Ko je prišla do groba, je izpregovorila senca ob gomili: »Janez, ti?«
»Jakob, ti!« je odgovorila ona, ki je šele prišla.
In obstali sta v brezmesečni noči obe senci pri grobu, na levi in na desni, kakor na dan pogreba. Nič nista govorili. Vsaka zase si je mislila: »Ko bi ga ne bilo!« Izreči te misli si ni upala nobena. Tudi potoma ne, ko sta se skupno vračala Janez in Jakob domov in šla v podstreš-nico in tamkaj obsedela kot na dan pogreba ------------
»Nocoj ne pojde, ko je bil včeraj,« je razsodil Janez in se ukral v noč proti pokopališču.
Takisto je razsodil Jakob in spet sta stali nemi senci ob Frenkovi gomili. Nerazumljivo hrepenenje po onostranstvu jima je prešlo v strast — in v strast jima je prišla želja, da bi ukanila drug drugega. Odlašala sta vsak po svoje pohod na grob — ko sta pa prišla, sta se našla. Vsak je snoval zase, vsak skrival in tajil, da si nista več upala v podstrešnico. Nekoč  pa  sta  se  ustavila pred pokopališčem oba hkrati in si pogledala v lice. »Janez, nocoj ne pojdeva skupaj domov. Imam še eno pot.« »Tudi jaz imam opravek.« In sta se ločila; na desno Jakob, na levo Janez.
Tihotapski sta pogledavala drug za drugim čez rame, dokler nista utonila v noči.
Drugo jutro je našel grobar Jakoba na Frenkovi gomili; ob grobu je ležal samokres. V kotu pokopališča pa se je šibila vrba žalujka pod težo Janezovega trupla.
Ob Frenkovi gomili sta pognala še dva grička. Ob njih ni bilo več dveh nočnih senc; plakale so tri črne žene.
PESMI.
STANKO MAJCEN. KONEC.
Sam je mesec in sam topol zunaj ostane.
Knjige ožive . . . Koke na krilo polože.
V  &rogu svetiljke drobtine, kruh in nož.
Brez pogleda družina, žena in mož . . .
V  kotu se nagne glava, leto Gospodovo . . .
PODOBA.
Zaostri se vrh, sami križi stoje gručema.
Črni križi: gabri, jeseni, dobi in klenovci. Zakrvavi bandero, ugasne v mrak. In praznino prenemi križ pri križu.
Križev gozd.
Tesno se okrene človek:
ne upa pogledati nazaj,
zreti naprej,
ustavi ga in prepiei
vojska osti.
Zveličal* iz suhih ran kriči. . .
KAŽIPOT.
Eazvožen svet.
Kolotečine gorja.
Križ čez polje privesla.
Križ pred poljem obstane: Ne tod, ne tod! Položi obraz na pot, da čezenj peljajo . . .
JAKAC B.: GODBA NA TRGU.
11