Prof. Fr. Pengov: Obrtniki v naravi. (Nadaljevanje.) Jpazujva, ljubezniva spremljevalka, to mušico - šiškarico na div-jem šipku! S strokovnjaškim očescem išče na debelcu pri-pravne žile, jo nabode s svojim bajonetcem tu in tam, in ko je ranica dovolj velika, spusti vanjo jajčece. Delo je končano. Hitro skupaj orodje in drugam s trebuhom za kruhom! Tako šiškarica prisili en in isti grm, da sezida mnogo zibelk pripravne oblike in veiikosti za njeno mladino. Raznovrstne šiške na raznem drevju niso namreč nič drugega kot gnezda raznih šiškaric in drugih mušic. V vsaki šiški leži po eno jajce ali ličinka (oziroma buba). Eno in isto drevo pa ima lahko različne šiške; tako jih poznamo samo na hrastu okoli 32 vrst-Dve različni šiškarici napravita na enem in istera listu tudi dve šiški različne velikosti!|in podobe. Stran 54 VRTEC Lcto 51 Ko prileze iz jajčka črvič, ima ondi obenem stanovanje in hrano. Čim raste prebivalec, raste tudi njegova kajžica, dokler ne izleti stano-valka kot prijazna osa - šiškarica skozi majhno luknjico na prosto. Na listu brogovite pa opaziva lahko 12 do 15 drobnih nitk. Vsaka nitka pa nosi glavico, debelo kot bucika. V teh biserih počivajo zarodki zelenkaste mušice tenčičarice, ki itna silno nežna krilca in zlata očesca. ---------- Ko brije pri nas mrzla burja in zasipava snežni metež sleherni jarek, tedaj pa obletava doli na gorkem jugu krilati naš stavbenik z lastovičjimi krili cvetoče pomarančne in jasminove grme, lovi muhe in mušice po cvetju žlahtnih palm in aloj, pobira afrikanske hrošče raz zlata grozdna razcvetja akacij in mimoz (sramežljivk), pa živi v družbi pantierja in žirafe, noja in cebre. Ko gledamo mi skozi okno v puščobno zimsko naravo, tedaj nam pač pride kdaj na misel, kako pravočasno se je umaknila naša mojstrica raznemu zlu, ki ga nam prinaša zima: temi in mrazu, bolezni in slabi volji. Seveda pri tem pa radi pozabljamo, da grozi mali izseljenki tudi na jugu, zlasti na poti tja in nazaj, brez števila nevarnosti. Koliko ostane lastovic na poti vsled pomanjkanja hrane, burja jih pomeče v mokri morski grob, ropa-ricam so dobrodošli plen, poželjivi, lačni in nenasitni Lahi jih pokončajo na stotisoče! Pa vse.te težave mnoge premagajo. Parček je zopet prifrčal v prelepi črno-modri suknjici z rjasto ovratnico in škrici od zadaj v znano šupo. Še so na stropni gredi ostanki lanskega gnezda; treba bo le popraviti, kar je pokvaril čas. Vlažne prsti je dovolj na dvorišču, na vrtu, zlasti pa na vozni cesti. Mala kepica je urno pomešana z lep-ljivo slino, ki se cedi ravno ob tem času zidarjem obilno iz kljunčkov. Kroglica do kroglice, in kmalu je zopet popolna četrtinka votle krogle na stropu, gnezdo je gotovo, kamen do kamena — palača. Četudi se zdi naš zidar le preprost delavec in njegova stavba od zunaj raskava in sirova, je vendar od znotraj lepo zglajena ih mehko podložena z dlako in perjem. Na Sundskih otokih, posebno na Javi, živi še bolj čuden zidar, velik kot naša obvodna lastovica (podgrivka ali bregulja) in tej podobna tudi po perju. Pravimo ji salangana. Ta stavi svoje vile na najnevar-nejših strmih skalah, v luknjah in podmolih ob morskem bregu. Poletne pristave so pa iz čiste klejaste sline, ki se cedi ptici v nitkastih svalkih iz dveh podjezičnih žlez. Te salanganine otroške izbice, prozorne, plitke skledice so posebna slaščica Kitajcem. Pojedo jih na leto do milijona in plačajo zanje do šest milijonov kron, četudi tiči vsa dobrota sluznate žolice edinole v domišljiji »sinov solnčnega kraljestva« in v dobro začinjeni (zabeljeni) omaki, ki jo znajo napraviti rumenokožne kuharice. Leto 51________ ___________VRTEC__________________Stran 55 Kjer se dela nova stavba, tam morajo biti tudi tesarji. Ti rabijo pa ravne smreke in vitke jelke za svojo sekiro. Zato pa idimo tudi mi zopet v mirni in resnobni gozd! Poldne je. Nepremično gledajo enolične smreke proti nebu, le sence trepečejo na rdečkastem lubju, in poševni solnčni žarki čarajo čudovite skioptične slike na posamezna debla. Nov svetlobni trak se prikrade izmed vrhov in razsvetli stebre resnobnega gozdnega hrama. Skoro smo pozabili, da je ravnokar odzvonilo »Ave«. Skoro se zdi, da prihajajo duhovi ob mesečini po gluhi gozdni dvorani, da opravijo tiho in nemo svojo pobožnost. Pa zopet se vlije bogato solnčno valovje skozi smrekovo zelenje kot zlati in srebrni zakladi treh modrih iz Bet-lehema, in v takem trenotku napravi samotni gozd nate vtis, kakor da se je nasmehljal slovenski trpin, ki je sicer vedno resnega obraza. Tukaj je mesto, kjer stavi na milijone tesarjev svoje koče! Na deblo bolehavega borovca je priletel lubadar. Zdaj gloda lubje. Kmalu ga pregloda in izgine izpred naših oči — treba je iztesati še tudi dolg hodnik za lastno stanovanje. Tudi to je kmalu dodelano. Zdaj pa nagloda mati lubadarica ob glavni svoji cesti vse polno manjših stranskih rovov, položi v vsakega jajčece in zamaši vhod vanj z ža-ganjem, da se ne prikradejo mladiči v njen lastni rov. Pa tudi zato poskrbi tesarica, da sa vsi rovi obrnjeni tako, da bodo mladiči lahko vrtali naprej, ne da bi se srečavali. Treba ji je biti previdni, zakaj če se srečata dva lubadarja v istem rovu, se navadno ne vrne nobeden. Kri mora tfeči, nesreča je neizogibna — mati jo sluti že naprej. Kdo ji ie dal to slutnjo? . . . Jajčeca se spreminjajo v rumenkaste črviče, ki rijejo dalje v svojih cestah, ne da bi zadevali kdaj ob sosednji rov. Kako čudovito fine čute morajo imeti pač mali, še negodni tesarji, komaj še obrtni učenčki, da se izognejo drug drugemu, ko jih vendar dolbe večkrat do 70.000 naenkrat svoje pogubne podkope (mine) pod skorjo enega in istega drevesa! — — (Dalje prihodnjič.) Pa še molimo