1927 GOS&OtoMM St.17. Planina Pečana. (Iz Selo nad Škof jo Loko.) Radi izkoriščanja te palnine, ki je last verskega zaklada in pod upravo države, so nastala nasprotja med živinorejci iz Selške doline in iz Bohinja. Pred vojno je državna gozdna uprava dajala to planino v najem posameznikom iz Selške doline, ki so potem jemali živino na planino od onili, ki so se pač za to oglasili, večinoma od posestnikov iz Selške doline. Med vojno in po vojni so se razmere bistveno predrugačile. Selška dolina je zelo trpela in morala oddati veliko živine za vojaštvo, tako da posestnikom ni preosta-jalo živine za planino. Posestniki iz Nemškega rovta v Bohinju pa so vsled okupacije in poznejše razmejitve z Italijo zgubili glavni del lastne planine Šavnik, tako da so bili primorani skleniti z državno gozdno upravo zakupno pogodbo za planino Po čanona deset let, in sicer od 1.1922—1932. Ker ti posestniki planine Šavnik no morejo več izkoriščati, jim tudi servitutna paša, ki jim pristoh v gozdih verskega zaklada pod to planino, nič ne zaleže, vsled tega so se jele vršiti obravnave po uradu za agrarne operacije za prenos teh pašnih pravic na planino Pečano. Seveda se je s tem odvzela vsem drugim pašnim interesentom možnost, da bi dobili dotični del planine Pečane v zakup, ker zamore gozdna uprava potem le še z enim delom Pečane, lei se imenuje Glažavca, prosto razpolagati. Da se omogoči živinorejcem iz Selške doline pridobitev planine, se je dala planina Klom živinorejski zadrugi po uradu za agrarno reformo v prisilni zakuj>, tako da tvori ta planina z Glažavco vred planšo, ki bi zadostovala potrebam živinorejcev iz Selške doline. Tudi oblastni odbor se je zanimal za to stvar in posredoval z namenom, da se najde primerna rešitev tega važnega vprašanja na način, da ne bodo oškodovani posestniki iz Nemškega rovta, ki so zgradii na Pečani hleve in sirarno in ne posestniki iz Selške doline. Pri obhodu, ki se je vršil koncem julija na tem ozemlju, se j« v navzočnosti zastopnikov obeh skupin interesentov dognalo, da Je s primernimi napravami — hlevi, pastirsko kočo in kapnico — dalje s čiščenjem mogoče planino Klom in Glažavco spraviti v tak stan, da bo za živinorejce iz Selške doline to, kar je Pečana za Bohinjce. Tudi Bohinjci so za planinske stanove in sirarno imeli velike stroške, h katerim je prispevala tudi država po uradu za agrarne operacije. Sedaj, ko ima po zaslugi bivšega ministra za poljedelstvo dr. Kulovca ta urad na razpolago za take melijoracije letos večjo vsoto kakor poprej, se bo tem lažje nudila živinorejski zadrugi v Selcih izdatna pomoč za napravo planinskih stanov in preskrbo vode na planini Klom ter za zboljšanje te planine. Tudi oblastni odbor bo i« Sredstev, katere mu bo nudilo melioracij- sko posojilo, priskočil gotovo radevolje na pomoč, tako da se bo za Selško dolino napravila lepa planina brez preobčutnih žrtev interesentov. V ta namen se bo vršila v kratkem obravnava v Selcih. Varujmo pšenico sneti. Največjo škodo na pšenici nam gotovo povzroči snet, ki ne samo da znatno zmanjša pridelek, temveč ga deloma ali popolnoma uniči, ker snetljiva pšenica sploh ni za prodajo in tudi za domačo potrebo je skoro neporabna. Snet je glivična bolezen; klice te glivice prodero v pšenično zrno in mesto bele moke imamo v snetljivem pšeničnem zrnu le črn smrdeč prah. Razločujemo dve vrsti sneti: trdo ali smrdljivo in prašno snet. Zadnja docela izobliči pšenični klas in na mestu lepega pšeničnega klasa imamo le črno maso brez zrna. Pri trdi sneti pa izgleda klas normalen, le da, dočim se zdravi klasi v času zrelosti obesijo navzdol, stoje sneti ji vi klasi pokonci ter so bolj odprti; v teh klasih so le preje opisana snetljiva zrna. Proti prašni sneti se je dosti težko boriti, ker nam edino pomoč nudi le namakanje v topli vodi, ki pa je prece| komplicirano in za našega kmetovalca težko izvedljivo; enostavnejše sredstvo je izruvatl in sežgati okužene bilke takoj, ko jih opazimo, da se bolezen ne razširi dalje. V splošnem pa je prašna snet pri nas precej redka in, če govorimo o sneti pšenice, katero gotovo vsak kmetovalec pozna, mislimo navadno le trdo ali smrdljivo snet. Trda snet ie tudi pri nas dosti razširjena in je v Prekmurju n. pr. pred tremi leti uničila skoro polovico pridelka. Kilce ali pravilno spore trde sneti se nahajajo na semenu, s katerim pridejo v zemljo, kjer se dalje razvijajo. Uničiti te spore na semenu je najenostavnejši pa tudi najboljši pripomoček, da obvarujemo pšenico sneti. Do novejšega časa se je v ta namen namakalo seme pšenice v Bordale-škl brozgi (raztopini modre galice in apna). Ker pa je dokazano, da modra galica ne uničuje samo klice sneti, temveč tudi kaljivost pšenice, in lo najmanj 5%, to se pravi, da od 100 kg semena najmanj 5 kg ne kali, iskalo se je in našlo druga sredstva, ki sicer isto tako zanesljivo uničijo spore sneti, ali ne kaljivosti semena; to so preparati živega srebra. Ker pa je namakanje semena vse prej kot praktično in enostavno, napredni kmetovalci danes pšenice za seme ne namakajo, temveč prasijo s posebnimi sredstvi, ki popolnoma dosegajo namen, pospešujejo celo vrlo znatno kaljivost semena ter so enostavni v uporabi, Namakanje semenske pšenice se splošno opu^a in nadomešča s prašenjem. Sredstev za prašenje pšenice proti sneti imamo več in so večinoma nemškega Izvora, kakor Uspulun, Tilantin, Segetan Itd. V naši državi izdeluje tvornlca Kaštel d d v Karlovcu sredstvo za prašenje pšenice proti sneti, ki se imenuje Porzol. Zanimivo in obenem razveseljujoče je dej-8vo, da se je baš Porzol, lastni naš domači izdelek, pri poskusih, katere je napravilo pod vodstvom dr. F. Esmarcha društvo za varstvo rastlin v Draždanih (Saech9ische Pflanzenschulzgesellschalt in Dresden) z vsemi raznimi sredstvi za prašenje pšenice proti sneti, izkazal kot najboljši, to se pravi, s Porzolom prašena pšenica bila je najmanj snetljiva. Isto tako povol jni uspehi so bili doseženi s Porzolom tudi pri nas, v sosedni Ogrski, kjer se prideluje znano mnogo pšenice, pa je Porzol danes kmetovalcu za prašenje pšenice neobhodno potreben. Iz tega je jasno razvidno, kako najenostavnejše, najzanesljivejše in obenem tudi najcenejše obranimo našo pšenico sneti. Uporaba je prav enostavna: za 100 kg pšenice potrebujemo 200 g Porzola, katerega skupaj s semenom damo v gosto vrečo in dobro premešamo ter lahko takoj se jemo; namakanje in zopetno sušenje, ki je po* trebno pri uporabi modre galice, popolnoma odpade; sicer pa je pri vsakem zavitka Porzola točno navodilo za uporabo. Res, da je za 100 kg semenske pšenice potrebno 200 g Porzola, ki stane 16 Din, dočim, ako namakamo z modro galico, potrebujemo četrt kilograma galice, ki stane te 2 Din; računati pa moramo, da z galico uničimo Vsaj 5%, torej 5 kg pšenice, ki je najmanj 15 Din; Porzol pa ne samo, da ne uniči niti zrna kaljivoeti, temveč tudi znatno pospešuje kaljivost in rast pšenice, ter je-pridelek pšenice, prašene s Porzolom, kakor so dokazali neštevilni poskusi, najmanj za najmanj za 5 % večji, na enem oralu torej z« najmanj 30 kg, kar zopet znaša v denarju vsaj 75 Din. Iz tega sledi jasno, da je prašenje semenske pšenice proti sneti s Porzolom mnogo cenejše kakor pa namakanje z modro galico. To je tudi vzrok, da napredni kmetovalci uporabljajo danes skoro izključno Ie suha sredstva za prašenje pšenice mesto zastarelega namakanja. Za nas pride seveda v poštev le Porzol, ne samo kot naš domači izdelek in najboljši, temveč tudi kot najcenejši. Zoper snežno plesen rži, progavost ječmena, prašne sneti ovsa in Bličnili glivičnih bolezni, katerih klice so globokejše v koži zrna, pa je mesto prašenja zanesljivejše uporabiti namakanje s preparatom živega srebra, ki isto tako ne uničuje, temveč pospešuje kaljivost. Tudi ta preparat izdeljuje omenjena tvornica, in sicer pod imenom H i g o s a n. Porzol kakor Higosan se lahko naroči v vsaki množini naravnost pri tvornici Kaštel d. d. v Karlovcu. Pri večjih naročilih da tvomica znaten popust. Pa tudi Kmetijska družba ima v zalogi stalno Porzol in Higosan. Tudi nekateri trgovci drže Porzol. _JAD I ter Ako še niste,I 9 pošljite naročnino ; * Razstava konj. To, v Ljubljani zelo priljubljeno razstavo, priredi letos na velesejraskein prostoru prilikom Pokrajinske razstave i Ljubljana v jeseni« dne 25. septembra Kolo jahačev in vozačev v zvezi s Konjerejskim društvom v Ljubljani. Istega dne popoldne pa se vrši na vojaškem vežbališču pri Zalogu velika jahalna in dirkalna tekma, kar je zlasti ugodno, ker je mogoče tudi konje dirkače razstaviti dopoldne na razstavi, popoldne pa udeležiti se dirke. Razstavijo se lahko topli in mrzlokrvni žrebci, kobile z žrebci, zaskočene kobile, dvoletne in triletne žrebice, pripuščeni pa so tudi konji. Prijavne tiskovine se dobe v uradu velesejma osebno ali po pošti, prijave pa sprejema upraviteljstvo Drž. žrebčarne na Selu. V prijavnici naj se navede pasma, ime, spol, barva in znaki, rojstni dan, ime očeta in matere po žrebcu, izreditelj, lastnik in bivališče. Opozarjamo vse konjerejce na to razstavo in prosimo, da dopošljejo prijavo radi Bestave kataloga vsaj do 1. septembra t. 1. Določenih je več denarnih in častnih nagrad, diplom in kolajn. Informacije daje urad velesejma in Državna žrebčarna na Selu, samo pismeno pa predsednik eksekut. odbora Kola jahače v in vozačev, gospod dr. F. Lukman, advokat v Ljubljani, Gradišče. Navodila za sadjarje, ki se bodo udeležili sadne razstave, ki bo od 17. do 26. septembra na velesejmu v Ljubljani. 1. Prireditev te razstave je prevzelo Sadjarsko in vrtnarsko društvo za Slovenijo v Ljubljani, ki daje tudi vsa potrebna pojasnila. 2. Ta razstava bo imela kupčijski zna-iaj. Nudila bo pridelovalcu priliko, da pokaže širšemu krogu uporabnikov svoj pridelek in priliko, da svoj pridelek proda po Jim najugodnejših cenah. 3. Na razstavo, ki bo imela obliko sejma, se bo sprejemalo lepo, obrano in raz-brano namizno sadje, zlasti zimska jabolka, vloženo v zaboje. 4. Pripuščeni bodo ameriški zaboji, mali in veliki štajerski zaboj in za posebno lepo in debelo sadje (kabinetno sadje) poštni zaboj. Ameriške zaboje ima v zalogi Kmetijska družba in Sadjarsko in vrtnarsko društvo v Ljubljani. 5. Vsak zaboj, bodisi te ali one vrste, se sme napolniti samo z eno vrsto sadja v enaki kakovosti. 6. Vsakdo, ki se namerava udeležiti razstave, naj se prijavi Sadjarskemu in vrtnarskemu društvu v Ljubljani do konca tega meseca. V prijavi naj navede katere sorte h't razstavil v kakšni množini in koliko enake robe ima (loma na prodaj. Obenem lahko tudi naroči potrebne ameriške zaboje. 7. Kdor sam ne zna vlagati sadja v zaboje, na j n s prosi kakega člana bližnje podružnice Sadjar, in vrtnar, društva, ali pa naj sadje pošlje v kakem poljubnem zabo- 10l I ju, da ga bo razstuvljalni odbor preložil v [ enotne zaboje. V tem slučaju mora biti od vsake sorte vsaj 25 kg sadja. 8. Za razstavo pripravljeno sadje na. se odpošlje tako, da bo 14. septembra zvečer v Ljubljani. Naslov za pošiljke: Urad ljubljanskega velesejma v Ljubljani. Po zaključku razstave se bo razstavljeno sadje prodalo in izkupiček izročil raz-stavljalcu. Razstavljalni odbor bo posredoval tudi kupčije na debelo. Razstavljaici posebno lepega sadja bodo odlikovani s kolajnami in diplomami. D¥@ vefiiki napaki. Z nobenim pridelkom se pri nas ne ravna tako lahkomiselno in malomarno kakor s sadjem. Posebno greše naši sadjarji v dveh ozirih in sicer: sadje vse prezgodaj spravljajo, oziroma prodajajo in pri spravljanju ravnajo z njim tako napačno, d«. iz(*ubi skoro polovico svoje vrednosti. Obe napaki povzročita občutno škodo zlasti pri zimskih jabolkih, ki hodijo skoro edino vpo-štev pri sadni kupčiji. Zimska jabolka so zrela v naših krajih komaj koncem septembra. Nekatere sorte, kakor vsi kosmači, mašanekar, bobovec in še razne druge trde pozne sorte pa dozore šele oktobra meseca in so temboljše in tem trpežnejše, čim dalje na jesen ostanejo na drevesu. Ne škoduje jim niti lahka okto-berska slana. Kako pa delajo nekateri sadjarji? Že sedaj, ko se bližamo komaj koncu avgusta, govorijo, da so vsa jabolka zrela in po kolodvorih jih že nakladajo in sicer tudi take sorte, ki bi morale biti še najmanj en mesec na drevju. S takim ravnanjem se sadjar na vse strani oškoduje, ker mnogo izgubi že na teži, kajti sadje se redi in debe!i prav posebno proti koncu dobe zorenja. Mnogo izgubi dalje na kakovosti, ker tako nezrelo sadje ni ne okusno ne trpežno in ga nihče ne more plačati tako, kakor bi bilo vredno, ko bi bilo zrelo. Sadjar izgubi pa tudi na ugledu, ker taka nezrela roba kvari med trgovci in uporabniki sloves, ki bi ga lahko imelo naše izvrstno sadje, ko bi bilo zrelo. Letos bo zaradi suše sadje sicer nekaj prej zrelo, vendar pa ne kar za pet ali šest tednov. Pred sredo septembra bi sploh ne smelo biti govora o pospravljanju zimskih jabolk. Prav pozne sorte pa še koncem septembra niso zrele. Tega splošnega roka ne izpre-meni nobena suša. Hudi jesenski viharji in zgodnje deževje res da narede včasih veliko škodo, ker sadje otresejo preden je zrelo. Toda to ne more biti vzrok, da bi ga spravljali nezrelega. Vihar še vendar pusti nekaj na drevju, ako pa prezgodaj spravljamo, delamo hujši nego vihar. Še večjo škodo pa prizadene sadjar sam sebi s slabim spravljanjem. Koliko je pri nas še posestnikov, ki si nikakor ne dado dopovedati, da je treba namizno sadje obirati in da ima popolno veljavo le obrano, nepokvarjeno sadje. Na stotine vagonov najlepših jabolk se z grda strese in sklati z drevja in s tem mahoma uniči skoro polovico njihove vrednosti. Dokler je sad na drevesu, je /e videz lep in prikupljiv, in kar je največ vredno, trpežen. Ko pa se s tresenjem spravi na tla, je o b t o 1 č e n in proč £ njegova lepota, prikupljivost, zlasti L stanovitnost in s tem seveda tudi njegova prava vrednost. Navadno se ljudje opravi, čujejo češ da ni časa za obiranje in vsaj najpreprostejše razbiranje. Ta izgovor pa nikakor ne drži in nikdar ne bo obveljal Le stara navada je to; in pa pomanjkanje gospodarske preudarnosti je krivo, da se lahkomiselno zapravijo tolike vrednote baš v zadnjem trenotku, ko bi jih imeli izkoristiti. Je že res, da je obiranje in razbiranje sadja bolj zamudno in tudi bolj naporno nego tresenje. Kolikokrat pa je bilo že povedano kako dobro se izplača ta zamuda in ta trud. Vzemimo samo preprost primer da bi prodali otrešena jabolka po dva dinarja kilogram, obrana pa po 3 Din. V treh urah lahko naberemo 100 kg. Zaslužili bi potemtakem v treh urah 100 Din, Ali ni ta zamuda dovolj plačana. Razlika je pa lahko še mnogo večja, zlasti ako je drevje priročno, če je polno in če je sad debelih sort. Največje zapravljanje v naših razmerah je, ako prodamo sadje prekupcu kar na drevesu. V tem slučaju ga moramo dati zelo poceni. Ako je pameten, bo sad-je obiral in spravil masten dobiček, ki bi ga lahko zaslužil producent. Ako ga pa trese, imajo škodo trije: producent, trgovec, za katerega se sadje skupuje in nazadnje uživalec, ki tako pokvarjeno sadje kupuje. Lotos je vobče slaba sadna letina. Obrodilo je le po nekaterih krajih. Zato bo povpraševanje veliko in cene ugodne. In prav zato je vsako prenagljenje pri spravljanju, pri prodaji, zlasti pa malomarno spravljanje še v veliko večjo škodo. Zapomnite si in ravnajte se po sledečem nasvetu: Ako hočete dobiti čimveč za sadje, se ne spuščajte v kupčijo s prekup-ci, ki že to dni kupujejo in spravljajo sadje, ampak počakajte, da bo sadje zrelo, potem ga sami kolikor mogoče lepo in previdno oberite, razberite vsaj v dve kakovosti, spravite pod streho, počakajte, da nekoliko pozori in Sele potem sklepajte kupčijo! Prodajte sadje, če le mogoče naravnost uporabniku ali zanesljivemu, vestnemu sadnemu trgovcu I Razno. g Licencovanje bikov v mariborski oblasti. Tekom letošnje pomladi se je vršilo zakonito predpisano licencovan je bikov po vseh sodnih okrajih mariborske oblasti. Predvedlo se je skupaj 2168 bikov. Vo pasmah odpade na simodolsko 666, na ma-rijedvorsko 620, na pomursko 313 in na pinegavsko 128 bikov. 384 je bilo medsebojnih križancev teh pasem; 66 bikov pa je bilo tujih (nedovoljenih) pasem. Sposobnih je bilo 518 (78%) simodolcev, 4M (75%) marijedvorcev, 252 (81%) po«™": cev, 81 (63%) pincgavcev in 197 (51/?/ križancev. Ostali so nesposobni. Pripušča« nje teh nesposobnih bikov ali sploh na licencovanje neprignanih bikov se kaznuj' z denarno globo 250 Din. — V smislu za- kona je potrebno, da ima vsaka občina najmanj enega bika na vsako pričeto stotino krav in telic. Na ta način znaša primanjkljaj bikov 353, in sicer 131 marijedvor-cev, 100 simodolcev, 80 pomurcev in 42 pincgavcev. Občine so dolžne, da si manjkajoče bike nabavijo. — Lasniki najodlič-nejših bikov prejmejo državno premijo po 800 Din in veliko ministrsko diplomo. Lastniki nadaljnjih izvrstnih bikov pa dobe oblastno nagrado 600 Din in pohvalnico. Lastniki nadaljnjih prav dobrih bikov dobe pohvalnico in prvo okrajno nagrado. Ostali dobri bikodržci prejmejo nagrado iz blagajn okrajnih zastopov. Obvezani pa so, da bika drže za pleme še vsaj eno leto. Vse priznanje gre oblastnemu odboru v Mariboru, ki jo takoj v pričetku svojega delovanja prispeval vsekakor znatni znesek 30.000 Din. — Veliki župan: Dr. Schau-bach, 1. r. g Gospodarsko predavanje. Dne 11. septembra t. 1. se bo vršilo ob pol 8 zjutraj predavanje o vinski trgatvi in kletarstvu v Vavti vasi-Straži, dne 25. septembra isto predavanje v Št. Petru pri Novem mestu. Predaval bo sre»ki kmet. referent Fr. Ma-lasek. Iste dneve bo predaval 11. septembra v Semiču in 25. septembra v Metliki g. strok, učitelj Alfonz Stoklas iz Grma. Vinogradniki se poživljate, da se predavanj v obilnem številu udeležite. Predavanj. priredi podružnica vinarskega društva v Novem mestu. g Scirni od 29. avgusta do 10. septembra. Grailac (9. sept.); Črnomelj (1. sept); Planina na Belokr. (5. sept.); Lukovica (9. sept.); Skaručina (1. sept.); Livold pri Kočevju (5. sept.); Velike Lašče (9. sept.); Videm v kočevskem glavarstvu (31. avg.); Kranj (5. sept.); Bušeča vas (9. sept.); Krško (3. sept.); Mokronog (1. sept.); Topo-lovec (7. sept.); Vesela gora (3. sept.); Sv. Jurij pri Izlakah (5. sept.); Višnja gora (1. sept.); Zagorje (29. avg.); Dobrava pri Ljubljani (29. avg.); Ljubljana (7. sept.); Velika Loka (30. avg.); Zagradec (7. sept.); - Muta (29. avg.); Poljčane (29. avg.); Žalec (29. avg.); Sv. Filip v Veračah (29. avg.); Zreče (5. sept.); Hajdina (30. avg.); Konjice (31. avg.); Št. Ilj pri Velenju (1. sept.); Žigerski vrh pri Sevnici (1. sept.); Planina (3. sept.); Sv. Lovrenc v Prežim (5. sept.); Sv. Bolfenk v Slov. goricah (2. sept.); Sv. Vid nad Ptujem (6. sept.); Mozirje (5. sept.); Slovenjgradec (5. sept.); Vonjik (7. sept.); Sv. Peter na Sv. Gori (7. sept.); Slivnica pri Mariboru (7. sept.); Sv. Jedert (7. sept.); Dobje (7. sept.). Priporoča se PRVI SLOVENSKI ZAVOD uSJHK DUNAJSKA CESTA 17 ki je edini te vrste! — Podružnice: v CELJU, Breg St. 33 — ZAGREB, Hacelnova ulica 12 — SARAJEVO, KoroSčeva ulica 15 in v SPLITU, ulica XI. pulta. mifsFlli izMfeov o trpežnostl iz prve kranjske vrvarne U5IBI.JAMA, Sf. Pclrfl cesta $1. si I" pri podružnicah , Mariboru, Vetrlnjika 20 In » Kamniku, Sutn. it 4. Railovan Hrastov: Popotna pisma. m. Končno vendarle Selca. Več ko dve uri pota po solneu in prahu. Na vzvišenem kraju stoji cerkev, da jo vidiš od daleč iai ne verjameš, da je. Vse drugače sem si predstavljal Selca, sam ne vem zakaj. Mnogo so Čita o njih zadnje desetletje in se bo Še več v prihodnje, dokler bo med nami tista lastnost, ki se ji pra/vi hvaležnost in Se emo: spomin na velike može! Zakaj velika resnica je zapisana v starih knjigah: >Naro poti in v senci obrobnih host. Po katoliškem svetu. Zasluge delavca za katoliški tisk. Veliko zanimanje je vzbudilo v katoliških krogih v Madridu poročilo o izrednem delovanju nekega delavca za katoliški tisk. Tekom enega leta je zaveden mož pridobil 18 naročnikov na ondotni katoliški dnevnik, je prodal 250 iztisov mesečnika, 350 letakov, 7000 drugih brošur in je pregovoril 23 oseb, da so odpovedale Cerkvi sovražno časopisje. Posnemajmo vsi po svojih močeh 1 Častno spričevalo za katoliške šole. Državni nadzornik visokih šol v državi Kolorado v Ameriki, protestant Charles Brown je nedavno govoril s članom znane proiikatoliške ameriške organizacije Ku-KIux -Klan. Na tozadevno vprašanje, je pojasnil Brown: »Vem, da vaša »Zveza« ne gleda katoliških šol z lepim očesom, vendar moram reči, da kot državni nadzornik poznam v svojem okrožju nekatere prav odlične šole, med njimi mnogo katoliških in končno poznam tudi prav lepo število šol, ki niso nič vredne, toda med njimi niti ene katoliške šole'. Katoliški učitelji v Mehiki. V državi Morelos v Mehiki so izgubili mnogi izvrstni katoliški učitelji službo samo zato, ker je framasonska komisija odločila, da bo rremalo »revolucionarni«. — Tudi pri nas so pod lažnjivo krinko »državotvornosti« preganjali žerjavovci naše najboljše učitelje predvsem zato, ker so kot pravi ljudski vzgojitelji živeli in delovali po krščanskih načelih. Preganjanje katoliško Cerkve na Ruskem. Kakor poročajo časopisi iz Poljske, so bili v Petrogradu aretirani skoraj vsi katoliški duhovniki. Mnoge cerkve so zaprte, med njimi tudi lepa francoska hiša božja V Carskem selu. Položaj v ječe zaprtih katoliških duhovnikov je obupen. — Mchikanski brezverci. Po zavzetju mesta Teptitlan v mehi-kanskih državi Jalisco so vladne čete on-detno cerkev razdejale, svete podobe, masno obleko, in kipe sežgale in božji hram oropale vseh zlatih in srebrnih posvečenih reči. Poziv za katoliško časopisje v Ameriki. Philipp R. Mc. Devitt, škoi v Harris-burgu, Pa., je napisal pismo vsem ameriškim kat. škofom, v katerem jih je opozoril na »katoliški časopisni mesec«, ki se je pričel 29. januarja t. 1. — Poživlja jih, naj opezore duliovščino na važnost dobrega tiska. Vsi služabniki Cerkve naj raz prižme nujno priporočajo vernikom, da vsestransko podpirajo katoliško časopisje, ki je najmočnejša sila za varstvo in razširjanje katoliške vere. Škof izrečno povdarja, da je vsaka katoliška hiša in družina dolžna, da ima katoliški časopis, kajti le tako je mogoče, da so obvarovani verniki raznih zablod, napačnih poročil veri in Cerkvi sovražnih časopisov. Škof tudi odločno naglasa, da le iz katoliškega časopisja dobi zaveden katoličan pravo in resnično sodbo o vseh dnevnih vprašanjih. — Žerjavovsk® »Domovina« bo skočila iz kože! — Desinfektor Urbanija: kajenje in njegove posledice. Ko so Španci leta 1492. odkrili Ameriko, tedaj so zapazili, kako se tamošnji Indijanci omamljajo s sežiganjem listja neke rastline, katero so polagali na ogenj Zbirali so se v trumah okrog njega in vohali ter požirali dim, ki se je dvigal od gorečeega zelišča. Rastline same še Španci takrat niso poznali; njeno domovino Taba go so odkrili tri leta pozneje ter sojo po nje imenovali tabak. Iz Amerike so zanesli tobakovo seme na Portugalsko in na Francosko. Najprej so ga rabili kot prašek za zdravilo. Prvi v Evropi so ga pričeli kaditi Angleži, ki so leta 1590. izdelovali prve pipe. V ostale vzhodno-evropeke dežele eo zanesli kajenje vojaki v tedanjih vojskah, že takrat so ga oblasti spoznate za škodljivo človeškemu zdravju ter so izdale ostre prepovedi. Tu je bila zopet Anglija prva, Jci je obdavčila tobak; za njo so nastopile Nemčija, Rusija in Turčija — L 1623., 1634. in 1690. — s težkimi kaznimi proti uživanju tobaka. Razen obdavčenja tobaka nimamo danes proti kajenju nobenih varnostnih odredb. Kaditi sme nedorasla mladina obojega spola in oblasti ne najdejo načina, da bi to omejile ali zabranile. Ako kdo zastrupi sosedovega psa ali značka, ee mu zna primeriti, da pride pred sodišče, zavoljo samozastrupljevanja s tobakom pa ga po nobenem zakonu ne pokličejo na zagovor. Sploh se v tem smislu vse premalo dela in tako ni čudno, da se grde razvade kajenja navzame človek v mladostni dobi ter mu pozneje postane nujna življensfca potreba. Škoda, povzročena po uživanju tobaka, je velika, bodisi da jo presojamo z zdravstvenega ali gospodarskega stališča. Tako porabimo v Sloveniji okrog 2,700.400 kg tobaka, kar znaša v denarju 454 milijonov 800 dinarjev. Velik del tega denarja gre seveda v državno blagajno, ker je tobak državni monopol. Evropejci so kadili že v starodavnih dobah, kar dokazujejo pipe najrazličnejše oblike, izkopane iz starih grobov. Kadili pa niso tobaka, marveč druge dišeče rastline, ki niso vsebovale strupenega nikotina, kot ga obsega tobak. Tako kajenje jim je služilo za opajanje, deloma je imelo zdravilne namene. Tobak uživajo ljudje na več načinov. V minulih stoletjih je bilo običajno noslja-nje — osobito med ženskami, kar je danes skoraj popolnoma prejenjalo. Od kdaj izvira ostudna navada žvečenja, ne vemo. Opazujemo, da polagoma izginja, množi pa ee manj ogabno a ravno tako škodljivo kajenje cigaret. . Škodljivost vporabljanja tobaka dokazujejo strupene snovi, katere nahajamo v tobakovem listu. V njem najdemo ogljen-fcevo kislino, ogljikov oksid, žveplovodik, octovo, mravljično, baldrijanovo in cianovo kislino. Zadnje je v 100 gramih tobaka 3 do 8 miligramov, dočim je ogljenčeve kisline 9 do 13 odstotkov. Glavna snov tobako-vega lista je nikotin, ki je močen strup. 9» Cigara, težka 5 gramov iz najslabšega tobaka, vsebuje 5 stotink grama čistega nikotina. Ta množina je dovolj velika, da človeka umori. Pri kajenju seveda ne pride vanj ves del nikotina, ker ga nekaj uničuje ogenj, ostali del pa prehaja v dim. Čim več dima vsrka kadilec, tem več nikotina pride v njegovo telo in povzroča obolenje. Presojajoč škodljivost tobaka z ozirom na njegove snovi, ni težko priti do zaključka, da je kajenje zelo pogubno in upliva uničevalno predvsem na mlado telo. Tako zaostane mladina v rasti in teži, vsled česar je ogrožen njen telesni razvoj. Dalje ima kajenje velik upliv na krvni tlak — sila, s katero kroži kri po žilah v telesu. Poskusi so dognali, da kajenje poveča kroženje krvi in utrpanje srca. Vsled povečanega dela pa srce prekmalu oslabi in človek zboli za srčno napako. Dokazano je, da so razne težke bolezni popolnoma izginile, čim je bolnik prejenjal kaditi. Osebe, ki bolehajo za srčno napako, trpijo na notranjih krvavitvah in pljujejo kri, je kajenje smrtno nevarno, ker močnejši obtok krvi, povzročen po tobaku, pospešuje krvavenje. Upliv nikotina je poguben tudi za živčevje — zastrupljenje, ki se kaže v nervoz-nosti, slabotnem spanju, omedlevanju, tresenju rok in v drugih- včasih zelo težkih živčnih boleznih. Huda posledica kajenja je tudi pešanje vida, vnetje sapnika, neprestano hrkanje in pokašljevanje. Navedena dejstva odločno pobijajo vse ugovore, da umira toliko kadilcev v pozni starosti. Mnogokrat je učinek tobaka odvisen od človeškega organizma in njegove odpornosti ter od pravilno ne nepravilno urejenega življenja. Vzlic temu pa napovej-mo — kakor kralju alkoholu — tudi njegovemu princu nikotinu neizprosen boj. Zgodovina žepnega robca. Ka) ima tudi robec svojo zgodovino? O, seveda in še prav znamenitof Poslu-šajmo! Njegova domovina so južni kraji in je imel prvotno vršiti povsem drugo nalogo, kakor dandanes. Ime mu je bilo prvotno potni prt. »Sudarium« so mu rekli Latinci ali »orarium«, ustni prt. To pa ni isto, kakor današnji prtič ali servijeta; ta se je imenovala pri Rimljanih »mappa«. Potni prt ali ustni prt je služil za oti-ranje potu, ali za brisanje ust pri govorjenju, nikakor pa ne za brisanje nosa. Zakaj neki? Zato, ker tega zdravemu človeku v južnih krajih sploh ni treba. Pri nas, še bolj pa v bolj severnih krajih trpimo mnogo na nahodu; tega pa v južnih krajih ne poznajo aH le v redkih izjemah. A tam je več potu in prahu kakor pri nas. Žepni robci pri Rimljanih so bili iz platna ali svile, beli aH pisani. Kvintili-jan m Petronij (114 po Kristusu), rimska pisatelja iz cesarske dobe, omenjata te rute. Tu pa tam pa jih tudi vidimo na slikah tedanje dobe. Farnezijska zbirka n. pr. ima kip, najbrž rimske cesarice, ki prav nežno drži v desni roki tako rutico. Cesar Avrelifan fe dal razdeliti dirkah ljudstvu robce, da so dirkačem m hali in jih s tem spodbujali k vztra^^ u;f,„m„ t. _____, irainetn« in hitremu dirkanju. Ta navada se ie • dolgo potem ohranila. Pa poglejmo, kak* so rabili rute oziroma robce pri Judih Vsem nam je znana prelepa legend* o Veronikinem potnem prtu, ki ga je n dala Jezusu na potu na Kalvarijo. Rabili so pa take prte tudi še v druge s vrhe. Pri sv. Luki v 19. poglavju, kjer 1 govor o podarjenih funtih, pravi tretji hla-pec: »Glej, gospod, tu je funt, ki si mi g. podaril; v svoji potni ruti sem ga hrani!!. Iz tega vidimo, da so rabili rute tudi a shranjevanje denarja, kar še dandanes p0. gosto vidimo. Rute so pa rabili tudi za pokrivanje obraza mrličem. V 11. poglavju evange. lija sv. Janeza beremo, da je od mrtvih obujeni Lazar imel roke in noge povezan« z rutami, in obraz tudi pokrit z ruto. Na Jutrovem pa so najbrž nosili t» vrste rut tudi na glavo za varstvo proti solnčni vročini, saj jo imajo Arabci še danes in jo imenujejo »keffye«. Rimljanom znani potni prt je v Italiji kar ostal v rabi. V srednjem veku »o ga imenovali »fazzoletto«; ta izraz izvira najbrž iz latinskega izraza »facies« (obraz), Italijani, seveda ne pocestni »lazza-roni«, nosijo navadno dva robca s seboj, enega za brisanje potu (fazzoletto da str-dore) in enega za brisanje nosa (fazzoletto da naso). Ob času reformacije (1517 in dalje) so zanesli robec iz Italije tudi v sosedne dežele. Rabili ga pa niso za njegov resnični namen, ampak le za okrasek. Bogato vezen aH drugače okrašen vogal je moral gledati iz žepa. To se tudi sedaj vnovič vidi in je splošna moška moda. 2e v srednjem veku so radi polivali robec z dišečimi tekočinami (parfum). Ta luksus pa je šel tako daleč, da so morali javne oblasti to prepovedati. Polagoma šele je postal robec preprosta rutica za resnično praktično porabo. Od svile in čipk je prišel do preprostega perilnega blaga. Na Japonskem n. pr. so se dobivali papirnati robci, ki so jih kupovali kar v blokih. Kam pa so shranjevali robec? 2e v stari dobi so imeli za to posebne torbice »manipula«. (Mašnih ima na levi podlehtl nataknjen manipulum.) Pozneje so jih shranjevali v žepih, ki so bili vdelani v obleke in se je to praktično zelo obneslo, Zdaj so zopet obleke brez žepov m I« treba shranjevati robec v torbici. Neokusno in neuljudno pa je, če kdo nosi robec kar v roki in ga poklada poleg sebe. Ker je robec za brisanje nosu, je to čisto osebna poraba in je znak nieizobrazbe, če !ja rabi več ljudi, še bolj pa seveda, če kdo robca sploh ne rabi, kar se tu pa tam tudi še dogaja, _ PRVI JESENSKI KROJNI TEČAJ za Zasebnem Krofaem učilUJSu, Ljubljana, Stari trg 19 dne 1. septembra. Revnejšim tečaj ceneje, nekaj se lahko plača z živili. Šiviljam in kro|a«m se brezplačno rekomandirajo mesta. — F. r TOČNIK, član internacionalne anglo fr«nc0.s*J Krojne Sole, odlikovan na Internacionalni razs,j2j v Rimu z naslovom profesorja.