šiba: «Gospod, prizanesite, bojim se mrtvih!« Luka je stopal sam. Prerezal je vrv in v roke mu je zdrknilo izsušeno Cenetovo truplo, kakor otroka ga je držal v naročju. Ni se upal pogledati ubogega mrtvaka. Strah mu je lomil roke. Prijel 205 Juš Kozak: Sentpeter ga je za zapestja in si ga vrgel kakor vrečo na hrbet. Ledena groza mu je stiskala srce. Po nogah mu je opletal mrtvak. In Luka se je sklanjal globoko, da bi se ga ne moglo truplo dotakniti. Še hujše ga je občutil na križu. Zdelo se mu je, da nikdar več v življenju ne pogleda svojih rok, ki so mrzle kakor so ledene one. Trdna misel, da ubije Roka, je skopnela. Vse druge so silile vanj. Da bi se otresel groze, je premišljal: «Cene, kako si lahak, nekoč si me zdrobil s svojo težo.» Poskušal se je nasmejati. A ni šlo. Kar vidoma je lezel skupaj. V duši pa se je rodilo čuvstvo, mogočno čuvstvo, da nosi na svojem telesu vso ničevnost sveta. Samega sebe sploh ni več poznal. Mrtvi Cene ga je bil pod koleni. Mrena mu je padla z oči in videl je pred seboj smrt. Svojih rok bi se rad iznebil. Vse krvave so se mu zdele. Mrtvi Cene pa je bil tako lahak, da je zdrknil zdaj na levo zdaj na desno. Na zemljo so mu pričele padati debele srage potu. Prisopihal je k vozu. Qpl same groze prevzet je treščil mrtvaka na deske in si ni upal obrisati čela. Strmel je predse. Na mogoč* nem nebeškem svodu so utripale zvezde. Žarke in jasne. On pa se je čutil tako majhnega, tako ubogega, da se ni mogel ganiti. Iz teme ga je objemala neizmerna smrt. In tedaj je stegnil roko, se oprijel voza, samo da bi se zavedel svojega življenja, če se sploh še nahaja na trdi zemlji. Tisti hip ga je prešinilo. Tako mu je bilo pri duši, kakor da je star šest let, in je stegnil svojo ročico, da bi ustavil blazno se vrteče kolo sveta, od kate? rega brizgajo iskre na vse strani. Izpod zvezd pa je rastel strah, neskončni strah pred neznano roko, ki vrti to strašno kolo. In ta strah je imel milijone oči in nobenih. Hitro je pregrnil mrliča s plahto, vsekal po konju in bežal, bežal, kolikor je mogel goniti. Poleg njega pa je sedel Janez, ki je izvlekel debeli rožni venec. «Za napuh njegov in požrešnost... Za lakomnost in trmoglavost... Za vse krivice, ki si jih storil ljudem, en očenaš!» Žebral je in žebral, kolesa pa so trdo rohnela po tleh. Na oglu, kjer se cesta prelije v farno, je Luka za hip ustavil in skočil z voza: «Zapelji na dvorišče!« Sam pa se je pognal v župnišče, da bi se otresel, — česa, še sam ni vedel. Župnik Rozman je sedel pri večerji. Vilice so mu padle iz rok, ko je treščil Luka v sobo. «Gosgod LqLJ""* župnik, Cene se je obesil!» 206 Juš Kozak: Sentpeter Polna, ploščata lica so mu zadrhtela in ustnice so ostale odprte. «Sem slutil!» je dejal nato. «Zjutraj se je izpovedal. Bog mu /Q*fdaj večni mir in pokoj!« Vstal je z žalostnim obličjem, se naslonil na pult ter molil hitro in krčevito, da se je treslo težko telo. «Prišli so volkovi in požrli ovčico, zaslepljeno in zbegano, tako silno potrebno tolažbe!» je pristavil nato tiho in mirno so sijale male oči. Luka se ni mogel več premagati. Zrušil se je na kolena pred pastirjem fare in zahropel. «Odrešite mene, ubijati sem hotel!» Do zemlje se je sklonil. Župnik je odstopil in razprl roke. «Luka, ne stori tega, nisi za to! Ne omadežuj s krvjo svojega rodu. Ne daj se hudiču v kremplje!» Sklonil se je do njega, ga rahlo dvignil ter mu dolgo zrl v oči. «Vstani, Luka, in pojdi! Če si grešil, popravi. Ne položi svoje roke na človeka. Tvoja vest je čista, duša je mehka. Zakaj, Luka?« ccZaradi Marije!« je šepetal oni. «Marija naj pride k meni. Ti pa se obrni v stran, če ne moreš prenesti. Hodi, hitro, hodi!» Nato je pristopil k pultu, se ozrl v križanega, vzel pero in zapisal, da se je Cene obesil. Še malo je pomislil. Potem je odprl okno in se zagledal v svojo cesto. Zvezde so lesketale v solznem očesu. V duši pa se je utrnila iskrena prošnja: «Mpjo....najlepšo ovčico, Marijo, reši, o, Gospod!« Ni_ prosil z besedami, prosil je z vročim srcem. Svedrač je čakal na pragu: «Hostar se je prebudil. Sina hoče!« Z® 14- Luka ga je stresel z nadčloveško močjo: «Takoj ga razvezi!« Planil je v izbo, kjer je že ležal pri peči mrtvi Cene. Svedrač pa je izpljunil: «Sem vedel. Niso pravi ljudje!« Od* krevsal je po dvorišču. Čul je, kako se oni premetuje na tleh. «Zdaj plačaš ti!» se je muzal. Nalašč je tako nameril svoj korak, da se je spodtaknil nad onim. «Hudič, kdo pa leži tu?» Telo na tleh se je krčevito zvilo. «Vraga, človek!« Previdno je prerezal vrečo in mu odmašil usta. Rok ni mogel do sape: «Kdo, kdo me je?» Svedrač pa se je lokavo potvarjal: «Vraga, vi gospod Hostar?« «Ti si me!» «Jezus, kaj se vam blede? Pol ure sva čakala z Maričko in še zdaj vas iščem. Nesreča, gospod. Cene se je'obesil.« 207 Juš Kozak: Sentpeter Mladega Roka novica ni preveč prevzela, kajti bolelo ga je ponižanje. «Razveži me!» je škrtal z zobmi. «1, seveda.» Počasi ga je odmotaval. «Ampak, gospod, če kdo bogu štrene zmeša, je vreden plačila!» «Dobiš, le hitro stori!» Svedraču pa le ni šlo od rok. Komaj se je Rok postavil na noge, je stisnil starega za vrat: «Govori, stari, ki vse veš!» «Počasi, gospod, da se ne omadežujete nad nedolžnim mesom! Tako se nisva zmenila.» Rok je posegel v žep in odrinil. Kar bruhalo je iz njega: «Kdo, kdo?» «Gospod, Godežev nemara.» V temi so se mlademu zaiskrile oči. «Go ... odežev!» «Ijjseveda, za Marijo je postopal.» Rok je stisnil pesti in vzbudila se mu je nova strast. Zelena ljubosumnost ga je pričela glodati. Luka ni pričakal Roka. Tako ga je prevzelo, da je skokoma planil na cesto, nevedoč, kam prav za prav drvi. Za plotovi Zamejčeve hiše je v temi skoro podrl Godeževega. «Luka, kam?» «Kaj postopaš tu okoli?» se je jezno zadri nad njim. «Moja reč!» Luka ni mogel naprej. Kakor vkopan je obstal pred njim. Toda bil je že tako utrujen, da se je zaman trudil vživeti se v srečanje. «Boš, Luka?» Oni je dihal vanj, da je čutil vročo sapo. «Jaz, jaz? Ne bom!» «Si se zbal?» TI* 1 v i Luka je molčal. «Greh pride nad vašo hišo, Luka!» «Naj se zgodi, kar hoče. Marijo bom branil, ona je mati in_ žena!» Andrej se je zasmejal. «Pred menoj ne boš nobene branil, da veš!» «Gorje ti, Andrej, če udreš v hišo. — Ti, kaj pa si mislil prej?» «Saj veš. Ubiti si ga hotel!» Luka se je zdrznil. «Ne! Ne!» je zarohnel in skoro bežal za plotovi. Sam pri sebi pa je ponavljal: «Naj se zgodi, kar se hoče. Nisem ga hotel, nišem.» A ni verjel, kar je govoril. 208 Dr. Ivan Prijatelj: Vloga «omladine» v prvem obdobju «mladoslovenskega» pokreia Andrej je tiho požvižgaval pod dišečimi okni. Tam gori pri Zebi pa je spala Marija. Ni ga cula. Utrujenost ji je sladko za* tiskala oči. Zeba pa je čepela pri oknu in tiho molila. «Bog ji 7 -i dodeli milost, v ,l}išo smrti''se Jb o možila.» Starka je skozi nizko okence strmela v sosedovo hišo. Zganile so se nocoj matere in se prestrašeno spogledale. Nočni pogovor med njimi se ni razpredel. Stisnile so se bliže druga k drugi, da je ona na vogalu ležala samotna in žalostna. Obremenil jo je mrtvak, ki je spal v njenem kamenitem telesu. .x> IOtj&sk r^«u*T jj**»J* %*y$r*n(A4 &"/^fT^Sfc Fry7-^^Xe(Dalje.prihf)dnjič:0nfc.' "faruuf//"* . .. ..... . Dr. Ivan Prijatelj Vloga «omladine» v prvem obdobju «mladoslovenskega» pokreta ¦ (Nadaljevanje) V letih 1863. do 1865. slovenska akademska mladina, niti dunajska, ni bogve kako agilno posezala v javno življenje. Na Dunaju se je zopet bolj omejila na gostilniška in kavarnska omizja, v katerih se je zabavala in se pač tudi vežbala v literaturi. V poslednjem oziru je moral že takrat biti nekaka kristalizacijska točka, okrog katere se je zbiralo vse slovensko dunajsko dijaštvo, Josip Stritar, ki je od stare «vajevske» gene? racije še edini ostajal na Dunaju. V teh letih, v katerih so slovenski gimnazijci najprej v Ljubljani in potem v Zagrebu izdajali svoj spočetka litografirani, kesneje tiskani list «Torbico» (1862 do 1864), so se brezdvomno shajali dunajski slovenski aka* demiki na^ literarne sestanke, katerih duša je moral biti vprav Stritar. Na ta literarna zborovanja namiguje Levstik, ki piše dne 13. aprila 1866. Stritarju: «Meni so pač pripovedovala dunajska poročila, kako izvrstne humoristiČne, in druge spise si včasih bral v dijaških večernih družbah, kar sem slišal z veseljem .. .»a2 Najbrž ravno Stritar je tudi dal pobudo, da je dunajska akademska mla* dina slovenska v zvezi s ^Slovanskim pevskim društvom» poleg dotlej običajnih Vodnikovih «besed» 1.1864. prvič23 priredila slav? r~~-^ nostni večer na čast onemu Prešernu, katerega je dve leti pozneje /T\.,„. Stritar takorekoč nanovo odkril svojim rojakom. 22 Stritarjeva antologija, str. 19. 23 Vencajz, o. c. str. 40. 14 209 Juš Kozak: Sentpeter in celjska tla gore nam pod peto. -— Madonna, tukaj pa je akmardi. Vem, tega niste videli ne čuii: tam sredi Azije nekje je gora, kjer Salamandre, bajne deklice, v tajinstvenih votlinah noč in dan na zlatih stativah tko ta baržun; črn kot pero polnočnega je vrana, z žlahtnimi krzni s severa podšit, pozemski ogenj pa se ga ne prime. Bog mi je priča, mislil sem na vas, ko sem blago prevzemal. JELISAVA: Prav si storil: ta črni žamet, ki se ga pozemski boje plameni, naj ostane moj; a gospodičnama Brigiti in Geti — kaj svetlega si naj izbereta. BONAVENTURA: Poznam dobroto vašo in sem že blago pripravil. JELISAVA: In zdaj pozdravljen. (Mu da denarja.) BONAVENTURA: Hvala, milostna. (JELISAVA odide.) Tako mi vere Abrahamove: ti si res milostna... In stokrat škoda: ta svet je zate presurovo tkan. Ne, blagorodju ni na njem prostora, zato nestrpno hrepeniš drugam ... Jaz nisem kriv in si umijem roke. Zastor. V Juš Kozak / Sentpeter (Nadaljevanje) Jagned gori %** č&ka /*w ročina je ležala nad mestom in poljem. Soparica je vrela v usta in polnila telo s trudnostjo. — Luka se je po kosilu zleknil ob peči in lovil z očmi brenčeče muhe. Dramil se je s premišljevanjem o Andreju, sedečem na vogalu mize. «Mlado seme, se še ne ve, če bo kalilo. Kakor žabičen se mi zdi, kadar zagleda Marijo. Nikjer ga ne morem navrtati, ves luknjičav je. Vraga, je že zdaj trhel?» 265 Juš Kozak: Sentpeter Andrej je vse dni posedal pri Zamejčevih, vedno oblastneje se je obnašal. Luka mu ni več privoščil pogleda, na samem pa se mu je celo izogibal. Prejšnja zaupljivost je med obema namah umrla. Človek ni bil več potreben človeku. Staro prijateljstvo, preizkušeno v pobojih pri Znamenju, v pijančevanju in vasovanju, se je ohladilo. Že sta prežala drug na drugega in njuni pogledi so se križali, kakor ostro nabrušene britve. Toda Luka se je iz* premenil, po zadnjih dogodkih se je čutil utrujenega in čudna misel mu je vstajala v duši: «Luka, zadnji krajec tvojega življenja visi na nebu, kmalu bo mlaj. Oči te izgube.» Medtem je vstopila Marija in ga poklicala: «Pojdeva?» «Kam?» je vprašal Andrej. «Na njivo se peljeva!» «Grem z vama!» «Ne!» je odvrnila in razodevala je z glasom, da se zaveda svojega novega življenja, čeprav je odgovarjala sramežljivo ter povešala oči. V izbo je prišla Aza. Andrej je vstal, se razkoračil in bahato vabil: «No, katera se pelje z menoj? Naprežem vranca!» V Azinih očeh so se razširile zenice: «Jaz grem, Andrej!» Luka se je zdrznil: «Ne pojdeš!» «Striček, zdaj pa nalašč!» je zacepetala z nogo in stopila k Andreju: «Pa zaprezi vranca! Počakaj me! » Luka je povesil oči, se obrnil in odšel z Marijo. «Naj gre, vraga, kaj me briga!» Ko se je Aza vrnila, je stal Andrej sredi sobe. Temnomodro obleko je nosila, vlažni lasje so dišali opojno. Tik pred njim se je ustavila, vsa sveža, kakor posuta z jutranjo roso. Nobena meglica ni zastirala prečiste modrine oči. Visokoraščeno telo je ' vznemirjal skrivnosten trepet. Njemu so se širile nosnice, bočila so se mu prša pred njeno lepoto in čutil je, da stoji na razbeljeni zemlji. «No, zaprezi!» je prosila. Obstal je z vozom pred hišo. Ko je stopila na prag, se je zdelo, da se je celo plemenita žival zganila in nalašč k njej obrnila svojo izklesano glavo. Napete nozdrvi so dihale slišno in nemirno je konj prestavljal noge. Aza se je zasmejala in položila svojo sladko dlan na drhteči vrat. Globoko se je upognila glava, «Glej, saj ve, da te bo vozil!» se je šalil Andrej. «Malo se ga bojim!» Ni mogla prikriti lahne bojazni. 266 Juš Kozak: Sentpeter «Bodi brez skrbi. Je v mojih rokah, čeprav me rajši nosi, kot vozi. Kajne, Miško?» Potrepljal ga je po stegnu in tlesknil z jezikom. Aza je omahnila na sedež. Andrej se je v skoku pognal k nji, si ovil vajeti, kakor napete strune od glave do rok. Žival je bila s kopiti po gladki cesti, strigla z ušesi in lovila gospodar? je ve ukaze. Pri Znamenju, kjer se od bele ceste odcepi Kravja dolina, ki se še nekaj časa vije med nizkimi ogradami hišic in se potem izlije med širna polja, se je konj nenadoma ustavil, kakor da mu je udaril drug veter v nosnice. Obstal je na mestu, prikovan s kopiti, strigel z ušesi, ne na desno ne v levo ni obrnil glave in strmel le predse s svojimi velikimi, boječimi očmi; v steklenem pogledu je lesketal strah pred nečem neznanim. Andreja je prešinila groza. Nategnil je vajeti, da je konju skoro omahnila glava nazaj. A žival se ni ganila. Aza se je boječe vzpela, toda Andrej ji je zašepetal: «Stisni se k meni!» Padla je nazaj in se nežno ovila njegove roke. Tudi v njenih očeh je rastla groza. Zenice so se ji širile, kakor bi videle skrivnostno prikazen, ki je stopila izza Znamenja ter jima brani pot naprej. Grudi so ji dihale v smrtnem strahu. Spustila je zopet Andreja in poskusila skočiti z voza. Do obupa se je tresla pred tisto daljavo, katere se je žival tako prestrašila, da so ji drgetale noge. A vroča Andrejeva roka jo je s silo potisnila nazaj na sedež. V silni jezi je vstal, se nagnil čez kozla in vsekal z bičem po konju. Žival se je vzpela na mestu, Azi se je stemnilo pred očmi. Pred seboj je videla visoko vzravnani hrbet, v blaznem strahu vstran se obračajočo glavo in drhteče plemenite boke. Kakor bi bil konj oblit od tajne svetlobe, le njega je gledala. Hiše, ljudje, ki so se boječe zbirali krog voza, vse je izginilo. «Jezus, Marija, bog se usmili, Zamejčeva Aza!» A ona ni cula teh vzklikov, bila je gluha za togotne: «Že zopet Godežev norec!» Kakor mrtvoudna je ležala v blazinah, le Andrejeve roke, v kateri je vrela jezna kri, se je krčevito oprijemala. Konj se ni ganil. Andreja je obvladal bes. Skočil je z voza in udaril z nadčloveško močjo žival pod trebuh. Še to je čutila Aza, da se je stresel koleselj; konj je vzprhnil, se pognal z orjaško silo, kakor da je prevrgel ograjo pred seboj. Tudi ni vedela, da se je Andrej v poslednji minuti zavihtel k nji na voz. Na ušesa ji je bil besen dvoudar kopit. Skozi mrzlo ozračje so rezali. Zastajal ji je dih. Nezavedno se je stiskala k Andreju. 267 Juš Kozak: Sentpeter Predramilo jo je šele kričanje spredaj in zadaj na cesti, bega* nje umikajočih se ljudi. Toda vanjo je rastla silna volja Andre* jeva, združena s ponosom, da je ukrotil poldivjo žival. Ko so drveli proti znamenju na Friškovcu, je odprla oči in takoj zopet zamižala. Tam je s strahom zaslutila, da bi zadostoval le rahel prijem strune in Miško zadene ob znamenje, ko bo obračal , na polje. V trenutku jo je minil strah. Andrej je z zavestno roko skoro igraje ravnal togotno žival, ki je v lahnem okretu zavila med polja. Kar plesala je pred vozom in rezko so peli trdi udari kopit. Visoko v nebo je nosila glavo in lovila v široko odprte nozdrvi veter, ki se je poigraval nad polji. Tedaj se je Aza vsa prebudila, se zasmejala in vzkliknila: «Kaj pa se je zgodilo?« Andreja je prevzelo njeno otroško veselje in tlesknil je z bičem. «Kdo ve, kaj je videl?» Med pisanimi polji se je zamišljeno gubila cesta v daljavi. Od gora je prihajal hladen veter. Solnčna luč je zlatila visoke jagnedi, samotarke, ki ne dajo sence popotniku in nimajo varnega do? movja za ptice. «Andrej, daj meni, bom jaz vozila.» «Imaš predrobčkane roke!» «0, rajši jih bo ubogal kot tvoje.» Andrej ji je smeje prepustil vajeti. «Čakaj, zdaj poženem. Ali vidiš Luko in Marijo na njivi?» Marija je stala in si senčila oči. Aza je pomahala z roko v po* zdrav, nato je pognala, vesela in razigrana, kakor da je Miško njena last. Tam na njivi pa se ni dvignila roka, zamišljeno oko ju je spremljalo, dokler nista zavozila v hladno senco gozdiča. Andrej se je nagnil k nji. «Si se že vozila tako divje?« «Ne. Kar omedlevala sem. Moj bog, gotovo so zdajle prinesli že očetu na nos. Kaj meniš?» «Kaj naju briga, Aza, kaj se godi tam pod Gradom? Zdaj sva na polju in skrita pred vsemi očmi. Ni res?» Poskušal jo je prijeti za roke. «Ne bodi poreden, Andrej.» Toda, komaj se mu je zasmeh* ljala, se je zdrznila. Ogenj je videla v njegovih očeh, že je objemal njeno vitko telo. «Ne glej me tako, Andrej!« «Lepo si se zame oblekla!« ' «Zate? Ha, Godeževi so že od nekdaj domišljavi!« 268 Juš Kozak: Sentpeter Andrej je pozabil na vse. Ustnice so mu drhtele, kadar se je ozrl vanjo in so se mu plaho skrile njene sinje oči. «Kam se peljeva, Andrej?« «Ukazuj, ti si kraljica naše fare.» «Dobro! K Savi!» «V gozdove na levi breg!» »Zakaj pa tja?» «Na desnem so spomini, moj srček, na levem jih ni.» «Pa še bodo!» se je živo zasmejala. «Norci ste vsi skupaj. Le stric Luka ne kleči pred menoj in me ne slepi s sladkimi besedami.« «Stric Luka je izgubljena duša.» «Ne, ne, lažeš! Luka je dober človek! Nikoli se še ni bahal s svojim zlatim srcem!» Andrejeve besede so ji začrtale majhno razo med obrvi in nejevoljno se je obrnila vstran. Spomnila se je, da je bil svoje čase dober prijatelj Luki. «Zakaj nazaj na cesto, Andrej?« je prosila. «Po vino se peljeva.» «Ne bom pila!» «0, še nikoli nisem ljubil dekleta, ki ni imelo od vina rdečih ličk.» Zasmejal se je vanjo, da ni imela časa za pomislek. * Potem sta zavozila po kolovozu v gozdič, tih in samoten, v senco velikih smrek. Pred njima se je solnčila jasa in bele breze so spletale krog nje svoje veje. «Poznaš ta kraj?» jo je vprašal skrivnostno. «Ne, in ti?» «Jaz tudi ne,» se je zasmejal z belimi zobmi. «Daj mi roko!» je ukazovala. «Tako brž?» se je šalil. Norčavo mu je položila svojo dlan na ustnice. «Pij, Aza!» Omočila je svoje vroče ustnice in se zagledala na jaso pred seboj. Bel oblak je priplul po nebu in se ustavil nad gozdom. «Glej ga, kako je lep!» «Kot tvoje grudi, Aza; iz Jutrove dežele so priplavale nate!» Do temena je zagorela in vstala: «Andrej!» Ni vedela, zakaj ga je poklicala, le tresla se je vsa plaha pred njim. Nato je sedla in postala še bolj zamišljena. Naenkrat pa se je zganila: «Andrej, si res ljubil Marijo?» Njemu so se oči "živo svetile. «Nič ne vem,» je dihal vanjo. «Vem le neka j.» 269 Juš Kozak: Sentpeter Ko so se njene oči radovedno uprle vanj, se je že vrgel pred njo in jo objel čez meča. «Aza, Aza!» je hropel kakor blazen, razpaljen do mozga, in ona je čutila na svojih nogah njegove vroče, tresoče se roke. «Moj bog! Andrej!« Razprla je roke, kakor bi se hotela vsak hip dvigniti v nebo. On pa jo je objemal strastno in pokrival njeno modro svilo z žgočimi poljubi, da so jo pekli na živem telesu. Ni se dvignila, kajti čutila je, da je od gležnjev pričela goreti, vedno više in više so jo objemali plameni in od silne vročine se je je lotevala omotica. Naenkrat pa se je iztrgala. «Andrej!» Planila je iz objema na jaso, kjer se je zgrudila v travo in si zakrila obličje od sramu. Miško se je ozrl za njo. Andrej je stal med smrekami in jo pre* badal z očmi. Nato je planil skozi vejevje, da je pokalo in hreščalo, kakor ga lomi jelen, ki besni za samico. Vrgel se je v travo in jo blazno poljubil na beli vrat. Zdrznila se je kakor bi bila ranjena, otožno ga je zrl njen pogled, tako neskončno žalosten, da so Andreju omahnile roke. Ležala je pred njim in prosila z očmi. Tudi on ni črhnil besede. Še vedno ni mogel odtrgati od nje svojega brezumnega pogleda, pred katerim je vsa gorela. «Andrej, kaj boš z menoj?» je tiho ječala. «Aza, jaz te ljubim in ubijem te tu v gozdu, če me ne ljubiš.» Brez moči se je obrnila k njemu, da je ležala vznak; izruvala je dolgo bilko in si hladila z njo razpokane ustnice. V nebo se je pripela z očmi. Brezkončnost sinjega oboka je odsevala v modrini njenih punčic, zajetih v temne obročke. Iz zenic ji je vrela luč, kakor bi se ji solnce potopilo v srce. Andrej ni preložil rok, se ni ganil, tako ga je prevzela njena prelest na zeleni blazini. Šele čez čas je dihnil vanjo: «Aza!» Nobena mišica na njenem telesu ni vztrepetala. Le zamižala je in šepetala: «Ubiješ me, Andrej?« Na srce so padale razbeljene besede: «Ubijem, Aza, kakor mi je bog priča!» Tedaj sam ni vedel, kako se je zgodilo. Razprostrla je roke in mize objela njegovo glavo; zazibala jo je na svojih prsih v blazno vročem objemu, in ko je našla njegove ustnice, so se mu odprle njene, drhteče od pričakovanja. Trepetaje se je vilo v travi njeno telo, se spenjalo k njemu, ki jo je dušil s poljubi, da si je želela le smrti. 270 Juš Kozak: Sentpeter Nenadoma se mu je izvila, se vzravnala in razvozlani črni lasje so se ovili bele breze, na katero se je naslonila in sklenila roke za deblom. Vsa je drhtela. Iz oči ji je vrela zdaj temna jeza, zdaj zopet škrlatni sij brezumne ljubezni. Andrej se je opotekal, kakor da mu je izpila mozeg: «Aza, jaz norim, Aza, moje življenje!« Njene temne punčice so gorele. Strmela je vanj uporno, pri* čakujoč od njega nove blaznosti. «Tja gori, na hrib me ponesi, da bom bliže solncu!« Opotekel se je k njej, toda v hipu se je okrenil, ne vedoč, kaj počne. Izpregal je konja in se ji smehljal. Tudi v njej je vse kipelo, izgubila je pamet. Izpod čela so ga žgale oči. Zavezal je vajeti na vratu, se pognal na hrbet izpočiti živali, da je visoko dvignila jezdeca, kateremu so drhtela kolena od stiska. In ustavil se je pred njo: «Daj, da te dvignem!« Zavrisnila je in planila. Vsa se ga je ovila, kakor bi mu hotela izgrizti srce. Pila je opojni vonj njegovega vročega telesa, zaprla oči in cula le še pokanje vejevja in sopihanje nozdrvi. Mogočno ju je nosil konj skozi goščo. Zdaj se je vdajal plemeniti hrbet, zdaj se je bočil, težka sapa je vrela iz nozdrvi. Azine noge so bile vse vlažne od znoječega se konja. On pa je vodil previdno in vzpodbujal Miška. «Nosi, le nosi, kraljico fare nosiš, k solncu na hrib, Miško!» Potrepljal ga je po lesketajočem se vratu, da je žival občutila dragoceno breme in je še silnejše bila s kopiti po bobnečih tleh. Ko so Miškove temne oči zagledale hrbet hriba, se je vzpel, razširila so se mu močna prša, dvignil je glavo, se pognal zadnjič in obstal na vrhu. «Zdaj glej, Aza, moja kraljica!« ji je šepetal Andrej v uho, da jo je omamljal njegov dih. «Tam stoji Grad, tam leži polje, tam visoke gore!« Ona pa ni dvignila glave, še vedno je pila z razširjenimi nos* nicami vonj moža in se še tesneje privijala k njemu. «Si že ljubil, Andrej?« je šepetala v njegove prsi. «Tako še nikoli, Aza!« «Ne boš nikdar več, ko ne boš imel Aze!» se je vsa srečna smehljala. «Aza, Aza, Aza!« jo je prižemal nase, da se je Miško srdito prestavljal. «Aza, solnce zahaja!« 271 Juš Kozak :1 Sentpeter Počasi se je zavedela. Dvignila je smehljajočo se glavico in se ozrla po zemlji naokrog. Kakor bi drobna lastovica obsedela na žehtečem vratu, tako je položila svojo dlan na konja in mu ukazo? vala: «Nosi naju nazaj!» Zazibala sta se, da se jima je zdelo, kakor da ju ladja odnaša na široko morje. «Moj bog, Andrej, saj blazniva!» so še mu smejali beli biseri, ko je obsedela pred njim v travi. «Daj mi vina, žejna sem!» Ko ji ga je natočil, je prosila: «Poljubi ga!» Izpila je na dušek, omamilo jo je. Topel smehljaj je igral na njenih ustnicah: «Položi me na voz in pel ji me domov, ti moj črni vrag!» Vzel jo je k sebi v naročje in skrila je svojo glavo v njegovih nedrijih. «Kako si vroč, Andrej!« «Objemi me!» In objela ga je čez prša, da je komaj dihal. Taka je bila moč v njenih sladkih rokah. Noč se je zgrnila nad poljem. Miško je previdno iskal varne stopinje, ker je njegov gospodar pozabil nanj. Andrej je pritiskal svoje obličje k Azinemu in jo poljubljal. Zvezde so se prižigale v temnih svetovih. Tam v dalji nad mestom je plavala svetloba. V sladki tišini so bila konjska kopita enakomerno, kakor udarci ure. V njunih poljubih pa sta se združila vedno ločena vzhod in zapad neba. Od vasi sem, daleč izza gozda je vstajala pesem: «Savice sila bo tebe umorila ...» «Aza, te bo res umorila?« ji je šepetal v uho. «Me je že,» se mu je poredno smehljala. Konj je zavil že v Kravjo dolino in pričel teči. «Jezus! V mestu sva!» Sedeča poleg njega, se je zopet na? slonila nanj. «Pa je upihnila luč, mu dala od kamrice ključ...» Hladen dih vetra je odnašal njeno pesem. On pa se je sklonil in prosil: «Še enkrat, Aza!» Objeta sta zavozila na farno cesto. «Mi boš dala od kamrice ključ?» «Če ga ne izgubiš,» se je biserno smejala ter se privijala k njemu. «Pri nas so vse luči prižgane. Počakaj pred hišo!» 272 Juš Kozak: Sentpeter Skočila je v kuhinjo in prinesla polno pest sladkorja za Miška. «Potem pridi!» mu je zašepetala. Stopivši v izbo, je zagledala j očeta samega pri mizi. Vstal je in ji stopil naproti. «Kje si hodila, Aza?» «Z Andrejem sem se peljala!« «Da se moreš s takim norcem podajati v nevarnost?« Aza je zamahnila z roko, se obesila očetu na vrat in se mu sladkala: «Lepo je pa le bilo, kaj tisto!» «Kakršen je sam, take ima tudi konje!« «Nocoj sem ga povabila!« «Saj tako vse dni poseda pri nas in mi meša Marijo!« Aza je vprašala: «Zato hodi?« «Kaj bi drugega. Iz same objestnosti. Že vem, kaj je zadnjič pri Pacu govoril. Vraga, nocoj ga vabiš, ko pride Hostar. Ženi* tovanjsko pismo napišemo. Veš, odločil sem se, da ji dam vse, kakor ji gre, pa bog obvaruj, da bi ji kaj povedala.« «Ne bom, očka, prav si storil. Še bolj si mi všeč!« «Le glej, kako se oblečeš za svatbo!« Prisluhnil je. «Ne gredo?« «Ne,» je dejala Aza in sedla na klop. Zamislila se je. «Kaj, zaradi Marije je hodil? Ni mogoče! On je moj! Nobena ga ne bo več imela!« Hotela je vstati, ko je vstopila Marija. «Aza, v kuhinji sem ti pripravila večerjo!« Aza je planila k nji in jo sladko objela: «Kam greš, Marija?« «K župniku, poslal je pome,« je odgovarjala brez žalosti in brez sence. «No, in Rok?« «Zdaj je dober z menoj. Ne ve, kaj bi mi storil!« «Vidiš, Marija, še boš vesela! Si pa tudi lepa, moja Marija, le poglej jo, oče!« Kar vrtela se je pred sestro, da se ji je morala ta venomer smehljati. A v globino srca ji niso segle Azine besede. Takoj je čutila, da ji ni več tista sestra, ki je živela pod streho kot brezskrbna tičica. V hipu je spoznala, da je Aza doživela novo razodetje, katero jo je odtujilo hiši. Marija je slutila vse, pa se je skrbno čuvala izdajalskih pogledov. «Pojdi zdaj, Marija!« je pristopil oče z resnim očesom, ves nemiren in prisluškujoč. V tistem hipu se je na vratih pojavil Andrej: «Pozdravljeni!» Oče mu je obrnil hrbet, kakor bi ga ne videl. Marija je vsa zardela pred njim, hitro pozdravila in odšla. «Andrej, pojdi z menoj v kuhinjo, boš z mano večerjal,« je dejala Aza in še zašepetala očetu na uho: «Le dobro uredi, da bo Marija vesela!« 273 Juš Kozak: Sentpeter Ko sta stopila v kuhinjo, držeč se za roke, je prišla teta Zeba. Drobna očesca so presunljivo pogledala Azo in starka se je zgrozila. Nekaj hipov je nepremično držala skledo v rokah; nato se ji je izmuznila iz tresočih se rok. In v tisti minuti so spoznale njene, vsega življenja vajene oči, kaj se je zgodilo. «Ubožica, ubožica!» je stokala, pobirajoč črepinje. Aza je plaho strmela v starko in drhtela. Iztrgala se je Andreju, se vrgla starki krog vratu in zajokala tako krčevito in tesnobno, da on ni vedel, kam bi se ozrl. Zgodilo se je v tako blaznem hipu, da se ni nihče zavedal, kaj je. Le teta Zeba, ki je nosila vso hišo v svojem srcu, je vse jasno občutila, in ko si je Aza smehljaje otirala objokane oči ter gostolela, češ, vse bo še dobro, teta, je starka žalostno pristavila: «Razbito je!» Andrej jih je odrešil s svojim širokim smehom in teta je počasi odšla v svojo kamrico, kjer je odprla težko skrinjo in pristavila svečo. — V tem trenutku je potrkala Marija pri župniku. «No, kristjanka moja, pozdravljena!« Sedla je brez besede, pozdravljajoč z lahnim poklonom. Njemu je bilo nerodno. Ni mogel pričeti. V naglici je urejal papirje na majhni mizi, kjer so stali tudi ostanki skromne večerje. «Vidiš, dekle, popoldne sem opravil z njim, zdaj bom s teboj. Jutri oklicem enkrat za trikrat. Prav tako, ne?» Marija je še vedno molčala. «Seveda, seveda, čim prej so take reči pri kraju, tem ljubše mi je. Nimam rad opravka s takimi zadevami. Eh, sitnosti, same sitnosti, popoldne sem, dopoldne tja, večni prepiri s škofom,» je prehiteval samega sebe iz zadrege, ki jo je izražala vsa nje-gova oseba in je proniknila v vse ozračje. Toda Marija je ostala mirna. Tiho je zrla v mogočno župnikovo postavo in sledila igranju mišic na njegovem ploščatem obrazu. Pričakovala je besed iz srca. Župnik jih je imel pripravljene zanjo. A ni jim našel izraza, zato se je skrival za malenkostmi. Prevroče je prosilo njeno srce. Tako iskreno in vdano je bilo njeno pričakovanje, da ga je čutil v sebi. Zdelo se mu je, da dvoje belih rok trepeče pred njegovim srcem, ki je bilo polno zemeljskih skrbi in nevešče, kako bi potolažilo izmučeno dušo. Sam pri sebi je tiho prosil: «Večni, razsvetli mi besedo. Naj postane živa, polna tvojega duha, da reši potapljajoče se srce!» Polumrak se je razpredel pod slabo leščerbo v sobi. V njem se je skrivalo mogočno telo mlade neveste. In župnik je prisedel. 274 Juš Kozak: Sentpeter Prijel jo je za roko. Nad širokimi podočnimi kostmi so zagorela mala očesca in živo sijala. «Poklical sem te k izpraševanju, Marija Zamejčeva. Izprašaj si vest in povej, kaj ti teži dušo!» Iz oči v oči je dihala misel. Župnik je nadaljeval z mirnim, toplim glasom, kakor da je nekdo drugi posegel v njegovo srce ter ga razsvetlil z nebeško modrostjo. «Poznam tvojega izvoljenca, Marija! Stal je pred menoj in gledal sem mu v dušo. Povej mi, ali ga ljubiš?» Tako gorko je zasijalo iz njegovih oči, da so se besede same od sebe razvozljale: «Morda bolj, kot on mene!» «Ti bi rajša ostala sama?» Povesila je glavo in česar bi živemu človeku ne priznala, je njemu odpirala, kakor bi jo bog izpraševal. Župnik je po njenih drhtečih rokah spoznal, da mu je pritrdila. Težak vzdih je razodeval njegovo bolest. «Poznam svojo ifaro. Nasilneži so. Ne ženijo se iz ljubezni, po denarju hlepe, po časteh, po nasladah, ti ubogi zemljani. Fara raste, z njo greh in meni se krči srce. Poštene, sive glave so v strasteh opešale in mozeg jim razjeda divja, neukročena kri. Kadar jih gledam pred oltarjem, kako imajo prstena obličja od kesanja, čutim njih vroče meso, ki utriplje v samih strasteh in jim ne da pokojno spati. Verjemi, podobni so mrčesu, grobarjem, ki rajajo nad grobom svoje žrtve in ji v še neiztrohnelo srce ležejo jajca za svoj zarod. Potem pa prihajajo po odvezo. Toda, Marija, ne obupuj. Tak je svet. Če bi ne bilo usmiljenja za sle? herno človeško dejanje, bi deževala izpod neba lava in požgala zadnjo travico. Vsi grešimo nad samim seboj in Večnim v nas. Ne le ti farani, katerim je ubijanje zakon življenja. Poglej, vsak dan stoje pred voličkom, ki jih z dobrohotnim očesom prosi za poslednje usmiljenje, za Jutro smrt. Vsak dan oškropi njih roke nedolžna kri uboge živali. Ta prelita kri jim meša razum in srce. Že v otrocih se strdi krog srca in tako gre od roda do roda. Nikoli več se ne pretaka v njih vesela in radosti polna. S težkimi sanjami se rode, rastejo kakor necepljeni divjaki in njih dušene rode blagih sadov. Toda, Marija, jaz ne preklinjam te božje njive; jaz ne obračam gora. ,Moje roke so slabotne in se ne morejo meriti z Njegovimi. Jaz ljubim svojo faro in bom dal zanjo življenje. Strašna je ta njiva in ljubezen sejem vanjo. Ti , pa, moja Marija, si moja najljubša plevica med vsemi ženami; okopuj to mojo njivo z ljubečim srcem. Zalivaj jo z usmiljenjem in vero. Ne plevi osata s sovraštvom, da ti rok ne zastrupi. Z IS* 275 Juš Kozak: Sentpeter *. » ljubeznijo ga izpuli, da vnovič ne zraste. In če bos hodila po moji njivi z večnim življenjem v srcu, boš otajala v srcu svojega otroka kri, ki jo je podedoval od očeta. Veruj, Marija, usmiljenje mora priti na ta rod in rastel bo, da se združi z Večnim. Ti pa pojdi v zamož, ne za ljubezen in belo postelj, pojdi kot gre ljubezni polna plevica na njivo!» Globoko sklonjena je poslušala Marija; ni videla trpko bo* lestnega izraza v njegovih očeh. Objel je vso bridkost v njeni duši in, kakor bi dvomil o svoji moči, je vpraševal. «Posegel sem v dušo tvojemu izvoljencu, pa sem spoznal v njem veliko mero ljubosumnosti. Ti veš bolje, kaj ga podžiga le*ta strast?» Molče je pritrdila. «Sem slutil. Lakomnost se je spajdašila z njo. Napelji stu* denec v svoje srce. Morda te najde!» Vstal je in izpustil njeno žarečo roko. Prevzela ga je čudna slutnja, da se je zdrznil, kakor bi pogledal v prepad. «Marija, kadar ti bo težko in te bo izkušala kri očetov, pridi k meni. Če jo bom le slutil v tebi, te najdem in odrešim iz robi* dovja. Če bo v moji moči.» «V vaši oblasti so vsa srca,» je šepetala presunjena. «Ni res, Marija. So duše človeške, do katerih najde beseda Večnega pot šele po rodovih.» Razprostrl je nad njo svoje roke in je molil. Zanjo je prosil in zase. Zunaj, pred vrati jo je pričakoval Rok. «Si opravila?» «Sem!» «Pojdi z menoj, govoriti moram s teboj!» Vodil jo je na dvorišče, pod košato lipo. «Zdaj mi povej, kaj si imela z Godeževim?« Vsa kri ji je zastala. Kakor je prišla vsa čista iz župnišča, tako mu je pogledala v divje oči, ki so se iskrile od sovraštva in hotljivosti. «Nikdar ničesar!« mu je mirno odgovorila. On pa jo je stisnil za mehko zapestje in jo pritisnil k sebi, da jo je zabolelo v polnih grudih. Kar hropel je vanjo: «Govori resnico!» «Bog mi ni ustvaril laži na jeziku!» Pomislila je: «Vse, kar je v mojem srcu, si ti ustvaril, Večni. Kdor bo ljubil moje srce in spraševal zanj, se mu bo odprlo.» Vedela je, da ne laže, toda samotna žalost ji je pala na dušo. 276 Juš Kozak: Sentpeter «Gorje ti, če nisi govorila resnice!« jo je pestil. «Zdaj pojdi in molči. Pridem še nocoj k vam. Oče je že davno tam!» Poljubil jo je. A ta poljub je priklical solze, da so ji zalile oči in se je skozi temo oprijemala proti domu. Jokala je v svoja nedrija. «Po tebi, dete, ni vprašal. Če ne bom imela tebe, zblaznim in se živa pogreznem v grob!» je tožila sama sebi. Ko je stopila v hišo, je slišala očetove besede. «Če rečem, rečem! Prvi dan pri nas, drugi pri vas.» Oče je nadaljeval široko in košato: «Vso faro povabim, kar je sorodstva, daljnjega in bližnjega. Ti skrbi za svoje. Svatov mora biti, da jih ne spravimo pod streho. Točilo se bo po vsej hiši in na dvorišču. Po veliki maši gremo v cerkev. Naročim po? trkavanje, kakor o veliki noči. Stoli morajo stati do vrat. Vsi trije bodo poročali. Še ni videla fara take poroke.» «He, zdaj pa še tisti travnik!« «Vzemi ga! Kakor sem rekel, vse dobi in še živino po vrhu!» «Tako se govori! Tako mora biti!» «Ni treba! Ampak jaz hočem tako, da veš, in če zapravita prvi dan vse, da vesta, ni mi mar; Marija Zamejčeva dobi doto, t da bo vsa fara govorila o nji!» «V dobro gre, ne bo ji slabo!» «0 tem molči! Če bi mi kdo prerokoval to poroko, ko je ležala še v zibki, bi jo s temile rokami zadavil, ampak zdaj je, kar je, mir besedi!« Ko so vse zapisali, je dejal Matija: «Podpiši, da ne pregrizeš besede!« «Ne znam!» «Čakaj!» Stopil je po Luko, ki je ležal pred hlevom. Toda Luka je vstal in se okrenil z dvorišča: «Ne podpišem!« Matija se je spomnil Andreja. Godežev je prišel k mizi in se podpisal pod tri križe Hostar? jeve. Zveriženi so stali na papirju trije križi, kakor oni na Golgoti. Luka ni mogel zapustiti hiše. Obšel je plot, nameril je korak, toda zaneslo ga je nazaj. Zleknil se je v veži na klop in vznak leže, kakor je najrajši premišljal, je vlekel na ušesa besede iz , kuhinje in izbe. V duhu je gledal, kako stoji Andrej poleg Aze in ne more do besede. Krivda mu je oškropila srce. Čez čas je zaslišal mračen glas: «Podpisal sem za pričo!« 277 Juš Kozak: Sentpeter Luka je čutil, da je Aza vstala. «Andrej! Ti si ljubil Marijo!» je šepetala. «Jaz? Nikoli!» Luka se je prevalil na stran: «Kdo te še ni izdal, Marija? Ali čuješ, da si nocoj prvič zatajena?» Besnost ga je grabila za prša. — «Od hudiča je svet lažniv! — Preden se prevrtaš človeku v dušo, izgubiš vsako veselje nad njim! — V brlog mora, kdor nosi mehke rožičke!» Dolg, vroč poljub in pritajene besede so mu potrdile slutnjo srca. «Aza, Aza! Zdaj se pričenja najina svatba!» «Andrej!» «Zdaj mu leži v rokah vsa omamljena!« je premišljal Luka in njegov srd je segal skozi temo do neba. Kakor je pričakoval, tako se je zgodilo. Za slovo je še slišal: «Čakala te bom, pridi za plotovi!» Iz sobe pa je štorkljal Hostar in Matija ga je spremljal: «Nocoj je konec! Povej mu, naj ostane doma. Jutri pridita po maši!» Ugasnili so luči, zaprli vezna vrata. Od zadnjih, kjer je Luka zapuščal vsak večer hišo, je vzela Aza ključ. Tedaj je Luka skočil skozi kuhinjsko okno v temo in se naslonil na zid. «Hudiča, bi ga počakal? Ali bi podkuril Svedrača?» V tem hipu se ga je nekdo oklenil in ga s pestjo zadel v tilnik. Luka se je bliskoma okrenil, v loku zamahnil s pestjo in odzadnik je odletel v travo. «Oho, kdo pa si, vraga? Veš, s kom imaš opravka?« Zagledal je pred seboj oči in usta odpirajočega Roka. jemov. Zaman je poskušala zajeti svojo podobo v vrtincu, ki jo je potegnil vase v teh poslednjih dneh. Njeno prizadevanje je bilo brezuspešno. Odpirala in zapirala je mokre, trudne oči in se vdajala sladkostim tajne groze, s katero se je pogrezala v globoki prepad, da ji je zastajal dih pod vročimi grudi. Kakor skozi meglo se je gledala, kako je švignila v temni noči čez cesto, padla v njegovo naročje in pogazila spotoma vse, kar jo je vezalo na očetov dom. Nikdar ni bila vajena sladkih uzd človeške roke, še manj svojih lastnih. Zato sta obležali dekliška čast in dolžnost na tistem strastnem potu čez cesto, ko se je dekle zdrznilo in zapustilo svojo kamrico, da bi se vsa darovala svojemu Andreju. V njenem srcu je vrela le temna, vroča strast. Na vročična senca si je položila drhteče dlani in vse pre* mišljevanje se je strnilo v sladak smehljaj koprnečih ustnic. Trudnost je lenila vitko telo, da je ležalo na belih blazinah, kakor bi se zibalo v valovih. Ni mislila, ni sanjala, omamljal jo je opojni vonj bele postelje. Zanjo ni bilo v tem trenutku ne časa, ne ure, tako se je potapljala v spomine na doživljene hipe razkošnih strasti, iz katerih je vstajalo novo koprnenje. Ko ji je narastlo v mirno dihajočih prsih, jo je zapeklo v sencih, pod grudi je besnela kri; zadušiti jo je hotelo. Planila je iz postelje v mrak, ki se je predel po sobi. Zdaj ni mogla do zavesti, ali vstaja dan, ali prihaja noč na zemljo. Trudoma je spoznala, da je spala vse popoldne, kakor izločena iz vsega sveta; da se je prebudila, ko jo je poklical on, ki jo pričakuje. Počasi se je domislila, da se vsa hiša pripravlja na jutrišnjo svatbo sestre Marije. Kako daleč je bila ona od vsega. Bežna se ji je zdela okolica, daleč nekje sestra, oče, dom. Hitela je k njemu, ki jo pričakuje. Pred mrzlim ogledalom se je zasme* , jala na ves glas od radosti nad svojo lepoto. V prešerni minuti je videla, kako se je hladna gladina stekla zameglila od vročega dihanja njenih grudi. Stala je kakor kraljica, v katero strme vse oči, koder hodi. Hitro je odela svoje telo v črno svilo, si ovila goste lase z ruto šlarasto, in vsa nestrpna od neutešenega koprnenja zapustila očetovo hišo. 331 Juš Kozak: Sentpeter f? o^Zf:, čez čas je stopila v njeno sobo Marija. Hotela se je posloviti od svoje sestre in potožiti srcu svojo bolest. Misleča, da še spi, je užgala svečo. Meglica je že izginila iz zrcala in iz njega je od* sevalo Marijino bledo, žalostno obličje. Ni se ustavilo v njem, iskalo je v svoji bolesti živo bitje, da bi se izpovedalo pred tem poslednjim dnem. Sinje oči so blodno strmele v prihodnost, iz katere je zevalo trpljenje. Marija se ga ni bala, a pri duši ji je bilo težko in del tega bremena bi rada razodela sestri Azi. Ni je našla. Solza je spolzela po bledem obličju in je odšla, še bolj sama /os&ojm zapuščena, kakor je prišla. Namenila se je k teti Zebi, ki je poznala življenje ter je delila hladečo tolažbo spoznanja. Aza je ta čas odprla vrata pri Pacu in gospodar ji je s širokim zamahom roke skoro pri tleh odprl vrata v stransko sobo, kjer jo je pričakoval v mirnem zatišju Andrej. «Pozno si prišla,» jo je pozdravil. «Ljubček moj, spala sem vse popoldne. Zakaj, ti še zašepetati ne smem.» Na ušesa mu je šepnila: «Verjemi mi, prav nič več ne vem, ali sem še živa in če so še ljudje krog mene!» Andrej jo je gledal. Ni se mogel premagati. Objel jo je in držal pred seboj v naročju. Oči so mu zrle nepremično v razbur* jeno morje in ves omamljen jo je prižel nase. Umiral je na njenih ustnicah od sladkosti. Naenkrat pa je začutil nekaj, kakor bi ga bila pretresla mrzla zona. Ona se ga je še vedno ovijala. Za hip se je sklonil nazaj, da bi jo gledal in gledal. Smehljala se mu je z očmi in ustnicami. «Andrej, obljubi mi, da ne prideš jutri na svatbo?« Same sebe se je prestrašila. Čutila je, da govori nekdo drugi iz nje, ki za* hteva od Andreja iz same objestnosti nemogočo stvar. Hotela je popraviti, a ni izpregovorila. Še vedno se mu je sladko smehljala. Ajidrej jo je začudeno pogledal, kakor da je ne razume. «Kajne, moj ljubček, da ne pojdeš?» «Aza?» Dolg molk je sledil. «No, reci, lepo reci, Aza, zaradi tebe ne pojdem!» «Aza, zakaj bi ne šel?» «Andrej, ne povem, ampak nočem, da prideš!» Zašepetal ji je na uho: «Aza, moram!« Ona je nejevoljna vstala in sedla poleg njega na stol. Andrej je poklical krčmarja in naročil vina. Aza pa je strmela predse, bila je hladna in mu ni privoščila več pogleda. «Aza, zakaj si taka? Še nikoli te nisem videl takšne!» Sedela je in se je z očmi borila z njim in s samo seboj. Njemu se je zazdelo, da veje med njima mrzel veter. 332 Juš Kozak: Sentpeter «Glej, Aza, ti boš tam in kako naj se premagam, da bi ne prišel? Fantje so me naprosili, naj jih vodim in z njimi zaprem cesto. Zdaj vendar vidiš, da je tvoja prošnja nemogoča!» «Prosila sem te!» je ponavljala uporno, «in moraš me ubogati!» Nekaj časa sta sedela in molčala. V njem pa je pričelo vreti. Kadar jo je pogledal, je vzkipel. Ni se še premaknila in vedno hladneje ga je motrila. Vina ni hotela pokusiti. A ni ji gledal v dušo. Njen ponos mu je zastiral pogled. Tudi v njeni duši je divjal vihar. Molče se je izpraševala, zakaj mu je prepovedala. Vsak čas so ji silile na ustnice besede. Pa si je zopet predstav? ljala, kako bo jutri sedel sestri nasproti. Zazeblo jo je. Jezila se je nad lastno ljubosumnostjo, a premagati je ni mogla. Čutila je, da je trudna, žalostna, in še bolj se je vdajala čuvstvom, ko se ni mogla izmotati iz svojih lastnih zank. Sklonil se je k nji in preko lica ji je dahnila vroča beseda. «Aza, zakaj me ne ljubiš?» Premagovala se je, da mu ni planila krog vratu in ga prižela nase, kakor v prejšnjih nočeh. A nocoj je ostala trdovratna in vedno večja otožnost jo je objemala. Grizla jo je zavest, da sama ne ve, kaj hoče, obenem se je opajala od sladke misli, da trpi Andrej zaradi nje ter poveša glavo, ne vedoč, kaj bi počel. Nad obema je plavala mučna tišina. Andrej je pil iz jeze in vino ga je opojilo. Vstal je izza mize, odprl vrata in poklical oštirja. «Reci beračem, naj pridejo sem. Vsi trije naj pridejo, slišiš?» Aza je ostrmela. «Kaj vendar namerava?» Pričakujoče srce je utripalo. Vstopili so, zamazani od dnevnega pota in stikanja po hišah vsi trije farni berači. «Sedite!» Posedli so krog peči in si brisali brkata usta. Mežikali so na mizo. «Danes boste jedli in pili, kolikor drže vase malhe. Zdaj se pa poklonite kraljici Azi, katero je napadla slaba volja, da ji jo preženete! Slišite?» «Razumemo, gospod!» so zavpili vsi hkrati. Dobro so vsi po? znali Andreja, da ne gleda, kadar stresa iz roke. Aza je še vedno strmela vanje, kakor v prikazni. Ni se mogla uživeti. Žalostni molk njenih ustnic in oči je celo beračem za? piral besedo. Naposled je stopil bliže k mizi Škrjanček in se poklonil. 333 Juš Kozak: Sentpeter «Se vam klanja, fina gospa, Skrjancek in vas prosi za pre* milostno dovoljenje, da vam zapoje svojo najljubšo pesemco.» Aza je uprla vanj svoje velike oči. Škrjanček je stopil v sredo sobe in z milo zategnjenim glasom " ' «Cim večkrat te vidim, tem lajsi te 'mam...» ' Debele solze so mu kapale v brado, ko je stegal svoje roke v zrak in objemal nevidno izvoljenko z obrazom popolnega norca. Azo je pretreslo. Pogledala je srepo Andreja in solze so ji zalile oči. Kakor biseri so se lesketale modre oči v črnili obročkih in sijale v živi žalosti. Čudno se je izpremenilo beračevo obličje. Preje bedasto in zadovoljno ga je nenadoma zbegala zmedena po* bitost. Pesem mu je obtičala v grlu. Kakor začaran je strmel vanjo. Pričel je mežikati, venomer se solzeč. Ona pa je gledala z usmiljenja polnim pogledom in njene oči so imele tako strašno moč, da bi mogle v mrtvoudnem vzbuditi spomine in ga poklicati nazaj v življenje. Lovil se je ves omoten pred njo, kakor pijana mušica in se zgrudil na stol. Vsi so zapazili, da se nekaj dogaja, in vse je prevzelo s tako nadnaravno močjo, da ni mogel nihče izpregovoriti besede. Janez Krstnik je povešal oči, celo rdečelični Pušelc je odpiral svoja usta od začudenja. Le Andrej je nestrpno in sovražno upiral vanj i svoje oči, dokler ga ni pozval: «Poj, ti pravim!» Berač se je zganil, a ni pel. Jokaje je povesil glavo in solze so kapale na mizo. «Ne morem peti, precastiti gospod. Me je spomin zapekel. Gospa Aza je na tej cesti druga s takim obrazkom. Prva ni rastla, je umrla od žalosti. Kakor je zrastla, tako je umrla, na gnoju. *r*j«Moja mala, lepa sestrica Angelca. Tam pod škofovim kozolcem, 3 kjer se na slami castitega gospoda škofa godi vsako noc grd greh in se zapeljuje vsa fara, tam na slami je izgubila Angelca svoje devistvo. Je bila cista kot jutranja rosa, stara pa trinajst, let. Trideset let bo že o kresu; takrat so ženske najbolj neumne in dedci najhujši. Je ze beračila; v naši hiši smo vsi berači, odkar pomnimo. Za piškotke jo je zvabil v gorki noči tja na slamco; revica ni vedela, kaj store piškotki na svetu. Zjutraj so jo našli na slamci. Vso je slekel in taka je ležala tam, da je bilo se hišo beračev sram, in nismo vedeli, kdo naj bi sel ponjo. Umazane cunjice na njej mu niso dišale, ležale so spodaj pod slamco. Drugače pa je bila tako bela, kakor bi sneg padel na slamco. Ni 334 Juš Kozak: Sentpeter preživela, je umrla se tisto noc. Bog se je je usmilil, da ni berača rodila. Njega pa ni udaril nebeški oce, se bogastvo mu je dal. Oh, obrazek pa, kakor tale gospa. Usmili se je bog. Joj, kako smo zavrženi ljudje.» «Mir in pokoj duši uboge Angelce,» je mrmral Janez Krstnik. Pušelcu so se usta odprla sama od sebe: «Amen na veke!» Kakor bi obhajali pogrebščino za nesrečno Angelco, taka tišina je zavladala v izbi in živo so lesketale srebrne solze, lijoče po mrtvaškobledem Azinem obličju. Bil je to večer daljnih in trpkih spominov in vsega obupa, ki so ga občutili ljudje v krčmi pri Pacu zaradi svojega rojstva. Že ves večer je ležal Luka nepremično v gornji sobi in pil. Kakor bi hotel prisiliti, da odplava z vinom grižnja lastne duše. Zopet je stala pred njim preteklost. Gledal je v duhu lastni dom, ki ga je žrtvoval njej na ljubo. Skozi meglo je gledal propadanje svoje duše, ki je nekoč zidala visoko v oblake, da je bila fara premajhna zanjo. Podedoval je bil ponos in visoko leteče sanje. Kadar ga je napadla obupna otožnost, tedaj je jasno videl, da mu ni več rešitve. Z vsakim dnem se potaplja globlje. Brat Matija bo jutri možil svojo hčer. Kje naj vzame Luka svoje otroke? Njegovo ime ne bo našlo potomcev. Pa če bi jih imel? Kaj bi jim dal? Niti slamice nima, kateri bi lahko rekel, ti si moja. Bil je fant, da so dekleta sanjala o njem. Ko je pel domov, -so vstajala in se skrivala za okni. Nobeno okence ni ostalo gluho, I če je potrkal. Danes pa leži pozabljen in pije na pretekle in sedanje dni. Tam pri njej teši svoje mračne strasti, kadar jo s silo priklene nase. O, on dobro ve, da ga vara, vara sleherni dan! Kako bi ga ne? Ali more še ganiti z roko? Nekdanjega Luke se danes vse izogiba. Ves večer se že bori s težko žalostjo zaradi nepovratne sreče in miru srca. Za jutrišnji dan mu je Matija kupil obleko. Na vsak način je . hotel, da bo navzoč tudi Luka, ko bo vsa fara praznovala in se ogledovala v Zamejčevi hiši. A on premišlja, če bi se ne skril za ves dan in zapil novo obleko. Iz samega prezira nad svetom. V takih trenutkih se je že večkrat spomnil vrvi tam na svislih. «Nimaš več duše na svetu, ki bi te še ljubila, odkar se samega sebe ne moreš več ljubiti,» se je paslo leno v možganih, «stori čim prej, da te celo on ne pozabi poklicati s sveta.» V teh urah, ko je ležal za mizo na klopi brez vsake moči, kajti breme ga je dušilo pod seboj, je zaslišal, da se spodaj pod njim nekaj dogaja. 335 Juš Kozak: Sentpeter Razločil je po glasu Andreja in Azo. Zlovoljen se je obrnil v zid. Spodaj je nastal dolg molk. Nato je zopet narastel šum, berači so prišli v sobo. Spoznal je Andrejev srditi glas. Vse se mu je zdelo čudno in nerazumljivo. Zapustil je svoje ležišče in zlezel po vijugastih stopnicah v spodnje prostore. Poslušal je Škrjančkovo povest. Davni spomini so se vzbudili v njegovih prsih, kajti tudi on je poznal to zgodbo. V ušesih so mu venomer zvenele beračeve besede: «tak obrazek je imela kot vi, precastita gospa». Skrb za Azo mu je oživela srce. Iz tišine v sobi je rastel Andrejev srditi glas. «Zapovedal sem vam, da razveseljujte njo, vašo kraljico. Večerjo in vino sem obljubil, pa ne bo nič, jo je polomil ta osel s svojim čvekanjem. Zdaj pa se pričnita še vidva cmeriti, pa vas vržem vse skupaj na cesto, ste razumeli, na cesto vas vržem in naj se mi potem še kdo prikaže pred oči. Berači, jutri bo svatba pri Zamejčevih, še odtam vas naženem kot pse... Pravim, takoj konec s prismodarijami, če ne ...» Luka se je premagoval, a stud mu je spačil obličje. Pušelc se je zbal. «Kako bodo, gospod? Za forint ali za cekin?» «Zdaj stoji pripognjen pred njim,» je premišljeval Luka. V tem hipu se je zveneče oglasil glasek, kakor bi solze rosile od njega. «Kdo je bil ta človek?» Andrej je zavpil: «Neumnosti!» Luka pa je odprl vrata in stopil k Azi. «Ta je bil njegov oče!» Aza se je zgrudila na stol. Andrej je motril Luko s sovražnim očesom; zgrabil bi se z njim, toda vedel je, da podleže, kakor je že v tej krčmi. Zabolelo ga je v dno duše, da je odkrita sramota njegovega rodu. Bes in ošabnost sta ga dušila, ni mogel do besede. Berači so se boječe stisnili v kot in strmeli, kako se je Aza, plakajoča, vrgla v Lukino naročje, da so drhtela lilijasta pleča. Groza je pretresala njeno dušo, ki se je vsa vdala Andreju. Kakor vročična je ležala na Lukinih rokah. Pred seboj je gledala drobno telesce uboge deklice, trepetajoče od bolečin in naslade, ležeče na slamici, z nezaužitimi slaščicami v rokah. Iz obrazka, bledega in čistega kot hostija, pa je žarelo dvoje oči v brezdanjo temo človeškega greha. «Zakaj je umrlo to srčece?» se je spra* sevala Aza. «Okamenelo je od groze. Edinole brat njen jo nosi še v svojem srcu, ki z ljubezensko pesmico prosjači in služi sebi kruh.» 336 Juš Kozak: Šentpeter V njej se je vse mešalo. Napadla jo je blazna groza, da bo izbrisana iz človeških src. Na slamici bo ležala. Kdo jo bo še razen očeta in Luke, Marije ohranil v spominu? Edini, spomin nanjo bo skromen kotiček v teh treh srcih. Krčevito se je" oklenila Lukinih mišičastih rok, mu skrila na prsih glavo, da bi ne videla več sveta. Luka, ki je pred par trenutki občutil isto željo samoizgonstva s sveta zavoljo samega sebe, je dejal: «Tak obrazek je imela kot ti, Aza.» Ni se mogel več premagati. Obrnil se je k Andreju: «Najina pota so se za vselej ločila.« «Vraga, mar odgovarjam jaz za očeta? Mar sem jaz kriv nad Angelco? Aza, misliš tudi ti tako?» A^a ni odgovorila. Pogledala ga je s svojim neskončno žalost* nim pogledom. Nato je vstala, se oklenila stričeve roke in prosila: «Spremi me domov!« «Dobro! Le mislite in obsojajte! Zdaj me šele spoznate!« Vzravnal se je, bahato se napel in pretil z visoko, uporno postavo. Aza se je med vrati obrnila k beračem: «Pridite, vsi trije pri* dite. Jaz sama vas pogostim!« Nato se je ogrnila in zapustila molče sobo. Po poti ni izpregovorila besedice. Zmagovala jo je trudnost in ji misli mešala. Sladka neugnanost preteklih noči ji je vzbujala spomine, ki so kakor žarki razsvetljevali nocojšnjo temo. Nje, Angelce ni mogla več pozabiti. Do sedaj je menila, da je bila ona edina s temi prečudnimi očmi rojena v fari. In kaj se je zgodilo z ono drugo? Kaj ne drvi sama temu koncu nasproti? Oglasilo se je v nji, obupno in tegobno, kakor da je zaplakala revica na slami pod škofovim kozolcem. Stric Luka jo je izpustil pred hišo. Planila je po stopnicah, kjer sta v podstrešni kamrici sedeli teta Zeba in Marija. Platno je ležalo v odprtih skrinjah, onidve sta čepeli na po? stelji in strmeli predse. Zašumela je svilena obleka in Azino telo se je z enim samim vzklikom zgrudilo v Marijino naročje. «Marija, Marija!« Marija jo je pobožala po črnih laseh in je občutila njeno bol. «Aza, zdaj se ločiva za vselej!« Ostrmela je Aza in pogledala sestro. «Jutri boš žena,« je šepnila. Marija je prikimala in povesila svojo glavo: «In ti, Aza?« «Jaz bi najraje umrla!« «Tudi jaz!« je šepnila Marija, da jo je cula le sestra. S ceste se ni culo koraka, sestri sta molčali v objetju. V tišini se je oglasila teta Zeba: 22 33 7 Juš Kozak: Sentpeter «Bi malo brinjevčka? Dobro stori sredi noči.» Počasi je stopila za omaro in izvlekla veliko steklenko. Dekleti nista hoteli. Teta je prigovarjala. «Dobro stori brinjevček. Poživi človeka, se v kri izpremeni. S temle platnom je prišel v hišo. Potovka iz Loke ga je rajnci prinesla. Do danes ga še niso okusila človeška usta.» Nalila si je. «Dve steklenki sem ga dobila po njeni smrti in par starih cunj. Za praznike je.» Sestri se nista zganili. Starka pa je krevsala od skrinje do skrinje. «Oh, če bi še mati živela. Trideset vatlov ga je v tejle, te boš imela za rjuhe, ne bo treba dokupavati. Kar drobi se pod prsti. Tale za srajce diši po marelicah. Vidiš, kaj sem ti vložila. Avbice, bele, lepe avbice. Si jih še ti nosila, otročiček moj, ko si moje mleko pila. V tejle rožasti skrinji, oh, še dobro se spominjam, kako so jo mati Francozom odpirali, je sam batist. Le verjemi, da ga nima danes nobena izmed deklet. Pa sem ga pregrnila s tvojimi čipkami, jejmine, kakor bi pod pajčolanom ležal. Duh iz take skrinje poživi gospodinjo, kakor kozarček brinjevčka. Sladko ji postane pri srcu. Vidiš, v tole sem nasula deset mernikov pšenice, da se pobahaš z njo. Je resnica, da se tako ne bo zlepa nobena možila.» «Da bi se nikoli ne, teta!» «Kaj godrnjaš, šemica! Vsaka pravi tako. Le poglej, danes je trda za moža in revice se pehajo zanj. Za bogato še hujše, kajti njeno srce je polno napuha. Ljubezni pa je malo, malo na svetu, in je ni v fari za pšenično zrno. Zato je toliko greha.» «Teta, ni ljubezni, praviš?« se je vznemirila Aza. «Azička moja, malo so jo videle moje oči med ženami in možmi. Ljubezen je grenka in ni za človeško srce.» «Teta, govoriš čisto resnico?« Z obema rokama se ji je ovila okrog vratu. «Aza, vse preveč govore o ljubezni, zato je to, kar ti pravim, čista resnica. Le starci in starke jo čutijo v svojih srcih, kadar jim ne ostane ničesar več svojega na svetu in stoje že pred grobom.« «Teta, zakaj se moži Marija? Razloži mi!» Starka je še vedno brodila z rokami po platnu in nasmešek je oživljal njene uvele ustnice. «Kako si čudna, Aza! Kaj res ničesar več ne razumeš? Kam naj se vendar dene revica, kakršna bo čez mesece? Pod jarem trpljenja gre, kakor smo vse trpele. Bo že zmogla. Saj smo še vsi 338 . Juš Kozak: Šentpeter tukaj. Ti in oče, in jaz bom še tudi lahko pomagala, če ji bo šlo trdo.» «Kako, brez ljubezni bosta živela?» «Kdo pa misli na to? Živela bosta, da bodo otroci rastli, da bo hiša stala, da bo šlo žito v klasje. Moj bog, kaj pa še hočeš?» Azi je klonila glava na prsi in zopet se je oklenila sestre. «Marija, Marija, kaj se ne bojiš?» «Bojim se vsega, Aza. Raje bi umrla. Pa moram živeti.» Dolgo ji je strmela Aza v oči, toda sinje modrine, čiste in ne* dolžno pričakujoče ni mogla razumeti. V njenem srcu je naraščal vihar, dvigal je grudi in jo gonil kot odtrgani list drevesa v samoto, proč od rodnega debla, «Jutri zjutraj, Marija, pridem k tebi! Lahko noč, Zeba!» Odšla je. V sobici je ostal zanjo nemir. Prinesla ga je s seboj in vzne* mirila starkino in Marijino srce. Vrgla se je oblečena na posteljo. V svojih grudih je čutila tako zavrelico krvi, da se je zakopala med blazine. Toda zdelo se ji je, da postelj pod njo čimdalje bolj gori. Odprla je okno, a v vročičnih možganih se ji je bledlo. Izrodkov svojih misli in čuvstev ni mogla izbrisati, tako jo je presunila beračeva pripoved. Neprestano je gledala pred seboj mlado žensko telesce, okrvavelo in zapuščeno na slamici. V rokah, premrtih do modrine, pa je držala tiste piškotke, s katerimi jo je preslepil njen zapeljivec. Kamor še je obrnila, povsod ista prikazen. Blodila je po sobi in se zaman vpraševala, zakaj jo tolikanj preganja uboga An* gelca? Saj ni ona kriva. A rastla je obupna zavest, ki je vedno silneje razodevala njeno usodo. Pred njo je vstajal iz teme Andrej. V zenice se mu je potopila in v tej temni noči je bil bolj živ pred njo kakor tedaj, ko mu je ležala v naročju. Izpraševala ga je po veri in neveri. Vsa se je tresla pred temno slutnjo, da je v tistih črnih globinah oči skrita strast, ki je vzljubila belo Angelčino telo, ne pa nje, Aze. Roke so ji drevenele. V takih urah se odpira človeku strašen pogled v nerazumljivo brezno svojega bitja. Odvzame mu vso moč sodbe nad drugimi. Sleherna krivica, storjena in še nestorjena, se človeku očitnejše razodene, kakor takrat, ko se resnično zgodi. Tako globoko je zrla Aza v Andreja. Bilo jo je groza pred seboj in njim. A v ubogi duši je rastla mogočna zavest, da ga ljubi, brezmejno ljubi in sedaj je spoznavala, da ga je nocoj 22* 339 Juš Kozak: Šentpeter . mučila iz same ljubezni. Vedela je, da ne more nič več nazaj, vse je zaman. Njeno telo plamti, duša ji gori in se boji le samote, praznine, kadar ga izgubi. «Ne, ne, samo tega neb je prosila in tešila vroče grudi z obema rokama. Srce je glasno tožilo. «Andrej, ne zapusti me! Stori z menoj, kar hočeš, samo ne dopusti, da bom Angelca, ki je obležala in umrla. Aza ne bi mogla umreti.» Toda spočeta misel ne da pokoja. «Andrej, po tvojih očeh sodim, da me ne zapustiš. Ali ne vidiš in ne veš, kaj sem ti vrgla pred noge? Ne le svoje časti, ampak dušo, Andrej, ki je od tebe blazna. In ti je ne boš pohodil, kajne, Andrej? Odpusti mi, da sem te nocoj mučila. Saj ne veš, koliko zdaj trpim, saj ne veš! Sama sem kriva!» Čim bolj se je obtoževala, tem silneje je rastlo v njej koprnenje. Ogrnila je plašč. A v tistem hipu je zbeganost uboge duše prikipela do vrhunca. Vrgla se je nazaj na posteljo in se s prsti zagrebla v blazine. «Andrej, Andrej, izmučim te, da ti izpijem kri, in potem boš moj, edino moj!» Prevzeta od teh brezumnih misli se je kopala v njih nasladi, dokler se ni za hip umirila in jo je pretreslo tako hladno, da se je zdrznila. «In če ne... Kaj potem, Aza?» «Ne, ne, ne misliti o tem! On mora, mora biti moj, moj, edinole moj, in kot brez vsake moči ga objamem v naročju in zaprosim odpuščanja. O, pridi, sladka ura!» Strašna je bila v svojih naklepih, oči so ji gorele s takim pla* menom, kakor da jo je napadel zli duh. Trudne oči so se naposled zatisnile same od sebe. Ležala je nemirna in vroča kot žareče železo v silnih božjih rokah. V prsih jo je dušilo, da je celo v sanjah lovila sapo. Od Paca, kamor se je Luka vrnil, se je pozno podal k Mari. Ostrmel je. Za mizo sta sedela ona in Andrej. Na prvi pogled je Luka razsodil. Andreja peče vest in je prišel, da bi našel tolažbe. Ona je začutila, da vlada v Andrejevi duši mrak, da visi razbrzdanost v njem na nitki. «Mogoče je že poizkusila nocoj!» je pomislil. Ko jo je ostro pogledal, je videl, da je iz strahu pred njim povesila oči, postalo ji je nerodno in vsa mačja priliznjenost njenih udov je skopnela. Pretežko breme je nosil danes s seboj, da bi ga zabolelo to spo* znanje. Ona pa je vedela iz njegovih oči, da ga nocoj ne sme podpihovati, ker bi ne poznal v svoji ljubosumnosti meja. 340 Juš Kozak: Šentpeter «Škoda za Andreja,« je premislila hitreje kot se sproži blisk. «Ampak, dekle, bodi pametno!» Prisedla je k Luki. «Veš, kako se pokažem jutri? Temnozeleno svilo bom nosila. Lahko se boš postavil z menoj. Kaj misliš?» «Z Azo ne boš tekmovala!« «Govoriš, kakor bi bil zaljubljen v vašo Azo. Povej, če me imaš rad, kakšno obleko bo imela. Še nocoj mi šivilja lahko prenaredi.» Luka se je nasmehnil: «Srca ti ne všije. Bodi, kakršna si!» «Ostaneš danes pri meni?» je vprašala čez ramo. Njen pogled je bil skrben in vidno so se ji zalesketale oči, ko je Luka sko* mizgnil z glavo. Andrej je zapustil svojo mizo in pristopil. «0 Azi se menita? Luka, govoril bi rad s teboj!» Mara je hitro odšla. «Kaj hočeš?» je kratko vprašal Luka. Andrej ga je prijel za roko, prenesel začudeni Lukin pogled in se še tišje stisnil k njemu. «Luka, povej mi, prijatelja sva bila, zakaj me mrziš?» «Povedal sem ti, da zavoljo našega rodu!» «Komu izmed vas sem že storil krivico?« «Sam veš!» «Meniš Azo?» Luka je molče pritrdil. «Slišiš, Luka, blaznost je bila, kar se je godilo nocoj. Ona je pričela, jaz pa sem postal objesten.« «Le poglej! Lagal si. Vajin sporček si vrgel med ljudi. Aza ne prenese. Andrej, v tvojem srcu je vroča kri, ampak lažniva. Pri* jatelja sva bila, dokler sva fantovala. Že takrat si uganjal take. Saj veš, zaradi Reze si se cmeril na vse pretege in vendar ti ni bilo do nje. Iz same objestnosti. Vem, da bi se bila midva že davno sporekla, če bi se bil že preje približal Azi ali pa Mariji. No, zaradi Marije bi bilo malo drugače. V to zvezo bi bil še nemara privolil, ker Marija ne bo ljubila svojega moža. Azo boš uničil. Marija zna trpeti, ona bi te znala voditi. Aza pa vse preje kot to!» «Tako misliš? Ali nisi drugače mislil?« Luka se je nerad spominjal tistega dogodka. Še danes ga je pretresala zona, kakor bi čutil v svojih rokah obešenca. Pogledal je vstran in molčal. «Slab si, Luka, nič boljši od mene!« «Pustiva to. Ti, ki goniš z vetrom, si slabejši; jaz sem še vedno plaval proti njemu. Andrej, moja misel je, da si se iz objestnosti 341 Juš Kozak: Sentpeter zaril v naš rod. Dokler je tekla med nama cesta, sva si bila dobra, drugače pa ne gre. Že od nekdaj si stoje naše hiše sovražno na> sproti. Vaša se je ugnezdila onkraj ceste, zlovešča kot sova. Zdaj steguje svoje kremplje čez cesto, da nam razpara živo meso. Zategadelj se ta dva rodova ne bosta nikoli prijazno gledala, še manj ljubila. Si slišal? Stori, kar hočeš, prej ko slej storiš, kar je tvoj oče z Angelco. V moje kraje pa nikar ne hodi. Ne bi te rad videl še kdaj pri Mari!» Luka je vstal. Tisti hip je Andreja premagalo. Sklonil je glavo in se zdrznil nad samim seboj. «Luka, nisem kriv. Azo ljubim.» «Vem, da nisi. Ker pa vse veš, jo zapusti, pri živem bogu!» «Ne morem!» Oba sta si stoje zrla v oči. «Luka, je to tvoja poslednja beseda? Pri vsem nekdanjem prijateljstvu?« «Poslednja!» Zunaj so zadrdrali težki vozovi. «Jaz grem. Po bališ gredo!» je dejal Luka. «Luka, resnično poslednja beseda?« Luka je molče pritrdil. «Dobro! Ne prideva si več nasproti.« «Prav. Najmanj pa tukaj. Zapomni si, da Luka nima zemlje, zaradi katere bi se bal...» «Česa?» Andrej je prisluhnil. «Nič!» Luka je zaloputnil za seboj vrata. Mara se je tiho približala. Naslonila se je na strmečega Andreja. «Je odšel?» «Je!» Andrej ni ostal. Planil je za onim in se ustavil šele sredi ceste. «Vraga, kaj mu hočem? Ničesar več si nimava povedati. Vsak po svoje. Tako je.» Bahato je nasadil svojo glavo med ramena. - - A & (Dalje prihodnjič.) Li-Tai-Pe /Pred ogledalom Če spletla vrv bi s svojih belih las, bolesti ne izmerila bi z njo ... Kako da v ogledalu moj obraz že ves ovit v jesensko je meglo? (Iz cikla vzhodnih prevodov „Krizantemine vaze" prevedel Pavel Karlin) 342 L Juš Kozak / Se nt peter (Nadaljevanje) Cez prag Ob cesti so bedeli vso noč. V podstrešnih sobicah so brlele lučke. Tam so šivale šivilje in sproti pomerjale. Gospo* darji so dolgo v noč postavali po cesti in modrovali. Pri Hostarjevih je bilo nastavljeno vso noč vedro vina. Kdor je hotel, je lahko zajel. Mladega ni bilo doma. Plazil se je okrog Zamejčeve hiše z nezaupanjem v duši. Šele proti jutru, ko se je prepričal, da je Andrej zaprl za seboj vrata, se je vrnil domov in spal nemirno spanje, planil po večkrat iz postelje, kakor da ga preganja ne* vidna sila. Luka je srečal Matijo na dvorišču. -^ / «No, ti si pa pozen,» ga je pozdravil brat z veselim nasmehom krog ust. «Kaj si videl? Ni res, vsa fara ne more spati?» Samo se mu je smejalo. Poteze v obličju so se zlile v nemir in v skrb, da bi bilo vse pravilno in dostojno urejeno. Oči so sijale tako prijazno, kakor bi gledale v velikem zadovoljstvu vse ljudi objete na svetu. Silno so osupnile, ko je Luka trdo in na kratko odgovoril: «Kaj me briga, kdo spi, ali ne.» Nejevoljno so se Matiji nasršile obrvi iz prezira nad bratom, ki ne čuti njegovega veselja, in radosti. Brez besede je odšel k hlapcem, ki so se vrnili z velikimi vozovi nalagat balo. Danilo se je že in megla je spečim podaljšala poslednjo uro spanca. Na Zamejčevem dvorišču sta stala kmalu dva visoko m, /V naložena voza z balo. Dekle in hlapci so jih kitili z zelenjem in°r% v kotu pod lipo je nategoval Pušelc harmoniko. Sredi med hlevom in drvarnicami je ležal trebušast sod. Danes ni bilo škoda njegove žlahtne tekočine. Na pragu pa je Matija, široko razkoračen, z naslado poslušal prvo svatovsko pesem. Ponujal je iz kleti, iz kašče, iz kuhinje. Tisti čas so pridrdrali prvi koleslji. Na dvorišče so bila vrata odprta na stežaj. Zavozili so strici in tete, med njimi že pre* lomljena kolena sorodstva, iz Rudnika, Tomačeva, iz Medna, iz vasic ob Savi, deroči med skalami, pa do zemlja, kjer pokojno teče čez peščeno polje. Štepanjci in oni od Šentlenarta so radovedno in s paznimi očmi motrili Barjane z Iga in izpod Žalostne gore ter so sklenili v svojem srcu, da se še to noč spoprimejo, če bo prilika, kajti niso jim bili všeč. 395 Juš Kozak: Sentpeter Zamajali so se petelinčki na pečah, rožljali so težki pasovi in šumela so naškrobljena krila pod nabrano svilo. Mlada ženska lica je osvežila jutranja rosa, da je lesketala rožnata polt. Smeh je odgovarjal smehu, čeprav se posamezni obrazi že po več let niso pogledali drugi drugemu v oči. Toliko je bilo čebljanja, prijaznih vzklikov in sladkih poljubov, da se je Matiji zdelo, da mu je jata , golobov padla na dvorišče. Zgodilo se je, da sta si črnogledi sosedi, ki sta druga drugi merili korak, naenkrat padli v objem. Čeprav sta se prisrčno poljubili, sta si takoj obrisali ustnice in stisnili figo v žepu. Starci so stali pred hlevom, pregledovali živino in poslopja. Tja se je namenil Matija. Možato je hodil, pri vsakem koraku važno dvigal obrvi, toda besede so mu bile mehke do neslišnosti. Stiskal je roke, resno pozdravljal in venomer ponavljal: «Saj pravim, nisem mislil, da učakam.» «Matija, take poroke še ni videla fara.» «Kar sem storil, sem storil,» je vedno nosil na jeziku in nikoli brez zadovoljnega nasmeška. Komaj pa se je pomešal med druge, sta si pošepnila Barjana: «A? Kaj praviš? Hm? Bogatija.» «Hm?» Ženske, ki so zadaj na prstih stoje vlekle pogovor na uho, so jima pomagale. «Baharija, pa ne bogatija.» /V. «Pravijo, da pojde kmalu v Rim. A?» «Kaj poveš?» Matija ni videl, ni slišal ničesar, od samega zadovoljstva ni tehtal besede. Med Štepanjci se zelena zavist ni mogla več poleči. «Saj pravim, kar pojdem. Kdo bo med to gospodo.« «Strinja, le tiho; pili in jedli bomo dva dni, pa mir besedi.» «Prav imaš. Kaj bi človek žolč prelival. Prekleta ošabnost, še sem ga ni.» Ravnokar je tudi med nje stopil Zamejec. «No, Matija! Poglej ga no, še poznaš me ne več. Veš, kar srce mi je zavriskalo, ko sem slišala, bo imel vsaj malo veselja na stare dni, sem mislila, če bo dober žegen.» «Kaj pa ti, kako se pa rediš?« se je muzal Zamejec, kakor da mu je vsaka beseda dobrodejno mazilo, podaljšujoče življenje za par let. Obrnil se je zopet drugam. Za njegovim hrbtom so se strnile glave. 396 Juš Kozak: Sentpeter «Pravijo, da ima domačo deklo. Je ni packarije, katere bi ti ljudje še ne bili počeli,« so čebljale botre in tete. «Pa tudi punca je taka; bogve, kako skrije? Kaj praviš?« «Pojdi no, mestni že znajo.» «Glejte no, striček, Cunjarjevo iz Rudnika.» C^'^-, Premožen kmet iz Tomačeva se je okrenil in s takim zadovolj* <Ž stvom ogledoval lepo raščeno rudniško vdovo, iz katere sta vriskala zdravje in mladost, da je pozabil na okolico. «Vem, da je dala kravo za 'zido. Napihnjena, da se je bog usmili.» «Te pa je nekaj!» je pripomnil dedec in dolgo pomislil. Žena ga je potegnila vstran: «Fej te bodi, dedec!» V tetini sobici sta se objemali sestri. «Marija, žlahta že prihaja, zbogom!» Še enkrat se je vrgla Aza Mariji krog vratu. Sestra jo je vroče objela in krčevito zajokala. «Moj bog, Aza, kaj prihaja nadme?» Aza ni odgovorila, še tesneje se je privila k sestri in med dišeče lase so kapale Marijine solze. V veži in po stopnicah je zašumelo. Radovednost je silila v sobo, ko je Aza obstala pred Marijo. «Marija, kaj res odhajaš iz našega življenja?« Besede so pri* vrele same od sebe iz globine duše. V njih zvoku sta trepetali osuplost in trpkost srca. Mariji so tako živo pokazale resnico, da je klonila glavo in šepetala: «Resnica je. Aza, zdi se mi, da umiram za ves svet.» Aza je planila iz sobe in obstala v vsem svojem notranjem viharju med vrati na dvorišče. Množica ljudi ji je zmedla korak. Možje, stoječi v veselem pomenku pri vinu, so izgubili svoje oči v njej. Starina iz Tomačeva, kateremu se je oko že prej paslo ** na rudniški vdovi, je kar usta odprl. «Ježeš, ali je ta nevesta?« «Njena sestra!» «Bog pomagaj, kosti mi je razmaknilo,« je bleknil v otročjem začudenju in se naslonil na drevo. «Da bi mi bog dal življenje, ko se bo ta možila, njen svat bi hotel biti.« «Boš videl, obe sta lepi, zato jih babe obirajo.« «Saj pravim, le pes se loti praznih kosti.« Aza je šla mimo njih visoko vzravnana in je stopila k hlapcem, ki so stali poleg vozov. «Zapeljite!» je ukazala. Poskakali so na vozove, težki konji so potegnili, zapela je harmonika na prvem vozu, se oglasila na drugem, vesela pesem 397 Juš Kozak: Sentpeter se je razbohotila v divje hreščanje, zažvižgali so biči in vriskanje je podžigalo harmonike. Visoko gori na skrinjah je sedel hlapec in držal petelina, ki je vzkrilil ves zadovoljen v mladem jutru. Tedaj je šinilo v Azo: «Izdana bo!» Postala je trudna in žalostna, povešala je glavo, odhajajoča v hišo. Zunaj se je vznemirila cesta. Skozi Kravjo dolino so peljali bališ. Ljudje so jih ob cesti pozdravljali. Težko so sopli konji, vozovi so škripali in petelin je venomer krilil s perotmi. Zidana pesem je izvabila celo starce iz hiš. Preozka je bila cesta. Daleč naokoli se je razlegala harmonika. Ko so pri Znamenju zavili na farno cesto, so zastajali zadaj vozovi zakesnelih svatov in med njimi so se vozile že mestne kočije. Ženska je skočila pred voz. «Nate, na zdravje moje mladice, Marije!» «Tako je!» je dejal veliki hlapec in ustavil konje. Harmonika je gromko bučala. Na cesti so nemirno kopali spočiti konji pred vozovi. Ženska pred vozom se je blaženo smeh* ljala. Tedaj so hlapci zavriskali, da so se vzpeli lahkonogi konji svatov. «Hlapče!» je veleval veliki hlapec, «na, pij, poškropi kolovrat, da bo rajši tekel. In zibko poškropi, da ne bo dete vinca stradalo. Dobro je, žena!» Tresknil je z bičem, da so zažvenketala okenca, in pozdignil svoj glas: «Moj očka ima konj'čka dva ...» in vsi hlapci na njegovem vozu so mu pomagali, «oba sta lepa šimelčka ...» Vozili so mimo nevestinega doma. Tedaj se je razlegel vrisk, da so se tresla vezna vrata; konji na dvorišču so nemirno zaritali. Ženske, stoječe na pragu, so sklepale roke, občudovaje težke skrinje in mogočno hrastovino. Hlapci so jim metali poljube in marsikatero oko se je razbrzdano ozrlo za postavnimi fanti. Vino je že vnelo ženskam lica in blaženo so se smehljale. In zopet je pozdignil svoj glas veliki: «Ne bom se možila, na v'soge gore, ne bom je nosila, na glav'ci vode.» Mlade žene in dekleta so potrkavale s škripajočimi petami in se zapeljivo zibale v bokih. Trdo garajoča telesa so zaslutila praznik. V njih je že pela pesem harmonike, vriskanje jim je 398 Juš Kozak: Sentpeter mešalo um, čudno je bilo pri srcu. Tistim, ki so se že naveličale svojih mož, se je odgrinjala pred očmi bela postelj in greh na njej je bil tako daljen in tajen. Za njim so blodili pogledi. Mladim, ljubečim pa se je zahotelo dolge, dolge poročne noči. Vrnile so se v hišo, posedle krog bele javorjeve mize, pile rdeče, peneče se vino in prigrizovale masleno ZamejČevo pogačo. Oči pa so jim postajale majhne in nagajive kot miške. Veliki hlapec je izpregel pod lipo pri Hostarjevih in zopet mogočno zapel: «Glej, svatom je zmanjkalo vina ...» «Zdaj boste našega!» je dejal Hostar in odbil čep na velikem sodu. Rdečo rožo je imel zataknjeno in se bahal s svojo hojo, kakor bi se ne mogel prehvaliti. Tudi tam zunaj je postala cesta pretesna ošabnosti in napuhu, ki se je izlil iz vse fare med nizke hišice. Baharija se je pasla po cesti, napihnjena kot pustna brna. Zdelo se je, da se morajo vsak hip razmakniti hišice. Tesno ob njih in na drugi strani pri plotu so se dr en j ali nepovabljeni. Že je zapel veliki zvon. Razmajal se je na široko, njegova pesem je bobnela čez strehe in pozdravljala nevesto. In oglasil se je drugi, tretji, kakor bi bilo zidovje cerkvenih stolpov iz čistega brona. Vsa cerkev je pela, vabila, pozdravljala. Tedaj so se pred solncem razdelile megle, viselo je nekaj trenutkov kot božje oko nad zemljo in se nato sladko nasmejalo, da je toplina njegovih zenic ogrela vso zemljo. Mali zvonček je zagostolel kot škrjanček svoj pozdrav. Vezna vrata pri Zamejčevih so se odprla. Bleda v lica je stopila Marija na prag. Poleg nje je stal visoki Luka, ki se je vendarle vdal bratovemu prigovarjanju in postal za te dni zopet človek, kakor je sam dejal. Tik pred vrati so jo pričakovale stare ženice s ceste, ki doslej še niso zamudile nobene poroke. Vse oči so se uprle vanjo. Bile so med njimi iskrene in tople, občudujoče njeno lepoto, mnogo pa zavistnih, iščočih bruna. Toda celo te poslednje je prevzela visoka rast, mirna in dostojanstvena, sramežljivo skrita v bele tančice. Iz nevestinih oči je plamtela otroška zaupljivost in žarele so tako milo, da so vsakomur za* branile izpraševanje njene duše. Zrle so daleč preko ljudi v daljo; neslišno je dihala v njej prošnja: «Gospod, naj se zgodi, če mora biti.» Ni se zdela ljudem svatovska, nič človeškega ni govorilo iz nje. Tako, kakor bi je še nikoli ne bili videli med seboj. 399 Juš Kozak: Sentpeter V trenutku je stopila med nje žena, ki bo vsak hip, prešinjena od tajnega razodetja, položila svojo dušo na oltar in bo darovala svoje ponosno telo. Molče so se sklonile postarne ženice in s tresočimi rokami pritiskale k uvelim ustnicam pajčolan, lijoč ji preko ramen do tal. ;, Tišina je zavladala med ljudmi, ko je stopala v voz in uprla , svoj pogled tja v cerkvena vrata, odkoder jo je pozdravljala pesem vročega brona. Svati so se komaj razvrstili po žlahti in dostojanstvu. Za gosposkimi kočijami so se zibale v kolesljih kmetice in se niso ozrle ne v levo, ne v desno. Le petelinčki na pečali so se stresali in oživljali od samega prevzetja otrpla telesa. Vendar so tenko? slušila ušesa, kaj poreko ljudje o sosedu spredaj in zadaj, kako odblesne v očeh opazovalcev njih lastni konj in voz, svila in pas, lice in rod. Konji so se ustavili pred zavoro za Hostarjevo hišo. Ženin, ki je sedel ves čas molče in izpod svojih obrvi metal poglede na vse strani, se je pripravil. Zdaj se izkaže pred svati in faro. Toda teman oblak mu je zastrl čelo in oči so se zaiskrile od besnosti. Skoro bolesten je bil njih izraz. Tam pri vrvi je stal Andrej, glavar farnih fantov, ki se je do spozabe zagledal v Marijo. Rok ni opazil, da ni ona niti trenila proti njemu in se je vozila kakor devica, zatopljena v vročo molitev. Ničesar ni videl, trepetal je iz ljubosumnosti, da se ni mogel pogajati za nevesto, temveč je sirovo in bahato vrgel mošnjo denarja, kakor bi jo namenil beraču. Andreja je zapeklo, povesil je zardelo glavo, da bi za plačilo ne planil proti vozu. Svatje niso opazili, ker so že konji vozili čez zavoro. Okoli stoječi so se spogledali. Tudi Aza je videla in je krčevito stis* nila pesti. Marija se je nosila pobožnovdano med dolgo vrsto stolov, raz? porejenih od vrat do oltarja. Orgle so zabučale nad njo, kakor bi peli kori angelov. Tedaj je prvič dvignila oči proti nebu. Solnce je zastrlo s svojo žametasto kopreno zvezdnati cerkveni svod; med oblaki dišečega kadila je zagledala pelikana, doječega z lastno krvjo svoje mladiče.Tako snežnobel, tako potopljen v svojo krvavo žrtev je plaval med rožnatimi meglami in sprostiral svoje bleščeče peroti od zvezde do zvezde, da m mogla odtegniti svojega po* gleda. Čutila je, da nebeške fanfare pojejo glorijo njemu, kateremu curlja vedno bolj rdeča kri iz prsi. Zapeklo jo je v lastnem srcu, / pod vročimi grudmi se je odpirala rana in lila je kri v bitje pod srcem. 400 Juš Kozak: Sentpeter Potem je uprla razpaljene, žareče oči v oltar, v nevidnega boga s-ter se darovala za bitje v sebi, kakor pelikan pod nebom s svojo lastno krvjo in mesom. Le zadnje župnikove besede je še slišala: «Zavezano je tam gori, kar sta zavezala na zemlji.» Zlati obročki so ju oklenili v skupno življenje. Mogočna pesem zvonov je plula čez polja do Save, v tihe vasi pod hribi, oznanjala je nad mestom zavezo na zemlji, v sive zidove gradu je bila in pod nebom ni bilo meja njenim valovom. Nad svati so bučale orgle, da so jih uklonile do prahu in so vse oči gorele proti Mariji, ki se je darovala pred živim bogom in je čutila v srcu odprto rano. Vsi spodnji prostori pri Zamejčevih so bili izpremenjeni v svatovski raj. Ko je Hostar zagledal mize, se je dobro spominjal besedi, ki so ga nekoč v živo zapekle: «Kadar bo vabil Zamejec, bodo imele mize železne noge.» Moral je priznati samemu sebi: «Mi smo bahali po kmečko, Zamejec zna drugače. Ženske nimam pri hiši, če bi jo imel, bi mi jutri drugače gostili. No, bomo videli.» Z lisičjim očesom je prisedel. Zamejec pa je zapovedoval. Oberoč so nosili hlapci in dekle na mizo, da jim je lil pot z obraza. Pred svati so se kopičile potice in štruklji, kot sneg kopneče maslene pogače; omamljali so duhovi svinjskih, telečjih, govejih pečenk, plavajočih v mastnih omakah; priromale so domače krače, rezane v mogočne kose, prekajeni goveji in prašičji jeziki; perutnina, pečena in krhko ocvrta, je ležala nagromadena, kakor kristjani po turških bojih; tržaške ribe, ščuke in postrvi so se ponujale pečene na olju; nad vsem pa je plaval siti vonj divjačine, zajčkov in srnic, postreljenih v domačih Zamejčevih hostah. Ženskam so se topile v ustih sladčice. Vsega obilo z božjim blagoslovom, ne toliko za radost oči, kakor za težko obloženje želodca. Zamejec je neprestano hodil v kuhinjo; za tega ali onega, ki 'T/ a^*^ mu je bil posebno pri srcu, je rezal sam in z drhtečimi rokami ! pokladal na krožnike. «Da mi paziš in ne postaviš drugam!» je ukazoval in samo se mu je smejalo. Ko je hodil med mizami, je venomer spraševal: «Ste pokusili? • Domači prašiček, se v ustih topi. Le dajte, dajte, imamo še!» In zopet drugje: «Gospa, kar po'njih, če ne, boste pa sabo vzeli. Vse domače. Takega ne boste zlepa.» Ni se mogel brzdati, kar z usti je slikal, kako je vse okusno pripravljeno. Stari Hostar ga je porogljivo zasmehoval; zapehnila ga je zavist, da ni mogel več jesti, samo nalival je še. 26 401 Juš Kozak: Sentpeter Spodaj v kleti je stal Luka in z zavihanimi rokami polnil Štefane. Ko se je vsega naveličal, je zagodrnjal in poslal pošto: «Sod zavalimo v sobo. Bomo tam točili.» Hlapec se je vrnil: «So dejali, da precej!» Vaške faranke so že vriščale. Mežikale so svojim sosedom, jim nakladale najlepše kose in brkači so jedli in pili, kakor bi bili brez dna. Ženskam se je vino že od jutra poznalo. Postale so prešerne, posebno mlade, in nič več niso zardevale, če jim je sosed zašepetal kako mastno na uho. Harmonika jim je delala tek, potrkavale so pod mizo in sopihale od vročine. Vse se jim je zdelo pretesno. Celo obleka je postala železen oklep. Počasi si je ena, zdaj druga odpela krilo, si zrahljala steznik in snežno platno je zablestelo pod svilo. Zadišalo je njenemu sosedu sveže perilo, dišeče milo, s katerim so se okopale za pojedino. Vse bliže se je stisnil, njej pa je hušknil čez lice siti smehljaj. Sam Zamejec je prigovarjal: «Kar domače, saj smo med seboj.» Ko je zagledal Maro, ki je sedela med gosti globoko izrezana, se je nerodno poklonil: «Me veseli!» Potiho pa je občudoval: «Prekleta ženska». Mara se je upognila nazaj, da se ji je napelo oprsje in se bleščeče ponujalo pogledu: «Gospod Matija,» je šepetala skriva nostno, «v zlate bukve vas zapišemo, takega še ni videla fara». Zadovoljno se ji je muzal: «Vi že veste, vi že veste.» Za hišo na dvorišču so se gnetli otroci in gostači. Kuharice so jim nosile, kar so odnašale z mize. Odhajali so s polnimi lončki. Zdelo se je, da svatuje vsa fara in cesta še posebno. Po nauku je prišel župnik. Že med vrati je pozdravljal: «Le ^07 dajte pokusit, kar imate!» Zamejec je spoštljivo pozdravil, odhitel v kuhinjo in s treso* čimi rokami je napravljal: «Ne, tega ne, za gospoda župnika!« Sam je nesel težko obložene krožnike: «Nalašč za vas, gospod župnik,» mu je šepetal na uho. Nato je stopil k mizi, prijel kozarec s tresočimi se rokami, pogledal na vse strani, pohrknil in solze so mu kapale v vino. «Ničesar nam ni bog odrekel, kakor vidite. Prosimo ga, da bo še tako gnadljiv s srečo našemu mlademu paru. Živela, ženin in nevesta!» Od samega ginjenja je hotel še nekaj zajecljati, toda že mu je padla Marija krog vratu in ihtel je kot dete. Celo Roka je ganilo, da je krepko stisnil Mariji roko. Okrog miz so vstajali in prihajali k ženinu in nevesti. Andrej je govoril in govoril. Tedaj je Luka pogledal ostrejše: «Vraga, kakšen pa je Rok, oči se mu svetijo kakor risu. Hudiča, zakaj in 402 Juš Kozak: Sentpeter odkdaj se pa sovražita ta dva?» Zapazil je, da ženin vstaja, in ko/ . je šel Rok mimo njega, je Luka spoznal, da mu je jeza zameglila pogled. Tiho in neopaženo je šel za njim na dvorišče, kjer je raz* ločno čul škrtanje z zobmi, stisnjene pesti pa so bile namerjene v hišo. «Zverina!» je pomislil Luka: «Ampak zakaj in odkod? Vrag vedi. Treba bo paziti, če se spozabi.» ArjLdrej je ogovarjal Azo z očmi, a ona mu ni odgovorila, čeprav od samega premagovanja že ves čas ni mogla do besede. Jedla je po grižljajih in je bila odsotna za vse. «Ne prenesem, preveč ga ljubim.» V srcu pa se še ni polegla tajna groza pred Angelčino usodo in ni ugasnil trdovratni sklep, da bi ga izmučila do blaznosti. Ni se mogla obvladati, da bi ostala mirna in ga je kaznovala s hladnim prezirom. Večkrat ga je po* gledala od strani, vse je videla in duša je vselej zavriskala od veselja. Andrej je poskušal na vse načine. Zaman. Tedaj je stopil razjezen že od zjutraj k Mari in jo divje zavrtel. Nalašč jo je stiskal k sebi in plešoč mimo Aze, jo je vselej zbadljivo pogledal. Ona je prebledela. Ni mogla verjeti očem, kaj naj bi pomenila ta trenutna izprememba. Marija se je sklonila k njej: «Aza, ti si bolna!» «Ne, ne, sestra, ampak plesala bi rada. Do krvi bi se danes naplesala...» Zagledala je Jergelčevega Mirka. Mladenič se je šele pojavil med farnimi fanti. V kretnjah prešernejši od drugih, a v srcu plah in rahločuten. Bil je fant iz bogate hiše in zato se ga še ni lotilo trdo delo. Pogled njegovih vlažnih oči je bil opojno mehak. Kodrasti črni lasje so bili ustvarjeni le za naslado nežne žen* ske roke. Vsepovsod se mu je odpiral nov svet in on je strmel vanj z nasmeškom polodprtih ustnic. Njega se je oklenila Aza. Brez-ifo^umna v svoji slepi strasti ga je tako skrivnostno povabila, da ni niti čutil, kako se je nagnil k njej in ji položil roko krog pasu, da se je ona pod njo nalahno upognila nazaj in uprla vanj pogled, smehljajoč in vroč. Čeprav mu je vino že opojilo misli, ga je pred njenimi očmi, ki so mu izzivale srce, zmrazilo, in roke so mu skrivnostno drevenele. Aza je dobro čutila, kaj se godi z njim. Ozrla se je po Andreju in njuni pogledi so se srečali. Tedaj se je vrgla svojemu plesalcu na prsi. Omahnila mu je v rokah in se spustila v brezno omotičnega plesa. Ves čas se mu je potapljala v zenice, ki so se širile, blestele 26* 403 Juš Kozak: Sentpeter kot uročene od njenega strastnega pogleda. Lehti so ga pekle in roke so se bale smehljajočega se Azinega telesa. Ni poznala usmi* ljenja. Tesneje in tesneje se je privijala k njemu in mladenič je začutil oblino vročih nog, globoko dihajoče grudi so se mu zdele tako prelestne, da je umaknil roko in zardel do temena. Harmonika je zategnila in utihnila. Ni je slišal. Ni je mogel izpustiti. Stal je pred njo in brez besede v svojem izsušenem grlu je trepetal in drhtel po vsem telesu. Ona pa se je smehljala in se mu prepustila, da je strmel vanjo. Tedaj so se mu oči pomračile in izgubile vso mladeniško milino. Blaznost moža je sikala iz teh vlažnih punčic. Andrej je vse pregledal. Zdaj je verjel. V tem hipu se je Aza obrnila in stekla z Mirkom na dvorišče. Andrej se je zbal in jima sledil. Toda že sta se vračala in za njima vsi trije farni berači. «Vidiš, Marija, včeraj sem vse tri povabila. Zdaj bi ti radi voščili.» Posedla jih je pri peči. Vsem trem so že rdela lica in mastne so bile brade in malhe. Mirko se ni več ločil od nje. Izpregovoril ni nobene besede, a pred očmi se mu je meglilo, kadarkoli se je ozrl vanjo. Zdaj je jasno vedela, da se dogaja z njim nekaj sličnega, kakor bi ga bila urekla. Ravnala je z njim neizprosno. Če ga je le pogledala, že so se mu širile nosnice in je ves trepetal. Nalašč ga je dražila s porednimi besedami in smejala se mu je, ker ji je sledil brez vsake moči. Naenkrat pa ji je postalo težko. On pa je menil, da zaradi njega poveša glavo in ji je naskrivaj stiskal roko. Prinesli so klobase. Omamen in težak vonj se je razlil na vse strani po sobi. Zvrhani so bili beli krožniki jetrnic in krvavic, svežih, mesenih, in v velikih skledah so postavili na mizo z debe? limi ocvirki zabeljeno zelje. Rudniška vdova je vstala in stopila v kuhinjo. Odpela si je steznik in ga spravila pri kuharicah na polici. «Pridem jutri ponj!» se je smejala izpod belih zob. Ko se je vrnila, so žehtele vroče prsi pod svileno bluzo, neugnana mla* dost se je prešerno hahljala. Tomačevec je poškilil na ženo in se 3^9% nagnil nato k njej: «Slišiš, punca? Telica je tvoja, če boš moja!?» Vdova je tlesnila z rokami: «Velja!» Pod mizo sta se pritisnila drugi k drugemu, da je koščenemu starini zariplo obličje. Ko se mu je predrzna roka izgubila v puhtečih nedrijih, se je priliznjeno nasmejala: «Zato pa še telička!« «Pa še telička. Zate vse!» Objel jo je krog žlahtnega pasu, naslonila se je nanj, toliko, da mu ni zlezla v naročje. «Sem trden, kot dren!» ji je vroče dihal v uho in je bil z očmi in telesom v njej. «Pijva!» Nalila sta do vrha. Zdaj H^f 404 Juš Kozak: Šentpeter je teklo težko in sladko vino, ki se ni več pretakalo s krvjo, temveč se je sesedalo v srcu. «ČeJbpš dobro povedal, Pušelc, dobiš še mojo klobaso!» se je smejal župnik. Ko so vsi jedli, je vstal na zapečku berač. «Čestita nevesta, čestiti ženin! Prav bi bilo, da tudi šempeterski berači povemo takemu imenitnemu paru, česa vama želimo. Le dobro poslušajta, so klobase tako zapeljive, da me ne mika veliko povedati. Stara resnica je, da se iz življenja živali učimo kakor iz bukev svetnikov. Zajčja ljubezen ima kratek repek. So pa prišle pošte, da sta se vzela lisica in lisjak. Lovec je vzel puško in jo mahnil za njima. Lisica in lisjak pa imata mrzlo kri. Nesreča je hotela, da ju je lovec zasačil pri svetem opravilu pod graščinskim kurnikom. Je že nameril, ko se je lisica obrnila. Mrav* ljinci so ji gomazeli po pregrešnem telesu. V tistem trenutku je že stala pri lovcu in ga prav zaljubljeno gledala. ,Gospod lovec/ je dejala, ,smrt nama zdaj tako in tako ne uide, prej bi vam pa še rada povedala svojo skrivnost, ki imate tako majhne otrocičke doma. Tam doli pod klancem stoji malin, je ponoči v njem umrl mlinar in pustil moke na žaklje. Če se hitro ne speče, bo splesnela. Če vam je prav, gremo vsi skupaj na delo.' Lovec je stekel po peke in prišli so peki od vseh strani. Lisjak in lisica sta ves dan moko nosila, odnašala pogačice, pa je še ostalo za peke in lovca, da so v oprtnjakih nosili domov. Potem je dejala lisica: ,Gospod lovec, kar nesite domov; midva vas počakava spet pri kurniku, da se na smrt pripraviva in poskrbiva za tolščo.' Lovec je dirjal s svojim kruhkom domov, kolikor je mogel. Trikrat ga je zaklenil. Medtem sta si pa lisica in lisjak privoščila mastno kokoško in pristavila puško, ki jo je lovec pozabil, h kurniku. Ko je lovec vse videl, se je na jezo potolažil s kruhkom. Toda kruhek je bil iz mišje moke. Tako je zapisano in vama povem, ženin in nevesta, za dobre klobase vama mi radi posodimo bukve o lisičjem življenju.« «Moj nauk sicer ni tak, ampak klobaso si zaslužil, Pušelc,» se je smejal župnik. «Seveda ni tak vaš nauk, gospod župnik; čeprav sva po bogu brata, ste vendarle vi, gospod neodkritosrčni brat, kot je zapisano od modrih ljudi.» «Kako pa to?» 405 Juš Kozak: Sentpeter «Ker nosim jaz malho s seboj, vi jo pa puščate doma, gospod župnik, brez zamere.» «Nisi neumen. Na, boš pa pil za zlate resnice.» Luka je odbil čep sodu starine, ki je bila namenjena, da raz* piha in razvname duše. Zunaj je padla noč na zemljo in ljudje na cesti so se porazgubili. Pri Zamejčevih pa so divje pele tri harmonike, da bi postregle razpaljeni krvi. Mara je plesala z Andrejem. Aza pa je sedela in vse je vrelo v njej. Mirko je še vedno sedel poleg nje, ji gladil ročico in iz mladeniških oči je bruhala neukročena strast. Ona se je pričela bati, ker je bila kriva te nore ljubezni. V srcu ji je prigovarjalo, da naj uide. Medtem je vstala Marija. Hotela je v svojo sobo. Tiho se je plazil za njo mračni Rok. Nihče, niti ona sama ga ni čutila, ko je _>-~7 nenadoma obstal v veži pred njo, ji oklenil zapestje ter jo pahnil v Azino sobo. Široko ga je pogledala: «Česa želiš?» Oči so se mu bliskale. «No, povej, kaj bi rad? Tako sem trudna.» «Česa želim? Zdaj sem sam videl, kako te gleda. Še enkrat ti pravim, povej, kaj si imela z Andrejem?« «Moj bog!» je šepnila in pobledela. «Aha! Je resnica. Torej resnica.» Njo pa je zravnal ponos, da je stopila k njemu. «Pred teboj sem ga ljubila. Kakor se svetniki ljubijo. Potem-Jiv nisem nikdar več mislila nanj.» Ko je izpregovorila poslednje besede, je povesila glavo in glas ji je opešal. Njemu pa je grgralo, kakor bi se hotel zadušiti. «Čigav bo otrok?» Skoroda pene je tiščal. Boječe se ji je kri strnila v srcu. Bleda in težko dihajoča je govorila. «Tvoja žena sem in tvoje je dete. Prisegla sem danes pri bogu.»*^>-Nato je v vsem svojem ranjenem ponosu udarila z nogo ob tla. Zarezal se je. «Ti dobro veš, kako meša hudič!» Stala sta si nasproti in čisto oko je strmelo v sovražno. Tisti hip pa se je zgodilo nekaj, kar je celo Mariji ostalo nerazumljivo. Ko je namreč Marija odšla iz sobe, je šla tudi Aza, ki ni mogla več same sebe umiriti. Prišedša do svoje sobice, je prisluhnila in je slišala, da govorita v njej Rok in Marija. Zato je stekla po stopnicah in se zaklenila v tetino kamrico. Pred vrati pa je obstal Mirko in trkal. Vrgla se je na revno posteljo in si pulila lase: «Moj bog, moj bog, saj zblaznim!» 406 Juš Kozak: Sentpeter Andrej je videl, da Aza zapušča sobo. Sklenil je, da še enkrat poizkusi. Smehljajoče je posadil Maro in odhajal počasi na dvo* rišče. Pod Azinim oknom je obstal. Boječ se, da bi se v svoji slepi ^°3 strasti ne vrgla Mirku v naročje, je zapel tiho in toplo: «Kako bom ljubila . ..» In to je slišal Rok. V blazni ljubosumnosti je planil k oknu, odprl in spogledala sta se. Marija se je oprijela stola, kalne so postale njene oči, ki niso razumele, kaj se dogaja. Roku se je živalsko spačilo obličje. «Si slišala?» je bruhnil vanjo. Ona je povesila glavo in šepnila: «Sem.» «Tako, tako torej!» Bliskoma je planil iz sobe, drvel čez dvo* rišče in se postavil pred Andreja. «Takoj proč, takoj proč!» je sikal. «Tebi za milo, kajne?» se je posmehoval Andrej. V Rokovi roki se je zablisnilo. Oni ga je zgrabil za zapestje: «HudiČ, kaj noriš?» Marija je povzdignila roke. «Andrej, usmili se uboge duše! Rotim te, pojdi!« Andrej je izvil svojemu nasprotniku nož, se molče obrnil in odšel. V glavi mu je kljuvalo: «Ona je z njim. Marija, Marija pa me ni pozabila.« Težke so bile te misli, svinca so mu nalile v srce. Vseeno je raslo v njem kljubovanje, da bi šel nazaj, nalašč. Neka čudna, tajna moč, sorodna strahu, mu je branila v dnu duše. Venomer je ponavljal Marijine besede. Ko pa ga je zmoglo vino, je zaspal in je v sanjah gledal prikazni. Rok se je vrnil v sobo in je držal Marijo za obe roke: «Gov.ori zdaj, zakaj ti je zapel?» «Ne vem.» Obšla jo je temna slutnja: «Saj ni meni, Azi je pel.» «Lažeš!» Skoro je odletela v vrata, tako jo je pahnil od sebe. «Naj se mi še enkrat pokaže pred oči.» Buljil je predse pijano* izgubljeno in ne meneč se za Marijo, je ponavljal: «Zdaj vem, on je bil.» Marija se je prijela za glavo in obupno tožila: «Moj bog, kaj je to življenje?« Zgoraj pa je prosil Mirko. . «Aza, odpri mi!» Ni se oglasila. Mlada kri je vrela. «Aza, Aza!» «Ne, ne, danes ne, pridi jutri, pojutrišnjem!« je prosila. Iz* govarjala je besede, da sama ni vedela, kaj pomenijo. Ko je čutila, da odhaja po stopnicah, je strmela predse v temo. Tako ji je bilo 407 Juš Kozak: Sentpeter pri duši, kakor da je njen duh daleč od nje v strašnih vrtincih. Šele pozno v noč se je od utrujenosti umirila. Svatje so bili trudni, jed in pijača sta zmogli človeško moč in odhajali so k počitku. Zamejec jim je pripravil ležišča v vseh stranskih poslopjih. Tomačevec se je obotavljal, zaljubljeno je buljil v rudniško, a noge ga niso več nosile. Žena ga je ujela in , pod pazduho ga je vodila s seboj. Stari je zaspal poleg nje. Po vinu je dišalo in težko, gosto ozračje je plavalo nad spe* čimi. Premetavali so se po posteljah vsi polni zemskih dobrot. Že pozno se je prizibala rudniška vdova; vsa razgreta se je smehljala. «Salamiš, tistega iščem, ki mi je telico obljubil.» «Sem pridi, ti že pokažem teleta,» je bevsknila žena izpod odeje. «Jej, jej, mamka, le dobro ga zagrnite, da se ne shladi.» Ni mogla spati. Napol odpeta bluza je v poltemi razodevala zdravo in belo oprsje. Zibala se je proti vratom in pela: «Le kdo bo popihal... k' me srček skeli? ...» Na dvorišču je srečala Zamejca. «Kaj pa ti?» jo je ustavil Matija, prešeren in zidane volje. «Oh, očka, ti edini! Odreši ubogo dušo!» se je vdano smejala. Objel jo je čez pas in šla je z njim kakor ovčica. V sobi so sedeli pred sodom še Luka z Maro, par fantov in deklet. K njim sta sedla in posadila se mu je v naročje. «Matija, še si korenina. Pri meni se ženi. Daj mi vina!» «Saj res, Matija! Do smrti se ne shladi postelja!» Matija jo je šaljivo objemal in pil. Mara je zaspala v Lukinem naročju. Tudi rudniška je opešala in je sladko zadremala pri Matiji. Položili so jo na klop pri peči in Zamejec je odšel po blazine. Luka je ves čas ostro opazoval Roka, ki je sedel sam zase in pil molče. Tako zoprno je gledal, da se ga nihče ni drznil ogovoriti. V trenutku pa je videl, kako bleščeče se mu pasejo oči na razkošnem, dihajočem telesu rudniške vdove. «To je peklo, ne pa svet!» je zaklel sam pri sebi. Izpljunil je, kajti zmrazilo ga je. «V tem trenutku bi bil rad premostil vse prepade, zato je pozval: «Rok, slišiš, ne pači se, sem pojdi! Bomo pili iz majolčice, na laško smrt!» 408 Juš Kozak: Sentpeter Sedel je pri sodu, polnil majoliko, ki je romala od ust do ust do prve zore. Na Zamejčevem dvorišču je pršela voda in z njo smeh svatov na vse strani. Svatje so se umivali pri vodnjaku pod lipo. Molče so si drugi drugemu brali grehe iz prejšnje noči. Zadostoval je le H(r^ pogled in vsak v svojo plat sta se zarezala,. Le Tomačevčeva žena je še vedno srborito sršela in tudi sveža voda ji ni pregnala oblakov. Starega ni več izpustila izpred oči. A on se ni ozrl, ko je prišla k vodnjaku vdova in si je metala čisto vodico v smeh* Ijajoča se lica, na beli vrat. Na mizi v hiši pa so plavale v širokih skledah prašičje glave, tako rožnate, kakor bi še živele in ogledovale svate. Sladki vonj se je mešal z ostrim, kislim hrenom. Rdeče vino v velikih kozarcih je dišalo po grozdju. Stari Hostar je odšel že navsezgodaj, Rok pa je sedel poleg Marije, miren kakor še redkokdaj. Luka pa ni stal več trdno na nogah. Opletal je krog Marije: «Muhe so mu v vinu utonile. Mene pokliči, kadar bo spet siten.» Samemu sebi se je čudil, kako se mu zapleta jezik. Nihče ni razbral noči na Marijinem obličju, čeprav je do jutra premišljala in so ji zdaj temno žarele oči. Zunaj na dvorišču so hlapci zapregali. Na cesti se je zopet zbiralo ljudstvo, ki je čakalo, da se poda nevesta v svoje nove hrame. Dela se ni še nihče lotil. Polovico ceste je bilo v svatih, drugi pa so praznovali. Ko se je rožnato meso dobrodejno uleglo in je dišeče vino ubralo grla, so svatje vstali in zapeli. Matiji so kapale debele solze na prsi. Marija je pristopila./Ha^v? Zdaj se je poslavljala. On je ni več videl. Le njene svilene lase je čutil na svojih prsih in ves ginjen je jecljal. «Marija, moja hčerka, ne pozabi boga in očeta. In časti naše ,A^^y'o, hiše!» Spremljal jo je opotekajoč se do vrat, kjer jo je blagoslovil z vodo iz žegnančka. A z njo so rosile tudi solze na njeno čelo. Nato je stopila k Luki, mu stisnila roko in zašepetala: «Zbo* gom, stric Luka!» «Če že mora biti,» je momljal dolgin, si z rokavom obrisal oči in jo poljubil na rosno čelo. Samo od sebe se mu je razvozljalo. «Moj bog, kako sem te imel rad, Marija. Kako bo prazno sedaj!» Te besede molčečega strica so jo tako presunile, da se mu je ihte vrgla na prsi in je šele zdaj čutila, kako silno jo je ljubilo to mehko, nepoznano srce pod grapavo skorjo. «Zbogom, stric!» Še enkrat mu je stisnila roko in iz njegovih rok je padla v naročje Azi. 409 Juš Kozak: Sentpeter Sestri sta se molče objemali in Aza je trepetala pred silno L^^,'Praznmo» ki ji je pričela zevati v srcu. Teta Zeba je prijela svojo Marijo za roko. «Poslovi se, Marija, '¦'¦*+;.j od svojih živalic« Voljno je šla za starko, ki jo je vodila na * dvorišče in je besedovala nekam v zadregi: «Tvojo grahasto ti že prinesem.» Nato je segla v žep in ji stisnila v roke umazan škapulir: «Od tvoje rajnce matere, spomin. Za križe in težave ga vzemi, Marija, jaz te tako ne zapustim.« Hitro si je obrisala oči in jo peljala k vozu. Svatje so zavriskali, peli, konji so potegnili. Skozi goste vrste? faranov je zavozil Rok pred svojo hišo. Na dvorišču so stali praz? nično oblečeni hlapci in dekle v belih predpasnikih, da sprejmejo nevesto. Stopila je z voza. Pred pragom je obstala. Rok je vzbočil svoja prša, jo stisnil k sebi in dvignil visoko, da se je lice dobrikalo licu ter jo hitro prinesel čez prag. Pesem jo je pozdravila na dvorišču. Teta Zeba se je, gledajoča skozi linico v strehi, zagledala predse in sklenila roke na prsih: «Zdaj je vsega konec. Bog zna, kdo še dočaka od nas, ko jo bodo nesli iz hiše?» Začutila je, da se je nekdo prizibal v podstrešje. «Ježeš, Luka, kaj ti nisi šel?» «Ne gre, tetka, ne gre!« Molče se je naslonil na bruno in zinil, da sam ni vedel zakaj: «V hišo smrti so jo prenesli«. «Bog daj, da bi ne bilo res! Nato se je starka razjezila nad njim: «Ti si pa res čeden svat!» «Eh, tetka, ne jezi se, že pojdem. Malo spanca bi bilo treba.« Odkolovratil je na seno. Tisti hip je stala Marija na dvorišču. Že se je preoblekla v gospodinjo, si opasala bel, čipkast predpasnik in delila darove med hlapce in dekle. Za vsemi je stal Svedrač. Marija se mu je nasmehnila. «Kaj si tudi ti v naši družini?« «Povsod za vami, mamka. Kar prištejte me!» Bila je v zadregi. «Nisem vedela zate!« «Svedrač je po vseh hišah doma. Če ne bo danes, boste pa jutri!« «Na! Tole vzemi!« Odpela si je srebrno uro za pasom. «Pa ostani pri nas!« Ni še bila ura poldne, ko so se svati razgreli. Iz Hostarjeve kuhinje so nosili na pladnjih, svatje pa so se predvsem ogrevali za vino. 410 Juš Kozak: Sentpeter Tisti čas je nastal na cesti šum, ljudje so se prerivali, kričali: «Cukrarna gori!» Med svate je udarilo plat zvona: «Gori, gori!» Stari Hostar je lezel izza mize. Svatje so udrli na prag. Že so drveli ljudje in konji. Iskre so pršele po strehah, padale na dvo* rišče in težki oblaki so se onstran vode grozeče valili proti nebu. «Cukrarna gori. Vsa fara drvi!» Odtam je prihajal čuden molk, vedno gostejši dim se je zgrinjal nad strehami. Kakor iz neba, je iz teh oblakov vedno obupneje bilo plat zvona. Vrelo je ljudstvo iz Blatne vasi, iz Kravje doline, od vode pa je strašila grozna vest: «Poljane goreU Andrej je dirjal mimo Hostarjevih. Rok ga je videl in zapovedal: «Vsi hlapci z menoj!» Skočil je v hišo, da bi se preoblekel, Marija je planila za njim. «Rok, prosim te, nikar!» «Farani smo!» je zavpil stari Hostar ponosno in udaril po mizi: «Mačka vzemi s seboj!» Zatopotali so konji čez prag na cesto. Leseni most se je vdajal, toliko ljudi se je gnetlo na njem. Iz črnega dima so švigale, pršele iskre, prasketalo je, šumelo, treskalo in se hropeče lomilo. V potokih se je valila raztopljena lava sladkorja po nizkem nabrežju, voda je cvrčala, vrela, in gost dim je plaval nad njo. Okoli počrnelega poslopja so begali ob* upani delavci in delavke, drugi so skakali skozi nizka okenca na cesto. Vroča sopara je objela ljudi na mostu in vsepovsod so padale iskre. «Kristus, Kristus, hitite! Če se vname skladišče, zgorimo vsi!» PioJPpljanah so že vlačili iz hiš pohištvo, živino in otroke. Andrej je privozil do poslopja, ki je s svojimi žarečimi očmi prosilo za pomoč. Premišljal je, kje bi se lotil. Rok je obstal poleg njega. Skozi gosti dim so planili njegovi orjaški hlapci na dvorišče. Za njimi je drvel Andrej. «Hudiča, kje je Zamejcev Luka?» Nihče se ni odzval. Luka je spal spanje pravičnega in vsi so pozabili nanj. Zdelo se je, da v skladišču bruha ogenj iz zemlje. Ožgana vrata so se majala. Podboji so se tresli. Andrej je sodil z ostrim pogledom. «Tja noter! Razbijte vrata!» je zapovedal Rok. Maček jih je z lahkoto odpahnil in puhnil je žareč plamen v ljudi. «Naprej!» je rjovel Rok in si vihal rokave. 411 Juš Kozak: Sentpeter «Norec!» Andrej je skočil in ga skušal zadržati. «Se bojiš, šleva?» Skočil je in pahnil Andreja od sebe. Podboji so se zamajali in desni se je podsul. Andrej in hlapci so se vrgli nazaj. Spodaj pod tlečim brunom je obležal Rok. «Krst božji!» Andrej je bil v hipu pri njem. Z golimi rokami so dvignili tleče bruno, toda Rok je ležal nezavesten. «Vode!» Stali so sredi dima, vode ni bilo. «Hitro domov!» Položili so ga na voz in Andrej je z bičem v rokah bil po ljudeh in delal pot. Marijo je pretresla groza. Slutila je nesrečo, še preden se je voz ustavil. Zbežala je od skrivnostne slutnje gnana na prag in zagledala je Andreja vsega bledega, kakor bi gonil hudiče pred seboj. «Po zdravnika, ni mrtev!» je klical z voza. Konji so se ukopali pred hišo. Z mrtvaškomrzlimi rokami je prijela Marija glavo svojega^-moža in prenesla sta ga v izbo. Marija ni slišala nobene besede. Stari Hostar je rjul po dvo* rišču kot blazen in z obema rokama bil v nebo. Andrej mu je prepovedal k sinu in drvel po zdravnika. Marija je z groznimi očmi strmela v Roka, ki je ležal ne? premično, ves črn v lice in z ožganimi rokami. Potem se je do> taknila teh rok, visečih brez moči navzdol, jih držala v svojem naročju, nezavedajoča se, da je vse živa resnica. V sobo je prihajalo blazno rjovenje očetovo. Tedaj se je Marija zgrudila in pojemala. Še se je dvignila in se z rokami pripela v nebo: «Križani bog, ali sem jaz kriva? Reši, reši ga...!» Roke so omahnile in padla je nezavestna na tla. Niso je prebudili goreči ogorki, padajoči na streho, ne plat zvona, blazno proseča ljudi za pomoč. Zvečerilo se je. Rok se je prebudil in blesasto gledal zdrav* nika, stoječega poleg postelje. Andrej je stražil pri vratih. Svatov ni bilo več. Že popoldne so odšli. Zunaj na dvorišču so stali Zeba in Aza ter oba Zamejčeva, ki so v nemi grozi pri* čakovali, kdaj se prebudita Rok in Marija. Onstran vode se je kadilo iz črnega brezna. Nebo je lahno žarelo. Med množico se je rinil Svedrač in odnašal pod pazduho sladkor ter ga zlagal na Hostar j evem skednju. 412 Igo Gruden: Noč tesnobe Stari Hostar je ležal z glavo na javorjevi mizi, stoječi pod širokim nadzidkom. Stezajna vrata so zaprli., Iz sobe se je oglasil votel glas: «Vode, vode!» Andrej je stopil na prag. «Oba živita!» je šepnil bledemu Matiji, «njega je čez križ in bo težko šlo. Ona se zaveda. Aza naj ostane, vi pa nas pustite!» «Jaz ne grem nikamor!« se je uprla Zeba, «k njej moram!» Dolgo v noč so sedeli možje v veži in bedeli. d* *V *'* ".» *F ».' Gosta tema je padla med hiše. Nihče ni videl nocoj obličja teh mater, ki so zrle v smrt, kako hodi gori in doli in zopet premišlja v svojih črnih duplinah. Le ena, v kateri sta ležala "mlada in njen mož, je z mižečim očesom trepetala, kdaj stopi koščena žena v njen hram. (Dalje prihodnjič.) Igo Gruden / Noč tesnobe V daljavi sopihanje spehanih vlakov — ne gane se noč: kot začarana v krog: demonskih moči pod tesnobo oblakov molči. Vznemirjen prisluhnem od časa do časa: po sobi — ne slišim4i tipanja nog? Srca le utripanje v noč, ki brez glasa, brezdanja molči. O, kam prisluškujem? — čigavih korakov sem pesem zaslutil? — Kdo stopa v moj krog iz daljne noči, ki pod težo oblakov molči? Je slutnja v bodočnost? — spomin iz davnine? moj vzneseni sen, ki iz globine, o bog, v mehko — vravnovešene tvoje višine zveni? O svit, ki te čakam! — o spev, ki razlije te ptica jutranja čez speči še log! Tišina okrog ... in moj klic ne prevpije molčanja noči. 4^ 413 Juš Kozak / Sentpeter (Nadaljevanje) Jagned v snegu A za je že pozabila, da Mirko še vedno pričakuje, kdaj mu « bo odprla vrata. Preselila se je k Mariji, ki je ležala težko bolna ter so ji morale njene in tetine čuječe roke od* motavati zavozlano štreno življenja. — Zgodnji snegovi so ležali do kolen po vsej farni zemlji. Življenje se je umaknilo s ceste v hiše, kjer se je naselilo na zapečku in je tiho vrelo nad ognji, ki so noč in dan prasketali v pečeh. Težka snežena odeja je pri* tisnila hišice k tlom in okna so bila zastrta z ledenimi rožami. Zunaj je vladala globoka tišina, da se je skorajda culo utripanje človeškega srca. Snegovi so pokrivali zlatordeče listje jagnedi in na ogolelih deblih so počivali zlopogledi gavrani. Marijine bele roke so ležale nad odejo. «Aza, svet bi rada videla. Vsaj skozi okna.» Aza je otrla okno. «Kakor črni križi stoje naše jagnedi.» Njene oči so nepre* mično strmele v podobo smrti tam zunaj. «Aza! Nikoli bi ne videl moj otrok solnca, če bi me bili po* ložili pod zemljo.» Tiha misel je dahnila. «Morda bi bilo bolje tako. Lepa je smrt.» «Marija, kako drugače misliš ti. Jaz pa ne morem letos pre* našati zime. Zdi se mi, da me je bog zaprl v ječo in vsa se tresem od groze. Poglej te žalostne jagnedi in črne gavrane na njih. Ali te ni strah pred to smrtjo?» Marija se je lahno nasmehnila: «Meni se zdi lepa. Tudi srcu mora biti sladka. Kako je z Rokom?» r^ij «Za življenje ni bojazni, ampak hodil ne bo več.» Marija je umolknila. Iz njenih oči je odsevala mrtva žalost, ki se nikomur ne more razodeti z besedo. S srcem pa se je igral vihar notranjega trpljenja. Polne materinske prsi so težko dihale. Aza jo je poskušala tolažiti. «Zdaj me šele razumeš, Marija, kaj me pretresa. Kadar stoji človek poleg odprtega groba, ga obide taka groza, kakor je mene napadla v tej zimi. Moj bog, kako moraš biti vendar hvaležna za svoje in njegovo življenje. Saj se mi stemni pred očmi, če le izpregovorim besedico: smrt.» Globok vzdih ji je odgovarjal. Nobena Azina beseda ni mogla ustaviti solza, lijočih po bledem licu. 520 Juš Kozak: Sentpeter Vrata v sobo so se odprla in v zimsko tišino je vstopil župnik Rozman. 'h* f&t* «Ne morem mimo hiše, če ne pogledam, kako je z našo mlado'3 V zadregi in z ostrimi kretnjami je primaknil stol k postelji. «Jokaš, Marija?» Voljno mu je prepustila roko. Aza je vstala in se poslovila. Nekaj trenutkov je govorila le roka v župnikovih vročili dlaneh, nato pa se ji je vnela v očeh vroča prošnja: «Povejte mi, rešite me...» in ni mogla več nadaljevati. Bo* lestno ji je omahnila glava, da so kapale solze med razpuščene lase. «Govori, Marija, vse mi povej!» «Slišite?» Dvignila se je v postelji in odeja ji je zdrknila do pasu. Pozabivši sama nase je sedela pred njim v vsej prelesti mlade žene. «Slišite? Ali sem jaz kriva? Sem ga jaz ubila?» Mirno ji je položil roko na ramena. «Marija, ti nisi kriva.» Njegova beseda je govorila do srca. «Ta nesreča je tako tajna in skrivnostna, da ubogo človeško srce ne more nositi krivde zanjo.» Vsa se je nagnila k njemu in mu krčevito stisnila roko: «Gospod župnik?» «Kakor sem rekel!» Blaženo se smehljajoča je padla nazaj. Oklenila se ga je z vsem srcem, da je bil njen sladki pogled le slaboten odsev hva* ležnosti njene duše. «Toliko sem trpela.« «Če si trpela, Marija, si preizkušala svoje srce za bremena v dneh, ki prihajajo.» j je pristavila nekam skrivnostno, kakor bi se bala. «Vem. Iz krvi, ki je žejna življenja. Rečem le to, da živi po svojem srcu, Marija.» \j 521 Juš Kozak: Sentpeter «Vi verujete?« «Verujem, Marija.» Sklenila je roke pred seboj in se zagledala predse. «Vse bom prenesla. Samo, da sem ozdravela.« On je vstal, a je nenadoma zopet sedel in vprašal nekam zamolklo, povešajoč svoj pogled. ' «Kako, je bila Aza vse dni pri tebi?« Marija je potrdila. «In ti ni ničesar povedala?« «Ona je molčeča, gospod, med nama ni bilo nikoli takih pogovorov.» «Bojim se zanjo.» «Kaj naj ji porečem, gospod?« Dolgo je premišljal, nato je vstal in dejal odločno: «Nič! V svojem srcu pa moli zanjo in ji želi vse dobro.« Hitro je odšel. Aza se je vrnila. Mrak je legal na zemljo, gavrani so zapuščali jagnedi. Nepričakovano je zastala beseda, ko je noč objela sa= motna drevesa. «Aza, prižgi mi luč in pojdi k očetu. Vem, da te težko pri? čakuje. Meni je zdaj dobro, jutri vstanem.« Poljubili sta se in Aza je stopila na cesto. --'" Iz teme je stopil pred njo Mirko. Aza se je prestrašila. «Obljubila si mi, da prideš, in jaz te pričakujem že vse dni.» Ni videla žarečih oči. Hitro mu je stisnila roko in povedala, da je bila ves čas pri sestri. Opajala pa jo je nečimerna misel, da jo je pričakoval vse dni. «Pridi nocoj pod okno,« mu je zašepetala in stekla proti domu. Že na stopnicah se je zdrznila: «Moj bog, kaj sem rnu rekla? ' Aza, kaj si vendar storila?« Kljubovalnost jo je prešinila tisti hip. «Andrej ni čakal. Pa naj pride, otrok je še!» Ko pa je stala pred očetom, se ni mogla premagati. ysh^>*~H, ^«Je Andrej vprašal zame?» Oče je odkimal. Srdito so se ji zaiskrile oči. Oče je spraševal mehko, s toplo skrbjo: «Kako tam?» «Bolje. Marija vstane jutri!« Molče je hodil oče s privzdignjenimi rameni po sobi. Nato je pristopil k Azi. Oči so mu sršele in nad desnim se je zgubalo čelo. «Kaj meniš, kako bo vozila?« Aza ni odgovorila. «Hm. Kdo bi sanjal o taki nesreči?« Zopet so ga koraki nosili iz kota v kot. 522 Juš Kozak: Sentpeter Že ves čas od poroke sem ni odprl gostilne. Sam je posedal vse večere, sam popival za zavešenimi okni. Redki so v teh dneh sprejeli odgovor na svoja vprašanja. Vsa hiša je nalezla njegovo molčanje, kakor bi bilo zapovedano, so celo posli šušljali in hodili po prstih. Vsakomur se je zdelo, da ga neprestano motre Zameji čeve oči. On pa je drsal vse dni, gori in doli, mehko, kakor bi hodil v copatah. Le zdaj pa zdaj se je ustavil, premišljal in glo* boko pohrkaval. K Hostarjevim ni šel, čeprav je napenjal ušesa pri vsakem šumu, ki je od tam prodrl v njegovo tišino. Ce_jga je Zeba vprašala, zakaj ne gre k Mariji, ni prejela odgovora. A ona je vedela, da ga tare brezupna jeza, s katero se raje muči noč in dan, kakor da bi stopil tja in se porazgovoril o vseh svojih križih in težavah. Le Azi so se razodevale njegove tajne brige. Zopet je obstal pred njo. Pogled je upiral preko njene glave. «Kaj praviš, trdo bo morala prijeti pri gospodarstvu?« «Marija je vajena. Tudi stari je še čvrst!» Poniževalno in prezirljivo je odgovarjal. «Šari. Ti ljudje šarijo. Tam je treba čiste in poštene roke.» «Očka, ti si tudi še živ.» «Sem vedel, sem vedel naprej, da pade vse na moja ramena. Zdaj bi bil Luka dober, pa ni za delo.» ^^f-% A-*«^/ cA, /n~ «Oče, stric vendar dela in je dober človek.» «Dela, seveda dela. Še vse žive dni ga nisem videl delati. On menda nikoli ne ve, kdaj je praznika konec.» » Aza ni odgovorila, ker ni verjela očetovim besedam. Dobro je vedela, da bi bilo v teh dneh popolnoma zastalo kolo pri hiši, če bi ga ne bil poganjal Luka. Preveč je poznala svojega očeta, da ne bi takoj spoznala, kako išče in išče, na koga bi lahko izlil ves srd. «Take nesreče še ni videl svet,» je vzdihoval zopet sem in tja hodeč. Aza pa se je bala tega razglabljanja. V njegovi krvi je prežalo venomer neko pritajeno samozadovoljstvo, op a jati se do brezumja z lastno močjo. Kadar se je razpaslo v njem, so mu roke vselej, ko so že hotele zgrabiti za delo, zopet omahnile in duša se mu je zakrknjeno naslajala s poveličevanjem svoje ne* sreče in obupa. Sočuvstvoval je s samim seboj, ko je spraševal: «Kajne, vse mesto govori o tem?» Aza nalašč ni hotela odgovarjati; videla je, da trdovratno gloda svoje srce. 523 Juš Kozak: Šentpeter «Pojdi počivat, Aza, ti si utrujena. Kaj naj storim, če mi še ti zboliš? No, še ti me zapusti.« Nežno se mu je ovila okrog vratu. «Bodi brez skrbi, očka. Grem, če me ubogaš in pojdeš v sobo.» Upihnila je luč in Matija je odšel mirnejši. Aza pa je prižgala svečo in pričakovala. «Pride, pride, toda kaj naj storim? Če zvedo ljudje? Jezus, kaj naj počnem? In Andrej?» Trmoglavost je zmagala, da ni upihnila sveče, ampak jo po? stavila za okno. «Morda pa vendarle pride Andrej? In potem?» Čim bolj je premišljala, tem jasneje se ji je razodevalo, da bi mu takoj od* prla, samo če bi prišel. «Konec mora biti! Jaz sem le Andrejeva! Vse je bila le blaz=fT2,L) nost napol ponorelega bitja, kakršno sem. Mogoče premišlja prav v tem trenutku tudi on. Danes ve, da sem se vrnila. Očeta ni hotel spraševati, še odgovora bi ne dobil. O, potiho bo potrkal.» Svojim blodnjam je verjela. Pri vsakem najmanjšem šumu je zardela in se ustavila. Res je potrkalo. Planila je k oknu. «Aza, odpri!» je prosil Mirko. V njej je zastala kri. Vrglo jo je iz sanj. Še se je obotavljala. Zopet je potrkalo. «Križ božji, zdaj moram odpreti.» Nagnila se je skozi okno. ^> A ni ji še mraz ohladil gorečih lic, ko se je Mirko vzpel, jo po* tisnil nazaj in že je obstal pred njo. Otroško se ji je smehljal. Ko ga je pogledala vsega zardelega in je videla pred seboj cvetoča lica, posuta z rosico mraza, se je šele zavedela, kaj počne. Vsa poparjena in zmedena je stala nekaj trenutkov nepremično. Nato je hitro upihnila svečo. Vsak šum, ki ga je povzročal on v svoji prešernosti, jo je še bolj bledil v lica. «Prosim te, sedi semkaj, da te ne čujejo in opazijo ljudje,» ga je sunkoma nagovorila čez čas. «Aza, tebe skrbe ljudje? Kaj bi se jih bala? Jutri, ali kadar želiš sama, te zasnubim in Aza bo moja. Ne govori, ker bi znorel, če bi me zavrgla. Pa saj se ne more zgoditi, da bi me ti, ki si mi odprla okno, vendarle ne ljubila. Z očetom sem že govoril. Star je, saj ga poznaš, pa ti od veselja prepeva. Vse prepiše name.» Držal jo je za roko in ji verno gledal v oči. Njo je grizla mučna zavest, da je vsega sama kriva. Prvič v svojem življenju se je zgrozila pred samo seboj. Poguma pa vkljub temu ni imela, da bi mu vse razodela. Kakor odsotna mu je pustila, da se je 524 Juš Kozak: Šentpeter sklonil k njej, celo lase mu je gladila; od same sreče se je smeh? -epp^ljal. Zdelo se ji je, da se privija k njej otrok, ljubek in priliznjen, poln zanosa in hrepenenja. Njej pa so privrele solze, gorke in težke, ne iz ganjenega srca, kakor je domneval on, ampak iz obupa nad svojo zločesto naturo, «Moj bog, moj bog, kako sem jaz zavrženo bitje.» Še manj jo je razumel. «Aza, Aza, ti zavrženo bitje? Vsa fara je ponosna nate in ti se obsojaš?« Čutila je, kako se nagiba k njej vroče telo, slišala je biti nje* govo srce in, ko je zaslutila tik pred seboj žareče ustnice, se je vsa otrpla nagnila nazaj, si pokrila obraz z dlanmi. On je prosil: «Aza, Aza!» Pred grehom je onemogla: «Ne, Mirko, slišiš, ne, prosim te.» «Zakaj trepetaš, Aza? Moje dekle si in moja žena postaneš.» «Mirko, to ni mogoče!» «Dekle, zgodi se. Zapovej, kako hočeš. Da prodam in greva odtod, tudi to storim, le očeta vzamem s seboj. Če pa hočeš ostati, boš gospodovala premožnemu domu, kakor se ti bo po= ljubilo. Aza, ti se obotavljaš, Aza, kaj je s teboj?» V temo so strmele njene široko odprte oči. «Veš, Aza, od tistega večera, nobenega miru. Kamor sem po* gledal, le ti, le ti. Niso se usta odprla za grižljaj. Ali veš, kaj pomeni, ponoreti od ljubezni?« «Vem!» je odgovarjala šepetaje, vsa otrpla v svoji nemoči, da ni mogla dvigniti niti roke. «Aza, ko je oče vse zvedel, je dejal: Vidiš, fant, nobenega dekleta ne bo sram, če povprašaš. Stopi in se zmeni z njo. Z Matijo se pogovorim sam.» Tisti hip je Azi ušlo, da ni nikoli pozneje vedela, kako: «Z Matijo uredim sam.» Fant ni občutil, da je dihalo usmiljenje v teh besedah, ki jih je ponavljala za njim. Vrgel se ji je krog vratu: «Tak, Aza, tudi ti. Torej je res* nica?» S tako močjo jo je privil nase, da ji je v hipu zastal dih. Roke so odrevenele in ko ji je omahnila glava v prelomljenem ' tilniku, se ji je zagrizel v ustnice in pil svoj prvi poljub moža. Ona se ni ganila. Ko je dvignil glavo, mu je slonela na rokah, kakor bi umirala. Z brezmejno obupnim glasom je prosila: «Ne več.» Tako je bil pijan, da ni opazil nobene izpremembe. Lovil se je za eno samo besedo: «Moja je!» 525 Juš Kozak: Šentpeter Počasi se je zopet zavedela, kaj se je zgodilo. Vzravnala se je in prijela njegove roke: «Mirko, ti me ljubiš, kot me ni še živa duša ter me nikoli ne bo. A tvoja ne morem biti!» ^^ Fant ni verjel svojim ušesom. Vse, kar mu je prišlo na um, za vse jo je opravičeval, vse je brisal iz njenega življenja, z žgočimi besedami je zidal oltar, kamor je postavljal njo, svet* , nico. Ni bilo nobene besede, katero bi še mogel vplesti v živi venec. Ona je poslušala, ostala mirna in hladna, le poljub jo je pekel na ustnicah, da so bile vse razpokane. Ko je onemogel v besedah, ga je zopet opomnila. «Tvoja ne morem biti, hvaležna pa ti ostanem vse žive dni za tvojo ljubezen!« «Aza, ne zavrzi me. Aza, potem mi ostane le še . . .» «Ne govori, Mirko, saj me ne poznaš . . .» Trdovratno ji je zagotavljal, da je ne želi spoznati. «Torej, Mirko, pridi pojutrišnjem zvečer k nam, zveš vse!» Šele zdaj je čutil, da se bo nekaj odločilo, da ni govorila v noč. «Naj se zgodi, kar se hoče, moja boš!« «Prosim te, nocoj me zapusti!« Obotavljaje se je odšel, kakor je našel k njej pot. Zapustil jo je vso potrto. V glavi se ji je vse mešalo, skočila je k umi* valniku; izprala si je poljub otroka, kateri jo je tako silno žgal, ^ztf da jo je bolelo srce. «Vsega sem sama kriva!» je tožila s pestmi na sencih. «Zdaj moram končati. To_življenje je blaznost, blaznost našega rodu. Moj bog, usmili se me, pregrešne ženske!« Vrgla se je pred križanega. «Če imaš trohico usmiljenja zame, odpusti mi, ki sem se zbala za svoje življenje in se pregrešila, da mi ne bo nikoli več odpuščeno. Ničemurnost me je obsedla, mi pomešala um zavoljo telesnega uživanja. Moja sestra se je s smrtjo gledala, jaz pa, ki sem stražila pri njeni postelji, sem kovala peklenske nakane!« Do jutra je ležala na postelji vznak in v glavi so vrele misli. Ko je preko belih ploskev tam zunaj zdrsela luč, je vstala, da bi se umila. Pomirjena je stopila na dvorišče, kjer je kolovratil cCtSvedrač in stikal po shrambah. Videlo se je, da mu je ne* prijetno srečanje z gospodarjevo hčerjo. Zato jo je sam zbad* ljivo ogovoril: «2alostno je, če mlada dekleta tako zgodaj vsta* jajo.» Ona se mu je zasmejala. «Svedrač, kaj si izgubil, da si prišel tako zgodaj iskat?« 526 Juš Kozak: Šentpeter On pa, ki je vedno trdil, da je boj za obstanek brezobziren ter je zanj najboljše orožje odkritosrčnost, se je potegnil do njenega ušesa: «Lopatko iščem, pod vašim oknom je zid malo okrušen.» Prebledela je: «Baraba!» In s tem se mu je izdala. «Bodi bog zahvaljen za tak pozdrav. Veste, Svedrač vidi, kadar mu drugi povedo, da ga vidijo.» Sveža voda je ni samo osvežila, temveč tako pomirila, da je lahko legla in zaspala. Tisto dopoldne je Marija vstala. Z boječim srcem je šla k njemu. Ko je odprla vrata, da bi izpregovorila z njim prvič po^^ poroki, se je s težavo okrenil na postelji in obličje se mu je zjasnilo. Mračno pa jo je pozdravil oče pri peči. ^ccSi vstala? Je bil že zadnji čas. Pri hiši je vse narobe.» Ni odgovorila. Molče je sedla k postelji, kjer je ležal kakor priklenjen on, s katerim je bila zvezana na življenje in smrto<^ Položila mu je roko na čelo. Jeza in obup sta mu zarezala take gube, da ga je komaj spoznala. «No, povej, ali se ti ne studim? Za vse večne čase me je po* lomil usmiljeni bog.» «Kaj bi... tako govoril. Morda bo še bolje. Nihče ne ve.» «Ne ve. E hudiča, tisti že ve, od katerega vise tace.» Zaškrtal je z zobmi. «Kdo bo odslej s teboj plesal, Marija? A? Ti rada plešeš, Marij a? » Strašno so jo bodle njegove oči. «Jaz ne bom več plesala,» je odgovorila tako mirno, da je za hip umolknil. A zopet se je razsrdil. «Če boš preveč plesala, te privežem k postelji, privežem, si slišala? » Tako težko ji je bilo, da se je komaj premagovala in skoro bi jo bile solze zadušile. Nihče je ni povprašal, kako ji je, zanjo ni bilo mehke besede. Spomnila se je župnikovih besedi, ko je bila pri izpraševanju. Sklonila se je k njemu, da bi je ne slišal oče, pred katerim je • trepetala. «Rok, tvoja žena sem; če se je zgodila nesreča, jo bom nosila,^. kakor ti.» Tako toplo mu je govorila, da bi skopnel sneg pod njenim dihom. Tisti hip je zarentačil oče. «Zapravljala ne boš. Zato sem jaz tukaj!» Udaril je s palico ob zid. 527 Jus Kozak: Sentpeter «Ne bom, oče, nisem bila nikdar vajena,» mu je ponosno od* govorila, toda v eno samo misel se je zgostila njena bolest, «moj bog, ta človek nima niti kamna v prsih.» Zazdelo se je, da je tudi Roka razjezila očetova beseda, kajti . obrnil se je k njej. «Svojo postelj ukažem prenesti. Ne bom več spal z njim skupaj!« «Še rad!» se je zlobno zarezal stari in odkrevsal na dvorišče. «Andrej je vsega kriv!» Bolestno pričakujoče so jo iskale oči. «Ne, Rok, on te je rešil!» «Šleva je, strahopetec!« V njegovem zasmehovanju se je skri* vala bojazen. Marija iz previdnosti ni odgovorila. Premagana od bolesti v tem kratkem pomenku, se je sklonila nadenj in ga poljubila. V prsih mu je vrela presilna jeza, da bi ji vrnil poljub. Okrenil se je k zidu in dve srditi solzi sta kanili na blazine. «Pojdi zdaj in poglej, kaj delajo! Potem pridi nazaj, da me prenesete iz te luknje.» Vstala je in šla na dvorišče, kjer je ležal sneg do kolen in se je nad njim razprostirala mrtvaška tišina. Kri ji je zalila lica, položila si je roke na srce, ki je tegobno vzdihnilo. «Oh, kakor v grobu!» Samotna, brez človeške besede je obstala med globokimi snegovi, in ko se je ozirala, se ni mogla zavedati, da je zdaj ona gospodarica nad temi zidovi. Zdelo se ji je, da jo pokopljejo pod seboj. Pričakovala je drugačno svidenje z možem, kajti ostala je čista v svojem srcu, katero še ni omadeževala nobena misel na njegovo bolezen. A zdaj je slutila, kako se upirajo vanjo vse oči, komaj pričakujoče, kdaj bo prelomila zakon. Ona, ki je mati! Srce je imela mlado, žejno kapljice ljubezni. Za to mladost se je zbala, glava ji je zdrknila na prsi in tiho je zaplakala. «Moj bog, ali ogrejem kdaj ta grob s svojo ljubeznijo?« Ta misel je tožila z njenimi vročimi solzami. Preletela je vse ljudi, ki bodo živeli z njo, a ni našla duše, ki bi jo tolažila in ji lajšala bolest. Pričela se je bati zavoljo svoje mladosti in težke krvi, ki jo jo čutila krožiti v svojem srcu. Tam pod njim se je tisti hip vzbudilo nerojeno bitje. «Prisegla sem!» je šepetala in neskončna materinska radost je razsvetlila tajne dvore v srcu. Skoro zabolelo jo je, da bo užila toliko sreče v tej hiši smrti, kjer se tako krčevito pehajo vsi zanjo, pa jim ne osladi niti kapljica žejnih ustnic. 528 Juš Kozak: Sentpeter Njeno trepetajočo radost je preplašil stari Hostar, ki se je j^n^jj neslišno pojavil na vratih in zagodrnjal nad premišljujoče mas terjo. Ničesar ni rekel, a dovolj prozorno jo je opomnil, da pazi na njen korak. Čudna bojazen pred njim se je od noči tistih strašnih sanj vedno bolj večala. Prav v tem trenutku rajajoče materinske radosti jo je docela premagala. Ponosno se je zravnala, se okrenila brez besede in odšla čez dvorišče. Od postelje prevzeta se je vsa spotila v globokem snegu, izza katerega se je nenadoma prikazala teta Zeba. «Kvartajo in kvartajo, noben zlodej ne prime za delo.» Mariji ' se je zasmilila starka, ki je s težko lopato odmetavala sneg. «Po krovca boš morala poslati. Nič ne pomaga. Na junčke teče. Seveda, prej se ni nihče spomnil. Iz Spodnjih Poljan smo ga jemali. Grahasta se dobro počuti.» V Mariji se je utrnila sladka misel: «Edina duša, ki mi je ostala.» Vsa mladostna toplota oči je oblila starko. Stopila je v zakajeno sobo. Mirno in dostojanstveno je prijela na mizi ležeče kvarte in jih zagnala v peč. «0 belem dnevu se pri Hostarjevih ne kvarta!» Vzela je še vino in ga izlila v sneg pred izbo. «Kradli ste in tega ne trpim.» Molče so vstali, niti zagodrnjali niso. «Sneg mora s streh in z dvorišča,» je zaukazala. Na cesti je zagledala Andreja, kako jo opazuje. «Andrej, kdaj pojdeš na Spodnje Poljane?» «Danes se peljem v Štepanjo vas.» «Prosila bi te, če mi spotoma naročiš krovca.» Obljubil je. Prišla je v kuhinjo. Pregledala kositrno in bakreno posodo. «Ženske, glejte, da se boste zvečer lahko česale pred njo, taka mora biti.» Prva dekla je pristopila. «Mamka, kaj bi za južino?» «Težko delo bo danes. Specite jetrnic in krvavic. Pristavi veliki lonec kisle repe, Štefan vina jim daj na mizo!» Proti poldnevu je prišla Aza. «Marija, kako je z njim?» je vprašala. «Dobro, Azička, zdaj je ves mil.» Kajti svoje bolesti ni raz* odevala niti sestri. «Dela bo čez glavo. Andreja sem prosila, da mi pripelje zvečer krovca, streha zija, on pa ima sam opravke tam doli.» 34 529 Li-Tai -Pe — Pavel Karlin: Jesenski dan Komaj so bile besede izrečene, se je Aza tako hitro poslovila, da se je celo Mariji zazdelo čudno. Razmišljati ni hotela. Popol* dne je sedla k Roku in pričela plesti avbico za svojo tiho radost. Aza je trepetala v svoji sobi. Venomer je ponavljala: «Mimo njega pojdem in...» Na ta ,in' se ni hotel izobličiti odgovor, le slika "je vstajala za sliko, nema in usodna. Vrata so se tatinsko odprla in skoro po prstih je vstopil Matija. V zadregi, kaj bi povedal, je pričel hoditi po sobi. Aza mu ni mogla pogledati v oči, tako jo je razburil njegov prihod. «Si bila pri Mariji?» je vprašal previdno. «Sem.» Slutila je, da meri drugam, da pa je do vprašanja še daleč in nevede mu je sama pomagala. «Očka, česa želiš?» «Hm? Ti, kaj pa bi Jergelčev rad? Že ves dan sedi spodaj.» Ostro so jo motrile njegove oči. Zardela je. Preveč se je bila zapletla v premišljevanje o svoji nocojšnji nameri, da bi mogla mirno odgovarjati. «Kaj vem?» «No, saj nisem ničesar rekel. Popoldne sem premišljal, da bi ne bil napačen človek, če bi ti bil všeč.» Težko mu je ležalo na duši in dolgo je rabil, da je izrekel. «Očka, kaj pa mislite?» Jezno se je zavrtela po sobi. «Ne jezi se, Azička, tebe ne bom nikoli silil.* Zapustil je sobo. /7 r-^ o ***** m[ ^i^Vj^i^\^yr^Ky ''&5^w»iCffv - e"fe /m. /<^& , (Dalje prih.) Li-Tai-Pe - Pavel Karlin / Jesenski dan (Na severnem mestnem stolpu) Drhteča zarja mesto že zlati in pota boža. Rožno zrak žari... Tam preko reke, modre ko nebo, « kot mavrice se prožni mosti pno. Že pomaranče v dimu se suše, v jesenskih barvah listi rumene. Kdo danes bi na vrhu stolpa stal in v mislih nanjo z vetri šepetal? (Iz cikla vzhodnih prevodov «Andrej, ne nocoj!« «Ljubi me!» Zapovedujoče so sikale oči. Zopet se ga je ovila in ga palila s poljubi. 585 Juš Kozak: Šentpeter «Andrej, kar hočeš, storim zate!» Upognjena v vitkem pasu, mu je visela v naročju. Njene oči so pile njegovo moč, se iskrile, kakor odblesne v požigalčevih očeh ogenj na sosedovi hiši. Nato je smehljaje izpregovorila tisto besedo: «Andrej, stopi pred mojega očeta!» Čelo se mu je navidez zmračilo. Občutila je, da so mu roke hladne, da je beseda brez ognja: «Jutri, Aza!» Zaman, beseda ni privrela iz srca, ki je komaj pričakovalo odrešenja. Majhno, prav nedolžno razico je zarezala v njeno dušo, razico, ki se ne zaceli zlepa, rajša postane nevarna rana. Pogledala ga je sovražno. «Saj sem rekel, jutri!» je dobro čuteč popravljal. «Vem, ampak, kako si to povedal!» Solze so se ji udrle, planila je k peči in si zagrebla roke v goste lase. «Aza, jutri zvečer, naj se zgodi.» Ona pa je jokala, da sama ni vedela, zakaj jo tako skeli v srcu. «Ni treba, ne!» je prosila ihte. Zdaj ni hotel slišati ničesar, stal je poleg nje in jo gledal ponižano in obupano. Zato se ni sklonil, le po laseh jo je božal. Pozno ponoči sta se vozila domov. Tiho je zapeljal pred njen dom. «.Boš odprla?» «Ne, jutri zvečer pridi!» In že je previdno izginila v veži. Popoldne je prišla Marija prvič po poroki k očetu. Sam je stopil po vina in kruha. «Zakaj ne prideš k nam?» ga je vprašala. «E, dela čez glavo,» se je opravičeval nerodno. Nato se je po* stavil pred njo in jo gledal z ostrimi očmi. «Kako živita?» Prišla je v zadrego, kajti Rok jo je poslal s težkim bremenom. «Oče, povedati ti moram, po kaj sem prišla. Sinoči je dejal, da bi bilo treba izplačati, kar si zapisal.» Matija je nasršil obrvi. «Kaj? Kje je pa to zapisano? Živega bi me rad odrl.» Jezno je prehodil sobo. «Denar in denar! Jaz ga nimam odveč, dekle... To ne gre! Sem dobro vedel, kako bo. Čemu pa rabi? Koliko je dejal?» «Pusti, oče! Ti boš dal, kadar boš hotel. Sama ne vem, zakaj je zahteval. Saj ne rabimo!» Govorila je tako odločno, da se mu je oko razjasnilo. «Dehorji! Reci mu, da pridem sam in se pomenimo!« Zopet je meril sobo iz kota v kot. Marija je sedela in molčala. Naenkrat pa se je omehčalo srce. 586 Juš Kozak: Sentpeter «Marija, če rabiš ... kar v kuhinjo pojdi... vzemi, kar hočeš.» «Ne, oče!» «Doma si!» je pristavil oblastno. Ko jo je pogledal, je videl, da ji ne žare več oči kot prejšnje čase. «Marija! Aza mi je namignila nekaj, da se pripravlja danes vesel dogodek. Preveč je zame!» A pritajenega veselja ni mogel skriti. Marija je ostrmela. Ničesar ni odgovorila, le v srcu je mislila: «Bog daj! Da bi se ne izpolnile tetine besede. Mogoče se je Zeba vendarle zmotila.» Vsak si je mislil svoje. Marija je vstala in se poslovila: «Oče, ne brani. Bo že kako.» «Saj ne rečem!» je toplo odgovarjal in jo spremil do vrat. Še enkrat se je zresnil njegov glas: «Marija, pazi doma!» Zvečer sta sedela Andrej in Mirko, vsak za svojo mizo. Matija je posedal med njima in ju vezal s svojim redkim govorjenjem. Ko je vstopila Aza, so mu usta zadrhtela v nasmehu. Njena lepota je bila vedno novo razodetje. Ni mogel z očmi od nje. Šla je po sobi, lahna in prožna; slad* kost se ji je prelivala v bokih, iz smehljaja je žarela čudovita radost, toliko skrivnostne j š a, ker se je skrivala v njej rahla senca bolečine. Ko je prisedla k Andreju in mu položila svojo dlan na roko, je obstal oče v zadregi pred njo. «Tak, postrezi, očka!» se je biserno zasmejala. Iz punčic ji je lila mladostna živahnost, kakor bi žarelo nad mizo dvoje raz* posajenih zvezdic. Naenkrat pa so se ji oči zresnile. Skoro žalostno so sijale. «Mirko, prisedi. Glej, moj fant!» Oče se je ves zmedel. Take je še ni videl. Pred njim je zrastla ženska, ki je bila še malo prej njegova najljubša hčerka. Mirko je planil kvišku, se opotekel in je stal kakor smrt med njimi, prepaden in bled. Andrej ga je uporno motril, toda fant je uprl vanjo svoje temne oči, da so jo zabolele. «Ne glej tako črno, Mirko! Bodi vesel in pozabi. Zdaj veste vsi!» je vzkliknila glasno. Prisiljeno se je nasmehnil, a venel je pred njenimi očmi. Nato se je okrenil, se približeval k vratom, z rokami za hrbtom, kakor bi se bal, da bi se ne zgrudil. Čudno so jo pekle oči, ki so začarane strmele vanjo. Zazdelo se je, da jo vleče za seboj, kajti nagnila se je za njim čez mizo. Andrej jo je prijel za drhtečo desnico: «Kaj je to, Aza?» 587 Juš Kozak: Sentpeter Ni odgovorila. Še huje je bledel fant, čim temneje so žarele njene oči. Izginil je skozi vrata kot senca in Aza je strmela y praznino. Sredi molka so bila človeška srca. Tedaj so vsi planili kvišku. Tam zunaj je treščilo ostr® in bolestno. Oče je planil izza mize in se oprijel, tresoč se po vsem telesu. Andrej ni razumel ničesar, sklonil se je k Azi, ki je mrtvaškobleda še vedno upirala oči v praznino med vrati. V sobo je planila dekla. Le usta je široko odprla, vzkrilila z rokami in obstala ukopana kakor Lotova žena. Tam zunaj so rohneli koraki. Strašno žalostno ječanje je pri? hajalo na ušesa. V tem trenutku je vstopil Luka, ves bled, in na dolgih, trepetajočih prstih se je poznala kri. «Jezus, ustrelil se je!» je vzkriknila Aza in omahnila. «Hitro! Stopi, Matija! Tam zunaj leži!» Matija se je kakor brez glave opotekal za Luko in je z rokami silil nazaj. «Ustavite, kri ustavite!» je jecljal, upirajoč svoje steklene oči v bledo obličje, ki je bruhalo kri iz ust in ušes. Luka je dvignil Mirka in čutil, kako pojema: «Pošljite po očeta!» — «Po gospoda!« so rjule ženske. V tem se je prikazala Aza. Ko jo je Luka pogledal, je menil, da blazni, tako srepo so gledale njene oči; človeka je mrzlo pre= treslo. «Luka, glej, da se mu laski ne okrvave ...» Hotela se je skloniti, pa je padla brez znaka življenja v sebi. Mladenič je čul njen glas. «Aza... Azička ....» Zopet je bruhnil kri. ccPogladi... mi... laske ... Azička ... kot,,. tisto ... lepo ... mrzlo ... mrzlo ... noč ... Oče!... nevesta...» Naenkrat je planil z rokami v nebo... zarjul je kot zaklana žival: «Lepa... lepa!» Luka se je prekrižal in kri mu je tekla po obrazu in prsih. Stari Jergelc je pribesnel. Ničesar ni razumel. Ko pa je ugledal Azo na tleh, je stisnil pesti in ji hotel stopiti s težkimi čevlji za vrat. Andrej ga je komaj obdržal z žilavimi rokami. Nato se je vrgel na sina in ga močil z moškimi solzami. «Edini! Edini!» je hropel. «Iztrgaj mu pištolo, da se še en* krat...» Ni govoril več pametno. Zagrabil je sina in ga vlekel po tleh za seboj. «Stran, iz hiše morilcev, stran!» Posrečilo se mu je v divjanju, da ga je izvlekel na sneg, in prav tisti trenutek so prišli z bogom. Tedaj je zopet vzbesnel. «Stran, stran! Saj ni mrtev!» Vlekel ga je po globokem snegu, da se je poznala za njim izorana sled, vsa krvava. Luka mu je 588 Juš Kozak: Sentpeter pomagal za noge, česar starec niti opazil ni. Za_njimi pa je cingljal zvonček v tišini med snegom, ter budil ljudi, da so pri* hajali na cesto. Iz vseh oken so strmele luči, kako beži stari Jergelc s sinom pred bogom. Luka je pristopil k župniku in mu zašepetal, da je Mirko že mrtev. Rozman je hitel nazaj z zagrnjenim bogom. Andrej je držal Matijo, preklinjajočega svoje najdražje. «Prekleta, prekleta!« Vihtel je pesti nad Azo, ležečo nezavestno v veži. Naenkrat se mu je iztrgal in se zaklenil. Tedaj ni dvignil Andrej Aze, ni izprašal svojega srca. Obrnil se je in ona je ostala na mrzlem kamenju, dokler ni prikrevsala Zeba ter jo zvlekla s težavo v njeno sobo, kjer jo je položila na posteljo. Vso noč se ni zavedela. Šele zjutraj je odprla oči. «Kje je Andrej?» je zašepetala. Zeba si je utrnila solzo in položila uvelo desnico na vroče čelo. Še enkrat se je vzpela: «Zeba? Zakaj pa si ti pri meni? Andreja hočem, AndrejaU Starka je molčala. Azi pa se je bledlo. Pogovarjala se je z Andrejem, zdaj zopet z očetom. Zeba je cula vso noč pri njej in jo hladila z mrzlo vodo. Kadar so se približale tresoče se roke njeni glavi, je vselej ubožica planila kvišku. «Zakaj ne greš po Andreja? Skrijte lepega otroka. Ah, otrok je bil, kakšen otrok! Na slamici je obležala...» Zeba je premišljala, da ne pomaga nobena molitev, kajti na postelji leži najlepše bitje iz fare, strto in uničeno, kakor je zQ(yl-*L4^e ; davno slutila. Še bolj se ji je zasmilila revica, če je pogledala vročično telo, na katerem je drhtela pod svileno poltjo vsaka mišica. Na vratu je vidno utripala žila. Sklenila je roke in ni mogla odvrniti oči. «Oh, Aza, to ni več človeška, to je božja lepota!» Z grapavimi rokami ji je otirala pot z oči. Nenadoma so se odprle in milo zasijale v starko. «Veš, tetka, jaz sem bila že enkrat na svetu. Pa sem na slamici umrla, res je, tetka, res. Zdaj se spominjam. Čokoladne piškotke, veš, napolitanke mi je dal tisti gospod..., ali veš, teta,» se je zasmejala, «zakaj jih še zdaj tako rada jem. Tetka, pojdi po Andreja, napolitank naj mi prinese, veliko, veliko, le povej mu, saj bo vedel, o, on že ve, da ležim na slamici...» 589. Juš Kozak: Sentpeter Zeba je jokala in molila: «Gospod, če si tako sklenil, stori hitro, prelepa je, da bi se mučila. Gospod, stori!« Ljubezen star* cev je trda in usmiljena. «Teta, teta!» jo je zopet poklicala. Naslonila se je k njej. «Joj, tetka, ali ima lepo glavico. Joj, kako ga srček boli. Veš, teta, ti še ne veš tega, da jih vse, ki imajo lepe glavice, srček boli. Le povej mu, da ni nič hudega umreti, jaz sem že umrla.» «Gospod, bodi usmiljen!« Proti večeru je mirno zaspala in razburkano valovje grudi se je umirilo. Zeba je še vedno jokala: «Gospod, še jo boš mučil. Ti nesrečno bitje našega rodu.« Iz oči ji je sijala mrtva ljubezen, ki ne more pomagati in dati svetovom druge poti. Tam zunaj bi ubogo Azo vlekli na grmado, če bi jo smeli. Kakor so jo prej vsi ljubili, tako so jo zdaj vsi preklinjali. Od hiše do hiše je šlo: «Urekla ga je.» «Coprnica.» «Ležala je z njim, pravijo.» «Prekleta, pogoltna hiša!» «Drugače ni moglo biti, le verjemite, zastrupila ga je, svinja!« Gori nad izbo nesrečne Aze je hodil Matija s strašno bolestjo v svoji duši. Nekaj časa jo je nosil na svojih ogromnih plečih, nato so se mu zašibila kolena in padel je na tla. Kakor otrok je jokal. «Ti, Aza, najljubši otrok, ti si morala zadati hiši najhujši udarec, pogaziti vso čast te starodavne poštene hiše in vtakniti očetu glavo in roke v žerjavico. Preklinjam te, preklinjam, in go* spod, Če si pravičen, udari njo in njen rod!« Ustrašil se je samega sebe. Planil je kvišku, obstal pred križanim s stisnjenimi ust* nicami: «Ne, ne, nje ne, mene in ves rod pokončaj!« Noč je minula, toda človeške bolesti niso minule. Matijina vrata se niso odprla. Aza je ležala nepremično in težko sopla. Drugi dan dopoldne je prišel župnik. Nalahno jo je prijel za roko in pozdravil. «Aza! Pokopljemo ga, kakor mu gre!» «Gospod župnik, lepo ga pokopijite!» i «Aza, bog te vprašuje: si grešila nad njim?» Vsa se je tresla: «Sem.» Župnik je povesil glavo. «Aza, moja molitev ni pomagala, vedel sem, da ne bo.» Široko ga je pogledala. «Aza, veruj, tvoja lepota je kriva, ne tvoje srce.« «Gospod župnik, bala sem se zase in grešila.« 590 Juš Kozak: Sentpeter «Aza, ne boj se zase, bodi pogumna, nosi svoje bolesti sama. Kajti orožje tvoje je grozno. Če pa meniš, da si grešila nad njim, se motiš, grešila si nad seboj. Ta greh boš nosila, dokler ti ga večni ne izbriše. Tako mi je on razodel.« Nevidno si je obrisal solze, vzel njeno roko in jo poljubil. Hitro je odhajal po stopnicah k Matiji. «Matija!» Nihče se ni oglasil. «Matija, odpri!» Zopet molk. Še v tretje je udaril na vrata, a zaman.. Nato je odšel s povešeno glavo. Tam v svoji sobi se je zgrudil na klečalnik in dolgo molil. Med drugim je prosil: «Gospod, pokaži mi palico, s katero biješ človeška srca, da jo • -s temile rokami zlomim in potem umrem!» Še dolgo je klečal, nato je obupan vstal: «Če jim ti ne moreš dati tolažbe, jo jim bom dal jaz.» Tisti čas je imel Matija čudno prikazen. Zdelo se mu je, da leži na postelji v nedeljo zjutraj, ko delo počiva. Z otroške po* steljice se je skobalila k njemu Aza v dolgi, beli srajčici. Pocukala ga je za brke in prosila: očka, vstani, gremo v cerkev. Smejal se je ves srečen, kakor bi mu solnce posijalo na postelj. Poljubljal je bele, nedolžne ročice, očesc pa si ni upal dotakniti s svojimi ust* nicami, kajti prečisto so žarele. Le obličje je pritiskal k obličju in dobro mu je bilo, očetu. Tisti hip pa ga je zabolelo, strašno zabolelo v srcu in zagrabil je otroka, da je prestrašeno vzkriknil, vzkrilil z drobčkanimi ročicami in treščil je dete ob tla.*" Matija je planil iz postelje. Silno mu je bilo srce. Vrgel se je v kot, kamor je dete priletelo in se zgrozil. Ni bila resnica, bila je prikazen. Prijel se je za osivele lase in stokal: «Azička, mila Azička!» Toda vrata so ostala zaklenjena še ves drugi dan. Po cesti so govorili: «Stari Matija je znorel. Prav mu je, po* goltniku.» Aza je tolikanj prosila Zebo, da se je vdala in stopila po Andreja. «Kaj mi hoče?» je vprašal mrzlo. «Videti te želi. Ne smeš odreči.» Ko se je storil mrak, je prišel. Živo so zablestele Azine oči. On pa je obstal pri vratih in trdovratno molčal. Aza si je grizla ustnice. «Andrej, ti verjameš?» «Verjamem!» 591 Juš Kozak: Sentpeter «Andrej, ni res, ni res!» «Bo že res! Za nič se ni streljal. Pri tebi je vse mogoče!» Tedaj je hotela Aza zakričati. A stisnilo jo je v grlu, njene oči pa so se mu uprle v dušo. Videla jo je, hladno in mrzlo, ki ni verjela v njen greh, temveč je hotela verjeti. Z roko mu je pokazala vrata. Zaničljivo je skomizgnil z rameni in odšel. Do drugega dne ni izpregovorila nobene besede, kakor človek, ki je ostal sam na svetu po vesoljnem potopu. Tudi oči ni zatisnila. Mimo hiše so šli pogrebci. Aza se je opravila. Zeba ji je po* magala s trepetajočimi rokami: «Azička, kam?» «Teta, bodi tako dobra in poslovi se zame pri očetu. Reci mu, da ni resnica, kar je govoril. Bil je pri meni, a ne grešno. Nocoj <> se odpeljem v Trst. Tam ostanem pri stricu. Pojdi zdaj!» «Bolje bo tako, Azička, vsa cesta te sovraži!« Aza je sedla k oknu. Mrzlica in vročina sta se menjavali. Ona pa je zrla ven na polje, nemo, s stisnjenimi ustnicami. Tam so stale samotne jagnedi, polne zlopogledih gavranov. Zeba je nabijala na vrata: «Živina, odpri! Aza ni grešila. AhV„v se ne posloviš od otroka, ki odhaja?» Matija je prisluhnil. Zabolelo ga je, da je stisnil pesti, a vrata so ostala zaprta. Po pogrebu je prišla Marija. Zeba ji je povedala, kaj namerava Aza. Sestri sta se objeli in jokali do noči. Nato je Aza prosila: «Marija, ti se brigaj za njegov grob. Veš, ko skopni sneg in pride pomlad, zasadi na njegovem grobu lepo, lepo jagned.» Marija jo je vprašujoče pogledala. «Da, Marija. Jagned mu zasadi, mojo živo podobo. Kakor ga nisem ljubila, tako ne bo imel njegov grob sence. Glej, danes sem se od njih poslovila. O, ve moje nesrečne sestre.» «Aza, kadar se vrneš, pridi k meni.» Še enkrat sta se vroče objeli in ločili. Že je bila trda noč, ko je Matija obstal sredi sobe. Odprl je predale in roke so mu drevenele. Težko listnico je vtaknil za srajco. Nato so se prvič odprla vrata. Pozorno je oprezal v temo in se plazil kot tat po stopnicah. Pred njenimi vrati je obstal. Prijel je za kljuko. Roka mu je omahnila. Notri je hodila Aza, čul jo je, skoro gledal njen ponosni korak. Skozi les je zrl v njeno obličje^ Videl je, da ne more več jokati. Še enkrat je poskusil, da bi odprl vrata, toda s silo je odtegnil roko; kolena so mu drhtela, ko je polagal denar na prag. Še ga je popravil, da bi ga ne zgrešila. Vstal je: «Nel Hišo je omadeževala, staro Zamejčevo 592 Janko Glaser: Avgust čast!» Odšel je, kakor je prišel, še bolj nem in še trši. Izginil je na dvorišče, se vrnil takoj in se zopet tiho podal v sobo. Oblekel je kožuh, pokril kučmo in s stisnjenimi ustnicami obstal nepre* mično sredi sobe. Ves čas se ni ganil. Spodaj je zaslišal ropot, njene in Lukine korake. Čul je, kako Zeba ihti. Njemu je hotelo počiti srce, a*"stal je trdo in uporno. Ko je vse utihnilo, se je splazil na dvorišče, zavil za plotovi in s širokimi koraki utiral gaz skozi temo. Odpel si je kožuh, snel kučmo in sopel težko, težko. Trdo so bile noge v sneg, do kolen se je ugrezal. Pa ni maral za trenutek oddiha. Za plotovi na kolodvoru je obstal in strašno je udarjalo očetovsko srce. A stal je ukopan. Zapiskal je vlak, videl je, kako se je vrnil Luka sam na voz. «Zdaj sem sam, čisto sam!» Sklonil je glavo in kakor se je telo majalo in se upogibalo v snegu, tako mu je padala osivela glava po prsih. ,. ,. % Matere so ležale v snegu in molčale v trdovratnem molku. Nobeno oko se ni nocoj odprlo, ne razsvetlilo. Vse so čutile, da ^voo Lp Ar jih je zapustilo nocoj dvoje mladih bitij. Iz sočutja so se zaprla *^ usta. Pozno v noči pa je obstal med njimi sivolasi Matija, ki je F iz obupne osamelosti svojega srca preklinjal ono izmed njih, katera je nosila njega in njegove otroke. (Dalje prihodnjič.) < Molčijo lesovi — *" <* 1'T^Jc$ctGtašer TAvgUSt^ ^^ le daljni vetrovi čez visoko nebo nad njimi oblake bele ženo. Zamišljeni, resni čez svod nebesni počasi, brez konca drug za drugim gredo; v neznano daljino čez temno modrino, kot da mimo jesenskega šli so sonca, tih blesk neso. Molčijo lesovi. A že vetrovi izza daljnih slemen ženo oblake in jesen. 593 ¦-- Juš Kozak / Sentpeter (Nadaljevanje) ^^ Ubijajoči rod, Župnik Rozman ni videl, da je solnce zatonilo. Zasnežena &Je L9 večerji posedala pri Hostarjevih ter se vračala pozno v /j noč domov. Čepela je na pručici, nalagala na ogenj in ni trenila z očmi, kadar se ji je rdeči svit razlil po brazdah obličja. Nepremično so strmele izpreminjaste oči v dogorevajoča polena, dokler ni ogenj razjedel belega lesa. «Strašen dan!» je potožila Marija, «sta še vedno v hiši?« 660 Jus Kozak: Sentpeter Zeba je pokimala: «Svedrač ima spet svoj dan. Starega vleče in pije. Dobro zakleni, nocoj se bo klatil tod okoli, odnese, kar vidi.» «Eh, Zeba, če vse odnese. Jaz sem preveč utrujena in upehana od tega življenja. Ali veš, da je nocoj pobralo Jergelca?» «Sem slišala.« Popravila je ogenj s krepelcem. «Zdaj ugasne tukaj, zdaj tam, pa se spet iznova vname. Vidiš, tudi mi smo polena, ki jih kuri Gospod.* «Ti ne veš, Zeba, kako me je ta smrt pretresla. Naš rod je L>L>% kriv. Ne izpusti me strašna misel, da je Aza...» «Aza ni_ kriva. Če pa je, verjemi, da je vsako mlado dekle toliko grešilo.« «Te nistrah, Zeba, da je naš rod ubijal?« «Ne poznam tega strahu. Vsi rodovi ubijajo. Kar živim, še nisem videla drugače. In vendar nas življenje tako lepo greje.» Marija je povesila glavo, nocoj ni našla pokoja. «Otrok moj, kaj si boš težila dušo? Mar še vedno misliš, da je svet tako čist kot sneg pozimi?« «Ampak, Zeba, mojega očeta bo zadelo.» Starka je nejevoljna vstala. «Pojdi spat! Dobro zakleni in nase misli. Dogorelo je.» Tam zunaj med snegom je starka glasno premišljala: «Križ božji in njegovo usmiljenje z nami. Vsega je enkrat konec.» Obstala je na dvorišču. Skrb za hišo ji je prešla v meso in kri, da ni mogla v posteljo, preden ni pregledala vsega doma. S sklenjenimi rokami je potem prisluškovala, kako konj v hlevu nateguje pripono in zopet je žalostno ponovila prejšnje besede. Ko je zopet zahrzalo v hlevu, se ji je zdelo, da čuti žival z njo in še grenkejše je mislila: «Gospod, res si udaril. Prejšnje čase so v teh urah deklam visele roke trde od dela, zdaj se že valjajo po gorkih posteljah.« Drsajoča mimo Azine sobe, je zaslišala v njej šum, skozi špranjo je mežikala luč. Prisluhnila je. Iz sobe je prihajalo ne? jasno vzdihovanje. Potem se je nekdo prestopil. Cula je, kako je odprl omare in zahrkal. «Bog nas varuj! Matija je. Že spet nori.« Pretresla jo je groza. Prekrižala se je in se počasi vzpela po stopnicah. Izvlekla je steklenko izza omare. Pobožno je nagnila in ko je odstavila, se je zamislila: «Pogreje na stara leta. Če bi še brinjevčka ne^-C«ywL bilo?» Nato je upihnila luč. Spodaj pa je gorela leščerba in obsevala posinelo Matijino lice. Postaral se je in povesil se mu je podbradek. Strašna jeza 661 Juš Kozak: Sentpeter in bridko trpljenje sta se pasla med brazdami. Oči so sršele predse. Nihče na svetu bi mu v teh trenutkih, ki jih je presedel v sobi svoje ljubljene hčerke, ne mogel omiliti resnice, v katero so se krvoločno zagrizle oči, da so obsegle vso preteklost in prihodnost. Govorile so te spoznavajoče oči, da je v duši mrtvo in pusto. Pred njim se je rušilo vse, kar je sezidal z mogočno roko. Za otroke je delal. Od zore do mraka je s paznim očesom - stražil nad premoženjem, da bi se drobec ne odkrhnil. Zdaj je - Z dom prazen in sobe, kjer so nekoč vesele pesmi razveseljevale ^ - mračno srce, so zapuščene. Sovražno se ozirajo ljudje v njegova vrata, na katerih lepi madež, ki mu ga je prizadelo najdražje bitje. Čestitost hiše je strta. Na sivo glavo bodo padale zlobne besede sosedov, po uma* zanih ustih se bo vlačilo Zamejčevo ime, ki ga je fara doslej s spoštovanjem izgovarjala. Mariji so šteli mesece, ko je šla v cerkev, po Azini postelji bodo grabile lačne roke faranov. Njemu samemu omahuje roka, veselje do dela je zastrupljeno. Srce gleda le še v preteklost, koje še gradil ter so prihajali farani v hišo no dobre svete za ženitev hčera in sinov. On, ki je z modrimi nauki vezal in razdruževal farane, da" je rastlo blago* stanje ceste, stoji danes umazan pred njimi, kot Azin oče kriv smrti spoštovanega moža in njegovega sina. Bili so časi, ko so modrine posedali za mizo, prihajali iz mesta -/r**v*» m s spoštovanjem tehtali Zamejčevo besedo. Popoldne je zaklal k telerfa, zvečer se je izpreminjalo v srebro. Vedno se je zavedal, da ne prihajajo le zavoljo mere in pravičnega kruha; ljubjli^so čestitost hiše in pa besedo, zrastlo iz starodavnega rodu, modrejšo od onih, ki so na hitro zapisane v knjigah. Živa resnicaJe^ bila ta beseda, v njej je našel mir tisti rod, ki je ljubil in sovražil svet. Zdaj se mu je hči potepla na tuje, druga pa je šla v hišo, kjer ne poznajo rodov in nimajo od pamtiveka zapisano, kako se z denarjem gospodari. Matija bo moral povešati tiste oči, katerim se je zaupala prej vsa fara. Za lastni dom so bile slepe, preprežene z mreno. Nič več se ne vara. Ostro ga bodo sodili poštenjaki, škodo* - željneži se mu bodo za hrbtom posmehovali. Čisto sam bo moral "* : nositi smrt Zamejčevega imena. Zapeklo ga je, kakor bi mu v utripajoče srce porinil raz* beljeno ost, in glasno je vzdihnil. Kaj so mu danes travniki, 662 Juš Kozak: Sentpeter polja, čedna hiša, hrzajoča konja, živina v hlevu? Obledelo je „ rdeče mesovje, s katerim se je vsak dan postavljal na trgu. " Umrla sta čast in ponos, ki sta mu ustvarila blagostanje, da je 2 bilo v vsakem koščku kruha na mizi zamešeno Zamejčevo ime. «• Zdaj je kruh sličen drugemu kruhu, zato ga ne more več ljubiti, * ne spoštovati. Še hujše muke je trpela duša. Čeprav ji v tej uri ni ničesar « več ostalo od življenja, se je budila v srcu čudna mehkoba, ki je včasih s tako slastjo napajala očetovsko srce. Porajalo se je sočuvstvo z nesrečno hčerjo, ki je ležala pod razvalinami domače hiše. Toliko bolj je trpel zavoljo teh misli, ker je vedel, da jih on, Matija, ne sme nikomur izreči ter .jih mora izruvati iz svojega srca. A oglašalo se je v prsih: «Nesrečna Aza! Kaj bo s teboj, dete moje?» Čim bolj je tajil ta čuvstva, tem jasnejše se je zavedal, da so mu ostala za poslednjo tolažbo. Bal se je, da bi jih ne mogel več zatajiti, da se izneveri svojemu dosedanjemu življenju. Zamahoval je proti prikazni s čudežnimi očmi, ki so mu tako jasno gledale v dušo. Nehote se je zdrznil in se ogledal, če ga nihče ne opazuje, kako mu klone na prsih glava. Zapekli so ga spomini. Ne, on se ne sme prelomiti, kakor je rastel iz starega rodu! Vstal je in se s silo oprostil mehkih ročic, ki mu jih je nevidna prikazen polagala okrog vratu. «Ne, ti se ne podaš, Matija, ti moraš soditi in obsoditi svojo hčer, svojo kri! Pa če bi še tako revna in zapuščena umirala pred teboj!» Hodil je po sobi gori in doli in peklenske muke so trpinčile dušo, kadar mu je pogled obvisel na njenih rečeh. Odprl je starodavno skrinjo, iz katere je zavela Azina mladost ca m ljubezen njegovega srca. Tam notri je ležala svila, ki je sce^^^-.-^ mek Pod prsti, ko jo ji je podarjal za god. V predalih je zagledaj-)^^ W si jih je odstrigla v^svoji^bolezni, takrat, kp#*^crBv*s** je. vse noči presedel poleg postelje. Zdrznil se je. NepremičnoKV^^" je zrl v brušeno zrcalo in pričakoval, kdaj se pokaže v njem * mili obrazek. Razsrdil se je nad samim seboj. Od nekdaj je preziral mehkobo, on, ki je nosil v prsih jokajoče srce. «Sodi, sodi!» si je ponavljal. «Ti, Matija, poznaš le sebe in svoj rod. Drugega ne smeš poznati.» Tlačil je zaporedoma, kar mu je prišlo pod roko. Vse je snel, do poslednjega spomina in nato je poveznil pokrov. Le veliko 663 Juš Kozak: Sentpeter benečansko zrcalo je viselo še na goli steni. Sopihajoč se je vzravnal, vzel kladivo in žeblje, nastavljal in zabijal v zapuščeni sobi. Bobnelo je žalostno in pretresala ga je groza nad lastnim početjem. Zeba se je prebudila in prestrašeno prisluškovala v noč: «Usmiljeni bog, imej potrpljenje z njegovo pametjo. Kaj vendar počne? » Od spodaj pa je še vedno bobnelo,Jcafcor^bizabijal človek nad samim seboj leseni pokrov. Roke so se mu tresle, ko je odložil kladivo, zapustil je skrinjo sredi sobe in po prstih je odhajal iz grobnice. Dobro je zaklenil in skril v svoji izbi ključ, da bi pozabil nanj. Nato je legel, se zagrizel z očmi v temo ter jo uporno prenašal v srcu do jutra. Sivi zastori zimskih megla so se razdelili in zlato solnce je viselo nad zemljo. V Matijino dušo pa niso mogli jasni žarki, da bi pregnali temo, ki se mu je še od tiste noči pasla v duši. Delo je zaostalo, kakor bi zaspalo pod snegom, in niti zdaj, ko se je napovedovala pomlad, ni oživelo. Med ljudi ni prihajal. Teta Zeba mu je vsak dan opoldne in zvečer postavljala jed na mizo. Včasih je jedel, toda tudi po cele dni se ni dotaknil grižljaja. Ostal je nem, kakor bi mu smrt zaklenila ustnice. Ponoči so butali na okna južni vetrovi, noseči črne oblake nad hišami. Šklepetale so šipe, bobnela je voda tam spodaj v strugi ter se besno zaganjala ob bregove. Leseni mostovi so se majali, kadar so treskali ob stebre skladi umazanega snega. V teh nočeh se je boril oče Zamejec z Matijo Zamejcem. Dva sta ležala na postelji, dva sta vstajala, odpirala okna. Eden se je vselej stresel, kadar je hušknila senca mimo hiše; pogledal je boječe, če ni obležala pred njegovimi vrati. Oče Zamejec je v vetrovih razločeval trkajoče, trepetajoče roke svoje izgubljene hčere, srce jo je slutilo, kako caplja vsa uboga po mokrih, mrzlih cestah. Oči so jo videle prihajati zdaj izza vode, zdaj za plotovi in zopet so jo natanko razločile, kako se oprijemlje s sladkimi ročicami zidu ob cesti in se vsa premrta ozira iz teme v njegovo okno. Vselej pa se je zdrznil Matija Zamejec, ki je sovražil oče* tovsko srce, zaloputnil je okno, prisilil očeta, da sta legla nazaj in se borila s stisnjenimi ustnicami in pestmi. V taki noči, ko so se zaganjali viharji v zidove nizkih hišic, majali široka stežajna vrata pri Hostarjevih, je Marija zavpila na pomoč. Že ves dan je slutila, zato je prosila Zebo, da bi ostala 664 Juš Kozak: Sentpeter pri njej čez noč. Rok se je zdramil iz težkih sanj, ves omoten je prižgal luč in zagledal ženo, ki se je od^ samih bolečin oprostila vse odeje, da je razmetana ležala po tleh. Mlado telo je stokalo, ječalo in se spenjalo od trpljenja. Poizkušal se je splaziti na svoj stol. Mrzel pot mu je stal po čelu, ko se je plazil z gornjim telesom naprej. Telebnil je na tla, da so zahreščale polomljene kosti. Izprevidel je, da je ves trud zaman in na vse grlo je zarjul: «Oče, oče!» Marija si je razgrizla ustnice do krvi, roke so udarjale ob plat* niče, zdaj je ječala, zdaj klicala kakor privezana žival. Zeba je prihitela napol oblečena, za njo se je pokazala Hostar* jeva postava. Vrgel se je na sina in ga položil nazaj, Zeba je napela vrv krog končnice, ker so bile preslabe njene roke, da bi divjajočemu telesu nudile pomoč. Oče se je hitro umaknil iz sobe, prižgal vse luči ter pričel natakati kozarec za kozarcem. Sin pa je s steklenimi očmi gledal, kako se bori žena z nevidno silo, ki zahteva rojstvo od nje. «Vina!» je zaukazala babica. Primajal se je Hostar, nalival in / polival, da je dišalo po pijači. Ko je predrl oblake dan, je Marija rodila majhno bitje, ki se je \ skotalilo v postelj, kakor veliko, rdeče jabolko. V tistem hipu je / od utrujenosti omagala in ko je malega kričačka že držal Rok v ; rokah ter se mu blesasto smejal, še ni vedela, da je rodila sina. Stari Hostar se je zibal, držal polič v desnici, z levico pa silil v sina, kakor poblaznel: «Na, pij... a ... a ... a, sin ... sin, sin!» i Pila sta, da sta zlivala vase. Tedaj se je Marija zopet zavedela, stegnila roke in kričala, kakor bi ji temna sila narekovala: «Nazaj, nazaj otroka!« Zeba ga je položila k njej. Z vsem žarom utrujenega telesa ga je privila mati k sebi, da je zajokalo, ker še ni pojmilo velike ljubezni. Ves dan ga ni pustila Marija od sebe. Tam na Rokovi postelji pa sta obležala oba, oče in sin, pijana^fobjeta in še v spanju so se režali njuni obrazi. Zvečer je Zeba potrkala na Matijina vrata. Ko mu je postavila na mizo jed, je zagodrnjala: «Kaj ne prideš? Marija je rodila sina!» Posvetilo se mu je v očeh, toliko ognja še ni gorelo v njih od tiste noči. Nobene besede ni izpregovoril; ko pa je Zeba odšla, je oblekel kožuh in nataknil kučmo. Po cesti je hodil previdno, da bi mu nihče ne pogledal v oči. r Pred Marijino posteljo pa je opešal Matija Zamejec in je zmagal^) 665 Juš Kozak: Šentpeter oče. Nežno, plaho je vzel otroeička v naročje, ga dolgo ogledoval, se ozrl k Zebi ter jo vprašal z otroško neumnim obrazom: «Kaj *7 praviš, komu je podoben? Je naš?» Zasmejala se je celo mlada, izmučena mati. Ko se je prepričal, da onadva še vedno spita, omotenavv^^ «Rok, n^vciiL kaj skrivaš_pred menoj. Stric je bil pri meni, & ni izpraševal. Govori vendar, tvoja žena sem!» je odgovorila mirno. «Moja žena?» se je hripavo zasmejal, «ki komaj čaka, dame zagrne zemlja. Ti si še vedno Zamejčeva. Jezik in ušesa imaš njegova!» «Rok, zakaj ruješ zoper mojega očeta? Nič ti ni stcril.» «Nič, kajpada, kadar ne bo več mogel. Danes boš videla!» Strmela je vanj in ugibala. Prepad je zijal med njima. Čeprav jo je bolelo srce iz bojazni za očeta, se je premagala, da bi še bolj ne razjezila moža. Naslonjena nad otrokom, mu je nežno božala ročice. Medtem je vstopil stari Hostar. «Je povedala?« sta si šepetala. «Ni!» 14 Juš Kozak / Šentpeter «Zakleniva jo!» Sin se je potuhnjeno zasmejal in oče ga je odpeljal. Marija je razločno čutila, kako se je zavrtel ključ v vratih. Planila je razsrjena kvišku in udarila po kljuki. «Kaj počneta z menoj?» Odzunaj je odgovarjal porogljivi glas starega Hostarja: «Le odpočij si, da ti ne bodo naše skrbi mešale glave. Kar boš rabila, povej! Francka bo pred vrati.» Marija je bila razžaljena do smrti. Sesedla^se je na postelj. Toda^jokala ni. S stisnjenimi ustnicami in s sklenjenimi rokami v naročju je strmela predse, srce pa ji je utripalo za očeta. «Pred posli me je ponižal!» je kljuvalo za belim čelom. Mali se je prebudil, vzela ga je v naročje in pričela je hoditi z njim po sobi. «Skozi okno bi mu ušla, da bi me nikoli več ne videl.» S sovražnim očesom je zrla v vrata. «Ne, ne, svet ne sme zvedeti, kaj se godi v tej grozni hiši!» < Prižela je otroka, da je zaplakal. «Črviček moj mali, če bi ti vedel, kako je tvoji materi, bi -kričal do boga!» Ves moker je imel obrazek od njenih sclza. V veži je cula težke korake. V živahnem pogovoru so prihajali možje, drug za drugim. «Kaj nameravajo?» je ugibala Marija, v kateri je drhtela sleherna žilica. Nehote je prisluhnila. Skozi zaprta vrata se ji ni razodelo; le cula je, kako se polni hiša, da vlada razburjenje med prišleci. Ko je tako slonela ob podboju, se ji je nenadoma po* svetilo: «Zoper očeta jih je vzdignil!« Bliskoma se je sklonila in je komaj ujela otročička, kajti roke so ji odrevenele od srčne bolesti. Mogočni korak je v tem hipu naznanil očetov prihod. Hotela je zakričati, poklicati ljubljenega očeta, presiti ga, naj nikar ne hodi med sršene, a beseda je umrla na ustnicah. Bledo obličje je prihranilo očetu novo grenkobo. Položila je otroka nazaj in se z razprostrtimi rokami naslonila na vrata, da bi ji ne ušel niti naj? manjši šum. Matija je vstopil. Lesketali so se srebrni gumbi na zelenem - telovniku, čez ramena mu je visel beli kožuh in kučma je bila potisnjena na desno uho. Na obrazu je bilo zapisano trpljenje zadnjih dni, a pogled je mirno objel navzoče, ki so v trenutku utihnili. Sam zase je preudarjal, zakaj se tako razgrevajo, česar mu ne morejo prikriti. Opazil je gručo, zbirajočo se za Andrejevo mizo, ločeno od onih, ki sede s Hostarjevima. «Napadajo me!» 15 Juš Kozak / Šentpeter je pomislil in stisnil pest. Nato je vrgel kožuh na peč, podal roko starejšim možem, ki so mu pri peči pripravili prostor. Ostro je pogledal na Hostarjevo mizo, še trše je govoril: «Od* kdaj pa imaš, ti, Štepanjec, med nami besedo?» «V fari je!» so zakričali okoli te mize. Matija je vstal: «Je faran, ampak v zadrugi nima besede. Zakaj niste privlekli vseh klavcev od Save, iz Dobrunj, Bizovika?« «V zadrugo je vstopil!« so vpili. «Zadruga nima na stežaj odprtih vrat kot tvoja hiša, Hostar! Odpri mu jih, prisluškovalcu!» «Ostane!» se je drl stari Hostar. Matija je povzdignil svoj glas, da so se vse oči uprle vanj: «Vrzite ga ven!» S stegnjenc roko jih je pozval. Starejši možje so stali in pričakovali. Nihče se ni ganil'in Matija je ostrmel. Tega ni niti slutil. Komaj se je premagoval, da bi ostal miren, kajti trideset let, odkar stoji na prvem mestu, se še pijani na zboro* vanjih niso drznili kaj podobnega. Videl je dobro, kako se za Codeževo mizo muzajo. V nikogar se ni več ozrl. Še enkrat je ukazal: «Ven mora!» «Če bi imel svoje hlapce?« je pomislil Matija, ko se njegova zahteva ni izpolnila. Hostarjevi ljudje so obstopili Štepanjca. «Zadruge ne boste razbili, dokler sem jaz načelnik, ne! Potem se lahko postavljate na glavo!» Besno so se mu trgale besede. Sam pa je stopil izza mize, naravnost proti Hostarjevi je nameril korak. «Zapusti to hišo!» je veleval Štepanjcu, mežikajočemu s svojimi rdeče obrobljenimi očmi. «Pri tej priči, slišiš?» Okoli stoječi so se razmaknili. Nihče se ga ni več drznil braniti, kajti sivolasa glava je presegala vse druge. Oni se je še parkrat ozrl po navzočih, zagodrnjal — «Kaj pa me vlačijo sem?» — in odšel, pojvešajoč^l^vo med^ramena. Matija je sam zaprl za njim. «Kjer zboruje zadruga, sem jaz gospodar!« je dejal in sedel nazaj. Zdaj je vedel, kaj prihaja, zato ni hotel več čakati.. «Povejte, kaj hočete?« Možato je uprl vanje svoje oči. V zadregi so se muzali. Andrej je škodoželjno čakal, da bi drugi prvi napadli. Hostar je dregnil svojega soseda pod mizo. Le^ta je vstal in pričel jecljati, da niso zadovoljni s prodajo kož. Žele razdreti pogodbo s starim Streharjem. Le Matija da se brani. Končno je iztisnil, da je Zadruga omadeževana z Zamejčevim imenom. Njega samega sicer spoštujejo, a... Matiji so prša butala ob mizo. S težavo se je upiral, da mu ni glava klonila pod strašnim bremenom. «Tako je!» so se oglasili posamezniki okoli Godeževe in Ho* starjeve mize. Starci so se dvignili: «Sramota, kaj pa počnete?» 16 Juš Kozak / Šentpeter «Mora biti!» so silili vanje mlajši. Matija pa je miril z roko. Nato je vstal izza mize in zapazil, da se mu šibe noge. Z obema rokama si je pomagal. Ko je stal, ni videl svojega kredastega obličja, iz katerega so žarele globoko udrte oči. Česar se je bal, se ni zgodilo. Glas mu ni odpovedal. «Možje! Govorim le možem, ne šlevam. Na čelu mož sem stal. Poznata me mesto in dežela. Trem županom sem strigel peroti. Pet in trideset sem jih zaprisegel na sekiro. Dvajset jo je medtem odložilo. Trem izumrlim rodovom smo jo v grob položili. Trideset let sem vas učil gledati dalje od nosa. Vaše knjige so mi bile sve* tinje in kdor pride za mano, naj se oglasi ponje. Izprevideli ste, ^ da je bolje tako za zadrugo. Prav, nič več besede o tem. Kdor ima čisto vest, naj mi seže v roko, da se možato poslovimo.« Široko dlan jim je molil sprostrto in na njej so se poznala globoko za* * rezana pota tridesetletnega življenja zadruge. Starcem so tekle solze in se niso megli dotakniti te svete dlani. Mlajši pa so se umaknili od sramu. Če bi bil tisti hip izpregovoril Matija eno samo besedo, bi ga razen Godeža in Hostarjevih vsi potrdili. A on je zase sklenil in jim še vedno presunljivo molil f^jr^^u roko. Trdo jih je meril. Ko pa se nobena ni dotaknila niti prstov, fUjfir je vzel kučmo, vrgel kožuh čez hrbet in odšel s povzdignjeno glavo. Zunaj na dvorišču sta se srečala s Svedračem. Matija je hotel molče mimo, toda stari se je z legnatjo vlekel za njim, privzdi? govaje se mu do ramen. «Gospod Matija, še tožilo se jim bo po vas,» je govoričil pretkano. «Na!» vrgel mu je tolar in zavil proti domu. Svedrač je obstal pod oknom, ogledoval srebrni denar ter pre= mišljal o izpremenljivosti človeške usode. Nato se je lokavo namuzal prijetnemu novcu: «Okrogle besede te zmeraj najdejo!« V hiši so se udarili. Najstarejši med njimi je zamahnil z roko: «Zdaj si volite novega!« Žalost ga je potlačila nazaj na klop. «Možje, kaj bi premišljali. Rok, moj Rok bo njegov naslednik, njegovo hčer ima za ženo!« je kričal Hostar. Andrej je pregledal svoje in se porogljivo nasmejal: «Kadar^ f^K H, se zravna! Volimo!« Od jeze zaripel se je sklonil stari Hostar k mlademu, ki je besno zavijal oči in pesti, da bi se vrgel na Andreja: «Izdala nas je! Hudič!« Volili so. Hostar se je motovilil med njimi in ponujal denarja. V žepe jim je tlačil. Nekateri so mu ga metali nazaj, drugi jemali, 2 17 Juš Kozak / Šentpeter a volili Andreja. Za poslednje glasove je stari krčevito mešetaril. Celo njivo je obljubljal. efStarejšina se je dvignil. «Andrej Godež je naslednik Matije Zamejca!» Andrej je skočil na mizo. Prezirljivo je gledal na Hostarjeve. Oči so mu žarele od veselja, ko je dvignil tri prste: «Erisegam na sekiro, še ostreje jo nabrusim, kakor jo je Zamejec!« «Goljufal je!» so kričali Hostarjevi. «Sramota! Lump! Ven iz naše hiše!» Prvega pri vratih je stari zagrabil za vrat in ga treščil na dvorišče. Andrejevi so segli po stolih. «Ven! Ven!» je rjovel stari in za njim vsi njegovi. Toda Andrej je dvignil stol visoko nad glavo ter zapovedal: «Pojdimo! Zadrugo in predsednika je vrgel iz hiše... Zapomnil si bo!» Odhajali so vsak s svojim stolom v roki in Hostarjevi so si besno grizli ustnice, da se jih ne morejo lotiti. Pred vežo so zmetali stole na kup. Svedrač se je smejal: «Vse stolčke ste jim izpodmaknili!» Ko ga je Andrej zagledal, ga je potrepljal po rami: «Švedra, vse konje napreži, štiri vozove, Pušelca in Škrjančka pokliči! Harmonike vzemite s seboj. Ti boš vozil moj voz!» «Že dobro, gospod, ampak jaz sedim rajši na zadnjem vozu!» Hostar ni hotel odpreti pipe. Njegovi ljudje so godrnjali in pobiti odhajali. Onadva pa sta preklinjala. Stresla se je izba, ko je stari pripeljal mladega pred drhtečo Marijo. «Zdaj si zadovoljna. Moža in očeta si izdala!» Marija je strmela vsa bleda: «Jaz ne vem ničesar!» je tiho zaječala. Stari Hostar se je zaganjal vanjo: «Seveda ne veš! Svojemu Ijubčku si pa hitro prenesla, da naj se pripravi. Le taji, da nisi vedela, kako bi se moral danes na Zamejcev stclček vsesti moj sin Rok, tvoj mož!» «Jezus! očeta ste odstavili?» Mariji se je stemnilo pred očmi, z vsem telesom se je naslonila na končnico postelje. «Hinavka! Lažeš!» je besnel Rok, «le pači se, cafuta izprijena, ustrelim te ...» Mariji so se od nadzemske groze odprle oči in zdelo se je, da ni več njenega telesa, le dvoje zenic je s strahom in gnusom cll ) strmelo v zevajočo cev pištole, ki jo je Rok molil proti njej. Nato se ji je pogled uprl v vrata, kjer je obstal v tistem hipu Rozman, ves bled, z jezno užganimi očmi. «Kaj počneta?» je spraševal srdito. 18 Juš Kozak / Šentpeter Mladi je povesil roko in oči, stari pa se ni mogel premagati. «Candra je!» je golčal. «Molči!» je mogočno zapovedoval župnik. «Molči! Da se ti jezik ne posuši! Takoj ven. Ne prikažita se mi danes pred njo!» Stari je poniglavo sklonil glavo in z mrkim očesom vozil sina mimo župnika, ki je stopil k Mariji: «Kaj je, Marija?» «Prosim vas, gospod župnik, stopite k očetu. Odstavili so ga. ',' /*-~sL Hitite!» Rozman ni premišljal. Podal ji je roko in jezno zapustil hišo. Pred Godeževo so stali štirje vozovi. Na prvem se je košatil Andrej in Škrjanček s harmoniko. Na zadnjem pa je sedel Svedrač in noge so mu visele čez zadnjo platnico, kakor bi se le obesil na voz. «Zdaj se prične pustovanjeb je pomislil župnik, ko je potrkal na zaklenjena vrata pri Zamejčevih. Še enkrat je udaril. Od znotraj se je oglasil zamolkel glas: «Kdo je?» «Odpri, Matija!» Težke roke so odklenile vrata. Ko se je župnik v mraku raz* gledal, je videl Matijo, sedečega na istem prostoru, kamor se je zgrudil, ko se je vrnil domov. Kučma mu je lezla vedno bolj na oči; še vedno mu je kožuh grel hrbet. Oči pa so strmele nepre? mično v kot, kakor bi bil zapisan tam v temi težak račun, katerega več ne razume. Molče mu je sedel Rozman nasproti. Oni je dvignil glavo in vprašal trdo: «Kaj bi radi, gospod župnik?» Rozmanu se je redko med farani zataknila beseda. <«Maselc vina mi daj, Matija!» je dejal po kratkem molku. Zunaj so kričali in razločno je udarjal skozi zidove Andrejev glas: «Vozi!» Harmonika jejmčela loviti^ sapo in na široko se je njena pesem razbohotila med zidovi; po cesti so bili iskri konji s kopiti. Vozovi so drdrali, Matija pa je strmel še vedno nepre* mično v kot in se ni zganil. Duh mu je bil odsoten ter ni spre* jemal vtisov od zunaj. Šele v drugo, ko je Andrej privozil skozi Kravjo dolino, zavil mimo cerkve in se v besnem diru pognal po farni cesti v mesto, je Matijo nekaj prešinilo. Prisluhnil je. Pod zemljo se je treslo. V zidovih je bobnelo in šklepetale so šipe. Zdelo se je, da burja cefra pesem harmonike. Tedaj je Matija vprašal z zamolklim glasom: «Kaj se že maškare vozijc?» Rozman ni odgovoril, toda iz ostrejšega Matijinega pogleda je bral, da se je mož nečesa domislil, nakar je le zamahnil z roko. T 19 Juš Kozak / Šentpeter Župniku se je dozdevalo, da je prišel čas za besedo, vendar se mu je še vedno upiralo, vrtati v to živo skalo. A vseeno se je ojunačil. «Matija, trd udarec ...» Ostro ga je pogledal Zamejec: «Gospod župnik, spoštujem vas, naša fara še ni imela boljšega moža. Ampak verjemite mi, tolažba je sladko vino za ženske!» «Nisem mislil, Matija ...» «Že dobro! — Lahko mi zaupate, da sem v svojem življenju že marsikateremu volu razbil glavo, pa ni nobenemu več zrastla nova. Tako je in nič drugače, gospod župnik!» Rozmana je pretreslo. Sam pri sebi je tehtal besede in spoznal, da so vse prelahke za takega moža. Zato je izpil in hotel vstati. «Pozdravljen, Matija! Tudi mene še čaka!» ((Ostanite, če imate čas! Vaša druščina mi dene dobro. Strašno se človek umaže med ljudmi.» Sedela sta in molčala. Matija se je zopet pripel v svoj kot in Rozman ga ni hotel dramiti. Medtem so se odpirala okna v mestu. ((Mesarji so prišli iz Šentpetra!» so si ponavljali ljudje, ko so začudeno strmeli na znorele konje, pred katerimi se je vse umikalo. Harmonika je prebudila mesto. « Jezus, tepli se bodo!» so se križale matere. Toda konji so drveli proti Poljanam. Ljudje so si oddahnili. «Pred Zjasovo!» je kričal Andrej. Luka je zaslišal topot. Planil je pred hiše v istem hipu, ko so obstali pred njo peneči se konji. «Danes zbezamo zadnjega Zamejca iz njegove jazbine!« se je bahal Andrej, dvigajoč se na vozu. Luka je takoj presodil, da so pijani zmage. Nič ni premišljaj. Hitro je skočil k prvemu vozu, zagrabil bič in z debelim koncem tako grozovito vsekal po konju, da je bila žival v trenutku na zadnjih nogah. Andrej je omahnil nazaj in s težavo ujel vajeti, da bi obvladal dirjajočo žival. Za njim so pognali ostali vozovi. ((No, zdaj zbezaj Luko,» se je smejal dolgin v brado. «Sam hudič ve, kje se ustaviš nocoj.» Zadovoljno se smehljajoč, je za* klenil vrata za seboj. Zunaj se je zgostila trda tema, mrzli vetrovi so se rvali z gorkimi. Metali so čez strehe, v vrata in okna grmeče base harmo-nike, ki je užigala po vsej cesti od dolgega predpusta že precej trudne noge. Pri Zamejčevih nocoj niso prižgali luči. V temi sta se poslovila Matija in župnik, ki sta si ves čas molče delala druščino. 20 Juš Kozak / Šentpeter «Gospod župnik, na pusta se oglasite! Moja družina bo po starem praznovala!« «Letos pošteno nori! Celo na pepelnico mu ne pridemo do živega!» Segla sta si v roke in Rozman se je zdrznil, tako mrzla je bila Marijina dlan. Po strehah so se ženile mačke, ko je stopil župnik na cesto. Nehote se je zasmejal: «Še za te poje harmonika!« Nič več ni utihnila. Od jutra do večera je hreščala, pa se ni naveličala, vso noč je vabila na poskočni ples. Gospodarji in hlapci so prihajali zjutraj krmežljavi na delo in sleherno jutro so f bila tla pri Znamenju krvava. O ? Pušelc si je nataknil na obraz prašičji rilec, nove rožnate pentlje si je prisil na raztrgane cunje ter plesal dan in noč. Glasno je oznanjal po cesti: «Pušelc je tu, počastimo našega dobrotlji* r Mihajlovič Dosto-j e v s ki j (1821—1881) se je rodil v Moskvi, kjer je bil ob času njegovega rojstva in njegovih otroških let njega oče zdravnik v ^2-Marijinski bolnici za uboge. Zgodovino njegovega rodu je šele po prevratu z nekaterimi podatki osvetlila njegova hči Ljubov, ki je dognala, da se je pc očetovih žilah pretakala kri različnih narodov. Njegov pr,a^led je bil litavskega pokolenja. Iz tega litav* skega porekla izvaja njegova hči nekatere svojevrstne poteze očetove nature: pozno spolno dozoritev, zaprto, nedružabno čud, nezlomljivost in energijo značaja, viteški odnos napram ženski, veliko privezanost k družini z vsemi njenimi interesi ter njegovo krepko izraženo solidarnost z načinom mišljenja in čuvstvovanja širše družinske tvorbe: rodu in naroda; opazuje pa se v njegovi naravi tudi Litavcem '¦ lastna neekonomičnost, razsipčnost in anarhična upornost. Mati Dostojevskega je bila Malorusinja, hči naroda, ki ga označujejo: živahnost, fantazija, zmisel za poezijo,. nagnjenje k sanjarstvu in religioznost. Oče Dostojevskega je bil alkoholik. Ko je postal lastnik male selške graščinice, je kot tiran vladal nad podložnimi tlačanskimi kmeti, katerih eden ga je tudi ubil leta 1839., dočim mu je bila mati umrla na tuberkulozi že dve leti poprej, ko ni imel Fjodor Mihajlovič niti polnih 16 let. Ugotovljeno je, da je zlasti alkoholizem hudo gospodaril tudi med pisateljevimi brati in sestrami ter njih otroki, katerih eden je v poznejših letih umrl od progresivne paralize. Dostojevskij 138 Juš Kozak / Sentpeter K (Nadaljevanje) o je Marija vstala, jo je tako zgrozilo blazno boren je mla* /kcucja dega človeškega življenja s smrtjo, da ni mogla več prenesti. «Še eno noč in znorim!» je mislila. V resnici ni vedela, kje stoji. Kar opotekala se je skozi vrata. Podojila je kričačka in ogrnila ruto. Stopila je k župniku. 2^*~fi Rozman se je prestrašil, ko jo je zagledal. Pred njim je stala ,. lepa žena, kateri je z obraza odsevalo veliko trpljenje. Nič ni ¦* v ~/dejala, niti pozdravila ni, izmučena je sedla na stol. 'Ko jo je gleldal pred seboj, se mu je zasmilila in zazdela tako - - uboga, da bi ji ne mogel priliti kapljice tolažbe. Stisnil ji je roko ter je čutil, kako je ledena. f? \J-~* «Ne morem več, gospod župnik. Vse je že storil, tolikrat me jejze preklel, a kar se sedaj dogaja, je zame prehudo.« V prsih se ji je utrgalo in krčevit jok je pretresel telo. Rozman je molčal. «Svetujte mi, kaj naj storim? Meni so opešale moči.» Župniku so žarele oči in trde poteze so se mu zarisale okrog ust. «Marija, ti si ustvarjena za življenje. Kar je zapisano smrti, mora umreti!» Zgrozil se je nad lastnimi besedami. Marija je šele sedaj občutila vso strahoto resnice. «Slabi smo, Marija, taki ubogi slabiči, da drug drugega vlečemo s seboj v grob. Zato, ne obupuj!» Hodil ie po sobi, opletala mu je dolga črna suknja, da se ji je zdelo, kakor da bi ga nosil notranji vihar. Nobene miline ni bilo v njegovem obličju, bil je človek, ki se je ravnokar sklonil pred neizrekljivo grozo zakonov življenja. Marija pa je šepetala: «V čudež verjame, ne veste, kako goreče moli in kaj se mu vse prikazuje.« Župnik je pomislil, izraza ni izpremenil. «Ubogi človek! Čudeži prihajajo od znotraj, ne od zunaj. On veruje v zadnjega, ne bo ga učakal. Pusti, Marija, vsaka tolažba za človeka, kateremu se zemlja že pod nogami podsipa,- je tolažba. Človek je strahopeten in preden gre v večnost, bi rad božje zakone na glavo postavil. Svet se vrti le okoli njega. Ah, če bi vedeli, odkod smo prišli, bi vedeli, kam gremo. Kdor še ni v življenju pogledal nazaj, se ne upa naprej!» 195 Juš Kozak / Šentpeter Tako se je razvnel, da je govoril nepremično stoje: «Kdor še v^ivjjerijujiijsatajll samega sebe, se ne bo mogel združiti z Njim// ki ne pozna nikogar. Veruje Mari|a, malokomu je dano govoriti z živim bogom, zato se oklepajo mrtvih.» Krčevito je stisnil Mariji roko in ona se je čutila potolaženo, čeprav ni razumela vsega, kar je govoril. «Marija, kar ti morem, to ti svetujem. Vem, da boš vse pre* nesla, ker je v tebi moč duha in srea.» Vstala je. Bila je polna zaupanja, tako čista v srcu, da je skle? nila vdano trpeti. Ko je zaprla za seboj vrata, je obstal župnik sredi sobe in gledal za njo. Misli mu niso dale pokoja. Zopet je meril sobo, se naslonil na pult in se sklonjen zamislil. «Kako sem rekel? ... Z živim bogom govoriti... Pogledati mu v oči... Grozo njegovo ljubiti kakor lepoto... In nič več dvomiti? ... Ali je dano tako doživetje? ... Tem materam je dano. Gredo mu nasproti po ravni cesti in se ne ^sprašujejo: kam? O, če bi mi enkrat v življenju, v eni sami besedi ali dejanju vzkipela .Njegova^ volja, da bi pozabil samega sebe, potem bi lahko mirno zatisnil oči...» Dolgo je sedel in premišljal. Opoldne so zvonovi pozdravili solnce, ki je za hip obstalo na nebu. Župnik je dvignil glavo in ustnice so šepetale: «Razsvetli me, Večni! Samo enkrat in potem me pokliči!« Marija je storila, kakor ji je svetoval župnik. A čutila je od dne do dne, da se bliža konec. Po_cele ure je preležal mož kakor zamaknjen. Vrstile so se nato ure divjanja in prikazovanja. Zeba tnTo. / v je živela ves čas pri njej. Stari Hostar ni mogel več videti sina. Le ->2 «wyvi, kadar ni bilo nikogar v sobi, je prišel potiho in tako zopet od* hajal. Oči pa, vedno uprte v tla, so ga izdajale, da se noč in dan bori z jasnejšim spoznanjem, kaj se bo zgodilo. Približala se je nedelja, god njenega molža. Na ta dan so romali farani ob šentpetrski cesti v Dravlje k svetemu Roku, zaščitniku pohabljenih na duši in telesu. Po kosilu so zapregli koleslje. Tako je storila tudi Marija, kajti Rok je veroval v odrešenje in čudež. Z Marijo se je vozil hlapec, ki naj bi pomagal v cerkvi. Šent? petrska cesta je bila tiha in prazna, vsi so jo zapustili. Držala je moža poleg sebe, zdel se ji je ves mil in blag. Besnost prejšnjih dni je splahnila, le krog ust in na čelu so se poznali sledovi. >_t- Peljali so se po Večni poti skozi gozdiček. Med smrekami se / je1 Rok zasmejal. 196 Juš Kozak / Šentpeter «Lepa zemlja, glej, kakšna drevesa! Z očetom sva že kupovala ta svet.» Njegove oči so se pasle na solnčni livadi, omamljal ga je draži j i vi vonj. «Kajne, Marija, da še ozdravim? Ti ne veš, kako sem se naveličal. Ah, da bi mogel stopiti na zemljo, hoditi med travniki, drevesi, petem domov, to bi rad.» Ona ga je gledala, srce ji je jokalo. Kajti on ni videl, da mu drhte roke. Začutila je, da jo hoče objeti, a ne more, tako trepeta. S težavo ga je podpirala. Molče je prosila hlapca pomoči. «0, potem se vse popravi, vse se popravi, starega zapodim nazaj. Zmeraj me je šuntal. S fantom bova hodila v nedeljo v cerkev. S tvojim očetom se že poravnava. Neumnosti smo počeli, da smo ga odstavili. Sam napuh, Marija. — Glej tjale, ali ni čedna hišica, s trtico zadaj, mize pod nje, pa kako pobeljena. Tudi pri nas bomo morali beliti. Na oknih imajo lepe rože. Dekleta so v hiši. Pomedeno pred hišo, da bi lahko na tleh jedel. — Vidiš, te?le lipice ob cesti so slabe. Sežgane! Kar pri srcu zaskeli, če po* misliš, da bo kmalu zopet zima. — Kaj pa z našo ajdo? Je že zunaj? Tamle jo poglej. Ob cesti jo je prah zadušil, zgoraj bo nebeškolepa. Oh, kako je svet širok! Samo en košček bi ga rad prehodil. — Prekleto, to je petelin, poglej ga no! Mi res ne vemo, kaj imamo.» &¦<*&*-¦© rLtf«yvm ¦ /L0 Nič ni ušlo poželjivim očem. Le enkrat se je vznemiril. Ko so bili na široki cesti, je vozil mimo njih Godežev Andrej. Bahato je podil razposajenega konja. Marijo je glasno pozdravil. Tedaj je čutila, kako je Rok umaknil roko ter se mu je obličje zalilo s krvjo. Cula ga je mrmrati: «Odpustiti, odpustiti!« Na levi strani je gledala iznad nizkih hribov molčeča glava Krima, na desni so se daleč za polji svetlikale sive planine. Nobe* jOxXaaa, nega oblačka ni bilo na sinjem svodu, razpetem nad zemljo, pokojno vjiedeljski tišini. Zavozili so v vas. Ženice so sedele na pragovih, kure so brskale po svežem gnoju. «Dravlje!» je dejal Rok ter se ves vznemiril. Okoli male cerkvice, z živordečim zvonikom, med mladimi lipami in jablanami so se trli ljudje. Na stojnicah so prodajali oojr^stke, Zateglo je pela beračeva lajna. Slepi in pohabljeni so žebrali ob cesti molitve, ta bolj s pojočim glasom kot drugi. Zvonček je klenkal. Za cerkvijo, kjer so ležali romarji v travi, je akrobat r&zkL&zovzS. svojo umetnost. V množici se je vse pre* 197 Juš Kozak / Šentpeter rivalo. V cerkev so se vsipale trume prihajačev in vsi, ki so že opravili, so se razgledovali, kam bi se podali. Preko ceste je stala mogočna gostilna. 2e pddaleč so se cule harmonike; ples na pro* stem jejbil vroč. Rezgetali so konji pred hlevom, vsepovsod se je pilo, na vrtu, v hiši, v veži, nekateri kar stoje. Na vrtiljaku so se na debeloglavih konjih vrtili dekleta in fantje, objeti čez pas, smehljajoči se, razgreti od pijače. Šumela so bela, oškrobana krila. S težavo so vozili skozi gnečo po razvoženi cesti. Večkrat je bilo treba postati. Rokje^upiral svoje oči le_y_cerkev. Marija je zapazila pred gostilniškim hlevom Godeževega in Zamejčevega konja. Posadila sta s hlapcem Roka na voziček in ga peljala v cerkev. Ko je stopala po gostilniškem vrtu med mizami, zbitimi iz desk, je ugledala strica Luko, pred njim oba berača Škrjančka in Pušelca. Nalašč za Luko sta nategovala harmoniko. Na drugem koncu mize je sedel Godežev s postavnim kmetom. Vlažnost in hlad premraženih sten jih je objel, ko so stopili v cerkev. V klopeh so zategk* molile ženice. Zadaj za altarjem so se razvrščali v nizkem, temnem hodniku ljudje, noseči v rokah voščene roke in noge, vidne prošnje, kaj naj jim ozdravi sveti Rok. Patron za vse rane telesa in duše, rezan iz lesa, je stal sredi altarja. Otroško okrogla so bila lica, nad njimi so vodene oči vdano pogledovale po cerkvi. Na odgrnjenem stegnu je kazal z 4 ošpičenimi prsti krvavo rano, proti kateri se je stegal prijazen * psiček. Pravkar je vzel Matija iz košare veliko voščeno srce, ga molče nesel krog altarja in pri odhodu spustil srebrni denar v pušico. Nikogar ni pogledal, ko je stopal proti izhodu, kjer se je pre* križal: «Vrni mi hčer, sveti Rok!» Marijin mož je goreče molil. Vzel je roko, nogo in srce. Marija ga je rjeljala krog altarja. Oči so se mu svetile od zaupanja, iz srca so vrele molitve, obupne in vroče. «Pomagaj! pomagaj!« je slišala Marija. Ko sta prvič prišla iz temnega hodnika, je_Rok spustil v pušico tri^olarje. Nato se je ozrl v Marijo in je prosil z očmi, da bi ga še enkrat peljala. Še bolj so mu žarele oči. Ves se je vsesal v svojega patrona. «Stori čudež, daj mi roko. sveti Rok!» je molil. Vse je obljub* ?L?r* lJa*' vseLa se Je kesal. Cekin je padel to pot v pušico. Injretjič _, je vrgel tri cekine. V srcu pa je obljubil, da bo sezidal svetniku -¦-•¦'-¦ «* novo cerkvico. 198 Jas Kozak / Šentpeter Nato ga je peljala Marija med klopi, sama je sedla na rob, da bi ga lahko čuvala. Moliti ni mogla, preveč je trpela. Z dlanmi si je pokrila obličje in čakala. Strašen prepad se je odpiral pred njo. Iz globine se je oglašalo: «Kaj si, človek?« Rok pa je molil, kakor bi hotel do svetnikovega obličja pc= vzdigniti srce. Kmet, ki je sedel tam zunaj z Godeževim, je vstal, ko je še oddaleč zagledal Matijo. «Načelnik, volički so naprodaj,« ga je pozdravil. «Pogledava!» je dejal Matija, ki ni niti opazil, da sta prisedla h Godeževemu. Andrej je pozdravil, Zamejec je zamrmral nekaj v travo. S kmetom sta pila polič vina ter se pomenkovala o vsem, le o volih ne. Andreja je grizlo, da je veljal Matija še vedno za načelnika. In vendar je bas danes, ko' se je peljal mimo Marije, čutil, da bi se zavoljo nje najraje z vsemi pobotal. Če se je pa vmešal v pogovor, mu kmet niti odgovoril ni. Še enkrat se je cjunačil. «Letos padajo cene, gospod Zamejec, košnja je bila slaba.» Matija ga ni pogledal, odgovarjal je v mizo, obrnjen h kmetu. «Ste z otavo že pod streho?« «Nismo!» je počasi odgovarjal kmet. «Take že dolgo ne pomnim. Ne bi bilo treba prodajati!« Andrej se je ugriznil v ustnice. «Poglejva!» je odločil Matija in odšla sta brez pozdrava. Ko sta rinila skozi gnečo, je pripomnil kmet: «Godežev, ne? Očetif^ <^w*C^ sem že prodajal. Fant ni neumen, bo!« Trdo je odgovarjal Matija: «Nikoli nič. Nima obstanka. Tak ne ostane na zemlji, ne pri gospodarstvu.« Andrej se je pomešal med ljudi in pil na jezo. Vedno jasneje mu je vstajala pred očmi Marijina podoba. Z enim očesom je skrbno pazil, kdaj pride iz cerkve. Medtem sta prišla Matija in gospodar v hlev. Zamejčevo oko je takoj presodilo: «Nisem se zmotil!« Mogočna vola sta stala pri jaslih. «Križasti je nevaren!« je dejal kmet. Matija pa je meril. Spredaj čez prsi se mu roke niso mogle načucUti. Začudeno in boječe so ga gledale živali z velikimi očmi. Kakor bi vohale kri na njegovih rokah. Pošteno jih je moral razpeti, ko je sodil čez križ. Sklenil je sam pri sebi, da ne odneha od kupčije. Približal se je levemu od zadaj. Takrat je dvignil 199 Juš Kozak / Šentpeter križasti nogo in jo stegnil. Kakor je bil Matija visok, vseeno je omahnil in se naslonil na zid. Vol ga je zadel v prsi, tik pod srcem. Posinel je. Reke so se mu tresle in pot ga je oblival. Pred očmi se mu je meglilo, obšla ga je čudna slabost. «Saj sem rekel,» se je prestrašil kmet in pričel udrihati s palico po volu. «Daj brinjevca,» je šepetal Matija ter se sesedal. Oni ga je prijel pod pazduho ter ga vodil iz hleva. «Po jesih stopim!» Matija je sedel na klopi, a slabost ga ni minila. «Očetova smrt, za las je šlo,» je šepetal. Bolelo ga je v prsih, da (si je grizel ustnice. Zatisnil je oči in se mrtvaškobled naslonil na zid. Močili in drgnili so ga zjesihom. Parkrat je krepko po* tegnil brinjevca. Počasi si je toliko opomogel, da je lahko' stal. Hitro je sklenil kupčijo, a volov ni več pogledal. Težko je dihal, ko sta šla nazaj v gostilno. Spotoma se mu je večkrat stemnilo pred očmi. «Mar si mi to namenil, sveti Rok?» je govoril sam zase, Gneča pred cerkvijo^ je prenehala. Pričeli so podirati stojnice in tudi v, cerkvi se je zredčilo. Le Rok je molil ves zatopljen in ognjeno so mu žarele oči. Skozi nizka vrata se je priplazil hlad od stene. Marija je vstala in ga odpeljala. Pogledala ga je in videla obupani obraz. Ko so se približevali gostilni, jih je ugledal Andrej, ki je obstal na mestu. Njeno obličje je v cerkvi pobledelo ter izražalo tisto lahno trudnost, tako sladko za moški pogled. Andrej je trepetal. «Da bi jo mogel objeti čez pas,» Strastni po*X< gledi so jo božali. Previdno jim je sledil. Le s silo se je premagoval, da ni planil k njej. Ponorel je od mogočne postave. Ko je stala za vozom, je našel priliko. Tiho> se je približal, ona se je v hipu okrenila, začutila je vročo sapo na vratu. Tako se je prestrašila, da je skoraj zakričala. «Lepa si, Marija,» je šepetal kot zli duh in dih žarečih ustnic^ jo je poljubljal. Povesila je oči, za hip. Nato se je zravnala in molče stopila k vozičku. Začudeno jo je gledal Andrej. Srce ji je krčevito utripalo, prsi niso mogle utajiti razburjenja. Ni vedela, kam bi pogledala. Ko se je ozrla na moža, je komaj zadržala krik bolesti. V srcu jo je zapeklo. Tam zadaj je stal oni, na čigar prsih je bilo gori na Šmarni gori tako vroče, pred njo se je mučil mož, kateremu je prisegla zvestobo. Hlapec je zapregal, Marija pa ni vedela, kje stoji. Tedaj se je približal kmet, ki je prodal vole: «Ej, saj ste vi Zamejčeva. Očeta bi bil kmalu vol ubil. Domov se je peljal!» «Jezus!» je kriknila Marija, kakor da ji je sulica prebodla srce. Hitro je sedla na voz ter ukazala: «Goni!» 200 Juš Kozak / Šentpeter Andrej se je istočasno pognal na kozla ter komaj pričakal, da so mu zapregli. Nato je podil za njo. Na vrtu pa se je pretegnil Luka: «Zdaj grem pa jaz na božjo pot!» se je zasmejal. Berača sta si pomežiknila: «Midva pa domov!» «Le pojdita. Če bi vaju jutri kdo vprašal po meni, recita, da sem se udri v zemljo.» Luka se je podal na pot. Zvedel je, da se je gori v Tomačevem to jutro pričelo rojstvo njegBvega potomca. Sladko se je* smehljal. ccMogoče že danes!» Neopaženo sta se berača izmuznila iz gostilne. Škrjanček je skril harmoniko pod kozolcem ter se po prstih tihotapil v cerkev. Pušelc je že stal odkrit zadaj pri vratih. «Pojdi od leve!» je zašepetal Škrjančku. Le tri postarne ženice so še čepele v cerkvi. Škrjanček se je zvil za altar. Nato je plezal _*yP'0 trebuhu, zvijoč se kot kača proti pušici. Pušelc je venomer kaši j al. Škrjanček je tipal, kjer je dopoldne zapazil skrinjico./ >wo°ei> Popraskal je po tleh. Na vse pretege se je onemu pri vratih zaletelo v grlu. Tedaj je Škrjanček dvignil pušico, si jo tiščal na prša ter si z drugo roko pomagal na prosto. Pod kozolcem je po* Čakal. «A?» je vprašal Pušelc. «Je že v harmoniki. Težke ribce so se ujele vanjo!» Za živo mejo sta izginila tisti čas, ko so zapuščali cerkev. «Za vse skrbi sveti Rok,» je modroval Pušelc, «še za prazen in strgan žep.» «Pošten patron! Saj on ne ve, kaj bi z ribicami?» se je hahljal Škrjanček. Po dolgem pričkanju sta se pobotala. Sklenila sta, da bo Škrjanček še to noč zakopal zaklad na Golovcu pod borovcem, kjer se je obesil Cene. Pušelc pa bo izginil za par dni k Savi. Le nerad se je poslovil. Pred odhodom je svojemu prijatelju po* menljivo pomežiknil in mu pokazal nož. ^ Andrej je zgrešil Marijo. Vozil je po bližnjici. Ko je bil že doma, je zaslišal na cesti peket njenega konja. Obstala je pred očetovo hišo. Hitro je planila v sobo: «Oče, kaj je?» «Nič! Vol me je oplazil. -Le pojdi domov in se brigaj za svojega.» Videla je, da je močno bled. «Naj pošljem po zdravnika?« «Še kaj,» je dejal Matija osorno in si počasi pomagal v sobo. * * * 201 Dr. Ivan Prijatelj I Dostojevski} ¦ '¦AvrfKec. V kamenitih telesih treh mater nocoj ni mogel nihče zaspati. V oni, samotni in oslepeli, je ležal Matija ter gledal obličje smrti, ki mu je danes prizanesla. Marijine žareče oči so poizkušale iz* brisati nad seboj Andrejev obraz. Srce je hotelo moliti, a ni moglo. Rok je strmel v svetnikovo podobo, a v duši sd je že oglašal strašni dvom. Tam onkraj ceste se je smehljal Andrej, zamaknjen v *>t. krasno Marijino postavo. Čudne misli so romale nocoj iz telesa ene matere v telo druge. (Dalje prih.) * Dr. Ivan Prijatelj / Dostojevskij (Nadaljevanje) 2. Kaznjenec. — Najznamenitejše kritično leto XIX. stoletja, leto 1848., kije pretreslo Evropo s francosko februarsko revolucijo in s srednjeevropskimi marčnimi revoltami, ni prineslo Rusiji sicer nikakih vstaj, pač pa je porodilo v nji mnogoštevilne za tedanjo rusko inteligenco značilne tajne x cirkle, imenovane «kružki», v katerih je mladina živahno pretresala evropske do* -godke in ideje. Skoraj slučajno je zašel v dva takšna krožka tudi oni Dostojevskij, ki se je bil že v osebnem občevanju s kritikom Bjelinskim v neposredno predidočih letih seznanil z glavno ideo* logijo, ki je najbolj razgrevala glave članom teh krožkov, namreč s francoskim začetnim socializmom. Dostojevskij sam piše v enem prvih poglavij svojega «Dnev* nika pisatelja» za leto 1873., da «se je bil takrat s strastjo oprijeta naukov Bjelinskega. O tem, kakšni so bili ti nauki, pripoveduje pisatelj naslednje: «Seznanil sem se z Bjelinskim, ko je bil že strasten socialist, in takoj je začel z menoj pri ateizmu... Inter* nacionalka je bila dve leti poprej pričela eno svojih proklamacij naravnost z znamenito izjavo: ,mi smo predvsem ateistično dru* štvo\ to se pravi, pričela je bila z najbistvenejšo točko. In z isto je začel tudi Bjelinskij. Ceneč razum, znanost in realizem nad vse, pa je on istočasno globlje nego vsi drugi umeval, da sam razum, znanost in realizem zgrade zgolj mravljišče, ne ustvarijo pa so* cialne ,harmonije', v kateri bi se mogel človek uživeti. On je vedel, da tvorijo osnovo vsega — nravstvena načela. V nova nravstvena načela socializma... je on veroval do brezumja in brez vsake refleksije... A kot socialist je moral Bjelinskij najprej detro* nizirati krščanstvo, zavedajoč se, da mora revolucija na vsak način začeti z ateizmom. Smatral je za potrebno, da mora odstaviti ono religijo, ki je dala nravstvene osnove oni družbi, katero je on 202 Juš Kozak / Sentpeter (Nadaljevanje) Berač Ko se je storila noč, je izginil-Luka med njivami na ljubljan? skem polju. Zemlja je izžarevala gorkoto, katere se je čez dan napila. Visoko gori na nebu so krožile zvezde nad temno poljano. — Luka je stopal počasi po mehkih tleh. Nocoj se ni oziral proti nebu, kajti smehljajoče oči je povešal k tlom in izbiral pot bolj na slepo. Že zjutraj je izvedel, da je Mara pričela roditi. Sedaj je pričakoval kakor otrok sv. Miklavža. Sam sebi se je smehljal. Od časa do časa mu je sicer zameglila čelo bojazen, da ne bi Mara zavrgla otroka. Odkar je pri stari, čemerni teti v Toma-cevem, se ni nič izpremenila. Z nejevoljo je nosila dete pod srcem in starka jo je venomer podpihovala. Parkrat se je Luka sešel z njo zadaj za vasjo in vselej se je s težavo premagal, da ni vzrojil. Medtem so se oglasili murni po vsej poljani. Ubrano zvenenje je vstajalo proti nebu. Luka se je zopet nasmehnil. «Ko bo zagledala otrooička, se ji otaja srce,» je pomislil in se zazrl predse. «Mogoče je že? Morda jutri zjutraj? E, s prvo roso bom že gori.» Nosnice mu je dražil težki vonj preorane zemlje. Pesem murnov je narasla do neba. Luka se je ustavil in legel na zemljo. Grizel je travnate bilke ter poslušal. Dolgo je že ležal, zatopljen v svojo dušo, ko se je nenadoma zganil. Nekdo je zadel ob njegove noge. Luka je iztegnil roko ter zagrabil neznanca za členke. Pred njim se je zamajalo. V tistem hipu pa je že sedel poleg njega človek, ki je Široko odpiral usta ter jecljal od strahu: «Hudič, saj bom dal nazaj!» Luka se je od srca nasmejal in približal tujcu obraz. Spoznal ga je. V travi je sedel Pušelc, poizkušajoč se ritensko odmakniti. Prepaden je izpraševal: «Ali si človek, ali hudič?« «Hudič, pravi hudič,« se je režal Luka. «Oh, gospod Luka, tako sem se prestrašil.« «Da si hotel vse povrniti, kar si ukradel.« ^cVi ve ste? » «Seveda vem, da kradeš vse svoje življenje. No, kaj si pa danes ukradel?« Berač se je ojunačil in pomislil: «Nie ne ve.» — «Rožni venec sem vzel, gospod Luka, saj veste, nas eden nima denarja za odpustke.« 258 Juš Kozak / Šentpeter «Kajpada, za odpustke skrbiš. Zate bi jih morali na vogalih zastonj deliti.» Luka je vedel, da berač laže. Spomnil se je, da je bil v Dravljah namenjen proti domu. «Eh,» si je mislil, «pravica mu je za petami, pa se je skril v noč. Ta je najboljša tolažba za vse, ki se spro s svetom.« «Pušelc, mene ne briga, kaj si počel v Dravljah. Če si izpodnesel postavi noge, te prekleto premikastijo vsi, ki jo podpirajo. Tvoja stvar. Kam jo pa ubiraš zdaj?» «V domačo vas grem, da se malo oddahnem in počijem.» «Kaj si rojen pri Savi?» «Tako pravijo.» «Kdo pravi?» O 0 «Rekli so, da v Tomačevem.» /*****L*/} A?** «No, potem imava eno pot. Kje si pa doma?» «Vraga, kje, za Savo!» «Kako za Savo?» «No, tam za Savo je dosti sveta.» «To se pravi, v grmovju?» «Nič drugače.» «Kakor zajec?» Pušelc se je zakrohotal: «Kakor zajci. Zdaj jih ne smejo loviti!» Zamišljeno je Luka izpregovoril: «Gosposka ima vsak čas pravico na zajce.» Vzravnal se je in prisedel bliže k beraču. Na* slonil je glavo na koščena kolena in prisluhnil. Murni so glušili sluh. Nato je povzel iz sebe: «Kje imaš pa mater in očeta? Sta umrla? » «Očeta in mater — vraga — saj me menda še v krstnih bukvah ni.» «Ju nisi poznal?» «Poznal?» Berač je malo pomislil, nato se je zasmejal s hri* pavim glasom: «Nemara sploh nisem od očeta. Vsaj od enega ne. Mati me je z vetrom ujela in v resju pustila. Ko so me pobrali v savskem grmovju, sem se venomer cmeril, kakor so pravili. Najbrž me je zeblo. Bogat kmet me je vzel k sebi in zredil.» «Pa se ti ni nikoli tožilo po očetu?» «Kako bi se mi! Kmet je pretepal svoje otroke in mene. Če bi imel mater in očeta, bi me dva klestila. Zakaj bi me dva?» Luka je obmolknil in se zagledal predse: «Nemara ga je v takile noči povila?» J Molčala sta. Berač si je sezul raztrgane čevlje in si z^egnatjo popravljal cunje. «Prekleto se človek naveliča trapanja po svetu.» 259 Juš Kozak / Šentpeter Stegnil je bose noge v travo ter vzdihnil: «Eh, zemlja žge, zemlja hladi!» Luka pa je premišljal: «Še toliko niso storili zanj, kolikor stori vrabčevka za svoje!» V srcu ga je bolelo. Tiha bojazen mu je dramila dušo: «Kaj bo z njim, nocoj ali jutri rojenim?» Pred človekom ga je grozilo. A neka temna sila ga je nagovarjala, da bi pogledal v to dušo, ki živi pod umazano srajco. «Kako si živel?» je vprašal. «Potem?» Pušelc se je naslonil na komolce in gledal v nebo. «Tepel me je in tepel. Dokler sem bil smrkavec, je že šlo. Potlej sem se pa uprl. Takrat bi me nemara oče ukrotil, bogsigavedi, kako bi živel danes. Nemara še bolj neumno. — Delati bi se bil navadil. — Zvečer je bilo. Prignal sem krave od Save, jih opravil in pred hlevom sede sem čakal na večerjo. Pa pride kmet, pijan. Zavali se na prag in me pokliče: ,Fant, pojdi sem in sezuj mi škornje.' Sem že vstal. Pa je nekaj šinilo vame in sem sedel nazaj. Gledam ga, on bulji vame, kakor bi ponorel. Še enkrat me pokliče. Prekleto, da ni hotel verjeti. Skobali se proti meni: ,Kaj ne boš sezul čevljev?' ,Na!' mu pravim in še dobro vem, da sem pljunil po cigansko. Hudiča, ali me je zgrabil! Bije in bije, da kar cunje lete od mene. Vrže me na tla. JBoš sezul?' ,Nak!' Grizel sem si ustnice, tako me je bolelo. Vzame bič in me z debelim koncem. Kristus, kaj takega nikoli več! Tako me je zmlatil, da mi je zadaj kožo posnel. Parkrat se mi je zvrtelo v glavi, ko me je s čevlji ocebal. Ampak čevljev bi mu ne bil sezul, če bi me bil ubil. Vso noč sem stokal v hlevu. DomaČa dekla, ki me je imela rada, me je polivala z vodo. Ko sem zjutraj odprl oči, se je svetlikalo. Toliko, da sem se skopal pokonci. Trajalo je, da so se kosti sprijele. Zmuznil sem se iz hleva in šel. Takrat sem bil že fant. Zatekel sem se k Savi in se skril v goščo. Vem, iskali so me, a Pušelca ni bilo nazaj!» Luka je poslušal. «Kaj pa potem?» je vprašal pridušeno. «V mesto sem šel. Delo sem dobil. Po šentpetrski cesti sem pomagal. Enkrat pa sem se zmislil. Hudič, sem dejal, če ste me spravili na svet, me pa še redite.» «Potem si kradel?» «Tudi!» «Zaprli so te parkrat!» «Tudi!» «Dve leti si že sedel.» «Res je.» «Še moji teti si kradel.» 260 Juš Kozak / Šentpeter «Res je, gospod. Ko so me izpustili, sem bil že truden in sem pričel beračiti. A nikoli tako ušivo kot drugi; zmeraj z eno nogo v oštariji, z drugo na cesti. Harmonike ne zna vsak tako nategniti. Zdaj sem že star, roke se mi tresejo. Na stara leta sem začel norce briti, za otročičke. Še sam se nasmejem. Veste, gospod, z bera* čenjem gre človeku duša iz telesa. Trd je tak zaslužek. Veste, beraču da tisti, ki je ošaben, ali pa ki ne pozna denarja. Prave čebelice obrnejo trikrat vsak krajcar.» Čeprav je Luka vsak dan gledal tega norčavega berača, ga vendar ni nikoli pogledal kot človeka, zato ga je danes presunila pripoved. Jasnejše kot kdaj se je zavedal, da je bil potreben le dober korak in on sam bi živel v Škrjančkovi in Pušelčevi druščini. Premišljajoče oči so se izgubljale v nočnih teminah nad poljem. «Morda me je le Mara obdržala?« Pušelc se je razgovoril. Široko se mu je režalo kosmato obličje, TZ^-oIU obrnjeno proti nebu. «He, he, kdo ve, če živi še kje človek, toliko tepen pod temi božjimi zvezdami kot jaz in še vedno dobre volje. He, he, gospod! Tepli so me pa, tepli! — Enkrat sem pil z mesarji pri Pacu. Za mizo so se smejali drug drugemu in si ogledovali mesnate, žilave roke. Saj jih poznate, človeka je kar groza pred njimi. Stavili so, da ne vzdrži nihče pet udarcev na zadnjo plat. Hm, sem si mislil, Tomačevec ti je kožo posnel, več ti ne morejo storiti. Pa so stavili name. Rečem vam, gospod, na oni svet sem pogledal, ampak stavo sem le odnesel. Pet lepih tolarjev. Ali ste že slišali, da bi kdo tako denar služil? E, v Šentpetru se dobro živi, samo izmisliti si je treba kako. Včasih je zadosti, če s prstom prav pomigneš. Jaz sem zdaj že prestar, berači za mano bodo morali drugače ...» «Prekleta duša, ni neumen!» je premišljal Luka. Nato je vprašal: jje preganjala neizmerna sreča, da ima sina, s katerim sicer ne ve, kaj bi počel. Bil je ponosen in ves prevzet. Ko je odhajal skozi duri, je pomislil: «Vrag a, kaj poreče Tomačevec?» Hitro je planil v krčmo: «Lačen sem!» «Kje pa noriš? Gnjat sem narezal, vino pripravil, pa te ni. Luka, meni se zdi, da nisi pri zdravi!« «Tako. Si mislil? Zdaj sedi in pij z menoj, da si napojiš suho pamet. Danes ti izpijemo, česar še nisi krstil za druge kristjane. Vem, da ga imaš, dobrega; zdrava pamet gori ali doli, svet se, pravijo, vrti pod nami, zvečer bomo stali vsi na glavah.» Pila sta do večera in z njima vsi, ki so prestopili prag. KrČmar je že lezel pod mizo. Luka se mu je smejal: «Pripravi se! Moj dan še ni končan. Ugasni leščerbo!» Zleknil se je po klopi in zaspal. Ko se je prebudil, se mu je v veselje naselila skrb. Pred očmi je vstajala Mara. Kako mehko in sladko je govorila. A Luka je imel bistre oči. Zavedal se je, da je včeraj ležala v težkih bolečinah in se borila s smrtjo. Zato je postajal v duhu nezaupen, zase in za otroka. Zunaj pred hišo je zaslišal veselo otročje smejanje in kričanje. Dečad se je gnetla pred pragom in se zaganjala v nekoga. Takoj nato se je razlegel hripavi Pušelčev glas. «Travca bo po&teljca, in zelena vejčica, vejčica, bo mi odejčica!» «Pušelc je prišel. Daj mi rožo!» so kričali vsi vprek in Luka je videl skozi nizko okno, kako se vrti berač med njimi. Ves je bil ozaljšan z rožami, za klobukom je nosil lipovo vejo. Kmalu so se oglasili koraki v veži in ko je stopil na prag, se je globoko priklonil. «So dejali, da sem povabljen!« Luka se je veselo zasmejal. «Le prisedi! Daj mu vina in jedi! Ti pa zagodi, da mi boš preganjal skrbi. Tisto daj, — ,kako bom ljubila?' —» 264 Juš Kozak / Šentpeter Po sobi so se razlili glasovi harmonike, Luka je ginjen poslušal, ker pesem je bila njegova najmehkejša stvar. Vsa preteklost je oživljala v otožni pesmi. Zamišljen je sedel, s podprto glavo, dokler ni nenadoma bruhnilo iz njega. «Daj, zagodi in nategni, da se bo slišalo tja... tja ven!» se je popravil in se skoro prestrašil lastne besede. Dolgo popoldne se je razlegala harmonika in Pušelc je pri polnem bokalu veselo mežikal z očmi. Proti večeru se je Luka izmuznil iz sobe: «Počakaj me!» je naročil beraču in se previdno podal k Mari. Komaj ga je zagledala starka v veži, je zopet zagodrnjala. Luka ji je nekaj stisnil in stopil v izbo, kjer je bilo mračno in zatohlo. Čudno se mu je zdelo, da nima Mara otročička pri sebi. Ko se je prebudila, ga je mirno pogledala. «Kje je otročiček?» Pokazala je v čumnato. V zadušnem ozračju je ležalo, še drobnejše in slabotnejše. Luka se je raznežil, se sklonil nad njim s toplim očesom. «Oh, otročiček moj, materino kri bi bilo treba priliti tvoji. Kaj bo iz tebe?» Podal se je k Mari. Nič več ni občutil toplote, ki je včeraj žarela iz njenih besedi. Roka je bila hladna. Zapeklo ga je, ker je vedel, da se ni motil. «Komaj čakam, da pojdem domov!» je govorila zdolgočaseno. «Gotovo bo vse zastalo.» Luka je previdno vprašal: «Kajne, da si se premislila, otročička vzameš seboj ?» Obrnila se je k njemu in se komaj vidno nasmehnila: «Ne vem. Danes sem utrujena, se že še pomeniva. Najbrž ne. Pojdi, Luka, teta te ne vidi rada, potem še bolj godrnja. Otroka že tako ne more videti. Pošlji ji kaj!» Ostrmel je. Marine oči so sijale mrzlo, v njih zenicah je prežal nov račun. Luka ga je videl, zato se je molče okrenil. «Pazite na otroka!« je dejal hladno in odšel žalosten brez pozdrava. Ko je stopal mimo starke, je zaškrtal z zobmi. - Zunaj so zagorele savske hoste v večerni zarji, Čudovita tišina večera je ležala nad zemljo in v njej se je srce še toliko bolj za* ve dalo svoje otožnosti. Molče je zopet sedel za mizo in se zagledal skozi okno. Na obronkih polja, padajočega proti Savi, so stali samotni hrasti. Med vejami je ugašala večerna luč. «Ne, ne,» je ponavljal Luka, «te oči ga ne bodo imele nikoli rade. Prekleto so mrzle.» 265 Juš Kozak / Šentpeter Zgrozil se je nad otrokovo usodo. Tako se je zamislil, da ni čutil več ljudi poleg sebe. Pušelc je previdno pričel na harmoniko, a Luka je vzrojil in mu zapovedal mir. Neprestano je strmel v mrzle Marine oči. Ljubezen in skrb sta ga privezali na življenje, od katerega bi se sedaj nerad poslovil. Kadar je. v prejšnjih dneh pomislil na konec, ga ni nikoli zapeklo v duši. Tako preprosto se mu je zdelo, končati na zgrešeni poti. Zavoljo malega bitja, ki še ne loči dneva od noči, in zavoljo tistih mrzlih oči je čutil, da se pri* bližujejo grenkobe polni dnevi. Temna noč je ležala nad savskim poljem. Luka je še dolgo bedel in strmel predse. V teh mrtvih urah je usoda čudno posegla v življenje pod Gradom. Blazen glas je pri Hostarju predramil Marijo iz polsna. «Umrl bom!» Od tistega jutra, ko sta se prejšnji dan vrnila iz Dravelj, je ležal Rok v vročici in je brlela lučka pred patronovo podobo. Zdaj je osvetljevala zabuhlo, zelenkasto sivo obličje. Čeljusti so šklepetale. «Umrl bom! Hudič je zmagal!» je rjovel, ne več človeško, tem? več z nekim nadnaravnim glasom, da so Mariji potne srage orosile čelo. — Ničesar ni videl, čeprav so mu oči izstopile iz votlin. «Ne, ne ... umreti ...» se je branil ter otepal z rokami. cA*UM^Lv rTKAf***«**'** ^/S-tfUt* f* f*>f** /*&3 Karlo Kocjančič / Iz zbirke „Večna plamenica44 V največjem solncu sem ležal . . . V največjem solncu sem ležal na hrbtišču Erničevega nad Lučami. Na desni pred mano razrite stene Raduhe planine, a tam na levi zmrznjene lobanje kamniških plešivcev. Če zavrtim poglede za 90 stopinj, se zastrmim Rogaču v raz* glodano čelo. O, sveta zemlja, kako se v prelestih tvojih ko v vreli vodi sol topim! Ne vem, če je radost, kar čutim, ali žalovanje. Nič ne vem, ničesar več ne urnem. Da plane v ta velikanski amfiteater narave najčudnejše čudo, bolj bi se ne čudil. Vsi besi pekla so udarili v nebo. Vsi angelski opoji so se zarili z nebesa v zemljo. Jaz grizem jo, grizem v volhko meso. In zemlja in nebo sta kakor silovita mistična harfa. Pretenke božje strune in peklenske strune v najnižjih oktavah so zableščale v solnčni luči in hočejo zveneti, bobneti. Jaz sem postal eno samo ogromno uho: Daj, Bog, v orkanu sferičnih slavospevov privihraj, prišumi in mi razodeni, razodeni: Kam grem, počemu grem, počemu s temi trudnimi nogami više, vedno više grem? Odgovori, razodeni. Jaz, eno samo ogromno uho, kdaj z gromkimi akordi tvoja sim* fonija pretrga tihoto, čakam, poslušam. — 271 s Juš Kozak / Sentpeter (Nadaljevanje) Zadnji pogovori težko roko je udaril Luka na ogromna stežajna vrata. Zeba jima je prišla odpirat ter je zlovoljno ošinila Svedrača. «Si vendar prišel!» Ko jo je Luka zagledal, je videl objokane oči in samo skrb -v obrazu. ** J^&Kje je Marija?« Pokazala mu je v kuhinjo. ^"^IVllada žena je sedela pri ognjišču. Čeprav je bridko trpljenje /y~/tc*^ zasenčilo zbledelo lice, seje vseeno razveselila Luke. ^ .o^^c tffgŽttt^^S vaš ipffekovala, stric!« ?» H Y^^fr^-> w«X»' ^< i^c^^j^lj^ pojete, sem slišal. Škrjančka ste "^b kop ali, nič več ne bo veselja v Šentpetru. Pušelca so pa zaprli.» «Kakor kaže, ga res ne bo,» je zopet žalostno pristavila Marija. «E, s škrjančkom je pesemca umrla.» Luka je sedel in sprostrl dolge noge po kuhinji. «Pa kaj vraga, da se je tako napil?« , «Svedrač bo že vedel, saj sta skupaj pila.» Luka je prisluhnil. Ostro je uprl vanj oči. «Ti s'i pil z njim?» «Sem, pijan je bil kot dež,« je zamrmral v brado. Toda Luka ga je neprestano prebadal s pogledom. Nekaj mu je rojilo po glavi. Stari pa je prostodušno in odkrito gledal vanj. Luka je pomislil: «Za temi očmi se je sam hudič naselil!« ter vprašal glasno: «No, če si videl, kakšen je bil, zakaj ga nisi spravil spat?« «Eh, gospod Luka, saj veste, za pijanca ni oznanjena ljubezen do bližnjega«. Hripavo se je zarezal. d 9w V tem je vstopila Zeba. Komaj je pogledala Svedrača, se je *~* razsrdila. «Če bi bil imel denar, bi precej rekla, da si ga ti, vražja skaza!»35^* Za spoznanje je postalo Svedraču nerodno, pa si je takoj po= mag al: «Mamka Marija, kaj se tole kolo še vrti pri hiši?» Marija ni odgovorila. Tudi Zeba je utihnila. Luka je sedel in premišljal. Nato je vstal: «Svedrač, pojdi spat. Če te bom rabil, te pokličem.« Ko so ostali sami, se je Luka sklonil k Mariji in vprašal z mehkim glasom: «Marija, zakaj si me poklicala?« $***** «Sama bi obupala. Vi ne veste, stric, kaj se godi pri nas. Rok je znorel. Po cele noči sem vzdržala, a zdaj ne morem več. Niti enega moškega^domačega. Ženske roke so preslabe za take 352 Juš Kozak / Šentpeter križe. Poglejte teto, reva je čisto opešala. Že teden dni spiva le, kadar ujameva miren trenutek. Tako sem zmučena, da skoro ne morem več zapreti oči. V skrajni sili sem se spomnila na vas, stric.» «Že prav, Marija.» Dolgin je sedel mirno in se je skojro smehljal. «Boš vsaj odrešena, Marija.» «Teh misli, stric, še nisem imela.» Govorila je z odkritosrčnim pogledom. Nerodno se mu je zdelo pred zrcalom njene čiste duše. «Jaz ne bom nikoli odrešena,» je pristavila tako prepričevalno, da ji ni mogel nihče ugovarjati. «Kaj pa počne?» «Bbste videli, stric. Ni več človeško, kolikor trpi ta revež. Odkar je obupal nad čudežem, ni nihče več varen pred njim, niti bog na zidu.» Luka se je zamislil. Pogled mu je padel na teto, ki je sede zadremala. «Glej jo, Marija, ta se je spravila s svetom. Ona se bo mirno preselila.» «Moj Bog, ohrani mi jo še nekaj let; kaj bi bilo, če bi nje ne imela?» «Kaj pa Matija?« «Dekle mu strežejo. Bojim se zanj. Kri pljuje in pri srcu ga boli. tIax^o—• Pa noče poslati po zdravnika. V Dravljah ga je vol.» ^ -O *~**-€fmM \mr «Jutri pojdem k njemu.» Sedela sta molče in nepremično. Noč je polzela. Naenkrat se je v sobi blazno zasmejal Rok. Marija je planila kvišku. «Kje si?» je pretreslo nočno tišino. Luka je vstal. «Kaj tebe kliče?» «Mogoče. Bogve, s kom se zopet pogovarja?» Hotela je v sobo. Luka ji je zabranil z roko in jo potisnil nazaj. «Ostani mirna, pojdi počivat, sam opravim! Zato sem prišel. Marija se je branila, toda Luka je ostal neizprosen. Morala je oditi z Zebo. Luka je odprl vrata. Zaslutil je pijačo, kajti po vsej sobi je dišalo po vinu. Užgal je luč in se zgrozil. Pred seboj je zagledal steklene črne oči, ki so se od notranjega strahu vrtele v duplinah. Po stenah je krožil blazen pogled. Lica so mu tako upadla, da je bil nos kakor živa kost. Nabrekle ustnice so venomer drhtele; roke so trepetale. «Kje si?» je kričal. «Tu sem, Luka.» 353 Juš Kozak / Šentpeter Zbegano, kakor bi ničesar več ne razumel, s*e je zapičil vanj z očmi. Luka je čutil votlino v sebi, tako prodirajoč je bil Rokov pogled. «Kaj me ne poznaš?» je vprašal Luka. Oni ni odgovoril, odvrnil je svoj pogled od njega in se zarezal. Luka je sedel na stol k oknu in čakal. «Kakšne roge imaš danes!» se je krohotal bolnik. «Kdo?» je zopet vpraševal Luka. Toda Rok ni ničesar slišal. «Ho, ho, ho,» v prsih se mu je krhalo in lomilo, «kam si pa sedel? Žlezi z okna, hudič rogati!» Mrzel pot mu je stal po čelu. Oči so se obračale in belina je čudovito blestela. Zagrabil je palico in pričel divje otepati znjo. Treskalo je po platici, da je Luko grozilo. «Preklet, preklet! Le pridi, da te zgrabim za roge.» Poskušal se je dvigniti z gornjim telesom. Tedaj je Luka priskočil. Prijel ga je za zapestja in je uvidel, da ima še toliko moči, kakor je ni pri* čakoval. Z zgornjim telesom se je nagnil čezenj, da ga je tiščal navzdol. Oni pa je spodaj pod njim hropel: «Le dajva se, le dajva se, hudič. Bova videla... Čakaj, da te zgrabim za roge.» Prsi so se mu bočiie kakor bi hotele iztisniti ves drob. Pene so se mu prikazale y_kotičkih ustnic. «Čakaš, čakaš, da me ne bo, potem pa k njej, rogati vrag. Ne boš, ne... boš...» upiral se je in vil svoje še vedno močne roke. Luki je ledena zona gomazela po mozgu. Vidno ga je pre* tresalo in skoro bi mu bile zalile oči solze. Zdaj je kar ležal nad njim. Spodnji del telesa je ostal nepremičen, le zgornji se je krčevito zvijal. Rok se je še vedno krohotal. Luka pa je opazil, da mu že pojema moč. Zato je še enkrat pritisnil z vsem naporom. Tisti hip ga je obvladal. Zunaj se je že svetlikalo in rožnati oblački so izdihavali drug za drugim v kristalnočistem ozračju. Biolniku je legla na oči mrena utrujenosti. Luka je sedel nazaj k oknu in gledal izmučeno telo na postelji. Ustnice so bile rahlo odprte, da so se kazali beli zobje. Globoko udrte oči so se napol odpirale in sijaj oči je bil mrtvaško jasen. «Vraga, kaj je postalo iz tega fanta?» je premišljal Luka, «ne bo dolgo. Ugasne nam.» Tako> ga je prevzelo, da se ni prav nič domislil svojega črvička tam v Tomačevem, v naročju mrzlega srca. 354 Juš Kozak / Šentpeter Ko je svetel dan prodrl v vse kotičke, se je Rok naenkrat pre* budil, tako začudeno je gledal Luko kakor bi bil prišel vnovič na svet. «Zdaj se zopet pričenja, prekleto, to bodo težave, celo zame,» je premišljal Luka. Rok pa ni zdivjal, temveč so se mu vsule debele solze po obličju. Jokal je kakor dete. «Luka, Luka,» je jecljal ihte, «moj ljubi Luka, mlad moram v grob, kajne, da ni rešitve? Bojim se, bojim. Pridi k meni!» Luka je vstal in stopil k bolniku. Položil mu je dlan na znojno čelo in ga je prijel z desnico za drhteče roke. »Potolaži se, Rok, preide, preide.» «Poglej, kako sem sam, sam. Vsi so me zapustili.« Tedaj se je oklenil Lukinih rok, jih pritiskal k obličju in ves se je tresel. «Luka, moliva, moliva, da bi mi dal Bog zdravje. Oh, le v jamo ne, v jamo ne! Kje je moj Rokec?» Lukine roke so bile vse mokre od solza. Pri srcu mu je bilo težko. «Ne vem, kaj bi ti dal,» je premišljal sam zase, «da bi ti povrnil moč.» Oni pa je venomer zateglo in žalostno jokal. Ustnice so mu žlobudrale molitve. Nenadoma pa se je dvignil in šepetaje prosil: «Luka, daj vina!» Tedaj ni Luka nič premišljal. Mirno je stopil v izbo in nalil vina. Nikogar ni videl. Željno je pil bolnik. Zdelo se je, da so mu za hip odrekle vse sile, kajti oči so se zatisnile, iz grla pa je prihajalo grčanje. «Zdaj zaspi!» je pomislil Luka. Po prstih je zapustil sobo in stopil na dvorišče. Hodil je gori in doli, kajti v prsih se mu je oglasila vest. «Luka, tega človeka si hotel ubiti!» Povešal je mračni obraz in nemirno meril dvorišče. «Takrat je bil še pri moči,» se je tolažil. «Kakšen revež, kako se boji smrti?» V prsih mu je glasno očitalo srce in ni mogel do miru. Med tem je prikrevsal stari Hostar naproti. Plašno se je oziral . krog sebe. Ko je šel mimo Luke, je obstal in nekam izgubljeno vprašal. «Že skovika sova, a?» Luka ni odgovoril ničesar, samo pokimal je. Starec je povesil glavo med ramena in izginil za drvarnicami. Ko se je Luka ozrl za njim, ga je videl sedeti na tnalu in prebirati rožni venec. 21* 355 Juš Kozak I Šentpeter «Vse bo znorelo,» je pomislil Luka. «K Matiji moram, da vidim, kaj je tam.» Na dvorišču pri Zamejčevih ni bilo žive duše. Ko je vstopil v sobo, se je Matija okrenil, a ni zinil v pozdrav. / «Pravijo, da si bolan,» je dejal Luka in sedel h končnici. Po* gledal ga je, obličje trdo in poteze neizprosne. Oči pod naguba? nim čelom polne skrbi, toda ostro usmerjene predse. #Takoj mu je bilo jasno, da se te oči ne varajo in ne tolažijo. «Bolan, eh, bolan, če bi drugega ne bilo?» je nekam nejevoljno spregovoril Matija. «Zakaj ne pošlješ po zdravnika?« je vprašal Luka mehko, ^kakor že dolgo ni govoril brat z bratom. Spočetka se je čudil, da je sploh dobil odgovor, toda spoznal je, da je tudi Matiji potrebna od časa do časa beseda. «Ne govori kot baba!» Matija se je okrenil z obrazom proti oknu. «Rok pojde,» je nekam v zadregi spregovoril Luka. «Zdi se mi, da je nor in kdove, kaj je pričelo gniti v njem.» Matija ni odgovoril, le težko je vzdihnil. «Že takrat na božji poti ni bil pri zdravi, tam se je pa najbrže še prehladih Danes ponoči sem bil pri njem. Roke in glavo ima vročo, kakor bi roko utaknil v ogenj. Uboga Marija, kaj mora prestati. Tudi stari ve, da prihaja smrt, strašno je potrt, ničesar ne zaužije.» Ves čas, ko je govoril Luka, je gledal Matija skozi okno. Niti z očmi ni trenil, le pogled se je razsrdil, kakor bi ne hotel poslušati. ifčez čas je spregovoril, loveč sapo. «Luka, kadar pripelje kmet tista dva junčka iz Dravelj, pojdi ti in ne pusti, da bi hlapci mečkali. Tudi prodajati ne pustim drugim. Če nočeš, naj raje počakata v hlevu.» «Pojdem!» je dejal Luka. « Vraga, kaj ti še vedno ta živina po glavi roji? «Boš že videl, boš že videl.» Zakašljal je in Luka je videl, kako se je kri pokazala na ruti. «Ti, Matija, pa bi...» ccNeumnosti, zdaj se čisti. Eh, če bi imel pravo žensko pri hiši.» Luka je vedel, da ta ni druga kot Aza, toda iz previdnosti je obmolknil. «Kaj pa delaš ves dan?» «Svet gledam. » «Odtu, iz te kamre?» ccPrekleto ga dobro vidim!» 356 Juš Kozak / Šentpeter «Alijveš, da je Škrjanček utonil in da so Pušelca zaprli?« «Vem. Vsak gre po svoje na božjo pot. Kaj jima je bilo treba okrasti svetnika. Dokler živimo mi, še ni noben berač od lakote 3$2-umrl. Ampak Škrjanček ni padel sam v vodo. Tukaj je druga podgana zavohala denar.« «Tudi jaz sem teh misli« «Ta bi se bil za zadnjo bilko trave ujel... Vse sem že premiš* ljal, pa hudič vedi, kdo ga je.» Luka ni hotel spregovoriti svoje sumnje, ki se mu je vzbudila prejšnji večer v kuhinji. «Čudno je, da jaz in Zeba enako misliva,« je preudarjal sam zase. «Rožman je bil pri meni,» je začel Matija po dolgem presledku. Obrnil se je k Luki, ki je takoj vedel, da se hoče brat zdaj izpove* dati najskritejših misli. «Tudi on pravi, da Rok ne bo dolgo. Gotovo ga je obiskal. Ampak nevarno se mu zdi zaradi Marije, da bi stari ne pregovoril fanta in bi ta prepisal vse na sina. Potem bi odšla ona lahko prazna s posestva.« «Jaz mislim, da ne,» je dvomil Luka, «stari je sam ves zbegan.» «Malo poznaš še svet, lahko bi ga, leta imaš zato.« «Ne rečem, da ne, ampak domislil se ne bo v teh dneh.« Matija se je prisiljeno nasmehnil: «Sodiš, kakor si sam neumen. Staremu plava žalost po vrhu. Jaz se z njimi ne bom poravnaval. Naj umirajo, kropit ne bom hodil. Odkar ležim, jih še bolje vidim. Vem, da so vse noči stegovali vratove, kdaj bo ugasnila tu gori luč. Ha — sem pa dve prižgal!« Čez čas je nadaljeval: «Veš, to pomaga, sovražiti svet. Ne tako, da si zelen od jeze, ampak smejati se in jih gristi z mrzlim srcem.» Luka se je nejevoljno zganil. Matija pa je nadaljeval: «Mladi Strehar mi je všeč, trd, kakor oče. Šentpeter obrača. Poglej pa Godeževega. Kaj mu pomaga, da je sedel na zadrugo. Čast ji je potlačil. Stari Hostar preži kot tiger nanj. Oba na nas. Hudiča, jaz nisem tako grizel. Težko bo Godeževemu na dve plati.» Nova misel mu je razvnela pogled. «Aled vsemi pa se plazi Svedrač; nevaren človek! Bog je po* , kazal s prstom nanj, šepa. Ne moreš brez njega; ampak med noge se zapleta, vse prevrta in zmeraj ima umazane roke. Pa bo še vsem skupaj rakev zbijal.« «Meni še nikoli ni ničesar storil,« je pripomnil Luka. Vendar ga je obšla neprijetna zavest, da je prav temu razodel svojo skriv= nost v Tomačevem. 357 Juš Kozak I Šentpeter «Kaj pa, do živega ti še ni prišel. Ni njegova navada. O, že najde priliko, da ti izpije nekaj krvi. On ne podira ljudi, bog varuj, ^ zanj morajo vsi živeti.» yA $&%*»-*? ^Prihaja Rozman k tebi?» je vprašal Luka. « Večkrat pride. Kje se je le vzel ta človek. Odkar stoji on na prižnici, pada iz njegovih rok milost božja na naše glave. Samo na dva načina se da živeti, ali tako ljubiti, ali prav tako sovražiti. Kdor ne more po eni, naj gre po drugi. A eno mora znati: sam zase živeti. Da, da, Rozmanova mati je videla nebo odprto, ko je sina rodila. Kdaj le se bo nam odprlo?« Luka je takoj zaslutil, da se je Matija domislil Aze. Toda ni se hotel izdati. Tako je ugibal: «Eh, med ljudi ne pojdeš več. Sovražiš, ker hočeš zatajiti svojo ljubezen. Srce ti je razbeljeno kot železo. Bogve, kako ga bo kovala?» v^voJt** «Cunjarjev rod,» je povzel Matija počasi, «Cunjarjev rod stoji! Daleč naokoli so padla njegova semena. Mimo Zamejčeve hiše ne bo mogel nihče, pa naj ji še tako kaže hrbet. Moje ime bodo nosili v ustih še pozni rodovi, kadar bodo hoteli reči o kom, da je pošten in častitljiv mož. Ne vem, med temi ga ne poznam, ki bi znal tako prijeti sekiro.» Luka se je nehote dobrohotno zasmejal. ccPribito je. Le smej^se. Jaz ne bom več obračal sveta, drugi pridejo za mano. Star postajam, kmalu se spomni Bog na najin račun. Kar sem storil, je storjeno. Zdaj se pravi, častito umreti. Ampak Zamejčevina me skrbi. Kaj bo z njo? Nobena moška glava ne nosi mojeiga imena. Če bi vedel, da bo prišla v neprave roke, bi jo še danes požgal.» Luka je molčal, toda Matijine oči so se potopile vanj. «Tebe je škoda, zavrgel si se.» «Matija, meni ni do tega.» Stari se je razsrdil. «Ni mar? Tako govori Zamejec? Eno sramoto je rodil naš rod: tebe! Taka beseda! Ti nimaš tal, Luka. Pena! Naša mati bi se v grobu obrnila, če bi te slišala. Za moj del greš danes lahko mesto jutri, če nočeš delati.» «Delal bom,» je dejal Luka, poudarjajoč vsako besedo posebej. «Zdaj grem, Marija je sama.» Matija je gledal predse srdito. Videlo se je, da bi rad naročil pozdrav zanjo, pa se je premagal. «Pazi, da je ne okradejo^si slišal.» «Bom,» je potrdil Luka in se pripognil med vrati, ko je odhajal. «Mar so mi tvoja tla,» se je smehljal, «ta tvoja tla te pogoltnejo. Če bi pa vedel, da imam sina, bi umrl od žalosti. Da, Matija, 358