923
Beneško polletje
NOČ    Ko noč zaspi v temnem naslanjaču
se ustavi val v mehkem drobnem pesku, se kriva starka premetava v bokih. Vse se pomiri, vse ljudi razganja. Narava gleda z žalostjo v očeh. Vsaka noč ima nevidno moč. Vsako noč gre pekel v žensko kožo, gre roka v blede dojke, in noga zgublja svoj mladostni ritem. Ta temna noč je smrt za bolne zvezde, je noč prekletstva, — in jutra so si vedno tuja.
Marij Čuk
OBSTOJ    je čas in je tema, ki dreza v čas. Je silno gorovje in žena brez las. Avreola otokov ob strani, šumi srce in pada slap. Je težko polje in suho žito. Je lepa ladja in črn bandit.
924
Marij Čuk
BIVANJE    Ko je noči konec
začnem novi dan s praznimi očmi,
z bradavicami na rokah.
Izmučen od zvezd
in lajanja psov
se valjam po vlažni zemlji,
diham in kolnem.
Z zavihanimi rokavi, z uporom na obrazu, z ironično kretnjo.
In že spet noč in nato novi dan.
POPLAVA OGNJA    Koliko strahu in groze, koliko bodičastih ljudi, koliko rok iz sive jeze, toliko otrok plodna mati rodi. Sto glav in tisoč glav, ob rojstvu črna sodba, rabelj je krvav in gobav, v ogenj človek v ogenj. Te mlade rdeče ustne ogenj, ti gladki dolgi noski ogenj, ko gledam sinje svinje, ko gledam kriva jutra. In budnica vojaške vojske in meč in kij stonogi in tramvaj in podgana ogenj in naša mučna ura ogenj.
Izgine plamen plavi izgine, ostane le klobuk in voda.
TAKO NAJ BO    Kristalen mir poležava na trudnih rokah. Sonce lega nad oblake in jih drami.
925                                                                                   Beneško polletje
Večer je izklesan iz rdeče ilovice.
Mir, blažen mir na razpokanem svetu. Barve, čudovite barve v človekovih očeh.
Taka naj ostane ta sladka svežina in črna pomlad.