Politicen list za slovenski národ.
P« pošti prejeman veljil: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesee 1 gld. 40 kr. T administraciji prejemati veljil: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr.. za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: S kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1,6. uri popolufine.
Štev. 17(5.
Misli pri volilni mizi.
če ne bo kake posebne nesreče, zbrali se bodo naši kmetski volilci jutri poslednjekrat v Kamniku, na Brdu, v Kranji, Loki, Tržiči, Radovljici in Kranjski gori pri volilni mizi za novo dobo šestih let, da oddajo svoje glasove in ž njimi mandat bodočemu poslancu, kteri jih naj bo zastopal v državnem zboru. Y njegove roke položili bodo narodni trpini upanje, da se bo za njihov blagor potegoval in da po možnosti hudo od njih odvračal. Knez Windischgriitz je tisti mož, ki ima veliko večino zaupanja po Gorenjskem ; skoraj da ni dvojbe, da bo tudi voljen. On bo toraj tisti, na kterega se bo cela Gorenjska z zaupanjem obračala, kakor se je do sedaj obračala na slavnega grofa Hohenwarta. Knez "Windischgriitz skrbel naj bo v zvezi z drugimi poslanci ne samo naše in nam sosednih slovenskih deželii, temveč v zvezi s konservativci in avtonomisti pod vodstvom grofa Hohenwarta za pravične postave v celem cesarstvu. Tako se bode konečno vendar-le pravici ogladila pot tudi v naše pokrajine, kjer je sedaj še vse s trnjem posuto, še vse grapavo. Železni obroč, v kterem bo tudi naš bodoči gorenjski poslanec knez Windischgriitz, bode pač zadosti trden, da z njegovo pomočjo bode se poruvala robida in trnje po našem politično-narodnem polji. Avstrija zarad tega ne pojde na kosce, veliko več: Vtrjena bode, če bode pravična vsem narodom.
Dobro vedoč, da posamični poslanec in naj bi bil veleum najvišje vrste, v državnem zboru nič ne opravi; pač pa se dá mnogo doseči z združeno pomočjo, zdi se nam umestno priliko, ki je kakor nalašč, porabiti, da si olajšamo srce. Z velikim zaupanjem oziral se je naš narod na svoje izvoljence odhajajoče na prvo zasedanje v državni zbor, toda še polovica tistega zaupanja se mu ni vresničila. Kaj pravimo polovica? Ko bi bili le desetino tistega dosegli, bi po naši Dolenjski že zdavnej ropotala železnica!
V Ljubljani, v sredo 5. avgusta 1885.
Radi priznamo, da so naši možje sami na sebi preslabi, ker jih je premalo, da bi na svojo moč opiraje se kaj dosegli. Se ne poslušali bi jih lie pri razkladanji vsega tistega, kar nas boli. Ker so to uvideli, združili so se naši poslanci z ostalimi avstrijskimi Slovani v jedno skupino, kteri so tudi konservativni Nemci pristopili in to je sedaj državnozborska desnica ali samoupravna (avtonomna) stranka. Ona je podobna stroju obstoječemu iz več delov, kterih vsak po svoje pripomore k skupnemu vgodnemu vspehu. Ker Slovenci združeni z drugimi Jugoslovani sedanjo desnico podpirajo, smejo pač zahtevati, da jim za plačo tudi ona svoje pomoči ne odreče. Roka roko umiva, obe pa lice, velja tudi tukaj. Za-našaje se na to, sledili bodemo tudi v novi dobi šestih let s trdnim zaupanjem našim možem v po-slaniški zbornici, zanašaje se, da nam bodo s pomočjo svojih zaveznikov pomagali do tega, kar si že dolgo časa želimo, in sicer želimo, ker živo potrebujemo. Boljše bodočnosti si želimo, sedanjost nas krvavo žuli po vseh stanovih. Naše želje niso obrnjene na kako razkošje, temveč na živo potrebo ter bi jih lahko zjedinili v jednem stavku, ki bi se ob kratkem glasil: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh 1" V tem stavku je vse povedano, ob enem pa razvidno iz njega, da nimamo še tlii z rožicami postlanih.
Hudo, grozno hudo nas tarejo davki in priklade, ki so od leta do leta večji. Da se le-ti odpravijo, odstraniti je treba vzroke, zarad kterih davki vedno rastejo. Preveliko se nam zdi število cesarskih uradnikov po raznih pisarnah. Skoraj povsod dala bi se jih saj tretjina, če ne polovica odbiti, ostalim bi potem ravno prav dela hodilo po 6 do 8 ur na dan, da bi jim ne bilo potreba zbog samega dolgočasa časnikov brati med uradnimi urami. Zato naj se pa v nižjih dveh razredih za marljivo poslovanje primerno plača priboljša.
Cemu je toliko ogromno število stalne vojske, ako so v prijateljski zvezi Avstrija, Nemčija in Rusija? Mar naj bi vsak svoj čas v svojem stanu, ali pri svoji obrti za zaslužek porabil. Kaj pak, da
Letiiiîi XIII.
sama Avstrija ne more razorožiti. Ali večno zatrjevanje in občna želja po mednarodnem miru nima nobenega pravega pomena, če za zatrdovanjem miru ne bode tudi sledilo dejanje.
V današnjem času, ko vse iz cele duše zatrjuje, da uičesar srčneje ne želi, kakor ravno mini, zadostovali bi tako v Avstriji, kakor na Nemškem in v Rusiji le tako zvani vojaški kadri, ki naj bi skrbeli za javni red in mir in pa za izobrazbo reservistov in brambovcev. Ako bi se toraj to državnemu zboru posrečilo, da bi se Evropa razorožila, bi se takoj davki lahko za velik del znižali.
Dalje bi bilo posebno potrebno skrbeti za to, da bi se plačeval davek od borsnih in sploh od denarnih špekulacij. Kdor ima denar naložen na obrestih mora davek plačevati, ter odšteti nekaj tistih krajcarjev, ki jih je za obresti potegnil. Če tudi ne za obresti, trpel je saj za kapital, a ne jedue kapljice potu ni prelil borzijan za svoj velikanski dobiček in bi davka ne plačeval. Kmetu je srajca dan na dan na hrbtu mokra, preden si goldinarje za davek skupaj spravi, postopač borzijan pa brez davka? Oj krivica! Ojstro toraj naj se obdačijo borsni baroni in denarni barantači; to strogo tirja pravica in pamet.
Kmetski domovi naj se oproste groznega dolga, ki sedaj vse ovira in vse duši. Dolg na njih vpisan naj se spremeni v zemljiško rento, ki se bo sčasoma plačevala; dalje naj se pa postavijo meje bodočemu zadolževanju in razkosavanju gruntov. Posebno toplo bi pa poslancem na srce položili skrb, da naj se odpravi državno iztirjevanje zaostalih davkov, za ktere je bilo treba prej skrbeti, ne pa pustiti jih narasti se. Popolnoma napačna je tudi misel, da je za kmeta dobro, če se njegovo zarubljeno blago prav slepo skoraj na pol zastonj ceni in enako tudi tako prodii. Pri lopovskem značaju dandanašnjih ba-rantačev z zemljišči mora kmet in država konec vzeti. Taki ptiči se med seboj pomenijo, da pri dražbi vsi molče in le jeden obeta. Ker nihče „ne da več", ostane takemu goljufu grunt za prav malo
LISTEK.
Kako je postal kralj.
(Francoski spisal P. tVIvoi, prevel A. S.)
Kaki dve milji od la Rochelle razteza se otok: Ele de Re.
Glavno mesto na tem otoku je Št. Martin, ki se odlikuje z lepim pristaniščem in močno citadelo.
V tem prijetnem mestici sedelo je dne 6. jan. 1788 ob 10. uri zvečer krog mize nekoliko podčastnikov polka Anjou v svojih belih suknjah in z na-pudranimi kitami. Precejšnjo število izpraznjenih steklenic na mizi pričalo je, da se sodrugam dobro godi, kljub temu, da se je pravo gostovanje še le pričelo.
Med podčastniki bil je jeden, ki se je od drugih zelo razločeval po svojem važnem zunanjem izgle-danji.
Bil je to mlad mož, star kakih 24 let, ki je v vojaški službi stal že 8 let in se vkljub svoji izredni izobraženosti in zmožnosti ni mogel povspeti, da bi bil povišan. Vladala je takrat doba aristokratskih privilegij, do kterih pa mladi mož ni mogel imeti
nikake pravice, da-si je povsem spadal k višjim stanovom, nego vsi drugi tovariši njegovi.
V onem času poimenovan je bil vsak vojak s priimkom, ki je služil popolnem, mestu njegovega pravega imena. Mladega sergeanta so pa vsi nazi-vali: „Monsieur" — v znamenje, da ga smatrajo za višjega od sebe.
Tik monsieura sedel je podčastnik po imenu Quérin, kojemu so prideli priimek: „Boyan Rouge". Bil je šaljivec celega polka. Osem let je bil starši nego monsieur, kojega ni inače nazival nego „sin moj".
Nakrat Boyan Rouge potegne iz žepa kvarte in dé:
„Hočete li, da vam vganem, kdo bo postal kralj ?"
„Da — da!"
Polkovni šaljivec pomeša karte, izmed njih si izbere dvanajst in jednega kralja, zopet jih pomeša in zamiživši, podil ju vsakemu izmed svojih sodru-gov, naj potegne jedno karto. Ko je porazvrsti, praša:
„Kdo ima kralja?"
„Jaz", odgovori monsieur.
„Toraj — monsieur bo postal kralj, iu v tem se že javlja nebeška pravičnost, — kajti — če po-
stane kralj — mora nas vzdržavati, a v istini — le on ima za to tudi denar."
Vsi se smejo.
Boyan Rouge je pa kar triumfiral :
„Vina sem! Vina na mizo! Mokra mora biti! O, nisem še pri konci s svojim umenjem ; pokazal vam bom še druge reči. Glejte — kralj pije, kralj pije! Vsklikajte vendar z menoj: Slava! Živio ! Kralj pije!"
Vseh polasti se nakrat nek tajni strah. V istini so sumili Boyana Rouge, da umeje čarodejstvo. Nekteri so že vstajali s stolov, starši so se pa pripravljali k odhodu.
Toda Boyan Rouge se jim smeje na vse pre-tege, nalije si zopet kupico ter kriči:
„Na zdravje kralja!"
„Na zdravje kralja!" zagrmi v zboru.
„In zdaj", dé Boyan Rouge, ko hrup nekoliko potihne, „prosim, bodite tiho! Naredite mi v sredi
prostor, postavite mi na desno in levo sveče---
tako — in zdaj čujte in dajte pozor!"
In polkovni šaljivec vzame zopet kvarte v roke, pomeša je, godrnjaje med tem nerazumljive besede.
„Stegni reko, monsieur!"
Monsieur stegne desnico, a bil je zadržati.
Svotico, on pa za to svoje tekmece z nekaj desetaki odškoduje. Drugikrat pride drugi na vrsto ter dela ravno tako. Za to že enkrat povdarjamo: poslanci naši skrbé naj v državnem zboru, da se prepove in odpravi vsaka eksekutivna dražba. (Je ni drugače kupi naj občina posestvo, ki bi imelo iti na kant in dotični kmet bo naj njej dolžnik, dokler si kako ne opomore. Le z javnimi dražbami proč, ki niso za druzega, kakor da se pijavke redé na njih.
Po drugi strani bolé nas pa še vedno stare rane na našem narodnem telesu. Tistega nam še vedno manjka, ki se ravnopravnost imenuje, potem pa beriča, ki bi nemški „Schulverein" pri nas izgnal. Naj se vendar enkrat domačinom v domači deželi prva in edina pravica pripozná! Silno žalostno je pri nas, da se vse najboljše službe tujcem dajejo, domačini pa ostentativno odrivajo, če tudi imajo zasluge, in to še večje kakor tujci. Tako ravna se le pri nas po Slovenskem in to pod vlado, za ktero se mi pulimo!
Sploh in o kratkem rečeno: Naj naši poslanci na to delajo in skrbijo, da se bode XIX. vstavni član pošteno brez zvijač in zadržka pri nas in povsod spolnoval, in — zadovoljni bomo. Manj pa vendar ne moremo tirjati, kakor nam oddelek XIX. ustavnih postav sam obeta in — ponuja. Naj bi šestletna doba letos izvoljenih poslancev nam že zdavnej obljubljeno resnično pridobila!
Vsega tega nam pa naši poslanci sami, se vé, da ne morejo pridobiti, pač pa v zvezi z avto-nomisti, kterih naj se trdno oklenejo, pa naj tudi za to svoje plačilo zahtevajo. Današnji svet je res materijalen. a nespameten je. kdor za druge kostanj iz žrjavice pobira, sam nú-se pa pozabi!
Od kod nejevera?
Vera je človeku prirojena, misel na Boga razvija se pri njem s pametjo vred, ne modroslovci, ne kralj, niti svečenik bi ne mogli človeku vcepiti te misli, da bi ne izhajala sama po sebi iz premišljevanja vstvarjenih reči, njih začetka in konečnega namena vsega vstvarjenega. A teže je odgovoriti na vprašanje: kako postane iz vernega človeka brez-božnik ali nejeverec. Kako mu je mogoče iz pameti izbrisati misel v Boga, ki je z njegovo pametjo tako tesno združena, kakor podoba, ki je steklu v ognji vžgane? Od kod jemlje bogatajec to strašno moč, da Boga taji, in to misel v svojem srci ohrani iu goji, ko se temu upira vendar vsa njegova vera soglasno z nebom in zemljo. Bes, da začetek bre-boštva je težka zagonetka, a ne tako začetek vere. To vprašanje je že davno rešila paganska in krščanska modrost, a modroslovcu gré resno pretresovati od kod nejevera?
Poglejmo najprej, kaj nam zgodovina pové. Do pičice je dognano, da so vsi narodi ob začetku svoje omike verovali v Boga, ki je duh in popolnoma različen od sveta, pozneje so dobivali čutne pojmove o Bogu in zabredli so v panteizem (vse-božanstvo), politeizem (mnogobožtvo) in dualizem, ko so pa prišli do više omike, so začeli tajiti pra-
vega Boga. Sveto pismo to kar naravnost pové, ko pravi: „Ko so se ljudje po vesoljnem potopu razšli po svetu, so bili sicer čedalje umnejši v svetnih rečeh, a zabredli so v malikovanje in nejevero." ... Tako je bilo v Indiji, ko so budisti nastopili v 6. stoletji pr. Kr., tako je bilo na Grškem v dobi ato-mistov in sofistov v 5. stoletji pr. Kr., na Laškem pa v zadnjem stoletji pr. Kr., ko se je zgubilo staro-rimsko življenje. Tedaj ne prvoten stan človeka, marveč spridena civilizacija je vzbudila brez-boštvo starega veka, razširjalo se je pa v ti meri, ko je prodrla ta civilizacija v življenje narodov. Na vrhuncu pa je bilo v prvem stoletji cesarstva.
Še tudi v poznejših stoletjih je cezarizem najbolj razširjal brezboštvo. Tajili so večnega in svetega Boga, a molili za Boga človeka, ki je imel vse slabosti in pregrehe človeške na sebi. Ljudstvo, ki ima živega Boga v svojem srci, ne bode se nikdar tako daleč spozabilo in ponižalo, da bi cesarjem pripisovalo to brezobzirnost brez konca in kraja, kakor da bi bili oni izvor vse pravice.
Cezarizem, a tudi ateizem se ne razvije pri neizobraženih ljudstvih, podlaga mu je neka olika (civilizacija) v življenji. Spačeno modrovanje pa pripravlja ljudi, da Boga tajé in prevračajo nravni red, tako modroslovje samo po sebi nasprotuje in se ujeda, ter se razgublja v nečimerno besedovanje. Ako modrovanje zbega duševne moči in jih dovede do skrajne meje blaznosti, potem je mogoče, Boga tajiti. Druga priprava za tajenje Božje je življenje skoz in skoz sprideno in pokvarjeno. Poglavitno pa do tega dovede nesramno življenje, ki ima misel v Boga za nesramnost. To oboje pa pripelje človeka, da se naravnost Bogu upré, ki ga pozná, a vendar taji. Tako govori namreč apostelj paganov: „Ko so namreč oni (pagani) spoznali Boga, niso ga kot Boga počastili, niti se mu zahvalili." Volja se upira spoznanji in rodi tisto satansko razpoloženje, v kterem se usede ateizem.
Opiraje se na to, tudi razumemo, da ateizem tembolj na-se, čimbolje duh spoznava Boga, kteremu se ravno zoperstavlja.
Stari bogatajci so bili, kakor stari vek sploh, nekako nevedni, niso bili tako sovražni in nestrpni, kakor bogatajci v krščanskem veku, niti tako lahkomiselni in neslani.
Epikurejci in pesniki, ki so pojem o Bogu za-metavali kakti izrodek domišljije, so živeli v miru s paganskim basnoslovjem in so se radi vdeleževali obredov praznoverstva. Ves drugačen je bil ateizem krščanskih stoletij.
Ako zasledujemo zgodovino krščanske civilizacije, moramo čuditi se, kako nepričakovano se prikaže ateizem v družbe, ki je vendar vsa z vero navdana. Tako v 12. stoletji med krivoverci Albigensovci, v 13. stoletji v nevarni okolici, ki je obdajala Miroslava II.
Prav posebno smo pa iznenadjeni, videti kako naglo se je brezboštvo razširilo ob konci srednjega veka v najširših krogih. Ko bi ne vedeli, da je Lucifer vsred nebes hotel Boga tajiti, bi ne mogli razumeti, da se je med krščanskim ljudstvom, kteremu je bil Bog v toliko svetiščih vidljivo ali nevid-ljivo pričujoč, moglo provzdigniti bogatajstvo.
„Nesrečnež! hočeš li vničiti moje čarodejstvo?" klikne Boyau Bouge. „Stegni levo roko!"
Monsieur stori tako. Boyan Rouge razdeli kvarte na tri oddelke ter pokaže na srednjega, rekoč: „Tukaj je tvoja usoda."
Na to pogleda v karte in ves razburjen naglo vsklikne: „Monsieur, ti boš general!"
„.laz — pa — general ! Nu, če bo šlo to tako, kakor dosedaj, trebam v to najmanj štiri in dvajset let."
„Ti boš postal general, pravim ti ; kaj boš pa iz mene naredil?"
„Moj adjutant boš", dé monsieur.
„Dobro. Z jutrajšnim dnevom pričnem se učiti ¿•¡tanja . . . ."
Ju Hoyan Rouge znova kvarte pomeša — a za trenotek strmé pravi:
„Monsieur, ti boš maršal Francoske!"
„Dobro!" odgovori smejé se monsieur. „Potem tebe imenujem za poveljnika generalnega štaba."
„Sprejemam. Z jutrajšnim dnevom počenši uril ee boin v računstvu. — Pozor! Še enkrat poskusim svojo umetnost!"
In zopet pomeša kvarte — pregledava je, toda takrat se je dolgo obotavljal z odgovorom. Konečno zakliče s slovesnim glasom:
„Monsieur! Ti, ki si zdaj podčastnik polka granatnikov Aujou, ti — ti boš kralj! A kaj pa bom jaz?"
„Minister vojstva!"
„Izvrstno! Jaz bom minister vojstva, kakor-šnega doslej ni bilo na svetu, a tebe — tebe naredim za kapitana .... Pardon!" popravlja samemu sebi v razjarjenosti, „hočem te narediti za
kralja, toda ti boš kralj! Živio kralj I"
* *
*
Dogodek ta — kakor omenjeno — vršil se je 1. 1788 dne 6. januvarja. Monsieur trebal je osem let, preden je postal sergeant; v štirih letih bil je polkovnik, čez leto dni general, v sedmih letih na to maršal — sicer ne Francoske, toda maršal francoskega cesarstva; v dveh letih postal je knez, čez štiri leta na to kraljevi princ — in zopet v osmih letih kralj.
V dan 5. februvarja 1. 1818 je bil kronan za kralja Švedske in Norvežke; za mesee dni po kronanji prejel je monsieur — ali vlastito Karol Janez Bernadotte, naslednji dopis:
„Vel i ča n st v o!
Ne bom Vas nazival „Monsieur", kajti to bi bilo zdaj nespodobno; nadejam se, da zadostuje, ako Vas nazivljem: „Veličanstvo!"
Ravno tako smo osupljeni videti, kako robato se je na noge postavilo bogatajstvo v krščanskih stoletjih, posebno pa h konci srednjega veka.
Ko so v dobi preporoda (Renaissance) iz groba vstali rimsko-grški klasiki, lahko se je to porabilo ali za poveličanje krščanske resnice ali tudi za nasprotovanje. Res, da so modrijani humanizma skušali to in ono. Blagi humanizem, kakor so ga gojili Piko iz Mirandale in Marsilij Ficcino v Italiji, Agri-kola in Heggij na Nemškem, spodrinili so duhovi prekucuhi. kteri so, kakor Ulrih Hutten klasično omiko porabili za boj proti cerkvi.
Njih duh se je vzdigoval zoper čeznaravne misli v krščanstvu in zato so bili ti možje slepi zoper lepo spričevanje naravnega spoznanja o Bogu, ki so nahajali v paganskih spisih. A toliko zlovoljuejši so razlagali vse, kar jim je ponujala klasična literatura za zasramovanje vere.
Pomnimo tudi silovitost, s ktero si bogatajstvo v sredi krščanske družbe hoče pridobiti praktično veljavo. V paganstvu je bogatajstvo lahko teoretično životarilo. Poganske šege ga niso motile. Ni bilo cerkve, ki bi opominjala duhove na pekel in sodbo. Ateizem v krščanstvu mora pa prevreči se v opozicijo. Mora bojevati se zoper nrav, postavodajo in državopravni red, ker vsemu temu je hud nasprotnik.
Ni dvomiti, ateizem Evrope je izrastel v sredi krščanske, t. j. katoliške družbe tako nepričakovan robat in silovit, da ni bil tak v poganstvu, a tudi ne pri ljudstvih, ki so pozneje od prave vere odpadli. Večkrat so krivdo tega pripisovali katoliški cerkvi. Protestantje radi kažejo in trde, da iz kato-ličanstva izvira ateizem in revulucija. Posebno pa pravijo, da so papeži in duhovni mnogo zadolžili pri tem. Brez krivice posamezni niso, to je res. Posvetno življenje mnogih izmed više duhovščine v preporodni dobi je pospešilo razdejanje vere in spri-denost življenja. Vsak greh učenikov in pastirjev krščanskega Ijndstva tako rekoč pospešuje nejevero in bogatajstvo; v daljnem smislu je z vsakim človeškim grehom tako. Vse kaj druzega pa je, ako se katoliška cerkev in cerkvena vlada, ktero je Bog postavil, da čuje nad vernim ljudstvom, tega obdolži. Le zaslepljen fanatizem se more kaj tacega izmisliti.
Ne cerkvena veljava, marveč le nepokorščina do nje in upor zoper katoliško cerkev je izgovor modernemu ateizmu. Da se je ta opozicija tako, nenadoma vzdignila, da je postala tako robata in silovita, je mogoče le tedaj, dokler je krščanska vera trdna. Revolucija brezverskega ljudstva nikoli ne sega tako globoko, kakor vernega ljudstva. Kajti una ostane le na površji, zadovoli se, ako doseže kaj gmotnega. Pri ljudstvih prešinjenih po katoliški veri je revolucionarna moč toliko globokejša, ker najde več upora.
Gibanja reformacije nam pričajo o tem. Morda je presmešno, a resnično je vendar, le katoliška ljudstva je bilo mogoče tako globoko pretresti, da se reformacija tako dolgo obdrži. Protestantizem je svojo moč, s ktero je verski red v cerkvi razdejal, najdel pri narodih, ktere je upregel v svoj voz. Ta moč peša, kolikor dalje je od svojega izvora, s to pa zginja revolucionarna eneržija protestantovskih
Stvoril sem Vas generala in jaz imel bi postati Vaš adjutant, toda ostal sem sergeant, a zgubil oko.
Stvoril sem Vas maršala, a jaz imel bi bil postati poveljnik generalnega štaba; ali ostal sem sergeant, glava mi je bila skoro prekljana in zgubil sem drugo oko.
Naredil sem Vas za kralja iu imel bi bil postati minister vojne; toda jaz ostal sem sergeant in vrhu tega še v pokoji s penzijo 250 frankov; naj dodam k temu še 150 frankov na zaslužni križec, je vkupe 400 frankov.
Vprašam toraj, Veličanstvo, ali jo to pravičnost, če nebesa tako nejednako deló svoje darove ?
Prosim, izrazite kraljici moje spoštovanje; da-si je ne poznam, jo vendar ljubim, ker je soproga mojega ljubljenca.
Podpisujem se v vdanosti Vaš
Quérin, nazivan Boyan Rouge,
podčastnik v pokoji."
Za nekoliko tednov prejel je Quérin od švedskega kralja 1800 frankov penzije.
ljudstev. Iz tega se tudi dil razlagati, zakaj se dandanes revolueijonarno brezboštvo najhuje v katoliških deželah.	(Konee Prih->
Politični pregled.
V Ljubljani, 5. avgusta.
Notranje dežele.
V Budejovicah na Češkem posvečevali bodo jutri 6. t. m. novega škofa dr. Martina Riho. K tej slovesnosti prišli bodo češki metropolit in nadškof v Pragi, grof Frane Schonborn, z škofi Kraljevo-graškim in Litomefickim. Nadškof Schonborn si pač pred dvema letoma, kedar je sam nastopal prestol škofije Budejoviške, ni mislil, da bode za ravno to mesto dve leti kasneje, t. j. letos on sam druzega škofa posvečeval. Dve leti, kajne da je to vrlo malo časa in vendar ste zadostovali, da ste mu nakopali sovraštvo ondašnjih Veliko-nemcev na glavo. Taisti so mu tudi sedaj v svojem listu „Kreisblatt" poskušali dati nekaj lepih naukov na pot, kako naj se vede kot nadškof. Tii pač ni treba nobenega nauka. Če hoče, da bo Veliko-nemcem vstregel, mu pač druzega treba ni, kakor svoje dolžnosti zanemarjati in pa Cehom krivičen postati. Takoj bi mu vsi pete lizali. Ker je pa grof Schonborn v Budejovicah bil enako pravičen Čehom, kakor Nemcem, za to pa toliko jeze v Izraelu.
Pisali smo pred nekaj tedni, da so si Madjari in Rumunci že zopet v laseh. Na 21. junija je bilo, ko je neka rumunska patrola zašla na ogersko zemljo in si je ondi po krivici prilastila celo čredo ovac, ktere je s seboj vzela. Drugo jutro sta ravno tiste ovce zopet na ogerski zemlji pasla dva rumunska vojaka. Prišlo je nekaj ogerskih financarjev pod vodstvom svojega predstojnika, ki so ovce in oba Rumunca vjeli in pred sodnika peljali. Ovce so se izročile pravemu gospodarju, Rumunca pa v luknjo. Nek tretji Rumunec, ki je bil ondi v obližji, vstrelil je za ogerskimi financarji, le-ti pa nazaj nanj. Vsako daljše streljanje prepovedal je vodnik. Zaprta Rumunca so čez nekaj dni zaslišali, potem so ju pa spustili. To je dogodek sam na sebi, kakor ste ga obe vladi ogrska in rumunska priznali ter podpisali. Nasledkov ne bo imel nikakih; napačno bi pa prav nič ne bilo, če bi se vsled tega sklenilo med Ogrsko in Rumunijo državno mejo na tak način potegniti, da bi jc Valah lahko spoznal. Kitajci so okoli svojega cesarstva zid potegnili, Madjari in Rumunci naj si pa ali grajo postavijo ali pa naj jarke skop-ljejo, kar bi posebno na močvirnem svetu ugajalo. Lansko leto bile so sitnosti zarad meje med romunskimi in ogerskimi mejnimi stražniki in letos so pa že zopet. To je vendar že preneumno! Mnogo me-jašev ima Avstrija na okoli in okoli, toda takih pa nikjer, kakor so Rumunci.
Vitanje države.
Novodobna olika, ki seje po raznih zbornicah v tem kazati jela, da so poslanci jeli med seboj rokave vihati in pesti krčiti, pokazala se je še tudi na Grškem. V Atenah imeli so nedavno sejo pri 36stopni vročini po Celziju. Seja trajala je že dolgo časa, do 10. ure zvečer in tedaj so hoteli že užitnino od vina prerešetati in dognati. Poslanec Eutaxis, ki med opozicijo sedi, predlagal je, da naj se ta imenitna točka preloži na drugi dan; poslanci so danes že trudni in se ne morejo več razprave vdeležiti. Poslanec Korizis, član večine, dvigne se takoj veličastno, rekoč: „Vi ne morete več delati, če ste pijani, idite in na metlo zapiskajte!" Ko Eutaxis na to silno nevoljen in z zaničevanjem odgovori, da tako govoriti je le blazen človek v stani, napravil se je takoj silen šuuder. 30 do 40 članov od večine planilo je s palicami proti Eutaxisu in so ga jeli strojiti prav po pastirsko. Napadenemu druzega ni ostajalo, kakor da je naše kmetiške fante posnemati jel; za stol je namreč zagrabil in si je s tistim grbo branil. Predsedniku se je še le čez dolgo časa posrečilo mir napraviti, na kar je Eutaxis a na red poklical! Seja je trajala potem še do 3/4 na 1. uro po polunoči. To so pa res delavni možje, današnji Atenci, da bi jih človek le kar občudoval. Poleg tega pokazali so pa Atenci sredstvo okrep-čanja, kedar že Človek veselja nima do kake reči, s čim da se mora namazati vtrujeno telo, da duh zopet voljan postane! Do sedaj res nismo vedeli, da je leskovo olje tudi v državnem zboru dobro!
Na Nemškem so francosko politiko jeli jako postrani gledati in je „N. Allg. Ztg." do dobrega prepričana, „da bodo Francozje prvo priliko porabili, ter sami ali v zvezi s kom drugim po Nemcih vda-rili, samo da se jim ponudi. Če bi kaj takega ne nameravali, čemu pa potem kopičijo svoje konjike ob nemški meji, čemu pa jih potem še pomnožiti hočejo? Kako sovražnega duha je vsa politika francoskih državnikov in višjih častnikov in kako miroljubna pa naša (nemška)! Vedno smo si prizadevali in vso svojo pozornost smo na to obračali, da bi se s Francozi spravili, da bi kolikor mogoče v prijaznosti ž njimi živeli; vse naše prizadevanje v tem smislu pokazalo so je nevspešno. Z našo politiko nasproti Francozom nismo imeli sreče! Ali ni toraj opravičen strah, da Francozi le ugodnega trenutka čakajo, da nas bodo napadli. Poznamo njihovo časti-
hlepnost in strast, ki jih vedno do maščevanja žene: oprti na to se pač ne motimo, ako trdimo, da Francozje nemškega prijateljstva ne cenijo više, kakor so ga pred 200 leti cenili?" Bismarkov organ se prav nič ne moti. Radikalna stranka na Francoskem je vsa tega mnenja, kakor njen pristaš Clemenceau, ki je nedavno v svojem govoru v Bordó povdarjal, da mora francoska pred vsem za to skrbeti, da bo v Evropi smodnik vedno na suhem imela.
Na telesu angleškega naroda v Londonu pokazala se je silno nagnjusna rana, ki je živa priča velike spridenosti glede javne nravnosti, posebno med joljšimi stanovi. Časnik „Pall Mali Gazette" jel jo je odkrivati; polagoma sicer, toda s tolikošno brezobzirnostjo, da so se lordje, grofje, škofje in drugi, ki imajo glede javne nravnosti kaj govoriti, kar spogledovali. Saj ni mogoče kaj takega pri nas, ki z biblijo v roki spat hodimo in z biblijo v roki vstajamo! Angleži so bili v svoji farizejski prevzetnosti do sedaj navajeni na ves svet z nekakim pomilovanjem ozirati se zarad njegove velike pregrešnosti. Le London jim je bil svetišče božje, kjer je sploh ni najti pregrešne dlake! Na, kar trešči „Pall Mali Gazette" s svojimi objavami, kaj da se v Londonu v tako zvanih boljših krogih godi; kako da se je ondi vganjala nesramna trgovina z nedolžnimi deklicami po 12, 13 in 14 let starimi, pri kterih so lordski pohotniki peklenske svoje strasti pasli. V roke so jim tiste deklice pripravljali večinoma zdravniki in babice, ki so jih deloma z darili, deloma z lepimi obljubami v peklenske brloge nalašč za to pripravljene vabili. Število takih oskrunjenih otrok, ki so komaj 13. leto dopolnili, presega 50 tisoč, razburjenost pa presega vse meje, ki se je priprostega prebivalstva zarad tega polastila. „Pali Mali Gazette" je to objavila iz dobrega namena, da se bodo v bodočnosti vsaj nedolžni otroci obvarovali pred posilstvom, če visoka vlada že trgovine z odraščenim ženskim spolom neče vstaviti. Kar je omenjeni list nameraval, bo tudi dosegel, kajti škofje in drugi sodniki stopili so skupaj, ter se je stvar pod njihovem nadzorovanjem preiskavala; le-ti možje sami priznajo resničnost njeno, če tudi se v podrobnosti dokaza niso spuščali. Kljubu temu pa dotičnim po-hotnikom niti do živega ne morejo, ker angleška postava ženskemu spolu s 13. letom že možitev dovoljuje. Pač pa mislijo to postavo sedaj prenarediti za 18. leto, kar je angleškemu podnebju mnogo bolj prikladno, kakor pa 13., ko je človek še več nego na pol otrok. Da se postava ne bo zavlekla, objavila je „Gazette" grdobije, ki se na njeni podlagi do sedaj gode.
Transvalska republikam južni Afriki prišla je na kant in mora bankerot napovedati, ker pustolovski Bojerci nimajo nikjer toliko zaupanja, da bi na posodo dobili, kar potrebujejo. Ce bi bili tisti pustolovci z Angleži prijatelji, ¿i jim pač ne bilo treba na boben priti, tako jim pa druzega ne kaže. Transvalska republika ni še stara. Bojerci so jo osnovali za-se, kedar so Angleži ob Kapu odpravili sužnjištvo. Kupčija s sužnjimi in lov črnuhov všeč jim je bil mnogo bolj kakor pa plug, matika in lopata. Vidoč, da z Angleži več ne bo mogoče shajati, odrinili so nekoliko više od juga ter so si ustanovili svojo državo, v kteri so zopet po svoji volji črne lovili in za sužnje prodajali. Da pa vsaka reč le en čas trpi, to je že Kranjec Francozu povedal zibaje ga. Tudi Gulukafrom, najbližjim sosedom Transvalskim se je že preneumno zdelo še dalje mirno gledati, kako da so jim Bojerski pustolovci otroke in mladeniče lovili in vasi, t. j. njihove brloge pokončavali. Dvignili so se nad nje in tako bi jih bili zdelali, da bi niti poznati ne bilo, kje da je nesramni beli rod robskih tiranov živel, ko bi Bojerci ne bili Angležev na pomoč poklicali. Le-ti so zasadili v Transvalu svojo zastavo in od tedaj imeli so tudi s Culukafri zopet opraviti. Saj je še znano kaj so imeli Angleži potem s kraljem Cete-wayem opraviti, kako so ga po svetu vlačili; konečno je pa vendar v svoji domovini sklenil nemirno življenje svoje. Takoj na to so se pa iz gole hvaležnosti Bojerci zopet proti Angležem dvignili in so jih nekaj tudi potolkli, na kar so mir sklenili in republiko zopet za samo svojo proglasili. Kar tako se Angleži tudi niso dali vgnati ter so konečne Bo-jerce prisilili, da so se iz Bečuvane v Transval umaknili in pa sv. Lucijski zaliv so jim Angleži vzeli. S tem so jim pot na morje zaprli in to jih bo tudi v trgovini s sužnjimi jako oviralo.
Izvirni dopisi.
Iz Motnika, 3. avgusta. Pretekli teden se je par dni v naši dolini mudil gosp Janez Graus, c. kr. konservator za Štirsko, docent za cerkveno umetnost v Graški duhovnišnici. Povsod najde njegovo strokovnjaško oko med sicer malocenjenimi, že med staro šaro zaverženimi rečmi, kako starinsko posebnost in znamenitost. Povsod ve dati navod, kako bi se to ali uno vredilo ali prenovilo popolno po cerkvenih obrednih zaukazih ali po čisto umetnem cerkvenem slogu, na pr.: Kako naj svečniki stoje na posebnem nekoliko zvekšanim podnožji, ne na golem oltarji, kako naj bodo spovednice narejene
in kje naj se postavijo itd. — Prav dopadlo mu je 8 mesingastih svečnikov v Motniški farni cerkvi iz 16. stoletja, in dve stari monštranci, ena Motniška, ctera je v nekterih delih po mnenji strokovnjaka iz 16. stoletja, druga Spitalska, pri kteri je razločil tri dobe. Obe je fotografiral, kakor tudi Motniški trg in Špitalsko okolico.
Tretji dan je šel čez hrib (Slap) v Gornjigrad, cjer je očrt velikanske cerkve natanko izmeril, jo znotraj in zunaj fotografiral in mnogo dragocenih starin zapazil, med njimi ostanke nekih starih „re-lifov" iz prejšnje cerkve, neko staro že zavrženo kadilnico, več starih v zunanjo cerkveno steno vzidanih spominkov itd. Zvonik je po njegovih mislih še iz dobe pravega romanskega (predgotičnega) sloga, kar spodnje majhne line pričajo. Cerkev pač kaže že poznejši barokni slog, kajti je iz preteklega stoletja. O slikovanji cerkvenih sten in stropa v prez-biteriji se ni kaj povoljno izrazil. Največji zaklad cerkve se mu je zdelo 6 altarnih slik slavnega Kremserschmida. V srce pa ga je zabolelo videti, da so poznejši slikarji se predrznih dvoje omenjenih slik s svojim prenovljenjem kvariti.
Od tod je drugo jutro obiskal slavno božjo pot sv. Frančiška Ksav. na Straškem griču, (ktere zgodovina se nahaja lepo popisana v Drobt. 1857). Občudoval je dragocenosti cerkvene zakladnice, med kterimi se uaha)ajo nektere posebno umotvorne vrednosti. Obžaloval je, da silno umetnih „relifov" nekega kelha in patene zavoljo bliščobe zlata in ker so premajhni, s svojo fotografično pripravo ni mogel fotografirati. Razločil je na omenjenem kelhu drobni napis: „R. J. Auguste f." Pravi, da v Augsburgu so bili nekdaj najbolj sloveči umetni zlatarji, med kterimi je slovela Jamnicer-jeva rodovina. Meni, da bi se iz grbov, ki so tudi vdolbljeni, s pomočjo do-tičnih knjig zamoglo najti ime darovalca. Fotografiral pa je cerkev in monštranco.
Od tod se je podal v Ljubno, kjer se le v zunanjem še nekoliko poznil nekdanji gotiški slog cerkve. Tudi sloveča monštranca je iz poznejše gotične dobe in najdel je na nji še marsiktere re-naisansne dodatke. Prekrasni Ljubenski trg je od dveh strani fotografiral. Ko je v Razmirji na poštni voz čakal, je še tamošnjo podružnico ogledal, fotografiral in zmeril, ktera je iz pozneje gotike. Opozoril je tudi ljudi, da naj ne zavržejo neke stare kadilnice in predaltarske svetilnice, ki imajo starinsko vrednost.
Škoda, da se je gospodu tako močno nazaj v Gradec mudilo, da ni mogel obiskati Nazareta, čegar lega mu je posebno dopadala, Oljske gore, Petrove itd. Upajmo, da bo še večkrat Slovensko obiskal ter nas opozoril na marsiktere imenitnosti v starinskem in umotvorskem oziru, koje bi sicer zarad naše nevednosti morda konec vzele.
Bil je popred namenjen romati v letošnjih počitnicah v Lourdes in med potjo obiskati umetniške in starinske spominke, ki se nahajajo v obilnem številu v južnih krajih Francoskega, potem prestopiti na Španjsko, tudi tam ogledati cerkvene in umetnijske znamenitosti. Pa zarad kolere je moral to potovanje preložiti na pozneji bolj ugodni čas.
Domače novice.
(Mestne seje) včeraj zvečer vdeležilo se je 21 odbornikov. Predsedoval je župan g. G ras se 11 i. Verifikatorja protokolov bila sta odbornika gg. G e b a in Skrb i n ec.
Po županovi opombi prebere zapisnikar dopis c. kr. dež. šolskega sveta mestnemu magistratu glede vpleljave slovenščine za obligatni učni predmet na c. k. realki. C. kr. deželni šolski svet je namreč vpeljavo slovenščine za obligatni učni predmet za vse učence na tukajšni veliki realki iz stvarnih in praktičnih vzrokov zavrgel, pa tudi učiteljstvo te srednje šole izreklo se je proti vpeljavi. Dopis se vzame na znanje.
M. o. g. Murnik sporoča v imenu stavbnega odseka o javni dražbi pri oddaji zgradbe kanala na Poljanski cesti ter priporoča, da bi se za-njo določeni znesek s 3235 gld. 14 kr. sprejel. Zgradbo bi prevzelo kranjsko stavbeno društvo.
M. o. g. Ledenik predlaga, da naj se omenjeni kanal raztegne do poslopja kmetijske družbe na Spodnjih Poljanah. Oba predloga sta se sprejela s povdarkom nujnosti.
M. o. g. dr. Bleivveis vitez Trsteniški
sporoča v imenu redarstvenega odseka o zgradbi mestne bolnišnice za nalezljive bolezni, ki bi se rabila ob času kužnih bolezni. Tista bolnišnica naj bi se stavila za južnim kolodvorom ob Kladezni cesti blizo luteranskega pokopališča. Svet bi se moral kupiti, denar pa iz mestnega posojila vzeti in to v okroglem številu 25.000 gld. Ta svota naj bi se djala na 5°/0, amortizacija vplačevala naj bi se pa iz dohodkov, ki bi jih poslopje v zdravih letih donašalo. Porabiti bi se dalo jako ugodno za vojaška stanovanja ob času velikih vojaških vaj. Zgradba morala bi biti solidna iu naj se še letos razpiše, mestnemu magistratu naj se pa naroči, da o vspehu dotičnega razpisa mestemu odboru še letos sporoča.
(Konec prih.)
(Nova mera in vaga pa c. kr. finančno ravnateljstvo.) Današnja „L. Ztg." ima razglas slavnega predsestva c. kr. finančnega ravnateljstva za Kranjsko od dne 31. julija t. 1. št. 7673, v kterem c. k. urad razpisuje — ofert za 131 dunajskih sežnjev drv v dolžini po 22 dunajskih palcev. Ali ni znano slavnemu uradu — da je že od 1875. 1. po vsem avstrijskem cesarstvu vpeljana nova mera in uteži. Radovedni smo jako, če se bode tudi me-rosodni komisijon v dotični urad podal, stari seženj ali klaitro konliskovat.
(Nedeljsko praznovanje.) Postava o nedeljskem praznovanji je nejasna, kakor so postave sploh in že sedaj se je pokazala potreba, da jo bo moral minister pojasnjevati. Tako n. pr. napovedano je pojasnilo, da bodo tisti trgovci, ki poleg manufaktur-nega hlaga prodajajo tudi živež, v nedeljo po 12. uri smeli le živež prodajati. Krošnjarjem se pa po-hišna prodaja ne bo zabranila, če tudi si jo trgovci iz srca žele. Vzrok temu je menda obrtna postava in bi se dotična prepoved le mogla vpeljati na podlagi spremembe krošnjarske postave. Stacune bodo morali po 12. uri vsi zaprte imeti, ki ne prodajajo živeža, naj delajo s pomočniki ali pa sami.
(Dež), kterega nikoii nismo mogli pričakati, jel je sedaj prav pridno hoditi; tudi nekoliko po-grmi in pobliska se rado. Najugodneje so gromu in blisku zjutranje ure, kedar začne petelin peti. Dež z hudo uro imeli so tudi v Pragi, v Bregenci na Predarlskem, v Ischlu, v Zagrebu, v Trstu, v Gorici, na Adriji sploh, v Celovcu in na Dunaji. Kljubu temu je pa povsod še silna soparica, ki človeku pot pri najmanjših luknjicah venkaj stiska.
(Toča) šla je v nedeljo po Istri okoli Rovinja. Prebivalci se ne spominjajo, da bi bili že kedaj tako debelo videli. Vse, čisto vse zbila jim je v tla. Grozdje je za tri leta popolnoma vničeno. Ubogi narod, kaj bo s tabo!
(Tretja doba porotnih obravnav) se bliža. Predsedoval ji bo v Ljubljani c. kr. deželne nadsod-nije sovetnik, g. Franc Kočevar, namestnika sta mu imenovana sodnijska sovetnika gg. Zhuber in Ravnikar. — V Novem mestu bode predsedoval ondašnje c. kr. okrožne sodnije predsednik gosp. Jevn i kar, namestnik mu bode pa sodnijski sovetnik dr. Vojska.
(Poročil) se je danes na Vrhniki g. Vinko Majdič, posestnik mlina v Kranji, z gospodičino Kotnikovo iz Verda, hčerko ondašnjega posestnika tovarne.
(Učiteljske službe) so razpisane na trirazrednih trgovskih šolah, ki se bodo iz novega vstanovile v Banjaluki, Brčki in Mostarji. Dotične službe imajo značaj služeb na meščanskih šolah in to po jedna za matematično-tehnično stroko in po jedna za jezikovno-zgodovinsko. Na trgovinski šoli v Dol. Tuzli razpisana je pa jedna služba za jezikovno-zgodovinsko in jedna za prirodoslovno stroko. Plače so: 800 gld. na leto, 200 gld. stanarine in 200 gld. doklade, skupaj 1200 gld. Zahteva se popolno znanje hrvatsko-srbskega jezika v pismu in besedi iu sploh sposobnost za mestjanske šole. Prošnje do 15. avgusta deželni vladi za Bosno in Hercegino.
(Služba jedne učiteljice) v Kranji je razpisana z letno plačo 450., oziroma le 400 gld. Prošnje do 20. avgusta c. kr. okrajnemu šolskemu svetu.
Razne reči.
— Ženska z mrtvaško glavo in pa morska kača, to ste Vam dve prikazni, ki že več let po Evropi strašite. Prvo videli so v tridesetletji na Dunaji in se je pozneje mnogo romanov o taisti pisalo; morsko kačo pa mornarji tu pa tam na
morji zagledajo, kako se vije in mota med gibčnem valovjem. Minuli teden je bilo na Dunaji v IX. okraji, Servitske ulice 8, tako piše „111. Wr. Extra-blatf, ko se pripelje pred prodajalnico juvelirja Turner j a voz. Iz njega vstopi imenitna žena, ki je imela obraz z gosto tanjčico zavit, kar se je ob tej vročini vsakemu jako čudno zdelo. Z gospo vred uapoluila se je prodajaluica takoj z močno moškovo vonjavo. Zlatar je bil nekoliko nevoljen sam pri sebi, ker se je hotel ravno na sprehod podati, vendar pa je z vso ljubeznjivostjo vprašal, česa da gospa želi. Zahtevala je boljše vrste krasotičja. Govorila je s hripavim in slabim glasom še bolj slabo nemščino. Izbrala si je zapetnico za 105 gld. Da bi jo pa še bolj natanko ogledala, obrne se proti luči in ker je bil zavoj na obrazu na poti, ga nekoliko porablja in odrine. Nehote se ji pa zavoj popolnoma odveže in grozno je bilo, kar je zlatar sedaj videl, — le jeden trenutek sicer, kajti v drugem se je že nezavesten zgrudil. v Prav prava mrtvaška glava zijala mu je nasproti. Žena namreč imela je obraz, ki je bil ves mrtvaški glavi podoben. Oči so bile skrite v velikih globokih votlinah, kosti na licih štrlele so ji venkaj, nosu ni imela nič in kože vsaj na prvi pogled tudi nič! Joj meni, to vendar ne more človeška glava biti? Zlatar sicer ni bil dolgo v nezavesti, kajti ko se je zbudil, grozne gospe že ni bilo nikjer več, pri njem pa je bil njegov sosed, ki ga je z vodo močil. Omenjene zapetmce tudi ni bilo, pač pa je ležalo ondi 105 gld. Žena z mrtvaško glavo je v resnici minuli teden z njeno materjo na Dunaj prišla, kjer ste se v nekem hotelu v IV. okraji naselili. Ona je hči jako imenitne laške družine, ki ima na Dunaji sorodnike. Stara je 17 let in je že od rojstva taka. To bode zopet nekaj za romanopisce in časnikarje! Koliko je na tem resnice ali domišljije, se bode pokazalo, tako gotovo ni, kakor se sedaj v prvem trenutku poroča.
Telegrami.
London, 5. avgusta. V gorenji zbornici rekel je Salisbury, da se Rusija in Angleška trdno držite, kar je Rusija z CHadstonom sklenila. Razlika je edino le v točki Zulfikarski. Pogodba z emirjem bi bila brez pomena. Pišinska dolina ni eniirjeva, pač pa angleška lastnina in jo tudi že v angleških rokah; posadka ondi se bo še pomnožila. Vlada ni hotla povedati, kaj bi se v bodočnosti še vse lahko zgodilo. Za sedaj misli po vseh tistih stališčih emirja, ki nimajo nikakega stra-tegičnega pomena, vojakov na opazovanje nastaviti. Wolf odpotoval bo konec tedna v Carigrad in so bo memogrede tri dni na Dunaji pomudil.
London, 5. avgusta. Reuterjevemu uradu sporoča se . iz Teherana 4. avgusta, da pisma iz Sarakhsa prinašajo novico: v Zulfikarskem prelazu se bode afganska posadka pomnožila. Ker se je govorilo, da se afganska vojska zbira okoli Pendjeha, poslali so Rusi takoj nekaj svojih ljudi ruski posadki ondi na pomoč.
Madrid, 4. avgusta. Včeraj jo na celem Španjskem 500 ljudi več pomrlo za kolero, kakor druge dni. Silni viharji bolezen oči-vidno pospešujejo. Ljudje beže na vse kraje.
g), oo
„ 30 „ 85 „ 55
60
"
93 91 45
Ounajgka borza
(Telegrafično poročilo.) 5. avgusta.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka)	82 gl. 60 kr.
Sreberna „ 5% „ 100 „ (s 16% davka)	83
4% avstr. zlata renta, davka prosta . .	108 Papirna renta, davka prosta . . .99
Akcije avstr.-ogerske banke . .	874
Kreditne akcije......282
London.......125
Srebro ..............—
Francoski napoleond......9
Ces. cekini ......	5
Nemške marke ..... .	61
T u j c i.
3. avgusta.
Pri Maliču: Aleks. Kune, c. k. častnik, z Dunaja. — Rosenplanter, trg. pot., z Dunaja. — Weissmaier, zasebnica, iz Judenburga. — Jasko, lesni trg., iz Trsta. — Arko, župnik, z Gorenjskega. — Zupane, kaplan, iz Radolice.
Pri Slonu: Leon Nagy, trg. pot., iz Leipziga. — M. Contoumey, doktor prava, z Dunaja. — Contoumey, zasebnica, z družino, iz Trsta. — Konrad Exner, trgovec, iz Trsta. — Kajetan Unger, trgovec, iz Gradca. — F. Močnaj, pos. hotela, iz Banjaluke. — Franc Peče, trgovec, s hčerjo, iz Starega trga. — Janez Potočnik, uradnik, iz Trebnjega.
Pri Tavčarji: Franc ltohde, trg. pot., iz Berolina. — Frane Majdič in Janez Zupan, profesorja, iz Zagreba. — A. Klobučar, c. k. sodn. pristav, iz Ptuja. — Engclbert J&ger, zasebnik, s Štajarskega.
Pri Jasnem kolodvora: Ljudevit Kaiser, trg. pot., iz Wittena. — Julij Ellinger, trg- pot., iz Brna. — Jurij Titz,
c. k. policijski uradnik, iz Trsta. — Jaroslav Peške, o. kr. telegr. uradnik, iz Trsta. — H. Mattersdorfer, s soprogo, iz Ljubljano.
Pri Avstrijskem earu: Janez Stross, trg. pot., iz Prage. — Anton Šebat, dijak, iz Celja. — Janez Šusteršič, zasebnik, iz Železnikov. — Anton Cinnan, učitelj, iz Poljan.
Umrli so:
30.	julija. Janez Turk, strojarjev sin, 2>/j leta, sv. Petra nasip št. 65, Bronchitis.
31.	julija. Emil Kratoehvil, uradnikov sin, 7 mes., Poljanska cesta št. 35, božjast.
Slia cerkniška is orgfanh
na Homcu
je izpraznjena in se zamore takoj nastopiti. Prihodkov v denarji in bili okoli 200 gl. Prosilci naj se izkažejo s spričevali zmožnosti in nravnosti cerkvenemu predstojništvu v osmih dneh. Rokodelci imajo prednost.
Cerkveno predstojništvo na Homcu.
(1)	Ant. Lušin, župnik.
Lekarna Trnkoczy-ja,
zraven rotovža v Ljubljani,
priporoča in razpošilja s poštnim povzetjem
Marijaeeljske kapljice
za želodec,
kterim se ima na tisoče ljudi zahvaliti za zdravje, imajo izvrsten vspeh pri vseh boleznih v želodcu in so neprekosljivo sredstvo zoper: lnankanje slasti pri jedi, slab želodec, unik, vetrove, koliko, zlatenico, bljuvanje, glavobol, krč v želodcu, bitje srca, zaba-sanjc, gliste, bolezni na vranici, na jetrih in zoper zlato žilo. 1 Steklenica velja 20 kr., 1 tucat 2 gl., 5 tueatov samo 8 gold.
Svarilo! Opozarjamo, da se tiste istiuite Ma-rijaceljske kapljiee dobivajo samo v lekarni pri ,Samorogu'
zraven rotovža na Mestnem trgu Truk<5czy-ju. Razpošiljava se le
HELLER TROPFEN
NUR ECHT BEI
APOTHEKER TRNKOCZY] LfllBACH 1 STÜCK zo.
v Ljubljani pri U. pl.
jeden tucat.
Cvet zoper trganje
po dr. Maliču,
je odločno najboljše zdravilo zoper profili ter revmaiizem, trganje po udili, bolečine o križi ter živcih, oteklino, otrpnete ude in kite itd., malo časa če se rabi, pa mine popolnem trganje, kar dokazuje obilno zahval. Zahteva naj se samo „cvetu zoper trganje po dr. Maličuu z zraven stoječim znamenjem; 1 stekl. 50 kr.
Gospodu Trnkoczjju, lekarju v Ljubljani.
Moja mati so na protinski bolezni na nogi silno trpeli in razna domača zdravila brezvspešno rabili. Ko je pa bolezen čedalje hujša prihajala in vže več dni niso mogli stopiti na nogo, spomnim se na Vaš dr. Maličev protinski cvet za 50 kr. ter si ga nemudoma naročim. in res, imel je čudovit vspeh, da so se po kratki rabi tega zdravila oprostili mučnih bolečin. S popolnim prepričanjem priznavam toraj dr. Maličev protinski cvet kot izvrstno zdravilo in ga vsakemu bolniku v jednaki bolezni priporočam. Vaši blagorodnosti pa izrekam najprisrčnišo zahvalo, zvsem spoštovanjem vdani
Franc Jug,
(6)	posestnik v Šmarji p. Celji.
1SK1,
izboren zoper kašelj, hripavost, vratobol, prsne in pljučne bolečine; 1 stekl. 56 kr. Koristnejši nego vsi v trgovini se nahajajoči soki in siropi.
Pomuhlj evo (Dorscli)
najboljše vrste, izborno zoper brainore, pljučnico, kožne izpustke in bezgavne otekline. 1 stekl. 00 kr.
Salieilna ustna voda,
aromatična, vpliva oživljajoče, /apreči pokončanje
zob in odpravi slab duh iz ust. 1 steklenica 50 kr.
Kričistilne krogljice,
c. k. priv.,
ne smele bi se v nijedneiu gospodinjstvu pogrešati m so se vže tisočkrat sijajno osvedočile pri zabasanji človeškega telesa, glavobolu, otrpnjenih udih, skaženem želodcu, jetrnih in obistnih boleznih, v škatljah a 21 kr.; jeden zavoj s 6 škatljami 1 gld. 5 kr. Razpošiljava se s pošto najmanj jeden zavoj.
g^T Izvrstna homeopatična zdravila se pri nas zmirom frišne dobivajo.
Naročila s dežele isvrše se talcoj
v lekarni Triik<>czy-ja
zraven rotovža v Ljubljani.