V ZAČETKU Blas   de  Otero
Ce sem izgubil življenje in čas in vse, kar sem zagnal kot prstan tja v vodo, če sem izgubil glas med goščavjem, mi ostane beseda.
Ce sem žejo trpel in glad, vse,
kar je moje bilo in se je izkazalo kot nič,
če sem potihoma sence požel,
mi ostane beseda.
Če sem usta odprl, da videl bi lice čisto in strašno, ki moja ga ima domovina, če sem usta odprl, da sem vsa si razgrizel, mi ostane beseda.
(Pido la paz y la palabra 1955)
PRVA PESEM Blas  de  Otero
Dokončno bom pel za človeka.
Nekega dne — kasneje — neke noči
me bodo culi. Danes gredo — dajmo — brez cilja
gluhi od žeje in lačni od mraka.
Jaz prinašam zoro vam, bratje. Vodo vam črpam,
ne večno, a prav pred vašimi durmi.
Pridite, glejte. Pridite, pijte. Dajte,
da vas z vodo in lučjo mazilim pod mesom.
Na mah so ubili triindvajset milijonov ljudi. Na mah na Boga navalijo — gluhi, samotni okop smrti — z dušo v rokah, med zobmi pa
427
tesnobo. Ne vedoč, zakaj so ubijali:
smrt so, samo smrt. Med žičnimi ovirami,
do kamor seže oko, brez krvi. Bratje
so naši. Maščujte jih, neusmiljeno, maščujte jih
Osamljen je človek. Ali nemara zato stokate. Oh, ko bi vedeli, da je to dovolj. Ko bi si znali biti dovolj, in se zbrati, ko bi znali biti ljudje, samo človeški.
Vas je strah, kajne? Vem, da je bolj udobno
čakati, da vam Drugi — kdo? — kdor koli, Drugi
pomaga biti. Sem. In dovolj je
biti, če skušam biti, kdor sem. Kdo ve,
če je kaj več! Narobe, manj: Ste
smetišča hinavščine. Oh, kar bodite, pridite na svetlo!
Nič več ne bodite živali, zakrinkane
s tesnobo po Bogu. Dovolj je, če ste ljudje.
(Angel fieramente humano. 1950)
4fto