SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED ZA FILOLOŠKE IN LITERARNE VEDE CLASSIS II: PHILOLOGIA ET LITTERAE ZBORNIK INSTITUTA ZA SLOVENSKO NARODOPISJE TRADITIONES ACTA INSTITUTI ETHNOGRAPHIAE SLOVENORUM 3 TRADITIONES ZBORNIK INSTITUTA ZA SLOVENSKO NARODOPISJE PRI SLOVENSKI AKADEMIJI ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACT A INSTITUTI ETHNOGRAPHIAE SLOVENORUM AB ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA CONDITI S SODELOVANJEM NIKA KURETA, VALENSA VODUŠKA IN VILKA NOVAKA UREJA MILKO MATICETOV NIKO KURET, VALENS VODUŠEK ET VILKO NOVAK IUV ANTIBUS REDIGIT MILKO MATICETOV IZHAJA ENKRAT LETNO — QUOTANNIS SEMEL ED1TUR NOVI TRG 3/III, YU-61001 LJUBLJANA, P. P. 323, TEL. 23 961 NAROČILA — PRAENOTATIONES: BIBLIOTEKA SAZU, NOVI TRG 5/1, YU-61001 LJUBLJANA, P. P. 323, TEL. 25 564 IZDAJE INSTITUTA ZA SLOVENSKO NARODOPISJE PUBLICATIONES INSTITUTI ETHNOGRAPHIAE SLOVENORUM A. DELA — OPERA (1) Ivan Grafenauer: Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu (Zusammenfassung: Slowenische Sagen von Matthias Corvinus). Ljubljana 1951, 262 pag.............................................. (2) Josip Dravec: Glasbena folklora Prekmurja (Summary: Musical Folk-Lore of Prekmurje). Pesmi — Songs. Ljubljana 1957. LIX + + 399 pag......................................................... . (3) Alpes Orientales (I) Acta primi conventus de ethnographia Alpium Orientalium tractantis, Labaci 1956. Ljubljana 1959, 200 pag. + XII tab................................................... (4) Milko Matičetov : Sežgani in prerojeni človek (Zusammenfassung: Der verbrannte und wiedergeborene Mensch), Ljubljana 1961, 277 pag.............................................................. din 5.— din 14.— din 10.— din 24.— TRADITIONES 3 SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED ZA FILOLOŠKE IN LITERARNE VEDE CLASSIS II: PHILOLOGIA ET LITTERAE ZBORNIK INSTITUTA ZA SLOVENSKO NARODOPISJE TRADITIONES ACTA INSTITUTI ETHNOGRAPHIAE SLOVENORUM 3 Ju S SODELOVANJEM NIKA KURETA, VALENSA VODUŠKA IN VILKA NOVAKA UREDIL MILKO MATICETOV NIKO KURET, VALENS VODUŠEK ET VILKO NOVAK IUVANTIDUS REDEGIT MILKO MATICETOV 24184,1 SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA FILOLOŠKE IN LITERARNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 4. OKTOBRA 1974 IN NA SEJI PREDSEDSTVA DNE 9. OKTOBRA 1974 UDK 398 NEKAJ O ZNAČAJU NAŠEGA NARODNEGA PESNIŠTVA Ivan Grafenauer J. ’ ' .{ i , Ta nedavno odkriti spis, nastal leta 1944, objavljamo postumno v počastitev desetletnice smrti avtorja (1880—1964), ki nam je predstavil značilne lastnosti v jeziku, slogu in duhu slovenskega ljudskega pesništva. Obravnavane lastnosti — objektivnost, nazornost, notranjo ubranost, naravno etiko, relativno zvestobo tradiciji ipd. — je avtor podkrepil tudi z zgledi. This recently discovered paper, written in 1944, was published in honour of the tenth anniversary of the author’s (1880—1964) death. The paper presents the characteristics of the language, style and spirit of Slovene national poetry. Its treated properties — objectivity, vividness, inner harmony, natural ethics, relative faithfulness to tradition — are exemplified. Ta spis je lansko leto našel prof. Bogo Grafenauer v očetovi zapuščini in nam ga na našo željo ljubeznivo prepustil v objavo. V »Seznamu spisov Ivana Grafenauerja« na koncu postumne knjige Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva. Celje 1973 (izdajo je oskrbel Bogo Grafenauer) ga ni najti ne med tiskanimi enotami ne med rokopisi, ki so našteti na str. 309. Skrbno oko prireditelja omenjene knjige se pač ni pravočasno ustavilo na treh precej zdelanih korekturnih stolpcih v trdnem prepričanju, da gre za nekaj že objavljenega. Sele ob kasnejšem natančnejšem ogledu se je izkazalo, da je bila pot tega doslej neznanega sestavka pretrgana pri krtačnih odtisih, ki jih je Ivan Grafenauer še lastnoročno popravil, vendar do natisa ni prišlo nikoli; morda je pri tem imela prste vmes cenzura. Spis je bil nemara pripravljen za objavo v Domu in svetu; po delih, na katera se avtor sklicuje, je moč zatrdno reči, da je nastal v drugi polovici leta 1944. Leta 1944 je Ivan Grafenauer vneto pripravljal za zbornik Narodopisje Slovencev poglavje »Narodno pesništvo«, prvi sintetični pregled slovenskega ljudskega pesništva. Tukajšnji spis samo deloma povzema v »Narodnem pesništvu« (1945) izražene misli. Pravim »povzema«, ker se mi zdi, da je nekatere formulacije moral že imeti pred sabo izdelane, ko je pisal ta poljudno za- snovani članek. Dejstvo je, da tudi tam, kjer oba spisa govorita o isti stvari, to ni povedano čisto enako. Pri razvrstitvi zgledov ali ponazoril k svojim trditvam pa je avtor sploh ubral vsakokrat drugačna pota. Kljub poljudnejšim zahtevam revije, kjer naj bi bil spis predvidoma izšel, je le-ta vendarle na taki ravni, da ga, lahko mirno uvrstimo v naš zbornik. Če ga objavljamo natanko trideset let po njegovem nastanku, delamo to zato, ker smo prepričani, da nikakor ni zastarel. Ne samo zaradi pomena za zgodovino slovenske folkloristike, za spoznavanje opusa Ivana Grafenauerja, za pogled v njegovo delavnico, ampak tudi po svojih jasnih formulacijah ima ta spis še zmerom svojo veljavo kot lepo in tehtno berilo. Grafenauerjevega besedila se kajpada nismo v ničemer dotikali, objavljamo ga ad notam et litteram. Glede »narodnega« v naslovu in v tekstu je treba omeniti, da je a Dalmatia; CONTAINING A DESCRIPTION OF THE MAXNEUK, CUSTOMS, IIA1SIT.S, IlKKxS, AND OTHER PF.CCLIAU1T1ES Characterixfir of their Inhabitants> ANI) THO&B OF THE gt&jamtt ('ToutUm#; ILLVSTHATEI) WITH TillUTY-TWO COLOL'RED ENGRAVINGS. VOL. I. “ The proper study of mankind is man.” Pope. LONDON; PRINTED FOR R. ACKERMANN, 101, STRAND ; .iwl in be had nf all Dookm!/>:>■>. Angleška priredba Hacquetove Abbildung. Prvi zvezek angleške izdaje vsebuje poleg poglavij o Slovencih in njih sosedih tudi poglavje o Morlakih. Hacquet ni kot avtor nikjer imenovan — prav tako ne Breton. Le na str. 22—23 je ostal stavek, da je »Dr. Hacquet moral menjati svoje ime, da bi mogel nadaljevati svoja potovanja po Iliriji« (na str. 34: »-Dr. Hacquet meni...« in še na str. 89). O avtorju dela pravi m MINIATURE. 1* \ INHABITANTS OF ČARNI OLA. The name of Carniola, in Germa» Krain, is derived from the Slavonian word Krai, which signifies the borderers, denoting that they arc the westernmost of all the Slavonians. They actually extend as far as the Adriatic Sea. / The people of Carniola are also called Garcnzty or Mountaineers, from the nature of the country which they inhabit. Their mountains were anciently denominated the Julian Alps. Toward the south, however, amid these lofty mountains are two plains, one of which is dry and the other marshy. There is not a village upon either. v. 2 Stran iz angleške priredbe Abbildung. nepodpisani Shoberl v edinem svojem sestavku v knjigi: »Advertisement« (VII—X) na splošno: »... .pri pripravi tega dela, ki je delno kompilirano po pisateljih, priznanih avtoritetah, delno po izvirnem gradivu...« (str. VIII) — kar se pa more nanašati na celotno zbirko. Delo je prevedeno iz franc. Bre-tonove priredbe, ohranilo je njegova poglavja in se drži njegovega besedila. Tako sledi za Shoberlovim uvodom »Introduction« (XI—XVIII), v katerem so Slovani »Wendes, Venetes, or Slavonians«. Pred ožjim besedilom je napis: »Illyria and Dalmatia in Miniature« (str. 1), za njim pa je prvo poglavje naslovljeno: Religion of the Illyrians in general, kar se razlikuje od Bretona, ki govori o veri Slovanov. V naslovih poglavij in v besedilu je Shoberl ohranil Bretonove oblike pokrajinskih in stanovniških imen. Tako so poglavja naslovljena: Inhabitants of the Geilthal, or Silanzi (5—14), Habitants of Carniola (15—47), The Istrians (48—66), The Japides (67—77) — njihove dele imenuje Zhitzhe, Karstians, Poikiana —, The Dolenzi (78—84), The Wipachians, or Vipanzes (85—91), The Gothscheerians, or Hotscheva-rians (92—104). V angleškem besedilu so ohranjeni tudi slovenski izrazi, tiskani s kur-zivo, s tiskovnimi napakami vred (gofle 8 nam. gojle; Garenzi 15, Boshiszh 38). Ostale so seve vse stvarne napake, ki jih je zagrešil v svojem prevodu Breton. Shoberl je sprejel v angleški prevod — kdo je prevajavec, ni povedano — tudi vse podobe iz Bretonove priredbe, le da so tukaj kolorirane, kar kaže, da je izdajatelj imel v rokah izvirno Hacquetovo delo. Podobe sicer niso natanko posnete po njem, ker jim manjkajo vsi dodatki (ozadje, predmeti ob njih) barve posameznih oblačil pa soglašajo z izvirnikom. Tako vsebuje angleška izdaja poleg podobe treh glav slovanskih predstavnikov pred naslovnim listom še sedem podob, ki se nanašajo na slovensko ozemlje (z Istranko in Kočevarico vred). Kolbergova poljska priredba Slovenci niso pokazali zanimanja za Schusterjev prevod, vsaj v publicistiki ne, saj druge izdaje niti ni v naših javnih knjižnicah in tudi v strokovnih spisih ga omenjajo le mimogrede ter brez jasnega poznavanja, v kakem razmerju je do Hacqueta in Bretona. Zato pa se je zanj zanimal poljski etnomuzikolog Oskar Kolberg, ki je pozneje razširil svoje delo na celotno ljudsko kulturo in na razne slovanske narode. Zanimanje za ljudsko pesem ga je privedlo 1857 za krajši čas tudi v Slovenijo, kjer je — po korespondenci sodeč — prišel v stik bolj z našimi politiki (Bleiweis, Toman), kot pa z ljudmi, ki bi mu bili mogli posredovati tehtnejše gradivo in pravilne napotke za spoznavanje slovenskega ljudstva ter njegove kulture. Ker je na istem potovanju spoznal vsaj površno tudi druge Jugoslovane, si je želel o vseh ustvariti tudi jasnejšo podobo in je zato zbiral literaturo o njih. Na podlagi svojih pogovorov, zbiranja ljudskih pesmi delno na terenu ter iz tiskanih in rokopisnih zbirk je sestavil obsežnejši spis, ki ga je pa objavil šele čez trinajst let. To so Obrazy Slowianszczyzny poludniowej. Z rozmaitych žrodet skrešlil Oskar Kolberg (Podobe južnega slovanstva. Po raznih virih narisal —.), Gazeta Polska 1871, nr. 77—87; 1872, nr. 1—7, 42 do 43, 109—110, 133—136, 176—179. Ponatis tega spisa so objavili v Kolbergovih Zbranih delih: Dziela wszystkie, tom 63, Wroclaw—Poznan 1971, 26—258. Del o Slovencih (s Kočevarji vred) je na str. 33—120. Uredili Elžbieta Miller in Agata Skrubwa. Podoba Kranjice v angleški priredbi Abbildung. V uvodnem članku je glavni urednik Kolbergovih del Jösef Burszta zapisal, da je ta študija »v poljski etnografiji prvi sestavni opis južnoslovanskih etničnih skupin .. . Obrazy ... so delno primer dobrega kompilativnega Kol-bergovega dela, delno pa izraz metode njegovih regionalnih obravnav«. Burszta je tudi povedal, kar je zapisal že Kolberg, da mu je bila glavni vir knjiga, ki jo je izdal »neznan avtor, skrivajoč se pod psevdonimom Januš Pannonius (Kolberg je zapisal: Pannonicus): Illyrien und Dalmatien... izdana 1830 (ni povedano, da je to druga izdaja! V. N.), prevod starejšega dela, ki ima sicer svojo zanimivo zgodovino ... Ta oris ima svojo stalno vrednost tudi za današnjo etnologijo Jugoslavije, o čemer priča mnenje Petra Vlahoviča ...« (n. d. XVII—XVIII).50 Urednici zvezka sta v svojem predgovoru natančneje spregovorili o sestavi Kolbergovega spisa, trdita — s čimer ne soglašamo —, da je avtor nekatere vire obdelal na podlagi lastnega poznavanja vprašanj itn. Ponavljata, da je Pannonius »neznan« in trdita, da je ta knjiga »obdelava dela B. Hacqueta, Abbildung« iz 1. 1801 — torej ne poznata pravilnih letnic izdaje —, ne poznata razmerja med obema navedenima deloma in Bretonom, čeprav se Kolberg na zadnjega sklicuje, in trdita, da niti Hacqueta niti Bre-tona »zelo verjetno ... ni imel v roki« (n. d. XLVI). V opombah h Kolber-govemu besedilu sta sicer navedli pobliže nekatere vire, toda vse kaže, da so ti viri navedeni tako pri Kolbergu kot pri urednicah — po Schuster j evem prevodu. Ta namreč dodaja k Bretonovemu besedilu dostavke in popravke iz Hacquetove knjige, popravlja pa tudi Bretona in prav taka mesta navaja delno Kolberg z njunim imenom, delno pa jih navajata v opombah urednici. Kolbergovo besedilo o Slovencih — le to nas zanima — vsebuje najprej splošen uvod o Južnih Slovanih, o literaturi o njih, na prvem mestu navaja Hacqueta. O Bretonu pa pravi, da je »za njim izdal delo podobne vrste« (n. d. 28). Med novejšimi viri o Slovencih imenuje pismo Sreznjevskega o Iliriji (V. Hanki 1841), zbirko ljudskih pesmi E. Korytka — v opombi urednici ne poznata Kastelčevega in Kosmačevega deleža pri nje ureditvi in izdaji, navajata le založnika Blasnika —; S. Vraza, Ahacla, Vernalekenovo zbirko alpskih pripovedk (1858), Valjavca, Weinholda — brez navedbe del — »in mnogo drugih« (30). Kako zastarel, nestvaren je bil Kolbergov opis že 1857 in 1871—1872, dokazuje nazivje in razdelitev Slovencev. Prvi del je naslovil: Iliria (torej tako kot Korytko!) in prvo poglavje Slowency (33—39), kar je natisnjeno enako kot vsi sledeči naslovi poglavij in dela zlasti v slabo poučenem bravcu vtis, da so Slovenci posebna skupina v »Iliriji« in da vse naslednje opisane slovenske skupine — niso Slovenci. V tem poglavju po neugotovljenem viru navaja statistiko Slovencev po deželah, deli jih na štajersko in kranjsko skupino, zadnjo pa deli na Gorenjce, Dolenjce, Notranjce, nakar nejasno nadaljuje: »Vse to prebivavstvo se dalje deli na manjše skupine: Silaucy, Gorency, ali pravi Kranjci, Wipawcy ali Vipaucy,... Krazaucy (Krassewcy v okolici gore Krasz, Karst), Czyjczy, Piuczeny (Piwczeny, nad r. Piwko), na vzhodu Uskocy (hrvaški in srbski), Koczewary (nemški), Krabaty (Chra-baty) in Dolency, ki na jugu prehajajo v Istrane in Liburnce, pomešani že s Hrvati« (34). 2e ta delitev dovolj priča, kako slabo se je Kolberg v Ljub- 50 Prim. Petar Vlahovič, Oskar Kolberg i njegov značaj za proučavanje etničke strukture nekih delova Jugoslavije. Glasnik Etnografskog muzeja u Beogradu, knj. 34, 1971, 75—84. — Isti, Jugoslovenska folkloristika u rukopisnoj gradji Poljaka O. Kolberga, Narodno stvaralaštvo — Folklor, sv. 29—32, Beograd 1969, 99—100. Prim. k temu: V. Novak, Delež vzhodnih in zahodnih Slovanov v raziskovanju slovenske ljudske kulture, Slavistična revija 19, Ljubljana 1971, 398. ljani 1857 dal obvestiti o stanju in razmerah Slovencev. Zato ni čudno, da je brez rezerve slepo prevzel zastarelo Hacquetovo - Schuster j evo delitev dela Slovencev na pokrajinske skupine. Nadaljeval pa je še: »Razen tega sodijo k slovenskemu narodu Furlani ali Friulczycy, v laški pokrajini Wenecji (ok. 30.000« — mislil je verjetno Beneške Slovence str. 34), »prgišče Slovencev pod Oedenburgiem w Wegrzech« — k čemur uredništvo ni zmoglo pripombe, da je mislil prekmurske Slovence, čeprav omenja celo Ktizmičev prevod Novega zakona 1771. Po Petra Kozlerja članku: Potovanje po okrajnah slovenskega naroda (Koledarček Slovenski za navadno leto 1855, 45—51) označuje slovenske meje. — Posebej omenja poleg Kočevarjev še nemške koloniste Soričane in Nemško-rutarje. Ta uvod končuje s Hacquetovim odstavkom (str. 91) o boleznih in z njegovim obširnim opisom kranjske pratike, pri čemer je pa slovenska imena mesecev močno pokvaril in jih meša s hrvaškimi imeni itn. Kolberg je ohranil Hacquetovo razdelitev poglavij in v glavnem njegove naslove: Silaucy, Gorency, Wipaucy, Ludy Czyczöw, Krazaucöw i Piuczenöw (Čiči, Kraševci in Pivčani — pri Hacquetu Japodi), Istrianie, Liburncy, Do-lency, Koczewary. Dodal pa je poglavje Soriczanie (n. d. 113—117) po Andreja Likarja članku Sorica in Soričanje (Koledarček Slovenski za 1856). Kolberg v glavnem obnavlja Hacquetovo besedilo, ki ga je tu in tam skrčil. V slovenskih krajevnih imenih in drugih besedah je zagrešil mnogo napak (o tem gl. avtorjevo oceno tega zvezka Kolbergovega zbranega dela v Traditiones 3, 282—4). Sam je dodal predvsem nekaj ljudskih pesmi, predvsem iz Korytkove zbirke, v poljskem prevodu, nekaj kitic pa je objavil v slovenščini, a s poljskim črkopisnm in z jezikovnimi napakami. Stvarno najbolj moti npr. docela nesodobno razpravljanje o japidskem izviru Čičev, Kraševcev in Pivčanov, ki jih imenuje po Hacquetu kar »Japi-dowie« (75 sl.); pri Dolenjcih v prvem stavku, da »so od Nemcev imenovani pravi Vendi ali Vindi«, da je njihov jezik med slovenščino in hrvaščino itn. V vseh poglavjih pa seve moti 1871—1872 obnavljanje opisov iz konca 18. stoletja, ki skoro v ničemer niso več veljali. In od tega bi se bilo moralo uredništvo Kolbergovih zbranih del jasno in določno distancirati. Vsem tem poglavjem o skupinah prebivavcev je Kolberg dodal še kratek odstavek: Domöwienie o Slowericach (n. d. 117) — Sklepna beseda o Slovencih ter po Jakoba Volčiča Torbici narodnih prigovorov (Koledarček Slovenski za... 1885) v prvi skupini 13 »pregovorov kranjskih in koroških«, v drugi 18 pregovorov »od meje hrvaške in dalmatinske« ter v tretji 28 »istrskih pregovorov«. S tem je Kolbergov opis Slovencev končan in mu sledi drugi del »Dalmacja«. POMEN Hacquetova Upodobitev in opis... je prva knjiga, namenjena v prvem delu v celoti le opisu ljudskega življenja Slovencev. Valvasor je delu tega področja slovenskega življenja namenil predvsem le VI. knjigo svoje Slave, tako da je bilo ljudsko izročilo — predvsem noša in šege dela Slovencev — dokaj zakrito v zajetnih zvezkih njegovega dela, vsebujočih predvsem zgodovinske in naravoslovne opise. Tudi del Linhartove Zgodovine..., posvečen življenju starih Slovencev, je sestavina zgodovinskega raziskavanja in ima tudi tak značaj: vzpostaviti nekdanjo ljudsko kulturo Slovencev ob naselitvi v današnji domovini. K mislim, povedanim v uvodu le-te razprave, je treba dodati še nekaj opomb in spoznanj o pomenu Hacquetovega dela. Pomembno je, da je pisatelj združil tako v naslovu knjige kot v obravnavo zahodne Slovence s celotnim južnim slovanstvom, ne le z najbližjimi Hrvati kot Valvasor. Še več — v naslovu in načrtu — mogoče delno v rokopisu tudi uresničeno — jih je združil z vsemi Slovani, ki jih je namenil podobno prikazati. To ga druži s K. G. Antonom in drugimi Nemci, ki so tedaj obravnavali Slovence, pa tudi z Linhartom, ki se je prav tako ravnal po le-teh. Hacquet je zajel predmet svoje obravnave mnogo širše kot Valvasor (le-ta skladno s svojim kranjskim okvirom ni govoril o Ziljanih), oziral se je le na »zanimivejše«, nenavadne strani ljudskega življenja. Hacquet je označil širino svojega zanimanja in namena že z uvodom, kjer govori na splošno o Slovanih. Nameraval je podati le sodobno podobo ljudske kulture, toda zato skoro v vsej njeni širini, čeprav je nekatere strani le nakazal. V vsem tem ga — kljub te vrste Korytkovemu načrtu, pobujenem gotovo tudi po njem — na Slovenskem še dolgo niso ne dosegli ne presegli: prvi pač — le za prekmurske Slovence — prekmurski pisatelj Jožef Košič v madžarskem spisu 1824 (o tem več v prihodnjem letn. Traditiones). Kljub njegovim površnostim in pomotam, nepotrebnim odstranitvam moramo ceniti njegovo pozitivno hotenje, ki je nameravalo zajeti ljudsko življenje v celoti in kritično. Kakor je Hacquetovo delo s ponatisi, prevodi in priredbami imelo seznanjajoči pomen v evropskem svetu, tako je doma vzpodbujalo ne le h kritičnejšemu gledanju — npr. pri Urbanu Jarniku — marveč tudi k posnemanju. Žal so Hacquetovo delo v raznih oblikah v tujini bolje poznali kot pri nas — in prav tako so tam pisatelja prej in bolje ocenili. Tako ga zgodovinar avstrijske etnologije, Leopold Schmidt, imenuje »pobudnika« v avstrijski etnologiji v dobi rokokoja in razsvetljenstva. Njegovo Upodobitev in opis... imenuje pionirsko delo, s katerim »je postal H. eden od očetov etnologije, pač bolj kot mnogi od teoretikov, ki so jih včasih že tako imenovali«. Nadalje ugotavlja, da je »nedvomno zelo močna Hacque-tova osebnost... vplivala čudno le v docela majhnem krogu mlajših razisko-vavcev«, med katerimi so K. v. Moll, B. F. Herrmann idr. do Schotkega.51 51 L. Schmidt, v op. 4 n. d. str. 40—41, 45. Zusammenfassung BALTHASAR HACQUET UND DIE SLOWENISCHE VOLKSKULTUR Der Bretone Balthasar Hacquet (1739 oder 1740 Le Conquet — 1815 Wien) lebte als Arzt 21 Jahre inmitten der Slowenen, bereiste die Alpen und die Nachbarländer und beschrieb sie in naturgeschichtlicher Hinsicht in mehreren deutschen Werken. Für die Kenntnis Sloweniens und der Slowenen sind besonders bedeutend: Oryctographia Carniolica ... 1778—1789; Mineralogisch-botanische Lustreise von dem Berg Terglou in Krain zu dem Berg Glokner in Tyrol... 1784: Physikalischpolitische Reise aus den Dinarischen durch die Julischen, Carnischen, Rhätischen und die Norischen Alpen ... 1785; Plantae alpinae Carniolicae 1782. — in volkskundlicher Hinsicht aber ist für alle Südslawen sein Werk: Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven . .. (Leipzig 1801—1808), von Bedeutung. Das Werk ist nicht abgeschlossen, weil H. nur die Westslowenen (’■'■Wenden-«), einige Teile der Kroaten und Serben (»-Illyrer«), sowie die Albaner beschrieben hat, jedoch noch die Slawen ausserhalb Österreichs zu beschreiben beabsichtigte. — Verf. analysiert genau H.s Werk, insofern es von Slowenen handelt, und befasst sich des weiteren mit dessen Entstehung, Quellen, Aufbau und Charakter, mit den Abbildungen und der kritischen Aufnahme des Werkes, sowie mit dessen Übersetzungen und Bearbeitungen. — Die Hauptquelle H.s waren die Autopsie und die Erkundigungen an Ort und Stelle. Von gedruckten Quellen führt er Prokopius, Durich, Gebhardi, K. A. Anton, Schloezer, Valvasor und A. Th. Linhart an. Die Kapitel des Werkes wurden von H. mit richtigen ethnischen oder landschaftlichen Namen in deutscher und slowenischer Sprache, teilweise allerdings auch mit anachronistischen historischen Namen, z. B. Japoden (Tschitschen), betitelt. Verf. führt die Nachdrucke des Kapitels über die Gailtaler durch J. Dobrov-sky und Sartori an und erwähnt die Leitgedanken der Besprechungen von H.s Werk durch B. Kopitar und Urban Jarnik. Der letztere hat im einzelnen viele Behauptungen H.s zurückgewiesen. Verf. analysiert die Bestandteile der einzelnen Kapitel, wobei er auf deren Mängel und auf deren positiven Elemente aufmerksam macht. — Gesondert behandelt Verf. den vergleichenden Charakter von H.s Werk, seinen Gebrauch ethnischer und landschaftlicher Namen — wobei er auch das Werk Oryctographia Carniolica berücksichtigt — und erörtert H.s Verlässlichkeit und Selbständigkeit. — Ein eigenes Kapitel widmet Verf. dem slowenischen Anteil in den Werken H.s besonders auch dem Illustrator C. G. Geissler und dessen Abbildungen für das Werk. Im zweiten Teil seiner Studie stellt Verf. das Schicksal von H.s Werk Abbildung und Beschreibung .. . dar, vorerst die Nachdrucke und zeitgenössischen Würdigungen, die es erlebt hatte, zunächst in Kopitars Besprechung in den Annalen der Literatur und Kunst des In- und Auslandes 1810, sodann die Übersetzungen und Bearbeitungen. Als erster übersetzte das Werk ins Französische — mit Auslassungen und Veränderungen bei mangelhaften Sprachkenntnissen — Jean B.-J. Breton de la Martiniere: L’Illyrie et la Dalmatie... Paris 1815 (in zwei Bänden), mit schwarz-weissen Abbildungen. Diese Bearbeitung erfuhr eine Übersetzung ins Deutsche mit neuen Nachträgen — von eigener und von H.s Hand — und mit Verbesserungen der Sprachfehler Bretons durch den ungarischen Arzt Johannes Schuster, der mit dem Pseudonym Janus Pannonius auftrat und das Werk unter dem Titel Illyrien und Dalmatien. . . Pesth 1816 (in der Reihe Miniaturgemälde aus der Länder- und Völkerkunde, VII) herausbrachte. Auch diese Übersetzung enthält schwarz-weisse Abbildungen. — Nach Bretons Übersetzung wurde das Werk durch einen unbekannten Übersetzer ins Englische übertragen und durch einen Frederic Shoberl in der Reihe The World in Miniature unter dem Titel: Illyria and Dalmatia... and those of the Adjacent Countries... London o. J. veröffentlicht (auf den 32 kolorierten Abbildungen ist die Jahreszahl 1821 ersichtlich). Diese Übersetzung hat alle Fehler Bretons beibehalten. — Zuletzt verfasste 5* 67 der polnische Folklorst Oskar Kolberg um etwa 1857 die Abhandlung Obrazy Slowianszczyzny poludniowej (Bilder aus der südslawischen Welt), welche erst 1871—1872 in der Gazeta Polska veröffentlicht und neuerdings in die Gesammelten Schriften Kolbergs (Dziela wszystkie, torn 63, Wroclaw—Poznan 1971) aufgenommen wurde, allerdings sehr unkritisch, weil die durch Kolberg bedenkenlos übernommenen Titel einiger Kapitel (Ilirija, Japodi, Liburnija u. a. m.) nicht kommentiert worden sind. Kolbergs Hauptquelle war H.s Werk in der Bearbeitung Schusters, nach welcher er die Einteilung und zum Grossteil auch die Benennung der Kapitel übernommen, sowie die anachronistischen Angaben über den Ursprung der einzelnen Landesgruppen und auch H.s alte Quellen beibehalten hat. Im letzten Kapitel seiner Abhandlung fasst Verf. die Bedeutung H.s Werkes in der Feststellung zusammen, dass es das erste Werk gewesen war, welches zur Gänze die Beschreibung des Volkslebens eines Teiles der (West-)Slowenen zum Gegenstand hatte. Wie aus dem Titel und aus den Ausführungen ersichtlich, wurde H. von der Absicht geleitet, die Slowenen mit dem ganzen Südslawentum und im Gesamtkonzept des Werkes in Gemeinschaft aller Slawen darzustellen. H. umfasste den Gegenstand seines Werkes viel umfangreicher als Valvasor, er erforschte eine Reihe von Bereichen des materiellen, sozialen und geistigen Lebens, obwohl ungleichmässig proportioniert und nicht immer genug kritisch. Die Materialien der Volkskultur in anderen seinen Werken haben mit dazu beigetragen, dass H. als Anreger der österreichischen Volkskunde zur Zeit des Rokoko und des Aufklärungszeitalters angesehen wird. Leopold Schmidt nennt das behandelte Werk H.s ein Pionierwerk, mit dem sich »zu einem der Väter der Volkskunde gemacht« und seinen Einfluss auf jüngere österreichische Forscher (K. v. Moll, B. F. Herrmann u. a. bis Schotky) ausgeübt hat. UDK 392 NAVADA IN ŠEGA Niko Kuret Avtor razglablja o pojmih navada in šega. Kot ritualizirana navada je šega predvsem v predindustrijski dobi vezana na področje transcendence, v novejšem času je sekularizirana, doma pa je v vsaki skupnosti. Poznajo jo vse družbene kategorije in pojavlja se ob številnih časih zasebnega in javnega življenja. Razprava seznanja z nekaterimi novimi raziskovalnimi smermi. The terms and notions of habit and custom are discussed. Custom is ritualized usage; in the pre-industrial period, it is rather transcendental. Recently secularized, it has become familiar in any community. Custom comprises all social categories and appears at numerous points of time in private and public life. Some new research orientations are outlined. — Qu'est-ce qu’un rite? dit le petit prince. — C’est aussi une chose de trop oublie, dit le renard. C’est ce qui fait qu’un jour est different des autres jours, une heure, des autres heures. Antoine de Saint-Exupery, Le Petit Prince Navada in šega sta del vsakdanjega življenja slehernega izmed nas. Nekdo je dejal, da so šege srčika narodopisja.1 V prelomnici, ki jo doživljamo, je tudi vse, kar je bilo o šegah doslej povedanega, izpostavljeno hudim pretresom. Raziskovavci se ne zadovoljujejo več s staro razdelitvijo šeg, ne ustrezajo jim več dosedanji raziskovalni pristopi. Nekoliko vsiljivim sociološkim vidikom se pridružujejo popolnoma novi vidiki, ki jih prinaša veda o vedenju (nem. Verhalten, franc, comportement, angl. behaviour). To nas sili, da tudi mi pretresemo svoje poglede in presodimo novino, ki jo prinaša čas.2 1 Richard Wolfram je to povedal po svoje: »Das Brauchtum... ist und war ein Zentralthema volkskundlicher Bemühungen seit Bestehen des Faches. Denn es entspringt Grundkräften im menschlichen Leben und jener seiner Teile, die der Volkskunde sind« (Prinzipien und Probleme der Brauchtumsforschung. Wien 1972 [= Sitzungsberichte der österr. Akademie d. Wissenschaften, Phil.-histor. Kl. 278/2]), 6. 2 O »Osnovah in ozadju naših šeg« sem pisal že pred nekaj leti v Glasniku Slovenskega etnografskega društva 9 (1968) 1—2. Najprej si bodimo na jasnem o pojmih. Kaj je — v našem izrazoslovju — navada\, kaj šega. Marsikdo zjutraj, ko vstane, stopi na hišni prag in pogleda po vremenu. Drug ne more drugače, ko da še v postelji prižge cigareto. Tretji po kosilu redno leže. Četrti noben dan ne opusti popoldanskega sprehoda. Peti se na določen večer v tednu pridruži stalnemu omizju v gostilni. .. Primerov bi ne bilo konca. Gre za opravila, ki se v človekovem dnevnem teku bolj ali manj redno, ob določenem času ali celo uri ponavljajo, opravila, ki so kar delček človekovega »jaza«, čeprav vsaj na zunaj za življenje niso bistveno važna. Ta in taka opravila imenujemo navade (lat. habitudo, nem. Gewohnheit, franc, habitude, angl. habit, tudi custom). Preden je mati prerezala hlebec, ga je z nožem prekrižala. Preden je družina segla po žlici, je molila. Ko je svojčas gost prišel k hiši, so mu ponudili kruha in soli. Ko se znanca na ulici srečata, se pozdravita — odkrijeta se, si morda celo sežeta v roko. Preden izroče javni uporabi novo cesto ali most, predstavnik oblasti prereže trak, novo ladjo pa slovesno »krstijo«. Vsakomur je jasno, da ta opravila — naštevati bi jih mogli v nedogled — niso »navade«. Dejanje, ki se ob takem opravilu opravi, ima pomen, ima smisel, ima »vsebino«. Križ na hlebcu in molitev pred jedjo sta znamenje vzpostavljenega stika z nadnaravo, sta poziv in prošnja za »blagoslov«, ki naj pride nad jedi, da bodo koristile vsem, ki jih uživajo. V davnini je bilo gostoljubje nenapisana sveta postava. »Gost v hiši, Bog v hiši.« Z gostom je še tako revna družina delila vse, kar je premogla — hrano (vsakdanji kruh) in mimo nje tudi vse, kar je bilo sicer najbolj dragocenega, denimo: svojčas sol. To je na zunaj ponazarjal sprejem s kruhom in soljo. Ko se na ulici drug drugemu odkrijemo, ponovimo v davne čase segajočo kretnjo: človeka, ki sta se srečala, sta snela šlem in se znašla razoglava, nezavarovana drug pred drugim; desnica, ki je segla v drugo desnico, ni bila oborožena — s tem sta oba vidno pokazala, da sta se odpovedala agresivnosti. Cesta, most ali ladja zahtevajo obilo truda in stroškov. Upira se nam, da bi jih začeli uporabljati brez nekega dejanja, ki naj bi ponazarjalo vsebino slavnostnega dogodka, dejanja, ki bi simbolično pokazalo, da sta cesta ali most zanaprej odprta za promet, ladja nared za plovbo. Ta in taka opravila imenujemo šege (lat. ritus, tudi mos,3 nem. Brauch, franc, coutume, angl. customJ.4 Kaj spoznavamo značilnega na njih, kaj jih loči od »navad«? Vsako od navedenih — in njim podobnih opravil — ima svojo vsebino, svoj pomen, ki sta nad vsakdanjim tekom življenja, sta pa različna: 1. Segata v »nadnaravo« (kretnje, molitev, druga dejanja). Temelj jim je neka »vera«, poganska ali krščanska. Vsakdo ve, da smo ohranili polno šeg, ki imajo pogansko vsebino. Fr. Marolt je uvedel za nekatere posebno pomembne šege te vrste ime »obredje« (npr. jurjevanje), ki mu dobro ustrezata lat. ritus in franc, rite ali ceremonie. 2. Simbolično ponazarjata neki medčloveški odnos (sprejem v hiši, pozdrav). 3 Mos bolje ustreza nemškemu Sitte, kar pomeni nravstvene predpise (prim. [rane. moeurs, angl. manners). O njih ob drugi priložnosti. 4 Zavestno smo opustili izraz »običaj« (Pleteršnik I, 728) in uporabljamo »šego« kot pristnejši ljudski izraz (gl. Pleteršnik II, 622). 3. Simbolično povzdigneta neko pomembno dogajanje v skupnosti, poudarjata njegovo slovesnost in njegovo nevsakdanjost (odpiranje ceste, mostu, krst ladje). Navade in šege imajo svoje življenje — nastajajo, se razvijajo, odmirajo. Iz navade nastane lahko šega, zato o šegi porečemo, da je »ritualizirana« navada (npr. pozdrav). Sega se pa tudi spremeni spet v navado — če vsebina izgine, ostane samo oblika, le-ta pa spričo človeku lastne konservativnosti živi dalje kot navada (npr. znamenje križa pred jedjo, ki ga marsikdo naredi brez misli, »iz zgolj navade«). 2. Fenomenologija Spoznanje, da navada lahko preide v šego, je zapisal že Jacob Grim m.5 Isto spoznanje je podlaga znani Sartorijevi opredelitvi šege.0 Novi čas je prinesel nove opredelitve. Preozke so tiste, ki v šegi vidijo samo družbeni pojav. Saj imamo vrsto šeg, ki so izrazito ravnanje posameznika in se tičejo samo njega. To velja npr. za »sakralne« šege, ki uravnavajo odnos človeka do nadnarave — z njimi hoče človek potolažiti nevidne moči, jih zavrniti, če so mu nevarne, si jih pridobiti, če so dobrohotne.7 Richard Weiss se je izognil enostranosti, ko je zapisal, da je šega »način ravnanja, ki v skupnosti živi kot izročilo in se ljudem zdi pravilen«.8 Weissova opredelitev vsebuje tudi že njegov odgovor na vprašanje, kako se navada spremeni v šego. Izročilo, prenašanje neke navade od posameznika na posameznika, iz rodu v rod, naj bi bila tista neustavljiva sila, ki narekuje »ritualizirano« vedenje. Weissu je pritegnil tudi Jos. Dünninger,1 ko pravi, da »spada k bistvu šege ... tradicionalni element, tradicionalni značaj«. Erich in B e i 1110 prav tako sodita, da šego »posvečuje« izročilo. Vprašujemo se, v čem naj bi bila moč izročila, da navado spreminja v šego in šego ohranja pri življenju. Paul Geiger je menil, da ta moč izhaja iz češčenja prednikov. »Izročilo pomeni, da nekega opravila ne izvr- 5 Jacob Grimm und Wilhelm Grimm, Deutsches Wörterbuch, II. Leipzig 1860, p. b. brauch, stolpec 314: »mos, aus langer, wiederholter Übung entspringt gewohnheit, die tägliche und allgemeine anwendung wird zur sitte und weise.« (Besede brauchtum v slovarju še ni.) 0 Paul S a r t o r i, Sitte und Brauch, I. Leipzig 1910, 1: »Die generell oder sozial gewordene Gewohnheit bezeichnen wir mit dem Worte .Brauch“.« 7 Gl. Walter Häver nick, Gebräuchliches und Brauch, v: Beiträge zur deutschen Volks- und Altertumskunde 13 (Hamburg 1960) 9. Njegov sintetični prikaz mi je bil v marsičem vodilo. 8 Richard Weiss, Volkskunde der Schweiz. Erlenbach—Zürich 1946, 155, je sledil Paulu Geigerju (kakor op. 11): »(Brauch) lässt sich... definieren als eine Art zu handeln, die durch Überlieferung in einer Gemeinschaft von Menschen als richtig oder verpflichtend empfunden wird.« 9 Josef Dünninger, Brauchtum, v: Deutsche Philologie im Aufriss, III. Berlin 1967, stolpec 2572: »Brauchtum... ist ein Grundphänomen des menschlichen Gemeinschaftslebens, eine Urtatsache, wo Menschen als Gruppe, als Kollektivum erscheinen... Es ist eine geschichtliche und gegenwärtige Erscheinung... Wo und wann immer in unzähligen Wandlungen das Brauchtum erscheint, hat es seine besondere Funktion...« Hävernick (kakor op. 7) navaja sorodno mnenje nekaterih sociologov, češ da živijo šege iz žive zavesti izročila in da so zmerom vezane na družbene skupine. »Izročilo« pomeni pri tem socialno-kulturno obveznost, da se ohrani status quo, obveznost, ki jo skupina občuti kot specifično družbeno prisilo (gruppenspezifischer Sozialzwang). šuje samo zdaj živeča skupnost, ampak da so ga izvrševali tudi prejšnji rodovi. Iz njega govori skupnost z mrtvimi, bolje: s predniki.«11 Sega, opravilo naj bi bila torej dediščina prednikov. Temu in podobnim pojmovanjem botruje Jacob Grimm, ki je v šegah videl usedlino bajeslovja. Danes smo z »mitološko metodo« že precej opravili. Sneli smo si naočnike romantike in se razgledali po stvarnosti, ki nas obdaja. V prejšnjem poglavju smo mogli kar mimogrede našteti nekatere šege, pri katerih je iskanje zveze z »bajeslovjem« nesmiselno, šege, ki jim manjka sploh vsakršna »transcendentna« ali sakralna vsebina in pomen. Trezen pogled v zgodovino nam tudi pove, da je npr. romantični »mit« o zgolj »kmečkem« izviru šeg nevzdržen.12 Mnogo šeg iz zgornje prve skupine je res rodil ruralni, agrarni ambient. Pomanjkljivost pa je, če ne vidimo šeg, ki jim botruje urbano okolje ali so izšle iz ne-kmečkih skupnosti. Ce je tako, potem seveda odpade ne samo zveza z bajeslovjem, ampak tudi zveza s predniki. Mnogo manjšo težo ohrani tudi mnenje, da je izročilo tista sila, ki naj bi šege ustvarjala in ohranjala. Naše mnenje pa je, da ga povsem ne smemo izločiti. Pri vprašanju, odkod prehod navade v šego, nam danes prihaja na pomoč naravoslovje, točneje: veda o vedenju živih bitij. V tej vedi velja danes za vidnega znanstvenika Konrad Loren z.13 Više razvite živali poznajo trdno zakoreninjene navade. Gre — po K. L o r e nz u — za vedenjski mehanizem, ki je očitno smotrn za ohranitev vrste: živo bitje, ki mu manjka sposobnosti za spoznavanje vzročnih zvez, se mora oklepati takega vedenja, ki se je enkrat ali ponovno izkazalo, da privede do smotra in da ni nevarno. Zoologija imenuje to »socialno imitacijo«. Takega vedenjskega mehanizma se ne drži samo posamezno živo bitje, ampak je obvezen za vso vrsto. Posamezno živo bitje, ki ga ne upošteva, je v nevarnosti, da ga skupnost »izobči«, to pa pomeni zanj konec in smrt. Opazovanja so pokazala, da se žival, ki se pri nekem opravilu »zmoti«, vidno močno ustraši.14 10 Npr. O. A. Erich, R. B e i 11, Wörterbuch der deutschen Volkskunde. Stuttgart *1955, 789: »Im Sprachgebrauch... ist Brauch das Tun einer Gemeinschaft (Familie, Sippe, Nachbarschaft, Burschenschaft, Zunft, Dorf), das durch Herkommen geheiligt, jedenfalls vepflichtend ist. Brauch kann auch die Handlung eines einzelnen sein, sofern er dabei im Geist einer Gemeinschaft handelt.« 11 Paul Geiger, Deutsches Volkstum in Sitte und Brauch. Berlin u. Leipzig 1936, 3: »Unter Volkssitte und -Brauch verstehen wir eine Art zu handeln, die durch die Überlieferung in einer Gruppe oder Gemeinschaft von Menschen als richtig oder verplichtend empfunden wird.« 12 Najpomembnejši prispevek v tej smeri je dal pač Leopold Schmidt, Brauch ohne Glaube, v: Antaios 6/3 (Stuttgart 1964) 209—238. — Na konkretnem primeru določenega območja je pokazal to K.-S. Kramer, Zeitliche und soziale Schichtung im Brauchtum, dargestellt am Überlieferungsbestand des Ansbacher Raumes, v: Zeitschrift für Volkskunde 58 (Stuttgart 1962) 72—93. 13 Gl. predvsem njegovi deli: Das sogenannte Böse. Zur Naturgeschichte der Aggression. Wien 1963, ter: Er redete mit dem Vieh, den Vögeln und den Fischen. Wien 21952. — Hävernick (kakor op. 7) navaja še dva avtorja: Adolf Rema n e, Das soziale Leben der Tiere. Hamburg 1960, ter Vitus B. Dröscher, Klug wie die Schlangen. Die Erforschung der Tierseele. Hamburg 1962. 14 Lorenz, Das sogennnante Böse (kakor op. 13), poroča (str. 109 sl.) o gosi (»Martini«), ki je v naglici stopila na stopnico, čeprav bi jo bila morala prestopiti. Šele ko je svojo pomoto »popravila«, se ji je strah polegel! V težnji po »ohranitvi vrste« se pri više razviti živali opaža tudi prizadevanje, da bi se v družbi vrstnikov povzpela čim više, in s tem ljubosumna skrb, da si pridobljene »pravice« in prednosti ohrani.‘Konj med vožnjo, če je tako »vajen«, sam od sebe krene h koritu ob cesti, da se napije hladne vode — voznik mu bo to le stežka preprečil. Pes, ki je skočil na posteljo in ga z nje nisi pregnal, bo to storil ponovno, in če mu boš pustil veljati, si bo — po svoje — »pridobil pravico« ležati na postelji. Dva petelina se bosta vselej kosala, kateri bo na dvorišču »prvi«; zmagovavec ne bo odnehal od pridobljene pravice. Tudi zoologi imenujejo ustalitev živalskih navad »ritualizacijo«. Njena korist je v tem, da se zajezi agresivnost in da se odvajajo njene škodljive posledice.15 Kaže se v »pravilnem« načinu vedenja med pripadniki iste vrste, npr. pravilni potek snubljenja in pravkar omenjeno tekmovanje za prevlado močnejšega. Živalim so ti načini vedenja seveda prirojeni. A tudi človek je podvržen istim zakonitostim. Tudi on se podreja nekaterim »prirojenim«, nekaterim »ritualiziranim« navadam, ki jih je več kakor si misli. Walter Hävernick navaja16 pri tem najprej ritualizirane navade, ki jim je namen, da zadržijo interspecifično agresijo: pravila dvoboja (»duela«, rokoborbe, boksa), ki veljajo, dokler premagani ne odneha; pravila vdaje (nasprotnik se ne upira, zmagovavec mu seže v roko ipd.). Velja pa pripomniti, da v takih primerih — v nasprotju z živaljo — agresivni nagon pri človeku ni vselej in zanesljivo izključen. iDalje zadrži agresivni nagon že omenjeni ceremonial pri pozdravu. Prav ta ceremonial je očitno globoko zasidran v dedni snovi. Pomisli, pravi W. Hävernick, kakšen odziv bi doživel, ko bi lepega dne ne pozdravil in ne odzdravil ne doma, ne na ulici, ne v službi. Med domačimi, prijatelji in znanci bi vzbudil nedvoumne občutke agresije! Primeri te vrste so sicer redki. Nešteto pa je šeg, ki jih hranimo nespremenjene zavoljo socialne imitacije in iz strahu, da bi se napak vedli. Praviloma npr. nikomur ne prihaja na misel, da bi v kakšni važni stvari svoji okolici hote bil v oči in bi se zato nad njim zgledovala. Zadržuje ga strah, da bi drugače ravnal, kakor veleva ritualizirana navada, šega.17 Tako smo spoznali nov nagib za ritualizacijo navad, za nastanek in ohranjevanje šeg — strah. Zato pripisujemo izročilu dosti manjšo vlogo kakor poprej. Strah je neverjetno močan dejavnik v medčloveških odnosih (»kaj porečejo ljudje?«), navsezadnje pa odloča strah tudi v odnosih do nadnarave, v sakralnih šegah (»kaj poreče Bog?«). Brž ko človek — in žival — zadostita »predpisom« ritualizirane navade, začutita »varnost«. Človek, ki se drži podedovanih šeg, živi v fikciji, da pred skrivnostmi življenja ni več nemočen, šege so mu opora, v šegah doživlja oblikovano eksistenco«.'8 15 Lorenz, Das sogenannte Böse (kakor op. 13) 123. 16 Hävernick (kakor op. 7) 13. 17 Današnji mladi »protestniki« premagujejo ta strah (»razbijajo tabuje"*) v noši in načinu življenja. Pri tem seveda nevede ustvarjajo nove ritualizirane navade — šege! 18 Diinninger (kakor op. 9) stolpec 2011. V celoti velja to pač za šege predindustrijskega obdobja naše družbe. Temu obdobju je bila šega — po Leopoldu Schmidtu — res simbol »kozmičnega reda«.'° Ob izteku predindustrijskega obdobja pa se je notranji smisel večine »starosvetnih« šeg začel razblinjati. Večinoma še ostajajo, toda ohranja se le lupina. »Izročilo«, ki jih drži, je pravzaprav samo moč konservativnosti, ki je človeku lastna. Šege, ki jih ustvarja industrijska doba, se pač — nevede — naslanjajo tudi na »izročilo«, ki ga pa obnavljajo in prilagajajo novim okolnostim. Značilno zanje je, da skoraj nimajo več sakralnega značaja.20 Zdaj so večidel samo še simbol in pomagajo povzdigniti slovesnost trenutka. To njihovega pomena v življenju posameznika in skupnosti nikakor ne zmanjša. Tisočletja so potemtakem — da spet sledimo W. H ä v e r n i c k u21 — v človeku izoblikovala občutek za važnost »prave oblike«, izoblikovala so (dejansko neutemeljeno, psihološko pa vendar važno) zaupanje, da tisto, čemur damo »pravo obliko«, resnično uspe. Ta občutek je posebno močno zasidran med preprostimi ljudmi. Zato se ne samo »navade in šege«, ampak tudi nazori in življenjske oblike tako žilave držijo. Značilna ljudska konservativnost ohranja šege tudi še potem, ko so že zgubile svojo vsebino. Podzavestni občutek, da je tako in nič drugače edino »prav«, podzavestni strah, da bi bilo »narobe«, ko bi ravnali drugače, oboje je globoko človeško. Navadno je prazna hvala, če se kdo usti, da je take reči v sebi do kraja zatrl. Tudi sodobni narodopisci vidijo v mnoštvu starih in novih šeg »varnostni in varovalni okvir, ki se prilagaja duhovnosti vsakokratne človeške skupnosti«. Narodopisje odklanja zato mnenje nekaterih sociologov, da so npr. sporočene šege ovira napredku in da je tradicionalne vezi moč nadomestiti z zanesljivejšo vsakokratno sprotno »racionalno odločitvijo«, kako se vesti. W. Hävernick nasprotno poudarja,22 da šege niso »prisila«, ki se ji je človek hočeš nočeš uklonil, marveč opora njegovega občutka »varnosti«. Razum naj to oporo nadzira, ne sme pa nikoli poskušati, da bi jo nadomestil z zgolj razumskimi rešitvami. Kakšna nepomaganost bi zavladala v skupnosti, ko bi se moral vsak posameznik sam in sproti odločati, kako naj se v določenem primeru pravilno in varno vede? Poskusi v skupnosti više razvitih živali so dokazali, da umetno prekinjeno delovanje prirojenih »dejavnikov reda«, ritualiziranih navad, vodi do depresij, do histerije, do boja vseh proti vsem — in naposled do propada.23 3. Funkcija Funkcijska področja, ki v njih nastopajo šege, so sila široka, saj obsegajo vidni svet in nadnaravo, človeka in njegovo življenje v biološkem in socialnem pogledu. V nasprotju z nravstvenimi predpisi (lat. mos), ki smo jih omenili zgoraj in urejajo odnose med spoloma, v družini, v širši skupnosti, odnose do naroda in včasih do nadnarave ter se jim posameznik praviloma ne more — deloma 19 Schmidt (kakor op. 12) 223. 20 Po Schmidtovo: »Brauch ohne Glaube, aber nicht ohne Sinn.« 21 Hävernick (kakor op. 7) 15. 22 I s t i, 17. -* Dröscher (kakor op. 13) 143 sl. ni mogel — izogniti, so šege le deloma obvezne. Kdor se jih ne drži, stori nekaj »nenavadnega«, kar pa uredi sam s seboj. Opustitev kake šege praviloma nima usodnih posledic zanj v skupnosti.24 Vsekakor je treba v funkcijskem pogledu upoštevati stopnjo obveznosti ali neizbežnosti kake šege. Ce je povezana z nravstvenimi predpisi, se ji je težko izogniti. Pri razboru šeg po posameznih funkcijskih področjih se danes hočeš nočeš še držimo ustaljenega kanona. Zato še zmerom ločimo šege, ki imajo svojo funkcijo v koledarskem letu, šege, ki so del življenjskega kroga (rojstvo, ženitev, smrt), in šege, ki spremljajo človeška dela in opravila. Večina praznikov koledarskega leta, številni primeri obhajanja dogodkov življenjskega kroga, tudi še mnogo kmečkih del in opravil je pri nas še ohranilo šege, ki temeljijo na veri v nadnaravo. Ta »vera« je večidel predkrščanska, šega je pravzaprav magični obred; je pa tudi krščanska, če šega korenini v cerkvenem letu in v cerkveni liturgiji. Te šege se lahko ohranjajo, dokler racionalni pogled na svet ne izrine magičnih opravil; živijo, kjer je vera v ljudeh živa. Mnoge so že okrnjene in se celo opuščajo. Spoštovanje ali upoštevanje teh vedenjskih oblik je prepuščeno posamezniku, v glavnem se skupnost nič več ne spotika, če se kdo takih šeg drži le deloma ali sploh ne. Pri dogodkih iz življenjskega kroga se sporočene vedenjske oblike drže dostikrat samo zavoljo ugleda ali zavoljo jezikov (strah — »kaj pa bodo rekli ljudje!«), tako zlasti pri ženitovanju, tudi pri pogrebu. Bistveno za praznik je, da ga »moraš« praznovati, da ne delaš (na Koroškem: »nedel«). Tudi glede tega se širi laksnost. Novi prazniki si šele ustvarjajo svoje vedenjske oblike. Pri marsikaterem kmečkem delu so stare, sporočene vedenjske oblike zavoljo spremenjenega načina dela (mehanizacija) čez noč izginile. Nič manjša ni druga skupina ritualiziranih navad, vedenjskih oblik v odnosih človeka do človeka, človeka do skupnosti in skupnosti same. O odnosih človeka do človeka in vedenjskih oblikah, ki jih urejajo, smo že govorili, prav tako o odnosih človeka do skupnosti (ozir nanjo!). Ljudje se tudi znotraj skupnosti družijo v skupine. Posameznik namreč stremi za posebnim, vidnim mestom v skupnosti, to pa doseže najlaglje v taki posebni skupini. Njena klasična oblika je društvo (njena najnovejša je »klapa«), V dosedanjem redu srečujemo združbe v cerkvenem življenju, ljudje se družijo tudi v izobraževalne namene, družijo se zavoljo skupnega blagra (gasilci, Rdeči križ ipd.), zavoljo politike, zavoljo zabave, športa idr. Cas rokodelskih cehov je mimo. Vedenjske oblike pa so bile in so povsod iste. Na splošno je udeležba pri tem skupinskem izživljanju neobvezna. Kdor v življenju lahko shaja sam, mu v normalnih razmerah tega nihče ne brani. Vse te oblike se dostikrat sekajo, križajo, se prekrivajo. Šege so kaleido-skop, ki ga vrti življenje samo. Kdor se dandanes začne baviti s problematiko vedenjskih oblik, ritualiziranih navad, šeg ali obredij — kakorkoli že to imenujemo — in ima odprte oči za njihovo funkcijsko območje, brž spozna, da dosedanja gledanja res več ne ustrezajo, da so dosedanji »kanoni« pretesni, da se odpirajo novi vidiki, da srečujemo šege, ki jim moramo šele najti mesto, ker ga v starih 24 Prim. Peter Hofstätter, Einführung in die Sozialpsychologie. Berlin 21959, 61 sl. predalih zanje ni. Razodene se mu, da mnoge stvari nikakor niso preproste — ali pa so tako preproste, da se kar zavzame ob njih. Vzgoja, zastarela študijska pot, predsodki nam marsikaj zakrivajo. Kdo je npr. že obravnaval razvitje prapora, volitev raznih »kraljic« in »miss«, počastitev športnikov (venec, kolajna, pokal — marsikaj je bilo znano že v antiki!), blagoslov avtov in traktorjev (neposredno nadaljevanje blagoslova konj!), dedka Mraza (naslednika in rivala sv. Miklavža!), novoletno jelko (očiten prevzem božičnega drevesa!), razne sprevode (prototip zanje so cerkvene procesije!), maturantske šege (sprevodi po mestu, valeta), študentovske šege (brucovanje, skok čez kožo) ? Zares ni mogoče reči, da so se vedenjske oblike s koncem predindustrijske dobe izčrpale, da «-novi« čas ne pozna novih šeg. Nove vedenjske oblike imajo pač svoje značilnosti in segajo v dostikrat poprej neznana funkcijska področja. Novodobna občila: časopisje, radio, televizija, film jim dajejo razsežnosti, ki so bile poprejšnjim časom neznane. Deležni jih niso samo navzoči in sodelujoči, ampak milijoni. To so bistvene spremembe, ki jih mora današnji raziskovavec upoštevati. Vedenjske oblike postajajo tudi nepregledne, raz-iskovavec se mora znajti, da se v njih ne izgubi. 4. Nova raziskovalna pota Fenomenološka spoznanja in razvid funkcij nam utirajo pot v novo opredelitev šeg. Pot do nje ni lahka, ako hoče zajeti vse, kar pojem »šege« zajema dandanašnji. V svojih pojavnih oblikah šega ni nekaj enovitega. Tako ločimo po dosedanjih spoznanjih: 1. Ponavljajoča se opravila v zvezi z nadnaravo ali v zvezi z medsebojnimi odnosi v skupnosti, ki so se — upravičeno ali ne — izkazala kot »uspešna« za varni obstoj posameznika, skupine ali skupnosti, ter opravila, ki posamezniku ali skupini zagotavljajo pomembnejše mesto v skupnosti. Bila so najprej navade, a so se zavoljo svoje domnevne koristne zveze z »ohranitvijo vrste« ritualizirala, se spremenila v šege. V skupnosti so se ohranjale in se deloma še ohranjajo po »socialni imitaciji« in zavoljo podzavestnega »strahu«, ker bi njihovo neupoštevanje utegnilo imeti kakršnekoli škodljive posledice. Tako se ustvarja videz nekega »izročila«. 2. Občasna opravila, ki simbolično povzdignejo nad vsakdanjost neki dogodek v skupnosti, ali pa ga obdajo z nekim slovesnim ali družabno-zabavnim okvirjem. Opravila te vrste lahko zadevajo posameznika, skupino ali skupnost kot celoto. S tem smo seveda zajeli samo pojavne oblike šeg. To ni brez pomena. Toda raziskovanje hoče naprej. Resničnost šege — in vsakega narodopisnega pojava — ni v njeni pojavni obliki, ampak tiči v njej ali za njo. Iz tega spoznanja je npr. Claude Levy-Strauss 1. 194525 razvil svojo raziskovalno metodo, ki so ji botrovali funkcionalizem, Karl Marx, Sig- 25 Gl. Claude Levy-Strauss, Anthropologie structurale. Paris 1958. (Na voljo mi je bil samo nemški prevod: Strukturale Anthropologie. Frankfurt a. M. 1967.) Dalje: Anthropologie sociale. Paris 1960. — Oceno Levy-Straussove smeri gl. Edmund Leach, Claude Levy-Strauss (v srbskem prevodu — Beograd 1972). mund Freud in — geologija... Narodopisni pojavi so rasli v plasteh kakor zemeljska skorja, vsak ima torej svojo »strukturo«, ki jo velja odkriti do temeljne, izhodiščne oblike.28 Le-to naj družno opravljajo etnologija, antropologija in psihologija.27 Strukturalistični metodi v narodopisju očitajo, da zanemarja zgodovinski razvoj in človeka posameznika. Sam Levy-Strauss je uporabljal svojo metodo predvsem pri raziskovanju sorodstvenih zvez primitivnih ljudstev.28 Vzorec zanjo je našel v lingvistiki.28 Širšim narodopisnim spoznanjem, ki so nam potrebna ne samo pri razboru šeg, ampak tudi pri raziskovanju drugih pojavov ljudskega življenja, se namreč ponuja — naj se še tako čudno sliši — v pomoč sodobno jezikoslovje. Tudi nekatere druge vede se zatekajo k jezikoslovcem. Zgledujejo se ob njihovih metodah in pojmih, kadar se pojavi ujemajo z naravo jezika. Tako narodopisec danes pravi, da so npr. šege — »jezik skupnosti«. Ta »jezik« naj bi raziskovali po metodah sodobnega jezikoslovja. Le-te so strukturalistične. V gošči šeg, ki jih imamo pred seboj, bi morali vsako prestaviti v abstrakcijo, jo — kolikor je moč — osamiti, nato »i’azkosati« v njene prvine ter ugotoviti odnose sosledja in postopne diferenciacije med prvinami istega tipa znotraj različnih struktur.30 Pustimo ob strani vprašanje, koliko je na področju evropskih šeg v tej smeri napravljenega. Ne da bi se bali očitka »poenostavljanja«, smemo pripomniti, da slovenski narodopisci — in ne samo mi — že od nekdaj raziskujemo »globinsko«, se pravi, da skušamo odkriti npr. šegam njihove korenine in njihove razvoje plasti, pri čemer pa ne zanemarjamo zgodovinskih dejavnikov in ne vloge človeka, ki je zgodovino ustvarjal in razvojne plasti oblikoval. Ta način je seveda daleč od tistega, kar prinaša »la pensee levy-straussienne« s svojimi rafiniranimi postopki. Jezikoslovje druži z izkušnjami »nove« vede o vedenju (Verhaltensforschung) Švicar Hans Triimpy. H »gramatiki šeg« (!) je prispeval svojo razdelitev šeg po »vedenjskih sferah«.31 Upoštevajoč zahodnoevropsko kulturno območje sodobnosti loči šege treh »sfer«: 1. Zasebno sfero vsakdanjega življenja, 2. sfero vsakdanjega življenja zunaj zasebnega območja in 3. slovesno sfero. V prvi sferi je človek svoboden, počne pravzaprav, kar in kakor ga je volja; če krši norme splošno veljavnega vedenja, skuša poskrbeti, da ostane njegovo početje med štirimi domačimi stenami in da ne seže m To nas spominja Andreja Varagnaca, gl. Niko Kuret, Arheološki vidiki v narodopisju, v: Traditiones 2 (1973) 230—242. 27 Prim. M. Schmied-Kowarzik, Grundprobleme der strukturalen Ethnologie, v: Paideuma 14 (Bamberg 1968). 20 Roman Jacobson jo aplicira na prikazu slovanske mitologije v svojem članku Slavic mithology v: Funk & Wagnalls Dictionary of Folklore II (New York 1950) 1025—1028. — V tej zvezi je omeniti še predavanje P. G. Bogaty-r e v a na 7. mednarodnem kongresu za antropologijo in etnografijo v Moskvi 1964 o »Tradiciji in improvizaciji«. 20 V nemški izdaji Levy-Straussove Strukturalne antropologije (kakor op. 25) govorita o tem drugo poglavje: Die Strukturanalyse in der Sprachwissenschaft, 43 sl., ter četrto poglavje: Sprachwissenschaft und Anthropologie, 80 sl. 30 Levy-Strauss, Strukturale Anthropologie (kakor op. 25) 14. 31 Hans T r ü m p y, Sphären des Verhaltens. Beiträge zu einer »Grammatik der Bräuche«, v: Rheinisches Jahrbuch für Volkskunde 20 (Bonn 1969) 226—233. v »javnost«. V »domači« sferi se lahko oblačiš »po domače«, se držiš predpisov »olike« ali ne, uganjaš praznoverje ali opravljaš pobožnosti, ne da bi se moral bati, da te bo okolica zato postrani gledala. V drugi sferi je drugače: vesti se moraš »dostojno«, se ravnati po veljavnih normah, čeprav včasih proti svoji volji. V tretji sferi ni razlike med domačim in javnim območjem: ob porodu, ženitovanju in smrti veljajo iste vedenjske norme v »domači« in v »javni« sferi. V razvojnem pogledu je prva sfera zatočišče (»Rückzugsgebiet«) starosvetnosti, šeg, ki so v prejšnjih dobah imele splošnejšo veljavo. Zato, meni Trümpy, je raziskovanje družinskih šeg še posebno mikavno. Različne stopnje obveznosti in dopustnosti označuje Trümpy z glagolom »morati« in »smeti«. Niso vse vedenjsko pogojene šege obvezne. Znamenje obveznosti je, če grozijo pri odmiku od norme neprijetne posledice. Kdor pa se npr. v tretji sferi iz prepričanja ravna po normah, le-teh ne občuti kot prisilo. Mikaven primer, kakšna pota odpira v narodopisju levy-straussovski strukturalizem, je nedavni dunajski raziskovalni načrt z naslovom »Formative Ususgrammatik« Bertla P e t r e i - a.32 Po avtorjevem mnenju vsebuje vsaka šega neko »konstanto«, ki se ne spreminja, medtem ko je njena zunanjost podvržena spremembam. Take »konstante« so nekake temeljne prvine, ki jih P e t r e i — po vzgledu »fonemov« v jezikoslovju — imenuje »uzeme« (nem. Usem, iz lat. usus, raba, navada). Sege imajo svojo življenjsko usodo — ena ostaja pri življenju, druga prej ali slej izgine. Pri tem ne odloča samo funkcija, ki jo šega ima v življenju posameznika, skupine ali skupnosti, ampak odločajo tudi neka pravila. Vsaka družba — pravi P e t r e i — ima nekašen sestav takih pravil, sestav, ki ga smemo imenovati »gramatiko«. Uzemi in pravila skupaj sestavljajo nekakšno »univerzalno gramatiko«, ki velja za vse »jezike« ususov in sodi k prirojenim strukturam človeških možganov. Uzeme deli Petrei v tri »razrede«: 1. v obvezne, normativne, 2. v tendencielne, fiktivno-spremenljive, in 3. v pogojne, stvarjalno-spre-menljive. Petrei bi želel izdelati celostni katalog uzemov, sestaviti ustrezno »gramatiko« in priti ob primerjavi z ususi drugih skupnosti na sled neki »univerzalni formativni gramatiki ususov«. Ko nam bo predložil prve uspehe svojih prizadevanj, nam bo njegova zamisel dosti bolj jasna, kot nam je sedaj. V smer »etnosociologije, povezane z vedenjsko vedo«, vabi Inge Weber-Kellermann. V programatičnem predgovoru k bibliografiji nemško pisanih del o šegah iz časa med 1945 in 197033 meni, da družbene vede še niso izdelale teorije o šegi. Če obravnavaš šego s stališča družbenih ved, izgubi — po mnenju Weber-Kellermannove — svoj fenomenološki 32 Berti Petrei, Expose Forschungsvorhaben »Formative Ususgrammatik« (Wien, 1. Juli 1973). Fotokopiran daktilogram, str. 1—4. — Avtor želi preskusiti in uresničiti svoj načrt na panonskem področju. 33 Inge Weber-Kellermann, Brauch und seine Rolle im Verhaltenscode sozialer Gruppen. Marburg 1973 (= Marburger Studien zur vergleichenden Ethnosoziologie 1). značaj in jo vidiš le še v zvezi s skupnostjo. Šega ne živi sama zase, to drži. Trditev, da nima »biologije«, pa je vsaj dvoumna. Weber-Kellermannova vidi šego v dinamiki kulturnega procesa. Tu so šege »teksti« z oblikovanim začetkom in koncem. Takšne predstavljajo objektivizacijo vedenjskega pravilnika (»Code«) določenih družbenih skupin. Med kulturno kompetenco (= poznavanjem pravilnika) in kulturno perfor-manco (= izvajanjem pravilnika) se giblje množica različic iste šege, iz katerih odseva njen »model«. Tu se spomnimo Petreijevega »uzema«. Vidni in opazovanju dostopni pojav šege sodi torej v obširni, komplicirani strukturni sistem, ki sloni na družbeno-gospodarskih temeljih in je postavljen v njihov kontekst. »Tudi povezava med tradicijo in inovacijo poteka v območju nastajanja različic. Pri tem dobi vsak ,tekst“ (= šega) svojo lastno funkcijo, ki ustreza pripadajoči mu družbeni situaciji.« Enake in podobne šege se odvijajo na povsem različnih ravneh zavesti: na sakralni, na ceremonialni, na družbeno-uravnavajoči, na igrski, na folklo-ristično-razkazovalni. Upoštevati je treba vez, ki priklepa šego na določen čas in prostor v družbi, in njeno subjektivno vlogo v skupini, ki šego izvaja. Sega je dinamični del v komunikacijskem procesu družbenih skupin, le-te jo stilizirajo, ji vtisnejo določen »obrazec«. V družbeno-kulturnem strukturnem sestavu, ki mu šega pripada, zavzema ustrezno svoji funkciji čisto določeno mestno vrednost. Spremembe tega mesta in menjava interesnih dominant pogojujejo dinamiko in dialektiko kulturnega procesa. Tako Weber-Kellermannova. Metodično nadalje izvaja, naj bi potekali opredelitev in analiza šeg na dveh ravneh: 1. na funkcionalni ravni in 2. na oblikovni ali strukturni ravni. Vsaka programatična in delovna smer odseva najbolje iz konkretnih primerov in poskusov. Weber-Kellermannova je skušala predočiti svoje gledanje na hvaležnem področju, v bibliografiji. Pri tem je morala pustiti veljavo prevladujoči skupini »koledarskih« šeg, nanovo je uvedla skupino delovnih šeg, ki jo je raztegnila na področje oblik gospodarstva ter družbene in gospodarske zgodovine. Zlasti je razširila kompleks »družine« — vanj je sprejela šege »življenjskega kroga« ter — nemško gledano! — velike noči in božiča (kolikor sta oba praznika »funkciji družine kot družbene skupine«), dalje šege v zvezi s stanovanjem, z gospodinjstvom, pripravljanjem hrane, zdravljenjem bolnikov idr. 5. Sklep Diinningerjev oris problematike šeg34 ostaja za neposredno preteklost vsekakor najboljše delo svoje vrste. Toda naš čas hitro teče, za marsikoga prehitro, da bi mu mogel slediti. Nesluteni napredek znanosti rodi nove vidike, nova spoznanja, nove metode, dä, celo nove vede. To velja posebno za spoznavno teorijo šeg. Družboslovje, dušeslovje, vedenjska veda utirajo nova pota, strukturalistično jezikoslovje vsiljuje narodopiscu celo svoje specifično izrazoslovje. Danes je šega splet »strukturnih« prvin, imenujejo pa jo »tekst«, »sporočilo«, ki ga 34 Kakor op. 9. razčlenja in ureja posebna »gramatika«. Vročična težnja po analizi išče »obrazce«, da jih razvrsti v pregledne »lestvice« ... Čas pritiska na narodopisca, naj ne zaostaja. Morda še nikoli ni bilo tako težko, biti in ostati narodopisec. Mar ni zavidanja vreden pesnik, ki brez učenega razglabljanja, zgolj z intuicijo, zadene bistvo stvari? »Kaj je šega? ... Šega je tisto, zaradi česar je kak dan drugačen od drugih dni, kaka ura drugačna od drugih ur« (Saint-Exupery). Zusammenfassung GEWOHNHEIT UND BRAUCH Verfasser versucht sich mit den Kategorien Gewohnheit und Brauch vom Standpunkte der Gegenwart auseinanderzusetzen. 1. Der Begriff. Als Gewohnheit erkennt Verf. Verrichtungen, die im Tageslauf des Menschen mehr oder minder regelmässig, sogar zu bestimmten Zeiten, eingermassen als Teil seines Alltags auftreten, obwohl sie für das Leben wesentlich keine Notwendigkeit darstellen. Als Brauch wären hingegen Verrichtungen zu bezeichnen, die entweder Beziehungen zur Übernatur aufstellen und einen Glauben voraussetzen, oder symbolisch zwischenmenschliche Beziehungen ausdrücken oder aber eine Begebenheit in der Gemeinschaft besonders hervorheben. 2. Die Phänomenologie. An Hand verschiedener Autoren von Grimm angefangen bis zu den gegenwärtigen Verhaltensforschern bei Tieren (siehe Anmerkungen) geht Verfasser der Begriffsbestimmung nach. Brauch ist ein Phänomen des vorindustriellen und ebenso des industriellen Zeitalters, er war transzendenz-gebungen, muss aber keinesfalls einen »Glauben« voraussetzen, ist in jeder Gemeinschaft beheimatet, in der bäuerlichen wie in der urbanen, er entsteht und vergeht. Die Überlieferung, die von älteren Forschern wesentlich für die Entstehung und das Bestehen des Brauchtums bezeichnet wird, weicht heute der Erkenntnis der sogen, sozialen Imitation und des Bestrebens um die »rechte Form«, dem ein bestimmtes Angstgefühl zugrunde liegt. 3. Die Funktion. Für den Brauch ist es bezeichnend, dass er — im Gegensatz zum deutschen Begriff der »Sitte«, der im Slowenischen nicht geläufig ist — nicht oder nur teilweise verbindlich ist. Die Funktionsbereiche des Brauchtums sind ungeheur weitgespannt. Sie umfassen einerseits den Einzelnen, die Familie, die Gruppe, die Gemeinschaft schlechthin, andererseits die Zeitpunkte des überlieferten Kanons (Kalender, Lebenszyklus, Arbeit bzw. Beschäftigung) sowie des täglichen privaten wie öffentlichen Lebens. Ihre Manningfaltigkeit und ihre Anzahl lassen beträchtliche Lücken in der bisherigen Forschung erkennen. 4. Neue Forschungswege. Verfasser weist auf die neuerdings aufgekommenen, von Strukturalismus, Soziologie, Verhaltensforschung angeregten Methodologien hin. UDK 398.22( = 863) OKAMNELA ŽIVA BITJA V SLOVENSKEM LJUDSKEM IZROČILU Tone Cevc Avtor predstavlja nekaj več kot 50 aitioloških povedk (Sagen), ki razlagajo nastanek daleč vidnih skalnatih rogljev v slovenski alpski in kraški pokrajini. V drugem delu sestavka daje začasno oceno gradiva in nadrobneje razčlenjuje nekatere pripovedne motive, ki so verjetno starejši od prvega doslej znanega zapisa povedke o okamnelih na Slovenskem (Valvasor 1689). The author presents over fifty aetiological legends explaining the origin of several faraway visible crags and jags in Slovenia’s Alpine and Karst landscape. In the second part of the paper, the author gives a tentative classification of the material, and analyses in detail some narrative motifs, which seem to be older than the earliest so far known record, i. e. the »Tale of the Petrified Ones« in the Slovene provincies (Valvasor 1689). V našem gorskem in kraškem svetu naletimo pogosto na skale, čeri, griče, vršace, glave, kupe in druge posebno izrazito iz pečevja ali zelenja štrleče kamnitne podobe raznih oblik,1 ki jih je ljudska domišljija okrasila s številnimi povedkami, češ da so to kaznovana človeška bitja, ali pa je videla v njih neka mitična bitja, pogosto imenovana »baba« ali »mož« (dedec).2 Ko sem se lotil zbiranja povedk o okamnelih živih bitjih na slovenskem ozemlju, nisem pričakoval, da bo to izročilo tako bogato; kljub nenačrtnemu zbiranju se je posrečilo zajeti nekaj več kot petdeset pričevanj v prozi ali v vezani besedi. Seveda je doslej zbrano gradivo le del tovrstnega izročila; zelo verjetno bi število takih povedk občutno naraslo, ko bi pregledali še več objavljenega in arhivskega pripovednega gradiva in tudi ko bi zbiral povedke sistematično pri izviru — v še živem ustnem izročilu. A že doslej nabrano gradivo opravičuje, da ga razvrstimo po motivnih sestavinah in da odkrijemo meje njegove razširjenosti. V obravnavo sem pritegnil — kolikor mi je bilo znano — sorodno pripovedno gradivo iz sosednjih dežel, poskusil pa sem odkriti tudi globlje duhovne vezi, ki povezujejo naše in tuje izročilo o okamnelih živih bitjih. 1 O različnih skalnatih podobah in njihovih imenih na slovenskih tleh govori R. Badjura v delu: Ljudska geografija — Terensko izrazoslovje, Ljubljana 1953, 129—136. 2 Prim. opombi 22 in 23. Ker gre pravzaprav za prvi poskus študijske obdelave te snovi pri nas, se mi zdi primerno predstaviti vse doslej zbrano gradivo, tako tisto, ki ga poznamo iz že objavljenih virov (vključil sem v pregled tudi literarne tekste, za katere so pisatelji črpali snov iz ustnega slovstva) kot tudi neobjavljene povedke, ki bodo s tem prvič dostopne širšemu krogu; narečno zapisane sem samo »preoblekel-« v knjižni jezik, ne da bi besedilo kakorkoli spreminjal ali dopolnjeval. Kar je bilo nemško pisanih povedk, sem jih prevedel v slovenščino. Iz pregleda povedk o okamnelih živih bitjih sem hote izpustil tiste, v katerih izročilo ne pove, kje so se živa bitja spremenila v kamen; prav tako nisem uvrstil v pregled gradiva, v katerem se pričevanja o okamnelih bitjih prepletajo s pravljičnimi in delno tudi legendarnimi motivi.3 Vse doslej zajeto izročilo sem zaradi boljše preglednosti uredil po vzrokih okamnitve in povedke razvrstil po sorodnih motivih. BESEDILA A. OKAMNELI, KER SO PREKLINJALI SONCE 1.1 Kamniti svatje. Objavil Fr. Levstik (pod psevd. Gornicki) v Ljubljanskem časniku 1/15, 21. maja 1850, str. 60. ... Pravlica uči, da po letu je bilo, ko k poroki šli so svatovi v cerkvico, ki Mariji sveta, je blizu stala tam: palil je svatove žareči sončni plam. Hiša jih ne sprejme, ni drevja senčnega, spod nobene skale studenec ne Šumija, obnemaga družba, jo stiska žeja z’lo jezik se prilipne na vsahnjeno nebo. In med vsemi svati nevolja čuje se, kratkočasne šale ’zmed njih so zginule, godcem igra vmolkne. Prevzetna zavoljo let svojih, reče, jame nevesta sonce klet’. 3 Poleg povedk, ki razlagajo, kje so človeška bitja okamnela, kdo so okamneli in kdaj so se spremenili v kamen, naletimo v slovenskem ustnem slovstvu tudi na pravljice in legende, v katerih pogosto ne zvemo niti za kraj, osebo ali čas spre-menitve človeških bitij v kamen. Pripovednega gradiva te vrste nisem uvrstil v razpravo in čaka samostojne obdelave. Ker sem prvotno vendar nameraval zajeti tudi te pripovedi in se mi je nabralo že nekaj gradiva, naj omenim vsaj v opombi naslove že objavljenih zgodb: Sveta Jedert (Z Grahovega na Tolminskem). Zps. K. Strekelj 1895 v Cerknem. K. Strekelj, SNP 1, 609; Svoji ženi nezvesti gospod (Kranjska). Zps. M. Ravnikar-Poženčan, K. Strekelj, SNP 1, 78; M. Kunčič, Okamnela glava na Zoleznu, Vrtec 74 (1943/44), št. 5, 71; A. Aškerc, Skala v Savinji. Zbrano delo, 1, Ljubljana 1946, 266; Ukleti tolmun v Drnovem pri Kamniku, J. Kelemina, Bajke, št. 212; R. Mohar, Velikana v Kolpski dolini, Ljubljanski dnevnik, 17. junija 1961; L. Zupanc, Okamneli grajščak v Rudnem. Ljubljanski dnevnik, priloga Ciciban, 21. aprila 1962; L. Zupanc, Zlato pod Blegošem, Ljubljana 1971, str. 110, 147—148. »O sonce, bodi kleto, o kleto večni čas! Sonce ti sovražno, ki pališ tukaj nas, z morja več ne vstani, ne vozi se več okrog, spremeni naj te v trdi kamen večni Bog!« Strašno kletev nevesta zgovori, Bog pa kletev čuje in kazen pošlje ji; hoče premaknuti nogo — pa vraščena je kot korenina v zemljico hrastova. »O moj dragi ženin, priteči mi v pomoč! Ude mraz mi krči, oči odeva noč, noge so postale mi kamen mrzel, trd, po telesu celem se že razširja smrt! Strašno se maščuješ ti sonce nad menoj! najin pir končan je, moj ženin — Bog s teboj!« Hoče govoriti še dalje, še naprej, smrt je v skalo mrzlo spremenila je zdaj... 1.2 Okamneli svatje. Zapisal D. Petelin kot gimnazijec v letih 1875/76. Štrekljeva zapuščina v ISN.4 Ako gremo iz Ljubljane v Ribnico in ako pridemo uže v Žlebič, prvo vas ribniške doline, zagledamo pred seboj na Veliki gori nad Dolenjo vasjo kakih 10 sežnjev visoko skalo. In ako vprašaš kakega Ribničana, kako se one skale imenujejo, odgovoril ti bode: »To so stene«, zraven ti pa še to le pravljico povedal: V starih časih je živel v Brodu, nekem trgu na kranjsko-hrovaškej meji, star, pa bogat žid. Ker se je bil uže postaral, i ker so vsled tega njegove telesne moči zelo opešale, se ni mogel več pečati se svojim obrtstvom. Zaradi tega je sklenil, da bode svoje premoženje i obrtsvo svojemu edinemu sinu prepustil. Da bi tedaj svojemu edinemu otroku, kojega je zelo ljubil, vse storil, kar zmore dober oče svojemu sinu storiti, hotel mu je tudi dobro tovarišico preskrbeti. Pri svojem trštvu i obrtstvu je bil v Ribnici täko pošteno, i za svojega sina pripravno dekle spoznal. Tudi se je bil uže poprej z njenimi stariši pogovoril, ki so jo le pod tem pogojem njegovemu sinu v zakon dati obljubili, ako bode h katoliškej veri pristopil. Uže so se bili sporazumeli i ženitovanjski dan določili. Mladega Žida so doma mej tem časom v katoliškej veri podučevali, da bi na dan pred svojo zaročbo s katoliškim dekletom iz Ribnice vpričo njenih starišev sv. krst prejel. Uže se je bližal zaželeni dan. Ženin se napoti se svojimi stariši i sorodovinci v daljno Ribnico. V vsem skupaj je bilo desetero oseb i dan kojega so se bili izbrali za popotovanje, je bil zelo vroč poleten dan. Do poludne so bili se svojim popotovanjem še dosta zadovoljni; proti poludne pa je nastala tolika vročina, da so jo komaj prenašali. Ko pa pridejo na vrh gore, odkodar se Ribnica vidi, jame vročina zelo zelo pritiskati. Jeli so tedaj mrmrati i preklinjati Boga i solnce. Pa glej, Bog jo kaznuje s tem, da so se ravno na tem prostoru z vsem, kar so pri sebi imeli, spremenili v velikanske skale, kjer bodo do sodnjega dne, ko jo bodo angeli s trobentnim glasom vzbudili i zopet v ljudi spremenili. 1.3 Okamneli svatje (Po narodni pravljici). Obj. A(nton) H(ribar), Dom in svet 1 (1888), 24—25. Vesel svatovski sprevod z nevesto Zoriko in ženinom z onstran Velike gore se je odpravil iz Ribnice na ženinov dom. Bliže ko so bili vrhu, tem 4 Prijazno opozorilo dr. V. V o d u š k a. 6* 83 teže je Zorika prenašala žejo in vročino. Skrbni ženin je vneto tolažil mlado nevesto in ji obljubljal, da bodo skoraj že na njegovem domu. Vendar do doma niso prišli. »In svatje spet naprej gredo, še hujša je vročina; oj Zorika razjarjeno ti solnčni žar preklinja: »Pripodi se, oj črn oblak, zakrij to zlobno solnce v mrak! da vrgla božja roka bi je z nebes oboka!« In črn oblak se pridrvi, in svate tma objemlje, in zrak se trese, grom bobni in blisk pogled jim jemlje — obsine solnce spet goro, ljudje pa gori kažejo: Glej, oni kamni beli so svatje okamneli!« 1.4 Okamneli svatje. Objavila Marica v podlistku Moja pot k sv. Petru, Dolenjske Novice 32 (1916), št. 17, str. 66. Glejte onstran grape tiste kamene sredi travnika! To so okamneli ljudje. Neka nevesta je prišla s svati iz Ribnice ali iz Kočevja, sama ne vem natančno, sem gori obhajat ženitovanje. Tam na travniku so jedli in pili. Solnce je silno žgalo. Nevoljna nad neznosno vročino se zagovori nevesta: o, da bi le okamnelo to vroče solnce! — Za kazen je okamnela ona s svati. 1.5 Pripovedka o okamnelih svatih na Veliki gori. Obj. L. Podlogar, Nova Štifta pri Ribnici, Vrtec 74 (1943/44), št. 3,44. Po poroki sta se vračala ženin in nevesta s svati čez goro proti domu. Ker je sonce hudo pripekalo, je nevesta preklela sonce. Tudi ženin in svatje so godrnjali, le godec ne. Nejevoljen se obrne k nevesti in ji reče: »Da bi ti jezik odpadel, ker preklinjaš sonce!« V hipu je vsa družba na mestu okamnela, le godec je utekel božji kazni. 1.6 Ribniški svatje. Zap. Z. Kumer. Obj. Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini, Maribor 1968, 12. Bilo je ženitovanje in so šli k poroki. Tedaj je strašansko sonce žgalo, hrib je bil, no ja, čez Veliko goro so šli. Pridejo pa gori do srede tistega, je nevesta začela pešati. Svatje so jo bodrili: »Pojdi hitro, pojdi naprej!« Ona pa pravi: »Jaz ne morem popolnoma nič več!« Se je pa nazaj obrnila in sonce preklela. Takrat so pa svatje obstali in okamneli. To so Ribniški svatje, tiste stene v Veliki gori. 1.7 Okamneli ribniški svatje. Pripovedovala januarja 1972 v Brežah pri Ribnici F. Klun (78 let). Zps. dijakinja Bojana Logar. V arhivu ISN.5 V neki vasi v Ribniški dolini so slavili svatbo. Možilo se je bogato kmečko dekle. Pojedine se je udeležilo mnogo svatov. Pili in zabavali so se vso noč in še drugi dan. V najmočnejši vročini so se odpravili nekateri domov. Sonce je 5 Med gradivom, ki ga je ljubeznivo dostavil v ISN prof. J. D o 1 e n c z gimnazije v Tolminu. »Okamneli svatje« pod Veliko goro. Dolenja vas pri Ribnici. Foto: C. Narobe. žgalo, svati so bili žejni, vode pa ni bilo nikjer. Začeli so preklinjati sonce in mu želeli, da bi okamnelo. Zdaj se je pa zgodilo nekaj strašnega. V hipu niso mogli več premakniti nog. Ostali so na (tleh) in se začeli spreminjati v kamen. Tako stojijo okamneli že sto let. Vidi se jih tudi iz Ribnice. 2.1 Okamneli svatje. Obj. L. Zupanc po pripovedovanju V. Sluge v Loških Razgledih 5, 1958, 210—211. Najmlajšemu izmed treh bratov je uspelo poročiti se z grajsko hčerko. Po kosilu je nevesta predlagala: »Zadosti smo jedli in pili, zadosti plesali in se veselili, zdaj pojdimo na sprehod!» In vsi svatje so vstali izza obloženih miz ter odšli z nevesto in ženinom iz gradu. Z njimi je šel tudi grajski kutar. Sonce je pripekalo, ko so se po ozki stezi pomikali v dolino, da bi se ohladili v mrzli Selščici. Na poseki pod Starim gradom pa je grofična, ki ji je bilo vroče, zaklela: »Preklet bodi tvoj oče drvar, ki je tod posekal drevje, da me sonce žge kakor ciganko!-« Ženinu pa se je za malo zdelo, da mu mlada žena preklinja očeta, zato se je ozrl v nebo in zaklel: »Prekleto sonce, skrij se za oblake, da ne boš žgalo moje bledolične žene!« In glej, zgodilo se je čudo! Za kazen, ker je preklel sonce, je ženin z nevesto in vsemi svati ter z grajskim kutarjem vred okamnel. 3.1 Pravljica o okamnelem Pavleku. Zapisal Josip Vidic v Št. Pavlu pri Preboldu 1. 1910. Iz Štrekljeve zapuščine, mapa 72, ovitek Fr. Milčinski. V arhivu ISN. Proti vzhodu od podsredskega gradu se vzdiguje strmo hribovje. Na tem je pasel pred davnim časom neki deček čredo ovac. Dečku je bilo ime Pavlek. Bilo je vročega poletnega dne. Deček sede v senco pod košato drevo. Za kratek čas dela iz lesa kuhalnice in žlice. Naenkrat mu začno ovce bezgati. Strašno mu je vroče, pa še ni ugnal ovac. Poln jeze pogleda proti pekočemu soncu in ga preklinja. V tem trenutku se spremeni deček v kamnit steber. Še sedaj vidimo — posebno dobro pozimi, ko je drevje golo — nad Vransko pečino okamnelega Pavleka s kuhavnicami in žlicami v roki. 3.2 Pravljica iz Kozjega na Štajerskem. Zapisal J. Vidic v Št. Pavlu pri Pre- boldu leta 1910. Iz Štrekljeve zapuščine, mapa 72, ovitek Fr. Milčinski (17). V arhivu ISN. Na severnem pobočju »Veternika« pod Klakočami stoji posamna pečina, ki predstavlja ogledalcu z daljave, stoječega moža s stegnjeno roko, Pravijo, da je bil to pastir, ki je ovce pasel in žlice rezljal. Ker so ga motili in nadlegovali sončni žarki pri delu, je vstal in sonce preklinjal. — Med preklinjanjem je pa okamnel. Sedanji oskrbnik kozjanske graščine mu je dal v roke bandero in naslov »vitez«. 3.3 Žličar. Zapisal J. Orožen pred letom 1936. Obj. v zbirki Gradovi in gra- ščine v narodnem izročilu, Celje 1936, 217. Po Bistergrabnu pridemo do pobočja Veternika. Tu je nekoč pastir pasel svojo čredo in izdeloval žlice. Ker mu je nagajalo sonce, ga je preklel. Tedaj je pa okamnel z žlico v roki. Kozjanski oskrbnik Kragora, po rodu Ceh, mu je dal zastavo v roke. Okamneli pastir z žlico se vidi še danes. Imenuje se »Žličar«. 3.4 Okamnela mož in žena. Obj. J. Orožen, Gradovi in graščine v narodnem izročilu, Celje 1936, 220. Na pobočju Pilštajnskega hriba se dobro vidi okamnela žena z detetom v naročju. Malo niže pa je okamnel vitez s šlemom na glavi. Strašna kazen okam-nitve ju je zadela, ker je žena sonce preklela. 4.1 Okamnela žena pod Kureščkom. Povedal Tone Boh 26. januarja 1949, zap. M. Matičetov. Obj. Slovensko berilo 4, Ljubljana 1951, 104. Tam gori, koder se gre na Golo pa na Kurešček, je žena nesla dol v mlin vrečo na oprtiv. Pa psiček je šel z njo, pa dežnik je imela pri sebi. Zdaj je pa godrnjala nad soncem, klela ga je, ker je bilo prevroče. Pri tisti priči pa je žena kar okamnela, pa tisti psiček zraven. Pa še dandanes kamen stoji, pa vreča na rami. (To ni štorija, to je resnično, od Boga dano, ker je sonce klela!). B. OKAMNELI, KER SO ZALILI BOGA, MARIJO, SVETNIKE; ZAVRGLI BOGA; SKRUNILI NEDELJO ALI KAK DRUG SVETI DAN; OVIRALI ZIDAVO CERKVE ALI ZVONIKA; GROZILI DUHOVNIKU, KI JE SEL OBHAJAT BOLNIKA 1.1 J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, Laibach—Nürnberg 1689, VIII, 811. Miljo daleč od mesta Kamnik stoji pod snežniki cerkev svetega Primoža in Felicijana ... Desno od cerkve, nekoliko više, vidimo okamnelega moža na konju, ob njem pa psa in zajca. Pripovedujejo, da je nekoč gospod lovil zajce in zmerjal sv. Primoža, češ da bi' mu lahko pomagal loviti, zato je lovec okamnel. Jaz pa mislim, da ima skala po naravi takšno obliko, kajti če stopimo bliže, vidimo, da ni tako oblikovana in je le od daleč podobna lovcu. 1.2 Kameniti lovec (Kamniška bajka). Ob j. Marica Gregorič-Stepančič (psevd. Mira) v Koledarju Družbe Sv. Mohorja za leto 1903, 77—78. Ulrik, imovit posestnik iz Zepaha pri Kamniku, je dolgo živel v sreči in zadovoljstvu z Adelajdo, ki mu je po osmih letih zakona podarila hčerko Otilijo. Srečo ob rojstvu otroka mu je nenadoma skalila smrt žene; usodni udarec ga je tako potrl, da je postal oduren in neprijazen do vsakogar. Samo v lovu je še našel zadovoljstvo — pri tem ga ni mogel ovirati nihče. Nekov znamenit praznik je bil zopet določen za velik lov. Komaj se je jelo svitati na obzorju, se je graščak že podal na konja; tedaj pa priteče Otilija, pol oblečena, po grajskih stopnicah, se vrže na dvoru lovcu pred noge in ga zaprosi z milim glasom: »Oče! Danes, le danes, ne hodi odtod; rotim te pri tvojem dušnem blagru! Preti ti nezgoda — strašen sen mi to priča. Daj se preprositi in ostani doma; oj, jaz trepečem za te!« »Pojdi le pojdi, lezi zopet in sanjaj dalje!« zakliče Ulrik iz Zapaha med oholim smehom svojega spremstva, spodbode konja in zdirja preko grajskega mostu. Iz pol podivjanega lovca postal je že bogatajec zaničevalec vere in vsega, kar je svetega. Plakaje se je vrnila od surovih lovcev osmešena grajska gospica v svojo stanico, dočim so lovci v divjem diru besneli naprej. Po dolgi trudapolni gonji in med divjim krikom je truma končno dospela vrh hriba, kjer se dviga cerkvica sv. Primoža. Tu se je vršila ravno tedaj svečana božja služba in pobožno petje zbrane množice je donelo iz hrama božjega k trumi. Tedaj se vzravna Ulrik iz Zepaha visoko na konju in zakliče proti cerkvi gromskim glasom: »Oj, sv. Primož, zapusti vendar nebesa, ako so sploh katera, in pomozi mi raje loviti! Glej, moj dom je prostran, ne mudi se, zakaj jaz potrebujem lovcev in ne svetnikov. Pridi, pridi, glej, jaz čakam nate!« Pri tej nezaslišani kletvi je vse spremstvo zbledelo in vztrepetalo. Ko je pa predrzneš bogokletne besede trikrat ponovil, se naenkrat vsa gora pooblači in zagrne vse v hipno temo. Zemlja se strese in strahovito zabobni, na kar se pojavi čudoviti blesk nad vso okolico. Ko se osupli lovci ozrö na mesto, kjer je sedel njihov poveljnik na konju, ugledajo samega s konjem in psi vred pretvorjenega v mrtev kamen ... 1.3 Nekaj povedk iz Grintovcev (Okamneli lovec). Pripovedoval Tone Kuhar (1902) v Zakalu. Zapisal T. Cevc 3. 1. 1972. Obj. v Planinskem vestniku 9, 1973, 444—445. Na kvatrno nedeljo so bili na lovu. Je pa gori stal en grof ali kaj je bil, gori nad Kamnitim robom, gori je stal na štantu. Je pa dol gledal k svetemu Primožu. Doli so pa ljudje bili. Je že morala kakšna maša biti. Je pa zavpil: »Ljubi sveti Primož,« je rekel, »ti meni daj lovce, jaz,« pravi, »rabim lovce, ne svetnike!« Dvakrat, v tretje zavpije, je pa okamnel. 1.4 Povedal Alojz Peterlin iz Preserij pri Radomljah. Zapisal T. Cevc 1. 5. 1974 v Preserjah.® Se vidi en lovec pa zaje in pes. So okamneli, ker je šel lovec na velik praznik na lov. 0 Odlomek povedke o okamnelem lovcu pod Kamniškim vrhom v Kamniških Alpah pripovedujejo v vaseh na Mengeškem polju (Nožiče, Homec, Preserje), odkoder se vaščanom odpira izjemno lep pogled na venec snežnikov na severu. Nena- 1.5 Okamneli mož pri Sv. Primožu. Pripovedoval Tone Komatar-Jerištov oče. Zapisal T. Cevc 18. 5. 1974 v Županjih njivah. Pri svetem Primožu, gor se vidi petelin in človek. To je okamneli lovec. Na kvatrno nedeljo včasih niso smeli loviti. In potem so lovili na kvatrno nedeljo — če se ne motim, je bila spomladanska kvatrna, ko je lovec streljal na petelina. Se vidi človek, je takole stisnjen* in gleda petelina. Naprej pa petelin stoji, sta oba okamnela. Zgoraj pri Sv. Primožu. Pa vse čuti: vročino, mraz in dež. Odrešen bo na sodni dan. 2.1 Lovca streljata na Marijo. Zps. L. Zvab v Dutovljah pred 1883 (Štrekelj, SNP, 1, št. 520, str. 516).7 Marija se vzdigne jenu gre pod letu goro visoko. Marija se doli vsedala, de bi sinka previvala, previvala, počivala ... Marija se vzdigne jenu gre vsrd lete gore visoke, Marija se doli vsedala de b’ sinka previvala, previvala, počivala. Per tem je Bog dal beli dan, ker s ga je zvolil Jezus sam. Per tem ugleda jagra dva, jagra dva, strelca obä, Marija jim prav odgovori: »Počas, počas, jagra vidva!« Jagra nista za tu nič marala, flinte k licem pertiskala, de bi Marijo vstrelila. Marija jim prav odgovori: »O Bog, o Bog, o veliki Bog, de b mi Bog to gnado dal: prej ko bosta mene vstrelila, de bi kamen ratala!« vadno razgibana oblika kamnitega plazu, ki se v sivih barvnih tonih živo odraža od temno zelenega ozadja, je vabila domačine, da so si to naravno posebnost poskušali po svoje razložiti. Tako govori npr. izročilo, da je prihrumel na površje pod Kamniškim vrhom, kjer je danes plaz, velik lintvern in z repom valil skale v dolino (T. Cevc, Nekaj povedk iz Grintovcev, PV 73, 1973, 444), po drugi verziji je tam okamnel lovec, kot zvemo iz odlomka naših povedk. Skopo izročilo, potrdili so mi ga še Grtmanov in Tišlarjev ata z Nožič, v Homcu pa Lobodovi in Pšančevi — skoraj gotovo govori o istem dogodku, kot smo ga spoznali v povedkah pri Sv. Primožu nad Kamnikom, le da poskuša razložiti drugo naravno posebnost. * Pripovedovalec je tu pokazal, kako je lovec sklonjen. 7 Pesem objavljam skrajšano; manjkata prva in zadnja kitica, ker ne povesta nič bistvenega o motivu, ki ga obravnavamo. Marija še tega zrekla ni, jen sta že kamen ratala. Marija se vzdigne jenu gre vrh lete gore visoke. Po gori je špancirala, po gori gor, po gori dol, in si sedež zbirala, če b’ se cerkev zidala, da b’ noter Marija prebivala, grešnikom grehe odpušala. Odpust naj jim Bog jenu Marija in vsa nebeška družina! 2.2 Die steinernen Jäger. G. Gräber, Sagen aus Kärnten, Leipzig 1914, št. 349. Južno od Višarij se vidijo okamneli lovci, nazobčan gorski hrbet, na čigar vrhu lahko spoznamo ljudem podobne podobe. Preden so sezidali božjepotno Marijino cerkev na Višarjah, so se tam zadrževali tropi gamsov, ki so jih lovci vneto zasledovali. Številni romarji pa so divjad prepodili, seveda je to lovce močno jezilo. Nekoč so prišli trije lovci na goro, ne da bi videli gamsa. Zjezili so se in ustrelili na sosednjo romarsko cerkev. Za kazen, ker so oskrunili svetišče, so se takoj spremenili v kamen. Njihove podobe vidimo še danes na pobočju. 2.3 Okamnela lovca. Izročilo Tomaža Steleta. Zapisal F. Stele, pred 1. 1903. Obj. Etnolog 10-11 (1937—39), 17, str. 337. Dva lovca sta hotela na Sv. Višarjih streljati na Mater Božjo, a sta okamnela. Še danes ju kažejo. 2.4 Višarska lovca. Pripovedovala 7. 3. 1965 Minka Santičeva (1904), Osojane v Reziji. Zapisal in prevedel v knjižno slovenščino M. Matičetov. Nekoč sta (lovca) šla na lov in sta hodila in hodila po tistih stenah, in nista mogla ujeti nič, zato ker ni bilo nič. Tedaj sta bila besna, da ne moreta ujeti nič, in sta pomerila, da bosta ustrelila Madono, dol v cerkvi. Tedaj ko sta pomerila, sta ostala v kamnu. Še zdaj se vidi, od cerkve, tisti rob; lepo se vidi, kakor dva križa tam zgoraj v robeh.7» Ko pa si je ena izmed treh drznila malo podvomiti, sta drugi dve energično zavrnili njen dvom, češ: Marija je to naredila (nemara pred 600 leti!), »da bi ostalo za zmerom, da bi ljudje videli, da je res«. 3.1 Der steinerne Jäger. W. Tschinkel, Sagen aus Gottschee, Gottschee 1904, 32. Iz Morave (Morobitzer »Krempe-«) lahko vidimo osamljeno skalo, ki ji ljudje pravijo »okamneli lovec«. O njem pripovedujejo tole: 7£> Na rob ti zgodbi o višarskih lovcih mi je M. Matičetov sporočil: Pogovor je tekel o raznih dogodivščinah v zvezi z višarsko božjo potjo. Na vrsto je prišla tudi legenda o dveh lovcih. Dvakrat jo je poskušala povedati L. M., pa ji ni šlo nič gladko. Posebej sem videl, da je nezadovoljna s tem pripovedovanjem Minka Santičeva. Zato sem jo povabil, naj mi zgodbo pove, kakor jo zna ona. Ustregla mi je in zgodbo povedala po svoje. Tu se je zdaj vnela debata (vse je na traku!), ali je to res ali ne. Tri glavne udeleženke razgovora — L. M. (1894), P. D. (1908) in M. S. (1904) — so se strinjale, da je na Višarjah res moč videti kamnito podobo, ki so jo tudi same videle. (Dopovedujejo si celo, kako se je treba postaviti pri višarski cerkvi, da podobo vidiš.) Neki lovec iz Morave je odšel v nedeljo na lov. Kmalu nato je pes izsledil smo in jo prignal pred lovca. Ravno ko je hotel sprožiti petelina na puški, je v Moravi pozvonilo k povzdigovanju. V tem trenutku se je lovec spremenil v kamen, prav tako tudi pes in srna ter bojo ostali okamneli do sodnega dne. 3.2 Okamneli lovec. Zapisal T. Ožbolt 12. aprila 1974 v kočevski okolici.8 V arhivu ISN. V davni preteklosti je živel lovec. Menda je bival v vasi Ribjek, na levem bregu reke Kolpe, poldrugo uro hoda od njenega izvira ... Redno je hodil na lov in pogosteje prirejal tudi večje love. Tedaj pa so se raznesle govorice, da pastirjem uhajajo ovce na sosednjo goro, ki se vzpenja na desnem bregu Cabranke visoko proti nebu. Tam, na vrhu gore so odkrile neko steno, se zgrinjale okoli nje in jo lizale, kakor da bi bila slana. Pravijo, da so ovce celo tam klečale. Ovce so postajale iz dneva v dan bolj muhaste in trmaste, da so pastirji z njimi poslej imeli veliko preglavic. Nekoč pa so prav tam, na neki debeli bukvi, še sami odkrili podobo Matere božje . .. Nekoč, ko si je lovec spet zamislil lov, je odbral strelce in poučil gonjače, med katerimi je bila tudi njegova žena ali »baba« z otrokoma. Saj je bila vsa družina kar zastrupljena z lovom. Razporedil je strelce in odšel na svoj »štant« pod Loško steno, kamor je vedno prišla divjad in od koder je najlepše videl dolino ter planine proti vzhodu in zahodu. Slišati je bilo ropot, vpitje in krike gonjačev. Divjad se je dvignila in tekla v smeri strelcev. Vsi so streljali, zadeli pa ničesar. Mimo lovca je švignilo in v drncu zdirjalo toliko divjadi, kot še nikoli. Dasi je bil izvrsten strelec in vešč lovec, ni tega dne ničesar položil na dlako. Nazadnje je zdirjal mimo še velik trop gamsov, na katere je meril in zaman streljal. Ves zmeden je stal ob boru na steni in se zamislil, kako se mu bodo smejale in ga obirale svetohlinke (ker ni verjel, da uhaja podoba Matere božje iz gerovske cerkve). Ob tem se je ujezil in pomeril na vrh sten nad Gerovščico, kamor so uhajale ovce in kjer je na bukvi visela Marijina podoba. Toda sprožiti ni utegnil, zakaj mahoma je okamnel. Nihče pa ni vedel povedati, kakšno orožje je imel lovec, morda lok ali puško. Le kraju, kjer stoji okamneli lovec, pravimo »Pri možu«. Ko so strelci in gonjači videli, da je glavar okamnel, se je vseh oprijel nenavaden strah in v silni grozi so se vsi zmedeni pridričkali v dolino. Le lovčeva žena, ki jo je klical »baba«, je z otrokoma ostala sklonjena sredi planine, na poti k njemu. Ko ga je zagledala okamnelega, je v hudi žalosti še sama z otrokoma okamnela. 3.3 Okamneli lovec. Po izročilu svoje matere pripovedoval akadem. kipar S. Jarem. Zapisal T. Cevc 1. 5. 1974 v Kočevju. Izvirni zapis v ISN. Mama mi je pripovedovala, da je šel lovec v nedeljo na lov. V nedeljo je bilo prepovedano loviti. In je šel na lov. Na lovu se mu je prikazala Mati božja in mu rekla, da ne sme v nedeljo loviti. On jo je pogledal in rekel: »Suti, baba!« Potem je pa ustrelil proti njej. V tistem trenutku je okamnel. Potem je pa njegova žena gledala, kje je, je šla ponj in ga ni bilo. Potem ga je zagledala in videla, kaj je. Je pa še ona zagrozila Materi božji in je tudi ona okamnela. 3.4 O okamnelem lovcu. Pripovedovala Berta Žagar (1897), doma s Fažancev pod Sveto goro. Zapisal T. Cevc 1. 5. 1974 v Kočevju. Izvirni zapis v ISN. Lovec je bil. Je šel na neki praznik gori na lov. Je rekel, da bo streljal gori v zvonik. In je okamnel, on in pes ter žena. 8 Izročilo o okamnelem lovcu z Ribjeka v dolini Kolpe je odlomek obširnejšega zapisa, ki ga je avtor, T. O ž b o 11 iz Kočevja, iz ljubeznivosti dal na voljo ISN. Okamnela »baba«, lovčeva žena. Loška stena nad Osilnico. Foto: A. Ožbolt. 4.1 To in ono iz nekdanjega samostana v Kostanjevici. Ob j. M. Silvester, Domovina 1925, št. 44. 45. Priredil J. Kelemina, Bajke, št. 222, str. 304—6, povzetek po J. Kelemini. V Opatovi gori je naravna podzemeljska jama in v njej so se nastanile tri zle čarovnice — Čestitke. V tistem času so začeli zidati samostan v Kostanjevici. Čestitke so sklenile, da tega nikakor ne pripuste. Ko so delavci trudni pospali, so Čestitke čez noč vse razdrle, kar so delavci čez dan sezidali. Menih, ki je vodil stavbo, je nekaj časa to gledal, a nazadnje se je domislil nečesa posebnega. Poslal je urnega sla v Kostanjevico, da mu pošljejo v pomoč na delo vse, kar le more gibati. Drugi dan ob zori se je že trlo na stavbišču tlačanov kot mravelj. Povelje je bilo dano, da naj dela vsakdo s podvojeno silo, samo da zgrade zvonik tako visoko, da bo mogoče vanj obesiti zvon. Delavci so se kakor brezumni ves ljubi dan gnali z delom. Ko je jela zlata krogla zahajati za vodeniškim hribom, so zidarji baš pritrjevali v linah zadnji povprečni tram, ki naj bi na njem visel zvon. V tem času pa je že pripeljalo četvero volov zvon iz cerkve svete Neže v Kostanjevici; treba ga je bilo le še obesiti na tramovje. Tudi to se je zgodilo in ko so oblivali zadnji sončni žarki dolino, je mogel menih blagosloviti zvon in zbrano ljudstvo. Tedaj je prvič zapel zvon in njegov mili glas se je razlegal daleč v Gorjance. V tem trenutku se je zaslišal iz sten Mačkovca in Čestitk strahovit polom, kakor da se je zrušila gora. Nastal je silen vihar, ki je lomil orjaške bukve kakor šibe. S strahom je zrlo ljudstvo proti gori, kjer so se rušili kameni skladi in grmeli v dolino. Vse se je v strahu razbežalo. Ko so šli ljudje kesneje gledat, kaj se je zgodilo, so jedva še prepoznali te preje toli prijazne kraje. Zginil je potoček in z njim slapovi; podsule so ga skale in kameni plazovi. Orjaška debla so strta ležala križem po tleh in ovirala pot. Plaz je razkril tudi jamo Čestitk. Ko so se ljudje razgledovali po njej, so odkrili tri kamnate kipe, stoječe tam nepremično za veke: bile so okamnele Čestitke! Glas zvona jih je doletel baš v trenutku, ko se je ena njih česala, druga mesila kruh, a tretja vsajala hleb testa v peč.“ 4.2 Okamnele babe. Povedal Jože Bobič, star 71 let, doma iz Orehovca. Zapisala M. Jagodic-Makarovič v Dobeh, avgusta 1956. Prepis v arhivu ISN. To je bilo tako, ko so grad zidali pred bogve koliko sto leti. Bile so tri babe v hosti, zidarji so pa zidali stolp. Te so pa ponoči razdrle, kar so zidarji sezidali. Potem so pa rekle, če bojo zaslišale zvon svetega Bernarda, da lahko okamnijo. Potem so, kar so podnevi sezidali, to so ponoči podrle. Potem so pa zidarji zidali ponoči in podnevi, tako da so stolp sezidali in zvon obesili. Je zvon zazvonil, so ženske slišale in okamnele. Ena je ravno dajala kruh v peč, ena se je česala, ena je pa pometala. So hodili gledat tiste ženske. V Čestitkah se jih vidi. 4.3 Okamnele coprnce. Pripovedovala Urša in Jože Klemenčič. Zapisal leta 1956 v Oštrcu M. Ramovš. V arhivu ISN. Bile so tri ženske tam, so jim rekli coprnce. So klošter zidali, so rekli, kolikor so podnevi sezidali, toliko so ponoči podrle. Potem so pa rekle (vile), da naj one okamnijo, kadar bo klošterski zvon zapel, kadar bojo cerkev zgradili v kloštru. Kadar bo zvon zapel, da bojo okamnele. In se je tako zgodilo. Kar so delale, vse se pozna. Ena je kruh v peč devala, ena se je česala, ena pa pometala. In so okamnele, tukaj gor nad Orehovcem. (Kako pravijo skalam?) U Čestitkah. Bile so to močne ženske: v predpasniku je nesla tako skalo, kakor ta kuhinja (pripovedovala sta v kuhinji, zato takšna primerjava). 5.1 Pogreznjen trg. Zapisal I. P. Obj. Popotnik 4 (1883) št. 22, str. 349. Narodno blago 18.10 Pol ure od kozjanskega trga ob cesti proti Bučam je tako velika jama, da bi lahko trg v njej stal Tukaj je bila prej lepa cvetoča dolina in lep trg se je na njej razprostiral. Pravili so temu trgu »Grozka«, kakor je tudi še danes jami ime. Prebivalci so bili jako bogati in se vedno ženili in dobro živeli; če je bil post ali advent, to jim je bilo vse eno. Ko so enkrat ravno na veliki petek celi dan in dolgo v noč pili, razsajali in plesali, pride neki starček in opominja na počitek. Ali Grozčanje so starca zasmehovali in zopet od začetka plesati začeli. Naenkrat pa se ves drob zemlje strese in ves trg se pogrezne. Ubogi tržani pa so v hipu okamneli... Nekoč so enega po vrvi spustili v jamo in ko so ga zopet ven potegnili, je povedal: »Ko sem noter prišel, imel sem ves trg pred seboj in ko stopim v bližnjo hišo, vidim tu pri mizi sedeti pijance, pa seveda iz kamenja. Ko v kuhinjo pridem, vidim okamnelo kuharico in v hlevu okamnelo živino,« in je še pristavil, »vse to sem z mojimi očmo dobro videl.« Potem ni nikoli več v jamo hodil. 5.2 Brezbožni graščak. Zapisala dijakinja Anica Planinšek pred letom 1936. Obj. J. Orožen, Gradovi, 217—218. Pol ure od Kozjega leži prijazna, toda skromna vasica Grocka, kjer so se pred davnimi leti vršile strašne reči. 9 Delno je našemu podobno izročilo s Štajerskega in govori o zidanju cerkve v Admontu. Prim. J. K r a i n z , Sagen aus Steiermark, Wien 1879, 31. 10 Ime »Grozka« poskuša razložiti J. Kelemina z glagolom »grezniti«. Prim. tudi ime Ponikve! J. Kelemina, Bajke, opomba k povedki št. 220, str. 398. Okamneli lovec — »Mož«. Loška stena nad Osilnico. Risal: akademski kipar S. Jarem. Tedaj je bila Grocka bogata in lepa, obdajali so jo cvetoči travniki in veliki gozdovi, toda njeni prebivalci so bili hudobni in brezbožni. Se bolj hudoben in brezbožen pa je bil graščak, čigar grad se je šopiril sredi vasi. Bila je pomlad, dan Kristusove smrti — veliki petek. V cerkvah so bila zagrnjena razpela, povsod je bilo vse tiho, mirno in pokojno. Samo graščak se je veselil s svojimi vaščani. Povabil jih je v grad, kjer so popivali do pozne noči. V mali koči blizu vasi je umiral tedaj ubog bolnik. Družina, vsa prevzeta od žalosti, je poslala po spovednika. V tihi noči je korakal duhovnik po poti mimo gradu. Zaslišal je hrup, ki se je divje razlegel v mirno noč. Hitro se je hotel duhovnik umakniti izpred gradu, bal se je, da bi mu graščak ne oskrunil hostije. Toda brezbožnež ga je zagledal, poklical svoje kmete, prihrumel za njimi pred duhovnika in mu hotel iztrgati hostijo. Duhovnik jo je krčevito držal, ali končno so mu jo iztrgali iz rok in pohodili. Tedaj je duhovnik vztrepetal, se zravnal in rekel: »Prekleta bodi ta vas, ki ima tako trdosrčne prebivalce, preklet bodi ta grad, ki ima takega brezbožneža za gospodarja! Bolje bi bilo, da bi bilo tu mesto vasi golo kamenje!« Komaj je izpregovoril te besede, sta se pogreznila vas in grad. Le kup kamenja je ostal tam, kjer so se prej razprostirale lepe poljane s prijaznimi hišami. Vas je sedaj na novo pozidana. Vendar nekdanje lepote ni več. Pod zemljo pa ležita stara vas in stari grad. Tu se vidi okamnela žena, ki mesi kruh, tam okamneli moški, ki seka drva. In pred gradom stoji skupina tistih okamnelih moških, ki so neposredno priklicali nad vas in njene prebivalce to strašno prekletstvo. 6.1 En dan na planini nad Kamnikom. B. Sušnik. Obj. v Slovenska koleda za leto 1859, 143—144. Kmalu nad cerkvijo — pravijo — je neka, jezdecu podobna skala. O tej skali je pripovedka, da je ob času turških vojsk grozovit Turk proti cerkvi jahal, da bi jo razdjal, pa je pri priči okamnel. Akoravno je skala malo jezdecu podobna, se mora vendar misliti, da tacih pravljic ljudje niso v en dan kovali in pripovedovali, tudi je gotovo, da so Turki, kakor po več krajih Kranjskega, tudi tukaj neusmiljeno gospodovali, da jim je bila torej cerkev sv. Primoža, ki se daleč vidi, tern v peti in da so jo hotli podreti, ali kdo zamore kaj zoper Boga! 6.2 Okamneli Turki. Povedal dr. F. Stele leta 1972. Zapisal T. Cevc. V arhivu ISN. Poleg cerkve Sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom leže raztresene bele skale. Po izročilu naj bi bili to okamneli Turki. Turki so večkrat napadali vasi pod kamniškimi gorami. V sili so se kmetje zatekali v cerkev sv. Primoža. Nekoč so Turki spet prišli in skrunili cerkev, zato so bili kaznovani; spremenili so se v skale, ki jih lahko še danes vidimo raztresene okrog cerkve.11 7.1 Okamnela Jurkova iz Podpeči. Obj. T. Ljubič, Ljudske pripovedke iz Dobre-polj, Ljubljana 1944, 9—12. Svoje dni je bilo v Dobrepoljah drugače, vile so pomagale Poljcem pri delu in jim svetovale v nesrečah. Ko so se ljudje vsega dobrega preobjedli, so vile napodili in se vdali razvratu. Bog jih je hotel spametovati, pošiljal jim je nesreče, a ljudje so grešili naprej. Zraven vsega so se začeli na glas hudovati na Boga in mu groziti. Nakljub so delali ob nedeljah in praznikih, samo da so Boga žalili. Jurkova iz Podpeči je šla celo na samo sveto noč prat v jamo. Toda, ko je prvič pomočila v vodo, je okamnela. Obenem je tisti trenutek nastala strašna nevihta. 8.1 St. Kancjanska jama. Obj. F. v Koledarju za Slovence za leto 1856, 39—41. Tkalec Cenko s cerkniške okolice je ostal z družino na praznik Sv. Reš-njega Telesa doma pri delu, namesto da bi šel k procesiji kot vsi drugi vaščani. Kar je priletela na okno ptica in ga opominjala, naj na praznik ne dela. Ko ga je ptica že tretjič opozarjala, se je tkalec razjezil in ji zaklical, naj okamni. Komaj je to izgovoril, že ga je doletela božja kazen: on z družino vso kamnit postane, se nikdar iz mesta več ne gane. 11 Ljubeznivo sporočilo dr. F. S t e 1 e t a iz leta 1972 ima paralelo v koroški povedki o okamnelih Francozih, ki so se spremenili v kamen pri Naborjetju v Kanalski dolini, ker so oskrunili kapelo. G. Gr aber, Die steinernen Franzosen, Sagen aus Kärnten, Leipzig 1914, št. 348, 255. 9.1 Obraz v Krnu. Obj. J. Lovrenčič, Gorske pravljice, Gorica 1921, 62. Živel učenjak je: skladovnice knjig je prebral in Boga je zavrgel ob njih in Bog ga je kaznoval. »Da pričal boš na večen čas in moje veličje slavil, v Krn bom vtisnil tvoj obraz in kdor te bo videl, se bo zgrozil!«12 10.1 Die steinerne Hochzeit. Krainische Volkssage. Obj. M. Heinko, Carniolia 1841, št. 63, 254—259 (povzel in priredil L. Podlogar: Vrtec 74, 1943/44, št. 3, 44). Sredi 15. stoletja je v vasi Sadule živel mlad krošnjar Gregor, ki si je s trgovanjem pridobil veliko premoženje. Ker je bolj cenil sebe kot druge in ker mu ni bilo všeč nobeno dekle, s katero bi moral deliti svoje bogastvo, je ostal do poznih let sam. Z leti se je samote naveličal in se zagledal v lepo Lenko, gostilničarjevo hčer, ki jo je spoznal v gostilni, kjer se je navadno ustavljal, ko je potoval z Reke na Kranjsko. Da bi si pridobil srce lepe gostilničarjeve hčerke, ji je poklanjal bogata darila, a dekle je lep čas bogatega snubca odklanjala. Oddala je namreč srce čednemu mladeniču s Čabra, ki so ga zaradi temne polti imenovali »Črni Janko«. Ne da bi Gregor slutil zakaj, se je Lenka nenadoma začela ogrevati zanj, sprejemala je njegove darove in na koncu se je celo z njim poročila. Bogati Gregor je komaj pol leta užival zakonsko srečo, ko je nenadoma umrl. Med ljudmi so se kmalu raznesle govorice, da sta Gregorja zastrupila Crni Janko in Lenka, zato da bi si pridobila njegovo premoženje, Lenka pa še mladega ženina. Ni minilo še pol leta, odkar so Gregorja pokopali, ko sta Lenka in Janko prosila duhovnika, naj ju okliče in nato še poroči. Duhovnik je oklice odklonil in Janku naročil, naj se najprej spovesta grehov. Tega nista marala storiti; prodala sta premoženje in se z veselo druščino odpravila čez goro v Cabar. Prav tedaj so poklicali duhovnika k nekemu bolniku. Župnik je odšel na pot z Najsvetejšim. Kar je srečal na poti Janka s svati. Le ti so ga obkrožili, Janko pa mu je zagrozil, da ga bojo obesili, ker ga ni hotel oklicati in poročiti. V nemoči je duhovnik dvignil roke z Najsvetejšim in ko so ga hoteli zagrabiti, so vsi naenkrat obstali, prirasli k tlom in so tam okamneli ostali do današnjih dni. 11.1 Kamenita zakonca. Zapisal I. Albrecht. Obj. Zbirka koroških, Domovina 10 (1927), št. 2, 16. Blizu Zrelca stojita v neki duplini dva kamna. Eden je sličen moškemu, drugi ženski. V tej duplini sta živela nekoč dva siromašna pa srečna zakonca. Dolga sta živela v sreči in lepi zakonski slogi, kar žena nenadoma hudo oboli in umrje. Moža je ženina smrt silno potrla. Od žalosti in obupa je bil ves besen in je nazadnje začel celo preklinjati in žaliti Boga, češ da mu je prizadejal z ženino smrtjo hudo krivico. Ljudje so ga tolažili, ko le ni vse skupaj nič zaleglo, pride k njemu celo župnik in mu začne pridigovati, naj se vendar pomiri, ker s svojim besnenjem Boga žali in mu dela krivico. 12 Po drugem izročilu naj bi bil v Krn vtisnjen obraz Napoleona. Ustni podatek dr. M. Matičetova iz leta 1974. »No,« vzbesni žalostni vdovec, »če je res moja žalost pregrešna, naj z ženo vred okamnim!« Pri tej priči se izpremeni nesrečni mož v kamen. Z njim vred okamni tudi truplo mrtve žene. Kot nemi priči tega strašnega dogodka stojita oba kamna še dandanašnji v tisti duplini. C. OKAMNELI, KER SO BILI NEUSMILJENI 1.1 Baba na Poljanah. Obj. Mat. Samostal v Zvonu 1879, 309—312. Pod Belščico je živela v starem gradu mogočna rodovina. Gospod in gospa sta bila neusmiljena, a njuna edina hči ni bila nič drugačna. Ko so bili neko jesen na sv. Mihaela dan na lovu, je divja zver zgrabila starega gonjača in ga vsega razmesarila. Grajska hči, ki je stala v bližini na skali, je uživala ob trpljenju ubogega kmeta, namesto da bi dovolila pomagati. Zato je na robu, kjer je stala — v hipu okamnela.13 1.2 Okamnela baba. Pripovedoval Joža Veber, p. d. Cvernov ata, Sp. Gorje (star približno 80 let). Zapisal januarja 1972 Božo Repe, dijak tolminske gimnazije, po napotkih prof. J. Dolenca. (Prepis izvirnika v ISN SAZU.) Poljane so majhna vas, ki leži med Gorjami in Jesenicami. Tam je v davnih časih bil grad. Na gradu sta živela grof in grofica. Bila sta silno bogata, imela sta polno hlapcev in dekel pa sobaric in kuharic. Bila sta dobra kakor kruh in vsi so ju imeli radi. Najbolj sta bila vesela, ko se jima je hčerka rodila. Mineval je čas in grofična je rasla. Bila je najlepše dekle daleč naokrog. Njeno srce pa je bilo kamen. Kakor so starše ljubili, tako so njo ljudje sovražili. Ko je bila stara dvajset let, je grof priredil veliko pojedino in lov na medveda. Tri dni so pili in jedli. Četrti dan so šli pa na lov. Poklicali so nekaj kmetov, da so bili za gonjače. Lov se je začel. Medveda so hitro odkrili. Zbezali so ga iz brloga in streljali nanjga. Ranili so ga, pa jim je vseeno ušel na drug kraj, tam kjer so bili gonjači in grofična. Zagrabil je nekega gonjača in ga začel trgati. Drugi so hoteli pomagati, pa grofična ni pustila. Rekla je, da bo vsak ubit, ki bo pomagal. Tako mu niso smeli pomagati. Grofična je pa uživala ko je gledala, kako ga medved trga. Ampak še predno ga je strgal, je gonjač zavpil: »Bodi prekleta pa v kamen se spremeni, ti zver s kamnitim srcem!« Tisti trenutek je grofična postala kip. Se danes ga lahko vidiš. Grofa so vsi prijatelji zapustili in oba z ženo sta kmalu umrla. Grad je razpadel. In baba je ostala, ob temnih dneh se zdi, da ji iz oči solze tečejo. Veter, ki vleče po temnih gozdovih Mežakle, pa na veke odgovarja: »Prepozno, grofična, prepozno!« 2.1 Okamnela Veronika na Malem gradu v Kamniku. Povedal Tone Komatar (1896). Zapisal T. Cevc 1971 v Županjih njivah. Obj. Nekaj povedk iz Grintovcev, PV 73 (1973), 9, 444—445.15 Nekdaj so bili graščaki prav hudobni. Notri v Kamniku je Mali grad in Stari grad gori na vrhu. Drugače je bilo jezero, notri tja do Kamnika. 13 Povedko je objavil tudi J. Kelemina, Bajke, št. 219, str. 301—302. 14 O »Babi na Poljanah« je pisal neki »2« v časniku Gorenjec leta 1902 in ni izključeno, da ni informator obnovil povedke po tiskani verziji. 15 Povedka o okamneli Veroniki z Malega gradu nima nič skupnega z izročilom o ukleti Veroniki z Malega gradu, pol ženi, pol kači. Raziskava motivov o ukleti Veroniki je namreč pokazala, da skrivajo te povedke še eno prvotnih jeder o ribi Far(a)oniki. Prim. E. Cevc, Veronika z Malega gradu. Kamniški zbornik 4 (1958), 111 sl. . ' ■■ ' ■ ' h; »Baba« (levo zgoraj). Poljane nad Javornikom. Foto: T. Cevc. Na gradovih so bili graščaki in plemiči. Pa so šli na lov. So morali kmetje s psi preganjati zver, kakor psi tudi. Pse so spustili, kmet pa je moral za njimi teči. Potem je pa videla (grajska hči) — takrat so še medvedi hodili, pa volkovi, morebiti je še leopard bil, ne vem: zver je trgala starčka. Je pa videla grajska hči Veronika, da ga trga, starčka. Je pa stala na varnem kraju, bi lahko rešila ga, pa ni hotela. Je uživala, ko je zver trgala. Hipoma je okamnela, grajska hči. In še danes stoji skala gori, tam pod Malim gradom notri v bregu. To pravijo in piše, da bo tam do sodnega dne. Takrat bo rešena. 3.1 Okamnela grofična. Povedal Jože Strle, doma z Rogatca, roj. 1912. Zapisal T. Cevc na Igu 26. 5. 1974. V arhivu ISN. Ena grofična je bila, otroka je imela v naročju in pesek je bil zraven. Na gradu je bil graben, notri so pustili zverine, da so ljudi trgale. Grofična je gledala in ni pomagala, od tistega je okamnela. Grofi so bili Čiči. Se danes rečejo pri srednjem gradu (v okolici Rogatca so bili trije gradovi) enemu grabnu »Cičov graben«. 4.1 Legenda o okamneli pastirici. Obj. F. Mišič, Sv. Križ nad Belimi vodami, Sl. Gospodar 66 (1932), 44, 10. (Zgodba se godi v ozkem jarku izpod goltske Ljubije, kjer se nad rečnim bregom dviga skala, na njej pa sedi okamnela pastirica.) Na svojem potovanju je prišla Marija z Jezuščkom v naročju tudi v ta zapuščeni, a prelestni planinski svet; ni vedela ne kod ne kam. Pa je vprašala mlado pastirico, ki si je sedeč na strmi, visoki skali, česala svoje lepe, dolge lase, kje bi mogla najti kako zavetišče. Oholo odgovori pastirica in celo sramoti Marijo. Tedaj reče Mati božja: »Iz kamna je tvoje srce in v kamen se naj spremeniš tudi ti! Sele ko bodo pastirji, pastirice in njihove črede klečale okoli mojega sina na gori, ko bodo tam zgradili božji hram in bo v njem pel novo mašo mašnik iz tvojega rodu, da bosta njegova pesem in njegova molitev presunila tvoje trdo srce, boš rešena in ti bo vrnjeno zopet življenje.« To je bilo in človek, ki tod potuje, ne ve, kako dolgo bo še zakleta in okamnela nesrečna deklica in pastirica, kajti nihče ne pozna ne njenega doma, ne njenega rodu. Na stari gori, nekdaj Oslica imenovani, pa še stoji cerkev, lepa, visoka, bela in ponosna, cerkev Svetega križa nad Belimi vodami. V onem pragozdu, ki je nekoč prekrival Oslico do vrha, so bili namreč pastirji našli leseno razpelo, pritrjeno ob staro dvojnato smreko. Stesali so tam sprva leseno kapelico; potem je pa pobožno ljudstvo tu zgradilo lepo cerkev. A rod in hiša neusmiljene pastirice sta še vedno neznana in pozabljena; ni še bilo novo-mašnika iz njenega rodu, ki bi v cerkvi Sv. Križa nad Belimi vodami pel svojo novo mašo; in tako čepi brezsrčna pastirica še vedno na sivi strmi skalnati steni nad potjo; vsa iz kamna od nog do glave; na poti sami pa še vedno leži kamen s krvavečimi stopinjami Matere božje. 5.1 Štefenajka. Povedala Milka Gabršček iz Tolmina. Zapisala Albina Čermelj 12. 10. 1972. Obj. v ciklostiranem časopisu »Koraki« — Glasilo gimnazije v Tolminu, 1972, št. 2, 16.1« Enkrat je živela na planini Sleme žleht žena. Rekli so ji Štefenajka. Kadar so kmetje gnali živino na pašo v planine, je čakala Štefenajka pastirčke, ki so prvič prignali. Vsakega novega pastirja je preskusila, če je dosti krepak za svoje delo ob živini. Nesti jo je moral trikrat okrog hiše, v kateri so delali sir. Vsakemu, ki je ni mogel nesti, je dala opljuvan hleb kruha, ki ga je moral takoj vpričo nje pojesti. Dobrim planinskim vilam pa so se smilili ubogi pastirji in so Štefenajko spremenile v kamnit steber, ki stoji še danes ob vznožju Rdečega roba. D. OKAMNELI, KER SO KRIVO PRIČALI 1.1 Kameniti pastir. Po pripovedovanju F. Urbančiča zapisal Bogdan Tomšič v Knežaku 25. 1. 1953. Prepis v ISN, kot odgovor na vprašalnico ISN št. 1. V davnih časih je še stal nad Knežakom grad in v njem je živel graščak, ki je imel pod seboj tri vasi: Knežak, Beč in Koritnico, v katerih so živeli graščakovi tlačani. Vsaka vas je imela svojega pastirja, ki je pasel vaške ovce. Najbolj hudobni so bili Koritčani, ki so bili vedno v sporu z drugimi vasmi. Imeli so hudobnega pastirja, ki je vedno z ovcami zahajal na tuje pašnike. Ko je nekoč prišel z ovcami ravno iz tujega pašnika, so ga pastirji zalotili. Da bi se izmuznil kazni, se je zaklel, da na tem pašniku ni bil in da naj, če to ni res, pri priči okamni. Toda brž ko je to izrekel, se je on in vsa njegova čreda izpremenila v kamen. Se danes se vidi nad vasjo Koritnica hrib in na njem jasa, ki se imenuje Pri belih ovcah. Na njej pa še danes vidiš okamnelega pastirja. 10 Na pobudo prof. J. Dolenca zapisala dijakinja A. Čermelj in objavila v dijaškem listu gimnazije v Tolminu. 1.2 Legenda o blaženi Hildegardi (Lihardi). Obj. F. Kotnik, Štorije 2, Celovec 1958, št. 33.” Lupa, služabnica Hildegarde, je nalagala svojega gospodarja. Nesrečna Lupa je na istem kraju, kjer se je s prisego sama obsodila, obenem s kravo, mlečno golido in stolčkom okamnela. E. OKAMNELI, KER SO SE USTRAŠILI 1.1 Der herbeigerufene Teufel — Die versteinerte Frau. Povedala Mary Kump, zapisal in objavil A. von Mailly, Sagen aus Friaul und den Julischen Alpen, št. 43, II, str. 39. Na Tičnici pri Idriji ima neka skala človeško podobo, zato ji pravijo «baba«. Nekoč naj bi bila neka žena iskala dračje na gori, toda našla ga je le malo. Tedaj je poklicala vraga na pomoč. Vrag se je takoj prikazal in ji je bil pripravljen ustreči, toda žena se je tako ustrašila, da je takoj okamnela. 2.1 Die voeisse Frau von Duino. Po R. Pichlerju (II castello di Duino, 1882, 119) priredil A. Mailly in objavil v Sagen aus Friaul und den Julischen Alpen, št. 134, str. 102—103. Prevod povedke J. Kelemina, št. 249 (Devin skok) VII, str. 359. Pred davnim vekom je živel na devinskem gradu na morju zloben vitez, ki je zelo slabo ravnal s svojo tiho, pošteno ženo. Toda ona mu je odpuščala vse žalitve in mu skušala ublažiti trdo srce z dobrimi besedami. Pa mož se je nazadnje svoje žene tako naveličal, da si je izmislil strašen načrt, kako bi se je znebil. Nekega večera jo je zvabil na ozko pečino pod grajskim zidom, da bi jo od tam pahnil v morje. Ko jo pograbi, se žena ustraši in hoče zaklicati k nebesom za pomoč. A jedva rahel vzdih se ji izvije iz prsi. Nato pa onemi. V svoji silni boli se je grajska gospa spremenila v kamen. 3.1 Okamnela žena z otročičem. Pripovedoval Jože Lavrič, star 67 let, z Golega 21. Zapisal 25. 5. 1974 T. Cevc. V arhivu ISN. Na Rogatcu sta bila dva gradova. Tam so bili lovci, ki jih je imel grof, in so imeli hude pse. Gori je pa bila neka ženska, ki je otročička pestovala. Na skali je sedela in gledala tiste lovce. Potem so pa prišle tiste zverine in se je ženska tako prestrašila, da je okamnela. Se še danes pozna. 3.2 Okamnela žena pod Rogatcem. Pripovedoval Jože Strle, doma z Rogatca, rojen 1912. Zapisal T. Cevc 25. 5. 1974 na Igu. V arhivu ISN. Med Zelimljami in Rogatcem je okamnela ženska. So stari pripovedovali, da so gradovi goreli. Ženska (grofična) je bežala in se nazaj obrnila. Od tistega strahu je pa okamnela. 17 Legendo o blaženi Lihardi, koroški svetnici s slovenskih tal, uvrščajo tako nemški (G. Gr aber, Sagen aus Kärnten, Leipzig 1914, št. 352) kot tudi slovenski raziskovalci v svoje zbirke povedk; oboji se opirajo na latinski rokopis Jakoba Ravnika, župnika v Kamnu. Prim. F. Kotnik, Štorije 2, Celovec 1958, 84, kjer omenja avtor tudi historiat objavljenih tekstov. Po Kotniku naj bi bila osrednja tema legende motiv o zvesti soprogi. F. Kotnik, Štorije 1, 168. F. OKAMNELI, KER SO PRELOMILI ZAPOVED 1.1 Okamneli Ribniški svati. Povedala Jerka Tratarjeva, doma s Cerovca pri Trebelnem. Zapisal M. Matičetov 10. 10. 1951 v Gorenji vasi 1. V arhivu ISN. Ribniški svatje so se vračali od poroke. Pa so rekli, da se ne sme nobeden nazaj ozreti. Nevesta se je pa ozrla, so pa vsi okamneli. In se še zdaj vidijo, dvanajst jih je bilo. To je tukajle notri v kočevskih hribih. Kadar je bilo jasno, smo šli gor v Plešivco in smo videli: so bili vsi beli, samo srednji je bil črn. Pravijo, da je ženin. Ce je kdo radoveden, mu pravijo: »Si prav tak, kakor ribniška poroka!« »Si prav tak, kakor ribniška nevesta!« G. OKAMNELI ZARADI NEZVESTOBE IN SOVRAŠTVA 1.1 Okamneli ob Hudinji. Obj. F. Mišič, Izbrane pesmi pohorskega pevca in pesnika Jurija Vodovnika (1791—1858), Maribor 1941, 47 sl. Dva gradova, dva graščaka, dva brata, sprva bratovsko si naklonjena ter prijazna tako zelo, da si dasta svoja grada v vrtoglavi višini nad globoko sotesko drveče Hudinje zvezati z mostom iz samih kož. Tedaj pa se Peter, starejši brat, ki se je zaradi pustolovščin rad klatil po svetu, prepriča o nezvestobi svoje žene in svojega neporočenega brata Pavla. V sodu, čigar doge so bile polne samih ostrih žebljev, da prevarani graščak svojo nezvesto soprogo strmoglaviti z visokega grajskega zidu v globeli in vrtince peneče se Hudinje. Tedaj se pojavi njegov brat na visečem mostu. Tudi Peter stopi na most. S sramotenjem in žalitvami očita Pavlu njegov greh z glasom, ki se grozno razlega po soteski, nato z močnim zamahom svojega meča poseka most, da oba hkrati strmoglavita v globoko, spodaj šumečo Hudinjo. Se danes leži v strugi Hudinje pri »gornjih fužinah« »Debela peč«, okamneli sod z nezvesto graščakinjo Vitanjsko. Pri »spodnjih fužinah« pa zapaziš v Hudinji drugo skalo z dvema stolpičema, okamnela brata Vitanjska. H. OKAMNELI, KER SO JIH PREKLELI ALI KER SO ŽALJIVO GOVORILI I.1 Verske bajke na Dolenjskem. Zapisal J. Trdina; obj. v Ljubljanskem zvonu (1884), 535—536. Blizu božje poti na Kumu stoji kamnita krava, o kateri pripovedujejo, da začne silno mukati, kadar se približujejo nesreče. Neki graščak je romarjem, ki so hodlii na sveto goro, jemal hrano, da so morali lačni na pot. V sili so romarji pomolzli kamnito kravo in glej, za vse je imela dosti mleka. Ko jo je hotel graščak na silo odpeljati v svoj hlev, mu je ušla nazaj v skalovje. O kamniti kravi pripovedujejo še tole zgodbo: S kmetiškimi ženami je šla na Kum tudi grajska gospa. Ker ni bila vajena hoditi, so jo kmalu začele noge boleti. Sčasoma se je tako utrudila, da ni mogla več dalje. Tedaj je poklicala kmetice in jim velela: »Kmetiške krave, nesite me! Ali ne vidite, da sem opešala?« Se tisti trenutek je baba okamnela in se spremenila v kamen. 2.1 Der versteinerte Hochzeitszug. Zap. W. Tschinkel; obj. Sagen aus Gottschee, Gottschee 1904, 31. Neki svatovski sprevod je bil na poti iz Grčaric v Ribnico, kjer naj bi bila poroka. Medtem je nevestina mati, ki ni bila popolnoma zadovoljna s hčerino poroko, pripravljala poročni obed. Ker se ji je več jedi ponesrečilo, jo je še bolj ujezilo in ne da bi kaj slabega mislila, izrekla besede: »Da bi okamneli in nič več jesti rabili!« V tistem trenutku se je spremenil poročni par v kamen in z njim vred ves ženitovanjski sprevod. Še danes pravijo temu kraju »Pri belih stenah«. J. NE VEMO, ZAKAJ SO OKAMNELI 1.1 Devinska nuna. Obj. A. Aškerc v zbirki Jadranski biseri. Ljubljana 1908, 122. Po pripovedovanju družine Ples v Devinu. (Trdosrčni devinski graščak Turjan se je pozno ponoči vrnil z lova. V gradu so se vsi pred njim poskrili, tudi žena, zato je graščak vdrl v ženino spalnico in soprogo na silo zvlekel iz sobe. Na pomoč je prihitela pestunja, devinska nuna.) »... Kdo si, ki pred menoj stojiš, ki smelo z mano govoriš? Ti, nuna pestunja? Haha! Ne, ne bojim se jaz Boga ne tebe, drzna ti devica! To, nuna, ti sedaj dokažem!« Pri priči zgrabi jo vojščak, skozi okno vrže jo divjak v prepad globoki v morje... Ah, otrok, ženo — vse je strah ... Na nebu svetli ščip žari. Zdaj v morju pestunja leži... Turjan pogleda ... Ostrmi... V prepadu nuna mu visi ob skali grajski strmi bela ko krasni kip — okamnela! Pokriti hoče svoj zločin Turjan pa vrže z grajskih lin rjuho brž na nunin kip — in prt okamni ta hip! Tam zdaj stoji devinska nuna. Obseva sonce jo in luna. 2.1 Okamneli svatje. Pripovedoval Bersan s Črneče vasi. Zapisala M. Jagodic avgusta 1956 v Črneči vasi. Prepis v ISN. Gor, ko se gre na Zaplaz, so neki svati okamneli, ko so šli k poroki. So bili zakleti in prvi je bil muzikant, pa starešine, nevesta in ženin in druge starešine. Vsak dan se premaknejo za eno proseno zrno. Kadar bodo prišli do cerkve v Za-plazu, se bodo nazaj spremenili. 3.1 Okamnela Rjavičnikova gospodinja. Pripovedovala »Kebrova babica« z Lepene, rojena v Rutah 1901. Na magnetofonski trak posneli sodelavci radia Celovec pred letom 1964. Kopijo traku hrani ISN; inv. št. 22, transkripcija A 46. Rjavičnik je bil mogočen kmet, vsega je imel dosti in rad je lovil divjad. Kadar je odhajal na lov, so se prej že ves teden pripravljali, nato pa so zvečer po končanem pogonu še rajali. Nekoč so spet odšli v gore na lov in Rjavičnik je naročil gospodinji, naj stopi na bližnjo skalo in zatrobi v rog, ko bo imela obed pripravljen. Je res šla tja, zatrobila v rog in je ni bilo več nazaj. Našli so jo na skali — okam-njeno. 4.1 Okamneli svati. Povedal M. Matičetov 1974. Med Izlakami in Zagorjem stoji ob poti vrsta visokih skal, o katerih pripovedujejo, da so okamneli svatje.18 NEKAJ ZNAČILNOSTI PRIPOVEDNEGA IZROČILA O OKAMNELIH Zbrane povedke, vsega skupaj je nekaj več kot petdeset pričevanj, predstavljajo le del izročila s to tematiko, medtem ko ostaja verjetno večji del še vedno neregistriran in ga bodo odkrila morebitna nova, bolj sistematična raziskovanja slovenskega pripovednega izročila, saj povedke o okamnelih človeških bitjih še niso izumrle; izročilo o njih živi tudi še dandanes, trdoživo in vsebinsko široko razvejano. Ko sem se hotel pri domačinih prepričati, ali nekatere literarno izpričane povedke še živijo, in sem se napotil v kraje, kjer so bile zapisane, mi domačini niso le izročila potrdili, temveč so ga včasih še dopolnili z novimi, do tedaj še neznanimi nadrobnostmi. Zal sem si do sedaj ogledal na samem kraju le nekatere spomenike, o katerih je tako živo spregovorilo naše ustno slovstvo. Bržčas bo potrebno za smiselno dojemanje vsebine pripovednega izročila spoznati hkrati tudi objekte pripovedi, prav tako kot tudi kulturno pokrajino, v kateri se pojavljajo. Tako ugotavljamo, da so nekatere pripovedi postavljene vedno v bližino cerkva ali gradov, spet druge v hribovito pokrajino. Prav tako ne smemo prezreti, da v čudno oblikovanih skalah po navadi skoraj ni mogoče prepoznati podob, o katerih je ljudsko izročilo spletlo tako prepričljive povedke. Morda je prav tu skrit eden odločujočih razlogov, ki govori za to, da bo potrebno iskati vzroke in pobude za nastanek povedk ne samo v naravni obliki človeku podobnih skal, ampak tudi še drugod. Povedke o okamnelih človeških bitjih spadajo po vsebini med razlagalne (aitiološke) in poskušajo pojasniti nastanek nenavadnih, zelo izrazito oblikovanih skal, bodisi na površju ali pod zemljo. Po obliki se ne ločijo od drugih vrst povedk, v katerih prav tako srečujemo določene kraje, čas in osebe. Ena bistvenih značilnosti te vrste ustnega slovstva je jedrnatost: zgodba je kratka, skoraj lapidarna, v njej ni nabuhlosti, govori le o bistvenem, brez okrasov.19 Po tem jih tudi ločimo od literarno oblikovanih tekstov, v katerih brž začutimo, kako so se oddaljili od duha in načina ljudskega pripovedovanja. Pričevanja o okamnelih bitjih so vsebinsko navezana na nenavadno oblikovane skale, zato seveda srečujemo sporočila te vrste povsod tam, kjer je pokrajina kamnitna. Nič čudnega ni, da takih izročil ni najti v ravninskem 18 Ne da bi zvedeli, zakaj so svati okamneli, jih omenja kot turistično mikaven spomenik tudi R. Badjura, Ljudska geografija, 134. 111 Zgodovina slovenskega slovstva od začetka do 1848, Ljubljana 1963 — poglavje o ljudski prozi (avtor. M. Matičetov), 32—48. Prekmurju, pač pa jih pogosto srečujemo v kraškem svetu Dolenjskega, Štajerskega, Gorenjskega in Primorskega. Kaj pogosto vidimo skale, ozaljšane s povedkami na krajih, kjer se z njimi srečuje mnogo ljudi: v bližini vasi, gradov ali romarskih cerkva. Povedke poskušajo razložiti daleč vidne vršace, čeri, roglje in druge izrazite skale, ki molijo iznad melišč, travnatih pobočij ali gozdov z razlago, da so to kaznovana človeška bitja, ki so se hudo pregrešila in so se za kazen z nadnaravno močjo spremenila v kamnitne figure. Ljudje naj bi okamneli zaradi različnih vzrokov. Večkrat so bili kaznovani zato, ker so prekleli sonce, pravir vsega živega; prelomili zapovedi, žalili Boga ali Marijo, oskrunili nedeljo in praznike; grozili duhovniku, ki je šel obhajat bolnika; ovirali zidavo cerkve; napravili kaj nesocialnega: pripravljali umor, bili neusmiljeni, nezvesti, skopuški, krivo pričali, žaljivo govorili, izrekli prekletstvo itn. Včasih pa so okamneli tudi zaradi prevelikega strahu in žalosti. Med okamnelimi srečamo: svate, pastirje, lovce, grajsko gospo, grajsko hčer, v kamen pa so se spremenili še kmet, nuna, stara žena, učenjak, tkalec, Turki. Spremenitev povzroči nadnaravna sila ali Bog, včasih jo spremlja bliskanje in grmenje. Okamnijo tudi živali, ki so ob človeku, pa tudi predmeti, ki jih imajo kaznovani v rokah. Okamneli bodo največkrat odrešeni šele na sodni dan; kljub temu, da so spremenjeni v kamen, niso vsi neobčutljivi in morajo trpeti celo po spremenitvi ter prenašati vročino, žejo in mraz. Kot vse prave pripovedi, tako so tudi naše povedke podvržene zakonitostim oblikovanja ljudskega izročila, pri čemer gre pripoved od ust do ust; pri tem se izročilo močno obrusi in celo izoblikuje v čisto novo. Kaj poučen zgled nam daje, na primer, povedka o okamneli ženi pod Kureščkom (A. 3.1). Ko je leta 1949 dr. M. Matičetov zbiral pripovedno gradivo Pod Gorico (pri Grosupljem), je tam zapisal povedko o ženi, ki je z vrečo na rami okamnela, ker je preklela sonce. Za njim sem leta 1974 poizvedoval o tem na Igu, Golem in v zaselku Rogatec in zapisal dve novi zgodbi: o ženi, ki je zbežala z gorečega gradu in je od strahu okamnela (F. 3.1) ter o neusmiljeni grofici, ki je uživala ob pogledu na trpečega tlačana ter je zato okamnela (C. 3.1). Nedvomno pripovedujejo vse tri povedke o isti antropomorfno oblikovani skali pod Kureščkom, a vendar je izročilo tako različno. Drug, še bolj znan primer predstavljajo okamneli Ribniški svati, o katerih pripovedujejo povedke v več kot desetih različnih variantah. Kako se pripovedi polagoma spreminjajo, lepo ilustrira drug primer: V povedkah o okamnelem lovcu z Riglja nad dolino Kolpe zvemo v prvi varianti o lovcu, ki je streljal na Marijo (B 3.3), v drugi, da je streljal na Marijino podobo (B 3.2) in v tretji, da je streljal na zvonik Marijine romarske cerkve (B 3.4). Takšnih sprememb srečamo v našem gradivu še nekaj. Kaj pobuja in oplaja ljudsko domišljijo, da spleta ob naravno oblikovanih skalah toliko različnih pripovedi, bomo poskusili spoznati nekoliko pozneje. Se prej pa se ustavimo ob toponimih »baba« (»devica«) in »mož« (»dedec«), kot imenuje ljudsko izročilo nekatere oblike skalnatih vršacev, rogljev, glav in čeri. R. Badjura jih omenja na več krajih: »Babo« srečamo ob cesti iz Gorjan na Jesenice; pri polhograjskem Dvoru; na Riglju nad Ribjekom ob Kolpi; nad Škarjami v Kamniških Alpah; nad Dovjim v Karavankah; na poti iz Kokre mimo Davovca na Krvavec; nasproti Škofljice na Ljubljanskem Barju itn. »Moža (Dedec) pa srečamo v grebenu med Ljubeljem in Nemškim vrhom; v Iški poleg Brvice; poleg Loške stene nad Kolpo;20 v dolini Rezije poznajo stožec »Mtilac«21 v znožju Male in Velike Babe. R. Badjura22 in N. Kuret23 sodita, da so se v toponimih Baba (Mož) ohranile sledi davnih verovanj v mitična bitja, ki so živela, kot omenja J. Navratil, v pečevju.24 Nasprotno pa F. Bezlaj dvomi, da bi bilo ime Baba mitološki ostanek.25 Za naša razmišljanja je pravzaprav za sedaj pomembneje, da ne prezremo, kako so se ob nekaterih »babah« in »možeh« spletle pripovedi, ki govore zdaj o okamneli grajski hčeri (Poljane) in okamneli lovčevi ženi (Rigelj nad Ribjekom) ali o okamnelem lovcu (Rigelj in Višarje), kot pa vprašanje, ali so toponimi ohranili sledi davnih mitičnih verovanj. Dosti bolj mikavno je drugo vprašanje: katera predstava v ljudskem izročilu je prvot-nejša — o babi ali o okamneli grajski hčeri; o možu ali o okamnelem lovcu? S temi razglabljanji se nehote dotikamo še drugega, prav tako neosvetljenega vprašanja: kako staro je naše izročilo o okamnelih človeških bitjih? Ce bi sodili samo po času zapisov, potem bi dobili takole podobo: Najstarejše doslej znano sporočilo govori o okamnelem gospodu pri Sv. Primožu nad Kamnikom in ga dolgujemo J. W. Valvasorju (1689). Temu sledi po starosti J. Ravnika latinski rokopis legende o blaženi Lihardi iz leta 1761. Dobrih osemdeset let pozneje je M. Heinko objavil »kranjsko povedko« o okamnelih ribniških svatih, kmalu za njim pa je zložil pesem o kamnitih svatih (1850) mladi Fran Levstik, brez dvoma po izročilu iz svojega domačega kraja. Po tem času so se zapisi že znatno namnožili in jih zasledimo tako v časnikih in revijah kakor tudi v literarnih delih. Najmlajši so zapisi ljubiteljev in poklicnih zbiralcev ustnega slovstva. Čeprav izvira prvi doslej znani zapis povedke »šele« iz konca 17. stoletja, pa zato ne bi smeli sklepati, da naše pripovedno izročilo o okamnelih človeških bitjih ni starejše. O tem bi mogle kaj več povedati povedke same; zato se še enkrat ustavimo ob zbranem izročilu in ga poskusimo kratko oceniti ter iz njega izluščiti ali nakazati probleme, ki se ob njem odpirajo. ZAČASNA OCENA TEKSTOV Med povedkami, razvrščenimi v skupino A (okamneli, ker so preklinjali sonce), so morda najbolj znani in slavni okamneli Ribniški svati pod Veliko goro nad Ribnico, o katerih imamo v našem gradivu zbranih kar 10 pričevanj. Vsebinsko so te pripovedi zelo različne in bogate kot malokatero drugo izročilo. Povedke o okamnelih svatih pa niso posebnost samo našega ustnega 20 R. Badjura, Ljudska geografija, 132—134. 21 Ustni podatek dr. M. M a t i č e t o v a. 22 R. Badjura, Ljudska geografija, 132. 23 N. Kuret, Die Mittwinterfrau der Slowenen (Pehtra baba und Torka), Alpes orientales 5, (Ljubljana 1969), 224—228. 24 J. Navratil, Slovenske narodne vraže in prazne vere, Letopis Matice Slovenske za leto 1886, 105. 25 F. Bezlaj, Slovenska vodna imena 1, Ljubljana 1956, 42. — Gl. tudi: M. Piškur, Pomenska analiza besede baba, Jezik in slovstvo 10, (1965), 6—15. slovstva; podobno izročilo srečamo v pripovedih drugih narodov: hrvaške povedke pripovedujejo o svatih, ki so okamneli, ker so se mladi poročili brez dovoljenja staršev;20 v nemški povedki so svati okamneli, ker se je nevesta možila kljub temu, da je zvestobo obljubila že drugemu;27 v drugi povedki je okamnel svatovski sprevod škratov.28 Okamnele svate srečamo tudi v indijskem ustnem slovstvu, ne da bi vedeli, zakaj so svati okamneli.29 Eno redkih razlag o nastanku motivov o okamnelih svatih je nakazala D. Zečevičeva s primeri iz hrvaškega ljudskega izročila. Z metodo, ki se razločuje od literarno zgodovinske, je poskusila poiskati umetniške kvalitete ljudske proze. Ko razlaga nastanek povedk o okamnelih svatih, izhaja iz metafore, da človek pri presenetljivi novici lahko obstane kot okamnel. Ko na primer mati zve, da se bo sin kljub nasprotovanju oženil, obstane kot okamnela. V čustvenem zagonu prekolne sina in svate. Po avtoričini razlagi, kjer upošteva po G. Bachelardu poetiko prostora, se materina reakcija (t. j. videz okamnelosti) podaljša in prenese na sina in svate; slikovna inverzija se je z ljudskim izročilom prenesla v pokrajino, kjer se kamenje vrh hriba zdi »kot« povorka svatov, zaustavljena z neznano silo. Vrhuncu osuplosti ustreza vrh brega, zato tako pogosto srečujemo okamnele svate pod vrhom, ko se pot prevesi v nasprotni breg. Kaj pogosto srečujemo ob okamnelih svatih še živali (psa), kar naj bi še bolj podkrepilo vtis o resničnosti dogodka.30 Zal, je avtorica razprave gradila svoja duhovita spoznanja o nastanku ustnega slovstva o okamnelih svatih le na gradivu, ki ga je imela pri roki. Brž ko bi se ozrla vsaj še po sosednjem slovenskem izročilu, bi se ji ponudile še druge rešitve, nove metafore, iz katerih bi lahko zraslo tudi naše izročilo o okamnelih svatih, saj metafor je lahko skoraj toliko, kolikor srečujemo različnih motivov v povedkah. Brez zadržkov lahko sprejmemo spoznanja Zečevičeve o prostoru; tudi v slovenskih povedkah {Ribnica) okamnijo svati pod vrhom Velike gore. Poleg pisane vsebine, ki bogati slovensko pripovedno izročilo o okamnelih svatih, pa daje poseben mik in vrednost tudi drugim povedkam skupine A skupni motiv o preklinjanju sonca. Podobnega v tujem sorodnem gradivu nisem našel. Ozrl sem se po dosegljivem izročilu z nemško govorečega ozemlja Švice, Nemčije in Avstrije,31 pa tudi Furlanije.32 Pač pa sem 20 D. Z e č e v i č , Usmene predaje o seljačkoj buni i kmetskom životu u široj okolici Stubice. Narodna umjetnost 10 (1973), 28—29; gl. tudi Narodne pripovijetke. Priredila M. Boškovič-Stulli, Zagreb 1963, 270. 27 Brüder Grimm, Deutsche Sagen 1, Berlin 1891, 218. 28 Brüder Grimm, Deutsche Sagen, München 1956, 57. 29 Stith Thompson, Jonas B a 1 y s : The oral tales of India, Bloomington 1958, 102. 30 D. Zečevič, Usmena predaja kao književna organizacija čovjekova doživ-ljavanja povijesti i prirode. Narodna umjetnost 10 (1973), 33 sl. 31 Handbuch des deutschen Aberglaubens, 8, Berlin u. Leipzig 1936/37, 419—427. Povedke, navedene v delu, je potrebno poiskati v različnih zbirkah. 32 Po ustnem sporočilu dr. G. B. P e 11 e g r i n i j a (Padova) in dr. G. Peru-s i n i j a (Videm) v furlanskem ljudskem izročilu ni povedk z motivi o okamnelih. To je potrdil tudi bežen pregled zbirke »Racconti popolari Friulani«, 1—12, Udine 1968—1973. Za ljubeznivo pomoč pri iskanju podatkov se zahvaljujem dr. M. M a -t i č e t o v u. naletel na povedko, ki govori o kmetu s Sedmograškega. Ta je v jezi dvignil plug in preklel sonce, za kazen se je z živino vred pogreznil v zemljo.33 Preklinjevalce sonca je v slovenskih povedkah zaustavila še hujša kazen, okamneli so in nekateri celo z roko kažejo proti soncu. Strahotna kazen, izpričana v našem pripovednem izročilu, je morda spomin na davna poganska verovanja in češčenja sončnega božanstva, ki kaznuje vsakogar, kdor ga žali. Misel, da so poganski 'Slovani verovali v hudo moč opoldanskega sonca,34 bi s temi povedkami bila še močneje podprta. Seveda pa mitološki drobci, ohranjeni v nekaterih povedkah o okamnelih človeških bitjih, še ne dokazujejo, da je prav vse izročilo o okamnelih zelo staro. Arhaični so kvečjemu le ti mitološki drobci, ki s svojo trdoživostjo govorijo, kako zelo so bila nekoč vrasla v našem človeku verovanja o božanski moči sonca, buditelja in hranitelja vsega živega na zemlji. V skupino B razvrščene pripovedi (okamneli, ker so žalili Boga, Marijo, svetnike, skrunili cerkev, nedeljo in druge posvečene dni, ovirali zidavo cerkve ali zvonika; grozili duhovniku, ki je šel obhajat bolnika) zavzemajo s povedkami skupine A več kot tri petine vseh zbranih sporočil o okamnelih. Podobno kot v antiki,35 okamnijo tudi v slovenskem ustnem slovstvu človeška bitja največkrat zato, ker so hote žalila Boga ali skrunila posvečene dni. Smrtno kazen povzročita neznana nadnaravna sila ali Bog, ki v nevihti, med bliskanjem in grmenjem, spremeni ljudi v kamnite stebre, roglje, čeri in skale. Med najbolj mikavne pripovedi te skupine sodijo nedvomno sporočila o okamnelih lovcih. Seznanimo se z njihovimi glavnimi motivnimi sestavinami ! Na praznični dan ali v nedeljo je odšel lovec (lovci) na lov. Ker ni spoštoval posvečenega dne, se mu je pokazala Marija (B 2.1, B 2.3, B 3.3) in ga posvarila, naj ne lovi. Lovec se za svarilo ni zmenil in je celo streljal na Marijo; se zjezil in streljal na vrh zvonika (B 2.2, B 3.4) ali ozmerjal svetnika (B 1.1—4). Za kazen je v hipu okamnel. To so glavne motivne sestavine naših povedk o okamnelih lovcih, ki so vse krajevno povezane z romarskimi cerkvami. Med sorodnim tujim pripovednim izročilom z nemško govorečega ozemlja je zlasti mikavna povedka iz švicarskega kantona Uri. Njena kratka vsebina je takale: Trije lovci so odšli na lov na praznik Marijinega vnebovzetja in na lovu ustrelili belega gamsa. Ko so ga hoteli odnesti, je gams izginil in na njegovem mestu se je prikazala Mati božja. Ker so lovci žalili njen praznik, jim je dala na voljo, da si sami izberejo kazen: da se pogreznejo v tla ali da okamnijo. Izbrali so drugo kazen in okamneli. Vsakih sto let oživijo in se sprašujejo, do kdaj bodo morali prenašati mraz, vročino in žejo. Odgovor je vedno enak — do sodnega dne !36 33 Handbuch des dt. Aberglaubens 8, 34. 34 Prav tam. 35 Prim. Ovid, Metamorfoze II, 688—707; 276—278; 379—410; X, 65—71; XIII, 713; IV, 525—562. Spremenitve v kamen v antičnih virih nadrobneje omenja W. H. Roscher, Ausführliches Lexikon der griechischen und römischen Mythologie 6, Hildesheim 1965, 237. 34 J. Müller, Sagen aus Uri 2, Basel 1926, 161, št. 721 (Jagd am Feiertag). Očitnih sorodnosti med našim pripovednim izročilom o okamnelih lovcih in švicarsko povedko skoraj ni mogoče prezreti. Odkod povezanost švicarskega in našega izročila, bomo poskusili razložiti s pritegnitvijo nekaterih spoznanj o človekovih verovanjih, povezanih z živalmi. Obširno nas seznani z njimi delo K. Sälzla (Tier und Mensch, Gottheit und Dämon), v katerega je avtor pritegnil tudi neevropsko gradivo in ugotovil, da imajo mnoga današnja primitivna ljudstva zelo iskreno razmerje do živali; pri tem pa verujejo, da naj bi živali govorile svoj jezik in imele nad seboj gospodarja iz svojih vrst. Ker so živali pokazale nič koliko spretnosti, ki naj bi presegale človekove naravne moči, jim je prazgodovinski človek, kot to delajo tudi današnja primitivna ljudstva, pripisoval nadnaravne moči; odtod naj bi bil le korak do verovanja v božanstvo, ki je skrito v živalih. Pri alpskih ljudstvih se je izročilo o teh božanstvih dobro ohranilo; verovali so v božanstvo, ki naj bi živelo v belem gamsu; le-to naj bi imelo ob sebi še nižja bitja, škrate in bele žene (prim. nekatere ljudske motive v izročilu o Zlatorogu in gamsu z zlatimi parklji!). Človek se ni postavil nad mitična bitja in božanstvo, temveč je spoštoval zakone, po katerih je smel na lovu upleniti le toliko, kolikor je potreboval za prehrano in oblačenje. Kar je ustrelil več, je po verovanjih imelo za nasledek kazen, prav tako tudi, če je ustrelil »sveto žival«.37 Ob upoštevanju teh spoznanj je E. Rudolph poudaril, da v švicarski povedki o okamnelih lovcih pravzaprav ni bistven ajtiološki motiv, temveč je jedro pripovedi skrito v motivu o Mariji, ki se prikaže namesto izginulega belega gamsa (božanstva); motiv, ki ga v izročilu drugih alpskih narodov ne srečamo nikjer več, je zelo arhaičen in kaže, da je v pripovedih Marija zamenjala pogansko predstavo o živalskem božanstvu, skrbniku in vladarju živali.33 Ce sprejmemo to vabljivo razlago švicarske povedke, ki je mikavna tudi za osvetlitev našega pripovednega izročila o okamnelih lovcih, potem se nam pokažejo pričevanja v novi luči, saj so si nekateri motivi v naših povedkah in v švicarski močno podobni. Tako bi si morda mogli razložiti prikazanje Marije (B 2.1, B 3.3) v dutovski koledniški pesmi in osilniški povedki ter streljanje lovcev na Mater božjo kot krščansko preobleko nekdanjega verovanja in izročila, da lovci, ki streljajo na belega gamsa '(živalsko božanstvo), te živali brez kazni ne morejo upleniti.39 Ker so lovci kljub opozorilu streljali — v povedkah na Marijo, Marijino podobo ali celo samo v cerkveni zvonik — so priklicali nadse kazen, ki je v naših povedkah okamnitev. Ljudsko izročilo je šele pozneje povezalo nenadno (morda tudi ne več prav razumljeno) prikazen Marije lovcem z legendarnim izročilom o prikazanjih Marije pastirčkom na paši ali o češčenju Marijine podobe (B 3.2), kjer so pozneje 37 K. S ä 1 z 1 e, Tier und Mensch, Gottheit und Dämon. Das Tier in der Geistesgeschichte der Menschheit, München 1965. 33 E. Rudolph, Der erste Weltkrieg und die weisse Gemse. Zeitschrift für Volkskunde 69, (1973), 2, 215 sl. 39 To verovanje ni neznano tudi v našem alpskem svetu. Prim. L. Kretzen-bacher, Sage u. Mythos vom Zlatorog. Obj. v Zlatorog, München 1968, 129—144; T. Cevc, Pripovedno izročilo o gamsih z zlatimi parklji iz Kamniških Alp, Traditiones 2, (1973), 95. Mariji na čast sezidali romarsko cerkev. Odtod tudi morda povezanost slovenskega izročila o okamnelih lovcih z romarskimi cerkvami. Aitiološko vsebino so dobile naše pripovedi verjetno šele pozneje. Prvotno jedro zgodb je pravzaprav tisto, ki govori o prikazanju Matere božje, streljanju lovcev nanjo ter o kazni, ki so si jo lovci s tem zaslužili. Najverjetneje skriva arhaično jedro tudi motiv o kaznovanju lovcev, ker so lovili na dan, ko ne bi smeli. Sorodne motive srečamo tudi v slovenski ljudski pesmi, ne da bi bili kakorkoli povezani z izročilom o okamnelih (prim. Slovenske ljudske pesmi 1, Ljubljana 1970, pesem št. 41 — Pogubljenje zaradi lova na kvatrno nedeljo in št. 42 — Smrt zaradi lova v nedeljo). Kot razlaga K. Sälzle, naj bi verovanje, da se ne sme loviti nekatere dni, segalo še v pradavnino; sledi tega verovanja pa naj bi ohranile tudi naše pesmi in pripovedi. Dosedanja razčlenitev pripovednega izročila o okamnelih lovcih je dovolj nazorno pokazala, da so pripovedi nastale z zlitjem različnih izročil in verovanj. Ob tem pa ne bi smeli prezreti še nekega drugega pomembnega spoznanja, ki to misel še poglablja. Omenili smo že, da srečamo ob nekaterih naravno oblikovanih skalah toponim Mož40 (Baba), hkrati s temi pa omenja izročilo še druga imena. Dvojnost poimenovanj govori za misel, da gre ob teh naravnih spomenikih najbrž za neko kontinuiteto izročila ali verovanj od prvotnih (?) predstav o Možu ali Babi (mitičnih bitjih?) do današnjih razlag, ki so se v večstoletnem življenju ustnega izročila razrasle v različne pripovedi o okamnelih lovcih (Višarje), lovcu in ženi (Rigelj) ali grajski hčeri (Poljane) in tako zamenjale nekdanje pripovedi in verovanja z novimi. Kako zelo se pripovedi spreminjajo in brusijo v ustnem izročilu, nazorno kažejo sporočila o okamnelem gosposkem lovcu pri Sv. Primožu nad Kamnikom (B 1,1—5). Čeprav se je v pripovedih osrednji motiv razvil drugače kot pri drugih povedkah o okamnelih lovcih, gre vendar v bistvu za žalitev nebeščana, zato si je lovec zaslužil hudo kazen. Svetoprimoško izročilo pa je dragoceno še bolj, ker posredno izpričuje relativno starost povedk o okamnelih lovcih. Glede na arhaičnost motivov v dutovski koledniški pesmi in osilniški povedki ter na obrušenost svetoprimoškega izročila bi bilo mogoče sklepati, da se je pripovedno izročilo v pesmi in osilniški povedki izoblikovalo še pred koncem 17. stoletja, vsekakor pred svetoprimoškimi pričevanji. Seveda bi poleg povedk o okamnelih lovcih zaslužile nadrobno razčlenitev tudi še preostale pripovedi, zajete v skupino B. Vendar naj se za zdaj ustavim ob njih le toliko, da opozorim še na neki motiv v njih in da spoznamo podobnost našega izročila s povedkami o kaznovanih skrunilcih praznikov. V najstarejšem doslej znanem zapisu o okamnelih ribniških svatih iz leta 1841, ki nosi podnaslov »Krainische Volkssage«, zvemo o ženinu, nevesti in svatih, ki so okamneli, ker so hoteli oskruniti hostijo. V doslej zbranem izročilu o ribniških svatih ne srečamo podobne zgodbe; nekaj več kot 30 let poznejši zapis iste povedke (A 1.1) razlaga, da so svati okamneli, ker so preklinjali sonce. Nove raziskave pripovednega izročila o okamnelih bodo morda pokazale, da skriva motiv o skrunilcih hostije spomin na protestantizem in versko nestrpnost Lutrovih pristašev, ki so ognjevito zavračali 40 R. Badjura, Ljudska geografija, 134. češčenje hostije in v njej skrite podobe Kristusa. O podobnem dogodku govori tudi povedka iz Kozjega (B 5. 2), ki razlaga, da so graščak in kmetje okamneli, ker so hoteli oskruniti hostijo. Nove možnosti za razlago pripovednih motivov o okamnelih odpira primerjava s koroško »storijo«, iz katere zvemo, kako je nastalo Vrbsko jezero pri Celovcu: Vaščani so se na veliko soboto veselili, namesto da bi praznovali sveti dan, ter kljub opozorilom starčka še nadaljevali z razuzdano gostijo. Za kazen, ker ga vaščani niso poslušali, je starček odprl sod, iz katerega je privrela voda in se ni ustavila prej, da je zalila vas z vaščani vred.41 Ob branju te zgodbe se spomnimo naše povedke o Grozki (B 5.1), pogreznjeni vasi na Kozjanskem, katere prebivalci so okamneli, ker so se na veliki petek veselili, dasi jih je bogaboječi starček (!) prej opozarjal in opominjal. Podobnih sorodnosti bi najbrž odkrili še nekaj; za nas je za sedaj najpomembnejše spoznanje, da smo odkrili eno pot, ki pove, kako je prehajalo ljudsko izročilo iz kraja v kraj, se tam prilagodilo okolju, ne glede na to, da je razložilo tudi čisto nasprotujoči si prikazni. V skupini C (okamneli, ker so bili neusmiljeni) pritegujejo pozornost povedke, ki jih srečamo v več variantah na Gorenjskem in Dolenjskem (C 1.1—2; C 2.1; C 3.1). To je izročilo o okamneli grajski hčeri (gospe), ki je okamnela, ker ni hotela pomagati starčku, ko ga je trgala zver. Za zdaj še ne vemo, ali imamo pred seboj eno samo povedko, ki se je z ljudskim izročilom širila od ust do ust, ali pa lahko govorimo o več samostojno izoblikovanih pripovedih, ki so jih pobudile podobno okolje (grad) in socialne razmere. Očitno je, da so povedke povezane z bližino gradov; prav tako pa ne moremo skriti osti, ki je naperjena proti grajski gospodi in njenemu večkrat nečloveškemu ravnanju s podložniki. Med povedkami skupin D, E, F, G, H, J (okamneli, ker so krivo pričali, se prestrašili, bili nezvesti in se sovražili, žaljivo govorili in ne vemo, zakaj) srečamo redek, a tem bolj mikaven motiv o okamneli grofici, ki se je na begu z gorečega gradu obrnila ter od strahu okamnela (F 3.2). Podoben motiv srečamo še v izročilu o okamnelih ribniških svatih (G 1.1), ki so se spremenili v kamen, ker se je nevesta na poti ozrla, čeprav bi se ne smela. Obe naši povedki po svoje ponavljata motiv, ki ga poznamo tudi iz svetega pisma in govori o Lotovi ženi, kako se je na begu iz Sodome in Gomore kljub prepovedi ozrla za svojim mestom in se zato spremenila v solnat steber (1 Mojz 19). Legendi o blaženi Lihardi je morebiti botrovala Ovidova pripoved o Ini in njenem možu Atamasu. Antična zgodba je takale: Ina in njen mož sta se zamerila Junoni, zato je boginja poslala Tisifono, da bi ju kaznovala. Atamasu se je omračil um in je v besu ubil svojega otroka. Prestrašena Ina je zbežala z drugim otrokom v naročju in se vrgla s skale v morje, vendar so jo bogovi rešili in povzdignili med boginje. Njene služabnice, ki so žalovale za gospodarico, so se pritožile Junoni, ker jim je iztrgala gospodarico — za kazen jih je Junona spremenila v kamen.42 Kot v antičnem izvirniku, tako se tudi v naši legendi odvija smrtna drama nad skalo, s katere žrtev 41 F. K o t n i k , Štorije 1, Celje 1924, št. 66 (Vrbsko jezero pri Celovcu), 73—75. 42 O v i d , Metamorfoze IV, 525—562. omahne v vodo (Dravo). V Ovidovi pripovedi sprejmejo bogovi Ino kot sebi enako, v našem izročilu pa častijo Lihardo kot svetnico. Podobno kot Inine služabnice si je zaslužila kazen hudobna in lažniva služabnica Lupa. Na konec tekstov o okamnelih živih bitjih sem uvrstil še štiri pričevanja, iz katerih ne zvemo, zakaj je prišlo do okamnitve. Kljub temu, da so motivi delno nejasni, ker so obrušeni, se mi je zdelo vredno, da so dobili mesto v našem pregledu; ne nazadnje tudi zato, ker povedke vabijo, da bi jih kdaj spoznali v celoti in smiselni povezanosti. Kaj mikaven pripovedni drobec je ohranila povedka o okamnelih svatih (J 2.1) s Črneče vasi, v kateri naletimo na domiselno poanto, s katero je pripovedovalec poudaril tragično upanje okamnelih; le-ti se premaknejo vsak dan za proseno zrno in ko bodo prišli do cerkve v Zaplazu, šele tedaj bodo odrešeni. Obetavna je tudi pripoved o okamneli Rjavičnikovi gospodinji (J 3.1). Zal je pripovedovalka, »Kebrova babica« z Lepene, tedaj ko so jo sodelavci Radia Celovec spraševali o tej povedki, nehote pozabila razložiti, zakaj je žena bogatega koroškega kmeta izpod Pece za vedno obtičala na skali, češ: saj tako vsi vedo, kaj bi to še posebej omenjala. Naj sklenem razmišljanja o slovenskih povedkah o okamnelih še z nekaj mislimi, ki so se izoblikovale ob zbiranju in urejanju gradiva. Za dokončno podobo sestavka sem dobil več koristnih nasvetov v diskusiji po predavanju dne 9. 5. 1974 v Slovenskem etnografskem društvu; prav tako so mi ljubeznivo stali ob strani z nasveti in informacijami kolegi v Inštitutu za slovensko narodopisje.43 Z zadovoljstvom lahko zapišem, da našemu ustnemu slovstvu še ne bije zadnja ura, da to izročilo še vedno oplaja literate, da iščejo v njem, kot vrsto desetletij prej, navdiha in spodbud. Seveda pa ni naša prva naloga, da odkrivamo v literarnih tekstih iz ustnega slovstva prevzete motive — v ospredju raziskovalnih prizadevanj je še vedno živo izročilo, zraslo z ljudmi, ki ga prenašajo od ust do ust in ki govori zdaj o njihovem okolju in ljudeh, zdaj o njihovih predstavah, verovanjih, spoznanjih in znanju. Del tega sveta so zajele tudi pripovedi o okamnelih, v katerih smo odkrivali celo arhaične drobce različnih verovanj; skrite nauke, ki naj bi vplivali na oblikovanje zavesti, zlasti mlajšega rodu; bodice, ki naj bi zbadale gosposko, v kateri je slovenski narod vedno čutil tujca, nenaklonjenega preprostemu človeku. Pravo oceno gradiva o okamnelih v slovenskem ustnem slovstvu bo mogoče pisati šele tedaj, ko bo mnogo popolneje zbrano izročilo tudi še pri živem izviru in ko bodo na voljo sorodne primerjalne študije tujega gradiva. Zato je ostalo za sedaj še mnogo vprašanj nerešenih,44 nekaj komaj naka- 43 Prisrčno zahvalo za ljubeznivo pomoč pri iskanju gradiva in dokončni ureditvi sestavka sem dolžan M. Matičetovemu in E. Cevcu; prav tako se zahvaljujem vsem, ki so z nasveti ali informacijami dopolnili ta spis, posebej še J. Bogataju, N. Kuretu, A. Ložar-Podlogarjevi, M. Ramovšu, M. Stanonikovi, A. Strubljevi, S. Zemljič-Golobovi iz ISN ter Z. Smitku in T. Ožboltu. 44 Nekateri raziskovalci ljudskega pripovednega izročila mislijo, da skrivajo pripovedi o okamnelih bitjih preživetke davnega predanimističnega verovanja o umrlih (prim. Handwörterbuch des dt. Aberglaubens 8,419), kakor tudi tistih animističnih verovanj, po katerih naj bi se duše umrlih preselile v kamnite figure, v kar verujejo še danes nekatera primitivna ljudstva. Prim. J. Winthusis, Einführung in die Vorstellungswelt primitiver Völker. Neue Wege der Ethnologie. Leipzig 1931, 80; 285 sl. zanih, vsa skupaj pa vendar vabijo, spodbujajo in kličejo, da se jih nekoč v bližnji prihodnosti temeljito lotimo. K temu delu nas ne obvezuje le stroka — vabijo nas naše gore, griči in holmi, kraške jame in vrtače, ki so dobile v očeh našega človeka nove podobe, da bi jih pobliže spoznali. Pripovedi o njih pa so že dolgo sestavni del tiste celote, ki jo spoštujemo in cenimo kot ljudsko kulturo slovenskega človeka. * Ko je bil prispevek že oddan v tiskarno, sta mi prišli v roke še dve sporočili o okamnelih, obe vredni, da ju uvrstimo v naš pregled slovenskega izročila o okamnelih živih bitjih. K izročilu o Štefenajki (C 5.1, stran 98) moramo dodati varianto, ki jo je objavila Helena Cujec-Stres.45 »Štefenajka je bila skala — kot stara žena na desnem pobočju Rdečega roba. Sedaj je ni več, zrušila jo je strela. O njej še danes živi pripoved. Štefenajka je bla adna žleht žena gare pad Rdeičm ruobam. Tejst, kje šu ta prua na Sheme, so ga strašili, de je bo magu našit akul stanu, za Ion mu bo dala za pajest kruh s smrklam namazan.«48 Drugi zapis, ki ga je potrebno uvrstiti v skupino A, omenja »Ajdovsko ženo«. Takole piše o njej Milenko Strašek:47 »Doli pod trgom [?] stoji skala dokaj nenavadne oblike — spominja na človeško postavo, ki nekaj drži v rokah. Domačini ji pravijo ,Ajdovska žena1. Vsak otrok že od najzgodnejših let ve, kako je skala nastala, seveda po pripovedovanju starejših ... In če hoče kdo vedeti vse o skali, mu bo Matjažek pojasnil, da je to ,Ajdovska žena“, ki je v davnih, davnih časih okamnela, ker je preklela sonce.«48 45 H. C u j e c - S t r e s , Pastirovanje na planini Sleme in Mederje, Tolminski zbornik 1975, Tolmin 1975, 304. 40 Poročilo o Štefenajki s Tolminskega, mitični ženi, ki naj bi se prikazala, kadar so pastirji gnali prvič v planino, po svoje dopolnjuje zgodbo o »babi« s kamniškega ozemlja. Njej je moral darovati pastir, ki je prvič gnal živino v Veliko planino, na »Babjem trebuhu« hlebec kruha ali nekaj denarja, če ne, bi bila baba prignala točo (prim. A. Cevc, Velika planina, Ljubljana 1972, 23). 47 M. Strašek, »Ajdovska žena«, Kmečki glas, 1967, št. 10, priloga Pisana njiva. 48 V ti povedki o okamneli »Ajdovski ženi« nam avtor — žal — ne pove, kateri (štajerski?) trg je imel v mislih, vendar upam, da se mi bo posrečilo to ugotoviti. Zdi se namreč, da je opisoval resnično skalo, ki jo je v ilustraciji k povedki celo upodobil slikar J. Jagodič. Zusammenfassung ZU STEIN VERWANDELTE LEBEWESEN IN DER SLOWENISCHEN VOLKSÜBERLIEFERUNG Verfasser gibt zusammengefasst oder zur Gänze mehr als 50 aithiologische Sagen wieder, welche die Entstehung charakteristischer, aus dem Erdboden ragender Felsen in der Alpen- und Karstlandschaft Sloweniens erklären. Der Form nach unterscheidet sich dieses Überlieferungsgut nicht von den sontigen Erzählungen aus dem Volksmund, die Wiedergabe ist gestrafft, ohne Verschönerungen erfährt man in wenigen Worten das Wesentliche. Dem Inhalt nach sind es erklärende Sagen, sie belehren uns, wie die weit sichtbaren Felszacken entstanden sind, die oberhalb des Gerölles und der Waldungen emporragen und wegen ihrer menschenähnlichen Formen zu volksnahen Erklärungen einladen. Die volkstümliche Überlieferung meint, es seien dies bestrafte menschliche Wesen gewesen, die argen Frevel begangen hatten und zur Strafe durch übernatürliche Mächte zu Stein verwandelt wurden. Sie sollten — den Sagen nach — aus verschiedenen Ursachen zu Stein verwandelt worden sein: weil sie die Sonne verflucht hatten (Gruppe A); weil sie Gott, die Muttergottes oder Heilige beleidigt, oder Sonn- und Feiertage nicht geheiligt hatten (B); weil sie etwas Gemeinschaftswidriges verbrochen hatten: unbarmherzig waren (C); Meineid geleistet hatten (D); ein Gebot gebrochen hatten (F); untreu waren oder sich untereinander hassten (G); frevelhaft gesprochen hatten (H). Manchmal wurden sie zu Stein auch aus über-grosser Angst (E) oder Trauer (J). Unter den Versteinerten sind anzutreffen: Hochzeiter, Hirten, Jäger, eine Edelfrau oder ihre Tochter, ein Bauer, ein Weber, eine Nonne, ein Gelehrter und Türken. Die Verwandlung wird durch eine übernatürliche Macht oder durch Gott vollzogen, manchmal wird sie von Blitz und Donner begleitet. Zu Stein wurden auch Tiere, welche die Menschen begleiteten, oder Gegenstände, welche die Bestraften in der Hand hielten. Die Versteinerten werden erst am Jüngsten Tage erlöst; obwohl sie zu Stein verwandelt sind, sind nicht alle unempfindlich und müssen sogar noch nach der Verwandlung leiden sowie Hitze, Durst und Kälte ertragen. Im zweiten Teile gibt Verf. eine provisorische Sichtung des Materials und verweilt eingehender nur bei einigen Einzelmotiven, so z. B. bei den Unglückseligen, welche die Sonne verwünscht hatten (Gruppe A) und deren Überlieferung vermutlich noch alte Glaubensreste und Spuren des Sonnenkultes bezeugen dürfte. Einige wichtige mythologische Fragmente, welche die Glaubenswelt des Alpenbewohners durchscheinen lassen, sind in den Erzählungen von versteinerten Jägern enthalten (B 2.1, B 3.3); sie ähneln einer Sage aus dem Kanton Uri (Jagd am Feiertag. J. Müller, Sagen aus Uri. Basel 1926, 161, Nr. 721), wo die heidnische Vorstellung vom göttlichen Gebieter der Tiere durch Maria ersetzt worden ist. Die Frage über das Alter der slowenischen Überlieferung von zu Stein verwandelten Lebewesen wird vom Verfasser nicht angeschnitten; er vermutet lediglich, dass einige Motive älter sein dürften als die älteste Aufzeichnung einer derartigen Sage aus Slowenien (Valvasor, 1689). UDK 728.6(497.12) SPREMEMBE V PROSTORSKI ORGANIZACIJI KMEČKEGA STANOVANJSKEGA POSLOPJA NA OSREDNJEM GORENJSKEM MED SREDNJIM VEKOM IN BAROKOM Peter Fister S prostorsko analizo arhitekture je bilo ugotovljeno, da predstavlja vrsta stavb na Gorenjskem med Kamnikom in Jesenicami poseben prehodni tip med srednjeveškim in baročnim konceptom kmečkega stanovanjskega poslopja. V času med 16. in 17. stoletjem se je iz vertikalno organiziranih funkcionalnih enot z dodajanjem posameznih celic in spremembo funkcij prostorska zasnova spremenila v horizontalno, s tem pa je nastal tudi kvalitativni premik v stanovanjski kulturi kmeta na tem področju. Novi sistem je postal osnovna arhitekturna shema kmečke stanovanjske stavbe po 18. stoletju, ki se je obdržala vse do začetka 20. stoletja. It has been ascertained by the spatial analysis of the architekture that a series of buildings in Gorenjsko (Highland Slovenia), between Kamnik and Jesenice, represents a special transition type from the medieval to the baroque conception of a rural dwelling-house. Between the 16th and 17th centuries, the spatial arrangement changed from vertically organized functional units — through adding several cells and altering some functions — into a horizontal disposition, thus causing a qualitative displacement in the local peasantry’s housing style. The new system became the basic architectural scheme of the rural dwelling-house after the 18th century and remained so up to the early 20th century. »... Prostorska razlaga predstavlja nujen atribut sleherne mogoče razlage, če naj bo njeno razumevanje arhitekture konkretno, globoko in obsežno. Nudi torej predmet, arhitektonsko oporo sleherni razlagi in je pogoj njeni veljavnosti... zlasti volumetrične in dekorativne razlage, ki jih je še danes na pretek, izključujejo iz kritike vso družbeno vsebino arhitekture.-« (Bruno Zevi, Pogledi na arhitekturo, 141) Arhitekturo, pa naj bo »preprosta« ljudska ali »stilna« visoka, je mogoče razlagati na več načinov od formalističnega do golega funkcionalističnega, vse razlage pa lahko osvetle le del njenega bistva. Sele ko je ob prelomu stoletja znanost odkrila njeno konstantno vrednoto, PROSTOR, je postalo razumljivo, zakaj ni bilo mogoče dotlej enakovredno vrednotiti različnih obdobij, vključevati različne elemente, ki se združujejo v prostoru in ki odsevajo v največji meri še danes v formalističnih, fizio-psiholoških, političnih, tehničnih, materialističnih, ekonomsko-družbenih, filozofskih ali drugih razlagah. Tako je bila onemogočena tudi konfrontacija razvojnih stopenj, zato so se pojavljale in se še pojavljajo različne teoretične razlage o določenih karakterističnih tipih in le redki avtorji govore o razvojnih fazah, v njihovih okvirih pa so stalnice le relativne; edina stalnica, ki pa je lahko tudi relativna v okviru širšega razdobja, je v arhitekturi le prostor. Razlage ljudske arhitekture so pri nas usmerjene skoraj vse v posamezna navedena področja in le redkokatera raziskuje tudi prostor. Celo funkciona-listične razlage, ki bi morale ostajati predvsem v okviru prostora, se omejujejo na dvodimenzionalnost ter preučujejo tlorisno funkcionalnost, medtem ko prostorski organizaciji stavb ne sledijo. Prav zaradi te enostranosti je bilo morda težko dojeti nekatere elemente, ki povezujejo različna obdobja pa tudi »tipe« stavb; navadno so bili taki težko razložljivi primeri diskvalificirani s preprosto oznako »posamezni, netipični«. Ena takih praznin v poznavanju razvoja stanovanjske stavbe v tako imenovanem osrednje-gorenjskem področju je tudi prehod iz srednjeveškega v baročni arhitektonski koncept. Po pregledu terena med Kamnikom in Jesenicami in ob upoštevanju prostora kot primarne vrednote se je namreč izkazalo, da je tu deloma ohranjenih, deloma le formalno zakritih še veliko število stanovanjskih stavb, ki niso bile pri dosedanjih raziskovalcih označene niti kot poseben »tip« stavbe, še manj kot razvojni člen, ki je morda bistveno pomemben v razvoju našega značilnega prostorskega koncepta kmečke stanovanjske hiše na slovenskem alpskem ozemlju.1 Danes so v večini primerov te stavbe že »izpopolnjene« s takim številom predvsem stilnih dodatkov in sprememb (okna, portali, dozidave), da niti umetnostni zgodovinar, ki ne upošteva prostorskega koncepta, niti etnolog ali arhitekt ne more iz njih izluščiti pravo vrednost. Za enega so to likovno nezanimive časovne tvorbe z dodatki heterogenih estetskih principov, za drugega so to lahko že povsem izoblikovani objekti iz kasnejšega časa, ker ne raziskuje niti konstrukcije, še manj prostorske zasnove. Obenem nam podatek o precejšnjem številu sorazmerno velikih, predvsem pa zidanih in nadstropnih kmečkih stavb v 17. stoletju na raziskovanem področju govori, da morda le niso tako upravičene domneve o kajžarski bajti kot izhodišču tako kmečke kot meščanske hiše. Videli bomo, da se je bolj kot formalni koncept stavbe z značilnim tlorisom spreminjal prostorski koncept. V tem dejstvu je vključeno vse od likovnih prvin, spremembe funkcije posameznih prostorov in celo načina življenja do psiholoških sprememb v odnosu do stavbe, prostora, materiala in konstrukcije. Kot je omenjeno v začetku, naj služi prostorska razlaga kot opora drugim, ki jih bo nato mogoče razlagati drugače in z drugimi viri. V študiji bi se omejili predvsem na dejstva, na material, zbran in dostopen na terenu ter po nekaterih virih. Poleg dokazov o konkretnem primeru ali členu ljudske arhitekture — prehodni stavbi iz vertikalne v horizontalno prostorsko zasnovo ali časovno prehodni stavbi med srednjeveško in baročno — naj bo to tudi poskus prostorskega obravnavanja arhitekture. Upoštevani 1 »... stavbarstvu na Gorenjskem, loškem ozemlju, delu Notranjske in v Ziljski dolini so sorodne prostorske zasnove in širša oblikovna načela, ki označujejo kmečko arhitekturo na alpskem ozemlju kot homogeno celoto z nekaterimi različicami ...« Dr. I. Sedej (citat iz: Kmečka hiša na slovenskem alpskem ozemlju, str. 4) je eden izmed redkih avtorjev, ki v svojem raziskovanju ljudske arhitekture upošteva prostorski koncept kot sestavni del arhitekture. naj bi bili seveda tudi vsi drugi elementi kot sestavni deli prostora ali kot dokazno gradivo, nujno potrebno za razumevanje osnovnega cilja. Poskusimo še kratko razložiti, kaj pomeni omenjena prostorska razlaga. Ce se spet zatečemo k teoretiku Zeviju, je po njegovem važno predvsem to, da je v »stvarnosti arhitektonske predstave in stavb vsebina: saj žive v prostorih ljudje, saj se v njih odigravajo njihova dejanja, saj se v njih odvija njihovo fizično, psihološko in duhovno življenje. Vsebina arhitekture je družbena vsebina«.2 Ta stavek je bil vsekakor namenjen preučevanju arhitekture kot umetnosti, vendar ga lahko brez dodatkov uporabimo za vsako preprosto arhitekturo preprostega človeka, ki je v svojih dosežkih enaka vsaki drugi. Tudi v tej preprosti arhitekturi se v posameznih prostorih, v prelivanju med njimi, v posameznih stavbah kot celotah in v prelivanju med posameznimi neločljivo povezanimi deli v okviru domačije ali celo vasi, odigrava prav vse, kar je zgoraj našteto: v njih živi človek in prostori ali spleti prostorov, ki spet tvorijo večji prostor, so namenjeni družbeni vsebini. Kako je uspelo anonimnemu ali znanemu ustvarjalcu to uskladiti in kako je čas to spreminjal, pa je bistveno vprašanje, ki določa delo raziskovalca etnologa, umetnostnega zgodovinarja ali arhitekta. Pregled gradiva do nastanka zadnjega vertikalnega tipa stanovanjske stavbe konec srednjega veka Podatkov o obliki, velikosti ali prostorski organizaciji kmečkih stanovanjskih stavb do 16. stoletja dejansko nimamo, pa še potem so se ohranili do 17. stoletja le posamezni primeri, ki jih težko uporabimo kot značilne.3 Težko je z gotovostjo govoriti tudi o gradivu, iz katerega so bile stavbe izdelane, vse pa kaže, da je bilo v 16. in 17. stoletju na Gorenjskem že precej v celoti zidanih hiš, o čemer naj bi pričal tudi Valvasorjev opis, da so bile tod lepe, marsikje zidane in s slamo krite hiše. Razni avtorji so seveda prišli do različnih dognanj predvsem o izviru idej za oblikovanje stavbnih tipov in o časovni omejitvi. Tako je še vedno negotovo ozemlje in razširjenost dimnice ali enocelične hiše na Gorenjskem (zaradi pomanjkanja arheoloških raziskav), ki se je v drugih krajih verjetno zaradi počasnejšega razvoja ohranila dalj časa. Za področje Gorenjskega naj bi veljala ugotovitev, da je obdobje kolonizacij do ,14. stoletja največ prispevalo k izoblikovanju kmečkega doma; to naj bi bila oblika stegnjenega doma ali v horizontalni smeri nani- 2 V spremni besedi knjigi B. Z e v i j a Pogledi na arhitekturo je dr. S. M i k u ž poudaril posebno pomembnost poznavanja prostorskega organizma arhitekture, povezanega z lupino, za razumevanje arhitektonskega koncepta, kar je poudarjal že tudi dr. F. Stel e. Vendar pa pri nas ni še nihče posvečal posebne pozornosti temu problemu, niti umetnostni zgodovinarji niti etnologi ali arhitekti, čeprav je to problematiko odprla med drugimi tudi Zevijeva knjiga. 3 Avtor S. V i 1 f a n v študiji Kmečka hiša (Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, str. 583—585) tudi pravilno ugotavlja: »Čeprav so taki podatki skromni, je kazno, da so bili najpozneje v tem času izoblikovani tipi, kakršne moremo bolje ugotavljati za 19. stoletje.« Posebno časovno omejitev v razvoju kmečke stavbe ugotavlja avtor za čas od 15. do srede 18. stoletja. 77 77 ^7 1 2 3 podsrešje kašča shramba Nastanek vertikalne prostorske organizacije z dodajanjem celic eno vrh druge (1 — stanovanjski del, 2 — zvezni prostor ali komunikacije, 3 — shrambni del). zani prostori, tako stanovanjski kot gospodarski.4 Ta teorija pa ne omogoča razlage posebnega tipa stavbe, ki je prav na tem področju zelo razširjen, časovno opredeljen s 16., 17. in celo 18. stoletjem in ki ima izredno jasno vertikalno prostorsko členitev; prav ta vrsta stavbe je bila tudi povod za raziskave in študijo. To je zidana, nadstropna stavba, katere zunaj vidne značilnosti so: zoženi kaščni del, tako da nastane na eni ali dveh fasadah zamik (le redki primeri takega zoženja ne poznajo), balkon nad glavnim vhodom, ki je obrnjen na dvorišče, dve okenski osi na stranski fasadi, predvsem pa že na zunaj vidna notranja prostorska organizacija z nizanjem kvadratnih celic drugo nad drugo, na eni strani stanovanjske, na drugi shrambne, vmes pa zvezne (komunikacijske). Taka stavba s strmo dvokapno streho (prvotno prekrita s slamo) je vedno stala samostojno ter delala vtis, kot da hoče posnemati stolpast grad. Zelo verjetno je prav to vrsto stavb imel v mislih tudi Valvasor pri omenjenem opisu. Ob vstopu v široko vežo s stopniščem so na eni strani 4 Dr. I. Sedej navaja (Kmečka hiša na slovenskem alpskem ozemlju, str. 3), da je obdobje velikih kolonizacij odločilno predvsem za izvir visokokulturne stavbne oblike, torej hiše s čistim ogrevanim bivalnim prostorom in črno kuhinjo ter da bi istočasno uveljavljena nespecializirana kajžarska bajta lahko bila izhodišče tako kmečki kot meščanski hiši. Perspektivna skica prostorov značilne »prehodne« stanovanjske kmečke stavbe na Kranjskem polju (Sp. Brnik 29) z vertikalnim sistemom konstrukcije in funkcionalnosti: 1 — stanovanjski del, 2 — komunikacije, 3 — shrambni del. stanovanjski prostori, na stopniščni strani pa shrambni prostori, vsi z ravnimi lesenimi stropi, razen v veži, kjer je bil v nekaterih primerih obok. Dimenzije stavb so v vseh primerih skoraj popolnoma enake, v tlorisu pa sta to dva kvadrata, eden večji, drugi manjši, ki sta povezana med seboj. Sicer skromno arheološko gradivo pri nas ter le nekoliko bogatejše drugod je več ali manj enotno, da je prvotna hiša enocelična, namenjena različnim funkcijam. Ti posamezni prostori (ali stavbe) so bili ločeni med seboj, kot je mogoče še danes videti tako prostorsko organizacijo pri primi-tivnejših oblikah stavbarstva (zasilna ali začasna bivališča pri nas, v Švici celo ločena spalna in bivalna ali ognjiščna hiša — Schlafhaus, Feuerhaus).5 5 M. Gschwend misli, da so prvotno zasnovane domačije sestavljene iz več stavb z različnimi funkcijami (Schweizer Bauernhäuser, str. 103); kot primer navaja samostojne stavbe iz Pignie. Razvoj prostorskega koncepta je seveda šel v združevanje posameznih funkcij, v razširjanje ali adicijo prostorov, s tem v zvezi pa s pojavom nove prostorske kvalitete: komunikacijskega elementa, ki je bil lahko samostojen za posamezne člene ali v naprednejši obliki skupen. Razširitev prostora je bila mogoča v dve smeri: vertikalno ali horizontalno; to pomeni, da so bili prostori dodajani v višino drug nad drugim ali v dolžino drug ob drugem. Kljub temu, da je bila k nam prinesena s kolonizacijo marsikatera novost (organizacija naselij itd.), pa prav nove najdbe kažejo, da se je temeljna preobrazba dogajala kasneje. Kot pravi Gschwend, ki je prišel do podobnih dognanj na švicarskem področju (čeprav so primeri dokaj različni od naših, predvsem nimajo tako oblikovanega zveznega člena med vertikalno in horizontalno zasnovo kot pri nas), si je treba srednjeveški svet zamisliti tako, da »se je moral človek zavarovati pred ... človeškimi in živalskimi sovražniki« ter si je s hišo »... ustvaril mali svet, v katerega je vzel s seboj vse, kar je bilo komu drago in dragoceno .. ,«.6 Tako je laže razumeti, zakaj je šla razširitev stavbe prvotno predvsem v višino. S preprostim sklepanjem in s posnemanjem vzorov po utrjenih fevdalnih zgradbah je prišel kmet do spoznanja, da je bila edino mogoča rešitev v vertikalno nizanje prostorov, s čimer je bilo mogoče laže uveljaviti vsaj skromne utrdbene principe (tudi pred živalmi). Sami prostori so z odmikom od terena dajali določen psihološki občutek varnosti, obenem pa je omejeno znanje obdelave in uporabe materiala (les, kamen) omogočalo predvsem izrabo statičnih trdnosti ter narekovalo stolpaste prostorske zasnove s kvadratno osnovo. Ali so bile povezave med prostori zunaj ali znotraj stavb, je za nas manjšega pomena, čeprav bi nekaj znakov kazalo na to, da so bile zunaj. Tak tip stavbe so zidane gorenjske kašče, katerih prostorsko zasnovo bomo lahko upoštevali pri kasnejši razlagi. To so zidane, nadstropne stavbe kvadratnega tlorisa z zunanjim dostopom (zidane ali lesene stopnice), prostori pa so nanizani v naslednji funkcionalni povezavi: v pritličju je shramba poljskih pridelkov ali klet, včasih celo prava, v zemljo vkopana klet, v nadstropju, dostopnem po stopnicah, ki varujejo vhod v pritlični prostor, pa je prava kašča. Ta vrsta stavbe je razširjena po vsem Gorenjskem, najstarejša je datirana v trideseta leta 16. stoletja,7 nastajale pa so vse do začetka 19. stoletja. V podstrešnem delu, skoraj brez izjeme prekritem z visoko dvokapno streho, je lahko spravljen tudi del suhe krme. Seveda se pojavijo tudi kašče z eno samo celico, ki pa za razvoj niso toliko pomembne. Stanovanjskih stavb z enako čistim vertikalnim razvojnim konceptom na tem področju ni moč zaslediti, morda prav zaradi posebnega naprednejšega prostorskega koncepta, ki ga je prineslo mirnejše obdobje po končanih turških vpadih in drugih tegobah in ki je zaradi povečane varnosti ter zaradi prostorsko in funkcionalno ugodnejšega koncepta povsem osvojilo princip horizontalne prostorske zasnove. Tako je vertikalni tip izginil ter se ohranil le v notranjosti stavb. Seveda ni mogoče trditi, da je bil vertikalni sistem 6 Isti avtor razvija tudi vertikalno prostorsko shemo (str. 98), ki pa vsebuje vse vrste funkcij, nanizanih drugo nad drugo, ne kot v našem primeru, ko se le sorodne ali iste nizajo v vertikalni smeri (tudi str. 104—110). 7 Dr. I. Sedej, Kmečka hiša na slovenskem alpskem ozemlju, opombe, str. 11, št. 2. H—L- 3 St melri I i--------------1 P 1 1 L 1 ' \ i kamra i , 1 j || mmmmmmmmT .................. ■ - Uhbmbibbmm«»«»»» kuhinja \ » l kamro (klet) ,* ' s gm ni::::::;::vösiÄ“;; ........ C™:d£= M * - i vEžA :::::;shramwc:.v čevlji 2 19 23 42 j 115 • (14-3 |2f 60 ------------------------------- 17 21 -t2 KLET Tlorisi značilne »prehodne« stanovanjske stavbe (Sp. Brnik 29). V celoti ohranjenemu stavbnemu organizmu iz 17. stoletja so bile v vsaki etaži dodane po tri celice, ki so vertikalni prostorski sistem spremenile v baročnega horizontalnega (vrisane črtkano pri pritličju). prostorov edini, ki je obstajal v tem času, iz njegovih sprememb lahko le sledimo razvojni poti tipične arhitektonske sheme za gorenjsko področje, kot je poznan in kot ga obravnavajo skoraj vsi avtorji. Vertikalni prostorski organizem in prehod k horizontalnemu sistemu Ob analizi prostorskega koncepta zidane, nadstropne stanovanjske stavbe v Spodnjem Brniku št. 28 (pri Blažku), dobimo zelo jasno sliko, kako je tak vertikalni organizem funkcioniral. Dve stolpasti enocelični kvadratni stavbi, ena stanovanjska, druga kaščna, ki sta celo konstrukcijsko grajeni ločeno ena od druge, kar dokazuje že zunanja oblika pri zamaknjenem kaščnem delu ter vertikalna razpoka, ki se je pojavila po vsej višini ob stanovanjskem delu in razkrila ločeno zidavo stene med vežo in »hišo«, sta združeni s samostojnim prehodnim delom, ki je v bistvu le komunikacija, v katero je bila kasneje vstavljena črna kuhinja, danes sicer že močno predelana. Po stropni konstrukciji v veži, v tem primeru ravnem lesenem stropu, v katerega je bil enako kot v steno le vstavljen »šipovnik« — zidani lok, ki je ločeval dim od ostalih prostorov, ter po sistemu vhoda v »klet«, ki je tu v pritličju in ima dostop iz kasnejše kuhinje (!), je mogoče zelo preprosto sklepati, da v veži prvotno ni bilo prostora za kuhinjo; po tem bi bilo morda sklepati celo na neke vrste dimnični prostor v »hiši«, vendar z urejenim odvodom dima ali morda celo z zunanjim kuriščem. Razpored prostorov je enak tudi v nadstropju, le da tu kašča nadomesti »klet« in da se danes imenuje bivalni prostor »na hiš’«. Pravzaprav nas razčlenitev po etažah takoj zapelje na stranpot, ker so v resnici prostori konstrukcijsko, optično in funkcionalno povezani med seboj v navpični organizem. Tako se je življenje tudi podnevi odvijalo v obeh »hišah« in zgornji prostor ni služil le za spanje, kot pri kasnejšem sistemu (tudi danes, čeprav je stavba že močno opuščena, je zgoraj neke vrste delavnica za manjša hišna popravila). Pri datiranju stavbe naj nam bodo v pomoč nekateri oblikovni detajli, pa tudi datacije v stavbi, ki je doživela že nekaj prezidav. Najstarejši elementi so poznogotski šilasti kamniti portal v nadstropju (izhod na balkon) ter kamnita, skoraj kvadratna okenca na kašči in v veži, vse iz krajevno in časovno značilnega gradiva: konglomerata ali labore. Vse to postavlja nastanek stavbe vsekakor pred letnico 1776 v »hiši« in 1790 v kašči. Ti dve dataciji povsem ustrezata naslednji fazi, ko so bili vgrajeni polkrožni portal iz zelenega kamna ter okna na stanovanjskem delu (v pritličju so zamenjana pred prvo svet. vojno), v tem času pa je bila vgrajena tudi črna kuhinja v veži. Obe letnici sta bili v stropnjake, ki so izrednih dimenzij (44 X 62 cm ali 17 X 24 palcev) ter so preprosto obdelani s prirezanim robom na ajdovo zrno, vrezani kasneje ob predelavah, prej omenjeni starejši elementi pa postavljajo nastanek stavbe vsaj v 17., če ne morda celo proti koncu 16. stoletja. Kako je bilo organizirano življenje v tako vertikalno zasnovani stavbi, naj nam poskušajo razložiti prostorske skice, kjer je temnejši del stanovanjska enota. V prvem primeru (podnevi v poletnem času) je razvidna navpična organizacijska shema predvsem shrambnega dela stavbe, saj se je delo in PODNEVI -POLETI ZVEČER t POZIMI PONOČI Analiza prostorske stavbne organizacije vertikalno zasnovanega »prehodnega« stavbnega tipa med 16. in 18. stoletjem. PODNEVI - POLETI ZVEČER t POZIMI PONOČI Analiza prostorske stavbne organizacije s prizidavami spremenjenega »prehodnega-« tipa, ki je tako v 18. stoletju postal prototip baročnega koncepta arhitektonske zasnove (Sp. Brnik 29, Križ pri Komendi 41 itd.). Sprememba vertikalnega »prehodnega« tipa stanovanjske stavbe v horizontalnega z različnimi stopnjami prizidav: 1 — predeljena veža (Sp. Brnik 28, Ceš-njevek 10, Možjanca 8, Nemilje itd.); 2 — prizidek v pritličju ob »hiši« in veži (Hrastje 170, Ovsiše 15 itd.); 3 — prizidek v obeh etažah po vsej dolžini (Sp. Brnik 29, Križ pri Komendi 41, Podhom pri Bledu 19 itd.). Ohranjena »čista« črna kuhinja s kaminskim odvodom dima na podstrešje, Slevo 5 pri Kamniku. Bivalni prostor ni v veži, kjer ni prostora za jedilni kot, temveč v »hiši«. Strop je rekonstruiran, ker je tak pogorel leta 1937. življenje odvijalo zunaj. Za večerno obdobje, predvsem za zimski čas, pa nam druga skica prikaže vertikalni odnos bivalnega dela, ki je ponoči enak v obeh skrajnih letnih časih. Ponoči, ko je bil za spanje uporabljen pretežno zgornji del stanovanjskega prostora, pa dobimo vtis o varovalnem ali celo obrambnem pomenu take vertikalne zasnove, ki je bila izražena tudi z značilnim kratkim balkonom v nadstropju in vhodom nanj iz zgornje veže. Tak balkon, ki je bil prav na vseh doslej najdenih stavbah, le da je marsikje že odstranjen, bi bil sicer res lahko le nalepljen lepotni dodatek, če ne bi poleg varstva vhoda imel tudi poseben pomen za nadzorovanje okolice ponoči in ob primeru nevarnosti. Svoj izvir ima morda v fevdalni arhitekturi, saj nam na Skoraj v celoti ohranjena »prehodna« vertikalna stanovanjska stavba v Sp. Brniku št. 28. Izgled okrog leta 1900 z likovnimi detajli (del oken, spodnji portal) iz konca 18. stoletja. primer Valvasorjeve upodobitve preprostejših dvorcev marsikje kažejo podoben sistem varovanja vhoda.8 Zanimivo je, da je prav vertikalni stavbni organizem narekoval nekoliko drugačen sistem življenja tam, kjer se je ohranil — podatki so zbrani 8 V upodobitvi Jesenic (Valvasor, Ehre des H. C., XI, str. 21, Markt Assling), predstavlja na primer stavba — današnja Kosova graščina — arhitektonski tip z vertikalnimi stavbnimi elementi in značilno zaščiten vhod z balkonom. Vertikalna »prehodna« stanovanjska stavba (Možjanca 8). Zunanje stopnišče in vhod v kaščo sta bila dodana šele konec 19. stoletja. Posebnost je ista širina stanovanjskega in shrambnega dela. predvsem po pričevanju Andreja Liparja iz Sp. Brnika št. 28 — medtem ko lahko pri stavbah, ki so doživele večje predelave in predvsem dozidave, vidimo že navadni horizontalni sistem. Zanimivo je, da so sicer ta stavbe ohranile prvotno zasnovo v celoti, le da so jim bili dodani novi prostorski deli, nove celice, življenje v njih pa je prešlo v horizontalni sistem. Tak prehod, ki je nastal zaradi pomanjkanja prostorov, zaradi novih zahtev v socialni strukturi stavbe (ločitev staršev, otrok, hlapcev itd.), pa je posredoval tudi nov odnos do prostora, ki se je razvil v širino in po posameznih etažah kot celotah. Zaradi neprilagojenosti so ohranjeni prvotni prostori Zelo dobro ohranjena vertikalna »prehodna« stanovanjska stavba v Hrastju pri Kranju št. 170. Značilen je zelo močan zamik kaščnega dela (zato samo ena os okenskih odprtin), rekonstruiran pa je pred nekaj leti odstranjen balkon in gornji portal. Stavbi je bil dodan prizidek za »hišo« in vežo v pritličju — na skici skrito zadaj. izgubili tudi svojo prejšnjo funkcijo in zgornji bivalni prostor je dobil le nalogo spalnega prostora, včasih pa je celo postal začasna shramba. Prvotni čisti vertikalni zasnovi so bile lahko dodane nove celice na različne načine. Naj preprostejši je vsekakor že opisani sistem, ko so vežo razdelili v dve enoti in je tako nastala zasilna rešitev čistega bivalnega prostora na škodo kleti v pritličju. Drugi način je z dodanim prizidkom na hrbtni strani stavbe ob »hiši« in ob veži (Hrastje ,170, Ovsiše 15). S tem je že nadomeščen zgornji bivalni prostor, nastane samostojna črna kuhinja in ostanejo komunikacijski prostori čisti. Ves prostorski sistem je že organiziran horizontalno. Popolno preobrazbo pa je doživela stavba šele s prizidkom tudi ob kaščnem delu, ko se preseli v pritličje še del kašče (shramba). Tak sistem se navadno ponovi še v nadstropju (zaradi strešne konstrukcije) in zgornji prostori, ki so prej imeli natanko določeno mesto v stavbnem organizmu, dobe nekako drugotni pomen, saj je mogoče prav vse življenje organizirati v pritličju. Takih prezidav je največ. Oglejmo si sosednjo stavbo prej opisani, to je v Spodnjem Brniku št. 29, katere tloris naj služi kot tipičen primer prehoda med srednjeveškim in baročnim principom prostorskega organizma kmečke stanovanjske stavbe na osrednjem Gorenjskem. Vsi elementi prvotnega, vertikalno organiziranega stavbnega prostora so še ohranjeni, prizidana pa jim je vrsta prostorov po vsej hrbtni dolžini (kamra, kuhinja, klet), kar je ponovljeno tudi v nadstropju. V preteklem letu se je ob prezidavah v notranjosti pokazala vsa dozidava iz 18. stoletja, saj se je ves srednji del ob današnji kuhinji odlepil od prvotnega dela stavbe ker z njim sploh ni bil povezan. Ohranjeni so še nedatirani leseni stropi, enaki prej opisanim, zazidan portal na balkonu v nadstropju in deli prvotnih oken iz labore. Stavba je bila nekoliko bogateje oblikovana, namesto lesenih stropov v vežah so uporabljeni oboki z značilnimi grebenastimi zaključki, ki onemogočajo črne kuhinje v veži prvotne stavbe in ki nam dajejo tudi dovolj trdno osnovo za datiranje nastanka stavbe v 17. stoletju. Prvotna stavba je bila ne samo po prostorski organizaciji, temveč tudi po merah popolnoma enaka prejšnji. V tem primeru nas bolj zanima prehod k značilnemu baročnemu konceptu ter spremembe, ki jih je novi horizontalni sistem prinesel k prostorski funkciji. Skice prostorskega organizma stavbe po gradbenih posegih iz konca 18. stoletja (datiranje prezidav omogočajo okenski okviri ter portali iz zelenega kamna, ki so bili vstavljeni ne samo v dodani del stavbe, temveč skoraj na vseh mestih prejšnjih odprtin), spet označujejo uporabo prostorov v enakih časovnih razdobjih kot pri prvotni zasnovi, le da se tukaj ne loči več popolnoma stanovanjski del od shrambnega; obe funkciji se prepletata, zato je temneje označen le del stavbe, ki je za določen čas neločljivo povezan in ki tvori prostorsko celoto. Če zanemarimo še delno ohranjeno funkcijo kašče (tokrat ne več kot shrambe) in pa le delno izrabljeno zgornjo »hišo«, ki je postala le del spalnega prostora, dobimo sliko povsem horizontalno organiziranega stavbnega organizma ali prostorski sistem, značilen za kmečko stanovanjsko stavbarstvo na Gorenjskem od baroka dalje. Novi način je bil v novih razmerah vsekakor naprednejši, povezanost prostorov med seboj je bila boljša ter je omogočala tudi lažjo povezavo z drugimi gospodarskimi stavbami, za katere je značilno, da so na področju, kjer so se opisani primeri stavb ohranili, vedno samostojne in da stoje nasproti vhoda. Ker je bila stavba dozidana tudi v nadstropju, so zgornji prostori, ki so po velikosti sicer enaki spodnjim, nekako izgubili stik z njimi. Danes so v funkciji drugega stanovanja, torej je stavba postala dvostanovanjska, prej pa so bili, razen kašče, različno uporabljani za spalne prostore, za hlapce ali za shranjevanje. Zanimivo je, da je v okviru te domačije bila še pred prvo svetovno vojno posebna, samostojna lesena stavba za preužitkarje ali gostače, katere oblike in dejanske namembnosti ni več moč rekonstruirati; obenem IWklu "L Krnu 'M IM*!"'< I'UlK, L j l~ \MEfo,-r 'V a Na prvi pogled značilna baročna stanovanjska stavba na Križu pri Komendi št. 41, ki pa je nastala s prizidavo po vsej hrbtni dolžini in v obeh etažah, medtem ko je spredaj popolnoma ohranjena prvotna vertikalna stavba, datirana z letnico 1648 (na portalu). pa so bili zgornji prostori le delno izrabljeni. Tudi funkcije prostorov v pritličju so deloma pomešane, ker je že prvotna stavba imela posebno klet v zemlji pod pritlično kletjo ali shrambo. Tako se je v prizidku pojavila še tretja »klet«, ki je bila po svoji uporabljenosti v resnici delno kuhinjska shramba in delno klet, prvotno klet pa so le malo uporabljali (danes je zapuščena). Povečala se je uporabnost in izrabljenost »hiše«, ki je postala v resnici osrednji bivalni prostor, skoraj enako pomemben v vseh delovnih in časovnih fazah ter zato tudi najpomembnejši in najlepše obdelani prostor v hiši. Tudi v sosednji stavbi, ki je bila opisana prej (št. 28) so po času, ko je novi koncept popolnoma prevladal, skušali dati »hiši« enako pomembnost (prezidava oken!) vendar se jim to nikoli ni popolnoma posrečilo; vertikalna prostorska shema je ostala. Domačije, ki imajo še ohranjene opisane posebne stavbne oblike v celoti ali skrite pod prezidavami, so bile po velikosti srednje ali večje, kar pomeni, da so bile po svoji arhitekturi vsekakor naprednejše in bogatejše kot male kmetije ali celo kajže. Te so ostale v skromnejših dimenzijah, po ena bivalna in ena shrambna celica sta jim morali zadostovati, zato se niso razvijale v višino. Ostalo pa nam je tudi tako malo primerov in iz sorazmerno tako kasnega časa, da o njih niti ne moremo govoriti enako kot o večjih. To sicer ne pomeni, da so morale vse stavbe v času pred 17. stoletjem biti prostorsko organizirane v vertikalni smeri, bolj verjetno je, da so bili močneje ločeni posamezni prostori z različno namembnostjo, bodisi kot samostojne stavbe ali vsaj kot samostojni konstruktivni deli. Različni vplivi so lahko prinesli tudi različne prostorske in oblikovne koncepte, vendar pomeni relativno veliko število ohranjenih primerov opisanega tipa stavb v vsaj 15 krajih od Križa pri Komendi (datirana z letnico 1648 na portalu znotraj), preko Brnika z največjim številom ohranjenih primerov, od katerih ima marsikateri še poznogotske likovne detajle, do okolice Bleda, torej na vsem osrednjem področju gorenjske ravnine, neko povsem določeno usmeritev gradnje stanovanjskih kmečkih stavb na prehodu med srednjim vekom in 18. stoletjem. Ta čas je pomenil spet nov prevrat v kmetijskem gospodarstvu z vsemi svojimi reformami, novimi kulturami in splošnim sistemom kmetovanja ter s tem prinesel nove odnose in nove zahteve tudi v bivalni kulturi.9 To je tudi obdobje, ko prično sistematično odpravljati dimnice,10 ki jih je morda gorenjsko področje že predhodno spremenilo v primernejše sisteme z urejenimi odvodi dima, a s prostorsko še ne povsem izoblikovanim sistemom ločene kuhinje. 18. stoletje ali ponekod celo začetek 19. stoletja je tako na raziskovanem področju prineslo z novim prostorskim konceptom značilni stavbni tip, ki je nastal zaradi dodajanja novih prostorov, potrebnih morda večjemu številu stanovalcev ali zaradi zahteve po višji stanovanjski ravni. Ko imamo tako pred seboj vso razvojno pot do baročnega koncepta, nastopa vprašanje, koliko je sploh potrebno iskati tuje vzroke, ki naj bi privedli do takega rezultata? 0 Dr. M. Britovšek v objavljeni doktorski disertaciji (Razkroj fevdalne strukture) posveča prav obdobju od srede 18. do srede 19. stoletja 2/:i svojega dela, ker so prav v tem času nastajali povsem novi pogoji kmetovanja, socialni status kmečkega prebivalstva pa se je s tem popolnoma spremenil; te spremembe so se odražale tudi v odnosu kmeta do arhitekture in so bile obenem eden od vzvodov za obravnavane spremembe v pojmovanju prostora. 10 Dr. S. Vilfan navaja v okviru študije Kmečka hiša v poglavju 17 (str. 585—587), da so poseben vpliv na način gradnje imeli od srede 18. do srede 19. stoletja tudi gradbeni predpisi, ki so se v začetku omejevali prav na protipožarne predpise ali spremembe kurišča ter odvoda dima (dimnice, dimniki itd.). Na koncu še nekaj besed o metodologiji, ki je bila uporabljena v študiji. Običajni načini analiziranja in še bolj vrednotenja arhitekture, ki vsebujejo največkrat pretežno ali historične, likovne, funkcionalne ali morda celo tehnične sestavine, obravnavane ločeno in uporabljane tudi kot ločene sestavine vrednotenja, so pri razreševanju problema obravnavanih stavb povsem odpovedali. Še manj je bilo že vnaprej mogoče domnevati njihovo vlogo nekega vmesnega člena v razvoju arhitekturnih tipov; nobene osnove ni bilo, ki bi omogočala vnaprej postavljeni teoriji iskati dokaze ali negacije. Kot je zapisal že Izidor Cankar v uvodu v likovno umetnost, pa je mogoče umetnostne spomenike (in zakaj ne bi bili do neke mere tudi anonimni primeri arhitekture z vsemi njihovimi skritimi težnjami po lepoti?) vrednotiti ne samo z nekega umetnostnega stališča ampak tudi z neumetnostnih vidikov (o. c. str. 14). Če hočemo torej podati celotno vrednost nekega človekovega dosežka, moramo vse te vidike istočasno tudi primerjati. Tako imenovano »prostorsko« vrednotenje vseh vrst arhitektur, ki upošteva kot prvo izhodišče res prostor (osnovna prvina arhitekture), pa mora biti istočasno »prostorsko« tudi v svojem konceptu. To pomeni, da mora v vseh smereh med seboj primerjati in istočasno raziskovati vse zgoraj naštete načine vrednotenja, ker lahko le na tak način objektivno poda vrednost arhitekture. Zal je te vrste študij še vse premalo, za nekatere zvrsti arhitekture pa še sploh niso znane. To je tudi razlog, zakaj niso obravnavana nekatera prehodna obdobja v arhitekturi, zakaj tako trdovratno iščemo le neko tipologijo ljudske arhitekture in obenem zanemarjamo tiste dosežke, ki so prispevali z zmotnimi in s pravilnimi poskusi k uresničitvi novih smeri, v čemer je morda največja kvaliteta prenekaterega obdobja naše arhitekturne zgodovine. Ko sta bila torej opravljena prostorsko vrednotenje in analiza na osnovi zbranih podatkov, se je pokazala pravilnost načina dela in skorajda nepričakovan rezultat: odkritje enega tistih vmesnih členov, ki bolje kot povsem dozoreli pojasnjujejo dogajanja in odnose v arhitekturi. Pri vsakem posameznem problemu, ki je tako obravnavan, moramo seveda upoštevati tudi posebnosti, ki izhajajo iz medsebojnega primerjanja izhodišč za vrednotenje, zato so na prvi pogled posebej poudarjeni ponekod prostorski, ponekod funkcionalni vidiki ipd., kar pa ne sme zavajati v samostojno (ločeno) vrednotenje teh prvin. Študija naj bi torej predstavljala obenem s poskusom prikaza arhitekturnega dogajanja v nekem določenem obdobju in razlage razvoja določenega prostorskega koncepta tudi poskus prikaza metodologije »prostorskega« študija arhitekturnega problema ali posamezne arhitekture. Ta sistem, ki ne koristi le arhitektu ampak tudi vsem drugim raziskovalcem arhitekture, in ki omogoča celo vrsto novih dognanj, naj bi si utrl pot med raziskovalce, ker bo le tako mogoče kompleksno vrednotenje; tako obravnavano zgodovino arhitekture pa bo potrebno marsikje šele nanovo napisati. Najvažnejša uporabljena literatura Britovšek M., Razkroj fevdalne agrarne strukture, Ljubljana 1964 (predvsem od strani 147 dalje). Gschwend M., Schweizer Bauernhäuser, Schweizer Heimatbücher, 144/ 145/146/147, Bern 1971. Ložar R., Narodopisje Slovencev, poglavje Kmečki dom in kmečka hiša (str. 62—97), Ljubljana 1944. Melik A., Slovenija I, poglavje Kmetska domačija (str. 520—538), Ljubljana 1963. Novak V., Slovenska ljudska kultura, poglavje Stavbe (str. 108—135), Ljubljana 1960. Sedej I., Kmečka hiša na slovenskem alpskem ozemlju, vodnik po razstavi, (str. 3—10), SEM, Ljubljana 1970. Sedej I., Kraška hiša, vodnik po razstavi, SEM, Ljubljana 1969. Vilfan S., Kmečka hiša, v okviru: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, poglavje 25 (str. 559—610), Ljubljana, 1970. Zevi B., Pogledi na arhitekturo, posebej upoštevan tudi uvod Mikuža S., Ljubljana 1959. Zusammenfassung VERÄNDERUNGEN IN DER RÄUMLICHEN ORGANISATION DES BAUERNHAUSES IM MITTLEREN OBERKRAIN ZWISCHEN MITTELALTER UND BAROCK Durch die räumliche Erläuterung der Architektur, die ein Bestandteil jeglicher Erläuterung ist, war es möglich festzustellen, dass eine Reihe von aus Stein errichteten Stockwerkbauten auf dem Gebiete zwischen Kamnik und Jesenice einen eigenen Übergangstypus vom mittelalterlichen zum Barockkonzept des bäuerlichen Bauorganismus vom Anfang des 16. bis zu Beginn des 18. Jahrhunderts darstellt. Ursprünglich war der Raum vertikal organisiert, der Wohnteil getrennt vom Vorratsteil, beide mit dem bezeichnenden quadratischen Grundriss, hinsichtlich der Konstruktion und der Funktion selbständige Bauteile, der Überlieferung zufolge und an den Konstruktionsteilen nachweisbar sogar mit Unterbrechungen von einigen Jahren errichtet. Der Zwischenraum diente als Kommunikation und als Küche bzw. als äusserer Feuerungsraum für die Wohnräume; die Küche war nicht als eigener, getrennter Raum gestaltet. Ein solches System, besonders durch den kurzen Schutzbalkon ober dem Eingang gekennzeichnet, ist vermutlich nach dem Vorbild wirtschaftliche und soziale Veränderungen mit sich brachte und sich die Lage des Bauern wesentlich verändert hatte, machte sich auch eine gänzlich neue Einstellung zur Architektur geltend; die Ansprüche auf eine grössere Bequemlichkeit erforderten eine grössere Anzahl von Räumen und eine selbständige Küche. Die einfachste Lösung war die Teilung des Vorraumes in Küche und Vorraum, was allerdings keine wesentliche Veränderung bedeutete. Erst mit dem Anbau neuer Zelleneinheiten an der Rückseite des Hauses änderte sich der innere Organismus des Baues der Vertikale zur Horizontalen, die Räume erhielten verschiedene, flexiblere Funktionen, der somit entstandene Umschwung aber bedeutete einen Fortschritt in der Wohnkultur des Bauern des mittleren Oberkrain. Das neue System des Raumkonzeptes wurde zum Grundarchitekturschema des bäuerlichen Wohnhauses im 18. Jahrhundert und erfuhr keine Änderung bis zum Anfang des 20. Jahrhunderts. UDK 631.552(497.12) KOŠNJA NA VISOKOLEŽEČIH PREDPLANINSKIH OBMOČJIH Fanči Šarf Prispevek govori o pridobivanju sena na visokoležečih pašnikih, kamor so hodili in deloma še hodijo prebivalci Bohinjske Bele pri Bledu. Opisani so način dela in način življenja koscev in grabljic, pa tudi stavbe, ki so potrebne za začasno bivanje ljudi in živine ter za shranjevanje sena. Končno so zbrani podatki o prevozu sena v dolino pozimi ter gospodarski izračuni, ki pojasnjujejo vzroke za opuščanje tovrstne košnje. The author reports on the hay harvest on the high-lying meadows where the inhabitans of Bohinjska Bela near Bled (Slovenia) have made (and still make) hay. The working process and life of the mowers and rakers is described together with the buildings that serve for temporary shelters of people and cattle, and for storing the hay. Finally, there are data on the down-hill transport of the hay in winter, plus some economic calculations explaining the reasons for the abandonment of hay-harvesting in similar regions. 1. Zemljiške in živinorejske razmere Belanom, prebivalcem Bohinjske Bele, je bila zemlja, ki naj bi jih preživljala, že od nekdaj skopo odmerjena. Vas leži na robu blejskega kota; površina, ki pripada vaščanom, predstavlja izrazit prehod v ozko sotesko Save Bohinjke. Med vasmi radovljiške občine je Bohinjska Bela ena od tistih, ki razpolaga z izredno malo orne zemlje, hkrati pa z velikimi površinami gozdov, ki se marsikje prepletajo s pašniki in travniki.1 Vse do železnice, ki je stekla skozi vas 1. 1906, les ni imel nobene konjunkturne vrednosti. Najbližji industrijski kraj so bile Jesenice, vendar precej predaleč, da bi se Belani lahko vdinjali tam. Skromen vir zaslužka predvsem za kajžarje je bilo kuhanje oglja, medtem ko so si kmetje s konji deloma služili denar s prevažanjem rude in oglja od Bohinja do Jesenic. Le redki manjši kmetje in kajžarji so odhajali na sezonsko delo v Bosno, kjer 1 Popis 31. 12. 1900 kaže, da od 2505 ha skupne zemlje v k. o. Bohinjska Bela pripada 60°/« gozdovom, 17,82 “/o pašnikom, 18,931/o travnikom in le 3,25 ^/o njivam. Gemeindelexikon der im Reichsrate vertretenen Königreiche und Länder, Wien 1905, str. 120—121. V zadnjih 70 letih se je to stanje še poslabšalo na škodo njiv in nižinskih travnikov (gradnja železnice in kolodvora, vojašnica, žaga in širjenje vasi). so drvarili. Opisane okoliščine, geografska lega vasi in svojevrstna možnost pridobivanja krme na više ležečih predplaninskih pašnikih in travnikih, imenovanih narečno »röta« (na rötah),2 so narekovali, da je bila tu živinoreja že od nekdaj poglavitna gospodarska panoga. Pridobivanje sena na visokoležečih pašnikih je bila in je deloma še posebnost predvsem zato, ker se delavci v času košnje ne vračajo domov, ampak ostanejo na senožetih od začetka do konca košnje, kar narekuje poseben način življenja, zlasti spanja in prehrane. Tudi način dela se razlikuje od onega v dolini, kajti teren je bregovit, trava pa znatno redkejša in nižja. Lesene stavbe, ki jih še danes lahko vidimo in ki so namenjene shranjevanju sena do zime, začasnemu bivanju ljudi med košnjo ter bivanju živine in pastirja po košnji, se v zadnjih sto letih niso bistveno spreminjale in moremo domnevati, da gre za značilno staro alpsko ljudsko arhitekturo, povezano z živinorejo. Prve podrobnejše in zanesljivejše podatke o živini in travnatih površinah v vasi najdemo v protokolih franciscejskega katastra.3 L. 1832 je vas (63 hiš, 442 ljudi) redila 46 konj, 217 krav, 12 volov, 9-8 mladih govedi, 440 ovc, 150 svinj in 40 koz. Za preživljanje te živine so bile potrebne velike količine sena. Tega v dolini niti v bližnji okolici še daleč ni bilo dovolj. O tem zgovorno pričajo naslednji podatki. Travniki in pašniki, last Belanov, so zavzemali skupno 676 johov in 1085 kvadratnih klafter.4 Razvrščeni so bili v tri razrede. Travnikov 1. razreda (v dolini) je bilo od celotne travniške in pašniške površine le 2,5 % (17 johov 176 kvadratnih klafter v 77 parcelah), travnikov 2. razreda (na soseski zemlji ob vasi in deloma v hribovitem predelu nad vasjo) je bil 15,5 % (104 johe 1251 kvadratnih klafter v 242 parcelah), medtem ko je bilo travnikov 3. razreda (na goratih tleh) kar 82 % (554 johov 1258 kvadr. klafter v 265 parcelah). Komentar, ki ovrednoti to površino, pravi: »Travniki so strmi in bregovi ti z mnogimi skalami in brez-vrednim grmičevjem na suhih tleh. Košnja je enkratna — med pašama. Trava je skromna, malo hranilna, trda, slabe kvalitete. Ta zemlja daje skupaj s pašo in košnjo 4 cente krme na en j oh.«5 Za preživljanje 1 živali (krave, vola ali konja) je potrebno na leto najmanj 3000 kg sena; 1 ha gorske travniške površine, kjer je mogoča le enkratna letna košnja, je na negnojenih tleh dal 600 do 1000 kg sena, na gnojenih tleh pa 1000 do 1800 kg.“ Izračuni bi pokazali, da je ves mogoči pridelek sena v dolini in na gorskih tleh zadoščal za preživljanje živine komaj za dobrega pol leta. Manjkajoče seno je morala nadomestiti zgodnja spomladanska in pozna jesenska paša doma ter poletna paša v planini. Del sena za govedo so kmetje pozimi nadomeščali z manjvredno krmo (zrezana slama in »parjenje«7), drobnici pa so polagali suh plevel in »vevnike« — posušene dre- 2 Iz nemškega Gereut. 3 Arhiv Slovenije, Ljubljana, franciscejski kataster k. o. Bohinjska Bela, protokol št. 335. 4 1 joh je 1600 kvadratnih klafter ali 0,57 ha. 5 1 cent (stari) je 56 kg. 6 Ta donos se je v primeri z donosom, navedenim v franciscejskem katastru, bistveno povečal, ker pri današnji košnji odpadejo vse slabše obrobne površine in ker se je po dolgoletnem gnojenju kakovost zemlje močno izboljšala. 7 Zmes žitnih plev in suhega listja sadnega drevja, prelito s kropom. vesne veje. Po vsem tem so za preživljanje 1 govedi ali konja rabili letno še 1500 do 1800 kg sena.8 Skoraj tri četrtine potrebnega sena so si morali vaščani preskrbeti na rovtih, ki leže nekaj nad ilOOO m visoko in vodijo do njih strme poti. Poprečna oddaljenost do rovtov je poldrugo uro hoda. Večina belskih rovtov se razprostira na sedlu ali pod njim, ki loči bohinjsko stran (Gorjuše) od belske strani.0 Ledinska imena za širša območja, kjer imajo Belani svoja rota, so: Zajama, Vodice, Crteša, Merkovc in Kvanica.10 2. Njive na rovtih V franciscejskem katastru najdemo med travniki na rovtih tudi 11 njiv. Imelo jih je 7 posestnikov. Velikost njiv je bila od 103 do 1176 kvadratnih klafter. Žal ne zvemo natančno, kaj so na teh njivah pridelovali, toda po mnenju domačinov tu lahko uspeva le rž, ječmen ali oves ter krompir. V ustnem izročilu so se ohranili podatki o njivah z žitom in celo o skupnem vaškem skednju za mlatev, ki je nekoč stal v Kokošinci, blizu belske živinske planine, kamor so se baje vaščani zatekali v času Turkov. Po drugi svetovni vojni so nekateri lastniki rovtov njive obnovili in na njih pridelovali krompir in zelenjavo, predvsem solato, ki so jo rabili v času košnje. Po nekaj letih so to obdelano zemljo zaradi oddaljenosti in slabega pridelka opustili. 3. Stavbe na rovtih Ker ljudje (»snoseki« in »gräblovce«), ki gredo na rovte spravljat seno, ostanejo tam več dni, ne da bi se vračali v dolino, in ker suho seno spravljajo domov šele pozimi, posebno pa še, ker se po košnji preseli semkaj živina iz planine, so bile tu že od nekdaj potrebne stavbe za ljudi, živino in seno. Manjši kmetje z manj živine imajo tu samo »svisli«, enoceličen senik za shranjevanje sena, zgrajen iz okroglih smrekovih brun, s tli iz tanjših okroglih brun ter leseno streho. V prostor vodi odprtina v zgornjem trikotnem strešnem delu končne stene tako, da je dostop mogoč le po lestvi. Velikost svisli navadno ni večja od 4 X 5 m, lahko pa tudi manjša. V ta prostor senoseki nosijo suho seno, pred odhodom pa odprtino bodisi zabijejo z deskami, bodisi zaprejo z vrati, ki jih nataknejo na vezi. Po starem so odprtino zaprli z vejami. Gradnja svisli je preprosta: bruna so v vogalih vezana v križ; ena vrsta brun je en »rink«. Ostrešje je bilo vedno delano na »špere« in »sleme«, kritina pa je bila do konca 19. stol. dosledno povsod skodlasta, danes pa je delana iz desk. Takih svisli stoji danes na belskih rovtih še 31. Od teh je 20 last- 8 Stisko za seno pojasnjuje med drugim tudi star pregovor, ki pravi: »Trjašk voz, fest mož«, kar pomeni, da je dober tisti gospodar, ki ima na trjak (1. maj) še en voz sena. 0 Tod je od Tolmina čez Bačo na bohinjsko stran vodila stara rimska pot, ki se je v Bohinju cepila bodisi v pot po dolini, bodisi v pot mimo Koprivnika in Gorjuš čez jamo na Bled ter dalje čez Radovljico na Ljubelj. A. Melik, Planine v Julijskih alpah, Ljubljana 1950, str. 82. 10 Rovti v Kotlu, Ogrinc, Pleša, Doga dolina, Ivove (del Zajame) in Zavrh, v skupnem obsegu okoli 50 ha so bili med leti 1910 in 1960 odkupljeni za živinsko planino. nikov, ki na rovtu nimajo drugih stavb. To so povečini nekdanji kajžajri in manjši kmetje, ki niso redili več kot 1 do 5 krav. Sedem lastnikov ima poleg svisli še »kočo« za kuhanje in spanje; to so primeri, ko si je manjši ali srednji kmet po zgledu premožnejših zgradil kočo, da je v času košnje imel udobnejše možnosti bivanja na rovtih. Štiri svisli pripadajo velikim kmetom, ki imajo tu še kočo in hlev za živino. Prostor nad hlevom rabi za shranjevanje večje količine sena, svisli pa so pri teh kmetih dodatni prostor za shranjevanje sena. Hlev za živino je največja in tudi najpomembnejša stavba na rovtih. Ima dvoje funkcij. V prizemlju je prostor za živino, nad tem pa je prostor za shranjevanje sena. Hlevi so bili nekoč enako grajeni kot svisli, v času med zadnjima vojnama pa so nekateri kmetje hleve podzidali. Tako so danes marsikje stene hleva zidane iz kamna, zgornji del pa je še lesen. V hlevu na tleh je zemlja; zaradi lažjega kidanja gnoja so na tla polagali velike kose smrekovega lubja (z gladko stranjo na zemljo) in taka tla obnavljali na 2 do 3 leta. Lesen strop hleva loči hlev od prostora v slemenu, kamor shranjujejo seno. Tudi v ta prostor vodi lestev enako kot v svisli. Velikost prostora »na hlevu« je prilagojena velikosti rovta ali količini sena. Na velikih rovtih so stene nad stropom hleva za en, dva ali več »rinkov« povišane, drugje je prostor za seno le v slemenu strehe. Ker so hlevi veliki (poprečno 8 do 10 m dolgi in 5 do 6 m široki za približno 20 glav govedi), je na hlev mogoče shraniti več sena kot v svisli. Za streho velja podobno kot pri svislih; nekoč so bile vse strehe skodlaste, kasneje iz desk, danes pa ima 1 hlev že salonitno kritino. Hlevov je danes še 23. Od teh imajo 4 kmetje poleg hleva še svisli, 20 pa jih ima tudi kočo. »Koča« je stavba, namenjena za kuhanje, shranjevanje živil in posode ter za spanje ene osebe. Velika je okoli 3,5 m X 4 m. V času košnje se podnevi v njej zadržuje predvsem kuharica, po košnji pa se vanjo preseli majer ali majerca iz planine, ki pripelje s seboj tudi trop živine. Gradnja koče se bistveno razlikuje od gradnje svisli ali hleva. Navadno stoji na skalnatih temeljih tako, da je na spodnji nižji strani pod njo še nizek prostor za shranjevanje drv, nekoč je bil verjetno tu prostor za ovce,11 česar pa domačini ne pomnijo več. Stene koče so lesene, grajene iz smrekovih brun, na čelni strani so nizka vhodna vrata, do katerih navadno vodi z višje strani nekaj stopnic in majhen odprt gank. V stranski steni je navadno majhno okno. Stara koča nima ostrešja, pač pa so bruna končnih sten v slemenskem delu z vsakim novim rinkom krajša, tako da njih dolžina prehaja v konico. Na konce brun so podolgem položena tanjša okrogla bruna, na katera so pritrjevali skodle. Tla so iz tesanih brun, stropa v koči ni. Notranjost je 11 Podobne stavbe srečujemo v višjih bohinjskih planinah in so namenjene pastirjem za bivanje, ko so z živino na planinah. Prazni prostor pod kočo rabi živini za zavetišče; večkrat ga ogradijo z deskami ali suhim zidom. Če pripelje gospodar na pašo več glav živine, kot je prostora pod kočo, si pomaga tako, da podaljša streho z enokapnico in dobi tako imenovano »kravjo streho«. Arhitektura bohinjskih stanov, dvignjenih nad tla, razkriva več zelo arhaičnih stavbnih detajlov in jo uvršča med redke, do današnjih dni ohranjene spomenike naj-prvobitnejših človeških bivališč. Prim. T. Cevc, Die Sennhütten auf Pfosten und ihre Bedeutung für die europäische Bauforschung, Alpes orientales 6, (München 1972), 25—43. Senožeti ,Zajamo‘. Hlev s senikom in koča. s tanjšo predelno steno predeljena v prvi večji prostor »kočo« in drugi manjši prostor »kamrco«. Ta je komaj do 1 m široka, dolga pa za vso širino stavbe. V njej so police za shranjevanje živil, v času, ko je na rovtih živina, pa je tu shranjeno mleko, smetana in maslo. Oprema koče je bila vedno omejena le na najnujnejše: za vrati v kotu stoji pograd, ob nasprotni podolžni steni je od konca do konca klop, na sredi pa stoji odprto ognjišče. Le-to je grajeno iz tanjših, v vogalih vezanih brun, med katera je naloženo kamenje, zgornja ploskev pa obložena z ilovico. Visoko je 70—75 cm, široko okoli 80 cm in dolgo okoli 120 cm. Ob zadnjo ognjiščno steno je bil po starem pritrjen pokončen drog, ki je zgoraj nosil prečni drog, na katerega so obešali kotlič za kuhanje. Tej napravi so rekli »cgan«. Po prvi vojni so cgana začeli nadomeščati s »panhoberjem«, to je ob prednjo ognjiščno steno pribit drog, ki je v zgornjem delu zarezan, da so vanj lahko zatikali ročaj ponve, v kateri so kuhali nad ognjem. Ta način kuhanja so prevzeli od drvarjev. Danes je na belskih rovtih še 27 koč. Ena od teh je prodana za počitniško hišico in delno predelana, eno so si vaški fantje uredili za bivanje pozimi, ko se pridejo smučat, dva lastnika pa oddajata kočo v najem pred košnjo in po njej. V šestih kočah še stoji odprto ognjišče in na njem tudi kuhajo. V drugih kočah stoji železen štedilnik, ki so ga bili doma zamenjali s sodobnejšim. Le v eni koči so po drugi vojni postavili zidan štedilnik. Ker so opisane stavbe grajene iz trdega pokljuškega lesa in ker so skodlaste strehe trajale tudi do 50 let, posebno pa še, ker so lastniki rovtov vse do druge vojne skrbno vzdrževali te stavbe, se današnje stanje, predvsem pa število stavb, bistveno ne loči od tistega med zadnjima vojnama. Z opuščanjem košnje na rovtih v zadnjih letih pa so tudi tem stavbam usojene usodne spremembe. 4. Trebljenje rovtov Na rovtih pridobljeno seno je bilo vse do konca prve svetovne vojne znatno pomembnejše od lesa. Zato je bilo treba vsako pomlad površine s travo skrbno očistiti. V prizadevanju, da bi na račun gozda pridobili čim več pašne površine, so vsako pomlad sekali gozdno podrast, ki je silila v travo in očistili vsako krpo zemlje med grmovjem. Na mnogih krajih so še danes vidne »groble«, veliki zloženi kupi debelega kamenja, ki so ga bili nanosili predniki, ko so čistili rovte. Tega najstarejši vaščani ne pomnijo več. V tem, da so nekoč rovte čim temeljiteje očistili in da so gozdno površino kolikor mogoče krčili, se nekdanji način trebljenja bistveno razlikuje od današnjega. Danes pomeni trebljenje predvsem grabljenje suhega listja, kar opravijo na večjem rovtu 3 do 4 ljudje v enem dnevu. Še v letih po prvi svetovni vojni je bila navada, da so na to pot vzeli s seboj velik lonec vroče kuhane češpljeve kaše, zabeljene z maslom. Ostala je topla vso pot in so jo pojedli, preden so začeli z delom. Ko so šli trebit rovt, pa je gospodar navadno tudi pripravil drva za kurjenje in kuhanje v času košnje. Nekaj drv je zložil na »gliste« — drogove nad ognjiščem v koči, nekaj pa pod kočo. V zadnjih letih mnogi lastniki rovtov sploh več ne trebijo. 5. Košnja in spravljanje sena Košnja (»sečnja«) na rovtih je nekoč pomenila praznik, veselje mladim in starim. Priprave za odhod na rovte niso bile le skrb posameznikov, ampak skrb vse vasi. Doma je moralo biti pred tem požeto, zorano in vsejana ajda. Ce ta ali ona hiša tega ni zmogla do nedelje po sv. Jakobu (25. julija), ko je bil odhod na rovte obvezen za vse, so šli sosedje na pomoč. Na vsak večji rovt je šlo 6 do 8 senosekov in 3 do 4 grablovce. Kmetom so šli pomagat kajžarji in gostači, zlasti tisti, ki so zato imeli v najemu zemljo, pa tudi manjši kmetje, ki niso imeli rovtov. Železniški delavci so za pomoč na rovtih dobili nekaj dni dopusta. Zenske delovne sile je bilo dovolj doma, saj je bila skoraj na vsaki kmetiji ena, pri večjih kmetih pa dve dekli, če domače hčere še niso odrasle. Dan ali dva pred skupnim odhodom so ženske nesle na rovt nekaj posode in hrane. Nosile so v jerbasih na glavi. V planino so šli po škaf skute. Gospodinja je spekla 6 do 10 hlebov kruha in pripravila drugo hrano. V nedeljo po sv. Jakobu so senoseki prišli praznično oblečeni h gospodarju na kosilo. Po kosilu so šli domov, se preoblekli, vzeli vsak svojo koso, oselnik (»osunk«), oslo (»vosvo«) in ognilo (»ogniu«) — železno kladivce, s katerim je kosec sproti poravnal ostrino kose, če je z njo zadel ob kamen. Gospodar je vzel tudi priprave za klepanje kose (»klepäne«) in 3 do 4 velike rjuhe za nošnjo sena. Dekleta so oblekla živobarvna krila, bele ošpetlje in obvezno bele predpasnike (sicer bi se seno po verovanju ne sušilo). Pred odhodom z gospodarjevega doma so fantje od deklet dobili šopke. Moški niso vzeli s seboj obleke za preoblačenje, ženske pa so vzele še jopico, delovno obleko in ruto ter par čevljev. Senoseki so poleg kose nesli še 6—8 grabelj, ene ali dvojne senene vile in kruh, ki je bil v vrečah tako, da je senosek dal vrečo čez ramo in je imel en hleb spredaj, enega zadaj. Grablovce so nesle v jerbasih hrano (prekajeno svinjsko meso, fižol, suho sadje, krompir, ješprenj, kislo zelje, ajdovo moko, kašo, zaseko [»Špeh«] in sol), poleg tega pa še žlice, nož, zajemalko, kuhavnico in manjšo posodo. Za vodo so vzeli s seboj »jempo« — posodo, ki so jo nesli na hrbtu, škaf in putrih (»petröh«), za mleko pa kanglo. Nekaj večje posode je ostalo od leta do leta kar v koči. Posoda je bila vsa lončena: 6 do 8-litrski lonec za suho sadje, prav tak lonec za krape, dva nekoliko manjša lonca za meso, fižol in kislo zelje, en lonec za mleko in vsaj še en lonec za rezervo. Za jed so rabili najmanj 3 velike lončene sklede, za zabelo pa pločevinasto ponev (»ponouco«) na treh nogah in z dolgim ročajem. Tako natovorjeni so senoseki in grabovce pozno popolne prišli na rovt, odložili prineseno v kočo, nato pa odšli na Gorjuše, kjer so v vaški gostilni pili in plesali pozno v noč, marsikdaj pa kar do jutra, ko je bilo treba pričeti z delom. Prva je morala vsako jutro vstati kuharica, ena od grablovc. Na večjih kmetijah gospodinja zaradi dela doma ni šla na rovt, ampak je na rovtu kuhala domača hči, dekla ali ena od najetih grablovc, ki jo je gospodar za to posebej naprosil. Ena ali dve grablovci sta šli zjutraj po vodo, kajti studenec je bil ponekod tudi več kot četrt ure oddaljen od rovta. Dnevno je bilo treba prinesti najmanj 4—5 škafov vode. Senoseki so pričeli z delom med pol 5. in 5. uro zjutraj. Ker so tla, porasla s travo, na rovtu le redkokje ravna, je košnja tu zamudnejša kot v dolini. Zaradi skal in kamenja, ki gleda iz zemlje, je pri košnji tu potrebna večja spretnost. V prizadevanju, da bi pridobili čim več sena, so nekoč pokosili vso travo med grmi in na obronkih, ki je že preraščala v gozd. Taki košnji so rekli, da »obirajo kamre«. Vsak kosec je moral zaradi take košnje sklepati svojo koso najmanj dvakrat ali trikrat dnevno. Ko so senoseki pokosili en red in prišli na rob rovta, so radi zapeli in si napolnili pipe. Ce jim vreme ni nagajalo, so delali zmerno in našli čas tudi za razgovore, petje in počitek. Po zajtrku, ki je bil okoli 6. ure, so senoseki nadaljevali s košnjo, grablovce pa so delale ograbke, t. j. pograbile so travo od strani, jo po potrebi znosile iz sence na sonce in jo obračale. Ker je trava nizka, se je površina, ki so jo pokrivali ograbki, v primeri s pokošeno površino zmanjšala najmanj za polovico, kar pomeni, da je že grabljenje trave v ograbke zahtevalo precej časa. Travo, pokošeno prvi dan dopoldne, so sredi popoldneva že spravljali v kupe. Zaradi hribovitega terena in gozda tu zaide sonce zgodaj; dasi sredi poletja, pravijo, da po peti uri popoldne že pada rosa. Zato je treba pričeti s spravljanjem suhega sena, kar pride na vrsto že drugi dan, kmalu po kosilu, ki je okoli 1. ure popoldne. Le če ni bilo preveč sena in če je bilo vreme zanesljivo, so si senoseki po kosilu vzeli pol ure, največ eno uro počitka. Medtem ko je grabljenje, razstiljanje kupov in obračanje sena v ograbkih praviloma delo grablovc, je spravljanje suhega sena delo vseh. V eni skupini so bili štirje delavci: dva ali trije moški in ena ali dve ženski. Delo je bilo porazdeljeno takole: senosek ali grablovca je z grabljami »-zavijala« suho seno v red, ena je grabila na čisto, eden od senosekov je nalagal seno na rjuho, eden je nosil seno v rjuhi v svisli. Rjuhe, pripravljene za ta namen, morajo imeti na vseh štirih ojačanih vogalih prišite vrvi, da se lahko zavežejo navzkriž. Velike so približno 1,80 m X 2 m. Nekoč so bile platnene, v času okoli druge svetovne vojne in po njej pa so sešite iz jutastih vreč. Nalaganje sena na rjuho zahteva določeno znanje,- sicer bi šlo v eno rjuho premalo sena. Seno je treba z grabljami nekako poravnati v »pvastc« (plasti) ter te drugo za drugo z vogala do nasprotnega vogala polagati na rjuho. Ce je senosek znal pravilno nalagati seno na rjuho, je bilo treba le 5 do 6 pvast, sicer več. V eno rjuho naložijo dober (stari) cent sena, to je okoli 60 do 70 kg. Zavezano rjuho primeta dva senoseka in jo dvigneta tako, da eden od njiju — nosač stopi pod dvignjeno rjuho in si jo naloži na zatilje. To je treba opraviti hitro in z občutkom, kje je težišče tovora, sicer bi nosač izgubil ravnotežje in rjuha bi padla na tla. Nosač se pod takim tovorom skoraj skrije, kajti glavo mora držati močno sklonjeno. Z rokama grabi rjuho pred glavo in s tem lovi ravnotežje. Od daleč je videti, kot bi tovor dobil dve nogi. Rjuho s senom prinese nosač do vrha lestve, prislonjene ob svisli, jo tam položi na spodnji rob odprtine, odveže vogale in prevrne seno v svisli ali na hlev. Popoldne, ko je suho seno pod streho, po potrebi senoseki pomagajo grablovcam delati kupe, za tem pa spet kosijo do mraka. Tako se delo ponavlja vsak dan. Le seno, pridobljeno v neposredni bližini svisel ali hleva, zmečejo vanj z vilami. Ob takem delu je potrebna močna in zadostna prehrana. Do prve svetovne vojne so bili za zajtrk (»kosiu«) obvezno krapi. Te je pripravila kuharica tako, da je napol skuhala kašo, jo shladila, zmešala s skuto in zabelila s precvrto zaseko. V skledi je zamešala ajdovo moko z mlačno vodo, osolila in naredila gosto testo, iz katerega je v roki oblikovala tanko ploskev (stare kuharice so to oblikovale na kolenu), vanj je dala žlico pripravljene kaše s skuto, zaprla krpo testa v ploščat cmok, »krap« in kuhala krape v vreli vodi. Kuhane je zrezala, jih naložila v veliko lončeno skledo in jih še enkrat zabelila. To je bila izdatna in dobra jed. Po želji so dobili nato še mleko, največkrat pa so popili tudi vodo, v kateri so se kuhali krapi. Za malico okoli 10. ure dopoldne so dobili kruh in skuto, ki so jo jedli z žlico iz skupne sklede ter kuhano suho sadje. Opoldne je bilo obvezno najprej kislo zelje, nato ješprenj, kuhan skupaj s prekajenim mesom in kot tretja jed meso in kruh. Za popoldansko malico okoli 4. ure je bil kuhan fižol, na katerega so po starem vlili vodo od kuhanega suhega sadja, kuhano sadje in kruh. Za večerjo ob mraku so imeli »polito« (zabeljeno) kašo z mlekom. Jedilnik je bil vsak dan enak. Vedno so jedli na tleh in sicer so na sredo pogrnjene senene rjuhe postavili skupno skledo ter posedli okoli nje. Vilic in nožev pri jedi niso nikoli rabili. Kruh si je rezal vsak sam, kajti rezati nekomu kruh bi bila žalitev. Pred jedjo in po njej so vedno molili očenaš. Čez dan so si gasili žejo s studenčnico, ki so jo v »petrihu« prenašali po rovtu. Seno nosijo v rjuhah. Medtem ko se tehnika dela do danes skoraj ni spremenila (spremenilo se je le nekdanje prizadevanje, da bi pokosili čim več površine, v današnjo mnogo bolj površno košnjo), pa se je način prehrane bistveno spremenil. Ze po prvi svetovni vojni so namesto krapov začeli kuhati ajdove žgance, ki, dobro zabeljeni, še danes veljajo za najboljši in najizdatnejši zajtrk. K žgancem pijejo mleko. Za opoldne so ješprenj začeli zamenjavati z domačimi rezanci in k mesu dali še pražen ali drugačen krompir. Kislo zelje ni bilo več obvezno. Namesto skute za malico so imeli kruh z zaseko in na kuhan fižol so namesto hruševe vode nalili kisa in olja. Kašo so povsem opustili. Za večerjo je bila »polita mešta« (ajdova moka, kuhana skupaj s krompirjem in zmešana v nekakšne bolj mokre žgance) ali »politi« žganci z mlekom. Po želji so mleko zamenjali z belo kavo. Za žejo so pili čaj ali črno kavo. Taki so bili jedilniki v času med zadnjima vojnama in nekaj let po zadnji vojni. V zadnjem dobrem poldrugem desetletju se je s splošnim dvigom življenjske ravni prehrana ponovno spremenila. Ker je težko dobili delovno silo ali ker pridejo na pomoč sorodniki in prijatelji, ki se ne preživljajo s kmetijstvom, si gospodarji in gospodinje prizadevajo, da bi jim dali čim boljšo prehrano. Zabeljeni ajdovi žganci z mlekom za zajtrk so še v navadi, ker je to za kosce izdaten zajtrk in ker jih imajo radi tudi drugi. Za malico so poleg zaseke na voljo še klobase, prekajeno svinjsko meso, maslo, marmelada, okisan fižol, kuhano suho sadje in še kaj. Vode skoraj ne pijejo več. Imajo malinovec, oranžado, čaj, mnogi pa tudi pivo in vino. Opoldne je jedilnik različen: za prvi in drugi dan prinesejo sveže meso, nato kuhajo prekajeno meso, jedo juho, meso, krompir ali testenine ter solato. Zvečer so klobase, meso, kruh, po želji ocvrta jajca, praženec, paradižnikova solata ali kaj drugega. Celo prava črna kava je zašla na rovte. Medtem ko so nekoč hodili vsak večer po mleko v planino, ga sedaj za prve dni prinesejo zdoma, nato pa gredo ponj v planino, ki je uro hoda oddaljena od rovtov, ali pa so brez njega in pijejo namesto tega čaj ali črno kavo. Kuharica kuha v koči bodisi na odprtem ognjišču ali na štedilniku, le pri tistih, ki nimajo koč, se način kuhanja do danes ni spremenil. Kuhajo na tleh med kamni, preko katerih so položene železne ploščate palice, da na njih stojijo lonci in pod njimi kurijo. Ob slabem vremenu napravijo zasilno streho iz desk. Se vedno jedo sede na tleh, skupna skleda pa je v navadi le še za žgance in solato. Na rovtih spijo ljudje v senu. Tako je bilo nekoč in je še danes. Za spanje se ne slačijo, pač pa oblačijo, kajti večeri in noči so hladne. Le čevlje sezujejo. Zenske so si nekoč zavezale rute na zatilniku, oblekle jopice in tople nogavice, moški pa so legli v seno enako oblečeni, kot so bili čez dan. Nekateri so na seno pogrnili senene rjuhe, drugi so bili tudi brez teh. Odeli so se s senom. Danes imajo odeje, celo slabše prešite odeje, ki doma niso več za rabo. Vetrni jopiči s kapucami so zelo prikladni, ker preprečujejo, da bi šlo seno za vrat. Na pogradu v koči je vedno spal gospodar ali gospodinja, če je bila na rovtu. Za osebno snago so nekoč prav malo skrbeli. Moški se niso niti umili, niti obrili po ves teden. Zenske so si umile roke in obraz, ko so šle po vodo, a mila niso nikoli nosili s seboj. Tudi osebnega perila niso preoblačili. V zadnjem dobrem desetletju se je spremenilo tudi to. S kapnicami, ki so si jih nekateri zgradili med obema vojnama ob hlevu, imajo na voljo več vode, s seboj jemljejo milo in brisače. Zvečer si umijejo roke, nekateri, zlasti ženske, tudi noge, zjutraj si umijejo obraz. Mlajši, ki so na rovtu čez dan kar v kopalkah, se zvečer umijejo tudi po telesu, zlasti če gredo po pitno vodo na studenec. Ob dežju so se senoseki in grablovce zadrževali bodisi v koči, bodisi na senu. Posebnih družabnih iger niso poznali, le razgovarjali in smejali so se. Če je kdo znal kakšno potegavščino, jo je rad pokazal. Znana je bila na primer spretnost, kako skriti kamen v rokavih suknjiča, da ga ni moč dobiti ven. Težji kamen so tudi med delom radi skrili med seno na rjuhi, če se je kdo od senosekov rad hvalil, da je zelo močan. Rjuha s senom in kamnom ga je vrgla na tla, ostali pa so se norčevali iz njega. Delavci so na rovtu ostali ves teden. V dolino se je redko vrnil le posameznik, če je zmanjkalo kruha ali druge hrane. Gospodar je po možnosti dobil toliko delavcev, da je bil rovt v ugodnem vremenu do sobote pospravljen. Velikost rovtov so namreč v ljudski rabi merili po številu senosekov. Rovt, velik 2 in pol ha, je bil približno za 18 senosekov, to je 18 dnin košnje ali drugače rečeno: trije kosci so tak rovt pokosili v šestih dneh. V soboto so se vsi vrnili domov ne glede na to, ali je bilo delo končano ali ne. Če je vreme nagajalo, kar pa pravijo, da nekoč ni bilo tako pogosto kot v zadnjih desetletjih, in seno ni bilo dokončno pospravljeno, so se v ponedeljek zjutraj spet vrnili na rovt, vendar navadno samo domači. Gospodar je najete kosce in grablovce plačeval v denarju, če niso s tem delom odsluževali najete zemlje. V letih med zadnjima vojnama je dobil senosek približno 20 din za eno dnino, grablovca 10 do 14 din, tista, ki pa je še kuhala, pa 15 din. Po drugi vojni se je plačevanje skoraj iz leta v leto menjavalo. Vedno teže je dobiti najeto delovno silo, vedno večje so dnine in če gospodar pri svojem izračunu upošteva še stroške prehrane, ugotovi, da se mu košnja na rovtih komaj izplača. 6. Paša na rovtih Količina na rovtu pridobljenega sena je skoraj za polovico večja, če je zemlja gnojena. Ustno izročilo ve povedati, da so nekoč na rovtih pasli ovce, jih zapirali v posebne ograde in te ograde prestavljali, ko je bila zemlja dovolj pognojena. Rekli so. da ovce »gartrajo«. Vendar v času okoli prve svetovne vojne, ko je bilo v vasi še nad 100 ovac, teh niso več pasli na rovtih. Pač pa so rovte že od nekdaj gnojile tudi krave, ki so prišle iz planine 24. avgusta, na dan sv. Jerneja. Na Zajamo je še v času med zadnjima vojnama prišlo 7 ali 8 tropov živine; v vsakem tropu je bilo 20 do 30 glav živine. V zadnjih letih prideta le še 2 tropa nemolzne živine, predvsem mlade govedi in brejih krav. S tropom živine pride tudi majerca, nekoč pa so pripeljali tudi vso potrebno posodo za molžo, skuto in maslo. Majerca živi v koči, zjutraj in zvečer je nekoč molzla živino, gnala nato krave k studencu in jih pustila na paši. Pokidala je gnoj v hlevu, nato pa v pinji medla surovo maslo. Krave, ki so ostale na rovtih do sobote pred roženvensko nedeljo (okoli 1. oktobra), so zemljo med pašo gnojile, po njihovem odhodu pa je prišel gospodar s konjem in gnojnim vozom ter gnoj izpred hleva razvozil po rovtu. Kako pomembno je bilo gnojenje, pove podatek, da so nekoč hodili zgodaj spomladi, še pred trebljenjem na rovte »-gnoj maškat«, kar pomeni, da so pregrabili raztreseni gnoj, zdrobili kravjeke in jih razmetali po travi. V času po drugi vojni rovtov namensko ne gnojijo več. 7. Spravljanje sena v dolino Količino pridobljenega sena merijo gospodarji po številu »samotežnekov«, t. j. kolikokrat pozimi s sanmi pripeljejo seno domov. En samotežnek je okoli 150 kg sena. Pozimi, ko je zapadel sneg in je bila pot primerno zamrznjena, so si moški naložili sani na rame in šli dvakrat dnevno na rovt po seno. Pred svislimi ali hlevom so najprej odkidali sneg, nato pa seno v »pvastah« nalagali na sani. Za povezovanje sena na saneh so imeli posebno vrv s petimi lesenimi kljukami, na saneh pa sta bili še dve kljuki. Prvo vrsto naloženih »pvast« so povezali enkrat podolgem in dvakrat počez, nato so naložili drugo vrsto in jo spet trdno povezali. Vožnja sena do vznožja, to je do začetka vasi, je trajala komaj 10 minut. Tam so pustili naložene sani in šli z drugimi sanmi še enkrat v hrib. Dvojne naložene sani so nato peljali domov s konjem, bodisi da so jih še povezane prevrnili na voz, bodisi pripeli za »skok« (sani za vožnjo lesa), če je bila cesta še snežena. Danes vozijo seno z rovtov z vprežnim vozom. 8. Opuščanje košnje na rovtih Od skupno 49 belskih rovtov jih je danes opuščenih 13. Lastniki teh rovtov v zadnjih nekaj letih niso več kosili. Prav toliko je rovtov, ki so bili pokošeni le delno, se pravi samo tam, kjer je trava najboljša, ali so pokošeni le vsako drugo leto. O tem odloča letina v dolini. Ce je doma zaradi premalo ali preveč dežja slab pridelek krme, se gospodar odloči, da bo na rovtu kosil, sicer ne. 23 rovtov je bilo doslej pokošenih še vsako leto, toda pričakovati je, da se bo to število iz leta v leto nižalo. Vendar se, kot smo že omenili, danes košnja razlikuje od košnje nekoč. Ne le, da je zaradi negnojenja slabša rast, tudi pokošena površina je znatno manjša. Zmanjšuje jo hitro zaraščanje gozda, zmanjšujejo pa jo tudi kosci, ki pokosijo le osrednji in lepši obrobni del rovta. Vsi, ki so na rovtu, si prizadevajo, da bi šli lahko čimprej domov. Zato hitijo, delajo tudi ob nedeljah, marsikdo pa gre domov tudi med delom zvečer in se zjutraj vrne. V zadnjem desetletju so prišle na nekatere bolj položne rovte prve motorne kosilnice, ki so delo znatno skrajšale, hkrati pa zmanjšale količino sena. Nizka trava namreč zahteva košnjo kolikor mogoče pri tleh, česar pa kosilnica ne zmore. Zato so košnjo s kosilnicami po nekaj letih opustili. Tudi osebni avti in traktorji so že našli pot na rovte. Iz vasi gredo preko Bleda in Pokljuke do Kranjske doline ali pa gredo čez Bohinj do Gorjuš. Z avti sicer ne morejo prav do cilja, ker so kolovozi čez sedlo preslabi, a ta del poti prehodijo poprečno v dobrih 15 minutah. Hrano in orodje znosijo ali pa zvozijo s konjem, ki z njim napravijo isto pot čez Pokljuko ali Bohinj naokrog. Le nekaj kmetov še nima motornega vozila; ti gredo s konjem in pripeljejo hrano in orodje prav do cilja. Samo en kmet je do danes vztrajal pri starem načinu, da s člani družine znosi na rovt vso potrebno hrano. Orodje in rjuhe ima med letom shranjene v koči. Vse novosti in spremembe imajo en cilj: olajšati delo in predvsem skrajšati število dni, ki jih je treba preživeti na rovtu. Vzrokov za opuščanje košnje na rovtih je več: eden od poglavitnih je delovna sila, ki jo je težko dobiti in je draga, drugi je v tem, da je krme danes v dolini več kot nekoč (k temu pripomorejo umetna gnojila in mnoge zaledinjene njive), tretji pa je ta, da je danes v vasi le še 20 konj in 145 govedi (177 hiš!). Mlajši rod ne živi več od poljedelstva in živinoreje, pač pa se zaposluje na Bledu, na Jesenicah in v okolici. Mnogi so odšli v večja mesta. K takemu stanju jih vodi preprost izračun: en kosec nakosi na rovtu dnevno največ za okoli 300 kg sena, če bi ne delal še drugih del. Delati mora najmanj 12 ur dnevno. Če bi imel danes na uro samo po 15,00 din, stane približno 200,00 din. K temu je treba dodati še čas, ki ga za sušenje sena porabi grablovca, dalje čas za prenašanje sena v svisli ali na hlev in vožnjo sena v dolino. Tudi stroške za prehrano in amortizacijo stavb in orodja je treba prišteti. Cena sena je letos dosegla 1,00 din za kg, doslej pa je bila 60 do 80 par. Ali drugače povedano: 1 senosek pospravi v enem dnevu največ 20 arov (pokosi in pomaga pri spravilu sena v svisli). Delati mora 12 ur. Ker na 2 senoseka pride ena grablovca, je torej treba računati še 6 ur, da je pospravljenih 20 arov travnika. Skupno torej 18 ur. Za spravilo sena na 1 ha površine je torej potrebno 90 delovnih ur. V eni delovni uri je pri najnižjem donosu mogoče pridobiti 7 kg in pri najvišjem do 20 kg sena. Pogoj za tak delovni učinek je lepo vreme, ob slabem vremenu se število ur lahko precej poveča. Ob najbolj idealnih pogojih stane torej delovna sila za pospravilo 1 ha površine 1350,00 din. Če računamo srednje dober pridelek (da v eni uri pospravijo 15 kg sena), pa je vrednost sena prav tako 1350,00 din. Hrana in drugi dodatni stroški pokažejo kmetu že negativno bilanco. Le domača delovna sila, ki je ni treba plačevati ter često pomoč sorodnikov in prijateljev pripomore, da skoraj polovica kmetov še vztraja pri košnji na rovtih. Slab odkup živine in nizke odkupne cene v zadnjem času kažejo, da se bo stanje še poslabšalo.12 Tako je v večstoletno tradicijo prav zadnji čas vnesel prve spremembe, ki utegnejo biti usodne za košnjo na rovtih in prav tako za stavbe — spomenike ljudskega stavbarstva. 12 Večino podatkov so mi ljubeznivo posredovali naslednji vaščani: Peter Kunstelj, roj. 1911, Bohinjska Bela 80; Jaka Burja, roj. 1901, Boh. Bela 117; Marjana Zupančič, roj. 1897, Boh. Bela 84; Franc Zmitek, roj. 1921, Boh. Bela 54; Alojz Markelj, roj. 1907, Boh. Bela 60. Vsem navedenim se za pomoč najlepše zahvaljujem. 9. Rovti med osvobodilnim bojem 1941—45 Posebno, nenavadno vlogo so rovti odigrali v času narodnoosvobodilnega boja med leti 1941—-45. Imeli so večkraten pomen: velik del tamkaj pridobljenega sena je ostal partizanom za krmljenje konj in klavne živine, ne da bi ga bilo treba dostavljati iz doline, tamkajšnje stavbe pa so bile več kot dobrodošle za občasna zatočišča partizanom. Zveze partizanskih enot s prebivalstvom so bile preko rovtov zelo olajšane, zlasti v času košnje in paše. Prenosi pošte, dobava hrane, pomoč ranjencem — vse to je bilo v pretežni meri opravljeno na račun pridobivanja sena na tem gorskem območju. Še pomembnejša je bila tovrstna pomoč pozimi. Tedaj so domačini z vožnjo sena zabrisali partizanske sledi v snegu, pota po seno pa so povezali z zvezami in potrebno pomočjo partizanom. Pri valorizaciji ljudskih stavb na opisanem območju bi pri določenih stavbah teh dejstev ne smeli prezreti. 10. Vprašanje spomeniškega varstva Vendar ostaja vprašanje spomeniškega varstva tovrstne ljudske arhitekture zaenkrat še v celoti odprto. Stavbam na rovtih resno preti dvoje: da bodo zaradi neuporabe in nevzdrževanja začele propadati ali pa da jih bo turizem in uvajanje počitniških hišic popolnoma spremenil, kot se je to doslej že zgodilo na znanih bohinjskih živinskih planinah (npr. Voje, Uskovnica, Zajamniki in dr.). Le odmaknjenost od vozne poti je zaenkrat še preprečevala, da ta pojav na belske rovte še ni resneje prodrl. Prav sedaj pa je v gradnji nova gozdna pot od Gorjuš do obrobja opisanega območja. Ta bo mnogim odkrila naravne lepote in izredno lego rovtov na sedlu med bohinjsko in blejsko stranjo. Z nekaterih rovtov je namreč potrebna prav kratka pot do obronka, s katerega se odpre pogled na Karavanke od Kamniških planin čez Stol vse do Jesenic. Eden naj lepših delov Gorenjske, to je radovljiška ravan in Blejsko jezero, je kot na dlani. Tudi ugodni smučarski tereni utegnejo prispevati k temu, da bodo ti rovti v prihodnosti spremenili svojo podobo. Zusammenfassung DIE HEUMAHD IN DEN HOCHGELEGENEN VORALPENBEREICHEN Die Viehzucht war bis zur Mitte unseres Jahrhunderts der fast einzige Erwerbszweig, der den Einwohnern des Dorfes Bohinjska Bela bei Bled den Unterhalt bot. Im J. 1832 züchtete das Dorf (63 Häuser) 46 Pferde, 217 Kühe, 12 Ochsen, 98 Stück Jungvieh, 440 Schafe, 150 Schweine und 40 Ziegen. Die Mehrzahl der Weiden und Wiesen (82 ®/o) erstreckt sich im gebirgigen Bereich, etwas über 1000 m hoch und durchschnittlich eine anderthalb Gehstunde vom Dorfe entfernt. Die Mäher und Recherinnen kehrten während der Mahd in den Gereuten (»rote« < rovte), die mindestens eine Woche lang dauerte, nicht ins Tal zurück. Zur Aufbewahrung des Heues besassen die Kleinbauern Heustadel, aus Balken gezimmerte und mit Schindeln gedeckte einzellige Bauten, die Grossbauern hingegen, die sich hier Viehställe erbaut hatten, lagerten das Heu ober der Stallung. Nur wenige besassen neben dem Stall noch einen Stadel. Man kochte auf einem offenen Herd in der Hütte, wo sich auch eine Bettstatt für den Eigentümer befand, Der Hüttenraum war in einen kleineren Raum unterteilt, der später, als nach der Mahd das Vieh mit den Sennen von der Alm hieher übersiedelte, als Aufbewahrungsort für die Milch, den Rahm und die Butter diente. Jene, die keine Hütte besassen, kochten auf einer auf dem Boden errichteten Feuerstätte. Heute stehen auf dem Gereut von Bela noch 31 Heustadel, 23 Viehställe und 27 Hütten, fast ebensoviel wie in der Zeit zwischen beiden Weltkriegen. Zu jener Zeit war der Sonntag nach dem St. Jakobstag (25. Juli) der gebotene Tag des Aufstiegs ins Gereut. Zu jedem grösseren Gereut zogen 6—8 Mäher und 3—4 Recherinnen. Die Mäher trafen am Sonntag mittags beim Hauswirt zum Essen ein, von den Mädchen erhielt jeder ein Blumensträusschen. Nachmittags machten sie sich, mit Sensen, Heurechen, Heugabeln, Gefässen und Nahrung beladen, auf den Weg ins Gereut. Der Hauswirt nahm auch 3—4 grosse Leintücher (Plachen) für das Heu sowie das Dengelzeug mit. Die Arbeit begann frühmorgens: die Mäher mähten, den Recherinnen oblag das Rechen, das Streuen und das Umdrehen des Heues, wogegen das Einbringen des trockenen Heues gemeinsam vollführt wurde. In einer Gruppe befanden sich 4 Arbeiter: ein Mäher oder eine Recherin brachte das Heu in Reihen, eine Recherin besorgte das Reinrechen des Wiesengrundes, einer von den Mähern schichtete das trockene Heu auf die Heuplache, ein anderer beförderte das Heu in der zugebundenen Plache auf den Heuboden. Man schlief auf dem Heu, ohne die Arbeitskleidung auszuziehen. Nur der Schuhe pflegte man sich zu entledigen. Die Frauen lagen auf den ausgebreiteten Heuplachen, als Decke diente ein Haufen Heu. Für persönliche Hygiene wurde nicht gesorgt; die Männer wuschen und rasierten sich gewöhnlich die ganze Woche nicht, die Frauen wuschen sich Hände und Gesicht beim Wasserholen. Bis zum ersten Weltkrieg war die Kost von jener, die in der Zwischenkriegszeit eingeführt wurde, völlig verschieden. In den letzten Jahrzehnten erfuhr sie wieder eine wesentliche Änderung. Zum Frühstück gab es in früheren Zeiten Pfannkuchen aus Heidenmehl, gefüllt mit Hirsegrütze und Topfen, später wurde statt dessen Heidensterz bereitet. Zur Jause hatte man einst gekochtes Dörrobst, Topfen und Brot, hie und da mit dem Absud von Dörrobst übergossen. Zu Mittag gab es unvermeidlich zuerst Sauerkraut, sodann Gerstel mit geselchtem Schweinefleisch und Fleisch mit Brot. Zum Abendessen wurde stets Hirsegrütze mit Milch gekocht. Getrunken wurde Quellwasser. Später wurden Suppen eingeführt, gedünstete oder anders bereitete Kartoffeln, Teigwaren, Salat und Fleisch. Man will verhackten Speck und mag keinen Topfen mehr, statt Wasser trinkt man Tee oder schwarzen Kaffee. Heute gleicht die Speisenfolge jener daheim, zur Jause stehen Wurst, Fleisch, Butter, Marmelade, Bohnensalat oder grüner Salat, gekochtes Dörrobst und anderes zur Verfügung. Sogar echter schwarzer Kaffee hat den Weg ins Gereut gefunden. Man trinkt Bier, Wein, Tee, Fruchtsäfte. Beim Essen sitzt man 10' 147 noch immer auf dem Boden, eine gemeinsame Schüssel ist aber nur noch für den Sterz und den Salat üblich. Am St. Bartholomäustag (24. August) werden die Kühe von der Alm in Gereut getrieben. Noch zwischen den beiden Kriegen kamen nach Zajama, wo die Dorfeinwohner die meisten Gereute besitzen, 7 oder 8 Viehkoppeln; jede zählte 20 bis 30 Stück Vieh, in den letzten Jahren sind es nur mehr 2 Koppeln ohne Melkkühe. Die mündliche Überlieferung berichtet, dass man einst auch Schafe hütete und man zu Düngzwecken die Umzäunung reichenweise zu verlegen pflegte. Durch das Düngen wuchs der Heuertrag beträchtlich. Deshalb war das Ausstreuen des Düngers im Herbst und das Rechten im Frühling nebst dem Säubern und dem Räumen der Gereute einst eine sehr bedeutende Beschäftigung. Nach dem zweiten Weltkrieg hat man dies auf gegeben. Das trockene Heu bringen die Bauern im Winter zu Tal. Die Heumenge wurde durch die Anzahl der mit Heu beladenen Schlitten (»samotežniki«) berechnet. Ein Schlitten befördert rund 150 kg Heu. Das schichtenweise Verladen und die Fahrt den steilen Hang bergab verlangten ein bestimmtes Können und eine gewisse Fertigkeit. Heute wird das Heu mit Pferden zu Tal gebracht. Nach dem letzten Krieg begann man die Mahd in den Gereuten aufzugeben. Dafür gab es mehrere Gründe: die Spesen, die der Bauer mit der Mahd hat (Arbeiterlohn, Kost, Amortisierung von Werkzeug und Bauten, Transport), stehen in keinem Verhältnis zum Heupreis. Weiters ist die Viehanzahl beträchtlich verringert und der Ertrag des intensiveren Futterbaues im Tal erheblicher. Von insgesamt 49 Gereuten von Bohinjska Bela sind heute 13 aufgegeben. Dieselbe Anzahl von Gereuten werden nur teilweise abgemäht, d. h. es werden nur jene Teile gemäht, wo das beste Gras wächst, oder man mäht bloss jedes zweite Jahr. Darüber entscheidet die Ernte im Tale. 23 Gereute wurden bisher noch jedes Jahr abgemäht, doch ist zu erwarten, dass sich diese Anzahl von Jahr zu Jahr verringert. Die heutige Mahd unterscheidet sich von der einstigen zunächst darin, dass man nur den mittleren und den schöneren Randteil des Gereuts abmäht, wogegen man einst auch zwischen dem Gebüsch und am Waldrand mähte. Deshalb und wegen des mangelhaften Säuberns schwinden die Grasflächen rasch dahin. Die Hauptursache ist jedoch die wirtschaftliche Berechnung — sie zeigt, dass es vorteilhafter ist Heu zu kaufen als es in den Gereuten zu gewinnen. UDK 631.562(436.6 = 683) :633.52 TERITEV NA KOROŠKEM Pavle Zablatnik Prispevek prikazuje teritvene šege pri koroških Slovencih, kakor so po po-datkih kmeta domačina Lamberta Pisjaka (1899—1962) še pred nedavnim bile v navadi na Radišah nad Celovcem. Posebno zanimiv je običaj obredne ženitve zagonetnega jezdeca na belcu (»šimeljnu«) s skrivnostno nevesto — terico. Obred je očitno magičnega značaja in bi utegnil imeti mitično ozadje. The author describes the flax-breaking customs of the Carinthian Slovenes; according to the data collected by the Carinthian farmer Lambert Pisjak (1899— 1962), these customs have been recently still used at Radiše near Klagenfurt. Particulary striking is the ritual wedding ceremony of a mysterious character riding a white horse, with a flax-breaking girl as mystical bride. This rite is obviously of magic nature and possibly includes mythic elements. 0 teritvi na Koroškem so več ali manj obširno poročali in razpravljali že razni narodopisci, kakor France Kotnik, Josip Sašel in Fran Ramovš, Vinko Möderndorfer, Matko Potočnik, Georg Graber idr.1 Tudi sam sem razpravljal o njem zlasti v svoji disertaciji o duhovni ljudski kulturi koroških Slovencev in drugod.2 Vse dosegljivo gradivo o njej pa je še posebej zbral in objavil Niko Kuret v svojem hvalevrednem delu Praznično leto Slovencev.3 Sam se še dobro spominjam, kako so na južnem Koroškem vsaj do druge svetovne vojne še pridno sejali lan — v Rožu in na Gurah mu pravijo »pradvö« (= predivo) — in konopljo. Na jesen so ju »popipali«, povezali v wpušle-« (šope) ter spravili domov. S »hriflnom« so v Rožu in na Gurah 1 F. Kotnik, Teritev v Slovenjem Plajberku. CZN 10 (1913), 36 sl. — Isti, Slovenske starosvetnosti. Ljubljana 1943, 49 sl. — J. Š a š e 1, F. Ramovš, Narodno blago iz Roža. Arhiv za zgodovino in narodopisje 2, Maribor 1936/37, 92 sl. — V. Möderndorfer, Verovanja, uvere in običaji Slovencev, V. knjiga: Borba za pridobivanje vsakdanjega kruha. Celje 1946, 65—70. — M. Potočnik, Vojvodina Koroška I. Ljubljana 1909, 174 sl. — G. Graber, Alte Gebräuche bei der Flachsernte in Kärnten und ihr religionsgeschichtlicher Hintergrund. In: Zeitschrift für österr. Volkskunde 17, Wien 1911, 148 ss. — Idem, Volksleben in Kärnten. Graz 1941, 349 ss. 2 P. Zablatnik, Die geistige Volkskultur der Kärntner Slovenen. Graz 1951 (fil. dis.), 227—238. — Isti, Teritev na Koroškem. Vera in dom, Celovec 1957, let. IX, št. 8, 123—124. 3 N. K u r e t, Praznično leto Slovencev III, Celje 1970, 69—81. odstranili semenske glavice od steblovja, laneno seme pa peljali »-na stope«, da so »naphali« domače jedilno in zdravilno olje. Laneno in konopno ste-blovje so »prestrli« po travnikih, da »se je uležalo«. Uležano steblovje so spet povezali v »pušle« ter spravili pod streho, kjer je čakalo na teritev. Teritve so se začele šele v pozni jeseni o sveti Uršuli, ali po vseh svetih, ko je bilo delo na polju že v glavnem končano. O pripravah na teritev, o teritvi sami in o posebnem teritvenem slavju pa je na voljo nekaj novega gradiva, ki nam je z njim postregel koroški slovenski kmet Lambert P i s j a k , p. d. Pridovnik,4 iz Verovc pri Radišah nad Celovcem. Naletel sem nanj leta 1959, ko so me narodopisne reportaže za celovški radio vodile vsevprek po južni Koroški med Slovence pri Zilji, v Rožu, v Podjuni in na Gurah. Pridovnikov oče je bil izredno navezan na stare šege in navade ter je kaj rad pripovedoval o skorajda že pozabljenih starosvetnostih. Z magnetofonskega traku podajam neokrnjeno vsebino najinega pogovora o nekdanjih šegah ob teritvah na Radišah. Povedal je tole: Kmet je moral gledati, da je dobil primernih drv za terično jamo. Pripravil je za kurivo štore pa kake bukove ali druge grče, ki se niso dale cepiti. Terična jama je bila navadno malo oddaljena od hiš in drugih poslopij. Bila je približno dva metra dolga in enako široka, iz kamenja zidana pa kake tri metre globoka. Bile pa so nekatere tudi malo večje. Na zidu je bil lesen »okrianc« (okvir) iz tramov. Ti so imeli vdolbine, v katere so položili 5 do 6 cm debele smrekove drogove. Na drogove pa so »prestrli« lan in konoplje. Medtem ko si je gospodar oskrbel »drvivo« (drva), je morala gospodinja povabiti na teritev zadostno število teric. Število se je ravnalo po tem, koliko lanu in konopelj je bilo. Navadno so zaposlili 10 do 12, pa tudi 14 do 16 teric. Pri izbiri teric se je gospodinja ozirala na želje vaških in sosednjih fantov. Terice so šle navsezgodaj na delo, pogosto že ob kakih dveh ponoči. S trlico pod pazduho so prišle na terišče. Tam je bil na treh močnih kolih pritrjen tram z vdolbinami, ki so mu pravili »koza«. Terica je vtaknila trlico na enem koncu v kozo, na drugem koncu pa jo je pritrdila na poseben kol s primerno vdolbino. Medtem je v terični jami ali »fištrni« zaplamtel ogenj, nad njim pa je starejša, izkušena terica začela sušiti lan in konoplje. Pravili so ji »ta suha«. Od nje je bil v veliki meri odvisen ves potek teritve. Bila je »kakor matica pri bčelah«. Vse se je sukalo okoli nje. Morala je biti skrbna, pa tudi kratkočasna. Skrbela je za to, da se lan in konoplja nad ognjem nista vnela, pa tudi, da se nista prepočasi sušila, da tericam ni zmanjkalo dela. Terice so urno šklepetale od ranega jutra do poznega večera, vmes pa se je oglašal prešeren smeh in klepet, tu pa tam tudi vesel vrisk dokaj objestnih teric. Bilo je pa tako, da so stari ljudje uporabljali izrek: »Kdor ni koren (= korenjak), mora terice pa ose pri miru pustiti!« Kar bi ljudje dekletom sicer hudo zamerili, to so jim kot tericam milostno spregledali, češ kaj boš, so pač terice! Nihče ni bil varen pred njimi, naj je bil »žendarm ali kaplan«. Vsakemu moškemu, ki je prišel mimo terišča, so pripele na jopič s prejo povit »pušelc« (šopek). Zanj »še boglonaj ni bilo 4 L. Pisjak, rojen v Verovcah 5. 1. 1899, umrl prav tam 23. 11. 1962. treba reči«, če ga je dobil fant z vasi ali iz soseščine, ki je bil vabljen na večerno teritveno slavje. Drugi popotni ljudje pa so se morali stegniti v »haržat« (žep) in malo kaj dati za pušelc. Če se je pri tem kdo malo kam zagledal, pa je dobil »rep« na jopič, se pravi, da so mu terice pripele čop preje na jopič ali pa mu natlačile pezdirja v žepe. Med delom so se terice posvetovale, kateremu fantu bojo »korpič« poslale. V lepo okrašeno košarico (»korpič«) so položile steklenico strdenega žganja, okoli steklenice pa toliko pušelcev, s prejo povitih, kolikor fantov so pričakovale za večerno gostijo. Dve terici sta se kolikor mogoče smešno oblekli ter zanesli korpič fantu, ki je katero izmed teric rad videl. Fant, ki je prejel korpič, je že vedel, kaj ima storiti: Vse fante, kar jih je bilo na vasi in v soseščini, je povabil na teritveno slavje, poskrbel godca za ples ter prevzel odgovornost za pravilen potek večernega sporeda. Zvečer so se povabljeni fantje z godbo, vriskanjem in petjem zglasili pred hišo, kjer so se gostile terice po končani teritvi. Prinesli so s seboj korpič, ki so ga poslale terice. Niso pa vrnili praznega, marveč polnega sladkarij in dobre jedače in pijače. Eden izmed fantov ga je izročil tericam z besedami: »Kar je bilo rečeno, je pečeno. Tole je pa ženin dal.« Medtem ko so terice posvečale svojo pozornost izbranim darilom v kor-piču, so fantje »naštimali šimeljna«. Za to je bilo treba treh krepkih fantov. Dva sta se postavila drug za drugega, tretji pa je legel čez oba tako, da se je oprijel prednjega za rame z rokami, zadnjega pa z nogami. Vse tri so pogrnili z rjuhami. To je bil »šimelj«, ki so mu spredaj še pritaknili konjsko glavo. Tudi to so naredili iz rjuhe, ki so jo »nabulali« (natlačili) z otavo, rjušne cipe pa so uredili za ušesa. Eden izmed fantov je kot »ženin« zajahal šimeljna ter jezdil skozi hišna vrata naravnost v sobo, kjer so bile terice zbrane za mizo. Jezdec je samozavestno pogledal po sobi gor in dol, »kot bi bil bogve kakšen knez«, nato pa je pozdravil: »Dober večer pri vas!« Iz kota izza mize se je oglasila terica, ki je bila napravljena kot »nevesta« z odgovorom: »Ali je dober al’ ni!« Nato se je med jezdecem-ženinom in terico-nevesto razvijal tale obredni pogovor. Ženin : »Slišal sem, da je pri vas ena lepa pa bogata nevesta. Ali je to resnica?« Nevesta: »Ja, kdo pa si, odkod pa prideš?« Ženin : »Na Obirju sem vstal, v Dravi sem se umil, na Babi sem pa opoldne bil, sedaj sem pa tu. Ali bi hotela moja biti? Pa koliko si bogata?« Nevesta: »Jaz imam sto manj kakor pa devetindevetdeset gradov. Krav imam pa toliko, da jih kar v en tajh (= ribnik) noter molzemo. Pole (= potem) smetano pa kar z ladjo posnemamo, pole ko je posneto, pa noter v en sod demo smetano, pa gorta (= gor) zapeljemo na planino. Pole pa dovta (= dol) potočimo sod. Ko dovta privali se, je pa že zmedeno, pa puter ( = maslo) ven pade.« Ženin: »No, to je lepo, to je lepo. Ali bi hotela moja biti?« Nevesta : »Ja, če zlat most narediš, da bom do tebe mogla!« Tedaj se »ženin« stegne v žep po denar ter vrže nekaj kovancev na mizo, da tako postavi »zlat most«. Medtem pa »nevesta« zapazi, da šimelj ni podkovan, ter pravi: »Ti ja še konja nimaš podkovanega!« Ženin pokliče kovača, češ naj pogleda, ali je res, kar trdi nevesta. Kovač prihiti, klešče in kladivo v rokah, ter skuša vzdigniti konju zadnjo nogo, pa ne more, ker konj neprestano Štoka. Zato pokliče še ženo na pomoč. Ta je debela, da se komaj prikobacä skozi duri. A komaj se približa konju, se že zvrne kakor trkelj, kajti šimelj jo je hudo brcnil. Kovač pa zdihuje: »Se ženo mi bo ubila ta mrha!« Takoj pokliče »šintarja« (konjederca), češ naj odvede mrho. Sintar priteče, popade šimeljna za glavo ter mu vzame življenje, s tem da odgrne rjuhe, ki so zakrivale fante. Fantje odskočijo, ženin pa stopi k mizi. Tedaj nevesta vstane ter se čez mizo »po zlatem mostu« poda ženinu v naročje. Ženin jo dvigne raz mizo. V tem hipu zapoje harmonika, ženin in nevesta zaplešeta, z njima pa se zavrtijo vsi ostali v veselem plesu. Tu gre očitno za star običaj obrednega ženitovanja, ki je prvotno rabil magičnim namenom, čarodejnemu oplajanju narave. Liungman5 opozarja na podobne običaje pri raznih narodih v Aziji in Evropi, ki jih izvajajo ponekod ob času setve, drugod pa ob žetvi. Ženitev je od nekdaj sama po sebi simbol oplajanja in rodovitnosti. A kdo naj bi bila v našem primeru ženin in nevesta, katerih ženitev naj bi pričarala rodovitnost zemlje? Ženin na belcu, ki prihaja čez devet gora, hribov in dolin, bi utegnil predstavljati Sonce na nebu, ki zjutraj vstane na Obirju, opoldne stoji nad Babo, zvečer pa se sreča z nevesto — Luno. Ta nevesta se tudi razodeva kot nadsvetno bitje: sto manj kot devetindevetdeset gradov ima, to je manj kot nič, pa je kljub temu bolj mogočna kot kdor koli na tem svetu. Po zlatem mostu nebesnega svoda se srebrna Luna podaja na pot za zlatim Soncem. Naš sončni junak jaha belca, saj se je starogrški sončni bog Febus Apolon tudi vozil s konji. Sonce in Luna sta si bila po grški in rimski mitologiji brat in sestra, v mitih raznih narodov pa nastopata tudi kot ženin in nevesta.8 Ljudstvo ne pripisuje samo soncu, ampak tudi luni posebno oplajalno moč. Zato so npr. v Rožu in drugod svoj čas cepili drevje najrajši o mladem mesecu po starem pregovoru: Bolj ko o starem cepiš, pozneje ti bo rodilo.7 Za setev pa je veljalo kmečko navodilo: Ob starem orati, tri dni po mladem sejati, pa vse dobro rodi.8 Potemtakem je simbolična ženitev Sonca in Lune po ljudskem verovanju utegnila biti magično dejanje za oplajanja narave. Tudi za »šimeljna« bi lahko domnevali posebno mitično ozadje, če pomislimo, da so stari narodi, kakor npr. Perzijci, stari Grki in Rimljani častili konje kot božanska bitja. Rimski praznik žetve, t. i. »Consualia«, so obhajali s konjskimi dirkami, konja, ki je zmagal, pa so žrtvovali bogovom. Rimska boginja rodovitnosti Ceres in njena grška vrstnica, boginja Demeter, sta se 5 Prim. W. Liungman, Traditonswanderungen Euphrat-Rhein. Studien zur Geschichte der Volksbräuche. FF Communications Nr. 118 u. 119, Helsinki 1937/38, I, 133, 135, 169; II, 1079, 1090, alibi. 6 Prim. O. Rühle, Sonne und Mond im primitiven Mythus. Philosophie und Geschichte. Tübingen 1925, Heft 8. — W. W u n d t, Völkerpsychologie. Leipzig 19233, Bd. VI: Mythen und Religion, III, 65 ss. 7 I. Navratil, Slovenske narodne vraže in prazne vere, primerjane drugim slovanskim in neslovanskim. LMS 1892, 172. 8 J. P a j e k, Črtice iz duševnega Žitka štajerskih Slovencev, 1884, 98. po ljudski veri prikazovali včasih v konjski podobi.0 G r a b e r opozarja na to, da je mitični šimelj, ki nastopa pri koroškem teritvenem slavju, znan po vsej Nemčiji, ter meni, da si ga je Koroška izposodila odtod.10 Res je, da že rimski pisatelj Tacit omenja zlasti vedeževanje s konji pri Germanih kot »proprium gentis« — kot posebnost tega naroda11 — in da je pri starih Germanih konj, zlasti pa belec (šimelj) užival božanske časti.12 Študij mitoloških virov in etnološke literature pa vodi do spoznanja, da so konje in še posebej belce častili tudi drugi indoevropski narodi. Na slovanskih tleh je to češčenje najbolje izpričano pri zapadnih Slovanih. Viri poročajo o belem konju, ki je bil posvečen slovanskemu bogu Svantevitu in so mu zlasti v Arkoni izkazovali mnogovrsten kult.13 Negelein, Fraz er idr. domnevajo, da je češčenje konj in še posebej belcev indoevropskega izvora.14 Po vsem tem se zdi, da so se ob teritvi na Koroškem v običaju obredne ženitve jezdeca na šimeljnu z zagonetno nevesto trdoživo ohranile mitične reminiscence iz pradavnih časov. 8 Herodot, Historia I, 189; III, 84. — G. Wissowa, Religion und Kultur der Römer. Müllers Handbuch der klass. Altertumswissenschaft V, 4, München 1912, 145, 157 s. — W. Mannhardt, Mythologische Forschungen. Quellen und Forschungen zur Sprach- und Culturgeschichte 51, Straßburg 1884, 156 ss., 169 s. — Idem, Wald- und Feldkulte der Germanen und ihrer Nachbarstämme, Berlin 1904/5, II, 337 ss. 10 Cf. G. G r a b e r , Volksleben in Kärnten, 368 f. 11 Cf. T a c i t u s , Germania, cap. 10. 12 Prim. Jan de V r i e s , Altgermanische Religionsgeschichte. Berlin und Leipzig 1935, I, § 52; II, §§ 62, 154, 223. 13 E. Wienecke, Untersuchungen zur Religion der Westslaven. Leipzig 1940, 3 s., 16, 194. 14 J. v. N e g e 1 e i n , Das Pferd im arischen Altertum, 34 ss. — J. G. F r a z e r , The Golden Bough. London 1918—1922, VIII, 337 ss. — E. Wienecke, Untersuchungen zur Religion der Westslaven, 196. Zusammenfassung BRECHELBRAUCHTUM IN KÄRNTEN Lambert P i s j a k (1899—1962), ein Bauer aus Werouzach bei Radsberg (Ve-rovce pri Radišah) in Südkärnten, berichtet als Augen- und Ohrenzeuge über das brauchtumumrankte Flachs- und Hanfbrechein, wie es in seiner engeren Heimat noch bis zum zweiten Weltkrieg üblich war. Das Brecheln war eine patriarchalische Gemeinschaftsarbeit, zu der sich Mädchen und Frauen aus der Nachbarschaft zusammenfanden. Nach einem reichlichen Imbiß begaben sich die Brechlerinnen in aller Frühe, die Brecheln unter dem Arm, gemeinsam zur Brechelstätte am Rande der Ortschaft, wo die Darre und die Vorrichtung zur Anbringung der Brecheln bereitstanden. Die Leitung der Brechelarbeit hatte die fachkundige »ta suha« (Dörrfrau) inne, der das Dörren des Hanfes und Flachses oblag. Während der Brechelzeit hatten die Brechlerinnen altüberlieferte Vorrechte. Sie konnten ungebetene Gäste mit drastischen Maßnahmen fernhalten und allerlei Schabernack treiben. Bevorzugte hingegen erhielten von ihnen einen wergumwickelten Rosmarinstrauß. Solche Sträußchen wurden gern gesehenen Burschen eigens in einem Körbchen (»korpič«) zugesandt. Das war eine unmißverständliche Einladung zum abendlichen Brechlerinnentanz. Am Abend fanden sich die geladenen Tänzer mit einem Musikanten bei den Brechlerinnen ein. Einer von ihnen bestieg als »Bräutigam« (ženin) einen vorgetäuschten »Schimmel«, ritt schnurstracks in die Bauernstube, in der die Brechlerinnen ihr Festmahl hielten, und fragte in rituellen Redewendungen nach der »Braut« (nevesta). Diese saß bei festlich gedeckter Tafel inmitten der Brechlerinnen. Nach einem mythisch anmutenden Zwiegespräch forderte sie den Schimmelreiter auf, ihr eine goldene Brücke zu bereiten, auf der sie zu ihm kommen könnte. Er warf daraufhin einige Geldmünzen auf den Tisch. Da erhob sich die »Braut« und schritt über die »goldene Brücke«, d. i. über die auf dem Tisch liegenden Geldmünzen, dem »Bräutigam« entgegen, der sie mit offenen Armen auffing und mit ihr den Tanz eröffnete. Der Brauch stellt eine rituelle Hochzeit als Fruchtbarkeitszauber dar. In Anbetracht des mythisch anmutenden Zwiegesprächs, bei dem sich sowohl der rätselhafte Schimmelreiter als auch die geheimnisvolle Brechelbraut als überweltliche Wesen vorstellen, könnte der Schimmelreiter als Verkörperung der Sonne, die Brechelbraut als Verkörperung des Mondes gedeutet werden, zumal Sonne und Mond entsprechend der antiken Vorstellung einander als männliches und weibliches Wesen begegnen. GRADIVO MATERIALIA UDK 631.362.1:637.3(497.12) PASTIRSKA TORILA Z VELIKE PLANINE Vlasto Kopač Kmetje iz vasi in selišč pod Grintovci, ki imajo svojo pašno pravico in pastirske bajte na Veliki, Mali, Gojški in sosednih planinah, poženejo vsako leto v juniju svoje trope govedi in jarcev na velikoplaninske pašnike,1 kjer planujejo dobre tri mesece.2 V njihovo redno opravilo sodi poleg vsakodnevne molže, kuhe in vardevanja živine tudi metenje surovega masla v pinji ali medelu ter sirjenje, to se pravi, ugrevanje posnetega kislega mleka v Širovniku3 in odcejanje sesirka v torilih ali cedilih. Lesena torila, ki so jih pri sirjenju tod na splošno uporabljali še do pred kratkim, nekateri jih tudi še danes, so okrogle, pičel pedenj široke in do pol pednja globoke, iz enega kosa lesa izdolbene ali izstružene skodele z nekoliko navzven nagnjenim obodom in naluknjanim dnom. Vanj je čez luknjice ponavadi vrezan še ta ali oni simbol, ki ga je izrezovalec včasih olepšal z okraski v zarezo-valni tehniki. V bistvu so velikoplaninska torila preprosti leseni kalupi ali modli in obenem cedila, v katerih pastir odceja in oblikuje sir. Pred drugo vojno so jih dolbli na roko in stružili na stružnico večinoma v parih, torila z višjim obodom pa so bila namenjena za posamično rabo. To pastirsko posodje so uporabljali pri sirjenju odkar pomnijo pa tja do konca paše jeseni 1944 v vseh 62 pastirskih bajtah, kolikor jih je tedaj stalo na Velikem stanu.4 Enako so oblikovali in odcejali sir na Mali in Gojški planini ter na sosednjih planinah v Kisovcu, na Marjaninih njivah, Konjščici in v Dolu. V takšnih torilih so oblikovali sir tudi v bližnji soseščini Velike planine, na Kriški planini in Jezercih ter drugod na krvavškem območju. Tako so sirili tudi v solčavskih, lučkih in drugih, danes že opuščenih kravjih planinah v Grintovcih. Vendar pa uporabljajo v štajerskih planinah ter na kmetijah Podvolovljeka in Gornje savinjske doline v splošnem večja ovalna ali okrogla torila, sestavljena 1 Mišljeni so vsi pašniki na Veliki, Mali in Gojški ter sosednjih planinah. 1 Domačini v pašnih mesecih na planini pwanujejo. ■ Slrovnak je lonec za sirjenje, nekoč lončen, sedaj iz emajlirane pločevine. 1 Velki stan pravijo domačini pastirskemu selišču na Veliki planini; Mali, Gojški in Stovniški stan pa seliščem na Mali, Gojški in na Dovjl ravni. Torila z Velike, Male in Gojške planine ter Dovje ravni. Vsa so izdelali in uporabljali pri sirjenju na planini še pred drugo svetovno vojno. Foto: J. Kališnik. iz dožic, spetih z dvema obročema, ki imajo dno prav tako prevrtano s 5, 7 ali 9 luknjicami, včasih pa čeznje vrezan še križ ali rozeto. Odcejanje in oblikovanje sira v lesenih torilih ni doma le v naših gorah, poznajo ga tudi drugod v Alpah, lesena in lončena torila uporabljajo na nekaterih sredozemskih območjih, torila rabijo pri sirjenju tudi laponski pastirji in rejci severnih jelenov. Torilo iz dožic, spetih z železnima obročema, izdelano Zakalom nad Bistričico. Uporablja ga pri sirjenju Stane Grilc-Škof na Veliki planini. Foto: V. Kopač. Po drugi svetovni vojni so začeli Velikoplaninci zbijati iz deščic škatlasta torila z nekoliko navzven nagnjenim obodom. Dva primerka škatlastih toril povojnega tipa, ki ju uporablja pri sirjenju Peter Grilc-Havtež na Veliki Planini. Foto: v. Kopač. Velikoplaninska torila z vrezanimi simboli in okraski: 1 Par izstruženih toril iz javorja, šir. 25 cm, viš. 8 cm. Iz zbirke osnovne šole v Stranjah. 2 Izstruženo torilo lz bresta, šir. 19 cm, viš. 9 cm. Z Velike planine. 3 Par izstruženih toril iz javorja, šir. 20 cm, viš. 7,5 cm. Iz Bosove bajte na Veliki planini. 4 Ročno izrezano torilo Iz javorja, šir. 16 cm, viš. 7,5 cm. Iz Hbanove bajte na Veliki planini. Ožgano torilo je ostalo na pogorišču Hbanove bajte po požigu Velike planine januarja 1945. 5 Izstruženo in delno ročno izrezano torilo lz hruške, šir. 17 cm, viš. 5 cm. Iz Kregarjeve bajte na Dovjl ravni. 6 Par izstruženih toril Iz topola, šir. 17 cm, viš. 6,5 cm. Iz Jankove bajte na Dovjl ravni. 7 Ročno izrezano torilo iz javorja, šir. 22 cm, viš. 8 cm. Z Velike planine. Iz zbirke akad. kiparja in slikarja Aladina Lanca v Kamniku. 8 Izstruženo torilo iz bresta, šir. 19 cm, viš. 9 cm, Z Velike planine. 9 Izstruženo torilo iz črnega gabra, šir. f9 cm, viš. 9 cm. Iz Mežnarjeve bajte na Gojški planini. 10 Ročno izrezano torilo lz hruške, šir. 18 cm, viš. 10 cm. Z Velike planine. Iz zbirke akad. kiparja ln slikarja Aladina Lanca v Kamniku. 11 in 12 Par izstruženih toril iz javorja, obe šir. 28 cm, viš. 7 cm. Iz Rošove bajte na Veliki planini. Torili sta bili zakopani, zato ob požigu planine nista zgoreli. 13 Ročno izrezano torilo iz javorja, šir. 18 cm, viš. 9 cm. Iz Kregarjeve bajte na Dovjl ravni. Risal: V. Kopač. tS V. 9 10 5 O 10 20cm l~T r i T~tnrf-r, I I I I 1 / d C 74 Po materialu, iz katerega so izdelana ter po obliki, meri in rabi so veliko-planinska torila zelo blizu onim iz širšega alpskega in evropskega prostora. Od slednjih se ločijo predvsem po okrasju na dnu. Izdelovalci toril s prisojne strani Grintovcev so se pri izbiri lesa, tehnični obdelavi in oblikovanju tega posodja zgledovali po podedovanem izročilu, kar je razvidno tudi iz motivike likov, vrezanih v njihovo dno. Dolbli in rezali so torila iz javorja, hruške, topola, bresta in črnega gabra. Izdelovali so jih takole. Spodnji del goli ali rklja (Hom) so odžagali in razcepili na križ v špevte. Za torila so odbrali tiste z najlepšo rastjo in jim odklali notranji del ob strženu (tele), da kasneje ne bi razganjalo lesa. Iz njih so nažagali primerne klade, jih za silo obtesali in na grobo izdolbli s teslom, dletom ali ozko tesarsko sekiro. Napol dodelana torila so skrbni izdelovalci še prekuhali v svinjskem kotlu. Takšno, iz prekuhanega lesa izrezano torilo ni počilo, tudi če so ga vsak dan v planini namočili s sirotko in nato presušili na polici. Tista iz neprekuhanega lesa pa so zagotovo pri daljši rabi prej ko slej počila. Prekuhano klado je izrezovalec na zunaj obrezal z nožem, znotraj pa do kraja izdolbel z dletom in strugom, nakar je dodelano torilo zgladil še s stekleno črepinjo. Skozi plosko dno je nato izvrtal še 5, 7 ali 9 luknjic. Torilo-cedilo je bilo izdelano. Ko je čeznje vrezal še rozeto, križ ali kak drug udomačen simbol, pa je torilo dobilo še funkcijo okrašenega kalupa. V zadnjih desetletjih pred drugo svetovno vojno so začeli uporabljati že lesena stružena torila5 enakih oblik in mer kot staro, na roko izrezano posodje. Le zunanje lice struženega torila se z vrezanimi žlebiči in pravilno oblino očitno loči od ročno izdelanega. Najlepši ohranjeni primerki tega pastirskega posodja pri nas so torila z Velike planine. Pod nazivom Velika planina mislimo na planinsko ravan s pastirskimi selišči na Veliki, Mali, Gojški in sosednjih planinah. Primerki toril, ki jih tu obravnavam, so zbrani v zadnjih letih. Nekateri so iz zasebnih zbirk, nekaj jih je bilo že zavrženih, posamezna pa so še v rabi. Etnografski muzej v Ljubljani žal ne premore nobenega primerka, kamniški muzej pa hrani le eno škatlasto torilo, ki ga je po vojni iz deščic zbil Preskarjev Andrej iz Bistričice. Nemci so v januarju 1945 požgali pastirska selišča na Veliki, Mali in Gojški planini. Tedaj je zgorelo čez sto pastirskih bajt s planinskim domom in kapelo vred. Vneli se nista le dve na Mali planini, ker sta bili do vrha zameteni s snegom. Z bajtami in pastirsko opremo so zgorela tudi vsa torila. Ostalo je le tisto, kar je bilo že v dolini in kar so pastirji jeseni 1944 v koših odnesli domov ali pa iz podedovane previdnosti zakopali v planini. Čeprav se je do danes ohranilo le za dober ducat tega lesenega posodja, nam ta ostanek vendarle odstira poučen pogled na to vrsto pastirskega rezbarstva v Grintovcih. Zbranih je 13 toril z različno motiviko, vrezano v njihova dna. Ker so na teh primerkih tudi nekateri simboli, ki se odmikajo od ustaljenih geometričnih shem v delitvi ploskega dna pri večini teh toril, lahko domnevamo, da so rezbarji vrezali v tista torila, ki nam niso več dosegljiva, tudi druge simbole, like in ornamente. Na teh 13 primerkih tudi ni figuralnih in rastlinskih motivov, pa tudi ne baročnega okrasja, čeprav velja prav s Torila so stružili na stružnici v glavnem Piksel lz Godiča, Clri iz Lanlša in Havtež iz Sidraža. Prve podatke o vellkoplaninskih torilih je objavil etnolog dr. Anton Cevc v svoji knjigi Velika planina, pastirsko življenje, delo in izročilo, Ljubljana 1972. V dno toril so vrezani stari simboli in okraski. Foto: J. Kališnik. Torila v parih. Foto: J. Kališnik. nasprotno za ornamentalne kompozicije na pisavah.11 Pri tem pa moramo seveda upoštevati, da je ohranjenih v muzejih in zasebnih zbirkah okoli 120 pisav, toril pa skoraj desetkrat manj. Večina toril ima dno prevrtano s 5 luknjicami, čeznje je najpogosteje vrezan enakokraki križ v krogu, ena luknjica je izvrtana sredi dna, druge štiri pa na konceh krakov. Najbogateje okrašeno torilo je z Dovje ravni, ki ima v dno vrezan križ v krogu, razpet čez 5 luknjic, segmentna polnila obrobljajo žlebiči in zobci, vrezani v zarezovalni tehniki. Pri drugih torilih je v dnu 5 do 7 luknjic, čeznje • Pisawe so leseni pečatniki z vrezanimi simboli in ornamenti. Vtiskujejo jih v obod še svežih tmičev — velikoplaninskih čebulastih sirčkov, močno osoljenih in prekajenih v bukovem dimu nad ognjiščem. je vrezan enakokraki križ, malteški križ, rozeta, krog in dvojni krog, simbol IHS, vmes pa so še srce, križci, žlebiči, kar obdaja včasih še nazobčana obroba. Pri natančnem ogledu vrezanih likov ugotovimo, da šesterolistna rozeta z globoko zarezanimi suličastimi listi, pa krogi, polnila, križci, zobci, srce in simbol IHS ne olajšujejo odcejanja skozi luknjice v torilu, temveč ga zadržujejo. Zato sklepamo, da rezbarji niso vrezovali simbolov in okraskov v dno zaradi izboljšanja funkcije cedila, temveč so jih zarezali v les kot negativne matrice za odtis črtnega reliefa na siru. Torilo je po svoji namembnosti namreč cedilo in kalup. Za rezbarja so bili vrezani liki le okraski na kalupu, pomena nekaterih prastarih simbolov že ni več poznal. Sir je bil že od davnine zelo pomemben v ljudski prehrani, njegov pomen je začel upadati po 16. stoletju, ko se je bolj uveljavila mast. Do druge polovice 19. stoletja so večinoma sirili na stari, že v prazgodovini znani način. Tako sirijo danes še na Veliki planini in soseščini. Ravnajo takole. Posneto kislo mleko zagrevajo v sirovniku dokler se ne sesiri. Sesirek poberejo iz sirotke in nadevajo v torila, ki jih postavijo na lesco ali lojtrco, položeno čez škaf, da se sir odcedi. Naslednji dan po dve torili (par) z odcejenim sirom poveznejo vkup, da se vsebina sprime v zajetno grudo. To čez dan s toriloma vred še nekajkrat obrnejo, da se izcedi vsa sirotka. Ko v škaf več ne kane, iztresejo bikonično grudo sira na razgrnjene liste šisernika in postavijo na polico. Torila so dolbli in izrezovali v pozni jeseni, ko je bilo poljsko delo na kmetiji že opravljeno, zimsko spravilo lesa pa se še ni začelo. Le redkokateri par toril je bil izrezan med pašo na planini. Med liki, ki so jih pogosto vrezovali v torila, so nekateri, ki pričajo, da so se v pastirskem likovnem izročilu ohranili mnogi prastari simboli iz zgodnjih obdobij človekove zgodovine, nekateri še iz prazgodovine. Mnogim se je pomen v času in prostoru že zabrisal, njihov lik pa se je ohranil v današnji čas le še kot dekorativni element. Med te sodijo enakokraki križ, sončno kolo in šesterolistna rozeta. Ce bo uspelo dodati k pičlemu številu ohranjenih toril še nekaj novih primerkov z vrezanimi liki, ki jih še nismo registrirali, bomo našo vednost o pomenu tega posodja pastirjev z Velike planine še razširili in dopolnili. UDK 398.221( = 863) IZROČILO O BELI ALI VELIKI KACl V ŠKOFJELOŠKEM POGORJU Janez Dolenc Gradivo objavljam po vrsti, kakor so mi ga v letih 1946—1948 povedali naslednji domačini: (1) Vinko Ažbe-Gribovškov, Zapreval; (2) Temincova mati, Mlaka; (3) Anton Dolenc-Tavčar, Četena ravan; (4) Zehcula, dninarica z Malenškega vrha; (5) Jožef Kokalj-Jeljarjev, Mlaka; (6) Frančiška Ažbe-Gribovšca, Zapreval; (7) Peter Potočnik-Zaklančar, Javorje; (8) Alojzija Dolenc-Tavčarjeva, Četena ravan; (9) Valentin Rupar-Tinač, Zetina. Rajni Šemonca, ki je kot samec živel v Gribovškovi grapi, mi je povedal tole: Enkrat je bila v Mladem vrhu strašanska zakleta kača. Debela je bila kot hlod, pa govorila je. Tod okoli po vaseh je pobirala mlado živino, da jo je žrla. Vse ovce in teleta so šle pred njo (vse je požrla), le večje živine ni mogla odvleči. Ko so ljudje videli, da bodo prišli ob živino, so se spravili vkup pa naredili na Mladem vrhu strašansko grmado. Potlej so zakurili grmado, eden pa je z veliko sekiro stopil h grmadi in poklical kačo: »Zdej pa le prid, da se ma zmenil!« Takrat se pa kača oglasi: »Ti uš mene konču? Jest pounem to trikat prud, trikat niva, trikat gmajna!« Takrat se je pa pognala mimo njega, pa ga je samo z repom toliko oplazila, da je kar sfrčal na grmado v ogenj. Valila se je z Mladega vrha proti Luši in še naprej v Hrastnik. Za njo se je sledilo, kot bi bil kdo sila debel hlod vlekel. Potem je pa po Hrastniku šarila naprej. (1) Enkrat je bila v Mladem vrhu kača kot žrd pri senenem vozu. Kradla je ljudem ovce pa prašiče. Potem so pripravili na Polešici tri grmade. Bilo je pa tako: Če bo prišla kača skozi vse tri grmade, bo pokončala tistega, ki je to pripravil. — Kača pridere h grmadam pa pravi: »Ti, smarkuc, boš mene unečovu, ke sn bla že pred Kristusum rojstvam!« Pa se zapodi v prvo grmado. Skozi prvo je prišla, skozi drugo tudi; v tretji je šele ostala in zgorela. (2) V Ostrem vrhu je bilo včasih veliko 1 i e z a r č n e (lezerčine, kar leze). Potem je pa nekdo naredil veliko grmado in tako zacompral, da je vsa lezerčina letela v ogenj. Dejal pa je: »Sam če ta vlike ne bo!« Ko je to izgovoril, je že zažvižgala in lomastila dol po grmovju. Oni je še dejal ljudem: »Zdaj pa molite zame!« (3) V Volaški grapi pod Blegošem so pri Podnartovcu imeli mlin. Enkrat se je mlinarju zazdelo, da nekaj kolesje zadržuje. Leti gledat, pa vidi, da se stra-ž»nska bela kača mota okoli kolesa pod žlebom. Prinesla jo je gotovo voda iz Črne mlake. Mlinar se je grozno prestrašil pa je kar zbežal. K sreči se je bila kača sama odmotala in zbežala naprej. (9) Na Goveji ravni so enkrat postavili velik steber, okoli in okoli so pa drva nanosili. Nekdo pa je zlezel na steber in piskal, drva so pa zažgali. Potlej so pa od vseh strani drle kače v ogenj. Naenkrat se pa prekolje še Jaškova skala visoko v Mladem vrhu pa udari ven ta velika kača. Ko je drla proti Goveji ravni, so se kar smreke gugale. Rinila je v ogenj in. zgorela. Od takrat je Jaškova skala, imenovana tudi Jazbecova, ravno čez pol preklana tako, da se skozi razpoko lahko zmuzne človek. In take debeline naj bi bila tudi kača. (3) V Triglavu je bil en rezenter (dezerter). Gori je pa bila tudi velika bela kača, ki jo je potem ta dezerter ubil. Potlej so ga oprostili in še veliko denarja je dobil. (5) Pravili so, da je tista ta velika kača vse požgala, koder je šla; še zemljo je osmodila. (6) Ko sem služila v Čabračah pri Nacku, so kosci pripovedovali, kaj so videli, ko so kosili v senožeti pri Slajkarju. Videli so strašansko veliko belo kačo — kot eno žrd —, ki se je vlekla od robov pri Urajnšku preko senožeti proti Osojniku in Toplicam. Eden od koscev je pravil, da so drugi v strahu zbežali, on je pa kukal skrit v grmu in videl, da ima kača na glavi veliko krono. Za njo se je poznalo vse požgano. To je bila gotovo ena ta višjih pri kačah v blegoških robeh. (4) Ta belo kačo so gori v planinah skončali, ker se je stegovala iz neke luknje in žrla drobnico. Potem je nekdo prišel in jo spravil iz luknje. Šla je skozi tri grmade: prvo je vso razmetala, skozi drugo je še prišla, v tretji je pa ostala. (7) Berač K i 11 u c (Kitljevec, zaradi velike kile je nosil kiklo) je pravil od kače, ki je prišla z gore. Postavili so visok mlaj pa nekdo je zlezel gor. Zraven so napravili veliko grmado. Ko je kača šla skozi grmovje, je kar smreke lomila pa z repom je podrla grmado pa mlaj. (8) Enkrat je prišel v Poljane človek, ki je znal privabiti kače na grmado in jih uničiti. S seboj je imel posebno šipo in je skoznjo pogledal proti Blegošu. Ker se je orosila, je to pomenilo, da je v Blegošu bela kača. Potlej se ni upal napraviti grmade za preganjanje kač. (9) UDK 398.3(439.111=863) NÄRODNA VERA I NAVADE V VfiSI Alojz Dravec Rokopis »Narodna vera i navade v vesi« je napisal 1913 kmet Alojz Dravec, rojen 29. IX. 1886 v Slovenski vesi v Porabju kot peti otrok med sedmerimi. Kot izseljenec v ZDA se je poročil z dekletom iz Budinec v Prekmurju. Vrnil se je in se naselil v Trošču (madž. Zsida) pri Monoštru, kjer še živita dve njegovi hčeri, sin pa je umrl med zadnjo vojsko. Alojz Dravec je umrl 28. VIII. 1915 v Lepniku na Moravskem kot ranjen vojak. Njegov rokopis, ki sta ga prepisala profesorja Karel Krajcar iz Števanovec in Irena Pavlič iz Slovenske vesi, ki nam ga je tudi posredovala, dokazuje naravno nadarjenega, spretno in živo pripovedujočega, pa tudi v tedanji prekmurski narečni publicistiki šolanega kmeta. Saj je dopisoval v Novine. Zato naj jezikoslovci previdno uporabljajo njegovo besedilo, ker vsebuje poleg resničnih porabskih besednih in oblikovnih ter glasovnih značilnosti tudi besede in oblike, ki se jih je Dravec navadil iz branja. Zal ne vemo, ali je nameraval svoj spis kje objaviti — zelo verjetno v Kalendarju srca Jezušovega, kjer so ga vzpodbudili podobni spisi Števana K ü h a r j a — in ali ga je celo kam poslal. Kljub včasih poučnemu, moralizirajočemu značaju pa prinaša toliko dragocenega gradiva o letnih in življenjskih šegah Slovencev v Porabju, da ga z veseljem objavljamo. Neum-ljive besede smo razložili. — Prim. Novine 1915, št. 37 — Marijin list. 1915, 273—280. Vilko Novak Narodna vera i navade iz vekšega stoji z šatringe,1 z comprnije ali z čelerije;2 štero istina je preveč žalostno, da lüdstvo te grozne grehe tak rado naslediije, šterim grehom sveta mati cerkev s celo močjov proti stoji. I. Na den svčtoga Andraša. Se dekle postijo za može: celi den nika ne jejo, večer se mujejo in ne zbrišejo nego tak mokre i na teške spät lčžejo. Prej: Ka de se zdaj njim senjalo, što bode njihov ženin. On prej ono deklo brisat pride. Jeli je pa to ne jälnost? ... Nišče ne. Nego je preveč grešno. Ob prvim je greh srččo naprej zvedävati. Ob drügim je greh, sebč zamänsko trapiti. Ob tretjim smrten greh zatoga volo är je to delo čelersko. Pa takše deklč, ki tdkše dela probajo, rävno vsikdär näjbole hüdo obhodijo. Pa zaka? Legčnjova’ to mislijo od njčh, ka so čelerice, i se jih bojijo. Pa prav mäjo. Komi trbe čelerico? II. Na den svetoga Mikloša. Miklošje hodijo v berjöla4 obprävleni z lancom5 i zvoncom. Na tč den pojbovje® žene iščejo i štero deklo vu misli, pameti i srci majo onoj dajo tri jaboke. Rekoč: Naj se na zlat obrnč naj žitek. Ci se deklej dopädne, te vzeme jaboke i prosi zäkonski zaročni prstanek, či pa ne, tč jaboke ne vzame. To zato ne grehšno, to je pa smešno. III. Na den sveta Lucija. Hižne vertinje7 preveč grehšijo näjmre s kokošami. Ništera vertinja celo noč pred Lucijov v künji na penjej8 sedi. Ništera pa ešče kokodšča. Ništera pa na lücki drvotim ide skälje® kradnit i idoča tä pa nazaj za srečo Boga moli... Kda že vkrädne i domo prinese, tč je doma na sedelo10 sipla i se vtipa ka do njej zdaj njčne kokoši lücke jäjca tüdi nesle. Ali je pa to ne greh? Ka pravi Bog vu sedmoj zapovedi? Ne kradni... Bližnjega okradnoti i njemi kvär želeti je smrten greh. Moški na Lucij ovo tüdi zamansko norijo mäjo, s šterov zaistino greh nasle-dtijejo. Na lucijovo se začnejo stolec rčditi i ga redijo do svetoga dneva. Na sveto noč ga pa v cerkev k meši nesejo i na njem stojijo, vu nadra si pa rastov list denejo. Pa te prej: Koga do vidli, so čalerje tisto. Pa je to ne smeh? Pa mešnike pa dvornike vidi pa so te tisto tüdi čelerje? Oh, velika moška blodnost. Na Lucijovo, če ženska prva pride k hrame, je ne püstijo v hižo ali jo pa ošpotajo, cemelünjek11 na njo lUčijo. Na Lucijovo pa od hiže do hiže deca, nego samo pojbičje,12 po Lucijovom hodijo. Kda k hrami pridejo näjprve idejo na drvotin13 i puno naroče drv naberejo i drve v künjo nesejo. Tam pokleknejo i molijo: Oča naš..., Zdrava Marija ... potom kokodačejo i želejo vertinjam sržčo, dosta jäjec... Vertinja pa drva vküp polovi i na peč položi ar na sveti post bode kuhala pri njih. Pojbičom pa lcrajcara črne v steno ščoje'4 i bela napravi pa njim te dä. To či mo sodili tüdi krivico näjdemo. IV. Na sveti post. Na ete den se vsi postijo do poldneva na teške ostanejo, samo ka se komi včakajo 11 vöre. Te je obed, pod obed vužgejo rastovo listje i drobno brojco15 s tem obed okadijo. To v to znamenja činijo naj odhaja hüdi od hrama ar pride Zveličar. Obed stoji iz tröje hräne pa coj pšeničen krüh. Prva rana graj,1® z toga vžrtinja vzeme 4 zrna i v säki kot edno zrno lUči s rečjov: naj nam v prišestnom leti na vse kraje blagoslov notri ide i naj nam v prišestnom leti na vse kraje hüdo, küge, betege i nesreče vkraj drži. Drüga räna kaša, z toga vertinja vrže v eden tanjerec17 i edno dete pod stol posädi i tam more siromaček jesti. To pa zätou delajo naj v prišestnom leti pod rastlino červje nemajo moči i ber18 naj ne bode travnat. Tretja räna sühi säd: kloce,19 gruške ali slive. S tem se zdaj najejo kak turbe. Hvälodävanje zmolijo i potom idejo vün v ograde drejve trosit z rečjov: Tak puna boj kak sam jaz puni. To je tüdi prav! Na on den šteri den se ne smemo do sitosti najesti ešče vünej kričimo, da smo puni. Včrtinje celi dčn küjejo i pečejo pri tisti drväh, štera so na Lucijovo pobičje prinesli. Moški že rano pred suncom morejo na drvotina, drva sekati. Či nčščejo, te se ženske z njimi kregajo. Z toga vidimo, da ženske raj majo šatringo. Na svčti post prej more vse doma biti ka mäjo kaj vünej pri lučki hižah. To je prav! Na to jaz tüdi dam sloboščino i vutom. Ki se obrčča i vse ščč doma meti ka je njegovo, naj se na to tüdi obrčča, ka povrne ka je ne njegovo. Na priliko: Odpüsti näm dugč naše, nego samo tak kak mi odpuščemo onim, ki so nam dužni. Zdaj te či si komi kaj dužen, nazaj ddj. Vidiš, ka dug ne sme biti. Zaka ne? Zato, ka nas svetoga posta šatringa vči. Na sveti post ti edno celo noč pobožno gori ostänejo do pol noči, štčjo pobožne knige i božične pesmi popevajo, s tčm čakajo polnočno mešo k šteroj pobožno i čedno idejo brezi šatringe, ar vejo ka se tam zveličanje godi. Ti edni pa li z grehom, bar je poglednimo, či ne? Moški, navadno v krčmah čdkajo polnočno mešo i da v krčmej ne more sedati brez pila, se namočijo, ka tak vö vidijo kak mücga, vonjajo kak gnojšnica i stem idejo vu Božo hižo. Tej moški tam vu cerkvi zamenüjejo tistoga jünca pa somara, ka sta v betlehemskoj štalici privčzaniva bilä. Vidite to moški, kda pijen v cerkev ideš, bi ti bolše bilo, če bi v štalo ležat šo, är si te jünec ali pa somär. To je žalosten predkčp. Ti edni si pa možnje nasiplajo i tak dosta pejnez k meši nesejo rekoč: Ka do celo leto meli pejneza. Dekle pa domä globonce28 küjejo. Pa kak? Vu vsäki globonec eden paperec zasüknejo na šterih peperecah je vse fele21 moške imčna podpisana. Kda je notri sipla i šteri naj prve gori prileti, onoga zgräbi, vö raztrgna i pogledna, ka je v njem. Či Peter, te de onomi Peter imč, či pa Pavel, te de pa Pavel, što njo vzeme. Tak jälne so dekle, ešče so pripravna za svčto noč Celerüvati samo naj zvejo, što bode njihov ženin, nego Bog me, Bog me s tem veliki greh nasledüjejo, šterih greh bi se vu spovedälnici näjprve mogo vadlüvati. Ti edni pa vodo zajimajo, ka do prej tč dosta mästi meli. Ti edni pa položijo svojim kravam brnico, to je: bčrova slama. To pa zato dčlajo, da prej onim kravam čelerica nedo mogla škoditi i tak dale grehšna navada. Da prej čelerov več neiga.22 Ve so pa to vse čelerje, čelerica, ki tčkšne dela i šatri.23 V. Pred dnčvom drovne decč. Deca hodijo od hiše do hiše s krpččom.24 Človeka malo skrpačivajo i me dobro volo želejo pa zdrävje. Človik njim pa tč more krajca-ra dati, är pešlivci25 so ččdni, rčnč nedo vkraj od hrame dokeč ne dobijo. Ja, to je njihov dčn, toga njim ne moremo zabräniti. Ve zato nika grehšnoga ne činijo. Deklem želejo možč, pojbom pa ženč. To pa tak lepo, är se tak vsi radi ženijo. VI. Na dčn novoga lčta stäri lumpi hodijo pa novo leta, žč veččr se primejo popčvati: »Na novo leto veselimo se mlädoga Kräla-«. Pa je v dosta mejstah namčžejo brezi sala, är28 njim mesto mčla pepeo siplajo. Na dčn treh Krälov se rävno tak godi. VII. Fašenek. Norcov den. Ešče säm vräg je lagvo27 obhodo na ete den. Näjmre tak bom prepovedo, kak so stäri Banjäri Gospod prepovedali:28 V Pekle se je vräg rejšo i se je vö šeto vu väraäe i vesnice, kde smo ravno držali norcov den, to je fašenek. Vräg je pa vido te norce v nori kep20 oprävlena pa je mislo, ka so ešče to hüjsi vražje, on se pa na pobeg vzeme i tak tira, leti, ka se je podmeto,30 spadno i prävo nogo vtrgno. Za toga volo zdaj prävijo, ka je v pekli šantavi31 vräg näjhüjSi. Oni norci pa naj si z toga peldo32 vzemejo, täkSi so te, ka se je od njih ešče vräg prestrašo. Či so pa vrägi na škodo bili, kaj bi se pa te ne lüdstvo bojalo od njih, od tej peklenski strašil. Na fašenek stäre babe za len plčšejo. Vertinje fänke33 pečejo. Dekle žliivlejo,34 ka je fašenek na Solo35 hodišo. Pojbovje se začnejo graj preberati. Na fašenek so celi dšn, celo noč peklenske vräta odpreta. Na slednje so te že vražje sami čamerni36 na lüdstvo, zaka se vsi v pekeo vlečejo. Eden vräg je pravo: Vej pa ne idite tak nasilo, ve zime mine pa de väm vünej tüdi toplo. Žalostno! Na fašenek ti edni mak sejejo. Prej: Te nede červivi. Ti edni pa k semeni kukorco37 liiškijo. Prej: Kukorco te nado38 vrana jela. Kukorične tučke39 pa na drevje spovesijo prej: de te drevje puno. Kde te vidli na fašenek kukorične tučke viseti, tam so čelerje. Edna dekla je na fašenek plesala, hihaj popčvala i kričala: V edno leta je samo ednok fašenek, zdaj me trbej hasek vzeti. Celo noč je plesala, na pepeonico v zorjaj je vse mokra s plesišča šla vu ränom mrzlom vremeni, se je prehladila i za peti den vmrla. Jeli ka je hasek vzela iz fašenka? Pa keliko jih, ešče po grozovitneših potäh hodi na ete den. VIII. Na den prvoga äpril mesaca. Se za norca mäjo. S pošilenjom eden drügomi šče poštenje vzeti. Pa na njč se jemlejo. IX. Na d6n svetoga Jiirina. Zelena vejke i vse fele cveteče dugovänja40 naberejo i vu vsäko okno, na vsäke dvere i okinjek vteknejo, pär večic, ešče na gnoj postavijo edno velko brezo. To zäto činijo, ka njim prej nišče nede mogo škoditi s šatringami i s čeleriijov cčlo Išto. Ti edni pa to zato držijo, ka prej s tem hüdomi pot zaprejo. X. Na risälsko11 nedelo. Pastirje m ar o42 na pašo ženčjo vsi rano. Šteri je pa med njimi näjkesneSi, onomi na šinjek43 eden velki pen zvežejo i ga celi den zmžsta ne püstijo, celo lčto ga pa oSpotävajo i za manjaka conajo.44 XL Na den prvoga majuša, to je prvi risalšček.45 Se pa v rosej muvlejo.10 Prej do te lepi. To je dobro vrästvo za grde, samo to je falinga,47 ka to vrästvo tii ne hasni. XII. Na den vseh svecov. Si vsi prizadevajo, naj kem bole morejo okinčiti svoje grobe, to pa navejo, ka njim dužnost i zak to delajo. XIII. Vsäki petek nika šatrijo. Nego to je falinga, da ne vem ka? Nika ne škodi, vse te bole vedli, da sem jaz ne čeler. Či pa jaz etakše vred postävlen i pišem, te pa vse bole lehko vejta, ka sam eden velki špotlivec, ar se splo rad špotem iz čelerskoga, iz šatrinskoga i compranjäkäskoga lüdstva. Vse bole iz njihovoga dela. Vejte, tej so vam takši, v petek vam za Gospodnoga Boga nede ob prvim märo prego: nede na njivo šo začinjat kakše delo; ešče v petak räj nede jo, kak bi krajcar vö dao. Na mladi petek pa v mesec glčdajo pa nika molijo. Ednok sam vido edno babo, ka je mesec molila i sam jo pito: Ka pa delate? Je pravila: Nihäj, nihäj, vidiš moje oči so te mladič zdaj ob prvim zaglednila, pa ga molim, naj cejli mesec lačna ne bom. Oh, vi ste te lekar48 čelerica, ali poganka, ka takše delate, se ne bojite živoga Boga! sem babici pravo, i dobro vö zosmejao. Či koga srečejo z präznov posodov, ga vse ta zamislijo.*10 Pa zaka? Prej njim srečo odnese. Pa či se käma opotijo, na priliko na kakšne tržtvo ali senje50 i če prve žensko srečejo, se nazaj povrnejo domo i nedejo z domi rekoč: Tak nede sreče, ka mi jo žč vräg tä neso. Pa ešče maček je vnogo krat nazaj povrne, či pred njimi pot napravi. Oh bedästvo, zaka si rčdiš zemänske trüde i misli, štere ti ešče dušno vest pečejo. Či mi neverješ, pitaj si spovednika. Pa naprej hodi po prävoj poti. XIV. Posebne navade se näjdejo pri Krsti tiidi. Nej čiida či je indašnja51 dekla popevala: »Vej pa či bom bäbka52 mejla, vej bom dobro župo jejla.« Krst se po krščdnskom zvrši, nego po krsti že ide navada. Boter pa botra i baba cehska53 so z detetom v cčrkev hodili, krstit so ga nosili. Mati v posteli leži, more ležati, ar je postelkinja.54 Oča, siromak se pa obrača, skrbi za vse s kem more botrom podvoriti. Pijejo, jejo, dočds pamet ne morijo. Potem začnejo nositi botre, žlšte i soside župo, žemle, vrtenjike,55 reteše,M kokoši, meso, vino, küjeno, sirovo, blägo, plätno i edno pa drügo ešče i peneze. Pa to vse, tä nošnja se zove Biitora.57 Botrova58 morejo ndjveč vöstäti. Ka smo vidli v biitora, to botrova največ vse morejo prinčsti. Z botrovä bütorä se dä cehskoj babici eden vrtenjek i dvema dedeka i dvčma babicam vsakšemi posebi vrtenjek, či so ešče vu Žitki, to je či so ešče ne mrli. Zviin toga ešče doma i tak mora ostäniti ober vseh biitoro, najvekša biitora. V bütora je notri Križmica. To je blägo: eden Židani vecelek59 ali občinski,00 či je pa pojeb,01 te je v križnici kakše plätno pa navadno 5 koron penez. Jeste žitek, dokeč se biitora ne pojejo, či on siromaček komi je nanošeno, ravno ne more ešče jesti. Biitora, to je ne dober žitek, to je ne dobra navada. To je näjlagovejSa02 i najbožnejša02 navada. Ob prvim: bütora so ne dar, je morejo nazaj slUžiti. Ob driigim: biitora tak vö posenejo05 pa dostakrat komi zvonjejo,64 ka si človik s njimi zdravje pokväri. Ob trčtjim: Pa za toga volo se nej dobra, ka po bütorah näjvec špota ide. Komi se ne vidi, koga dosta košta. Sto si jo nevej dobro znapečiti ali pa što nejma skem bi biitora dao. Vidite, t6 pa v špota ostane, to je pa ne lepo. Hodita vsi vküp i bütoram proti povemo, naj bütora doli pridejo, ar vidimo, da so etak i tak nika ne vredna. Botrov dužnost je ne bütora nositi, nego na krstno dete paško nositi,05 či se vrlo vči vu veri i či ve Boga moliti. Vnogokrat pa za to vse štoj00 takše krstitje da slUžiti, ka ga do 100 koron više košta. XV. Na gostüvanje sem tudi prišeo, či ste me gli ne pozvali! Vedo sem, ka se mi eti turbe najbole nadene. Gostüvanje se navadno slOži po zdavanji“7 ženinov. Ja prej: Samo je ednok gostüvanje. — Dnes je gostüvanje, zrän08 krstitje. — Gostüvanje pa krstitje z ednim. — Navesta na gostüvanji dugi slog lena skübe. — Veselmo se na gostüvanji, är smo ne na torbini.09 Ne vem skor kde začnem, či na konci ali v začetki, či odsgori ali odspodi ali pa na sredini. Na vse edno kde koli ve gostüvanje tüdi na veke ne trpi. Istina pravijo: Dugo smo čakali na gostüvanje, minolo je pa včasi. Začnem na krame.70 On dečko, ki se šče ženiti naprej nagledävla včasi 3—4 leta štera bi njemi bogše ženička bila. (Nevesta je menyasszony. Sneha pa menyecske.) Ona dekla štera šče moža meti, rävno tak dela i s čelov močjov na onoga cila, šteroga najbole v pameti ima. To se z edno rečjov zove lüblena ženitev, po šteroj pride blaženi žitek. Dosta je takši mladi ženinov, ka je po vsa sili drügi vküp zmažejo, to je pa tužna ženitev, vu šterom nega lüblenoga Žitka. To je najbole hüdo. Eti pa ona zamerkam, štera so najkosteša.71 To pa etak ide: Prej: Vašo čer samo te dopüstimo našemi sini či telko pa telko jezčrk dobi. — Vašo ččr ne dopü-stimo, ka je siromaška. — Či vi z vašo čerjo 50 raniški več date kak tisti, te jo dopüstimo. — I. t. dale do sto rejči vejo pogäjati. Steri starišje pa kaj prepo-morejo, oni pa gori štimajo svojo ččr. Ponüjejo njo, kak cigänj šantavoga konja. Na priliko: Našo vzemi, naša je bogata, naša mä več jezerk. — Mi z našov več damo. — Mi pa z našov ešče kravo ali kobilo dämo. — Naša je lepša, čednejša. — Naša pa bole vej delati i. t. d. Pa pri dečkaj dostakrat rävno tak ide. Vejta ka je pa to za ženitvi? To je v Büdini peško senje.72 Kde so dekle na odajo. Vidli smo žč, da so na takšem senji dekle menje vredne, kak cigänski šantavi konj. Na priliko: Cigan za konja šumo dobi. Oča i mati pa z deklov jezerke73 ponüjejo, pa jo dönok komaj odäjo. Naj bo kak koli, te že se nika vküp zmdžejo. Pride den, šteri se zove iz rok sčganja ali zaročenja. Pred tem dnevom večer mladoženec pride k nevestinoj hiži z dvema svedokoma, eden svedok svoje žldte, eden pa z njene žlate. Tam te stoji pogäjanje, ali bole bom pravo: peško senje. Dostakrät do svetle zorje. Či se pogodijo i küpijo slepoga konja, te je ädomää74 včasi na mesti; či se pa ne pogodijo, te či odločijo trmen ali razbijejo. Ci pogodba stoji, te valä, är svedoki svedočijo. Zdaj te trbej, poleg pravde, k popi idti. To se zove na gori pisanje (na pisalo). Zdaj pa more mladoženec z dvema svedokoma k nevesti idti; nese eden vrtanjek i eden glaž vina. Kda se notri postavijo v hižo, se poklonijo i na prej prosijo ono, ka so včera küpili. Mati kričijo čer: Magda, hodi naprej. Magda je nevesta, naprej pribeži iz drüge hiže ali iz kiinje pa krilo proti drži mladoženci, zdaj njej mladoženec sipla edno brgiško74» penez vse fele i si njedva roke podata pa z onoga vina dobro pijejo na svedočanstvo, ka pogodba zaistino vala. Potom za eden tjčden, kak sam se že spomino: Nevesta dugi slog lenä skübe. To je: Kda snehe podaräj75 hodijo. Zato pravijo »snehe«, ar nevesto edna sneha more od hiže do hiže voditi i prositi nevestej däre. Nevesta pa za dar dobi predivo, jajce i peneze. Nevesta te to snehao za starešico70 zove. Potem pomali pride den zdävanja. Pred tem dnevom kiijejo, pečejo. Vkiip nosijo: kokoši, šonke, jajce, mleko, vrtanjke i edno driigo vse, što šče pridti na gostiivanje, samo de te pozväni, či kaj prinese. Prve, kak v cerkev idejo, se cela svädba vküp sprävi v nevestinoj hiži i tam se dvori dober zajtrek, kda zajtrek pojejo, slobod jemlejo, stariše si kiišnejo, roke podäjo, starišje je pa blagoslovijo, njim srečno pot želejo, potom tiho i merno odidejo vu cerkev pred Boži oltar, kde se sklene novi zäkon hižni. Po zdävanji idejo v krčmo na merni obed, šteri stoji s pšeničnoga krtiha, s šonke i vcuj vino, brezi vse lärme77 i plesanja. To je ednok lepo i näjlepSa navada. Veččr pride banda,78 dostakrät čiroča79 ali ciganska, zdaj se začne dinom-dänom do 11—12 vöre v krčmej. Vsäki pleša: veliki — mäli, stäri — mlädi, na teške samo vino pijejo, potom se na gostüvanje sprevajajo z velkov remädijov.8* Pridejo oni vsi, šteri so bili pozväni od ednoga zväCa,81 ki so pa ne bili pozväni, sramotno domo odidejo. Gostiivanje se navadno začne z molitvov, dokonča z norijov. Jejo, pijejo vse, ka mäjo, dostakrät näjnavolnejSo räno:8E žujco, pa prtepeno župo vunječo.83 Plešejo, noro gučijo, vsi ščejo čednejši84 biti, ki so tam. Dostakrät se prigodi, ka küharicam pomije vkradnejo i s škafom na stol postävijo, pa se te tožijo, ka samo čiste pomije mäjo za räno. Vse fela šker85 vkiip nanosijo i v hižo postävijo, kde on, ki njim gostiivanje slUži, zaistino dosta čemerov80 more pojesti. Proti zränka87 nevesta där berč, z vsäkim posčbe pleša, plčsac pa njej na tanjer där liiči 1—5 koron. Kda je konec plesej, te starašica nevčstaj venec dol vzemei njej počijo88 gor postävi na glävo, to se v kmičnoj lcämri godi, kda so že gotova, vö pridejo s kämre i starešica pleša z nevestov. Te ples se že zove: Snehe plešejo, zdaj je se več nevčsta ne dekla, zdaj njej obprvim povejo »naša nova sneha, dobre vole plčša«. Kda je konec gostiivanji, te sa pa svädba, vsäki posebi, sosed domov spra-väjajo. Näjprve novo sneho k hrami pelejo. To se pa etak godi: Näjnaprej eden kokošinjek89 ide s belo brisačov opäSeni i črno kokoš nesö, po poti s kokošjov more plesati. Potom dvä na brezovom drogi neseta gibanco, etiva tüdi plčšata. Za njima ide c61a vojska, pijčne skščejo, kak vrane. Nova snčha pa na zliik*0 joča, ar je vesela, ka na novi dom njo zdaj z bandov sprevajajo. Na novom domi se dober zäjtrik dvori. Potom svatbo domov sprevodijo z gosliči, goste pa snene i trüdne odpüstijo. Te či je ešče edno noč gostüvanje, se znova pä vse tak godi či pa ne, te je pa zdaj konec gostiivanji. Štero ka smo vidli, smo brž na konec prišli. Novo snehao po tri dni ne püstijo vkraj od novoga doma, bojijo se, ka njim odide. Nova sneha, včasi näjräj kühaoko tudi včasi zandira.91 Prvi njej trbej meklao dati pa kda na meklej privon92 napravi, te kühaoko. XVI. Zdaj ravnoč sam bio z vami na gostüvanji, zdaj smo pa že na torbini. Pa zaka? — Nikäk93 je vmro! Ja vmreti, mrtvoga človeka verastüvati94 i pokapati je narave (naturälsko) i poleg pravde05 delo. Nego torbino služiti je edna božna navada. Edna naj božneša, šteroj celi svejt proti stoji Pa zaka? To je nej lepo, da onim, ki žalost majo, da so svojega drägoga, miloga zgübili, ešče njim pa velke trüde i skrb naprävlemo. Pa tam je ne zdravo jesti pri onoj hiži, kde je ešče puno mrtvečnoga zdüha. Pa te pä či je kaj ne poredi, te pa špot mä on, ki je v grob položen. Doli trbej spraviti te grde torbine, zato či je pa štoj v krčmej da sldžiti, te doste koštajo. Pa zaka so torbine, ve je to zamansko. Popi pa školniki trbej plačati sprevod.05^ Zvonäri pa jämari tüdi, ki pa mrtvaca nesejo, oni so pa tak žlata, oni to dobroto obslednjim leko zobstom včinijo, zato ka da njih ednok tüdi trbelo nesti, drügimi smo pa nika nej dužni. Bila je za inda99 edna baba, že preveč püklava, ona je mogla biti na vsäkoj torbini, či so jo nej pozvali, tč je špotala cejlo žldto, či je pa nišče ne mro, te je pa čemerna bila, zaka ne mirajo ka bi ona malo jela i pila. Neverno, če je kaj na pomoč bila mrtvaci ali ne. Edno pesmico je malo spopevala, kak kokot na gräjki07 i za ono se je dobro najela. Torbine, to so stdre poganske navade. Tak so pogänje svojim bogom torbine služili i vcuj plesali. Nej čUda či se pri nas tüdi dostakrät to zgodi, ka se na torbini zaločejo i te domo po poti plešejo. XVII. Prišeo sem na konec z mojim malim županstvom, hodo se do konca po grmovji i trnji, ne čUda, či sem si na poti vse gvant raztrgao. Dosta dela sem meo s čeleri, s čelericami, s comprnjaki i s starimi babami, ednok sem vu veselji tüdi bio z vami na gostüvanji; zdaj pa hop ne Žunta,98 čahik Šarga,08 hoho Cifra,98 domo bom väs gnao, är sam že narezo za edno meklao brezje, za štero dobim večer doma od včrta99 edno velko preveč velko repino pogačo. Pa z Bogom, nika mi ne zamerite, dnes je Martina den, več ne bom paster. Mislim, pride že sneg. Ešče ednok z Bogom! Opombe 1 Vraža. — 1 čarovnice. — 3 fantje. — 4 cunje, krpe. — 6 verigo. — • fantje. — 7 gospodinje. — 8 panju. — 8 trske. — 10 deska v kumiku, na kateri sedijo kokoši. — 11 zmes ilovice in vode za mazanje tal v hiši. — 18 fantiči. — 13 prostor za sekanje drv. — 14 drgne. — 18 brinje. — 18 fižol. — 17 krožniček. — 18 bar (prosu podobna žitarica). — 18 krhlji. — 10 cmoke. 11 vrste. — 33 ni. — 83 čara. — 84 korobačem. — 85 otroci. — 18 ker. — 87 slabo. — 18 pripovedovali. — 88 podobo. — 30 spodtaknil. — 31 šepavi. — 38 vzor. — 83 krofe. — 34 žalujejo. — 33 ime vasi. — 38 jezni. — 37 koruzo. — 38 ne bodo. — 38 storže. — 48 stvari. — 41 binkoštno. — 48 živino. — 43 vrat. — 44 za lenuha sramotijo. — 45 — majnik. — 48 umivajo. — 47 napaka, slabost. — 48 menda. — 48 ozmerjajo. — 60 sejem. — 81 nekdanja. — 68 otroka. — 83 cehovska (vaška) babica. — 84 porodnica. — 88 vrtanike — bel kruh okrogle oblike. — 88 povalnik, zavitek. — 87 tudi bütra — krstno darilo. — 88 botri. — 88 tudi facalčk — robec, ruta. — 88 navaden. — 81 deček (iz Bube). — 88 najslabša. — 83 posahnejo, se posušijo. — 64 zasmrdijo. — 88 paziti, skrbeti. — 88 kdo. — 87 poroki. — 88 jutri. — 88 sedmini. — 78 na kraju, začetku. — 71 najvažnejša. — 78 rek: v Budi pasji sejem. — 73 tisočake. — 74 likof (madž. aldomas). — 748 prgišče, pest. — 78 po darčh, darove prosit. — 78 nevesta imenuje snaho — poročeno žensko, ki jo spremlja — starešico. — 77 hrupa, krika. — 78 godba. — 78 navadna, z vseh vetrov sestavljena. — 88 z velikim hrupom. — 81 pozvačina, ki vabi na svatbo. — 88 najubožnejšo hrano. — 83 smrdečo prižganko. — 84 hočejo pametnejši. — 88 vsake vrste orodje. — 88 jeze. — 87 jutru. — 88 pocelj — čepico na temenu, znak poročenih. — 88 moški, nesoč kokoš. — 88 na kljub, nalašč. — 81 zavoljo pravopisa dvoumno: kuha oko — = včasih najraj pase oči, se ozira, tudi včasih se sladka. — 88 ko hitro pomete. —83 nekdo. — 84 bedeti, čuti ob mrliču. — 88 po pravici, pravično. — 888 pogreb. — 88 nekoč. — 87 ograji. — 88 imena krav in klici za poganjanje. — 88 gospodarja. RAZGLEDI CIRCUMSPECTUS UDK 912:39(4) ETNOLOŠKI ATLASI V EVROPI Vilko Novak Ker pripravljamo pri nas že več kot desetletje etnološki atlas Jugoslavije, ker dobivajo naše knjižnice razne tuje etnološke atlase, ki jih pogosto omenja tudi strokovna literatura, je potrebno, da se na kratko seznanimo z nameni te vrste dela in z razvojem ter stanjem etnološke kartografije v Evropi. To je potrebno tembolj, ker pri nas skoro nič niso pisali o tem: vidnejši je le B. Brataniča članek v Etnološkem pregledu 1, 1959. V isti reviji (1963) je avtor tega članka poročal o madžarski knjigi J. Barabäsa o kartografski metodi v etnologiji; drobna obvestila o delu za naš atlas pa so skrita v Biltenu EDJ in Glasu delovne skupnosti za EAJ. Površni poznavavci menijo, da ima etnološki atlas le ilustrativen namen in pomen, sodeč po karticah v strokovnih knjigah ali revijah, ki imajo zares dostikrat tak značaj. V resnici pa je dokaj drugače: karta in zbirka kart v atlasu je instrument znanstvenega dela, obenem pa tudi njegov rezultat. S kartografsko metodo in tehniko prikazujemo različno in značilno razvrstitev kulturnih pojavov (dejstev, sestavin, prvin) v prostoru. Ta tehnika omogoča pregledno razvrstitev velike množine dejstev, ki jih potrebuje etnologija, če želi raziskovati in prikazati izvir, selitev in razvrstitev kulturnih sestavin ter iz tega izvirajoče posledice: obstoj in življenje etničnih ali kulturnih skupin, razvoj vsaj dela ljudske kulture in njene značilnosti itn. Z atlasom, ki prikazuje kulturne sestavine več narodov (npr. atlas Evrope, ki je v pripravi), pa spoznavamo skupnosti in razlike med njimi, prehajanje teh sestavin od ljudstva do ljudstva itn. To je seve le na kratko označeni namen in pomen etnološkega atlasa. Omeniti bi bilo treba le še vrednost zanj nabranega gradiva, ki je — bodi objavljeno v komentarju ali shranjeno v arhivu — podlaga za vsakovrstne študije, ki dopolnjujejo karte in narobe. Kartografska metoda se je v etnologiji razvila iz prostornega gledanja na kulturo in njene oblike. Wilhelm Mannhardt je v delu Wald- und Feldkulte (I—II, 1875—1877) z naštevanjem variant v raznih deželah in upoštevanjem povezanosti med kulturo in prostorom vplival na njene začetke, čeprav sam kart še ni izdeloval. Friedrich Ratzel, sam tudi geograf, je kot nasprotnik Bastia-novih idej pokazal na odvisnost širjenja kulturnih prvin od zemljepisnih danosti (Völkerkunde I—III, 1885). Tako je pobudil t. i. difuzioniste, ki so njegove teze nadrobneje razvili. 2e 1876 pa je G. Wenker ustvaril temelje nemškega jezikovnega atlasa, ki so mu sledili prvi poskusi takega pri Francozih (J. Gillie-ron, E. Edmont 1902—1910) in Romunih (G. W e i g a n d , 1909). Finska zemljepisno-zgodovinska metoda v folkloristiki (K r o h n in A a r n e) je z ugotavljanjem prostorne razmeščenosti variant ljudskih pravljic in pesmi od 80. let dalje pospeševala potrebo po kartografskem fiksiranju svojih dognanj. — Posamezne karte pa so objavljali v svojih delih tudi arheologi in antropologi. Kulturnozgodovinska šola je od začetka 20. stol. pospeševala kartografsko prikazovanje širjenja kulturnih pojavov. — A. Meitzen pa je že v delu Das deutsche Haus in seinen volkstümlichen Formen (Berlin 1882) objavil karte in pozneje prikazoval z njimi tudi razširjenost oblik naselij in posameznih stavb. Vendar so vsi ti zemljevidi imeli bolj ilustrativen namen, zato so povečini brez dokazne vrednosti, saj so bili tudi majhni, zato nepregledni, malo krajev je na njih in prikazanih malo dejstev. Na začetku 20. stol. je v evropski regionalni etnologiji močno pospešil kartografsko delo Martin P e s s 1 e r. Najprej je prikazal razširjenost oblik saške kmečke hiše in poudaril, da je kultura tudi na manjših območjih raznovrstna in da je v pokrajinski razčlenjenosti njenih oblik moč spoznati pravilnost. V delu Plan einer grossen deutschen Ethno-Geographie (1907) je podal načrt velikega dela, ki naj bi s pomočjo kartografije prikazalo razmestitev posameznih kulturnih pojavov. Pessler je utemeljitelj kartografske metode, imenovane po njem in ki jo je utemeljeval s številnimi razpravami ter raziskavami (npr. Deutsche Volkstumsgeographie, 1931; Hofformen und ihre Verbreitung im deutschen Siedlungsraum, 1941). Tudi revija Wörter und Sachen, v katere uredništvu je bil Matija Murko, je v letih pred prvo vojsko objavljala spise, v katerih so s kartami prikazovali razširjenost posameznih pojavov, a pri tem je naravno bila v ospredju razširjenost nazivov. Vsi manjši poskusi pa vendarle niso pospešili nastanka sestavnega večjega kartografskega dela v etnologiji. Razmah znanstvenega dela je po prvi vojski prinesel tudi napredek v evropski etnologiji, v kateri je napredovala tudi kartografija. Njena metoda se zdaj vse bolj izpopolnjuje, saj na kartah označena tvarina ni le ilustracija, marveč prikazuje probleme, ki so izhodišče raziskav. Med te prve uspehe sodi tudi Viktorja Gera m b a spis Die geographische Verbreitung und Dichte der ostalpinen Rauchstuben (österr. Zeitschrift für Volkskunde 30, 1925), ki obravnava tudi naše ozemlje. — Vzpodbudni so bili tudi novi lingvistični atlasi (Deutscher Sprachatlas, Marburg 1926—1934), med katerimi so nekateri že kombinirali z jezikovnim gradivom tudi etnološko gradivo, čeprav brez sodelovanja etnologov. Med temi je najpomembnejši K. Jaberg, J. Jud, Sprach- und Sachatlas Italiens u. der Südschweiz (I—VIII, Halle, 1928—1940). Njegova poglavja so npr.: Družina in deli človeškega telesa, Rokodelstva in njih orodja, Živali, ribolov in lov, Hiša in gospodinjstvo itn. Na 1681 kartah so tudi mnoge podobe; njun sodelavec Paul Scheuermeier pa je vse zbrano besedno in slikovno tvarino iz ljudskega življenja v obravnavanih deželah objavil v edinstvenem delu: Bauernwerk in Italien, der italienischen und rätoromanischen Schweiz (I—II, Zürich—Bern, 1943, 1956). Poljaki Poljakom gre prvenstvo v začetku dela za atlas v večjem obsegu. Ni čudno, da je to zasluga tako vsestranskega, tisti čas gotovo najpomembnejšega njihovega etnologa, Kazimierza Moszynskega. On je s svojimi sodelavci pripravljal Atlas kultury ludowej w Polsce, 1928—1929 sestavil vprašalnice, po katerih so od 1930 zbirali gradivo v 134 krajih, sorazmerno razdeljenih po državi. Od 1934 do 1939 so izdali v treh zvezkih 30 kart, največ z območja ljudskega verovanja, tisk četrtega pa je uničila vojska. Po vojski so pričeli z delom za novi Polski Atlas Etnograficzny v okviru Polskega Towarzystwa Ludoznawczega, 1953 pa ga je prevzel Etnografski institut Poljske akademije znanosti. Tega leta so pričeli izdajati nove vprašalnice zanj in začeli z zbiranjem gradiva v 351 krajih in sicer — kot že za Moszynskega — strokovnjaki. Delo je vodil Jožef G a j e k v Wroclawu. Pričele so se tudi diskusije o njem v revijah. L. 1958 so objavili prvih 17 poskusnih kart in so doslej izdali 4 zvezke. • I ’ ■ *> «Sv.J. * 'v- : a|%jä ft .y x .» • i fr * % ‘v,*g * * <5 ETNOLOŠKI ATLAS JUGOSLAVIJE POKUSNE KARTE MJERILO 1-2000000 0 510 ?0 'S) 40 .71 «5 70 80 VO 100 Um E A /Vi ' /V * T..*XV. mM> ~ Afc 'TČ V* . - * >,**> ä “ S *.,v A * % 1 v* ** »\ 1:- A • V XV ** # *> 'H ** ' ' \>;», JSC & %. 1 %A T r »? ■w w> x •»j %« %, 5vtf. “7 n „ 5 . S . ^fV * w> ,8 ** Ž £ «» A A A .-v iv ,,**> xx : ’ T T T .7 T f 8 ,o" fr .* O; 1 « t: 'a x •f X X KARTA VI--GODIŠNJE VATRE DANI PALJENJA T » T ”*T T T ,♦ .* .t fr »•’ fr<» V4»: Y T "V* J *fx X T T T \x - t T xY X fx* *x T _ Y x «r* <> ° i' it * w "• «f „ 4 * * i i % x ▼ fr T V « 7 « ’f ’ 4 ’’I ;’V ’€ e <•» * S> V-V A- o »* .'JlA.S- t1 .' J' K »t V, «J!» ■v. % * t» j» TJ H. ♦ rt.? * • fri, ,rs > *■ a ? i* .t j , v * V .!• V 5$ 0 t \*x / • AVATRE J-roT ‘ n 2 o flö^Badnjak,K3!eda(2^2S.2o>. 'X: i 3 «NovaGodin«,Vaiiilic3,Su"o?( 1 i i 4 * Božič i Novo Godina (u* »} 5 «Tri KralplBonqjavIjenje.Vüdkfi.A.i} 6 a Vinko 122.1) Kr aj zime i pcčetak proljeda 7 <•> odSvtječnioe(2.li)dc Pok'ada 8< Pttildde, Pručka 9 • Velik’ (časni I post Bela nodeljo.&sti ponedeijak, Tudorevn sobota; IcOOix.t>,Mai'ač {Jevdokija. llMadentilMučenid V lll),Blagovljest iBfogowsti,2S.II0 10 « Lazatwd iiubota 11 er Gujctnksi.OwiH 12 ^ Vel petakVel.čelvrlak,'^Lsrijeda 22 ^ Luka(1Ö X) 13 > Ifekro.Vel.Gubota Prcjjiedo i ranoljeto 14 a J»jrjewo. Ourdtevdan (23/24. rv) 15 ★ Filipi Jakov 11.V) 16 A- Jeremija (IV - 14.V) 17 a Ivanje ivanjdan (24.VI} 18 a PstrcvuuV.Vl) 1? a llija(20.Vn 20 a ostali dani iz tpga razdobjja Spascw1Dui5t}vi,Tj()lovo-BrcAančeva Antun(TiV! :.Vid (15 Vi),Ham 120.VI* 3Vli\StoSlja; 15. V), Florijan (4.V), Jovan u erolccu t8.V21V !,Jakob(25vniidr Ljeto ijesen_ ?1 % Velika Gospa i 15.VUD.Mai3 Gospa( B.IX) 4«rv' 23+Svi Sveti (1.XI) 24 x nema vatre od starino B LILE f zublje, bakljc) 25 T uoči Petrova 26 V uoči Ivanja 27 V na druge dane o o c m < t. ji Nemci Nemci so sicer že 1926 začeli pod pokroviteljstvom Zveze nemških etnoloških društev — po zaslugi E. Grohnerja in J. Meierja — s pripravami za svoj atlas, med 1930—1935 objavili pet zvezkov vprašalnic z 243 vprašanji. Njih način zbiranja gradiva se je razlikoval od dotedanjih in poznejših načinov lingvistov in etnologov: zbirali so z dopisovanjem in po nestrokovnih sodelavcih (bilo jih je ok. 23 000!). Zato so zbrali predvsem tako tvarino, za katere zapisovanje ni bilo potrebno strokovno poznavanje. Objavljati so pričeli 1936 in izdali do 1940 6 zvezkov (Lieferung, 1. Teil) s 120 kartami (Atlas der deutschen Volkskunde, herausgegeben mit Unterstützung der Deutschen Forschungsgemeinschaft von H. Harmj anz und E. Rohr). Obsega vse dežele nemškega jezika, tudi tedanje manjšine. Vojska je prekinila delo, neizdano gradivo pa hranijo v Frankfurtu in Berlinu. Prvi nemški atlas je glede obdelanih tem dokaj enostranski: zelo malo jih je iz tvarne kulture, največ jih je o šegah in verovanjih in na mnogih kartah so v ospredju le terminološka vprašanja. Tudi niso objavili uvoda, ne spremnih opomb, potrebnih za umevanje atlasa. Vendarle je njihovo veliko podjetje močno vplivalo na podobno delo drugod v Evropi, saj so v njihovo berlinsko središče prihajali strokovnjaki, da bi se seznanili z delom v njem. Zato je nemški atlas kljub vsemu vplival na nastanek mnogih evropskih atlasov in pomagal pri njihovem razvoju. Po vojski so v obeh Nemčijah pričeli nadaljevati delo za novi, popolnejši atlas. Vendar se niso sporazumeli, tako da ga nadaljujejo le v Zvezni republiki Nemčiji pod vodstvom Matthiasa Zenderja v Bonnu. Prvi zvezek — Neue Folge, Nova vrsta, je oznaka novega ADV — je izšel z 21 kartami na 12 listih 1958 v Marburgu, komentar k njemu na 232 str. kvarta pa 1959. — Nadaljevali so z zbiranjem tvarine o tvarni omiki v ZRN (3 vprašalnice, do 4000 dopisnikov, predvsem o živinoreji, poljedelstvu, kmečki hiši). L. 1966/67 so izdali 4. »Lieferung-« atlasa, kot »Beihefte« pa več monografij s kartami o posameznih temah. Švicarji Čeprav so pričeli s pripravami za atlas v nekaterih državah že med vojskama, so jih vendarle prehiteli — na pobudo nemškega atlasa — Švicarji. Tudi oni so pričeli misliti nanj že 1934, imeli pripravljene vprašalnice s 1585 vprašanji in 1937 poskusno zbirali gradivo za atlas v 589 krajih — z dopisovanjem, predvsem s šolami, kar pa ni uspelo. (Podobne izkušnje imamo pri nas!) Končna vprašalnica obsega 150 tem, med katerimi pa niso zastopane take o naseljih, hišah — ker Schweiz. Gesellschaft f. Volkskunde vodi posebno raziskavanje teh območij. Gradivo je zbiralo 11 strokovnih eksploratorjev med 1937—1942 v 387 krajih, ki so jim dodali še 27 dopolnilnih krajev. L. 1950 so objavili uvodni zvezek, ki ga je pripravil glavni delavec za atlas, Richard Weiss: Einführung in den Atlas der schweizerischen Volkskunde (Basel 1950), najboljši uvod v etnološke atlase sploh. Naslednje leto so pričeli objavljati posamezne karte, ki sestavljajo — navadno po 16 kart — posamezne zvezke (Lieferung). Delo sta pričela voditi Paul Geiger in Richard Weiss, ki ga je po smrti prvega vodil skupaj z Walterjem E s c h e r -jem in Elsbeth L i e b 1 do svoje smrti 1962. Odtlej vodita delo zadnja dva z Arnoldom Niedererjem. Pomen švicarskega atlasa — Atlas der schweizerischen Volkskunde - Atlas de Folklore Suisse — za evropsko kartografijo je v tem, da je to prvi evropski atlas s potrebnim uvodom, da redno izdaja komentar k vsakemu zvezku, da so na začetku določeni namen dosledno izpolnili ter pri vsem delu upoštevali natančnost in pristnost podatkov. Poudarjajo predvsem sodobnost v življenju, manj zgodovinski vidik. Za marsikoga je njegov izbor tem mogoče enostranski. Tehnično je delo vzgledno. Prvi del obsega 130 kart, drugi pa doslej 126. Holandci in Flamci Holandci so združili z belgijskimi Flamci svoje predvojne načrte za atlas in 1952 pričeli z delom zanj. Ta Volkskunde-Atlas an Nederland en Vlaams-Belgie obsega tudi Frizijo in ga pripravljata Holandska akademija znanosti ter Kr. belgijska komisija za etnologijo, pod glavnim vodstvom P. J. Mertensa ter M. de Hey er j a. Karte so pričeli objavljati 1953 in so doslej izdali 4 zvezke. V načrtu je šest glavnih skupin tem, o katerih zbirajo odgovore z dopisovanjem in se nanašajo v glavnem le na šege ter ljudsko verovanje. Tudi holandski lingvistični atlas upošteva ljudsko kulturo in dopolnjuje etnološkega. Švedi 2e v 20. letih so pričeli misliti na atlas, toda zavoljo finančnih težav niso mogli pričeti z delom. Šele 1936 so v Uppsali ustanovili komisijo za atlas. Do 1939 so dokončali priprave in s podporo švedske Akademije v dveh skupinah: lingvistični in etnološki. Pod vodstvom Sigurda Erixona so v inštitutu za etnologijo v stockholmskem Nordijskem muzeju pripravljali teme iz tvarnega življenja, pod vodstvom Akeja Campbella v Uppsali pa teme o šegah in verovanjih. T. i. etnološka sekcija je pripravljala vprašanja o štirih glavnih temah: 1. družbene razmere in način stanovanja, 2. stavbarstvo, 3. prehrana, 4. delitev dela, poklici, gospodinjski predmeti. Obdelali so tudi muzejsko gradivo. Švedi so poudarili zgodovinski vidik in usmerili raziskovanja v dobo od 1850 do 1900. Gradivo so zbirali strokovni eksploratorji in tudi prostovoljno priglašeni vaščani (skupno ok. 800). Pritegnili so tudi s Švedi naseljeno ozemlje na Finskem, pri čemer so sodelovali tudi finski strokovnjaki. Izdajo atlasa so odložili za nedoločen čas in so prej obdelali zbrano gradivo v mnogih razpravah. Atlas over svensk folkkultur je pričel izhajati 1957, ko so izdali s podnaslovom Matteriell och social kultur prvi zvezek s 24 glavnimi in 44 manjšimi kartami. Način objavljanja celih zvezkov se je razlikoval od sicer navadnega načina objavljanja posameznih kart. Čeprav so v tem delu atlasa nekatera vprašanja izdelana zelo nadrobno, je vendar prikazan le majhen del tvarne in družbene kulture. Pozneje so sicer izdelali več posameznih kart s teh področij, vendar do kake sklenjene izdaje niso prišli. Na teh novih kartah vse bolj prikazujejo razmestitev in razširjenost predmetov in pojavov na celotnem skandinavskem ozemlju. Tudi še niso izdali folklorističnega dela atlasa. Avstrijci Najprej so začeli pripravljati kompleksne ali etnološke pokrajinske atlase (Burgenland, 1941; Atlas von Nierderösterreich, Wien 1951; Heimatatlas der Steiermark, Graz 1946; österreichischer Heimatatlas, Linz 1951). Pod vodstvom Adolfa Helboka so 1955 ustanovili Gesellschaft für den Volkskundeatlas in Österreich. Pozneje je prevzela pokroviteljstvo nad pripravami za avstrijski atlas Avstrijska akademija znanosti, izdaja pa ga posebna znanstvena komisija pod vodstvom Richarda Wolframa. Vprašalnice so sestavili po vzoru nemškega atlasa in so zbirali gradivo predvsem s pismenimi odgovori, ki so jih dopolnjevali eksploratorji na terenu. Določili so 2300 krajev in še 77 krajev na Južnem Tirolskem v Italiji. Prvi zvezek atlasa so izdali s 13 kartami 1. 1959, drugi zvezek je sledli 1960 in tretji 1968 (s komentarjem). Vendar obdelane teme niso tvarno urejene, marveč so pomešane iz raznih območij življenja. Tako vsebuje npr. 1. zvezek narečja, praznično pecivo, termine služinčadi, adventni venec in podobe na steklo. V 2. zvezku so iz tvarne kulture teme o kmečkih bivališčih (notranjščina), kaščah, žitnih shrambah, pečeh zunaj hiše, kruhu, domačih pijačah, vmes pa so teme o družbenem življenju. V celoti bodo izdali 5 zvezkov in mogoče še dodatni zvezek. Avstrijski etnološki atlas ima posebno v tehničnem pogledu svoje posebnosti in nekatere prednosti. Tu zraven (str. 179) prinašamo vzorec — tepežkanje na Koroškem. w < J H < ►—< M Iw O J O Ü5 H H V c w « "s a S >N s s w a > OJ < EH a 'S o a »3 ■Si w o G o ’?= B C ” ca ,2 'N N ^ O CS S'-* S 2 d fi C T3 D 3 a ^ z? e o T3 O o a E S § S N O E d. c ^ Ü » ni a — >c/i .£7 S 2 S«> C C G ; «/> < < UJ O Z 15 * i/> * O > Q£ X u »/> r u UJ UJ fu-5:? 11 • i! I ž "II r Ž S 2 2<5~? 7 V teh letih so pripravili še Kärntner Heimatatlas (od 1951) s kartami naselij, hiš, kozolcev; Atlas von Salzburg (od 1955), ki ima tudi karte naselij, hiš in šeg; posebno pa Atlas von Oberösterreich, ki ga vodi od 1949 Ernst Burgstaller (Linz) in ima splošni značaj, toda v dokajšnji meri upošteva tudi etnološko gradivo. Od 1958 so izdali več zvezkov. Sovjetska zveza Po zadnji vojski so pričeli v Etnografskem inštitutu Akademije znanosti SZ v Moskvi pripravljati dva večja atlasa. Russkij istoriko-etnografičeskij atlas po zamisli P. J. Kušnerja hoče prikazati stanje v stoletju pred revolucijo na podlagi gradiva v muzejih, arhivih, že objavljenega in nanovo dopolnjenega na terenu iz krajev, ki v prej zbranem gradivu niso zastopani. L. 1966 so izdali tri zvezke s kartami o poljedelstvu (s stavbami), o naseljih s stavbami in oblikami bivanja, o noši. Ob atlasu objavljajo tudi študije o kartografiranih temah in komentarje. Pomen tega atlasa je posebej v tem, da prikazuje razmere na ogromnem prostoru in da z dinamičnim prikazovanjem kulture omogoča raziskavanje sprememb v njej. Mnogo je v ZSSR začetih pokrajinskih in narodnih atlasov. Tako je bil 1961 natisnjen Etnografičeskij atlas Sibiri, sestavljen v glavnem po istem načelu kot omenjeni ruski atlas. Vendar so v njem bolj v ospredju etnične in etnogenetske naloge ter razvoj sibirskih ljudstev. Ni izdelan po geografskem, marveč po narodnem načelu in vsebuje razne teme iz tvarne in duhovne kulture, vendar ne v taki širini kot razni zahodni atlasi. Tudi je v njem več slik in teksta kot kart. Drugi pokrajinski atlasi bodo prikazali Vzhodnomorsko območje, Ukrajino, Belorusijo, Moldavijo, Kavkaz, Srednjo Azijo itn. Ti se delno ravnajo po metodi ruskega atlasa, delno pa gredo svoja pota in skušajo zajeti širše časovno razdobje v razvoju kulture posameznih narodov. Vsi pa posebej upoštevajo stavbarstvo in nošo, kar je vsekakor pomanjkljivo, delo pa olajšuje. Madžari Prvi poskusi (Bela G u n d a) so bili narejeni že pred zadnjo vojsko, toda s pravim delom so mogli pričeti šele 1955. Uredniški odbor vodita Jenö Barabäs in Bela G u n d a. L. 1958 so izdali štiri zvezke vprašalnic, v katerih je 200 tem iz celotne ljudske kulture, zbranih in prirejenih tako, da prikazujejo značilne in pomembne prvine v njenem zgodovinskem razvoju, upoštevajoč pokrajinsko razvrstitev teh sestavin in medetnične stike. Vendar prevladujejo teme iz tvarne kulture (158). Vprašanja se v glavnem nanašajo na stanje na začetku tega stoletja, upoštevajo pa tudi novejše stanje. Zbirali so od 1959 do 1968 le strokovnjaki in sicer v 420 krajih, tudi med Madžari na Češkoslovaškem, v Romuniji, Jugoslaviji, Avstriji in Sovjetski zvezi. Gradivo so pričeli obdelovati 1966 in 1973 so bile vse karte pripravljene. Izbrali so jih za objavo 640 in upajo, da bodo 1975 objavili karte in kmalu za njimi tudi obsežen komentar. Madžari so, čeprav so njihove vprašalnice sorazmerno malo obsežne in je število njihovih točk za raziskovanje majhno, vzor v hitrem delu. Vzorce svojega dela s 26 kartami so objavili v Neprajzi Ertesito 49, 1967, J. Barabäs pa je napisal najobsežnejše teoretično delo o etnoloških atlasih v Evropi. Madžari pripravljajo tudi dva pokrajinska atlasa: etnološki atlas županije Szolnok, katerega prvi zvezek je dotiskan (ok. 100 kart); drugi pa bo etnološki atlas Baranje, za katerega so izdelali vprašalnico (1972, P6cs) z 80 temami. Finci Priprave za atlas so pričeli pod vodstvom Kustaa V i 1 k u n a že 1936, toda vojska je delo pretrgala. Objavili so le posamezne karte v razpravah. Nanovo so pričeli z delom šele 1961/62. V inštitutu za izdajo etnološko-filološkega atlasa so nastavili pet sodelavcev, delo pa vodi Toivo V u o r e 1 a. Najvažnejši viri za zbi- ranje gradiva za 250 vprašanj iz vseh območij ljudske kulture so jim arhivi v muzejih, velika zbirka folklornega gradiva finskega literarnega društva, razne narečne zbirke — vse to pa so dopolnjevali z okoli 2000 nešolanimi dopisniki na terenu. Slovaki L. 1970 so izdelali tri vprašalnice, v katerih so sorazmerno pritegnjena vsa področja kulture, vendar zavoljo narave dela prevladuje tvarna kultura. Delo vodi Narodopisni institut Slovaške akademije znanosti v Bratislavi (Sonja Kovačo-v i č o v ä.) Gradivo zbira v 250 krajih ok. 100 strokovnjakov iz 24 ustanov. Tem so izbrali 198 in gradivo naj bi bilo zbrano do 1975. Cehi Pri njih je stanje docela drugačno. Sistematičnih priprav za etnološki atlas še ni, le v zvezi s pripravo dela Dejiny češke lidove kultury izdelujejo tudi karte (v Etnografskem institutu ČAV v Pragi). Tako so izdali nekaj poskusnih zvezkov s kartami o keramiki, splavarstvu, mlinih na veter itn. — Slovaški muzej v Martinu pa zbira gradivo za kartografiranje ljudskega stavbarstva na vsem Češkoslovaškem, pri čemer sodelujejo tudi češke ustanove. Italijani Italijani še ne pripravljajo etnološkega atlasa, kar je delno posledica stanja etnološke znanosti pri njih. Pač pa izdajajo dva pokrajinska atlasa, ki imata vsaj delno etnološki značaj. Atlante storico-linguistico-etnografico del Friuli-Venezia Giulia pripravlja padovanski lingvist Giambattista Pellegrini, v začetku je sodeloval za etnologijo tudi G. P e r u s i n i. Atlante demologico sardo izdaja Alberto M. C i r e s e v Cagliariju in je povezan s publikacijo Repertorio delle tradizioni sarde. Portugalci Tudi oni so sicer še pri začetkih, vendar so izdali nekaj dobrih monografij z mnogimi kartami, npr. o plugih, kaščah, mlinih, preslicah, glasbilih itn. Sistematično pa zbirajo že dolgo časa gradivo za atlas in so izdali prve karte. Toda smrt glavnega organizatorja, Jorgeja D i a s a , je delo zavrla. V pripravi Čeprav se je zanimanje in prizadevanje za etnološke atlase prav v zadnjih letih po vsej Evropi in tudi zunaj nje močno poživilo, vendar še niso resno začeli z delom zanj v nekaterih državah, kjer bi to pričakovali. Tako so komaj pri načrtih za atlas na Danskem, Norveškem, Grki (izdali so že nekaj kart), Bolgari, Albanci, Angleži, Romuni in menda tudi Francozi. Jugoslovani Etnološko društvo Jugoslavije si je takoj ob ustanovitvi postavilo za nalogo tudi pripravo in izdajo etnološkega atlasa za vso Jugoslavijo. V ta namen je bila 1958 izvoljena štiričlanska komisija (pod predsedstvom Branimira B r a t a n i č a), ki je začela s pripravami in ki vodi delo še danes, čeprav sta dva njena člana že umrla (Boris Orel in Branislav R u s i č) ; sestavlja jo pet članov. V vsaki republiki vodi delo njen poverjenik, ki zbira sodelavce-eksploratorje. Le-te združuje Delovna skupnost EAJ, ki je imela nekaj let svoje glasilo Glas RZ EAJ. Gradivo zbira in obdeluje Center za EAJ v Zagrebu (na filozofski fakulteti). Stalna mreža atlasa ima 3320 krajev (točk), kjer se zbira gradivo (v Sloveniji 260 krajev), tako da pridejo na 400 km2 približno 4 kraji. Polovična mreža je t. i. osnovna mreža. Izvirna in delovne karte se izdelujejo v merilu 1 : 1 000 000, medtem ko so bile prve poskusne karte izdelane v polovičnem merilu le-teh. — V letih 1963—1967 je komisija s sodelavci izdelala in izdala 4 zvezke vprašalnic v štirih jezikovnih in črkopisnih različicah s 157 temami na 584 straneh. Teme se vrstijo smiselno od področij tvarne kulture do družbene in duhovne kulture. Za začetno delo je bila izdana posebna poskusna vprašalnica s petimi glavnimi temami. Na temelju tega poskusnega gradiva so bile izdelane in natisnjene prve poskusne karte (1964) s temami: dvojni jarem, mlatilne oblike, vaški svet, letni ognji, obhodi z maskami (8 kart; eno objavljamo — pomanjšano — med str. 176/177). Delo za jugoslovanski atlas — ki želi pritegniti tudi južnoslovanske manjšine zunaj Jugoslavije — počasi napreduje že zavoljo narodnostnega in političnega sestava države, zavoljo premajhne udeležbe strokovnih ustanov in njih sodelavcev pri tem delu — zbirajo v veliki meri študenti raznih strok, poleg muzealcev pa tudi drugi prostovoljni sodelavci; zavoljo obširnih vprašalnic in številnih krajev ter v veliki meri zavoljo denarnih težav. Prvotno je skrb za financiranje prevzel zvezni fond za znanstveno raziskovanje. Ko se je pa ta razšel, je ta skrb prešla na republiške ustanove, ki pa izpolnjujejo svoje dolžnosti zelo različno. Zavoljo zaostankov v financiranju, stalnih podražitev in še drugih vzrokov se zbiranje gradiva šele zdaj bliža h koncu. Medtem izdelujejo v centru posamezne karte in v delu so tudi študije na podlagi atlasovega gradiva. Evropski etnološki atlas Vzporedno z atlasi posameznih narodov in dežel je v pripravi tudi skupni evropski etnološki atlas, ki naj bi pritegnil tudi na Evropo meječe dežele. Priprave zanj vodi posebna komisija strokovnjakov, ki ji je predsedoval v prvem desetletju Sigurd Erixon, po njegovi smrti pa ji je predsednik Branimir Bra-t a n i č. Stalna mednarodna komisija za atlas (SIA) deluje od 1954, se sestaja na svoje seje in konference v raznih deželah (1966 je bila mednarodna konferenca v Zagrebu z udeleženci iz 22 držav) in pripravlja vpi‘ašalnice ter ostalo delo. Prve teme, ki so v izdelavi, so: orne priprave, mlačev in letni ognji (kresovi). Končni seznam tem obsega 43 širših vprašanj iz območja poljedelstva in živinoreje, naselja in hiše, prehrane, noše in tekstilij, transporta, družbenih razmerij, letnih in družinskih šeg ter ljudskega verovanja. Delo za evropski atlas je še posebej težko in zamudno: delno zato, ker pri nekaterih narodih še nimajo ali niti ne pripravljajo svojega atlasa, delno zavoljo mednarodnih razmer, ki ovirajo celo udeležbo nekaterih strokovnjakov na sestankih in konferencah ter še iz drugih vzrokov. Vendar pa delo razveseljivo napreduje, ker mnogi spoznavajo, da je tako mednarodno podjetje — danes edino v naši stroki — izredno koristno za znanost in kulturne stike med narodi sploh. Pomembno je tudi, da sodelujejo pri delu za skupni atlas strokovnjaki iz dežel, kjer lastnega atlasa še ne pripravljajo. To sodelovanje jih vzpodbuja tudi k pripravam za njihov narodni atlas. Tako v zvezi z delom za evropski atlas kot za narodne atlase se obravnavajo in razčiščujejo mnoga strokovna vprašanja, ki pospešujejo razvoj etnologije. Evropski etnološki atlas bo imel — skupno z vsemi deli, ki že nastajajo in bodo nastala ob njem — izreden pomen za primerjalno raziskovanje etnologije Evrope. Pri vsej razvitosti naše stroke v zadnjih desetletjih je zanemarjena prav ta stran, brez katere v resnici ne more biti uspešnega študija življenja posameznih ljudstev in narodov. Kar je nekoč zmogel sam npr. kak A. H a b e r 1 a n d t ali K. Moszynski, tega žal danes ne zmore — mogoče iz strahu pred ogromnim gradivom in odgovornostjo naloge — niti skupina znanstvenikov. Upajmo, da bo prav delo za narodne atlase in skupni evropski atlas pobudilo in omogočilo sintetična dela o posameznih območjih ljudskega življenja v Evropi in tudi sintetično delo o ljudski kulturi Evrope, ki bo preseglo nedorasle poskuse nekaterih kolektivnih izdaj zadnjega časa. UDK 681.3:39 RAČUNALNIK V ETNOLOGIJI Helena L o ž a r - P o d 1 o g a r Vse več strok danes tudi že pri nas uporablja računalniško obdelavo gradiva. Zadnja leta se je tu in tam tudi v etnološki literaturi pojavil prispevek o delu z računalnikom na področju etnologije. Odbrala sem dva, da nanju opozorim tudi širši krog etnologov. V österreichische Zeitschrift für Volkskunde 1971 (Bd. 25, zv. 3) je objavila Heda Jason branja vreden prispevek Volkskunde und Computer. Z računalniško obdelano kumulativno bibliografijo bi bili v stroki brez težav na tekočem. Računalnik niza nove naslove, izpopolnjuje imenski in stvarni register, prihrani nam vsako iskanje podatkov. Primerno organizirana mednarodna informatorska služba bi lahko prihranila tudi periodične odtise bibliografij. Podobno lahko operiramo z »abstrakti« ali sinopsisi. Če ga dodamo vsakemu članku, vsaki knjigi, je s tem že pripravljen stvarni katalog, ki lahko rabi prav tako kakor bibliografija. Kako prihajamo do podatkov? Če imamo dobro zastavljeno kartoteko per-foriranih kartic z različnimi področji arhivskega ali muzejskega gradiva, porabimo za iskanje podatkov le malo časa. Take kartoteke lahko poljubno računalniško reproduciramo, da so tudi v drugih ustanovah brž pri roki v obliki kartic ali na magnetofonskem traku. Centralno mesto, ki podatke hrani, lahko posreduje informacijo po telefonu. Vsako raziskavo, ki zahteva kartoteko, je mogoče pri večjem številu kartic računalniško obdelati, pri manjšem številu pa računalniško sortirati in pregru-pirati. Raziskave, ki zahtevajo statistično obdelavo podatkov, pa so še posebno primerne za tako obdelavo. Računalnik nam lahko producira vse vrste diagramov, risb, menja merila, dostavlja vedno nove podatke, jih primerja, separira posamezne vrste itd. Registrira lahko oblike predmetov in vsako poljubno obliko ponovno najde. Koliko časa je potrebno, da se natisne etnološki atlas! Podatki postajajo že zgodovina, vprašanja so preživela. Računalnik bi podatke lahko sproti pregledoval, urejal, risal karte v različnih merilih, dodajal vedno nove podatke, jih ločeval ali iz več kart z različnimi podatki produciral skupno karto. Vse to se lahko dogaja pred našimi očmi na televizijskem zaslonu. Etnološka karta na ta način ni več mrtva registracija nekega preteklega trenutka, ampak živ delovni instrument. Posebno področje so »stilne analize«. Šele računalnik jih lahko pravilno sprejme v obdelavo. Pomaga nam določiti uporabljeni besedni zaklad, posreduje nam posebnosti stavčne zgradbe itd. Z njim lahko raziskujemo več generacij pripovedovalcev, pokaže nam, koliko umetniškega oblikovanja se prenaša iz roda v rod in koliko je pri vsakem pripovedovalcu lastnega dodatka. Raziskuje besedni zaklad pripovedi, primerja posamezne pojme med seboj in poizkuša iz tega narediti zaključke. Računalnik išče tekst po neki listi besed in besednih kombinacij. Lahko primerja tekste različnih kultur in iz morebitnih razlik potegne zaključke o tisti kulturi. Avtorica navaja obsežnejši primer obdelave s področja ljudskega slovstva. Da lahko obdelamo npr. vse tipe pripovedi, zadostuje le en program. Skica programa, ki ga zahteva računalnik, da producira poljubne sinteze, bi mogla biti taka: 1. Razdeli vsak tekst v motive (Vsak motiv dobi svoj »potni list«: tekočo številko teksta, geografski ključ, starostni ključ In navedbo virov). 2. Primerjaj motive In jih tekoče oštevilči v kumulativno listo. Enaki motivi dobijo enake številke ključa. Motivi se primerjajo in enakovredni pridejo v eno skupino, potem ko so računalniško normalizirani, t.j tekst je reduciran na besedni koren, sinonimi pa s pomočjo ustreznega geselnika spravljeni na enak imenovalec. 3. Pripravi tabelo motivov; vrste morajo vsebovati motive, stolpci pa tekste, npr. Tekst št. Motiv št. 1 2 3 1 x X 2 X 3 4 x x X X X Verzije so urejene po željenem geografskem principu in v geografskih oddelkih po starosti. 4. Sumiraj motive v tabeli po posameznih geografskih področjih in določi tako normalne tipe. Printout. 5. Seštej normalne tipe, da dobiš arhetip. Printout. 6. Nariši zemljevide in vanje skiciraj verzije (vsak normalni tip dobi poseben gra- Ko so monografije vseh pripovednih tipov izdelane, lahko računalnik rezultate sumira v tabele. Računalnik je ubogljiv, vendar brez pameti in moramo se naučiti, kako mu je treba ukazovati. Jean Cuisenier se je v svojem referatu »Methodes avancees de traite-ment des donnčes ethnographiques europeennes et applications de l’informatique« na 1. mednarodnem kongresu za evropsko etnologijo v Parizu 1971 (Actes du premier congres international d’ethnologie europeenne. Pariš 1973, 73—97) omejil v glavnem na prikaz uporabe računalnika pri muzejskih zbirkah in pri raziskavah sorodstvenih zvez. Šele v zadnjem delu se ustavlja pri problemih, ki nastajajo za računalniško rabo pri raziskovanju pregovorov in pripovednih tekstov. Za te je izdelal po raški pravljici prikrojeni model ruski etnolog P r o p p , nekoliko širše uporaben je model J. G r e i m a s a. Za primer navaja poskus računalniške uporabe pri raziskavi korpusa 2000 pregovorov o zdravju in telesni negi in pri korpusu variant znane pravljice o stekleni gori (AaTh 471). Poudarja pa, da se bodo morali folkloristi še potruditi za izdelavo ustrezne metodologije. Znanstvenik našega časa in bodočnosti se mora torej hočeš nočeš seznaniti z računalniško tehniko, da mu bo računalnik lahko v pomoč. Devetnajsti kongres Deutsche Gesellschaft für Volkskunde v Hamburgu (oktobra 1973) je razpravljal o aktualni temi: »Odnosi med mestom in podeželjem«. Referati so že izšli v zborniku, ki bo o njem poročal Slavko Kremenšek v prihodnjem zvezku »Traditiones«. Kongresa se ni udeležil nobeden izmed nas. Mimo Kremenškove stvarne presoje objavljenih referatov pa je zato mikavno zvedeti, kako je o kongresu sodila »druga stran«. To smo brali v »Frankfurter Allgemeine« z dne 23. oktobra 1973, torej neposredno po kongresu, ko so bili vtisi še sveži. Svoje vtise je v članku napisal Herbert Schwedt in mu dal gornji naslov. Znano je, da je nemško narodopisje v zadnjih letih pretresala precejšnja kriza. Izšla je iz nasprotij med generacijama »mladih« in »starih«, segla pa je daleč čez. Zdi se, da je »boj generacij« danes dobojevan, zato pa doživlja nemško narodopisje vdor številnih »pomožnih« ved. H. Schwedt si ne pomišlja, pisati z rahlo ironijo nekoga, ki mu je narodopisje pri srcu — očitno je bil med udeleženci —, pa se mu prehude »novotarije« vendarle upirajo. Dajmo mu besedo. fični znak)! UDK 061.31(43-2.2)»1973«:39 »VPOGLED V STANJE NEKE VEDE« Odmev na kongres nemških narodopiscev 1973 N. K. »Kar mi je poprej ugajalo pri narodopisju, je bilo obilje njegovih dognanj,-« je priznal mlad znanstvenik na koncu 19. nemškega narodopisnega kongresa. Ta kongres pa je po njegovem dosegel tolikšno mero abstraktnosti, da se je že kar odmikal od realnosti. Vzdih postane poanta, če povemo, da bi bil mogel taisti znanstvenik še pred nekaj leti povsem upravičeno očitati narodopisju sovražnost do teorije. O le-tem pa v Hamburgu prav zares ni bilo kaj čutiti. Niso bili redki udeleženci kongresa, ki so obupavali spričo zahtevne terminologije, kot so jim jo ponujali, in nemara je marsikateri na skrivaj, čeprav zaman, pokukal v slovar tujk. Zakaj na odru so učeni igravci igrali igro o težavah neke vede, ki se vneto skuša pomladiti. To počenja tako, da sprejema metode in izsledke drugih disciplin ter jih uporablja pri lastnih problemih. Pri vsem tem tema zborovanja niti ni bila tako strašansko moderna — šlo je za odnose med mestom in podeželjem. Le-teh v narodopisju niso ravno odkrili šele nedavna, toda v Hamburgu so postali preskuševališče za porabnost različnih teoretičnih izhodišč in empiričnih tehnik. Tako sta se glasila pravi motto in tčma kongresa: recepcija. Koj ob začetku s predavanji prenabitega zborovanja je bilo treba recipirati teorijo središčnih mest, ki pač tako rekoč ponuja transportni sistem za vedenjske oblike, za kulturne objektivacije in informacije. To je bila seveda bolj nekakšna dolžnostna vaja... Bodi kakorkoli: še pred desetimi leti bi vsi narodopisci še zdaleč ne vedeli kaj početi — na primer — s terminom »pomemb-nostni deficit« (Bedeutungsdefizit). Toda teorija središčnih mest je postala šele predtakt, nikakor pa ne kontrapunkt koncerta izhodišč. Vedno znova vračajoči se motiv je bil vendar raziskovanje inovacij — in to po pravici. Zakaj staro koncentracijo narodopisja na fenomenu tradicije je mogoče aktualizirati z novimi vprašanji. Po katerih pravilih se širijo inovacije in kaj zavira njihovo širjenje? Na dlani je, da je za inovacije in fiksacije odnos med mestom in deželo pomembna stvar, in dejansko so govorili o tem prispevki, ki jih je bilo vredno poslušati. Ni pa vedno in za vse razumljivo, kar je vredno slišati. Nemškim narodopiscem so sicer znana dela — zlasti skandinavskih etnologov — o inovacijski teoriji, mnogim pa je ameriško raziskovanje difuzije nemara tuje. In dalje: Kdor hoče ta raziskovanja zares razumeti, mora obvladati osnovne pojme komunikacijskih ved — vsaj osnovne pojme. V Hamburgu so jih neredki referentje predpostavljali ali pa so jih razlagali tako zgoščeno, da so učinkovali samo kot definitorični zaporni ogenj — tesno odmerjeni zborovanjski čas ni dopuščal kaj več. Toda tudi tisti, ki se nekaj razume na raziskovanje komunikacij in na inovacijske teorije, s tem še daleč ni bil na zeleni veji. Znašel se je namreč pred mikavnim poskusom nekaterih zastopnikov tiibinške šole, da bi v narodopisju uporabili pshioanalizo. Ali naj v kaki švabski vasi ljudem, ki si želijo zemlje in lastno hišo, to pripišemo čisto določenemu kolektivnemu vzgojnemu vplivu v zgodnji otroški dobi? Ali je mogoče vso krajevno kulturo izvajati iz takih dejavnikov? Ali je mogoče dati na slavno Lyndovo vprašanje: »Why do they work so hard?« psihoanalitični odgovor? Pri posamezniku vsekakor; ali pa je to mogoče prenesti tudi na skupine in na cele populacije? Kdor se je sprijaznil s pojmom »early adopters«, se je srečal z novimi teža- vami. Kako neki je ta reč z analno fazo? In kongresna tema je brez oddiha izzivala nove teorije in nove terminologije. Pritegnili so teorije o zidavi mest, o oblikovanju prostora, o načrtovanju — pri čemer je nastopil tudi dvom, ali središčna teorija za sedanjost in prihodnost sploh velja — in predpostavljali so seveda osnovno sociološko znanje. Tradicionalno pojmovano narodopisje je bilo v Hamburgu relikt, čeprav ga je bilo čutiti. Protestiralo je, češ naj bi se vendar govorilo po nemško. Toda to je že zdavnaj preživela stvar — če govori danes vsak avtomehanik svoj strokovni in za druge komaj razumljivi žargon, si vendar narodopisje — in zakaj neki ravno ono? —, ko gre za interdisciplinarno in internacionalno sodelovanje, ne more privoščiti luksusa splošne razumljivosti, se ne sme odpovedati specifični ravni sporazumevanja ... Drugi, manj simpatični očitek se je zgostil v vprašanje: »Kaj pa ima vse to še opraviti z narodopisjem?« To vprašanje pa je nesmiselno, še huje — zaviralno je. Saj je vendar medsebojno, interdisciplinarno pronicanje ved, čeprav je že dokaj napredovalo, še vedno tako revno, da ni dosti več kakor pobožna želja. Identiteti neke vede ne kaže oporekati koristnosti — vrednote same po sebi pa ne predstavlja. Kjer gre za to — kakor smo slišali v nekem poročilu iz Švice —, da se odpravi zaostalost nekaterih visokogorskih občin, pač ne zadošča, da zapišemo njihove šege, pesmi in plese. Kadar kaka dežela postavi svojo upravno reformo na verjetno zastarela načela, kakor je središčna teorija, potem mora razisko-vavec občin pač stopiti iz svojega prijetnega samozadovoljstva, argumentiral bo pa lahko samo, če si bo pridobil kvalifikacijo za kompetentne diskusije s podeželskimi načrtovavci in politiki. Njegovo narodopisno znanje mu bo pri tem rabilo kot dober kapital, če ga bo obvaroval diletantstva in ga bo inteligentno uporabljal. Kongresa, čigar udeleženci morajo sprejeti 19 predavanj v treh dneh in diskutirati kakor v hajki, po teh predavanjih ni moč opisati. Tudi ni smiselno, če enega referenta hvališ, drugega pa devlješ v nič. Za razvoj in bodočnost neke vede nima niti dnevni niti trajni format posameznega znanstvenika velikega pomena. Važnejša je njena situacija, kakor se na kongresu kolikor toliko nujno razodene. Hamburg pomeni za narodopisje troje. Prvič, bilo je opaziti vztrajno recepcijo različnih, tudi nasprotujočih si metod in teorij, kar je treba oceniti vseskozi pozitivno. Ta recepcija je diferencirana po šolah — Münster lahko velja kot središče raziskovanja inovacij, Tübingen je odkril narodopisju psihoanalizo itd. Drugič, identitetna kriza narodopisja še ni pri koncu. V Hamburgu sicer nihče več ni diskutiral o novem imenu stroke, kakor se je dogajalo še pred nekaj leti. Kar bi bilo 1. 1968 ali 1970 mimogrede sprožilo polemiko, danes — kakor kaže — ni več nikak problem. Točno določenega stališča do šege in uporabnosti, do pregovorov in problemov pa še ni moč dognati. To ni nujno narobe — inovacijski procesi, to je pokazal ravno ta kongres, sledijo tudi v znanosti lastnim pravilom. Cim bolj različne so misli, ki prihajajo na dan, tem živahnejši so lahko procesi. Tretjič, fronte potekajo v nemškem narodopisju danes drugače kakor pred štirimi ali petimi leti. Niso več generacijski problemi tisti, ki strukturirajo situacijo. Mladi se ne borijo več proti etablirancem, ker so sami mladi in ker so se oni drugi že etablirali. Današnje stanje označujejo komunikacijske težave. Danes so ljudje pripravljeni na recepcijo in se med seboj spoštujejo, ne da bi zato bili vsi istega mnenja. Nasproti jim stoje tisti, ki še vedo, kaj je narodopisje. Pokazalo se je, da je to le še deloma starostno vprašanje — narodopisci starega kova so lahko zelo mladi. Pri svojem prizadevanju, da bi stopalo v korak z drugimi vedami, se narodopisje lahko krepko spotakne. Nič koliko težav ima tudi zavoljo svojega notranjega stanja. Kaj pa bi moglo biti še hujše? Samo pošastno stanje, da bi bili vsi istih misli. Takega stanja ni, je pa dejstvo, da se je v tej vedi v zadnjih letih zelo energično in »inovativno« delalo. Ce bo šlo tako naprej — kdo ve: morda bo nemško narodopisje že prav kmalu zares pomembno... KRONIKA CHRONICA UDK 061.6(497.12) :39 IZ INSTITUTA ZA SLOVENSKO NARODOPISJE Inštitut je dobil dva nova sodelavca-stažista. S 1. marcem 1974 je nastopil mesto asistenta-stažista dipl. ethn. Janez Bogataj za delo pri Slovenski etnološki bibliografiji, dne 1. aprila 1974 pa asistentka-stažistka dipl. slav. et ethn. Marija Stanonik za delo v I. sekciji (ljudsko slovstvo). — Drugih kadrovskih sprememb ni bilo. V inštitutu teče zdaj pet raziskovalnih nalog, za katere smo sklenili pogodbe s Skladom Borisa Kidriča: 1. Anketa o verovanjih in šegah »življenjskega cikla« — rojstvo, ženitovanje, smrt (Helena Ložar-Podlogar). Iztekla naj bi se konec 1. 1974, vendar je doslej komaj 49 °/o informatorjev poslalo gradivo, zbrano po naši vprašalnici. Ker imamo težave s honoriranjem, manjka pri večini potrebna stimulacija. Med redkimi območji, za katera je gradivo vsaj kolikor toliko popolno, je območje med Muro in Dravo (Prlekija). To gradivo, ki smo ga prenesli na perforirane kartone, je zdaj v poskusni obdelavi in bo dalo zaokroženo monografijo, prvo te vrste. 2. Dopolnjevanje gradiva o maskah na Slovenskem (Niko Kuret). Akcija, pri kateri je sodelovalo med drugim 24 eksploratorjev (večidel študentov etnologije), se izteče konec 1. 1974. 3. Raziskovanje ljudskega pripovedništva v Reziji (Milko Mati četo v). Akcija časovno ni omejena; njen prvi delni rezultat sta med drugim dve zbirki: »Rožice ziz Rezije« (Koper—Ljubljana— Trst 1973) in »Zverinice iz Rezije« (Ljubljana—Trst 1973); prva vsebuje lirske (ljubezenske) pesmi, druga živalske pravljice. 4. Slovenska etnološka bibliografija (Janez Bogataj). V SEB naj bi bili zbrani bibliografski podatki vseh objav, pomembnih za slovensko etnologijo, in sicer od začetkov do 1975, najsi bo v domačem tisku ali v zamejstvu, bodisi slovenskih ali tujih avtorjev, v slovenščini ali v drugih jezikih. Bibliografija naj bi izšla v knjižni obliki. 5. »Občasno naseljena bivališča v Sloveniji. Oris stavbnega izročila« (Tone Cevc). Mišljena so preprosta pastirska zavetišča (kraške »hiške« ipd.), dalje oglarske in drvarske koče, koče senosekov, vinski hrami in ne nazadnje planinski stanovi. Večji del teh oblik bivališča pri nas sploh še ni obdelan. Raziskovalna naloga »Bajke in povedke s slovenskega ozemlja, z uvodom in komentarji« čaka novega nosivca. Bila je sprejeta in pogodba zanjo podpisana, zaradi sprememb v kadrovski sestavi inštituta pa smo jo morali začasno odložiti. Sodelavci posameznih sekcij so se udeležili nekaterih važnejših mednarodnih in domačih prireditev in so na nekaterih tudi predavali. Iz I. sekcije (ljudsko slovstvo) je sodeloval Milko Matičetov pri 4. znanstvenem kongresu o padski folklori, posvečenem ljudski dramatiki, ki je bil maja 1974 v Modeni. Predaval je o temi »Elementi drammatici nella narrativa popolare«. Junija 1974 je bil na kongresu International Society for Folklore Narrative Research v Helsinkih, kjer je predaval o temi »Alte und neue Tiergeschichten aus dem Resiatal«. Kot gost se je nadalje udeležil 3. mednarodnega kongresa o temi »Fun- zione dei concorsi per la conservazione delle tradizioni popolari« septembra 1974 v stari Gorici. S kongresom je bil združen tudi 5. mednarodni folkloristični natečaj (»Castello di Gorizia«), kjer je bil član žirije za ljudski ples. Asistentka stažistka Marija Stanonik se je udeležila seminarja za makedonski jezik, literaturo in kulturo v Skopju in na Ohridu avgusta 1974. Iz II. sekcije (ljudske šege in igre) je Niko Kuret predaval julija 1974 na rednem mednarodnem seminarju za slovenski jezik, literaturo in kulturo na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani o »Letnih šegah na Slovenskem«. Bil je tudi povabljen na prej omenjeni kongres v Modeni in je predaval o temi »La maschera di Scaramatte (Cividale 1340) nella vicinanza slovena«. Odzval se je tudi vabilu na že omenjeni 3. mednarodni kongres o funkciji natečajev za ohranjevanje ljudskih izročil v Stari Gorici ter si ogledal tamkajšnji 5. mednarodni folkloristični natečaj. Na II. ptujskem srečanju — posvetovanju o deležu Ptuja v razvoju slovenske kulture — oktobra 1974 je predaval o »Problematiki koranta«. Iz III. sekcije (ljudska pesem, glasba in ples) je bil Valens Vodušek septembra 1973 udeleženec IV. Seminarii ethnomusicologici (s temo: »De notationis questionibus«) v Caradicah pri Bratislavi. Te seminarje so prirejali slovaški etnomuzikologi prvotno za češkoslovaško področje, zdaj so začeli vabiti tudi inozemce. Septembra 1. 1973 je bil V. seminar te vrste, ki pa je bil združen z zasedanjem študijske skupine (study group) za klasifikacijo ljudskih melodij v okrilju International Folk Music Council. Tudi tega zasedanja se je udeležil Valens Vodušek, ki je sicer od 1. 1971 študijski skupini tudi predsedoval. Zasedanje je bilo v Krpä-covi Poljanki na severnem Slovaškem. — Zmaga K u m e r se je maja 1973 udeležila zasedanja študijske skupine za ljudska glasbila (Study Group on Folk Music Instruments) International Folk Music Council v Balatonalmädi na Ogrskem; junija je nato obiskala sorodne inštitute v Bratislavi. L. 1974 se je udeležila delovnega zasedanja za raziskovanje ljudskih balad (Arbeitsgruppe für Volksballadenforschung) o priliki Mednarodnega kongresa raziskovavcev ljudskega pripovedništva v Helsinkih. Julija istega leta se je na povabilo udeležila seje kuratorija za »Europa-Preis für Volkskunst« v Strasbourgu, nato odšla na folklorni festival v Vychodni na Slovaškem in si končno ogledala še Smotro folklora v Zagrebu. Septembra je bila —■ z nekaterimi drugimi sodelavci iz sekcije — na kongresu Zveze združenj folkloristov Jugoslavije v Čapljini. Julijan Strajnar se je udeležil 1. 1973 in 1. 1974 obeh prej omenjenih etnomuzikoloških seminarjev na Slovaškem. Sodelovanje s slovenskim deležem pri Mednarodni etnološki bibliografiji (Internationale volkskundliche Bibliographie, Basel, gl. Traditiones 2, 1973, str. 312—313) je prevzela z 1. 1974 Helena Ložar-Podlogar. V tisk je šlo gradivo za leti 1971 in 1972. Kot redna sodelavka revije »Demos« (gl. Traditiones 2, 1973, str. 333—334) se je Helena Ložar-Podlogar udeležila konference glavne redakcije, pri kateri so sodelovali predstavniki nacionalnih redakcij. Konferenca je bila oktobra 1974 v Poznanju. Glavna tema je bila uvedba novega sistema tezavriranja, ki naj bi ga sprejele in uvedle vse etnološke ustanove in na katerega naj bi se oziralo redigiranje vseh referatov za »Demos«. Ker bo Thesaurus osrednji del dokumentacije v etnoloških ustanovah, se je konference udeležila tudi bibliotekarka inštituta Sinja Zemljič-Golob. Thesaurus bo prvi korak k uporabi računalnika, ki moramo z njim računati v doglednem času tudi v naši stroki. Na konferenci slovanskih etnologov v Poznanju oktobra 1974 je zastopal naš inštitut univ. prof. dr. Slavko Kremenšek. Na lastno željo je bil Niko Kuret s 1. 8. 1974 razrešen dolžnosti odgovornega urednika »Traditiones«. Prevzel jih je Milko Matičetov. N. K. Kronika UDK 39.001.6( = 863) ETNOLOŠKA TOPOGRAFIJA SLOVENSKEGA ETNIČNEGA PROSTORA V pričujočih vrsticah naj bi bil govor o neki strokovni akciji slovenskih etnologov, ko je le-ta pravzaprav šele dobro začeta. Ker sledeče pisanje ne more biti agitacijski članek, ne želi pa biti tudi zgolj kronografski zapis, zahteva neizogibno določeno tveganje. Nevarnosti, da akcija ne bi bila speljana do kraja ali bi prvotna zamisel ne bila vsaj močno modificirana, namreč nikakor ni moč zanikati. Kljub soglasnemu spoznanju, da sodi topografija med temeljne naloge naše stroke, se ob nekaj pripravljalnih sejah odbora za topografijo raziskovalne skupnosti slovenskhi etnologov in šestih plenarnih sejah še vedno pojavljajo določeni pomisleki, resda osamljeni, in različna naziranja o dokaj bistvenih vprašanjih. Ta zadnja so kajpak razumljiva; kolikor izvirajo iz trdnega strokovnega prepričanja, so celo dobrodošla. Računati pa je končno z določeno utrujenostjo, z angažmaji v drugih strokovnih okvirjih, posebej individualnih, z ovirami objektivne narave, tako na primer s finančnimi problemi. Kolikor odmislimo nakazane nevarnosti ali se z njimi tudi na tem mestu soočimo, kar je vsekakor bolje, se zdi razpravljanje o nedokončanem delu vendarle umestno. Upravičenost je tem večja, ker vse kaže, da je pri delu na vprašalnicah za topografsko akcijo po več ko enem deceniju prišlo ponovno do intenzivnejšega sodelovanja slovenskih etnologov ne glede na institucionalne pregrade. Niso nam nadrobneje znani vsi vidiki skupnega dela tako imenovanih terenskih ekip Slovenskega etnografskega muzeja, ki so v prvem desetletju po vojni in še nekaj let kasneje strnile širok krog slovenskih etnologov. To je nedvomno škoda, kajti izkušnje iz tistega časa bi kazalo imeti pred očmi tudi v našem primeru. Pomagale bi nam zlasti v obrambi pred vsakršnim razbitjem skupaj začrtanega dela. Pripravljenosti za sodelovanje namreč tudi v naših dneh slovenskim etnologom ne manjka. Na povabilo raziskovalne skupnosti slovenskih etnologov se je na prvem skupnem sestanku za načrtovanje topografske akcije zbralo v začetku novembra lanskega leta osemnajst udeležencev. Poprečno število prisotnih na kasnejših rednih mesečnih sestankih je poraslo še za štiri osebe. Tako je moč ugotoviti, da so se v akcijo vključili skoraj vsi slovenski etnologi iz tako rekoč vseh ustanov, ki imajo v celoti ali vsaj delno etnološki značaj. Plod dosedanjega dela je na več ko 200 straneh 15 vprašalnic, ki so bile vse temeljito obravnavane na skupnih sestankih. Pripravljenost za tvorno skupno delo je torej vsaj za sedaj zunaj razprave. Drugo je seveda vprašanje, ali res vidijo vsi slovenski etnologi pod naslovom »Etnološka topografija slovenskega etničnega prostora« povsem enako nalogo. So razlogi, da odgovorimo na to vprašanje negativno. V pričakovanju, da se bo prej ali slej pojavila dilema, ki se je zdela spričo obstoječe naravnanosti slovenske etnologije neizogibna, je bil že na prvem plenarnem sestanku govor o dveh zamislih. Po prvem konceptu gre pri etnološkem topografskem delu za registriranje, za dokumentacijo in tudi za zbiranje kulturnih sestavin etnološkega značaja z vidika njihove provenience. Krajevna določenost, izvirno nahajališče ljudsko-kulturnih elementov je pri tem v ospredju. Strokovno čim bolj izčrpen in natančen razvid nad našim ljudskokulturnim inventarjem je s tega zornega kota poglavitni in pravzaprav tudi edini cilj topografskega dela. Vprašalnice bi potemtakem zajele posamezne kulturne sestavine kolikor mogoče detajlno. Glede na to, da so bile pred natanko četrt stoletja za večji del vprašanj naše etnološke prakse vprašalnice že sestavljene, je sedaj kazalo izvesti v prvi vrsti revizijo in dopolnitev že opravljenega dela. Za nekatera področja pa je bilo že na samem začetku očitno, da bo treba vprašalnice sestaviti na novo. Po drugi zamisli, iz katere je pravzaprav izvirala pobuda za delo na topografiji, naj bi šlo najprej za priprave in na tej podlagi za načrtne monografske študije posameznih krajev, manjših in omejenih regij, industrijskih naselij ali mestnih četrti. Pri tem naj bi bila upoštevana način življenja in kulturna podoba naseljencev takih območji v vsej njuni celovitosti. Tukaj bi ne bile v ospredju posamezne kulturne sestavine, temveč bi šlo za kulturno podobo ožje ali širše lokalne skupnosti kot celote, za njen življenjski stil, za spreminjaje tega stila, te ali druge kulturne strukture skozi posamezna razdobja. Posamezni kulturni elementi bi bili ob tako zastavljenih nalogah le sredstvo, le medij za spoznavanje nekega življenjskega stila ali kulturnega ustroja. V tem primeru torej ni naš cilj čim bolj detajlno spoznanje o tej ali drugi kulturni sestavini sami, temveč se skušamo preko tega spoznanja dokopati do čim bolj celovite kulturne podobe nosilcev omenjenih sestavin. Težko si je namreč predstavljati neko bodočo sintetično etnološko podobo Slovencev brez vrste takih monografskih del. Da pa bi tovrstne študije prispevale čim več k omenjeni sintezi, bi bilo treba vsaj v poglavitnem poenotiti njihovo nastajanje. V ta namen so kajpak tudi po tej drugi zamisli potrebne vprašalnice. Enotne vprašalnice in prav taka vodila seveda ne smejo prizadeti individualnih pobud posameznih raziskovalcev. Vendar je z njimi zajamčena določena raven in s tem primerljivost rezultatov dela, se pravi možnost posploševanja. Spričo ambicij po čimbolj celovitem zajetju kulturne strukture posameznih krajev ali regij je bilo pričakovati, da bo morda treba celo večino vprašalnic sestaviti povsem na novo. Nemogoče pa je bilo na začetku določno opredeliti število vprašalnic, ki bi bile za izpolnitev nakazanih načrtov potrebne. Poleg sistemizacijskih problemov so bile namreč pri tem posredi različne predstave o temeljnih nalogah etnološke vede. Tako je kazalo glede na dosedanje zanimanje in delo slovenskih etnologov še posebno pozornost posvetiti vprašanjem tako imenovane socialne kulture, ki so bila doslej pri nas nedvomno zanemarjena. Iz tega razloga je bilo treba na posebnem sestanku še posebej izvesti sistemizacijo vprašalnic za to področje. Pričakovali smo, da bodo vprašalnice za monografsko obdelavo zaključenih regij v marsičem ožje od specialističnih vprašalnic za raziskovanje posameznih kulturnih sestavin. Na drugi strani pa je bilo treba računati, da se bodo z vpra-šalnicami za kompleksna preučevanja odpirala vprašanja medsebojnih zvez med posameznimi kulturnimi področji ali kulturnimi elementi, ki z doslej navadnega zornega kota sploh ne bi bila zajeta. Doslej izdelane vprašalnice in razprave o njih so pokazale, da ne bo šlo za dve vrsti vprašalnic, vsaj ne v okviru pričujoče naloge. Specialne teme v vsem njihovem strokovnem obsegu so stvar specialistov; v tem smislu zahtevajo večkrat tudi še posebno ali dodatno strokovno izobrazbo, tako na primer preučevanje ljudske glasbe, plesa, tudi ljudske arhitekture in podobno. Pojavila pa so se tudi naziranja, ki jih je bilo moč pričakovati. Ob nekaterih temah, kot ob prijateljskih zvezah in klikah, ob družinsko sorodstvenih zvezah, so bila izražena mnenja, da ne gre izgubljati časa in sil z vprašanji, ki so v največji meri predmet drugih znanstvenih disciplin. Etnologi ne morejo skrbeti za nerešene probleme drugih ved, ko so njihove sile številčno preskromne celo za reševanje nalog, ki so pripoznano etnološke. Omenjeni pomisleki izvirajo seveda iz koncepta etnološke znanosti, kakršen je bil do nedavnega na Slovenskem tako rekoč edini v veljavi. Z etimološkega vidika bi ga najustrezneje označili kot folkloristični zorni kot. Seveda bi taka oznaka zahtevala obsežnejšo razlago, ki presega meje pričujočega zapisa. Tu lahko ugotovimo le, da bodo prav diskusije ob vprašalnicah za etnološko topografijo nudile odlično osnovo za razpravo o odnosu med folkloristiko in etnologijo v naših razmerah. Zelje po poglobljeni razpravi o tovrstni tematiki je bilo moč že slišati in ni razlogov, da bi je ne realizirali. V tej diskusiji bomo, razumljivo, postavljeni pred vprašanje, ali si resnično želimo v korak s sodobnimi tokovi v etnološki znanosti drugod. Povprašali se bomo, koliko smo dejansko prenesli središče našega strokovnega zanimanja od reči na ljudi, koliko pa gre pri tem morda le za dobre namene in zgolj teoretične nauke. In kar je najvažnejše: ponovno bomo morali preveriti družbeni pomen in vlogo naše znanstvene discipline v našem družbenem prostoru. Načrtovanje akcije za etnološko topografijo seveda ni moglo mimo vprašanja o njeni družbeni namembnosti. Po prvi zamisli bi z izdelavo nekaterih novih vprašalnic in z dopolnjevanjem že obstoječih dobili izpopolnjen pripomoček za zbiranje gradiva, za bogatitev naše vednosti o slovenski ljudski kulturi. Vprašalnice bi bile tako dobrodošle mlajšim etnologom, ki še nimajo dovolj izkušenj, in etnologom v kompleksnih muzejih, ki imajo neizogibno opravek z raznovrstnimi strokovnimi temami. Akcija bi s tem vodila v določeno poenotenje pri zbiranju etnološkega gradiva, bila bi koristen prispevek na ravni viroslovnega strokovnega prizadevanja. Seveda pa bi specialistom za posamezna področja lahko nudila bolj ali manj le temeljno informacijo, pravzaprav le podlago za njihova kasnejša dodatna preučevanja. Razumljivo je, da se s tega zornega kota specializirani preučevalci posameznih kulturnih sestavin ne morejo vnemati za načenjanje novih tem, ko pa vidijo velike vrzeli v preučenosti že uveljavljenih. Naravno je tudi, da so se prav iz vrst specialistov javljali nekateri osamljeni dvomi v smiselnost akcije. Nemogoče se je na tem mestu spuščati v razpravljanje o družbeni teži in družbenem odmevu našega dosedanjega strokovnega prizadevanja. Želeli bi le opozoriti na pomen topografske akcije z vidika monografskega študija posameznih regij. Prav gotovo bi bila povsem zgrešena trditev, da preučevanje neke kulturne sestavine rabi le tolmačenju njene pojavnosti. Ob ustrezni naravnanosti raziskave namreč tudi posamezni elementi pričajo o širših procesih, v katere so vključeni. Čim več kulturnih pojavov preučimo tudi s tega vidika, tem širša in natančnejša je podoba družbenozgodovinskega razvojnega toka. Prav to velja seveda tudi za globino spoznanja o gibalih tega procesa. Kot je znano, sta nakazana podoba in omenjena gibala raziskovalni cilj etnologije kot zgodovinske vede. Nalogo njihovega razkrivanja si etnologi delijo z zastopniki drugih zgodovinskih disciplin. Delež, ki pripada ob tej delitvi dela etnologiji, je tolikšen, da ga nihče ne more zapostavljati, najmanj pa bi si to lahko dovolili sami etnologi. Kolikor bi skušali zarisati področje, od koder si etnologi prizadevajo doseči omenjeni cilj, bi z omembo tako imenovanih mikroregij, njihove vsestranske kulturne podobe in njihovega življenjskega stila, nedvomno označili enega najbolj pomembnih. Čim bolj kompleksni etnološki preučitvi izbranih krajev, mestnih rajonov in podobno pa so namenjene, kot je bilo omenjeno, naše vprašalnice po zamisli, povezani z akcijsko zasnovo, o kateri je govor tukaj. Da je pri tako zastavljeni nalogi, ki naj bi enakopravno zajela tudi naš čas in naselja, ki nimajo z agrikulturo več prave zveze, nemogoče vztrajati le pri uveljavljenih temah in standardnih etnoloških vprašanjih, bo moralo postati prej ali slej povsem razumljivo. Na spoznanje neizogibnosti nakazanih premikov navajajo v veliki meri tudi razprave ob vprašalnicah, ki so bile še zlasti v tem pogledu nedvomno živahne. Tako ne kaže, da bi se bilo moč v slovenski etnologiji še resneje upirati vključevanju industrijskih in urbanih naselij v etnološke predmetne okvire. Tudi ni mogoče spregledati, da posluha za novo tematiko, značilno za naš čas, med slovenskimi etnologi, še posebej mlajšimi, nikakor ne manika. Prav spričo tega lahko z dokajšnjo mero samozavesti nadaljujemo z nalogo, ki ni lahka, je pa s strokovnega in splošnejšega družbenega zornega kota prav gotovo obetavna. Etnološko preučevanje mikroregij v omenjenem smislu pomeni bistveno razširitev historiografskega študija, pač v širokem pomenu te besede. Način življenja najširših ljudskih plasti, ki ga je moč zajeti le z detajlnim študijem mikrorajonov, vsakdanje življenje, življenjski stil, so najbolj pogosti izrazi za predmet tovrstnega raziskovanja. Razkrivanje zgodovinskega bistva tega predmeta, razlogov za nastajanje in izginjanje pojavnih oblik, za razlike v tej pojavnosti je cilj etnološkega dela, ki ga načrtujemo. S to dejavnostjo se lotevamo zgodovinske problematike na odseku, ki je izrednega pomena za vzgojo ali oblikovanje zgodovinskega načina mišljenja, kar je nedvomno temeljni namen vsakršnega historiografskega prizadevanja. Vsakomur je namreč najbližji način življenja, ki je značilen za skupino, ki ji pripada, tudi življenjski stil, ki ga sestavljajo oblike reševanja temeljnih življenjskih problemov, katerim se ne more tako rekoč nihče izogniti. Spričo veljavnosti pedagoškega načela, da je najustreznejša pot od znanega k neznanemu, lahko samo pričakujemo, da bodo morali naši učbeniki za zgodovino na vseh ravneh prej ali slej drugače upoštevati etnološka spoznanja, kot jih upoštevajo danes. Seveda pa bodo morali v tem smislu najprej svojo nalogo izpolniti etnologi. Etnološka topografija slovenskega etničnega prostora je pomemben korak v tej smeri. Prvenstveno v tem pa je tudi njena družbena teža. April 1974 Slavko Kremenšek UDK 378.14(436.6) :39( = 863) SLOVENSKO NARODOPISJE NA VISOKI SOLI ZA IZOBRAŽEVALNE VEDE V CELOVCU Na slavističnem inštitutu Visoke šole za izobraževalne vede v Celovcu (Hochschule für Bildungswinssenschaften in Klagenfurt) je po zaslugi prorektorja univ. prof. dr. Aleksandra V. Isačenka dobilo svoje mesto tudi slovensko narodopisje. Od zimskega semestra 1973/74 naprej so odmerjene tej vedi skupno 4 tedenske ure: 2 uri za predavanja in 2 uri za vaje. Po nalogu Zveznega ministrstva za znanost in raziskovanje je predavanja in vaje prevzel dr. Pavle Zablatnik, ki se pri svojem delu mutatis mutandis s pridom naslanja na »program za študij etnologije na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani«. Narodopisna predavanja na celovški visoki šoli naj bi v luči primerjalne etnologije odkrivala slušateljem bogate zaklade duhovne, socialne in materialne ljudske kulture Slovencev in drugih slovanskih narodov. Vaje pa naj bi poglabljale snov iz predavanj, uvajale v domačo in tujo strokovno literaturo in v kritičen odnos do gradiva ter hkrati navajale in nagibale k zbiralnemu in raziskovalnemu delu. V okviru vaj so seveda na sporedu tudi obiski muzejskih razstav narodopisnega značaja. Načrt predvideva 4 semestre za zaokrožen prikaz obširnega področja duhovne ljudske kulture in primeren obseg predavanj in vaj za razpravljanje o socialni in materialni ljudski kulturi Slovencev. Vmes bo treba vpletati predavanja in vaje iz obče etnologije s komparativnim obravnavanjem glavnih značilnosti snovne, družbene in duhovne kulture drugih, predvsem indoevropskih narodov — s posebnim ozirom na skupne prvine in oblike v življenju slovanskih narodov. Ciklus predavanj se bo v osnovi ponavljal vsako drugo leto, pri čemer bo seveda mogoče menjati izbrana poglavja. Isto bo tudi veljalo za vaje. Treba bo iskati ožje stike z etnološkimi institucijami to- in onkraj deželnih in državnih meja, zlasti z etnološko stolico na ljubljanski univerzi, s Slovenskim etnografskim muzejem v Ljubljani, z Inštitutom za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in z Glasbeno-narodopisnim inštitutom v Ljubljani, z Etnološkim društvom Jugoslavije, s Slovenskim etnografskim društvom idr. Izgraditi bo treba na celovški visoki šoli primerno strokovno etnografsko knjižnico. Manjkajo zlasti starejša strokovna glasila in standardna dela. Treba bo pač najprej založiti knjižnico z laže dosegljivo novejšo narodopisno literaturo. Razveseljivo je, da se vodja inštituta za slavistiko in primerjalno jezikoslovje, prof. dr. A. V. Isačenko, z vso silo in vnemo zavzema za nabavo vseh dosegljivih strokovnih knjig, glasil in publikacij. Osem slušateljev je vpisalo na celovški visoki šoli slovensko narodopisje. Z zanimanjem in vnemo obiskujejo predavanja in vaje. Želeti bi bilo, da bi se ta ali oni za dopolnitev študija o priliki smel pridružiti kakim muzeološkim in terenskim vajam ali pa celo počitniški praksi študentov etnološkega oddelka fakultete v Ljubljani. P. Z. UDK 061.31(437.6)»1974«:39( = 81) SEMINARIUM ETHNOLOGICUM (Ob koncu sedemletne akcije univerze Jana Komenskega iz Bratislave) V letu proslav 30-letnice vstaje slovaškega naroda je univerza Jana Komenskega iz Bratislave pripravila sedmo in s tem zadnje srečanje etnologov in predvsem študentov etnologije — »Seminarium ethnologicum«. Po osnovni obliki sodi seminar med številna podobna študijsko informatvina srečanja, ki jih prirejajo v mnogih državah (npr. pri nas Slavistični seminar ipd.). Notranja zgradba, izhodišča in namen etnološkega seminarja pa so bili prilagojeni lokalnim, domačim (češkoslovaškim) razmeram in nekaterim prizadevanjem v etnološki znanosti nasploh. Med temeljnimi vodili za organizacijo seminarja (prvi je bil leta 1968) je prevladovalo dejstvo, da študenti etnologije evropskih držav nimajo prav nobenih možnosti, da se spoznajo že pred zaključkom študija z delom svojih kolegov in starejših etnologov. Prav slednji se namreč vsako leto sestajajo in izmenjujejo znanstvena spoznanja na najrazličnejših kongresih in simpozijih. Iz tega dogajanja pa so študentje nekoliko odmaknjeni. Prav to je bila osrednja misel organizatorjev (predvsem docenta Jana Podolaka) že pred pričetkom prvega seminarja. Uspeh je bil velik in sledilo jih je še šest. V letošnjem letu so slovaški gostitelji organizirali zadnji seminar. Njihovi želji, da bi se akcija prenesla tudi v druge evropske države, so se zaenkrat najbolj konkretno odzvali Poljaki in Madžari. Sedemletni ciklus zaporednih seminarjev na Slovaškem pomeni do neke meje dokaj enotno sedemletno metodično in metodološko izhodišče seminarja. Čeprav so ga skušali organizatorji iz leta v leto spreminjati in dopolnjevati, je popolnoma umestno, da ta mednarodna akcija dobi tudi nekaj novih impulzov in spodbud. Vseh teh slovaških »sedem let« pa ostaja zapisanih v zgodovini evropske etnologije, ne le z vidika zbliževanja med vzhodom in zahodom, ampak predvsem kot izreden organizacijski primer, kakršnega bi težko zmogla katerakoli država. Popolnoma na dlani je, da k poznavanju slovaške etnološke problematike vsi neslovaški udeleženci niso prispevali veliko. To tudi ni bil namen seminarja. Terensko delo v posameznih vaseh, v večjih ali manjših skupinah je bilo predvsem tista komunikativna vez med vsemi udeleženci, način za izmenjavo pogledov in priprava na delo v bodočnosti. Ne smemo pa seveda prezreti tudi izrednega pomena, ki so ga imeli na seminarjih etnologi, ugledna imena evropske etnologije. Vodili so delo študentov v posameznih skupinah (te so se držale standardne etnološke sistematike), sodelovali pri delu na terenu in posegali s pripombami v študentske večerne seminarske diskusije (ki žal niso bile na vseh seminarjih). Ce k temu dodamo še številne individualne kontakte, vidimo, da je seminar v celoti popolnoma uspel. Nekoliko žal nam je, da se v pestro diskutiranje niso v toliki meri vključevali domači študentje kot njihovi kolegi iz tujine. Njihova zaposlenost z izrazito opisnim zbiranjem terenskega gradiva je bila v tako širokih in predvsem mednarodnih okvirih prevelika in je delovala nekoliko ozko. Seminarja so se nekateri domači in tuji etnologi ter študentje udeležili večkrat. To je bila zanje velika priložnost: spoznali so širok krog svojih kolegov in tudi skoraj vsa slovaška pokrajinska območja. Vsako leto je bil seminar namreč na drugem delu Slovaškega. Študentje etnologije in etnologi iz Slovenije smo se udeležili šestih seminarjev, prvega so se udeležili le kolegi iz Srbije in Hrvaške. Zadnji, sedmi seminar je bil od 2. do 13. septembra 1974 v dolini Opatova pri Trenčinu, ki je eno od pomembnejših slovaških industrijskih središč. Na uradnih vabilih smo z veseljem prebrali novico, da bo seminarska osrednja tema posvečena vprašanjem »Tradicije in sedanjosti« in da se bodo v okviru te osrednje teme obravnavala nekatera področja iz t. i. materialne kulture. Naslov, čeprav že nekoliko popularen, nas je vseeno prijetno presenetil in pričakovali smo tudi metodološko orientacijo seminarja v tej smeri. Žal pa napovedani program ni bil izveden v taki obliki, kot smo pričakovali. Seminar, ki vsako leto druži študente in profesorje posameznih etnoloških šol z različnimi metodološkimi usmeritvami, ostaja pomemben predvsem kot edino srečanje take vrste v Evropi. Tudi čas trajanja seminarja je bil primeren (10 do 14 dni) za navezovanje kontaktov in oblikovanje nekoliko drugačnih odnosov, kot je to mogoče na nekajdnevnih srečanjih. Udeleženci (mislimo na tuje) so lahko spoznavali ljudsko kulturo tistega območja, kjer je bil seminar. Seveda se je tako spoznavanje razvilo v dve smeri: zanimanje posameznikov za določena področja, zbiranje primerjalnega gradiva in površno informiranje ter opazovanje na terenu. Ob tem moramo pripomniti, da so vsi tuji udeleženci imeli popolno svobodo glede izbire terena ali delovne skupine. Terensko delo tujih udeležencev je bilo včasih oteženo zaradi nepoznavanja nekaterih osnovnih potez zgodovinskega, družbenega ali gospodarskega razvoja. Izjemne dragocene v tej smeri so bile kratke a izčrpne informativne razlage prof. Jana Podolaka, ki je zbrane tuje študente večkrat opozarjal na bistveno v ljudski kulturi določenega območja. Organizator je vsako leto pripravil nekaj ekskurzij, da so udeleženci lahko spoznali tudi druga slovaška območja. Seznanili so se z nekaterimi kulturnozgodovinskimi spomeniki in turističnimi zanimivostmi. Ob koncu moramo opozoriti na izredno delovno in prijateljsko ozračje, ki ga je ustvarjala pisana mednarodna druščina. Janez Bogataj UDK 061.31(455.1)»1973«:791.43:308 FESTIVAL DEI POPOLI (XIV Rassegna Internazionale del Film di Documentazione Sociale — IV Seminario sul Film di Documentazione Etnografica) Firenze, 3.—9. decembra 1973 Festival, ki se je začel pred štirinajstimi leti kot festival »etnografskega« filma, je medtem temeljito spremenil lice. »Etnografija« je na tem, da utone v »družbeni dokumentaciji«. Festival namreč na stežaj odpira vrata dokumentarnim filmom vseh vrst, samo da imajo rahlo družbeno tematiko. Le še skromen odmev nekdanjega koncepta so seminarji »etnografske dokumentacije«, ki jih je Festival uvedel v zadnjem času — tokrat četrtič, Pravi festival etnografskega filma je pravzaprav v Benetkah, imenuje se »Venezia Genti«. O njem ne vem nič podrobnega. Firenškega festivala sem se udeležil po naročilu Jugoslovanskega odbora za etnografski film. Kaže, da se bo treba narodopiscem prej ali slej preusmeriti v Benetke. Pisati poročilo o festivalu, kjer ti v enem tednu zavrtijo blizu 70 filmov, je nehvaležno delo. Prvič vseh ne moreš videti, drugič se ti vtisi tistih, ki si jih videl, kmalu premešajo, tako da si moraš pomagati s katalogom, če jih hočeš kolikor toliko držati vsaksebi. Okvir »sociološkega« filma je tako širok, da dopušča zelo pisano tematiko. Videli smo izreze iz sodobnega življenja zahodne družbe, še več pa je bilo filmov iz življenja nerazvitih dežel. Prikazali so nam v njih tradicionalno kulturo, še rajši pa njena srečanja s pridobitniško zahodno civilizacijo, družbene premike, porajajoče se globokosežne spremembe — stvari, ki nam jih npr. skopa časopisna poročila sploh ne morejo predočiti. Nikakor ni mogoče reči, da taki filmi niso mikavni. »Etnografija« stopa v njih seveda v ozadje. Sporeda za seminar »etnografskega« filma nam poprej niso javili. Pripraviti se zanj ni bilo mogoče. In kaj smo videli? Filme avstralskega, afriškega, južnoameriškega, iranskega in severnoameriškega področja — niti enega filma pa ni bilo s tematiko iz evropske ljudske kulture. Prireditelji so imeli s tem svoj namen. Sele po sklepni projekciji smo zvedeli, da bi naj filmi iz nerazvitih območij pričali o dejstvu, da ima »etnografski« dokumentarni film poleg svojih znanstvenih vrednot še svoje posebno poslanstvo. Pokazati mora razvitemu svetu, kateri so problemi, ki tarejo nerazviti svet. Ima torej svoj socio-politični pomen. Seminar je izzvenel v svarilu, da se je treba tudi v filmu danes odpovedati »etnocentrizmu«. Med predavanji je prišlo zlasti pri številni študentovski publiki do spontanih demonstrativnih aplavzov. Brez dvoma je mogel filmski spored človeku razširiti obzorje. Filmskemu delavcu je lahko dal obilo pobud. Narodopisec pa je odhajal s festivala in posebej še s seminarja z mešanimi občutki. Filme je poslalo nekaj nad 30 držav. Jugoslavija je bila zastopana z dvema filmoma (Gilič, »Dan više« — Dunav-film, Beograd 1972, in Nikolič, »Polaznik« — Dunav-film, Beograd 1973). N. K. ZAPISKI MISCELLANEA UDK 398.47(= 863) «1672« KAKO SO LETA 1672 POGASILI POŽAR V STIČNI V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani hranijo pod signaturo 14 652 knjigo Angelus de Clavasio: Summa super casibus conscientiae, natisnjeno leta 1513 v Strassburgu. Knjiga izvira iz stare knjižnice stiškega samostana.1 Na praznem zadnjem listu in na notranji strani zadnje platnice je nekaj kronističnih zapiskov iz 16. in 17. stoletja. Prva roka iz začetka 16. stol. je zabeležila najprej nekaj stavkov o znanem potresu leta 1511, v naslednjem zapisku omenila lakoto, ki da je divjala leta 1512 po Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, ter nekoliko bolj na široko spregovorila o kmečkem uporu iz leta 1515, kjer je — po moji vednosti drugič2 — zabeleženo slovensko ime za kmečko zvezo. Neznani pisec namreč pripoveduje, da so uporniki »... vnam communitatem appelauerunt boga gmayna...« (sicer zapis ne prinaša za zgodovino upora nič novega). Taisti pisec omenja še kugo in lakoto v letih 1510 in 1524. Vendar želim tukaj opozoriti predvsem na etnografsko zanimivo beležko iz druge polovice 17. stoletja, pisano v slabi latinščini, ki je pomešana z nekaj nemškimi in — slovenskimi besedami. Zapisek neznanega meniha pripoveduje, kako je 2. julija leta 1672 na praznik Marijinega obiskovanja, ki je tistega leta padel na soboto, divjala v Stični huda nevihta. Strela da je treščila v veliki stolp, švignila skozi okna zvonika preko manjših zvonov, oplazila veliki zvon in pustila na njem svojo sled, nadaljevala pot preko kladiva do ure v stolpu, osmodila vrv njene uteži, prešla po oboku v cerkev, kjer je prebila zid zakristije in pri oltarju sv. Petra izginila v zemljo. Pri tem je začelo goreti v zvoniku, samostan bi bil pogorel do tal, ko bi ne bili pritekli ljudje, toda ogenj je bil tako silovit, da ga z vodo niso mogli pogasiti; dodali so ji nekaj veder vina, pa ni pomagalo, in šele ko so v ogenj vrgli ženskega mleka, so ukrotili požar. Vse čarovnice z Dolenjskega da so bile tisto noč na Kleku, ker je strela pri zakristiji odvrgla velike šope goreče slame. Zato naj tisti, ki jim je zaupana skrb za samostan, pomnijo nauk, da naj človek posvečuje soboto, posebno če eni praznujejo Marijin praznik, medtem ko mora služinčad delati na polju. Tak je ljudski glas — božji glas. Besedilo, ki naj sledi v celoti, se glasi (okrajšave in kratice razrešujem, ločila puščam, kakor so v izvirniku, v latinskem tekstu je raba velikih in malih črk poenotena, prav tako tudi pisava črk i in j oz. u in v): »Anno domini 1672 in festo visitationis beatae virginis Mariae quod ceciderat in diem sabbati vespere circa horam 10 horribilis exorta est tempestas. Caelum obductum fuit vero tenebris Egiptiacis aquilonem versus: dabatur tonitru quod tetigit turrim maiorem et pertransiit fenestras turris ubi campanae solent sursum i Joža Glonar jo v svoji študiji Iz stare stiške knjižnice (Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 18, 1937, str. 110—131, št. 114) omenja, vendar ne beleži zapiskov, na katere opozarjam. * Prvič v znanem letaku, tiskanem na Dunaju leta 1515, ki vsebuje landsknehtovsko pesem z refrenom Le vkup itd., prim. Branko Berčič, Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts (v: Abhandlungen über die slowenische Reformation — Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen Bd. 1), št. 1. attrahi, transiit per minores campanas tetigit maiorem campanam in duobus locis absque tarnen damno, uti in illa apparet, pertransiit mox maleum Vnd nach dem direkth usque ad horologium accendit et tetigit funem ponderis horologii et iterum per fornicem horologii in templo cecidit penes sacristiam, transivit murum su-perioris sacristiae et apud altare sancti Petri terram repetiit: turris fuit accensa ab igne et ni homines citissime accurissent totum monasterium in cineres fuisset redactum, ignis tam potens et vehemens fuit pura aqua extingui non poterant [!]; adiderunt aliquas urnas vini rein aliquanto iuvit, tandem faemineo lacte in ignem proiecto sopitus est. Casus non solum mirabilis sed multum lacrymabilis apparebat. Laudetur deus quod tarnen sine gravi damno successerit bene: So neke bile use Babe is dolenske deshele toisto nuz na Kleku, cum tonitru penes sacristiam dimi-serat en uelke gorezhe puschel Slame: memores etiam sint aliquam monasterii curam habentes praecepti memento ut diem sabbathi sanctifices, praecipue dum colitur festum ab aliis beatae virginis a [= at?] domesticis laborandum in agro: vox populi vox dei: etei [?] Primož Simoniti UDK 75.023.1.067.2(497.12) »18« INDIJANCI NA NASI PANJSKI KONČNICI Na panjski končnici iz 1. 1876, ki jo hrani Čebelarski muzej v Radovljici (inventarna št. 25), vidimo razgiban prizor, ko skupina Indijancev napada dve belki. Končnica z »indijansko« motiviko ni edina. Take »eksotične« tčme pričajo o razgledanosti slikarja ali naročnika. Za našo panjsko končnico (gl. sliko) je kaj verjetno prvi ali drugi našel pobudo v knjigi Friderika Barage, Popis navad in zaderžanja Indijanov Polnočne Amerike. Spisal v nemškem jeziku Friderik Baraga, misijonar per Očipve-Indijanih na otoku Gorenjiga Jezera, v sredi Polnočne Amerike. V Ljubljani, natisnil Jožef Blasnik, 1837. Tam namreč beremo na str. 15—16: V letu 1635 se je spet drugo Anglijansko selišče v deželi Konektikut začelo. Sosednji Indijani so začeli kmalo Evropejce tega selišča sovražiti in so več posameznih Evropejskih vseljencev pomorili. Tako so nekdej 12 Anglijanov, kteri so se bili od seliša nekoliko dalje po deželi spustili, popadli, in so tri od njih umorili, Panjska končnica s prizorom ugrabitve dveh belk po Indijancih (1876). Čebelarski muzej, Radovljica (inv. št. 25) drugi so bili pa ušli. Drugikrat so nekoliko vseljencev, kteri so na polje delat šli, obsuli, ter 6 mož in 3 žene ubili, dve deklici pa s saboj vzeli, in tudi nekoliko goveje živine s silo poropali.« (V izdaji iz 1. 1970 — gl. poročilo v Traditiones 2, 1973, 285—286 — najdeš to mesto na str. 23.) Kuret UDK 398.21(= 863) :59 »SUSHIZ IMA REP SAVIT .. .« »Od kod Vodniku snov za basen Kos in brezen?« se je vprašal Boris Merhar v SE 9 (1956) 187—196 in skušal najti odgovor na vprašanje. Njegovim izsledkom bi mogel dodati, da najdem varianto basenski zgodbi o kosu, ki se posmehuje sušcu, ko ga le-ta svari, naj prezgodaj ne prepeva, v Vogezih (gl. A. V a n G e n n e p. Manuel de folklore frangais 1/3/1. Paris 1947, 951). Kosova samica, ki je v gnezdu valila, se je norčevala iz Marca, ko se je bližal koncu. Marec pa ji je odgovoril: »Tri dni še imam in tri dni si bom izposodil od svojega brata Aprila — pa bo po tebi v tvojem gnezdu!« (Gl. C. Lemasson, Anciennes coutumes de la paroisse de Champ-le-Duc, Vosges. 24, 1932, 505 do 518). In Baski poznajo pregovor: »Marec miga z repom, April pa s prsmi« (Julien Vinson, Le Folklore du pays Basque. Paris 1883 298 — nav. Van Gennep, n. d. 952). Morda bi kdo poskusil raziskavo še v tej smeri? Kuret UDK 398.87(= 863) »PEGAM PISÖW CESARJU JE . . .« Ena izmed variant pesmi o Pegamu in Lambergarju (Vinje pri Dolu na Gorenjskem, SLP 1, št. 5, str. 10) se začenja z verzi: Pegäm pisöw cesarju je: »Al maš junaka tacega, da bi se šow skušat z menoj?« Na misel mi je prišlo, da bi v pesmi, ki opisuje pravi turnir, Pegamovo »pisanje« moglo biti spomin na viteški izziv, ki je bil pred turnirjem v navadi. Nastopajoči vitez je svojega nasprotnika formalno »izzval«, pozval na dvoboj. Tak izziv so pozneje tiskali in ga imenovali »kartel«. V Valvasorjevi »Ehre« XI, 723 in XV, 593—594 beremo o turnirju na Novem trgu v Ljubljani 1. 1652, ko je 35 vitezov nastopilo v štirih kostumiranih skupinah (»Partheyen«), ki so predstavljale Evropo, Azijo, Afriko in Ameriko. Vsaka skupina je izdala svoj poziv na boj, svoj »Chartell« (Valvasor: »... oder Ausfordrungs-Brief«), Valvasor dobesedno navaja vsa štiri besedila (»Ehre« XV, 594—598). Morebiti je tudi Pegam — vsaj v pesmi — sledil tej viteški šegi! Kuret UDK 061.1:061.12(497.12) «1967/1972« KOMISIJA (1947—1951) IN INSTITUT ZA SLOVENSKO NARODOPISJE SAZU (od 1951) Nastanek, razvoj, delo (Nadaljevanje in konec.) Razvoj in delo Inštituta za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti od 1965 do 1972: delovni pogoji, zbiralno in dokumentacijsko delo, raziskovalno delo, znanstveno sodelovanje, publikacije, sodelovanje z družbenimi organizacijami, varstvo folklore, sodelovanje z RTV, oprema, struktura inštituta. Doveloppement et travaux de l’lnstitut d’ethnographie Slovene aupržs de 1’Academic slovžne des sciences et des arts de 1965 ä 1972: conditions de travail, travaux de collection-nement et documentation, travaux de recherche, cooperation scientlfique, publications, cooperation avec les organisations sociales, protection du folklore, cooperation avec la RTV, equipe-ment, structure de l'institut. PREGLED VSEBINE: B. Doba »samouprave« (od 1965). — BI. Razvojni in življenjski pogoji. — B 2.1 Personalno stanje. — B 1.2 Znanstveni svet, — B 1.3 Organizacija dela. — B 1.4 Gmotno stanje. — B 1.5 Prostori. — B 2. Zbiralno delo in dokumentacija. — B 2.1 Arhivi — B 2.2 Terensko delo. — B 2.3 Ankete in informatorska mreža. — B 2.4 Fototeka in diateka. — B 2.5 Fonoteka in diskoteka. — B 2.6 Film in filmoteka. — B 2.7 Knjižnica. — B 2.8 Bibliografija. — S3. Raziskovalno delo. — B 3.1 Novi okviri znanstvenega dela. — B 3.2 Sklad Borisa Kidriča. — B 3.3 Zgodovina in teorija narodopisja. — B 3.4 Ljudsko slovstvo. — B 3.5 Ljudske šege in igre. — B 3.6 Socialna kultura. — B 3.7 Materialna kultura. — B 4. Znanstveno sodelovanje. — B 4.1 Doma. — B 4.2 V inozemstvu. — B 4.3 ■■ Alpes Orientales«. — B 4.5 »Demos«. — B 4.6 Mednarodna narodopisna bibliografija. — B 4.7 Strokovno izpopolnjevanje — B 4.8 Funkcije in priznanja. — B 4.9 Predavanja in obiski tujih znanstvenikov. — B 4.10 Mednarodni muzej mask v Binche-u (Belgija). — B 5. Publikacije. — B 6. Sodelovanje z družbenimi organizacijami. — B 7. Varstvo folklore. — B 8. Sodelovanje z radiem in TV. — B 9. Oprema. — B 10. Struktura instituta. B. Doba »samouprave« (od 1965) B 1 Razvojni in življenjski pogoji Po smrti Ivana Grafenauerja je bil dne 7. februarja 1965 imenovan za novega upravnika inštituta akademik univ. prof. dr. France Bezlaj. Njegovo etimološko delo ga je nemalokrat približalo narodopisju, dolgujemo mu tudi kritični pretres raziskav o slovenskem bajeslovju med obema vojskama (SE 3—4, 1951). Novi upravnik je izrazil popolno zaupanje obema delavcema v inštitutu, Milku Matičetovemu in Niku Kuretu, ter zavoljo prezaposlenosti prosil, naj oba skrbita za potek inštitutovega dela, kakor je bilo usmerjeno dotlej. Zagotovil je svojo zaslombo pri predsedstvu SAZU, kadar in kolikor bo potrebna. Tako se je začela v inštitutu doba svojevrstne »samouprave«. V njej sloni delo prvenstveno na čutu odgovornosti in na delovni disciplini vsakega posameznika v inštitutu. 2e prej obstoječa tesna povezanost sodelavcev se je poslej še okrepila. B 1. 1 Personalno stanje. — Skromna kadrovska zasedba je zahtevala od vsakega delavca v inštitutu izrednih naporov. Trud za sistemizacijo dveh asistentskih mest je ostajal dolgo zaman. Pomoč honorarnih delavcev je pomenila le polovično rešitev. V 1. sekciji je Rafaela Potokar odnehala že s koncem 1. 1964, Ana Bratok pa je zavoljo slabega zdravja vztrajala tudi samo do konca julija 1965; obe sta bili upokojeni učiteljici. Študentka etnologije Helena Ložar je urejala povsem zanemarjeno fototeko do 1. 1966. Jeseni tega leta je po opravljeni diplomi kot Herder jeva štipendistka odšla na podiplomski študij na Dunaj. Tako je v 1. 1966 kadrovsko stanje v inštitutu postalo kritično. To se je očitno pokazalo, ko je predsedstvo sicer zahtevalo načrt sistemiziranih mest, je pa bilo povsem jasno, da potrebnih mest ne bo mogoče doseči. Inštitut je tedaj zahteval za vsako od obeh sekcij poleg načelnika še sistemizacijo mest dveh asistentov in ene daktilografke, dalje mesto knjižničarja(ke) in mesto dokumentarista(ke). Izhod v sili je pomenila namestitev s polovičnim delovnim časom daktilografke Angele Berkopec. S 1. majem 1963 je prevzela daktilografske posle v II. sekciji, medtem ko je iste posle za I. sekcijo — poleg oskrbovanja knjižnice in administracije — opravljala slejkoprej Albina Štrubelj. Znanstveni svet je na svoji seji dne 12. oktobra 1966 soglasno in kot nujno odobril zahtevo po asistentu vsaj v II. sekciji. Izraz hude napetosti je bila posebna spomenica, ki jo je kolegij inštituta dne 15. decembra 1966 predložil predsedstvu SAZU in vsem akademikom. Nazadnje se je našla možnost, da smo diplomantko etnologije Heleno Ložar, ki se je vrnila z Dunaja, zaposlili kot pogodbeno asistentko v II. sekciji. Nastopila je 1. avgusta 1967, delala pa je samo štiri mesece. Herderjeva štipendija ji je bila namreč podaljšana še za eno leto. Tako je konec novembra 1967 zaprosila za dva semestra neplačanega študijskega dopusta ter odšla spet na Dunaj. V inštitutu je zavladalo staro stanje. Kljub temu je razvoj šel svojo pot. »-Samouprava-« je terjala svoj organ, v letu 1969 je bil Niko Kuret imenovan za v. d. tajnika inštituta. Na najvišjih mestih se je pokazalo nepričakovano in nenavadno zanimanje za slovensko narodopisje. Svet SRS za prosveto in kulturo je pozval Glasbeno-narodopisni institut ter SAZU oziroma njen Inštitut za slovensko narodopisje, naj začneta s pripravami za priključitev Glasbeno narodopisnega instituta k SAZU. Bilo je nekaj sej, pokazala se je pripravljenost z obeh strani — na vsem lepem pa je vnema ponehala in do priključitve tedaj ni prišlo. S 1. julijem 1968 se je z Dunaja vrnila Helena Ložar. Mogla je nadaljevati svoje delo kot pogodbena asistentka v II. sekciji. Tu jo je že čakala naloga, ki se je sekciji odprla s pogodbo s Skladom Borisa Kidriča (gl. spodaj B 2. 3). Končno je predsedstvo na seji dne 26. septembra 1969 odobrilo sistemizacijo mesta enega asistenta. Po običajnem postopku je bila Helena Ložar na seji znanstvenega sveta dne 4. decembra 1969 izvoljena za asistentko v II. sekciji z veljavnostjo od 1. januarja 1970. Namestitev enega asistenta seveda še ni prinesla rešitve kadrovske stiske. Naporom Delovne skupnosti SAZU in njenemu Svetu gre zasluga, da se je kadrovska problematika SAZU začela obračati na bolje. Tako je med novimi sistemiziranimi mesti znanstvenega kadra SAZU bilo dodeljeno inštitutu eno mesto. Dali smo ga I. sekciji, kjer je bil Milko Matičetov od vsega začetka dejansko sam, čeprav mu je po svojih močeh pomagala Albina Štrubljeva. Tako je s 1. novembrom 1971 nastopil mesto znanstvenega sodelavca v sekciji za ljudsko slovstvo dr. Tone Cevc. Rešilo se je tudi vprašanje priključitve Glasbeno narodopisnega instituta. Sekretariat SRS za prosveto in kulturo se je odpovedal svoji ustanoviteljski vlogi in ustavil finansiranje Glasbeno narodopisnega instituta. Z njegovim aktom št. 022-1/69 z dne 27. oktobra 1971 je bila omogočena priključitev Glasbeno narodopisnega instituta Slovenski akademiji znanosti in umetnosti oziroma njenemu Inštitutu za slovensko narodopisje z veljavnostjo od 1. januarja 1972 dalje. Glasbeno narodopisni institut je zanaprej sekcija Inštituta za slovensko narodopisje, a ohranja zlasti finančno neko samostojnost. Število uslužbencev Inštituta za slovensko narodopisje se je s tem pomnožilo za 5 oseb. S 1 januarjem 1972 je tako štel Inštitut za slovensko narodopisje skupaj 11 rednih sodelavcev. Višja knjižničarka Albina Strubelj je nato 1. oktobra 1972 stopila v pokoj, a je do nadaljnjega opravljala knjižničarske posle pogodbeno s polovičnim delovnim časom. Kadrovska struktura inštituta ob 25-letnici I. sekcija (ljudsko slovstvo) 1. Dr. Milko Matičetov, znanstveni svetnik II. sekcija (ljudske šege in igre) 2. Prof. dr. Niko Kuret, znanstveni svetnik 3. Helena Ložar-Podlogar, asistentka 4. Angela Berkopec, daktilografka (s polovičnim del. časom) III. sekcija (ljudska pesem, glasba in ples) 5. Dr. Valens Vodušek, znanstveni svčtnik 6. Dr. Zmaga Kumer, znanstveni svetnik 7. Prof. Mirko Ramovš, asistent 8. Marko Terseglav, asistent 9. Julijan Strajnar, strokovni delavec 10. Frančiška Komljanec, tajnica IV. sekcija (materialna kultura) 11. Dr. Tone Cevc, znanstveni sodelavec Knjižnica 12. Albina S t r u b e 1 j, višji knjižničar-referent Sredi leta 1972 je zaprosil dotedanji upravnik inštituta, akademik univ. prof. dr. France Bezlaj, predsedstvo SAZU, naj ga razreši. Predsedstvo je nato imenovalo za upravnika akademika prof. dr. Franceta Koblarja, ki je nastopil 1. julija 1972. Tajnik inštituta je bil ves čas dr. Niko Kuret. B 1. 2 Znanstveni svet. — Znanstveni svet je usmerjevalni organ inštituta, razpravlja o njegovem delovnem načrtu in ga potrjuje ter rešuje personalna vprašanja. To svojo funkcijo opravlja na sejah, ki so po potrebi. Ob 25-letnici inštituta je bil njegov sestav naslednji: akademik univ. prof. dr. Bratko Kreft, dr. Zmaga Kumer, univ. prof. dr. Vilko Novak, prof. Boris M e r ha r, dr. Sergij Vilfan, upravnik Mestnega arhiva. Predseduje mu vsakokratni upravnik. B 1. 3 Organizacija dela. — Sedemdeseta leta označujejo prizadevanja, da bi se znanstveno delo čvrsteje in smotrneje organiziralo. L. 1971 je bilo treba izdelati nov statut. Izdelali smo ga, upoštevajoč staro formulacijo in nove naloge, pa tudi že perspektivno priključitev Glasbeno-narodopisnega instituta, ki jo je bilo treba pričakovati prej ali slej. Bil je tudi čas, ko se je porajala Raziskovalna skupnost Slovenije, v kateri je narodopisje dobilo enakovredno mesto med drugimi vedami. Dokaj prej so že narodopisci sami mislili na svojo delovno skupnost, ki bi združevala narodopisce vseh narodopisnih ustanov in samostojne raziskovavce (gl. spodaj pod B 4.1). V oceni strukture in dela slovenskih narodopisnih ustanov je bil naš inštitut deležen kritike (doc. dr. Slavko Kremenšek) zavoljo neskladja med imenom (Inštitut za slovensko narodopisje) in med strukturo dejavnosti, ki se ves čas omejuje dejansko samo na duhovno (in deloma socialno) kulturo («-folkloristiko«). Predstavniki inštituta smo to kritiko sprejeli kot povsem upravičeno, stanje pa smo razložili s pogoji, ki so spremljali razvoj inštituta in na katere inštitut sam ni imel nobenega vpliva (prim. »Traditiones« 1, 1972, 16). Poudarili smo, da rajni Ivan Grafenauer nikdar ni imel namena zanemariti materialno kulturo, ki ima v njegovem prvotnem statutu vidno mesto, in da bi samo pozdravili, če bi se struktura inštituta v tem smislu izpopolnila in bi SAZU odobrila ustanovitev sekcije za materialno kulturo.' O nastali situaciji je razpravljal kolegij inštituta na svojem sestanku dne 19. 9. 1972. Soglasno je sklenil predlagati znanstvenemu svetu ustanovitev nove sekcije — sekcije za materialno kulturo. Hkrati je etnološka sekcija Raziskovalne skupnosti Slovenije predložila predsedstvu SAZU še svoj izčrpno utemeljeni predlog, naj se taka sekcija čimprej ustanovi. Predsedstvo je upoštevalo razloge znanstvenega sveta inštituta kakor tudi etnološke sekcije Raziskovalne skupnosti Slovenije ter z 19. decembrom 1972 ustanovilo sekcijo za materialno kulturo v Inštitutu za slovensko narodopisje. Tako je dobil inštitut po dobrih 25 letih obstoja svojo dokončno podobo, pomanjkljiv je ostal samo še njegov kadrovski sestav. Z ustanovitvijo sekcije za materialno kulturo je dr. Tone Cevc prevzel vodstvo te sekcije in tako zapustil svoje mesto v I. sekciji. V njej je Milko Matičetov ostal spet sam. B 1.4 Gmotno stanje. — Težavno gmotno stanje inštituta bi lahko najbolje ilustrirali s podatki o višini dotacije, ki je je bil deležen v posameznih letih. Težave so trajale vse dotlej, dokler je bilo njegovo delo odvisno od dotacij. Pogodbe s skladom Borisa Kidriča (od 1969 dalje) so stanje bistveno spremenile. B 1. 5 Prostori. — Posebno poglavje so inštitutski prostori. Pod konec 1. 1967 je moral inštitut odstopiti svoje dotedanje prostore v stavbi na Novem trgu št. 4/1 Inštitutu za slovenski jezik, sam pa je dobil v uporabo podstrešne prostore v stavbi na Novem trgu št. 3/III in sicer eno normalno sobo (št. 8) in tri sobe (št. 4—6) z nagnjenim stropom, pomanjkljivo dnevno razsvetljavo in neuporabno ventilacijo. V sobo št. 4, ki je praktično brez dnevne svetlobe, smo postavili knjižnico, sobo št. 5, ki glede svetlobe in ventilacije ni dosti boljša, je dobila I. sekcija, sobo št. 6 pa II. sekcija. V sobi št. 8 smo uredili čitalnico, v njej je poslovala knjižničarka. Drugi sodelavci so se morali znajti v težavnem delovnem okolju. Čeprav je bilo rečeno, da je ta rešitev samo «-začasna«, smo ostali v teh prostorih do danes. Prostore si je ogledal organ Zavoda za zdravstveno varstvo februarja 1972 in izdal strokovno mnenje, da prostori »glede toplotne izolacije, zračenja in osvetlitve niso primerni kot prostori, namenjeni za administrativno delo zlasti znanstvenih delavcev.« Zavod je izdal konkretne predloge za ustrezne tehnične izboljšave, ki pa jih na pristojnih mestih SAZU niso vzeli na znanje, kakor so tudi intervencije uslužbencev ostale brez odziva. Dodeljena nam je bila sicer t. i. »-Jagrova soba« (št. 9 — poleg št. 8), ki jo uporablja knjižnica SAZU. Soba pa ob 25-letnici inštituta še ni bila izpraznjena. B 2. Zbiralno delo in dokumentacija B 2.1 Arhiv. — S pomočjo obeh honorarnih sodelavk, Rafaele Potokar in Ane Bratok, posebno pa s prizadevnostjo Albine Štrubelj je mogla I. sekcija 1. 1965 uvrstiti v »Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi« lepo število novih enot. Prepisane so bile stare zbirke J. Vidica, Fr. Kramarja, F. Sreboškega-Peterlina, M. Šnuderla, A. Pegana, J. Čavka. V celoti je bilo prepisano tudi gradivo Gašperja Križnika (iz JAZU v Zagrebu) in uvrščeno v arhiv. S trakov je bil prepisan del terenske bere Milka Matičetovega: pravljice s Krasa, z Vipavskega, s Koroškega (Roža) in nekaj novih dolenjskih. Po uslužnosti Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani (ravn. Fr. Ostanek) smo dobili rokopisni zvezek Fr. Kramarja s pravljicami iz Poljanske doline (37 str., 16 besedil, 1 odlomek); zvezek je bil ušel uničenju v vevških stopah. V 1. 1965 je začela II. sekcija s sistematičnim prepisovanjem gradiva o šegah in verovanjih v Štrekljevi zapuščini, ki jo je bil inštitut prevzel v rokopisnem oddelku Nar. in univ. knjižnice. To delo je opravljala Angela Berkopec. — Sekcija je bila navezala stike s celovškim slovenskim radiem (H. Hartmann) in si zagotovila presnetke tamkajšnjih narodopisnih oddaj. Tako so se sekciji začeli nabirati trakovi, katerih prepisovanje je zavoljo narečja prevzela tedanja študentka etnologije Majda Rupar. — Neprecenljivo obogatitev arhiva bi pomenilo gradivo iz odgovorov na anketo nadvojvode Janeza Štajerskega iz let 1809—1846, ki ga hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Gradivo je bil začel izpisovati Niko Kuret že jeseni 1. 1956. Nadaljeval je delo 1. 1965 in ga končal 1. 1970 s podporo Sklada Borisa Kidriča. Izpiske je Angela Berkopec prenesla na arhivske listke. Vsebujejo podatke za okoli 500 krajev (»gospoščin«, do 1. 1848!) na slovenskem Spodnjem Štajerskem. Listke smo uvrščali v že od vsega začetka zasnovani »Slovenski narodopisni arhiv«. Vanj smo prenesli tudi izpiske iz periodik in drugih publikacij, nastalih v letih Komisije in v prvih letih inštituta. Za praktično uporabo tega gradiva je bila potrebna klasifikacijska shema. Sestavil naj bi jo Niko Kuret. Priskrbel si je vzorce podobnih shem iz prijateljskih ustanov v inozemstvu. Odzvali so se njegovi prošnji npr. Institut für mitteleuropäische Volksforschung, Marburg a. Lahn (Inge Weber-Kellermann), Schweizerisches Institut für Volkskunde, Basel (Walter Escher), Nordiska Museet, Stockholm (Carl-Herman Tillhagen). Seveda nobena od predlog ni v celoti ustrezala specifičnostim našega gradiva. Vendar so bile koristna pobuda, tako da je bilo mogoče do konca 1. 1965 izdelati osnutek naše lastne sheme in gradivo vsaj v glavnem uvrstiti v ustrezajoče razdelke tako urejenega Arhiva. Dokončno obdelavo še zmerom čakamo. 2e naslednje leto 1966 je prineslo nepričakovan zastoj v prepisovanju in izpisovanju gradiva. Sredstva inštituta so bila deloma blokirana in plačevanje honorarnega dela onemogočeno. Ekscerpiranja s honorarnimi močmi bodi za prvo bodi za drugo sekcijo je bilo začasno konec. Naredilo se je zanaprej to, kar so zmogli redni inštitutski delavci. Tako je Albina Štrubelj za interno rabo v I. sekciji razširila z dodatnimi gesli precej skopo stvarno kazalo v knjigi Aarne-Thompson, The Types of the Folktale. V tem letu je začela tudi izdelovati stvarno kazalo ljudskih nazorov v slovenskem pripovednem gradivu. Leta 1967 je poleg tekočega dela mogla prepisati še nekaj Križnikovega gradiva za »Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi«. Sicer pa se je lotila nujno potrebnega stvarnega kataloga in-štitutske knjižnice, ki ga inštitut dotlej še ni imel. Za dragoceno Križnikovo gradivo v našem intištutu je bilo pomembno 1. 1968. Tedaj smo ob obisku akademika dr. Branimirja Gušiča iz Zagreba (JAZU) sklenili sporazum, da izročimo JAZU Volčičevo gradivo iz Istre, ona pa nam zato prepusti svoje gradivo Gašperja Križnika. V 1. 1972 se je Albina Štrubelj potrudila, da bi zbrala kserokopije vseh Križnikovih objav v koledarjih, Večernicah, Drobtinicah, Koroških bukvicah idr., kolikor so sploh še dostopne. Tako je zbirka Križnikovega gradiva zdaj kot poseben korpus spravljena v inštitutskem gradivu. To bo omogočilo izdajo Križnikovih »Pravljic iz Motnika«, ki jo pripravlja Milko Matičetov in je že na seznamu bodočih inštitutskih publikacij. Vmes je dobila I. sekcija tudi še nekaj novih rokopisnih zbirk: več zvezkov črtic iz Sežane Pavla Selovina (sicer samo na posodo, za ekscerpiranje) in zbirko ljudskega blaga iz Dravelj Ivana Kogovška. Za II. sekcijo je nadaljevala delo Angela Berkopec. Ob izpisovanju večjih del se je izurila v povsem samostojno ekscerptorko. Tako je 1. 1967 prenesla na arhivske listke gradivo iz inštitutovih vprašalnic št. 1, 4, 5, 6, 8, 9 in 10, s čimer je postalo bolj uporabno. Občasno smo dobili tudi nekaj zbirk gradiva, ki ga je Berkopčeva prenesla na listke, npr. ciklostilno glasilo meščanske šole v Sodražici iz šol. 1. 1936—1937, ki vsebuje v zapisih učencev izredno bogato zbirko sodraške folklore; Anka Novakova iz Gorenjskega muzeja v Kranju nam je dala na voljo svoje zapiske o šegah v Gornji Savski dolini, ki smo jih prav tako prenesli na listke. Opozorjeni na rokopisne beležke Janeza Trdine, ki jih hrani Studijska knjižnica v Novem mestu, smo naročili prepis izbora folklorno zanimivih zapiskov. V naslednjem letu 1968 smo sklenili z Etnografskim muzejem v Ljubljani dogovor, po katerem smo prevzeli v prepisovanje vrsto terenskih zvezkov nekdanjih ekip, kolikor hranijo gradivo o šegah. Tereni 8, 10 in 11 so dali bero ok. 5000 listkov. Muzej je dobil za to kopije naših izpiskov. Prepisovanje muzejskih terenskih zvezkov smo uspešno nadaljevali v letih 1969—1971. Zeleznikarska rojakinja Anica Arnol nam je izročila zvezek svojih folklornih zapiskov iz Železnikov. Gradivo je dalo ok. 200 listkov. Tudi gradivo ankete o panonski »Liciji« (gl. spodaj B 2. 3) smo prenesli na listke, ki se jih je nabralo ok. 150. B 2. 2. Terensko delo. — VI. sekciji je mogel Milko Matičetov s sredstvi Sklada Borisa Kidriča 1. 1965 začeti širokopotezno zbiralno akcijo v Reziji. Odtlej leto za letom odkriva nove pravljičarke in pravljičarje, leto za letom se množi število besedil, ki jih otema pozabi. V 1. 1965 je opravil dve potovanji v Rezijo. Obiskal je Osojane in Njivaško planino. Pripovedovali so mu Pasqua Siega pd. Paska Dulica (r. 1908), Natalino di Lenardo Wršin (r. 1917), Vito Chinese pd. Vyt Hožin (r. 1908) in njegova žena Marcelina Cekarinawa. Naključje je naneslo, da je odkril dotlej neznana rokopisna besedila rezijanskih nabožnih pesmi. Zasledil je tudi »skrivno« govorico Rezijanov in zapisal lepo zbirko takšnega leksikalnega gradiva, kot ga poznamo v matični domovini npr. kot »rokovnjaški« jezik. Obisk prof. Felixa Oinasa z Univerze Indiana (ZDA) je združil s potjo v Velike Lese pri Zagradcu, kjer sta obiskala pravljičarko Antonijo Tihle; povedala jima je nekaj zgodb o kačah. V naslednjem letu (1966) je posvetil Milko Matičetov zbiralnemu delu v rezijanski vasi Solbici kar štiri potovanja po 10 dni. Tu je odkril dotlej nenavadno bogastvo pravljic, spoznal je pravljičarko, ki v dosedanji vrsti pravljičarjev nima para — pd. Tyna Wajtava, Valentina Pielich (r. 1900), mu je povedala kar 244 besedil. (Dotlej najplodovitejši znani naš pravljičar, 1. 1961 umrli Anton Dremelj pd. Resnik, jih je vedel le 63!) Lepo bero je dobil tudi pri Domenicu Quagli pd. Meniju Byderletu (r. 1904) in njegovem bratu Duryhu (r. 1892) ter pri Mariji Buttolo pd. Zenavi (r. 1922) in njenem očetu Ženu (r. 1899). Solbica je dala to leto nič manj kakor 588 enot. Naslednje leto (1967) je posvetil Matičetov samo Tyni Wäjtavi. V mesecu dni je zbral samo pri njej še toliko enot, da je njen spored narasel že na 370 enot. To se je nadaljevalo 1. 1968, ko jih je bilo že 404. Zvedel je nadalje za nekaj pravljičark »zdomk«, za Libero Carario pd. Tozünawo, ki živi v Benetkah, in za Rozalijo di Lenardo (r. 1884) in njeno pranečakinjo Eddo (r. 1931), ki sta živeli v Gradcu. Vse tri je obiskal v tem letu, zadnjo tudi še 1. 1970. V 1. 1969 je veljal obisk Milka Matičetovega poleg doline Rezije še Učji in rezijanskim »zdomcem« po Furlaniji. V Učji je naletel na pravljičarja Tonija Pičula, na Križacih pa na Armanda Zbrenča. V Osojah sta mu Jelica di Lenardo in njena mati Ana Celinawa odkrili posebno zvrst rezijanskih pravljic, živalske pravljice. Bilo jih je toliko in so tako svojevrstne, da je mogel čez tri leta misliti na tiskano izdajo posebne zbirke teh pravljic (»Zverinice iz Rezije«, gl. spodaj pod B 5). V tem letu sta umrla dva pravljičarja v matični Sloveniji, preden je bilo mogoče do kraja izčrpati njuno znanje: preminila sta Metka Žnidarjeva z Vrhpolj na Vipavskem in Lojze Pirovec pd. Adamle iz Pustega javorja v Temeniški dolini. Neutrudno je zbiral Milko Matičetov po Reziji tudi v 1. 1970 in 1971. Odkril je nove pravljičarke in pravljičarja: v Osojah Paško Vicintawo, Jelo Šašino in Marico Priščino, v Bili pa Judito Gröfawo in Zwana Barbarina. Raziskovalni ekipi, ki jo je organiziral tedanji Glasbenonarodopisni institut 1. 1970 v Porabje, je nekako pripravil pot Milko Matičetov. Istega leta se je namreč odpravil še med porabske Slovence. Na Gornjem Seniku so mu pripovedovali Jožef Krajcar, Ana Deutsch in Jožef Sulič, v Ritkarovcih pa Ana Oreovec. Ob tem je odkril porabskega »bukovnika«, ok. 1920 umrlega Alojza Gašparja (Gäspär Alois) ter našel dva ljudska rokopisa; pomembnejši izmed njih so »Sibilinske Knjige ali Proroküvanye od Kralicze Mihdlde«. V 1. 1971 je Tone Cevc poprijel za delo v I. sekciji. Ustrezno raziskovalni nalogi, ki jo je prevzel, se je lotil bajk in povedk iz kamniških planin. Najprej je obiskal Jerištovega Toneta v Županjih njivah nad Kamnikom in zapisal 35 enot. Sprememba v inštitutski strukturi ga je že čez dobro leto odtegnila zastavljenemu delu in ga usmerila v IV. sekcijo. Restrikcije, ki so se ponovno pojavile v 1. 1966, so tudi v II. sekciji zavrle večje terenske akcije. Zato je bilo moč posvečati večino delovnega časa Slovenskemu narodopisnemu arhivu. Vendar smo tudi na terenu opravili nekaj pomembnih obiskov. L. 1966 smo spremljali filmskega snemalca Slavka Jančarja in doc. Uroša Kreka v Staro Fužino v Bohinju. Niko Kuret je hotel ugotoviti razliko med obhodom otepovcev v 1. 1954 in 1966. Očitno se je pokazal razkroj šege. Jančar in Krek sta snemala, kar je bilo mogoče ujeti. Takšne obiske smo skušali nadaljevati tudi v naslednjem letu 1967. Skrajni čas je bil, da smo evidentirali obhod Pehtre babe Pod Korenom (5. jan. zvečer), ki se slovenski narodopisci zanjo dotlej niso pobliže zanimali. V spremstvu snemalca Mirka Kambiča sta Niko Kuret in Helena Ložar potek šege fotografirala, zvočni del posnela na trak, Kambič pa je šego ujel tudi na film. Razkroj šege otepovcev, ki smo ga ugotovili konec 1. 1966, je pripravil sekcijo do sklepa, da šego kar se da natančno dokumentira. Nalogo smo poverili Heleni Ložarjevi, ki je Zgornjo Bohinjsko dolino obiskala dvakrat, vzhodni del v času od 12.—16. februarja, zahodni del pa v času od 26.—31. avgusta 1967. Raziskovanje je dopolnila na Koprivniku 1. 1968. Izsledke je predložila v obsežnem elaboratu. Resne priprave za filmanje ziljskega ženitovanja so terjale revizijo vsega dotlej zapisanega, zlasti opisov Franceta Marolta. Sekcija je poslala Heleno Ložar-jevo v Zahomec in na Bistrico, kjer je v dneh od 25.—29. julija 1967 na licu mesta natanko zapisala vse podrobnosti o poteku ziljskega ženitovanja; izvrsten informator ji je bil Zahomčan Niko Kriegl. Med zanemarjenimi tereni smo ugotovili Banjško planoto na Goriškem. Poročila, da imajo tamkajšnje vasi izvirne pustne šege, so pobudile sekcijo, da je poslala Heleno Ložarjevo na terensko raziskavo. Opravila jo je včasu od 20. do 22. februarja 1968 in prinesla s seboj zanimivo pisano in fotografsko dokumentacijo. Njeno delo je naletelo na zanimanje RTV, ki je poslala zato snemavca Slavka Jančarja na Banjško planoto, kjer je posnel dokumentarni film o banjških »pustövih«. Helena Ložarjeva je sodelovala kot strokovni konzulent. Valensu Vodušku, ki je za arhiv Glasbeno narodopisnega instituta želel zapisati otepovske kolednice z Gorjuš, se je pridružila 6. septembra 1968 Helena Ložar, ki je tu dopolnila svoja pozve-dovanja o otepovcih v Zgornji Bohinjski dolini. Povabilu koroških prijateljev, da bi si ogledali slovito »letečo procesijo« na Koroškem, smo se odzvali 17.—18. aprila 1968. Celjska narodopisna raziskovalna skupina pod vodstvom Draga Predana je naprosila inštitut, naj bi jo spremljal njegov sodelavec pri raziskavi šeg (zlasti ženitovanjskih) na Paškem Kozjaku. Dne 21. septembra 1969 je odšla Helena Ložar s celjsko skupino na teren. V 1. 1970 so si domačini v Dobrepoljah zaželeli, da bi inštitut organiziral filmanje njihovih mačkar. Nalogo je prevzela Helena Ložar, ki je v Dobrepoljah februarja 1970 najprej opravila potrebne pozvedbe za sestavo scenarija, pri čemer ji je bila v pomoč domačinka Anica Lazar. Zanimiva je primerjava s stanjem šege v 1. 1962 (gl. »Traditiones« 2, 1973, 16). Ugotovili smo varovanje izročila, izpopolnjevanje nekaterih oblik, toda brez neorganskih ali nepotrebnih inovacij. Izkušnje z bohinjskimi otepovci in dobrepoljskimi mačkarami so napotile sekcijo, da se je odločila za primerjalne obiske važnejših šeg, ki so bile dokumentirane pred nekaj leti. Tako je sekcija neposredno zatem sklenila obiskati (7.—8. feb. 1970) lavfarijo v Cerknem. V primerjavi s primitivnejšo obliko šege v 1. 19566 smo ugotovili znatne spremembe. Ker so nam bile haloške maske skoraj povsem neznane, si je Helena Ložar ogledala v spremstvu ptujskega muzejskega kustosa Vitomila Belaja pustovanje v Žetalah. Skrajno slabo vreme pa je skoraj onemogočilo šemske obhode. »Folkloristični preporod« je doživljal v 1. 1970 flosarski bal v Ljubnem v Savinjski dolini. Ogledali smo si ga (2. avgusta) in ugotovili izrazito folkloristično prireditev, ki ohranja le rahlo zvezo s pravo folkloro in rabi predvsem turističnim namenom. Jeseni 1. 1970 je pripravil tedanji Glasbeno narodopisni institut raziskovalno ekspedicijo v slovensko Porabje na Madžarskem. Z nalogo, da se seznani s porab-skimi ženitovanjskimi šegami, se je ekspediciji pridružila Helena Ložar. Razgledala se je po vaseh in navezala koristne stike. Nato je v času od 19.—24. feb. 1971 drugič obiskala Porabje, ko je Glasbeno narodopisni institut ekspedicijo ponovil. Bil je pustni čas, oznanjeno je bilo ženitovanje in obetal se je nastop pustnih šem. Ekspediciji se je zato pridružil tudi Niko Kuret. Ložarjeva je mogla zbrati zelo bogato dokumentacijo, Kuret je imel manj sreče, ker šem skoraj ni bilo na spregled, pač pa je zbral precej gradiva o letnih šegah sploh. Po vrnitvi iz Porabja je imela Ložarjeva priložnost, da si ogleda znameniti karneval v Baslu v Švici (1. marca 1971). Prinesla je s seboj mikavno slikovno dokumentacijo, ogledala si je pa tudi bogato zbirko evropskih mask v depojih tamkajšnjega Narodopisnega muzeja (Schweizerisches Museum für Volkskunde). V juliju 1. 1971 je organizirala sekcija terensko akcijo po severnem Pohorju. Niko Kuret je hotel dognati značaj pohorskega pustovanja, Helena Ložarjeva pa ženitovanjske šege. Pridružila se jima je Ljiljana Brecl, kustodinja mariborskega muzeja, ki je raziskovala pohorsko nošo. Ekipa je iz baze v Lovrencu na Pohorju v desetih dneh obiskala Puščavo, Činžat, Kumen, Rdeči breg, Lovrenc, Ribnico na Pohorju, Sv. Primož in Vuzenico. V naslednjem letu 1972 je mogla izvesti sekcija nekaj važnejših terenskih akcij. Niko Kuret si je 13. februarja ogledal litijski karneval in podrobno fotografiral sprevod. Neposredno zatem smo se odzvali vabilu fantov iz Loma nad Tržičem ter si ogledali in fotografirali šego »lomskega ploha«. Ker spuščanja barčic sv. Gregorja v Tržiču sekcija še ni dokumentirala, smo si 11. marca 1972, žal, pri neugodnem vremenu šego ogledali in jo barvno fotografirali. Prireditelji so organizirali tudi razstavo barčic. Domačini iz Preddvora so nas zavoljo sodelovanja pri »kmečki ohceti« prosili, naj bi se udeležili 28. februarja sestanka o fantovščini. Vabilu smo se odzvali. Naposled smo si septembra 1972 na željo domačinov Trži-čanov ogledali prireditve »šuštarske nedelje« in jih fotografsko dokumentirali. B 2. 3 Ankete in poročevalska mreža. — Ko je Glasnik Slovenskega etnografskega društva za nekaj let obmolknil, je inštitut začasno bil ob možnosti razpošiljanja vprašalnic v obliki Glasnikovih prilog. Vprašalnica o obrednem ognju in obredni luči na Slovenskem, ki smo jo še razposlali na ta način pod konec 1. 1964, je imela v matični Sloveniji bolj skromen odziv (samo 36 krajev), tem bolj razveseljiv je bil na Slovenskem Koroškem (52 krajev), tudi na Goriškem in v Beneški Sloveniji (12 krajev); sodelovali so dijaki in dijakinje iz Celovca in Stare Gorice. Nanje smo se obrnili še s posebno vprašalnico o tepežnici (Celovec je poslal podatke za 49 krajev, Gorica za 13 krajev). Po naključju se je naša akcija ujela z isto akcijo avstrijskega narodopisnega atlasa, od katerega smo po prijaznosti dobili dodatno še njeno gradivo za Slovensko Koroško (dr. Sepp Walter). Konec naslednjega leta (1966) smo razposlali na izbrano število naslovov s panonskega področja krajšo vprašalnico o »Lucijah«. Uspeh je bil izredno dober (odgovori iz 52 krajev). Iz spoznanja, da ob pomanjkanju sredstev za terensko delo brez informatorske mreže ne bomo mogli izhajati, smo vložili pri Skladu Borisa Kidriča projekt za finansiranje take mreže. Projekt je bil odklonjen, ker da projekti te vrste ne sodijo v kompetenco Sklada. Ubrali smo nato še eno pot. Isti projekt smo vložili pri Skladu SRS za pospeševanje kulturne dejavnosti. Tudi tu nam sreča ni bila naklonjena. Kot poskus, ki se ni nadaljeval in čigar uspeha še nismo mogli preveriti, je treba sprejeti naše poldnevne »tečaje« med učiteljiščniki. Zamisel je izšla iz Slovenskega etnografskega društva in naj bi vzbudila med bodočimi učitelji in učiteljicami smisel za narodopisje, hkrati pa jih pripravila in pridobila za infor-matorsko delo na podeželju. S podporo Izobraževalne skupnosti Slovenije in v dogovoru z ravnateljstvi smo obiskali učiteljišča (pedagoške gimnazije) 1. 1968 v Celju, Ljubljani, Novem mestu in Tolminu. Predavali so Niko Kuret o šegah, Milko Matičetov o ljudskem pripovedništvu, Zmaga Kumer o ljudski pesmi in glasbi, Fanči Šarf pa o materialni kulturi, vsak po eno uro s prostim pomenkom z dijaki in dijakinjami. Le-ti so nas z zanimanjem poslušali in v marsikaterem smo prebudili zanimanje za naše delo. Veliko anketo smo mogli sprožiti 1. 1969, ko nam je Sklad Borisa Kidriča odobril projekt »Verovanje in šege življenjskega cikla (A. rojstvo, B. ženitovanje, C. smrt)». Nosivka raziskave je bila asistentka Helena Ložar. Odločili smo se, da začnemo z drugim delom ankete, B, z ženitovanjem. Ložarjeva je izdelala anketno brošuro z 828 vprašanji, pripravili smo posebne zvezke za vpisovanje odgovorov — in se ponovno srečali s težavami informatorske mreže. Predvideli smo okoli 300 sondažnih mest v matični Sloveniji in v zamejstvu. Na razposlana vabila za sodelovanje se je odzvalo 280 oseb. Skoraj povsem je odpovedalo učiteljstvo. Normalno bi bilo — in je drugod tudi samo po sebi razumljivo —, da bi bili učitelji stebri anketne akcije. Poleg tega smo zagrešili napako, da v predračunu nismo predvideli honorarjev za informatorje. Računali smo s svoječasnim idealizmom takih sodelavcev in hoteli predračunski znesek kar se da znižati, da bi pri Skladu laglje uspeli. Iz tega so se rodili tudi zapletljaji, predvsem pa se je anketa o ženitovanjskih šegah (B) zavlekla do 1. 1974 in se — ko to pišemo — nadaljnja dela ankete (A in C) sploh še nista mogla začeti. Anketa je terjala mnogo manipulativnega dela in zelo obširno korespondenco in je nosivko naloge obremenila do skrajnosti. Ker vidimo v dobro organizirani informatorski mreži važno oporo za naše zbiralno in vsakršno delo na terenu — istega mnenja je bil tudi rajni Ivan Grafenauer —, je žrtvoval mnogo časa zanjo tudi Niko Kuret. Odložiti je moral delo za lastni projekt, čigar nosivec je postal prav tako 1. 1969 (»Dopolnjevanje gradiva o maskah na Slovenskem«) in se kot tajnik lotil težavnega vprašanja, kako informatorje honorirati. Izhod v sili je bila naposled 1. 1971 akcija pri svetih za prosveto in kulturo posameznih občin, ki naj bi honorirali informatorje vsak s svojega področja. Računali smo s povprečno 5 informatorji na občino, »honorar« pa je tako ali tako minimalen (500 din). Nekatere občine so se odzvale, redke so celo kar nakazale potrebne zneske, večina pa na naše vloge ni reagirala ali pa se je izgovorila s pomanjkanjem sredstev. Nato je sledila upravna reorganizacija, ki je prenesla pristojnosti finansiranja po občinah na nove Temeljne kulturne skupnosti. S trudom in stroški izvedeno prvo akcijo smo morali zato ponoviti pod konec 1. 1971 pri pravkar ustanovljenih Temeljnih kulturnih skupnostih. Pri njih je bilo upanje večje, dejansko pa so se tudi one stežka odločale za podpisovanje ustreznih dogovorov. Zato je tajnik v novembru 1972 obiskal — za poskušnjo — temeljne kulturne skupnosti v Prekmurju in na Štajerskem. Cas mu ni dopuščal, da bi opravil podobne koristne obiske še po drugih pokrajinah. Med Temeljnimi kulturnimi skupnostmi jih je pridobil za sodelovanje 8. Konec 1. 1972 je bilo stanje naslednje: v 7 občinah informatorjev sploh ni bilo mogoče dobiti, od 52 občin jih je na honoriranje pristalo 18 (35°/o). Stanje ankete pa je bilo takšno: Vseh informatorjev je ostalo 214, od teh jih je gradivo oddalo 92 (44 "/o). Gradivo iz anketnih zvezkov prenašamo na posebne perforirane kartone. Ker se nismo mogli usmeriti na računalniško obdelavo, je to edini način, ki omogoča racionalno izkoriščanje podatkov. Le-teh je v oddanih zvezkih okoli 75 000. Do konca 1. 1972 je bilo na ta način izpisanih 16 zvezkov (= terenov). Delo opravljata poleg daktilografke Angele Berkopčeve še dve drugi honorarni sodelavki. Vprašujemo se, kdaj bo mogoče izterjati izpolnjene zvezke od preostalih 122 informatorjev, s tem končati ta del ankete (B) in nadaljevati s preostalima dvema (A in C). B 2. 4 Fototeka in diateka. — L. 1965 je honorarna sodelavka Helena Ložar urejala sprva še fototeko, v 1. 1966 smo jo morali pritegniti k drugemu delu. Kljub temu je do konca leta vendarle obdelala 1966 kartonov ter zraven izdelala stvarni in krajevni katalog. Do konca 1. 1967 je število obdelanih kartonov naraslo na 2872 s pripadajočo kartoteko za stvarni in krajevni katalog. Ko pa je Ložarjeva s 1. julijem 1968 prevzela redne asistentske dolžnosti, je delo pri fototeki popolnoma zastalo. Diateka je ostala ves čas neurejena. Zavoljo pomanjkljive fotografske dokumentacije iz zamejstva smo že 1. 1964 (gl. Traditiones 2, 1973, 20) sklenili dogovor z Mariem Magajno, reporterjem Primorskega dnevnika iz Trsta, in prof. Milanom K u p p r o m iz Celovca, da sta nam pošiljala narodopisno zanimive posnetke (foto in dia, črnobelo in barvno), prvi s Tržaškega, drugi s Koroškega. Tako nam je poslal M. Magajna 1. 1965 fotografsko reportažo o postavljanju mlaja v tržaški okolici (Dolina, Boljunec, Mač-kovlje) in o lučanju sv. Stefana v Boljuncu, prof. Kupper pa vrsto posnetkov o rožanskem jurjevanju (»Šentjurja jagat«), o rožanskem prajteljnu ter o žetvi in mlatvi na Djekšah. L. 1968 je prispeval M. Magajna dokumentarno fotografsko reportažo o kraški svatbi, 1. 1969 novo reportažo o »primorski ohceti«, o ščedenjski peki big in o openskem pustu, 1. 1970 še novo vrsto reportažnih posnetkov s Tržaškega. Prof. Kupper je obogatil našo diateko z vrsto posnetkov o koroški Pehtri. Pa tudi inštitutovi uslužbenci so poskrbeli za našo fototeko in diateko. Niko Kuret je fotografiral 1. 1965 pustovanje v Drežnici nad Kobaridom ter spuščanje barčic sv. Gregorja v Kamni gorici in Kropi, 1. 1966 otepovce v Stari Fužini. Naslednje leto (1967) sta Niko Kuret in Helena Ložar prvič fotografsko dokumentirala Pehtro babo Pod Korenom. L. 1968 smo poskrbeli za fotografsko dokumentacijo pustovanja na Banjšicah. Zavoljo primerjave s stanjem 1. 1954 smo fotografirali 1. 1970 cerkljansko lavfarijo. Istega leta je Helena Ložar ponovno foto- grafirala dobrepoljske mačkare. Bolj skromno bero je dalo 1. 1970 fotografiranje flosarskega bala v Ljubnem ob Savinji. Pomemben je bil obisk Helene Ložar v Porabju novembra 1. 1970, ko je mogla bogato dokumentirati porabsko ženito-vanje. Vrsto posnetkov je dopolnila februarja 1971, ko je mogel tudi Niko Kuret fotografirati sicer redke nastope našemljencev (»fašenkov«). Isti je julija istega leta fotografiral na Pohorju (Lovrenc) nekaj domačih mask. Primerjavno poučni so barvni posnetki baselskega karnevala, ki jih je izročila diateki 1. 1971 Helena Ložar. V 1. 1972 smo obogatili fototeko z izčrpno fotografsko dokumentacijo karnevala v Litiji in »lomskega ploha« v Lomu nad Tržičem in v Tržiču samem. Zaradi slabega vremena je bila fotografska bera spuščanja barčic sv. Gregorja v Tržiču to leto bolj borna, zadovoljivejše je bilo fotografiranje tržiške šuštarske nedelje. Fototeka in diateka sta v teh letih naraščali, ne da bi ju bili mogli sproti urejati in ju usposabljati za dejansko uporabo. B 2. 5 Fonoteka in diskoteka. — Zbirka magnetofonskih posnetkov ( = fonoteka) nastaja pri terenskem delu. Največ jih je zbrala I. sekcija, njihova provenienca je razvidna iz pregleda terenskih obiskov Milka Matičetovega (gl. B 2. 2. 1), tematsko pa obsegajo skoraj vse motive po indeksu AaTh. Na njih je že okoli 4000 pripovednih enot. — Glede provenience velja isto za posnetke II. sekcije, z njo je dana že tudi tematika (gl. B 2. 2. 2). Kot posebna celota se uvrščajo v zbirko II. sekcije kopije posnetkov folklornih oddaj celovškega radijskega sporeda. Diskoteko smo začeli zbirati 1. 1967. Zbirka je skromna in šteje samo 9 plošč. Pozneje smo si mogli nabaviti stereofonski gramofon (»Iskra«). B 2. 6 Film in filmoteka. — Film, ki je za področje II. sekcije nepogrešljivo dokumentacijsko sredstvo, je bil dospel 1. 1960 do kritične mrtve točke (gl. »Tradi-tiones« 2, 1973, 22). Znatni stroški, ki jih terja, in gmotna stiska, ki nas je trla vsa leta naše dejavnosti, so film vsaj za nekaj časa izločili iz naših delovnih načrtov. L. 1965 je kazalo, da se bo kritično stanje izboljšalo. S tedanjim programskim direktorjem RTV Ljubljana Tomom Martelancem smo dosegli načelni sporazum, da bomo sodelovali pri reportažnih ali dokumentarnih snemanjih TV tako s svojimi predlogi kakor tudi s svojo strokovno konzulenco, za kar bi dobili po eno brezplačno kopijo realiziranega filma za naš arhiv. Odhod Toma Martelanca na drugo delovno mesto je preprečil formalno sklenitev že pripravljenega dogovora. Zanaprej pri RTV ni bilo zanimanja za sodelovanje v tem načinu. V okviru prvotne zamisli sodelovanja smo pač sodelovali s TV pri snemanju pustovanja v Drežnici nad Kobaridom (26.—27. februarja 1965) in spuščanja barčic sv. Gregorja v Kamni gorici in Kropi (11. marca 1965); kot konzulent je sodeloval Niko Kuret. Brez njega je TV nato snemala spuščanje barčic sv. Gregorja 11. marca 1966 v Tržiču, enako je snemala istega leta sama izdelovanje belokranjskih pisanic, ki smo ga bili pripravili ob sodelovanju Boža Račiča za Viba-film, a ga je le-ta zadnji hip odklonil. S tem se je sodelovanje našega inštituta s TV formalno prekinilo. Ni pa uplahnila naša volja, da na filmskem traku ohranimo vsaj nekaj pojavov našega ljudskega življenja, vsaj takih, ki bodo sicer vsak čas izginili. Na ponovno pobudo in prošnjo koroških rojakov smo se odločili za filmanje ziljskega ženito-vanja (»väsciti«), ki naj bi bila pendant filmu o ziljskem štehvanju iz 1. 1959 (gl. »Traditiones« 2, 1973, 22). Ker so imeli tedaj pri Svetu SRS za prosveto in kulturo posebni Sklad za pospeševanje filmske dejavnosti, smo izdelali osnutek scenarija in ga predložili Skladu s prošnjo za potrebno subvencijo. Odgovora na to vlogo nismo prejeli. Uvideli smo, da se moramo opreti na lastne možnosti. Za snemanje je ponudil svoje usluge (zdaj že rajni) Slavko Jančar, ki je posnel večino dotedanjih filmov tedaj še samostojnega Glasbeno narodopisnega inštituta. Naša skrb je veljala zdaj izdelavi kar se da resničnemu poteku ustreznega scenarija. Ogledali smo si teren in v poštev prihajajoče lokalitete (Zahomec, Bistrica ob Zilji). Obvestili smo Slovensko prosvetno zvezo v Celovcu o naši nameri in jo zaprosili vsaj za moralno pomoč med nameravanim snemanjem. Pri sestavljanju scenarija smo se opirali v glavnem na opis Franceta Marolta (Tri obredja iz Zilje. Ljubljana 1935, 18—42). Na terenu se je pokazalo, da se ne ujema povsem s pripovedovanjem domačinov. Zato smo poslali v Zahomec in na Bistrico Heleno Ložar, ki je julija 1967 pri najstarejših vaščanih pozvedela za natančni potek ženi-tovanja in o tem predložila poročilo. Po njenih pozvedbah smo prvo zasnovo besedila predelali in mu dali dokončno podobo. Ko je Sklad SRS za pospeševanje filmske dejavnosti 1. 1968 spet objavil razpis, smo še enkrat poskusili srečo in mu predložili dokončni scenarij. Sklad nam ga je vrnil, češ da finansira samo igrane filme. (To nam je bila pobuda, da smo poskusili akcijo za slovenski znanstveni film. Niko Kuret je opozoril na problem s člankom v »Delu« — Beseda o znanstvenem filmu [14. 12. 1968], vložil pa tudi konkretni predlog pri predsedstvu SAZU. Uspeha ni bilo.) Zamisel o ziljskem »vascitnem« filmu je morala hočeš nočeš obmirovati. Za tretji poskus je dal pobudo režiser štehvanjskega filma Ernest Adamič. V jubilejnem letu koroškega plebiscita (1970) je deželna vlada v Celovcu objavila obširen razpis za razne kulturne akcije. Obrnili smo se na Slovensko prosvetno zvezo, ji poslali natančen predračun stroškov za snemanje in jo prosili, naj se na razpis priglasi s predlogom za snemanje filma o ziljskem ženitovanju. Da predlog ni bil sprejet, danes samo sklepamo. Obvestila o tem nismo prejeli. V okviru skromnih možnosti in ob požrtvovalnosti prijateljev inštituta pa smo vendar ustvarili nekaj filmskih zapisov na gmotno ne preveč zahtevnem 8 mm traku. Za snemanje Pehtre babe Pod Korenom 1. 1967 se nam je ponudil prof. Mirko Kambič (8 mm, barvno, 30 m). Rateške in kranjskogorske pranteljne nam je filmal 30. marca 1969 doc. Uroš Krek (8 mm, barvno, 30 m), del rateške telovske procesije nam je filmal 8. junija 1969 dipl. ing. Ernest Z e b e c (8 mm, črnobelo, film ni končan — snemanje je prekinil naliv). Na prošnjo domačinov smo 1. 1970 filmali dobrepoljske mačkare, snemavec je bil doc. Uroš Krek, konzulentka je bila Helena Ložar (8 mm, barvno, 120 m). L. 1967 smo pridobili Slavka Jančarja za snemanje filma o cvetnih butaricah iz ljubljanske okolice (Orlje, Sostro, Dobrunje). Konzulentka je bila Milka B r a z (gl. njeno razpravo Izdelovanje cvetnih butaric v okolici Ljubljane v SE 21—22, 1968-69). Želeli smo ustvariti film v profesionalnem načinu (16 mm, barvno), ki bi ga bilo mogoče plasirati in za čigar kvaliteto je jamčilo ime snemavca. Zal, so med snemanjem izpadli nekateri bistveno važni kadri. Pozneje ni bilo moč dobiti istovrstnega filmskega materiala, tako je film ostal torzo. Smrt Slavka Jančarja (1974) je dokončanje filma spet odmaknila. Slavko Jančar je predlagal TV, naj uporabi izsledke Helene Ložar o pustovanju na Banjšicah (gl. B 2. 2). TV je nato snemala pustovanje 25. februarja 1968, Helena Ložar je bila konzulentka. Izobraževalna redakcija TV je že prejšnje leto (1967) povabila Milka Mati-četovega, naj bi pripravil 9 oddaj pod naslovom »Pri naših pravljičarjih«. Mati-četov je izbral najmikavnejše in ustvaril oddaje o Lojzetu Adamletu Pirovcu (Temeniška dolina), Gusteljnu Fišerju Grabnarju (Legen pri Slovenjem Gradcu), Petru Jaklju Smerinjeku (Kranjska gora), Francu Isopu (Gorinčiče v Rožu), Tyni Pielich Wäjtawi (Solbica v Reziji), Štefaniji Likar Kalarjevi (Črni vrh nad Idrijo) in o treh pravljičarjih iz Prekmurja. Oddaje so tekle 1. 1967 in 1968, toda vodstvo TV jih je predčasno in brez obrazložitve ustavilo in ene še do danes niso predvajali. Mednarodni pobudi Milovana Gavazzija se je inštitut odzval tako, da je za 1. april 1970 sklical v Ljubljani posvetovanje o temah, ki bi jih bilo nujno treba dokumentarno ohraniti na filmskem traku. K posvetovanju so bile vabljene vse slovenske narodopisne ustanove in so se — z eno izjemo — vabilu tudi odzvale. Sestanka se je udeležil tudi Milovan Gavazzi. Izdelali smo seznam 15 tem iz materialne in 10 tčm iz socialne in duhovne kulture. Seznam je bil, žal, že ob nastanku obsojen, da bo ostal na papirju, saj za realizacijo slejkoprej ni denarja. Na nasvet Milovana Gavazzija smo navezali stike z Institut für den wissenschaftlichen Film v Göttingenu. Obljubil nam je snemanje nekaterih tem, konkretnih dogovorov do danes še ni. Boleč dokaz stalne gmotne stiske je, da starih sedem filmov izpred 1. 1964 (gl. »Traditiones« 2, 1973, 22), ki smo jih s težavo razvili, še zmerom nimamo montiranih in zato mrtvi leže v omari. Denarja tudi ni za nabavo kopij tistih filmskih zapisov, ki jih je ob našem sodelovanju snemala TV, dasi bi jih morali uvrstiti in hraniti v naši filmoteki. Mimogrede bodi omenjeno, da smo ustregli pozivu Centra za naučno-istra-živački film v Beogradu 1. 1967, naj poskrbimo za ustanovitev Centralnega arhiva slovenskega etnografskega filma v Ljubljani. Vloga, ki smo jo v tem smislu 1. 1968 predložili Skladu SRS za pospeševanje filmske dejavnosti — drugega poklicanega mesta za to nismo vedeli —, je ostala brez odziva. Naša filmoteka pa se je vendar nepričakovano povečala. L. 1970 nam je odstopila Turistična zveza Slovenije filmske zapise rajnega Metoda Badjure iz časa ok. 1930 (med drugim Rateška telovska procesija in Kmečki praznik na Bledu — skupaj okoli 300 m, 35 mm, črnobel). Kljub suši doma smo ves čas spremljali dogajanja v svetu. Tako se je Niko Kuret udeležil festivala in seminarja za etnografski in sociološki film (Festival dei popoli) v Firenzah v dneh od 15. do 24. februarja 1967. B 2. 7 Knjižnica. — Knjižnica je naraščala z nakupi, zamenjavami in darili povprečno za 200—300 enot na leto. Omenimo naj volilo slikarja Ivana Romiha (t 31. marca 1966), sodelavca Slovenskega etnografskega muzeja, ki je v svoji oporoki zapustil knjižnici našega inštituta okoli 200 ilustriranih, večidel inozemskih zbirk pravljic. Ob koncu leta 1972 je obsegala inštitutska knjižnica 2684 enot. Knjižnico je upravljala od ustanovitve inštituta do svoje upokojitve (1. okt. 1972) višja knjižničarka-referentka Albina Strubel j. Nadaljevala je knjižničarske posle pogodbeno s polovičnim delovnim časom še naprej. L. 1966 je začela sestavljati stvarni katalog knjižnice. Za knjižne enote, uvrščene od 1951—1966, kataloga še ni. B 2.8 Bibliografija. — Delo za bibliografijo je počivalo tudi po 1. 1964 (gl. »Traditiones« 2, 1973, 23). B 3 Raziskovalno delo B 3. 1 Novi okviri znanstvenega dela. — Misel o organizaciji znanstvenega dela na področju narodopisja sega že v 1. 1968. Tedaj je Slovensko etnografsko društvo priredilo v zvezi s svojim rednim letnim občnim zborom (21. junija 1968 v Kranju) posvetovanje o stanju slovenskega narodopisja 1968. Referat je imel Niko Kuret (gl. Glasnik SED 9, 1968, št. 3). Prikaz tedanjega stanja naše vede je izzvenel v poziv, naj bi se narodopisne ustanove in samostojni raziskovavci-narodopisci združili v delovno skupnost, ki bi skrbela za koordinacijo dela in bi na zunaj nastopala kot celota, da bi jo merodajni dejavniki upoštevali in z njo računali. Misel je bila soglasno sprejeta, ustanovljen tudi iniciativni odbor, ki bi naj pripravil formalno ustanovitev narodopisne delovne skupnosti. Skrb za to je bila poverjena Niku Kuretu in Valensu Vodušku. Priprave so dobro napredovale, toda na odločilnem sestanku januarja 1. 1969 se je ena izmed vidnih narodopisnih ustanov umaknila. Okrnjena delovna skupnost bi bila brez pomena. Zato je bilo treba odnehati in počakati »milših zvezd«. Le-te so zasijale jeseni 1. 1971. Tedaj je bila ustanovljena Raziskovalna skupnost Slovenije, ki naj bi bila zajela vse znanstvene discipline. V njej je imelo tudi narodopisje pripravljeno mesto. Namesto narodopisne «-delovne skupnosti« je zdaj zaživela etnološka sekcija v okviru Raziskovalne skupnosti. Sestala se je prvič 21. oktobra 1971 (gl. Slavko Kremenšek, Raziskovalna skupnost slovenskih etnologov. «Traditiones« 2, 1973, 258—261). Podana sta bila ocena in program etnološkega raziskovalnega dela, ki so ju navzoči živahno pretresli, dokončno sprejeli pa so ju na drugem sestanku novembra 1971. Pri obetavni novi akciji so imeli sodelavci inštituta viden delež. Sestanek etnološke sekcije RSS, katere vodstvo so narodopisci poverili Slavku Kremenšku, je dne 15. junija 1972, kakor že omenjeno (gl. zgoraj B 1.3), med drugim ocenil strukturo našega inštituta, a tudi živo in na moč konkretno posegel v problematiko našega narodopisja. Nemajhna je njegova zasluga, da se je struktura našega inštituta še isto leto izpopolnila s sekcijo za materialno kulturo. B 3.2 Sklad Borisa Kidriča. — Za raziskovalne ustanove, kakršna je bila naša, je pomenil nastop Sklada Borisa Kidriča obet boljših dni. Razpis za prijavo raziskovalnih nalog in projektov 1. 1966 je pomenil ustanovam, odvisnim od dotacije, občutno olajšanje. Se isto leto je prijavil naš inštitut raziskovalni projekt »Maske na Slovenskem« kot »sistematično terensko raziskavo«. Projekt zavoljo svoje obširnosti (sestavljen je bil po pokrajinah in je obsegal 15 raziskovalnih nalog) ni bil sprejet. Tudi s projektom o finansiranju informatorske mreže (gl. zgoraj B 2. 3) smo mahnili v prazno. Naslednje leto, 1967, je vložil inštitut drugo, skrčeno verzijo projekta o maskah; v njem se je omejil na tista področja slovenskega ozemlja, s katerih podatkov o maskah ni bilo ali pa so bili borni in nezanesljivi. Ko je tudi Sklad s svoje strani razčistil razpisne pogoje, smo vložili dokončno formulacijo projekta z naslovom »Dopolnjevanje gradiva o maskah na Slovenskem« z nosivcem Nikom Kuretom. Projekt je bil sprejet na seji 20. marca 1969. Raziskovalna doba je bila predvidena na leta (»faze«) in delo naj bi bilo končano 1. 1971. Okoliščine (gl. zgoraj B 2. 3) so načrt tako zelo zavirale, da je bilo treba pomakniti rok za oddajo elaborata na konec 1. 1974. Nosivec projekta je bil namreč kot tajnik inštituta ravno v letih 1969—71 čez mero obremenjen. Bil je čas, ko je bilo treba izdelati nov Statut inštituta, sestaviti delovni program za leta 1972—74, aktivno sodelovati pri oblikovanju Raziskovalne skupnosti Slovenije — in ne nazadnje reševati vprašanje honoriranja informatorjev. To je zahtevalo od tajnika inštituta skoraj vse njegove moči. Če ne upoštevamo njegovih občasnih terenskih poti (gl. B 2.2), se delu za projekt skoraj ni utegnil posvetiti. Našel je posrečeno rešitev v sodelovanju študentov in študentk etnologije. Kot eksploratorji na terenu naj bi bili zapolnili vrzeli v gradivu. Izdelal je posebno vprašalnico, z njo je odšlo 24 slušateljev etnologije v počitniškem času na posebej določena področja. Tako zbrano, v marsičem zares novo, zato dragoceno gradivo so študentje predložili skoraj vseskozi prav dobro redigirano, kar velja pohvalno omeniti. Hkrati pa je inštitut predložil še en projekt. V njem je predlagal široko zasnovano anketo, ki naj bi zbrala gradivo o verovanjih in šegah t. i. »Življenjskega kroga« (rojstvo, svatba, smrt) z nosivko Heleno Ložar (gl. obširno spredaj pod B 2. 3). Ugodnosti, ki jih nudi Sklad Borisa Kidriča s sofinansiranjem raziskovalnega dela, so bile deležne tudi druge raziskovalne naloge inštituta. Milko Matičetov je oprl svoje terensko delo v Reziji samo na pomoč Sklada (najprej dve štipendiji, nato še pogodba). Odobren je bil tudi projekt »Zbiranje in urejanje gradiva za zbirko bajk in povedk na območju Gorenjske, Roža in Zilje« iz 1. 1972 z nosivcem Tonetom Cevcem. Ker pa je le-ta že decembra 1972 zapustil I. sekcijo in prevzel delo v novi IV. sekciji (za materialno kulturo), je projekt do nadaljnjega ostal in suspenso. B 3. 3 Zgodovina in teorija narodopisja. — Ustanovitev zbornika »Traditiones« 1. 1972 je omogočila objavljanje študij iz zgodovine in teorije narodopisja. V 1. knjigi zbornika (1972) je izšla Vilka Novaka razprava »Emila Korytka nemški članki o slovenskem ljudskem izročilu«. N(iko) K(u r e t) je začel v isti knjigi objavljati izčrpnejši historiat o »nastanku, razvoju in delu« prvotne Komisije in poznejšega Inštituta za slovensko narodopisje SAZU (ki se s tem nadaljevanjem konča). Pogrešali smo teoretičnih prispevkov. B 3. 4 Ljudsko slovstvo. — Za Milka Matičetovega je bilo tudi v tem obdobju zbiralno delo v Reziji v ospredju (gl. B 2. 2. 1). Navzlic temu se ni mogel odreči nekaterim pomembnim raziskovalnim nalogam. Se več. L. 1972 mu je dozorela zbirka rezijanske lirike, ki pomeni viden mejnik Matičetovih rezijanskih študij. Mikavni arhaični motivi, ki jih je odkrival pri svojih rezijanskih pravljičarkah in pravljičarjih, so tudi v tem obdobju pobudili vrsto večjih ali manjših razprav, ki so izšle večidel v inozemskih publikacijah, ter predavanj doma in v zamejstvu. Tako je nastala pomembna razprava o rezijanskem »Petru Abanu« (Schweizerisches Archiv für Volkskunde 61, 1966), pravljičnem motivu, ki je znan po vsej Evropi in je bil deležen že več razprav drugod. Motiv Prometejeve tatvine ognja, ki je nanj Matičetov naletel v Reziji, je obdelal v obširni razpravi 1. 1968 (II furto del fuoco. Studi in' onore di Carmelina Naselli, I. Catania 1968). Rezija se je zmerom bolj razodevala kot zakladnica arhaičnih motivov. Tako je mogel Mati-četov objaviti istega leta tudi študijo o motivu Josaphata in Barlaama (Die Legende von Josaphat und Barlaam in Resia. Festschrift Kurt Ranke. Göttingen 1968), ki je izšla čez dve leti še v močno razširjeni italijanski verziji (Studi di letteratura popolare friulana 2, 1970). Tretja večja razprava je obravnavala motiv Polifema v Reziji (La fiaba di Polifemo in Resia. Festschrift Robert Wildhaber. Basel 1972). 2e Ivan Grafenauer je bil načel temo o mejnem teku, upoštevajoč v njej slovenski in ladinski delež (»Alpes Orientales« 2, Graz 1961). Matičetov jo je mogel dopolniti najprej z makedonskim in z rezijanskim gradivom (Un nuovo anello nelle tradizioni popolari sulla corsa per il confine. Schweizerisches Archiv für Volkskunde 62, Basel 1966), nato pa- še z opozorilom na norveško, koroško-nemško in švicarsko gradivo (Contributo allo studio del tema narrativo »corsa per il confine«, Ce fastu 44—47, Udine 1968—1971). Svoja dotedanja splošna spoznanja o rezijanskem ljudskem pripovedništvu je podal na IV. mednarodnem kongresu za raziskovanje ljudskega pripovedništva v Atenah 1964 (»Schichten und Strömungen im Erzählschatz der Resiataler«), nato pa še v »Pregledu ustnega slovstva Slovencev v Reziji« (Slavistična revija 16, 1968). Svoječasnemu zanimanju je sledil, ko je 1. 1971 vzporedno z drugimi nalogami začel raziskovati slovenska ljudska imena zvezd in predstave o njih. Tako je mogel predavati o tej temi na simpoziju ob 100-letnici ustanovitve slavistične stolice na univerzi v Gradcu 1. 1971 (predavanje — v slovenščini — je objavil Anzeiger für slawische Philologie 6, 1972). Poglavje iz svojih raziskav o tej obširni, malo obdelani temi je »Koroško zvezdno ime ,Skopnjekovo gnezdo1« (»Traditiones« 1, 1972). V Reziji je odkril Matičetov nekaj svojevrstnih variant pravljice z motivom o letnih časih ali mesecih, kar je obdelal v razpravi »Godovčičaci« (Festschrift Leopold Kretzenbacher, München 1972). Matičetov se je odzival tudi drugim tčmam. O šemljenju v ljudskem pripovedništvu je govoril na 4. sestanku »Alpes Orientales« (Gradež 1966). Na 5. sestanku »Alpes Orientales« (Slovenj Gradec 1969) je predaval o etničnem substratu v Vzhodnih Alpah in o predslovanskih prvinah v slovenskem ljudskem pripovedništvu. Na naslednjem, 6. sestanku »Alpes Orientales« (Thusis 1972) je referiral o prvinah pastirske kulture v pripovedih slovenskega ljudstva. Na srečanju o srednjeevropski kulturi v Stari Gorici 1. 1968 je predstavil slovenske pripovedne pesmi. Odzval se je tudi vabilu za sodelovanje pri Atlante storico-linguistico-etno-grafico del Friuli (G. B. Pellegrini, Padova) ter obdelal 1. 1967 zanj tri točke v Beneški Sloveniji (Solbica v Reziji, Dolenj Barnäs pri Čedadu, Ukve in Ovčjo ves v Kanalski dolini). Tudi druga vabila so mu prihajala. Tako je na konferenci slovanskih folkloristov v Warszawi 1. 1966 poročal »Kaj delamo folkloristi v Jugoslaviji«. Koncept jugoslovanske folkloristike je predstavil tudi ameriški znanstveni javnosti (Journal of the Folklore institute 3, Bloomington, Ind., 1966). Našim razmeram je prikrojena slovenska verzija »Folklora v Jugoslaviji in kratek pripis« (Sodobnost 14/6, 1966). Vrh svojega dela v tem obdobju je dosegel Milko Matičetov s svojo zbirko ljudske ljubezenske lirike »Rožice (z)iz Rezije« (Koper—Trst—Ljubljana 1972, 208 str.). Odbral je 60 pesmi, ki jih je sproti zapisoval med svojim bivanjem in drugim zbirateljskim delom v Reziji. Preložil jih je v knjižni jezik, objavil pa vzporedno rezijansko in knjižnoslovensko verzijo. Knjiga je doživela velik uspeh. Omogočila je, če drugega ne, dotlej neznan vpogled v duševnost Rezijanov in v bogastvo njihovega duševnega snovanja. Milko Matičetov je tudi bistveno sodeloval pri pripravah in objavi prvega dela novega korpusa slovenskih ljudskih pesmi (Slovenske ljudske pesmi I, 1970), kjer je mogel uveljaviti svoje izredno poznavanje zlasti zahodnoslovenske pesemske zakladnice. Naj ne ostane neomenjena zaslužna pobuda Milka Matičetovega, po kateri je Društvo slovenskih pisateljev eno številko svojega glasila »Le Livre slovfene« (8, 1970) posvetilo slovenski folklori. Matičetov je prispeval zanjo uvodno razpravico »La litterature populaire Slovene« in prikaz »Les contes et les conteurs slovenes d’aujourd’hui«. Novi znanstveni sodelavec v I. sekciji dr. Tone Cevc, ki je nastopil 1. novembra 1971, je po dogovoru prevzel skrb za povedke (Sage). Njegovo delo v tej sekciji pa je trajalo komaj dobro leto, ker mu je bila — kakor že omenjeno — decembra 1972 poverjena nova sekcija za materialno kulturo. V času svojega dela za ljudsko slovstvo je v našem arhivskem fondu evidentiral nekaj več kot 1100 besedil povedk ter si ustvaril pregled nad kartoteko ekscerpiranih besedil iz tiskanih publikacij (nad 10 000 listkov). Lotil se je posebej dveh mikavnih pripovednih motivov: motiva o gamsih z zlatimi parklji v Kamniških planinah (gl. »Traditiones« 2, 1973) in pregleda slovenskih izročil o okamnelih živih bitjih (ki mu je dozorel za to knjigo »Traditiones«). Lotil se je tudi že terenskega dela. Z njegovim nastopom je bilo sekciji omogočeno, da vloži novo raziskovalno nalogo s T. Cevcem kot nosivcem (gl. B 3. 2). Z njegovim odhodom v IV. sekcijo je naloga obvisela v zraku. B 3. 5 Ljudske šege in igre. — Dolgoletno raziskovalno delo je rodilo v tem obdobju doslej največji kompendij slovenskih letnih šeg, Nika Kureta »Praznično leto Slovencev« (Starosvetne šege Slovencev od pomladi do zime), ki je izhajalo v času od 1965 do 1971 (I: Pomlad, 1965; II: Poletje 1967; III: Jesen, 1970; IV: Zima, 1971 — skupaj blizu 1400 strani). Avtor je predelal — poleg vse dotedanje dosegljive literature — bogato arhivalno gradivo, ki ga je zbrala sekcija v letih svojega obstoja. Po namenu in želji založnice (Mohorjeve družbe) je dal delu sicer poljudno-znanstveni značaj, vendar dovoljuje obširni aparat opomb na koncu IV. knjige tudi znanstveno rabo, ne da bi motil navadnega bravca. Vzporedno se je moral Kuret posvečati svojim raziskavam mask. O maskah vzdolž slovensko-furlanske meje je predaval na 4. sestanku Alpes Orientales v Gradežu 1964 (»Maschere e mascheramenti rituali lungo il confine friulano-slo-veno«). O Pehtri babi je izvedel obširno raziskavo ter o tem poročal na 5. sestanku Alpes Orientales v Slovenjem Gradcu 1969 (»Die Mittwinterfrau bei den Slowenen«), O maskah v Slovenski Istri je referiral na kongresu jugoslovanskih folkloristov v Poreču 1970. Svoj nekdanji pregled slovenskih mask (»Masken in Mitteleuropa«. Wien 1955) je mogel bistveno dopolniti z novimi dognanji v prispevku »Masken der Slowenen« (Schweizerisches Archiv für Volkskunde 63, 1967), ki je trenutno v literaturi najpopolnejši oris mask na Slovenskem. Doslej komaj načeto temo o šemljenju žensk je načel s prispevkom »Frauenbünde und maskierte Frauen« v Festschrift Robert Wildhaber (Basel 1972). O dveh doslej neopaženih živalskih preoblekah bovidnega tipa, namenjenih lovski zvijači in upodobljenih na bakro-tiskih nekdanje Valvazorjeve zbirke, je razpravljal in jih kulturno-zgodovinsko opredelil v Festschrift Leopold Kretzenbacher (München 1972: »Zwei Boviden-Masken aus Valvasors Kupferstichsammlung«). Omeniti je še njegovo kritično osvetlitev manistične teorije o maskah, ki jo narodopisje dolguje Švicarju Karlu M e u 1 i j u (»Zu Karl Meulis Maskentheorie«. Antaios 11/12, Stuttgart 1969). Segel je tudi na širše področje šeg, ki jih je moral raziskovati za svoj kompendij. Ze lani smo omenili njegovo raziskovanje »remenk« v Prekmurju 1. 1963 (gl. »Traditiones« 1, 1972 pod A 2. 2. 3). Izsledki njegovega terenskega dela so izšli dokaj pozneje v Etnografiji Pomurja I (Murska Sobota 1967). V tem obdobju se je odzval vabilu za sodelovanje v treh jubilejnih zbornikih. Za Festschrift Paul Nedo (Budysin 1968) je napisal študijo »Erster und letzter in den Frühlingsbräuchen der Slowenen«, za Festschrift Gerhard Heilfurth (Göttingen 1969) »Drei slowenische Erntebräuche« in za Festschrift Matthias Zender (Bonn 1972) »Die Symbolik der Osterspeisen in Slowenien«. Sodeloval je v ciklu predavanj o panonskem narodopisju (ORF-Studio Burgenland, Wien 1971), predhodniku delovne skupine »Ethnographia Pannonica«; govoril je o slovenskem deležu v panonskih ženito-vanjskih šegah (»Der slowenische Anteil am pannonischen Hochzeitsbrauchtum«), kar je nato z drugimi predavanji vred izšlo v zborniku Ethnographia Pannonica (Eisenstadt 1971). Na 6. sestanku Alpes Orientales v Thusisu 1972 je predaval o verovanjih in šegah našega gorskega sveta (»Volksglaube und Brauchtum der slowenischen Bergwelt«). Pregledno razpravo o »Obrednih obhodih pri Slovencih« je objavil v Traditiones 1 (1972). Dvakrat se je povrnil k ljudskemu gledališču. L. 1966 je skušal identificirati rokopis Drabosnjakove igre o izgubljenem sinu, ki ga je bil našel I. 1956 na Ko-stanjah, in pokazati, da utegne biti pisava Drabosnjakova (»Narodno stvaralaštvo- Folklor« 4, Beograd 1965). V že omenjeni, slovenski folklori posvečeni številki revije »Le Livre slovene« (gl. zgoraj) je prispeval pregled slovenskega ljudskega gledališča (»Le theatre folklorique des Slovenes«) in v ilustracijo odbral nekaj značilnih tekstnih odlomkov. V tej zvezi naj še omenimo njegov članek o Andreju Šusterju Drabosnjaku za SBL III, ki je nastal 1. 1966. Vzporedno s to dejavnostjo se je Kuret spopadel z aktualnimi problemi stroke. O »Stanju slovenskega narodopisja 1968« je pisal v »Glasniku SED« 4 (1968) nato pa je v Baševem zborniku CZN (1969) objavil programatični spis »Naše narodopisje. Problematika in razvojni predlogi«, ki ga v nekem oziru nadaljuje dodatek k Murkovemu slovenskemu narodopisnemu programu (gl. »Traditiones« 1, 1972). Pojmovanje šeg je skušal razčistiti s prispevkom »Osnove in ozadje naših šeg« v »Glasniku SED« 9 (1968). Odzval se je vabilu Südostdeutsche Historische Kommission v Münchnu 1. 1971 in govoril na njenem sestanku v Seggauu pri Lipnici (Leibniz) o temi »Folkloristische Probleme im Grenzraum«. V predavanju ni le orisal splošne problematike ljudskega življenja v obmejnih področjih, ampak tudi odkrito pokazal na pereče stanje slovenske narodne skupnosti na Koroškem in v Beneški Sloveniji. Asistentka Helena Ložar je po nastopu službe v inštitutu (pogodbeno 1967, redno 1970) prevzela nelahki posel pri vodstvu in izvedbi prvega dela ankete o verovanjih in šegah »življenjskega cikla« (B. Zenitovanje). Dokler traja zbiranje gradiva, tema še ne terja obdelave, tj. striktnega raziskovalnega dela. Zato pa je Ložarjeva posvetila nekaj časa raziskovanju nekaterih drugih šeg (gl. njeno terensko delo, zgoraj pod B 2. 2). L. 1968 je prevzela nalogo, da razišče novoletne otepovce v Zgornjem Bohinju. Svoje izsledke po ponovnih obiskih je predložila v obširnem elaboratu (tipkopis 41 strani), ki je vložen v inštitutski arhiv in ji je rabil za podlago njeni daljši študiji »Bohinjske šeme« (»Traditiones« 1, 1972). Ložarjevi dolgujemo tudi raziskavo Pehtre babe Pod Korenom, ni pa o tem razen časopisnega poročila priobčila daljše objave. Na sestanku Alpes Orientales v Thusisu 1. 1972 je predavala o pastirskih verovanjih in šegah v Slovenskih ravninskih področjih (»Hirtenglaube und Hirtenbrauch im slowenischen Flachlande«). Z njenega pravega področja — ženitovanjskih šeg — izhajata dve nadaljnji njeni predavanji, prvo o svatbi v Slovenski Istri od Valvasorja do današnjih dni na 17. kongresu jugoslovanskih folkloristov v Poreču 1970, drugo pa na konferenci slovanskih narodopiscev na Oravi na Slovaškem 1970 o »lažni nevesti« (»Die Szene mit der .falschen Braut1 in den südslawischen Hochzeitsbräuchen«). Obe predavanji sta izšli v tisku. Sestavila je tudi stvarno, krajevno in osebno kazalo h Kuretovemu »Prazničnemu letu Slovencev« I—IV (1970). B 3. 6 Socialna kultura. — Posebej se z vprašanji socialne kulture ni bavil doslej noben sodelavec inštituta. Omenimo naj pač študijo zunanjega sodelavca Sergija Vilfana o »Komuni v Črnotičah« v »Traditiones« 1, 1972, ki je našla • izredno ugoden odmev. B 3. 7 Materialna kultura. — Ob 25-letnici inštituta je bila, kakor že navedeno, ustanovljena sekcija za materialno kulturo in poverjena Tonetu Cevcu. Le-ta se je bil lepo uvedel z objavo svoje knjige »Velika planina. Življenje, delo in izročilo pastirjev« (Ljubljana 1972, 96 str. + 70 fot.). Istega leta je izšlo tudi njegovo predavanje na 6. sestanku »Alpes Orientales« v Thusisu 1970 »Die Sennhütten auf Pfosten in den Julischen Alpen und ihre Bedeutung für die europäische Bau-forschung«. Za bodoče je glavna raziskovalna naloga, ki si jo je zastavil, raziskovanje občasnih bivališč na Slovenskem (koče, hiške, hrami ipd.). B 4 Znanstveno sodelovanje Znanstveno sodelovanje se je tudi v obdobju 1965—1972 odvijalo v obliki študijskih obiskov, udeležbe pri strokovnih sestankih, zborovanjih in kongresih ter predavanj domačih in tujih znanstvenikov. Posebno mesto so zavzemali sestanki »Alpes Orientales«, svoj pomen pa je imelo naše sodelovanje pri reviji »Demos« in pri Mednarodni narodopisni bibliografiji. B 4. 1 Doma. — V prvih letih tega obdobja je prirejalo Slovensko etnografsko društvo v zvezi z rednim letnim občnim zborom tudi strokovna posvetovanja. Teh posvetovanj so se redno udeleževali sodelavci inštituta in aktivno sodelovali s predavanji in v diskusiji. Tako je na posvetovanju 25. junija 1965 v Celju Milko Matičetov podal kot uvod za diskusijo nekaj načelnih misli o prirejanju ljudske proze. Po občnem zboru SED v Kamniku 6. junija 1967 je bilo posvetovanje o turističnih prireditvah in folklori, kjer smo se živo udeleževali diskusije. Temeljnim nalogam in usmeritvam slovenskega narodopisja je bilo posvečeno posvetovanje, ki sta ga skupaj priredila SED in slovenska podružnica Etnološkega društva Jugoslavije in h kateremu so prispevali svoj delež tudi sodelavci Inštituta. O posvetovanju 21. junija 1968 v Kranju, posvečenem pretresu stanja slovenskega narodopisja 1968 ob predavanju Nika Kureta, gl. zgoraj pod B 3.1. Milko Matičetov in Niko Kuret sta ponovno predavala na sestankih SED, Matičetov 1. 1968 o predslovanskih snoveh v slovenskem ljudskem pripovedništvu, 1. 1971 o temi »Kje smo z raziskovanjem ljudskega slovstva danes« in o »Raziskovanju slovenske mitologije«, 1. 1972 o »Mavrici v slovenskem ljudskem izročilu«. Niko Kuret je 1. 1971 razpredel na sestanku SED nekaj misli o naši bibliografiji za 1. 1970, 1. 1972 pa je govoril o metodologiji v monografijah o ljudskih šegah. Matičetov je predaval tudi na kongresih jugoslovanskih folkloristov — na 7. kongresu 1. 1970 v Poreču o ljudskem pripovedništvu v Slovenski Istri, na 8. kongresu v Bovcu 1. 1971 o duhovni kulturi v Gornjem Posočju, na 9. kongresu 1. 1972 v Kruševu v Makedoniji o Knezu Marku v slovenski ljudski pesmi. V vrsti predavanj, ki jih prireja SAZU, je predaval Niko Kuret 28. marca 1972 o temi »K fenomenologiji maske« (z diapozitivi). O isti temi je predaval tudi v okviru Odbora za narodni život i običaje JAZU v Zagrebu. Za simpozij o problemih sodobne metodologije etnoloških ved, ki ga je priredila Srpska akademija nauka v Beogradu v dneh od 18. do 20. decembra 1972, je pripravil referat »Principi in metode pri obravnavanju običajev.« Oddelek za etnologijo na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani je oktobra 1967 povabil Nika Kureta in Heleno Ložar, da sta slušateljem govorila o svetu mask — Ložarjeva je predavala o slovenskih maskah, Kuret pa o maskah balkanskih dežel, oba z diapozitivi. Matičetov in Kuret sta bila tudi predavatelja na mednarodnih seminarjih za slovenski jezik, literaturo in kulturo, ki jih vsako leto v poletnih počitnicah prireja oddelek za slavistiko na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Matičetov je govoril 1. 1969 o slovenski ljudski pravljici, 1. 1972 pa o temi »Ob zibki ljudske lirične pesmi v Reziji«, nakar je za udeležence seminarja na Ravanci v Reziji vodil večer rezijske pesmi. Kuret je predaval na seminarju 1. 1968 o »mimično-dramatskih oblikah v slovenskem ljudskem izročilu«. Matičetov je sodeloval tudi pri drugih podobnih počitniških prireditvah: slovenskim učiteljem iz Porabja je predaval 1. 1971 na Bledu o vrednotah v narečju in ustnem izročilu porabskih Slovencev, profesorjem in učiteljem tržaških in go-riških šol s slovenskim učnim jezikom pa 1. 1972 v Škofji Loki o temi »Ob zibki ljudske lirične pesmi v Reziji«. Na pedagoški akademiji v Mariboru je podal Matičetov maja 1971 bodočim učiteljem kratek pregled ljudskega slovstva Slovencev v Porabju. Na 5. ameriško-jugoslovanskem seminarju v Novem Sadu junija 1965 je predaval o pojmovanju folklore v Jugoslaviji. Ponovno je predaval tudi v drugih okvirih doma in rojakom v zamejstvu. L. 1969 je govoril v stari Gorici o sodobnih pogledih na slovensko ljudsko prozo in poezijo, 1. 1971 v Vipavi o slovenskem ljudskem pesništvu. Istega leta je v Ormožu predstavil razstavo »Slovenska pravljica« v tamkajšnji Ljudski knjižnici, v Trstu pa postumno Grbčevo zbirko ljudskih pesmi. Posebno zaželena so bila njegova predavanja o Reziji in Rezijanih: v Ljubljani v okviru Geografskega društva, na Solbici ob ekskurziji ljubljanskih visokošolskih profesorjev, na Ravanci ob ekskurziji Planinske zveze Slovenije, prav tam 1972 ob ekskurziji primorskih zdravnikov, na planini Nizka v Reziji pa ob ekskurziji Planinskega društva Ljubljana-matica. Niko Kuret je predaval 1. 1970 v Trstu o skrivnosti maske. B 4. 2 V inozemstvu. — Matičetov in Kuret sta se — večidel s predavanji — udeleževala v tem obdobju tudi važnejših strokovnih prireditev v zamejstvu. O našem sodelovanju v skupini »Alpes Orientales« gl. v nadaljevanju spodaj pod B 4. 3. Podobna skupina, »Ethnographia Pannonica«, se je bila izoblikovala na pobudo doc. dr. Karolyja G a ä 1 a , Dunaj 1. 1970—71. Začetke je predstavljala vrsta predavanj, ki jih je pod vodstvom dr. Bertla Petreija, Dunaj, oddajal gradiščanski radio (ORF-Studio Burgenland, Wien) januarja 1970; med njimi je bilo tudi predavanje Nika Kureta (gl. B 3. 5). Prvi formalni sestanek skupine je bil septembra 1971 na gradu Bernstein na avstrijskem Gradiščanskem, ki se ga ni udeležil noben slovenski narodopisec, pač pa so bili navzoči hrvaški kolegi. Na posebnem sestanku jeseni 1971 smo se slovenski narodopisci odločili, da vsaj začasno zavoljo svoje maloštevilnosti in prezaposlenosti pri tej skupini ne bomo mogli sodelovati. Matičetov je sodeloval v tekstološki komisiji pri konferenci Mednarodnega slavističnega komiteja v Pragi konec septembra 1965. Naslednje leto (maja 1966) se je udeležil konference slovanskih folkloristov v Varšavi, kjer je predaval o temi »Kaj delamo folkloristi v Jugoslaviji« Julija istega leta je predaval na 5. kongresu ladinske jezikovne skupnosti o Tellinijevem rokopisu »Barzaletis furlanis ä la Boccaccio«, ki ga hrani NUK v Ljubljani, zatem pa se je udeležil posvetovanja o povedki (Sage), ki ga je priredila International Society for Folk-Narrative Research na gradu Liblice pri Pragi. Julija 1967 je sodeloval v St. Pierre-u pri pripravah za Alpski lingvistični atlas (ALALP), septembra pa pri ožjem posvetovanju International Society for Folk-Narrative Research v Würzburgu o raziskovanju šaljive ljudske literature. Society je imela nato v avgustu 1969 svoj 5. kongres v Bukarešti; na njem je predaval o temi »Duhovin — das in Schlangengestalt geborene Kind.« Oktobra istega leta je slavila Societä filologica friulana, Viden/ Gorica, 50-letnico obstoja. Na mednarodnem kongresu, ki ga je priredila za to priložnost, je Matičetov govoril o temi »Contributi allo studio del bilinguismo in Friuli«. Istega leta je bil Matičetov imenovan za člana žirije za podelitev Premio internazionale folkloristico »Giuseppe Pitre« in Premio Cocchiara v Palermu. Zasedanje žirije (23.—29. novembra 1969) je združil z obiskom narodopisnih seminarjev univerz v Cataniji, Messini idr. ter v Messini predaval slušateljem narodopisja o narodopisnem terenskem delu v Sloveniji. Aprila meseca 1970 je kot sodelavec Atlante storico-linguistico-etnografico friulano za namene atlasa obdelal tri slovenske vasi v Beneški Sloveniji. Septembra 1972 se je udeležil simpozija o temi »Probleme der Sagenforschung« v Freiburgu i. Br. Na željo komisije SRS za kulturne stike s tujino in na neposredno povabilo iz Stare Gorice smo sodelovali pri III. srečanju o srednjeevropski kulturi (Incontri culturali mitteleuropei) septembra 1968. Jugoslovanska delegacija na tem srečanju je štela 9 članov, vodil jo je Niko Kuret. Srečanje je bilo posvečeno razpravam o »vrednotah in funkcijah tradicionalne kulture.« Milko Matičetov je podal nekaj aktualnih misli o slovenskih ljudskih pripovednih pesmih, Niko Kuret pa je poročal o delu skupnosti »Alpes Orientales«. Januarja 1967 je povabila stolica za primerjalno narodopisje filozofske fakultete miinchenske univerze (prof. dr. Leopold Kretzenbacher) Nika Kureta, da je predaval slušateljem narodopisja in slavistike o temi »Aus dem Brauchtum der Slowenen.« Isto predavanje je ponovil neposredno zatem v narodopisnem inštitutu dunajske univerze (prof. dr. Richard Wolfram) in graške univerze (prof. dr. Hanns Koren). Graški inštitut ga je nato ponovno povabil in naprosil za predavanje o temi »Südosteuropäische und ostalpine Masken«. Odzval se je tudi povabilu graške Uranije, da je novembra 1967 predaval o temi »Die Volkskultur der slowenischen Untersteiermark«. Naslednje leto je bil povabljen v Brixen na sestanek o alpski lingvistiki in narodopisju (aprila 1968). Podal je prikaz o lingvističnih atlasih, pri katerih sodelujemo Slovenci, in o slovenskem deležu pri raziskovanju narodopisja Vzhodnih Alp. Omenjeno je že bilo njegovo predavanje na zborovanju Südostdeutsche historische Kommission v Segauu septembra 1971 (»Folklo-ristische Probleme im Grenzraum«), Niko Kuret se je udeležil v tem obdobju nekaterih mednarodnih srečanj, tako si je kot predstavnik Jugoslovanskega komiteja za etnografski film februarja 1965 ogledal predvajanja na Festivalu etnografskega in sociološkega filma (Festival dei Popoli) v Firenzah ter sodeloval na skupščini Comitč international du film ethnographique et sociologique. Aprila istega leta je bil povabljen na kongres Deutsche Gesellschaft für Volkskunde v Marburgu a L., oktobra 1967 v Würzburg, septembra 1969 v Detmold. Udeležil se je kongresa Society internationale d’ethno-logie europeenne v Parizu 1970, katere redni član je. Helena Ložar je za svojega bivanja na Dunaju poskrbela, da bi se mladi avstrijski strokovni kolegi seznanili s Slovenci in slovenskim narodopisjem. Tako je v narodopisnem inštitutu filozofske fakultete dunajske univerze 1. 1967 predavala o temi «-Valvasor als Ethnograph«, istega leta pri Arbeitsgemeinschaft für Volkskunde na dunajski univerzi o maskah Slovencev, v istem okviru pa 1. 1968 o temi »Die Sonnwendfeier der Slowenen.« Junija 1. 1970 je zastopala inštitut na konferenci slovanskih narodopiscev na Oravi (Slovaško), kje je predavala o temi »Die Szene mit der falschen Braut in den südslawischen Hochzeitsbräuchen.« Udeleževala se je tudi mednarodnih kongresov (Würzburg 1969 in Paris 1970). O njenem sodelovanju pri redakcijski konferenci revije »Demos« gl. B 4. 5. B 4. 3 »Alpes Orientales«. — Svobodna delovna skupnost vzhodnoalpskih narodopiscev se je v obdobju 1965—1972 sestala trikrat. L. 1967 smo bili organizatorji in gostitelji spet mi, zbrali smo se v Slovenjem Gradcu. Tema sestanka je bila izredno mikavna — »Ostanki starožitnosti v izročilu Vzhodnih Alp«. V spoznanju, da je treba posebno takšno temo obravnavati v sodelovanju raznih disciplin, smo pritegnili referente iz lingvistike, zgodovine, umetnostne zgodovine in narodopisja. Vsega je bilo 19 predavanj, slovenski udeleženci smo jih prispevali 9. Vsi referati so izšli v zborniku (»Alpes Orientales« 5) v seriji »Del« SAZU (1969). Udeležencev je bilo 25, inozemcev 11. — Naslednji sestanek skupnosti je bil 1. 1969 v Švici, v kantonu Grischun/Graubünden, v starodavnem mestecu Tusaun/Thusis. Za ta sestanek je bila določena osrednja tema — »Pastirska kultura Vzhodnih Alp«. Referati so segli v razna področja pastirskega življenja, od stavb do glasbe, zdravilstva in umetnosti. Med 17 referenti je bilo 6 Slovencev. Tudi referati tega sestanka so izšli v zborniku (»Alpes Orientales« 6), založil ga je naš rojak DrDr. Rudolf Trofenik (München, 1972). — Tretji sestanek smo imeli na Južnem Tirolskem (Italija), v častitljivem mestu Briksnu, 1. 1972. Dogovorjena tčma je bila široka — »Življenjske oblike gorskega sveta«. Od predvidenih 10 referatov so morali trije — in sicer ravno treh slovenskih referentov — zavoljo bolezni in drugih zaprek odpasti. Tako sta med preostalimi 7 referenti ostala samo 2 Slovenca. Tudi ti referati naj bi izšli v zborniku v založbi DrDr R. Trofenik, München. B 4. 5 »Demos«. — Na celjskem kongresu Zveze jugoslovanskih folkloristov 1. 1965, ki se ga je udeležilo tudi zastopstvo redakcije revije »Demos« iz Dresdena, je prišlo do sporazuma glede sodelovanja Jugoslavije v tej izredno pomembni in danes že zelo ugledni reviji. Prinaša namreč o vseh važnejših narodopisnih objavah (v knjižni obliki ali v periodikah) iz socialističnih držav kratke, stvarne, strogo objektivne in zgolj informativne referate. Tako seznanja ne samo posamezne socialistične države med seboj, ampak tudi zahodni svet o dejavnosti socialističnih narodopiscev. To in pa zamisel sämo je Zahod ponovno pozdravil. Naše sodelovanje sloni na »nacionalnih« redakcijah posameznih republik. Redakcija SR Slovenije je bila poverjena Niku Kuretu. Njegova naloga je bila najprej, da poskrbi za zaostanke (1961—1965), ki so dali 36 referatov. Sledili so nato sproti referati za leta: 1968 — 38 referatov, 1969 — 21 referatov, 1970 — 12 referatov itd. Udeležil se je 1. 1966 seje glavnega redakcijskega odbora v Dresdenu. Pozneje (1968) je zavoljo prezaposlenosti večji del obveznosti poveril Heleni Ložar. Udeležila se je tako tudi že naslednje seje glavnega redakcijskega odbora v Budimpešti 1. 1970. Od 1. 1972 oskrbuje referate sama, Kuret je ostal samo odgovorni redaktor za SRS. B 4.5 Mednarodna narodopisna bibliografija. — Naša udeležba pri impozantni Mednarodni narodopisni bibliografiji (Internationale volkskundliche Bibliografie - International Folklore and Folklife Bibliography - Bibliographie internationale des arts et traditions populaires. Ouvrage publie par la Societe internationale d’ethnologie europeene sous les auspices du Conseil international de la Philosophie et des Sciences humaines avec le concours de l’UNESCO), ki jo od 1. 1950 ureja dr. Robert W i 1 d h a b e r, Basel, sega v 1. 1951. Prejšnje gradivo (za 1942—1947) je prispeval Vilko Novak, od 1. 1951 dalje ga oskrbuje Niko Kuret. Zvezki izhajajo navadno za dve leti skupaj, sprejemajo pa seveda le najpomembnejše objave, ker bi obseg sicer preveč narasel (npr. za leti 1969—70 kar 9623 številk!). Z bibliografskimi podatki naših vidnejših narodopisnih objav izve najširša znanstvena javnost za delo slovenskih narodopiscev. B 4.6 Strokovno izpopolnjevanje. — Asistenko Heleno Ložar smo s štipendijo Sklada Borisa Kidriča 1. 1969 za šest tednov (12. junija do 4. avgusta) poslali na študijski obisk vidnih narodopisnih ustanov v Zahodni Nemčiji in Švici. Ogledala si je v njih arhiviranje narodopisnega gradiva in se seznanila s sodobnimi metodami narodopisne dokumentacije v narodopisnih inštitutih v Bonnu, Münstru, Hamburgu, Marburgu a. L., Freiburgu/Br. in Baslu. Na njeno pobudo smo nato tudi pri nas uvedli npr. arhiviranje s perforiranimi kartoni, ki ga je spoznala na svojem študijskem potovanju. Navezala je dragocene stike z ustanovami, ki jih je obiskala. Tudi v našem inštitutu smo sprejemali študijske obiske iz države in iz zamejstva. Novembra 1969 je bivala pri nas asistentka Aleksandra Popvasileva iz Folklornega instituta v Skopju. Ker ji je bila poverjena skrb za ljudsko pripovedništvo, jo je Matičetov podrobno seznanil z eksceptorskim, arhivalnim, kata-logizatorskim in terenskim delom. — Na priporočilo prof. Br. Rusiča je dopolnjevala pri nas svojo diplomsko nalogo (»Etnične sestavine slovenskega ozemlja-«) januarja 1971 cand. phil. Tatjana Manojlovič-Kogoj iz Skopja. — Marija Duja Kaučič, slovenska rojakinja iz Genove, je pripravljala svojo disertacijo v našem inštitutu od srede novembra 1966 do začetka 1967 (»Ricerche sulle tradizioni popolari della Slovenia«). Tuji raziskovalci so se ponovno obračali po pomoč našemu inštitutu. Navedemo naj samo, da je npr. 1. 1968 Helena Ložar na prošnjo univ. prof dr. Franza Lippa, Linz - Dunaj, prevedla v nemščino celotno besedilo razprave Fr. Kosa »Slovenska kmetska skrinja« (Et 14, 1942); angleški etnologinji Nini Epton (Sea-ford/Sussex) je na njeno prošnjo sestavil Niko Kuret obširen opis slovenskih zimskih šeg; Helena Ložar je stala ob strani univ. prof. dr. Richardu Wolframu, Dunaj, s pogostimi podatki in pojasnili, s prevodi važnejših mest iz naše strokovne literature o verovanjih in šegah Slovencev, itd. B 4. 7 Funkcije in priznanja. — Sodelavci inštituta so v zvezi s svojim strokovnim delom sprejemali in opravljali razne funkcije. Poleg sodelovanja v strokovnih in stanovskih organizacijah navedimo npr.: Milko Matičetov je član Medakademijskega odbora za izdajanje ljudskih stvaritev narodov in narodnosti Jugoslavije v Beogradu; član komisije ekspertov za Kraški muzej v Trstu; konzulent oddelka za ljudsko prozo Instituta za folklor v Skopju. Niko Kuret je član medakademijskega odbora za raziskovanje življenja in običajev narodov in narodnosti Jugoslavije v Beogradu; dalje redni član Odbora za narodni život i običaje pri JAZU v Zagrebu; član komisije za strokovne nazive pri Skupnosti muzejev Slovenije v Ljubljani; član odbora za folkloro pri Zvezi kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije v Ljubljani. — Dne 18. decembra 1968 je bil izvoljen za dopisnega člana Kr. belgijske komisije za folkloro (Commission Royale Beige du Folklore) v Bruslju. Za svoje dosedanje narodopisno delo je prejel Niko Kuret 1. 1966 Herderjevo nagrado (Dunaj), 1. 1971 pa za svoje delo »Praznično leto Slovencev I—IV« mednarodno Pitrejevo nagrado (Premio internazionale folclorico »Giuseppe Pitre«) v Palermu, 1. 1972 pa za isto delo nagrado Sklada Borisa Kidriča. B 4. 8 Predavanja in obiski tujih predavateljev. — Inštitut so tudi v tem obdobju obiskovali tuji znanstveniki in predavali v okrilju SAZU. Navedimo samo nekatere: L. 1968 je predaval prof. Giovanni Bronzini, Bari, o vrednotah tradicionalne kulture, prof. dr. Karel H o r ä 1 e k , Praga, pa o J. Polivki in slovenskih pravljicah. L. 1969 je predaval prof. dr. Leopold Kretzenbacher, München, o pravu v ljudskem pesništvu, dr. Robert Wild hab er, Basel, pa o ljudskem verovanju na Irskem. L. 1970 je predaval prof. dr. Milovan G a v a z z i, Zagreb, o »prošlosti u sadaš-n j osti života i kulture naroda jugoistočne Evrope«. Sicer pa ni minilo leto brez obiskov znanih inozemskih narodopiscev. Poleg zgoraj omenjenih so se oglasili v inštitutu: 1966 — Alberto M. Cirese, Cagliari; Gaetano Perus ini, Trst; Klaus Bei tl, Dunaj; Maria Kundegraber, Dunaj; Karel Vetterl, Brno; Svetozar Švehldk, Bratislava; Giambattista Pellegrini, Padova; Bruno Meri g g i, Milano; 1967 — Johannes Künzig, Freiburg i Br.; Waltraut Werner, Freiburg i. Br.; Karoly G a ä 1, Dunaj; 1968 — Giambattista Pellegrini, Padova; Karoly Gaäl, Dunaj; Pavol Nowotny, BudySin; Kurt Ranke, Göttingen; 1969 — j. v. Bromlej, Moskva; Dagmar Klimo vä, Praga; Gaetano P e r u s i n i, Trst; 1970 — Bruno Meriggi, Milano; Arnold Niederer, Zürich; Jöszef Far ago, Cluj; Boris Putilov, Leningrad; Elena Virsaladze, Tbilisi; Leopold Kretzenbacher, München; 1971 —Sepp Walter, Graz; Wanda Pomjanowska, Warszawa; Božo Radovič, Padova; Agnes Koväcs, Budimpešta; Leopold Kretzenbacher, München; Oskar Moser in Alois Hergouth s 15 slušatelji narodopisja z graške univerze; 1972 — Rolf W. Brednich, Freiburg i. Br.; Lutz Röhr ich, Freiburg i. Br.; Mihail Meraklis, Atene; Sonja Burlasovä, Bratislava; Maria Kosova, Bratislava. B 4. 9 Mednarodni muzej mask v Bincheu (Belgija). — Mesto Binche v Belgiji je eno izmed najslavnejših tradicionalnih karnevalskih središč Zahodne Evrope. Njegove tipične maske »Gilles« se postavljajo s starim izročilom in nastopajo danes prav tako kakor pred stoletji. Misel, da se v tem mestu osnuje Mednarodni muzej mask in karnevala, se je oglasila 1. 1965 in lokalni krogi so začeli s široko zasnovanim zbiranjem eksponatov po vsej Evropi. Za Jugoslavijo so se obrnili na naš inštitut. Niku Kuretu je bilo naloženo, da se poveže s sorodnimi ustanovami po vseh republikah, jih informira o akciji in prosi za ustrezne ukrepe. Inštitut je informiral o akciji Republiški sekretariat SRS za kulturo in prosveto ter dosegel pri njegovem Skladu za pospeševanje kulturne dejavnosti dodelitev potrebne subvencije. Z njo smo začeli nabavljati tipične eksponate, ki naj bi v muzeju predstavljali Slovenijo. Do julija 1965 smo zbrali 74 predmetov, ki si jih je med svojim obiskom julija ogledal bodoči ravnatelj muzeja Samuel G1 o t z. Želel je tudi spoznati kraje, od koder so izhajali nabavljeni eksponati, in si je v spremstvu Nika Kureta ogledal Bohinj, Ptujsko polje in Belo krajino ter obiskal depoje Etnografskega muzeja v Goričanah. Inštitut ga je podrobno seznanil z dokumentacijo eksponatov in mu predložil druge potrebne informacije za postavitev slovenskega oddelka v bodočem muzeju. Septembra smo predmete odposlali v Binche. Mestni župan, senator Charles D e 1 i e g e, je naslovil inštitutu zahvalno pismo in prosil, naj izrazi zahvalo mesta Binche tudi sekretarju SRS za kulturo in prosveto. O akciji je bila obveščena tudi slovenska javnost (»Muzej mask in karnevalov«, »Delo« 28. julija 1965, str. 5). Odziv iz drugih republik je bil minimalen. B 5 Publikacije. — Sodelavci inštituta so marljivo publicirali izsledke svojih raziskav in druge prispevke s svojega delovnega področja, o tem gl. zlasti B 3. Natančni seznam vseh objav je najti v Letopisih SAZU. Posebej omenimo samo knjižne objave zlasti v okviru akademijskih »Del« in »Razprav«. Kot 8. zvezek »Del« je 1. 1965 postumno izšla študija f Ivana Grafenauerja »Spokorjeni grešnik« (dodan je muzikološki prikaz napevov izpod peresa Zmage Kumer). Prav tako postumno je izšla 1. 1966 kot 9. zvezek »Del« njegova študija »Marija in brodnik« (z muzikološko interpretacijo Zmage Kumer). V »Razpravah« je moglo iziti 1. 1965 Jožeta Stabeja »Staro božjepotništvo Slovencev v Porenju (R 6/4), 1. 1966 pa Jožeta Gregoriča prikaz Kurnikove parodije k pesmi Koseskega »Kdo je mar?« Razprave narodopisne vsebine so s tem prenehale. Po sklepu II. razreda SAZU in seje inštitutovega znanstvenega sveta z dne 12. oktobra 1966 naj bi jih nadomeščal redno letno izhajajoči zbornik. Sklep je bilo mogoče uresničiti šele za 25-letnico inštituta 1. 1972, ko je izšla prva knjiga pričujočega zbornika. Začasno so zastala tudi narodopisna »Dela«, čeprav je nekaj knjig že v pripravi in celo napovedanih (npr. Josipa Dravca Glasbena folklora Prlekije). Pač pa je kot samostojna knjiga v vrsti »Del« (10) izšel zbornik referatov 5. sestanka skupnosti »Alpes Orientales« v Slovenjem Gradcu (1969). Inštitut je bil soudeležen pri publikaciji Milka Matičetovega »Rožice ziz Rezije« (1972). B 6 Sodelovanje z družbenimi organizacijami. — V »turističnem letu« 1967 je sekcija za šege in igre, zaskrbljena ob vse bolj bohotnem folklorizmu, predložila Turistični zvezi Slovenije načrt za sistematično obiskovanje in ocenjevanje folklornih in »folklorističnih« prireditev po Sloveniji. Turistična zveza je načrt pozdravila, za realizacijo pa ni imela sredstev, kakor jih ni imel inštitut. Vendar je npr. Turistično društvo v Črnomlju maja meseca 1968 povabilo Nika Kureta na razširjeno sejo, kjer so načelno razpravljali o vsakoletnem jurjevanju in kresovanju v Črnomlju. Kuret je podal svoje pripombe k jurjevanju-kresovanju iz 1. 1967, ki si ju je bil ogledal, in predložil društvu svojo zamisel scenarija. K predlogu programskih smernic Zveze kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije, objavljenem v prilogi »Dela« 23. marca 1969, je inštitut poslal svoje pripombe in predloge, ki je o njih nato razpravljal V. kongres Zveze. Udeleženci so prispevek inštituta sprejeli in odobrili. V tem smislu je bila potem redigirana t. 5, drugi odstavek, »Programskih smernic V. kongresa ZKPOS«, ki se glasi: »Kulturno prosvetne organizacije morajo posebno skrb posvečati tudi ljudskemu izročilu, dediščini materialne, duhovne in socialne kulture slovenskega ljudstva. Potrebna sta stalna strokovna pomoč in strokovni nadzor pri prizadevanjih za ohranjevanje in gojitev našega ljudskega izročila. Skrb za živ stik z ljudskim izročilom bi morala biti bolj prisotna tudi v delu naših šol.« ZKPOS je skušala realizirati te smernice na tečajih in z ustanovitvijo posebnega odbora za folkloro, v katerega je pritegnila predstavnika inštituta (gl. o tem članek N. Kureta »Kulturo prosvetne organizacije in naša ljudska kultura«, »Glasnik SED« 10, 1969, št. 2, ter Informacije ZKPOS št. 1, 19. maj 1969, str. 9). r B 7 Varstvo folklore. — L. 1968 je zakon o avtorski pravici (UL SFRJ št. 30/68) v zadnjem odstavku svojega 52. člena določil naslednje: »Za varstvo pravic iz četrtega odstavka tega člena skrbijo ustrezne organizacije avtorjev ter akademije znanosti in umetnosti.« Navedeno določilo vsebuje idealno varstvo folklornih stvaritev, kar pomeni skrb za nepopačenost in pristnost izročila. S tem je bila implicite inštitutu poverjena naloga, ki jo je — po posvetovanju z dr. Martinom Briškim, ravnateljem Zavoda za zaščito avtorskih malih pravic SRS — tudi formuliral, izhajajoč iz določil čl. 52 navedenega zakona, češ da se nobena ljudska stvaritev ne sme »v kakršnikoli obliki okrniti ali... nedostojno uporabiti.« Izvajanje varstva po teh določilih pomeni seveda bistveno obremenitev inštitutovega kadra. Predsedništvo SAZU inštitutu v tej smeri ni moglo pomagati, zato ostaja varstvo folklore SRS do nadaljnjega samo na papirju. B 8 Sodelovanje z radiem in TV. — L. 1966 sta sklenila tedanji Glasbeno-narodopisni inštitut in naš inštitut dogovor z Radio Ljubljana, po katerem naj bi oba inštituta v 1. 1966—67 oskrbela 18 oddaj pod naslovom »Slovenska zemlja v pesmi in besedi«. Iz našega inštituta sta sodelovala Milko Matičetov in Niko Kuret. Prvi je oskrbel za 13. januar 1967 oddajo o kraški, za 19. maj 1967 pa o rezijanski »pesmi in besedi«. Niko Kuret je posvetil oddajo 10. februarja 1967 Ptujskemu polju in Halozam, oddajo 10. marca 1971 pa kolednikom in kolednicam. Sicer pa je pripravil Niko Kuret v tem obdobju za Radio Ljubljana še oddajo ob 200-letnici rojstva Andreja Šusterja Drabosnjaka (10. oktobra 1968). Radio Zagreb je naprosil 1. 1972 Nika Kureta za oddajo o zagovarjanju pri Slovencih, Radio Koper pa Milka Matičetovega za oddajo o primorskih kulturnih ustvarjavcih. Sicer pa sta oba sodelovala pri slovenskih oddajah Radia Trst in Radia Celovec. Matičetov je v 1. 1968—69 za Radio Trst pripravil serijo oddaj o ljudskem pesništvu slovenskega zahoda pod naslovom »Iz potne torbe«, Niko Kuret pa 1. 1970 serijo pod naslovom »Slovenci in Furlani«. Celovški qjdio je uvrstil v svoj spored 1. 1967—68 vrsto Kuretovih predavanj pod naslovom »Poganstvo in krščanstvo v naših ljudskih šegah«, 1. 1970 pa Matičetovega serijo »Pri mojstrih govorjene in pete besede«. Na povabilo graškega radia (Orf-Studio Steiermark) je Kuret v času od 1968 do 1972 predaval štirikrat o naši folklori. Za gradiščanski radio na Dunaju (ORF-Studio Burgenland) je prispeval 1. 1970 že omenjeno predavanje o slovenskem deležu v panonskih ženitovanjskih šegah (gl. B 3. 5), 1. 1972 pa slovenski del v večji reportaži o karnevalu. Helena Ložar je oskrbela 1. 1971 za RTV Ljubljana komentar h kmečki ohceti. N. K. Resume LA COMMISSION (1947—1951) ET L'INSTITUT D’ETNOGRAPHIE SLOVENE (depuis 1951) AUPRES DE L’ACADEMIE SLOVENE DES SCIENCES ET DES BEAUX-ARTS. Debuts, developpernen:. activite (Sulte et fin) B La pčriode d'»autogestion« (depuis 1965) B 1 Les conditions de döveloppement et de vie Apres la mort d'Ivan Grafenauer, le nouveau directeur, le professeur France Bezlaj, trop o c cup e lui-meme, confia ä ses collaborateurs de 1'institut de veiller au cours des travaux, comme jusqu'alors. Ainsi s'affirma ä 1’institut une especc d'»autogestion«, que fit ressortir le devourment des collaborateurs de 1'institut. B 1. 1 Le personnel. — Le manque originel de cadres fut un peu attenue par l’emploi de l'assistante Helena Ložar en 1967; cependant, provisoirement (1967—1969) elle partit pour des (Hudes ü'aprös-dipiöme a Vienne et apres son retour seulement elle poursuivit son travail dans la section II (eoutumes et jeux). En 1971, Tone Cevc put entrer en fonction dans la le section comme collaborateur scientifique. Le ler janvier 1972, l’lnstitut d’ethno-musicologie, jusque lä indčpendant, fut rattachč ä l’institut comme Ille section de ce dernier (section d’ethnomusicologie et ethnochoreologie). L’institut compta dorčnavant 11 collaborateurs. Au milieu de 1972, le prof. Bezlaj donne sa demission; le ler juillet 1972, le prof. dr. France Koblar devint directeur de 1’institut. Niko Kuret en fut tout le temps le secretaire. B 1. 2 Le conseil scientifique. — L’institut a son conseil scientifique, qui se rbur.it au besoin, discute du plan de travail et res out les questions du personnel. B 1. 3 L’organisation du travail. — Apres 1970, l’institut eut un nouveau statut; en 1972, il obtint encore une section — la IVe section pour la culture materielle. Celle-ci fut prise en charge par Tone Cevc, qui pour cela quitta la le section. B 1. 4 La situation materielle. — Au cours de toutes ces annčes, l’institut lutta contre les difficult6s t'mancieres. parce que les subventions etalent regulierement infčrieures aux besoins etablis. Les contrats avec la Communaute de recherche de Slovenie ont cependant ameiiore cet etat ä partir de 1969. B 1. 5 Les locaux. — L’exceptlon d un local, aucun ne rčpond aux prescriptions, e'est pourquoi le travail se deroule dans des conditions tres difficiles. B 2 Les travaux de collectionnement et la documentation B 2. 1 Les archives. — Les archives des contes populaires Slovenes et les Archives ethnographiques Slovenes generales se compietaient suivant les ressources disponibles, avec les transcriptions des collections de manuscrits, des notes et enregistrements sur le terrain et des emissions folkloriques de la radio, puis des reponses aux questionnaires de l’institut et des materiaux de terrain du Musee ethnographique. — On a execute le schema de classification pour les archives generales. B 2. 2 Les travaux sur le terrain. — La le section (Milko Matičetov) se consacra entičrement aux nombreux conteurs de la Valiče de la Resia (Italie). II visita systema-tiquement tous les villages de cette valiee et enregistra un nombre enorme de contes tr&s archaiques. La lie section (Niko Kuret) včrifia les innovations dans les coutumes carnava-lesques des diverses regions slovenes. Elle rechercha en detail les masques de nouvel an ä Bohinj (Helena Ložar), prit connaissance du carnaval du haut plateau de Banjäica et se documenta sur les coutumes nuptiales dans la vallče de la Raba (Hongrie). En equipe elle visita aussi le Pohorje. B 2. 3 Les enqudtes et le rčseau des informateurs. — L’enquete sur le feu rituel donna des rčsultats en 1965, eile fut suivie de l’enquöte les coutumes de la fete des Innocents. Avec le soutien du Fonds de Boris Kidrič, nous avons commence une grande enquöte sur les croyances et les coutumes du soidisant »cycle vital« (naissance, noces, mort). L’enquöte est menee par Helena Ložar; nous avons commence par la recherche des coutumes nuptiales, public un questionnare dans une brochure (828 questions) et nous nous sommes mis ä consolider le rčseau des informateurs. Ceux-ci nous ont cause des difficulty considerables et pour cette raison la partie entamee de l'enquöte n’est pas encore terminče ä ce jour. B 2. 4 La phototheque et la diathäque. — Nous avons organise la phototheque seule- ment en partie, la diatheque n’a pas ete mise en ordre. Nous avons pourvu ä l’afflux de la documentation photographique de la region de Trieste et de la Carinthie, les collaborateurs de l’institut ont aussi assidüment photographic lors de leurs travaux sur le terrain. B 2. 5 La phonoteque et la discoteque. — Dans la phonoteque on recueille les enregistrements de terrain sur ruban magnetophonique; la Ie section possčde le plus d’unites. — La discoteque est encore modeste. B 2. 6 Le film et la filmotdque. — Nous avons tente de rčsoudre la crise du film de l’institut par des essais de collaboration avec la TV, qui n’ont pas rčpondu ä l’attente. Vains ont aussi 6te les efforts de rinstitut pour un film documentaire plus important (Les noces dans la Valiče de la Zilia). Avec l’aide d’amateurs, nous avons fait quelques courts metrages. B 2.7 La biblioth&que. — La bibliothdque a aug'mente annuellement en moyenne de 200—300 unites et elle comptait 2684 unites ä la fin de 1’annče 1972. B 2.8 La bibliographie. — Les travaux pour la bibliographie ont stagnč aussi aprčs l’ann6e 1964. B 3 Les travaux de recherche B 3. 1 Les nouveaux cadres des travaux scientifiques. — D£s 1968 les ethnographes Slovenes ont essaye de creer la Communaute ethnographique Slovene, mais ä ce moment-lä ils n’ont pas rčussi. Avec la fondation de la Communaute de recherche de Slovenie, en son sein s’est reform6e en 1971 aussi la section ethnographique, qui en essence correspond ä la conception de l’annee 1968. B 3. 2 Le Fonds de Boris Kidrič. — Par sa contributien au financement des täches de recherche, le Fonds de Boris Kidrič pcrmet des travaux de recherche plus intensifs. En 1969, I’institut a conclu des contrats pour trois projets: »Le compietement des materiaux sur les masques en Slovenie« (porteur Niko Kuret), l’enquete mentionn6e sous B 2. 3 et le collection-nement des materiaux de contes de la Resia (Milko Matičetov). En 1972, le projet pour le collectionnement des mythes et legendes slovenes fut aussi approuve, mais en raison du changement de poste de Tone Cevc il fut provisoirement ajourne. B 3. 3 L’histolre et la thčorie de Vethnographie. — V. Novak a recherche les articles allemands d’Emil Korytko sur la tradition populaire Slovene et publie ä ce sujet une vaste etude (Traditiones 1, 1972). B 3. 4 La literature orale. — Milko Matičičev a eiabore quelques motifs de contes archaiques interessants qu’il a trouves dans la Resia (Pietro Abano, Promethee, Josaphat et Barlaam, la course de la frontiere), il a recherche les noms populaires des etoiles, mais il a consacre ses travaux aussi ä d’autres themes. Le sommet de son activite creatrice dans cette pčriode est le recueil des poemes lyriques de la Resia (Fleurettes de la Resia 1972). II a collabore aussi ä l’edition de la premiere partie des Chansons populaires slovenes (1970). — Tone Cevc a projete deux etudes: sur les chamois aux sabots dores et sur les petrifies. B 3. 5 Les coutumes et jeux populaires. — Niko Kuret a publie dans cette p6riode un grand compendium des coutumes annuelles slovenes (L’annee de föte des Slovenes I—IV, 1965—1971), il a recherche les masques des diverses parties de la Slovenie et publie plusieurs etudes sur ce sujet et, ce faisant, il n’a pas neglige non plus les autres coutumes et le theatre populaire. Helena Ložar eiabore les materiaux d’enqulte qui lui parviennent et entre-temps elle a publie aussi une etude sur les masques de nouvel an ä Bohinj et quelques etudes du domaine des coutumes nuptiales. B 3. 6 La culture sociale. — II faut mentionner ici retude de Sergij Vilfan sur la com- mune de Crnotiči (Traditiones 1, 1972). B 3. 7 La culture matčrielle. — En 1972, T. Cevc a publie une monographie sur la Velika planina et une etude sur les cabanes de vachers sur piliers dans les Alpes Juliennes. B 4. La coopeeration scientifique B 4.1 Dans le pays. — Les collaborateurs de l’institut ont fait des conferences dans les societes professionnelles, aux congres et symposiums. B 4. 2 A Učtranger. — Ils ont coopere aussi aux manifestations professionnelles plus importantes ä retranger. B 4. 3 »Alpes Orientales«. — Particuličrement visible et importante est la cooperation ä la communautč de travail libre des ethnologues qui sous le nom de »Alpes Orientales« fonctionne depuis 1956. Dans cette periode eile a eu trois reunions: 1967 Slovenj Gradec, 1969 Thusis/Grisons, 1972 Brixen. Les rapports sont publics dans les recueils. B 4. 5 »Demos«. — Depuis 1965, la Yugoslavie aussi coopčre par des rapports sur les publications ethnologiques plus importantes ä la revue d’information ethnologique internationale »Demos«, qui parait ä Dresde. Les collaborateurs pour la Slovčnie sont Niko Kuret et Helena Ložar. B 4. 6 La bibliographie internationale des arts et traditions populaires. — Depuis 1951 nous collaborons rčguličrement avec des mat£riaux slovčnes, apportčs jusqu’en 1972 par Niko Kuret et depuis 1972 par Helena Ložar. B 4. 7 Le perfectionnement professionnel. — L’institut a pourvu au perfectionnement professionnel de ses collaborateurs qu’il a envoyös ä l'gtranger (Helena Ložar en Allemagne). Aux fins d’čtudes, rinstitut a aussi regu des hötes čtrangers. B 4. 8 Fonctions et distinctions. — Les collaborateurs de l’institut remplissent diverses fonctions professionnelles dans le pays et ä l’čtranger. Niko Kuret a 6t6 člu en 1968 membre correspondant de la Commission Royale Beige de Folklore, il a obtenu en 1966 le Prix Herder (Vienne), en 1971 le Prix Giuseppe Pitr£ (Palerme) et en 1972 le prix du Fonds de Boris Kidrič. B 4. 9 Conferences et visites de savants strangers. — Tous les ans, Tinstitut a regu des hötes, dont certains ont donnč aussi des conferences; ils venaient de l’Autriche, de l’Italie, de la RFA, de la Tch6coslovaquie, de la Grčce, etc. B 4. 10 Le Musče international des masques et du Carnaval ä Binche (Belgique). — En 1965, l’institut a recueilli et envoys une colletciton de pieces d’exposition pour la section Slovene de ce musče. B 5. Les publications. — Les collaborateurs ont publič leurs oeuvres dans les »Oeuvres« et les »Traitčs« de l’Acadčmie; ils sont cr£č de larges possibility par 1’annuaire »Tradi-tiones« (depuis 1972). B 6. La cooperation avec les organisations sociales. — L’institut a coopčrč avec l’Union touristique de Slovčnie et TUnion des organisations culturelles de Slovčnie oü il a suscitč l’int£r6t pour le soin des traditions populaires. B 7. La protection du folklore. — La loi de 1968 impose aux Academies des sciences de la Yugoslavie le souci de la proteciton du folklore. En raison du manque de cadres, pour le moment rinstitut ne peut pas remplir cette täche. B 8. La cooperation avec la RTV. — L’institut coopčre ä certaines Emissions de la RTV du pays et ses collaborateurs aussi aux Emissions slovčnes des stations de Trieste et de Klagenfurt. (Traduction par V. Jesenik) KNJIŽNA POROČILA IN OCENE DE NOVIS LIBRIS RELATIONES ET IUDICIA MONOGRAFIJE IN ZBIRKE / MONOGRAPHIAE ET SERIES Zverinice iz Rezije. Ujel in udomačil Milko Matičetov, s podobami približala Ančka Gošnik-Godec, Mladinska knjiga — Založništvo tržaškega tiska — Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Ljubljana—Trst 1973, 243 str. Milko Matičetov objavio je do sada niz znanstvenih rasprava s područja usmenog pripovijedanja Slovenaca iz Rezije od kojih su najvažnije: Löl Kotlič-Krpan iz Rezije. »Sodobnost« 11 (1963) str. 249—256; Schichten und Strömungen im Erzählschatz der Resiataler, IV International Congres for Folk-Narrative Research — Lectures and Reports. Athens 1965, str. 282—286; Peto Abano. Racconto resiano del tipo ATh 756 B. Schweiz. Archiv f. Volkskunde 61 (1965) str. 32—59; II furto del fuoco a Resia, in Sardegna e nel mito prometeico. Studi in onore di Carmelina Naselli. Vol. I, Catania 1968, str. 165—191; Die Legende von »Josaphat und Barlaam« in Resia. »Volksüberlieferung«, Festschrift für Kurt Ranke. Göttingen 1968, str. 197—209 (talijanski original toga članka proširen je novim po-glavljem, te je objavljen tri godine kasnije); La leggenda di »Giosafat e Barlaam« a Resia. Studi di letteratura popolare friulana II (Udine 1970) str. 32—64; Godovči-čaci. Zur Deutung slowenischer Varianten vom Typ AT 480. Dona Ethnologica. Beiträge zur vergl. Volkskunde. München 1973 str. 309—320; La fiaba di Polifemo a Resia. Festschrift für Robert Wildhaber, Basel 1973, str. 407—415; Pregled ustnega slovstva Slovencev v Reziji (Italija), Slavistična revija 1968, str. 203—229 (= Zbornik slovenskih referatov na kongresu slavistov v Pragi). Godine 1972. pojavljuje se njegova knjiga Rožice iz Rezije, antologijski izbor narodnih pjesama iz toga kraja. Knjiga je posvečena Baudouinu de Courtenayu, poljskom jezikoslovcu, koji je u ovom kraju boravio točno prije stotinu godina, te tu zabilježio nekoliko pripovijedaka zapazivši ljepotu, životnost i autentičnost usmenog stvaralaštva Slovenaca u Reziji. Godinu dana poslije Rožica iz Rezije, 1973, objavljuje M. Matičetov Zverinice iz Rezije, izbor priča o životinjama s tog područja. Do danas još nije definitivno riješen problem klasifikacije priča o životinjama i njihova točna odredenja unutar ostalih proznih oblika. Jedan od pokušaja rje-šenja tog problema daje i njemački znanstvenik Fritz Harkort u svom članku Tiervolkserzählungen (»Fabula« 9, 1967, str. 87—99), gdje priče o životinjama ne izdvaja kao posebnu vrstu, nego mjesto za njih pronalazi u okviru več postoječih usmenih proznih oblika, ovisno o torne koji su elementi u pripovijeci dominantni. Tako ih on dijeli na šaljive priče o životinjama, životinjske legende, predaje, realne i irealne priče. Na žalost ne postoji nijedna posebna zbirka priča o životinjama na hrvatskom i srpskom području. U Makedoniji su objavljene u zbirci Cepenkova, a u Belorusiji u Kabašnikovoj zbirci. U predgovoru Kabašnikove zbirke nalazimo misao da se ta vrsta priča gubi, a do sličnih je zapažanja došao i Fritz Harkort, te u svom članku iznosi da su priče o životinjama u svom javljanju i širenju ograničene na doba kad je čovjek u svom življenju bio najuže povezan s prirodom. Kako dolazi do kidanja tih spona, nestaje i priča o životinjama koje traju još samo kao priče za djecu, ali ne teže daljem razvoju. Nije slučajno što je autor ove zbirke priča o životinjama iz Rezije posegnuo upravo za tim materijalom jer je več Baudouin de Courtenay ustvrdio za njih da se pričaju »con amore«, dok se ostale mogu pronači i u drugim krajevima. U vrlo opširnom predgovoru (str. 9—39) autor je iznio najvažnije značajke tih pripovijedaka, zadržao se na opisu kazivača i okolnostima iz kojih izrastaju njihove tvorevine, te je time dao širi kontekst koji nam omogučuje lakše ulaženje u svijet knjige i osvjetljavaju ga s raznih aspekata. Matičetov se nije zadovoljio samo registriranjem odredenih pripovijedaka da bi dokazao njihovo trajanje ili rasprostranjenost po zaselcima, več se u svom izboru povodi za literarnom vri-jednošču kazivanoga teksta. Glavne okosnice za uvrštanje u zbirku bile su »lepo obliko, živahen stil, ubranost med obliko in vsebino«, a dosljednost njegova po-stupka pokazuju i sami tekstovi. Pred nama izrasta svijet priča o životinjama u kojem svoje točno i odredeno mjesto ima i čovjek koji ih kazuje. Postoje situacije kad granice izmedu ljudskog i životinjskog postaju vrlo fluidne, pretapaju se i gotovo nestaju. Čovjek transpo-nira u svijet životinja svoje probleme, navike, shvačanja, te kazujuči priču o životinjama kazuje dobrim dijelom i priču o samom sebi. Ta je životnost, vitalnost i realnost naročito izražena u pričama o životinjama u Reziji i odatle njihova različitost od sličnih zbirki o životinjama iz drugih krajeva. Odnos prema realnosti u tim pričama ogleda se i u točnim geografskim po-dacima. Junači pripovijedaka prevaljuju u realnom vremenu poznate lokalne uda-ljenosti, a sam kazivač več u uvodu navodi točno odredenje. Npr. uvod u priču br. 33: »Je bila stara pot... Tam zdolaj pod Moreševim, veste, za to zadnjo hišo, ko se gre Na Bilo.« Ta se realističnost prenosi i u sferu života, socijalnih odnosa. Tako če mravi biti sretni kad im se u kuči pojavi lijeni skakavac jer je on jedini muškarac i govore medusobno: »Joj, kako je lepo, ko se ima moškega pri hiši, da zabije kak kol!«, a u široj se pozadini te priče nazire sudbina mnogih žena iz Rezije čiji muževi rade u inozemstvu. Narodni kazivač pokazuje vrlo instančan osječaj i za jezik, te bismo mogli reči da je realizam transponiran u jezični izraz jedna oznaka ovih priča. Tako če zec, napivši se jedne večeri, pjevati njemačke pjesme jer je nekoliko godina radio u Njemačkoj, a lisica če mijenjati svoj govor u Furlaniji i Reziji. Upravo to su elementi koji ove priče čine životnima, suvremenima. Medutim, po svom osnovnom obliku ona se ne razlikuje od več poznatih evropskih tipova, ali narodni kazivač uvijek oblači na stare kosture novo ruho prilagodeno suvre-menom svijetu. Rekviziti u potpunosti odgovaraju današnjici: lisice se voze u auto-mcbilima, poslije ručka piju kavu espresso, gledaju televizijski program. To pričama daje poseban šarm i istovremeno održava njihovu vitalnost, sposobnost da se prilagode svim naletima novoga. Osnovna im je funkcija pričanje djeci, ali zbog sveukupnog zadiranja u život one su vrlo privlačne i za odrasla slušatelja. Knjiga je uz vrlo dobru likovnu opremu Ančke Gošnik-Godec popračena mnogobrojnim važnim podacima: u napomenama (str. 211—231) autor je dao podatke 0 kazivačima, priče je razvrstao po medunarodnom katalogu Aarne-Thompsona, a gdje to nije bilo dovoljno, poslužio se pregledom Bolte-Polivke i Dänhardta. Autoru je vjerovatno promaklo, da je priča tipa Februar in hudačič ipak poznata i u Hrvat-skoj, a ne samo na sjeveru Evrope. Uvrštena je u zbirku Narodne pripovijetke, edicija Pet stolječa hrvatske književnosti, knj. 26, a zabilježena je u Samoboru 1 prvi puta objavljena u Zborniku za narodni život i običaje, knj. 19, str. 82—83. Na kraju knjige je sažetak na talijanskom uz objašnjenja za čitanje original-nog teksta. Pošto se ovdje radilo o opširnijim tekstovima (za razliku od pjesama), autor zbog komparacije navodi samo neke krače tekstove na rezijskom dijalektu, dok je večina objavljena u književnom slovenskom prijevodu. Ljiljana Marks Niko Kuret,' Praznično leto Slovencev. I, Mohorjeva družba v Celju 1965, str. 326; II, 1967, str. 267; III, 1970, str. 242; IV. 1971, str. 558. Kmalu bo že desetletnica izida prve knjige monografije o slovenskih letnih šegah, o kateri hočemo spregovoriti. Zavoljo zamujenih prilik, ko je med tem minilo že nekaj mejnikov avtorjevega življenja, in zamujenega vrednotenja njegovega celotnega dela — s posebnim ozirom na njegovo mesto v Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU — se ustavimo za uvod v to poročilo ob tistih začetkih, iz katerih je vzraslo to v nekem pomenu življenjsko Kuretovo delo. Zakaj — to je zares le eno od njegovih življenjskih del! Ustavimo se tudi zato, ker pri nas premalo gledamo v znanstveniku tudi človeka, premalo ga vrednotimo in razumevamo kot celoto. Vredno se je ustaviti pri Kuretovih začetkih tudi z vidika zgodovine naše stroke, da vidimo na enem primeru — drugi je npr. Boris Orel ali Franc Kotnik — kako je nastajal pri nas sredi tega stoletja etnološki raziskovavec in organizator, potem ko so nam ljubitelji vseh vrst dotlej nanesli dokaj gradiva za začetek sestavnega sodobnega dela ... Niko Kuret se je izšolal kot romanski filolog in primerjalni slovstveni zgodovinar, toda ta erudicija ga ni vodila v odmaknjeno kabinetno analiziranje ali hermetično besedičenje, ker je njegovo živo zanimanje bilo od nekdaj vse naše domače življenje, vsa naša kultura. Zato ga je romanistika vodila v Pariz, ki ga je gledal kot esejist in za dramatiko vnet človek, v družbe mladih, kar mu je širilo idejno obzorje, miselno gibčnost. Prirojen in priučen mu je dar razgibanega, spretnega stilista, pripovedovavca, ročna spretnost oblikovavca in organizatorja. Primerjalno slovstvo ga je vodilo v srednjeveško in najsodobnejšo ljudsko dramatiko, ki ga je usmerila v raziskavanje našega ljudskega gledališča, v priredbe in izdajanje ljudskih iger. France Kotnik je prvi spregovoril o Niku Kuretu v Narodopisju Slovencev I na polovici strani in ga označil, da »narodopisje popularizira po knjigah, podlistkih in radiu... V svoji reviji Ljudski oder (1934—1941) je poudarjal folklorne osnove pravega ljudskega gledališča... Poskusil je določiti idejne temelje narodopisnemu delu ...« (str. 46). Kakor je Kuret sestavno odkrival svet slovenskega šemskega izročila in ljudskega igranja, tako je premišljeno odkrival naše ljudske šege, začenši z jaslicami (1941) do tistih devetih enot, navedenih v slovstvu v obravnavani monografiji in vsega, kar je še po njej napisal. Ob vsem drugem delu je napisal K. v zadnjih letih kot sintezo svojega raziskovanja v tej smeri štiri knjige o naših letnih ali koledarskih šegah v obsegu, kakršnega drugod take monografije ne dosežejo. Pitre jeva nagrada (v Palermu 1971) je mednarodno priznanje njegovemu delu, za katero je dobil doma nagrado Sklada B. Kidriča 1972. (Ze poprej, 1966, je dobil Herderjevo nagrado na Dunaju.) Celotno delo ima podnaslov: Starosvetne šege in navade od pomladi do zime, kar hoče povedati, da obravnava stare, delno že opuščene, delno pa še žive letne šege (s hrvaško-srbskim izrazom: običaje). »Praznično leto« ne pomeni, da prikazujejo knjige le šege v zvezi s prazniki v ožjem, cerkvenem ali državnem pomenu, saj večina dni niso in niso bili »prazniki« v navadnem pomenu, marveč so prazniki v pomenu, da so zvezani z imeni posameznih svetnikov, ki jih Cerkev »praznuje« interno z liturgijo. Praznovanje je v delu mišljeno v širšem smislu kot opravljanje nevsakdanjih dejanj, ki dajejo dnevom slovesen, prazničen značaj. Saj obravnava Kuret tudi vrsto »delovnih« šeg, ki o njih govorimo kvečjemu, da so »nekak kmečki praznik« in podobno. Ce hočemo Kuretovo delo prav oceniti, ga moramo primerjati s tem, kar smo pred njim imeli na tem področju. Poleg manjših in daljših opisov ali tudi raziskav o posameznih šegah smo imeli Turnškove štiri drobne knjige, ki opisujejo in delno razlagajo le verske šege, pa še to z močnim liturgičnim vzgojnim poudarkom. Möderndorferjevi knjigi, ki sta ostali nedokončana zbirka, vsebujeta docela nekritično gradivo, le delno v zvezi s šegami. Edini večji, strokovni pregled naših ljudskih šeg je Orlov v NS I—II, ki pa tudi le delno obravnava letne in delovne šege. Se krajši je podpisanega oris v Slovenski ljudski kulturi (1960). Kuretovo delo ni le po obsegu (skupno 1393 strani) najobsežnejše obravnavanje slovenskih letnih in nekaterih delovnih šeg, marveč že zavoljo svojega obsega tudi vsebinsko najpopolnejše. Saj je vsakemu letnemu času namenil po eno knjigo, v kateri je zbrano in obdelano vse doslej — reči moremo: po veliki večini — objavljeno gradivo, pa tudi marsikaj še neobjavljenega. Ko bi delo vsebovalo le nanizane te premnoge večkrat drobne podatke, bi bilo zaslužno kot izhodišče za nadaljnje raziskovanje. Pisatelj pa seve ni ostal le pri preprostem opisovanju, ne pri nekritičnem prevzemanju starejših in novejših zapisov, kar se je maščevalo že mnogim, ki jim je manjkalo primerjalno poznavanje evropskega gradiva in etnološki razvid ter pravilna delovna metoda. Pri obravnavi posameznih dni oriše avtor najprej navadno zgodovinsko ozadje, zavoljo katerega je dan dobil pomen v ljudskem življenju in zavoljo česar so se ob njem razvile razne šege. Pri tem upošteva predvsem krščansko podlago, njene ostanke v današnjih šegah in označuje nove oblike, ki so jih razna dejanja prevzela. Nato po posameznih pokrajinah opisuje sporočeno dogajanje na ta dan, pri čemer omenja, če je to znano, tudi opustitev nekaterih šeg; dalje navaja verovanja, pesmi, umetnostne in kulturnozgodovinske podatke. Pri tem upošteva vse ljudske izraze, zbrane v gradivu, za posamezne osebe in dejanja. Tako je v Kuretovem delu prišlo v znanstveni razvid toliko drobnih, a pomembnih, v komaj znanih publikacijah raztresenih podatkov, ki so tu sestavljeni v mogočno in nazorno podobo preteklega in delno tudi sedanjega življenja vseh naših pokrajin, v sestavni del naše kulturne zgodovine, ki dokazuje tako stare ohranjene prvine slovanske in indoevropske dediščine, kot povezanost z drugimi evropskimi ljudstvi in s splošno evropsko kulturo. Med šege posameznih dni je avtor uvrstil tudi nekatera »nepraznična« opravila, košnjo, žetev, mlatev, planšarstvo, teritev, jesenska dela, kot koline, prejo, ki jih je povezal s časom, v katerem se dogajajo; opisal jih je tudi s tvarne strani in podal vse dostopno duhovno izročilo o njih. Zato je posebna odlika Kuretovih knjig, da upoštevajo tudi t. i. delovne šege, ki jih sicer dela te vrste navadno ne pritegujejo. Njegovo ravnanje pa je utemeljeno tako v odnosu ljudstva do teh opravil, kot v njih označevanju v raznih spisih, da so dela te vrste »nekak praznik« ne le zavoljo z njimi povezanih navad in praznovanja, marveč zavoljo slovesnega pomena v vsakdanjem življenju. Vse podatke iz gradiva pisatelj spretno povezuje v organsko celoto s potrebno strokovno razlago pojavov in izrazov ljudskega življenja, pri čemer uporablja obsežno najnovejšo strokovno literaturo, kar dokazujejo seznam virov in opombe. Pri tem pa je treba poudariti, da se je mogel N. Kuret opreti v marsičem na lastno raziskovanje (v seznam slovstva navaja devet svojih spisov). Taka so poglavja o pustu, o pasijonskih igrah, ziljskem štehvanju, o čaru zelenja, božičnih kolednikih, bohinjskih otepovcih, Pehtrinem večeru in trikraljevskih kolednikih. Prav ta poglavja še posebej dokazujejo avtorjevo samostojnost v interpretaciji pojavov ter njegov kritični odnos do drugih mnenj. V nadrobnostih bi utegnil kaj pripomniti — zgolj o stvarnih podatkih — tisti, ki pozna neko pokrajino ali neke vrste šege iz lastnega doživljanja ali študija. Tu pa je bil Kuret — kot sleherni od nas — odvisen od nekritično zapisanega gradiva prednikov. In tu je treba glasno opomniti: prvič, da je v objavah našega ljudskega izročila mnogo površnih, napačnih podatkov, predvsem v jezikovnem pogledu (slednje predvsem v novejšem času, ko se podeželani približujejo spačeni mestni govorici, meščani pa ne poznajo vaške govorice!); drugič, da moramo biti vsaj strokovni zapisovavci odslej močno pazljivi glede tega in zapisovati predvsem termine in drugo narečno besedilo natančno. Za primer naj navedem: prekmurski »pušelj« (I, 116) je mogoče le »ptišeu« in dvomim, da tudi »šop« (r. t.); prav tako je nemogoča v prekm. presnecu »borjica«, saj že v oklepaju navedena borovica dokazuje, da je prav: boröjca (r. t.) — vse po Turnškovih slabih poročevalcih, ki menijo, da morajo »popravljati« tako jezik kot dejstva; višek takega abderitstva je Mödern-dorferjeva pravljica o »neki Balažički« kar je naredil iz ponekod v dolnjem Prekmurju govorjenega »po balažički« nam. »po poldžički« (hoditi) — ker niti njegovi zapisovavci učitelji niti menda on niso poznali polaženika. — Veliki tram ni »pros-nica« (r. t.), ampak kar tram, prosnice pa so ves leseni strop. Lapsus je, da je Prekmurje na »skrajnem severozahodnem koncu slovenske zemlje« (I, 22); tamkajšnji evangeličani ne živijo v »evangeljskih vaseh« (r. t.), marveč v evangeličanskih, kar je splošna raba, ljudska pa »luteranskih«. — »Iz Pomurja« (I, 73) jepresplošno in posledica prisiljene današnje papirnate rabe tega imena, po Pajku objavljena pesem pa je natanko lokalizirana. Župnija Sv. Benedikta v Slovenskih goricah ni »edina pri nas« (I, 111), ker je druga v Prekmurju slavna po svojem nekdanjem župniku, pisatelju Miklošu Kiizmiču in rojaku Fr. Ivanöcyju. Da v Prekmurju »jedo sicer zmerom le iz skupne sklede« (I, 230), je veljalo mogoče v Košičevih časih, ne pa 1932, ko je nekdo to površnost zapisal. Tak prisiljen in popačen zapis je tudi spet po Möderndorferju —, da je v Prekmurju »če grmi in se bliska, pravijo... še dandanašnji: ,Perun bija‘« (II, 198), kar je nepravilno v kateremkoli narečju. Kvečjemu: bije, smiselno pa je le za preteklost: je vdaro, fčesno. — Takih slabosti bi mogli še nabrati — v opravičilo pisatelju, ki ga bo kdo obsojal, če jih pozna, in v svarilo zapisovavcem, pa tudi uporabnikom gradiva. Kuret je olajšal tudi raziskovanje posameznih vprašanj z ogromnim aparatom slovstva in opomb ter z imenskim kazalom (delo Helene Ložar-Podlogar). Le malo podobnih del v Evropi se more meriti po obsegu in kakovosti s Kuretovimi knjigami. Posebej se odlikuje delo z jasnim, živim in nazornim slogom, ki s sugestivno močjo pripoveduje in tudi strokovno razlago razumljivo, mikavno približuje bravcu. Vrednost dela večajo tudi podobe Maksima Gasparija na umetniških prilogah in istega umetnika slikane inicijalke. To je svojski, zaslužen spomenik slikarju, ki se je dolga desetletja tako živo posvečal upodabljanju našega starosvetnega življenja. Ob razveseljivem, častnem uspehu dolgoletnega dela Nika Kureta želimo le, da bi knjiga v strnjeni obliki prišla v svet v tujem jeziku in — da bi vzpodbudila naslednike, ki bi podobno vztrajno ter temeljito obdelali tudi življenjske šege Slovencev ter drugo naše duhovno izročilo. Vilko Novak Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, 1: Agrarno gospodarstvo. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za zgodovino. Ljubljana 1970, 652 strani + fotografije, risbe in zemljevidi. O gospodarski in družbeni zgodovini Slovencev smo v lanskem zborniku že poročali in se nadrobneje ustavili ob prispevku V. Novaka (Traditiones 2, 1973, 274). V tej številki naj dopolnim poročilo še o drugih prispevkih prvega zvezka Zgodovine agrarnih panog. Etnolog odkriva v njem obilo gradiva, tehtnih izsledkov, sintetičnih prerezov agrarno gospodarskih panog v različnih časovnih obdobjih, hkrati pa ima na voljo temeljit pregled literature o slovenskem agrarnem gospodarstvu. Publikacija je sad večletnega skupinskega dela slovenskih zgodovinarjev, zbranih pri Inštitutu za zgodovino Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je delo vodil, usmerjal in knjigo izdal. Zgodovina agrarnih panog obsega šest večjih poglavij: v prvem predstavlja glavne vire in literaturo, nato obdeluje kolonizacijo in populacijo; agrarni proizvodnji namenjeno zemljo; orodja in njih načine uporabe; organizacije za napredek agrarne proizvodnje, specialno šolstvo in strokovno literaturo; sklepni poglavji osvetljujeta domačije in njih povezavo ter gospodarski obrat kmetije. Posamična poglavja so avtorji obdelali enotno: najprej so opredelili predmet, nato navedli vire in šele za tem zarisali zgodovinski pregled po časovnih obdobjih vse do druge svetovne vojske. Globljo analizo opravljenega dela, kot ga predstavlja Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, so poklicani pisati zgodovinarji, kot etnolog bi rad podčrtal pomen publikacije za etnologijo, ki si postavlja v ospredje raziskovalnih prizadevanj spoznati načine človekovega življenja. Zgodovina agrarnih panog govori z zgodovinsko resnico o poljedelcu, ki je še do nedavna predstavljal pretežni del slovenskega ljudstva, ujetega v kolesnice zgodovinskih zakonitosti, ki so ga hočeš nočeš vodile tudi tja, kamor ni sam želel. Etnolog se teh zgodovinskih spoznanj o slovenskem kmetu, ki mu jih z zgodovinsko kritično metodo odkriva Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, ne more in ne sme izogibati. Izsledki o naselitvenih tokovih, kolonizaciji slovenskega ozemlja ter o rasti in upadanju slovenske populacije (P. Blaznik, B. Grafenauer, M. Kos, F. Zwitter, Kolonizacija in populacija, 29—127) mu dajejo dragocene napotke za razumevanje migracij kulturnih elementov, o kontinuiteti kulturnega izročila, povezanosti pokrajin in človeka, o času nastanka naselij itn. Spoznanja o kmečki zasebni in kolektivni posesti (V. Valenčič, Vrste zemljišč; Ožja redakcija, Enote agrarne posesti; P. Blaznik, Kolektivna kmečka posest; isti, Enote individualne posesti, 127—184) pojasnjujejo nastanek planinskih pašnikov, pravic do njihove izrabe, izkoriščanja senožeti, gozdov (oglarstvo!), o drobljenju posesti in o nastajanju novih socialnih plasti (kajžarstvo) itn. Poglavje o poljski razdelitvi (P. Blaznik, 185—196) prinaša nove izsledke o času naselitve slovenskega ozemlja in hkrati zavrača teorije o etničnem izviru posamičnih tipov poljske razdelitve. Zelo obširno poglavje o poljedelskem orodju (B. Grafenauer, 201—218) prinaša sintezo dosedanjih zgodovinskih spoznanj o izviru in načinu rabe orodij za pripravo zemljišča, sprejem semen ali sadik za setev, za okopavanje, pospravljanje pridelkov na njivi ter za njihovo čiščenje na domu. Avtor posebej spregovori o brani, kopači, motiki; najdlje se zadrži ob vprašanjih izvira in uporabe pluga in pri tem kritično pretrese dosedanje izsledke, vključno etnološke (Bratanič). V poglavju o obdelovalnih načinih (Poljedelski obdelovalni načini, 225—250) razrešuje B. Grafenauer med drugimi nalogami tudi vprašanje o oblikah gospodarstva Slovencev po prihodu na tla današnje domovine in o vplivih kulture staroselcev na spreminjanje njihovega dotedanjega načina preživljanja. Spremenjeni obdelovalni načini so seveda posredno vplivali na nove oblike döma, na vpeljavo in rabo novih orodij, na pridobivanje plodne zemlje, na izrabo visokogorskih pašnikov; pripeljali pa so tudi do sprememb v organizacijskih oblikah vaških skupnosti (župe itn.). Zgodovinski pregled o kulturnih rastlinah (V. Valenčič, Kulturne rastline, 251—272) spregovori nadrobno o starih žitaricah na našem ozemlju in osvetljuje rabo nanovo uvedenih kulturnih rastlin, med katerimi so se pri nas uveljavile od 15. stoletja naprej ajda, koruza in krompir. Poglavji o vrtnarstvu in vinogradništvu (V. Valenčič, 273—308) osvetljujeta gospodarski pomen obeh panog pri Slovencih; obširneje se je avtor posvetil vprašanjem vinogradništva, ki je bilo pri nas dobro razvito že v antiki in tudi še v srednjem veku. O nekdanjem obsegu obdelovalnih območij ne govorijo samo zgodovinski viri, pač pa o tem pričajo tudi ohranjena ledinska, vaška in krajevna imena. Poleg prispevkov o hmeljarstvu (V. Valenčič, 309—315), sadjarstvu (V. Valenčič, 317—341), živinoreji (V. Novak, 343—394; prim. oceno v Tradi-tiones 2, 274), čebelarstvu (S. Mihelič, 395—408), gojitvi sviloprejk (J. 2 o n t a r , 409—415) gozdarstvu (V. Valenčič, 417—463), nabiralništvu (B. Grafenauer, 465—467), lovu in lovstvu (E. Umek 469—494), ribištvu in ribolovu (E. Umek, 495—520) ter strokovnem šolstvu (V. Va 1 e n č i č, Organizacije za napredek agrarne proizvodnje, specialno šolstvo in strokovna literatura 523—556) prinaša Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev pomembna nova spoznanja še o kmečki hiši in gospodarskih poslopjih. S. Vilfan (Kmečka hiša, 559—593) je orisal kmečko hišo v prazgodovini, antiki, po slovenski naselitvi, v srednjem veku in iz novega veka, ko so nanjo že vplivali različni stavbni predpisi. Študija te vrste je prvi poskus, s katerim smo dobili sintezo dosedanjih zgodovinskih spoznanj o hiši na slovenskih tleh od prazgodovine do današnjih dni. Čeprav zevajo v Vilfanovem orisu večje ali manjše praznine — ker ni imel na voljo prepotrebnih arheoloških, zgodovinskih in etnoloških preddel — smo z njegovim pregledom dobili kritičen oris kmečke hiše, njene velikosti, zunanjščine, notranje ureditve, funkcionalnosti; spoznali pa smo tudi nekatere zgodovinske vzroke, ki so jo spreminjali in oblikovali. Podobno kot F. B a š postavlja tudi S. Vilfan kot izhodiščni problem oblikovanja prostora kmečke hiše — vprašanje razvoja kuriščnega jedra. Ob tem je temeljito razčlenil dimnični tip bivališča, pri katerem je peč bistveni del njenega prostora. Ker se je lotil Vilfan naloge zgodovinsko kritično, je pri orisu marsikaj zastarelega opustil, upošteval pa novejša dognanja arheologije, zgodovine in etnologije. Kritičnost in razgledanost po zgodovinski in etnološki literaturi, sta mu narekovali previdnost pri dokončnih sklepih, s čimer je njegova študija na videz fragmentarna, v bistvu pa odraža ozkost dosedanjih raziskav slovenske kmečke hiše in obširno razgledanost njenega avtorja. Izčrpen zgodovinski pregled o gospodarskih poslopjih smo dobili s prispevkom F. Baša (Gospodarska poslopja, 595—610). S kolikšnimi težavami se je avtor pri svojem delu srečeval, nam sam pove takole: »Zgodovinski razvoj (gospodarskih poslopij) je mogoče očrtati le zelo v splošnem in večidel hipotetično.-« Pozornost zaslužijo tista razmišljanja F. Baša, ki se nanašajo na razvoj poda in svisli. Vrednost študije povečuje bogat pregled literature z opombami S. Vilfana, s čimer je to delo še pridobilo na globini in širini. P. Blaznik (Kmečka naselja, 611—616) je nanizal nekaj zelo pomembnih spoznanj, med njimi ne bi smeli prezreti ugotovitev o nastanku vaških naselij. Po njegovem je bil razvoj različnih oblik naselij pogojen z morfološko-geografskimi oblikami zemljišča in gospodarsko strukturo, pa tudi z agrarno in kolonizacijsko zgodovino, ne pa z etnično sestavo prebivalstva. Zadnje poglavje je prispeval B. Grafenauer, ki govori o gospodarskem obratu kmetije (619—651). V njem se dotika mikavnih gospodarskih vprašanj o rentabilnosti kmetijskih enot (npr. ene kmetije) v različnih časovnih obdobjih in zgodovinskih pogojih (npr. ob sprostitvi po zemljiški odvezi itn.). Ko odlagamo iz rok prvi zvezek Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev, nehote sežemo po drugi knjigi, po Narodopisju Slovencev 1 (1944) temeljnem delu za slovensko etnologijo. Pri tem ugotavljamo, da je njuno mesto na knjižni polici drugo ob drugem; obe sta prepotrebni priročnik za katerokoli resno obravnavo slovenske ljudske tvarne kulture. Tone Cevc Ivan Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva. Izdala in založila Mohorjeva družba v Celju. 1973. Str. 317. Usoda te postumne knjige je nenavadna, saj je bila napisana skoraj pred petindvajsetimi leti kot učbenik za naše srednje šole, v katerih so uporabljali avtorjevo Kratko zgodovino slovenskega slovstva ves čas med vojnama. Medtem je delo prehitela Zgodovina Slovenske Matice, tako da tudi podobe v njem niso povečini več novost v priročniku, ki je bil za šole tudi sicer drugače nadomeščen. Tako bo delo še najbolj izvirno in pomembno zavoljo pregleda ljudskega slovstva (posebno, ker je NS II pošlo in ker mnogim tudi sicer ne pride v roke), nadrobne pisateljeve bio- in bibliografije (prvo je s predgovorom oskrbel Bogo G., ki je dopolnil tudi bibliografijo ter oskrbel izdajo knjige). Grafenauerjevo delo tudi za ljudsko pesništvo in pripovedništvo še ni bilo v celoti ocenjeno. Sedaj, ko je tudi ta sinteza pred nami, je čas za to. Saj je prav sedemdeset let, ko je v Jagičevem seminarju napisal študijo o razmerju koroške slovenske ljudske pesmi do pesmi ostalih Slovencev. Pokazati bo treba njegovo pot od prve objave raziskave Duhovne brambe in Salomonove legende (1907—1908), od prvega kratkega pregleda ljudskega pesništva v Kratki zgodovini 1920, od obravnave tega predmeta v čitankah I, II — zlasti pa od analitičnih študij in razprav od 1937 dalje. Primerjati bo treba prvo sintezo o našem ljudskem pesništvu v Narodopisju Slovencev II s pričujočo zadnjo njeno obliko ter razbrati Grafenauerjevo metodo, njegova dognanja v posameznostih in v celoti, s čimer bo šele določen pomen njegovega celotnega dela na tem področju. Končno pa čaka rešitve še vprašanje izdaje njegovih neobjavljenih rokopisov (gl. str. 300 te knjige), posebno druga izdaja Lepe Vide. Novost pričujoče knjige z vidika ljudske kulture je to, da uvršča razvoj ljudskega ustnega slovstva organsko v celotno slovstveno zgodovino in je ne postavlja s posebnim pregledom na začetek, kot so delali doslej vsi priročniki. Pisatelj je to povedal v uvodu: »Kajpada se morajo uvrstiti v slovstveni razvoj tudi lepotno in vsebinsko pomembne umetnine narodnega ustnega slovstva (kolikor jih je nadrobno znanstveno raziskovanje že moglo uvrstiti v zgodovinski tok).« Tem njegovim besedam sledi kratka oznaka ljudske pesmi glede avtorjev, nje vsebine in načina širjenja, razmerja novejših slovstvenikov do nje. Ivan Grafenauer pa ni ostal le pri tem dejanju, marveč je obogatil svojo knjigo s prepotrebnimi uvodnimi poglavji o splošnem kulturnem stanju tudi v najstarejših dobah, ustrezno najnovejšim dognanjem. Tako ima etnološki značaj že prvi razdelek: A. Razdobje praslo-venske kulture s poglavji: 1. Zgodnje slovanstvo — Alpski Slovani, 2. Kultura starih Slovenov, 3. Praslovensko življenje v narodni poeziji, s katerim se pričenja »očrt zgodovine« ljudskega pesništva, kot ga je imenoval avtor v NS II. Tukaj pisatelj ne loči formalno poezije in pripovedništva. Besedilo je v marsičem bolj strnjeno, nadrobnosti so postavljene v opombe. V poglavju »Začetki slovenskega pismenstva. Odmev v narodni pesmi« (G. uporablja oba izraza: narodni in ljudski) je povezal nastanek legendarne pesmi Spokorjeni grešnik z misijonskim delom in njegovimi zapisi. Na to dogajanje je navezal tudi prenos poganskih obredov na krščanske praznike in nastanek obrednih pesmi (str. 45). — V razdelku o zgodnjem srednjem veku je »ustno slovstvo« zadnje od štirih poglavij, v katerem prikazuje nastajanje novih pesmi »v duhu liturgije« (60), pridružuje jim zagovore in uvršča v časovni razvoj nove starokrščanske legende ter balade. Nasprotno pa je v naslednjem razdelku o visokem slovenskem srednjem veku za uvodnim poglavjem o kulturnih razmerah uvrstil takoj poglavje »Pisemsko in ustno slovstvo v slovenskem visokem srednjem veku«, v katerem označuje položaj slovenščine v javnem življenju, cerkveno pismenstvo z novimi pesmimi, nato pa koledniške pesmi — pri vseh seve govori tudi o obliki — in baladne pesmi s fevdalnimi motivi. — Tudi v sledečem razdelku o poznem srednjem veku sledi za poglavjem o družbeno-kulturnih razmerah in o pismenstvu »Narodno pesništvo v poznem srednjem veku« z oznako zadnje večje skupine ljudskih pesmi starejše dobe pred »razdobjem tiskane književnosti«. Odslej je nova ljudska pesem povečini le še odmev manj pomembnih dogodkov za njeno rast, saj so pričele nastajati tudi tiskane »pesmi za ljudstvo« (153) in krajše poglavje že seznanja z bukovniki (159—160), medtem ko poglavje »Ljudska pesem« v razdobju katoliške obnove ne obsega več niti cele strani. In v sklepnem razdelku o razsvetljenstvu ter začetkih narodne prebuje je avtor naslovil predzadnje poglavje »Ljudsko pismenstvo in ustno slovstvo«, v katerem je označil tiskano ter prepisovano pesmarstvo, zadnje pa »Narodne pesmi« (219—221), ki sklepa vso knjigo. Tu so na kratko omenjene redke zapisane, v tej dobi nastale pripovedne in lirske pesmi, končujejo pa poglavje omembe prvih zapisov ljudskih pesmi. Ce hočemo vrednost Grafenauerjevega dela na tem področju pravilno vrednotiti, moramo vedeti, kaj so naredili pred njim. V raziskovanju pesništva kljub Korytkovemu zgodnjemu in širokemu načrtu v 19. stol. nismo prišli dalje od poskusov Janka Pajka. Sele Štrekljeva zbirka je omogočila poglobljeno delo, za kar je zaslužen predvsem J. Glonar s predgovorom k tej zbirki in še nekaterimi študijami. O pripovedništvu so si prizadevali od G. Kreka dalje dognati nekaj več, a dalje od Keleminovih Bajk in njihovega uvoda nismo prišli. J. Polivka je znal povedati o našem pripovedništvu mnogo več, pa doma niti tega niso poznali. Po-budil je sicer študenta Avg. Pavla, ki je tudi pričel z delom v tej smeri, a šele Grafenauerjeva slavistična in germanistična široka filološka akribija in erudicija, poglobljena s kulturnozgodovinskim in etnološkim znanjem ter gledanjem se je mogla spoprijeti z mnogimi neznankami slovenskega pesemskega izročila. To ni bilo lahko delo že zavoljo pomanjkanja kritičnih izdaj pregovorov in tudi pripovedništva, saj je Polivkova kritika Keleminove zbirke kričeča obsodba vsega našega amaterstva in je ljubljanska univerza še dvajset let po ustanovitvi pozabljala na potrebo šolanega raziskovanja slovenske ljudske kulture. Razlika med G. objavo dognanj v pregledni obliki v NS II in v pričujoči knjigi je predvsem oblikovna v tem, da je tam obširno pisal v prvem delu razprave o pojmu, značaju, krušenju in odmiranju ter ritmični obliki sistematično strnjeno, medtem ko je v knjigi v skrajšani obliki razdelil ta dognanja po ustreznih dobah. — Najpomembnejši del G. prve objave v NS II je bil »Očrt zgodovine« ljudske pesmi — delno uspeh njegovih analitičnih raziskav —, v katerem je dotedanjo nepregledno, le po formalnih vidikih razdeljeno gmoto naših ljudskih pesmi pregledno postavil v naš zgodovinski in kulturni razvoj, s trdno naslonitvijo na evropsko dogajanje ter v povezavi s snovnimi in oblikovnimi dejstvi v evropskem ljudskem pesništvu. Isto velja za njegovo oznako razvoja ljudskega pripovedništva, ki je skupno z očrtom pesništva temelj vsega nadaljnjega dela. Vse to je G. uvrstil v organski razvoj našega besednega ustvarjanja v pričujoči knjigi. Z vidika naše stroke je v knjigi še marsikaj, česar smo v takih priročnikih in učbenikih pogrešali, npr. dobro poglavje o Valvasorju. Prav tako vsebuje velik del življenjepisa mnogo gradiva o Grafenauerjevem raziskovanju ljudskega pes- ništva, o Inštitutu za slovensko narodopisje. V opombi k življenjepisu je treba dodati med slovstvom članek V. Novaka o G. osemdesetletniku v KMD za 1961, 135—136, in med nekrologi istega članek v Argo IV—VI, 1965—1967, 104—107. — Med hujšimi tiskovnimi napakami je treba popraviti: str. 25 »dežele« — prav: dežele; str. 172 Stefan Kiizmič ni iz Struklovcev, marveč iz Strukovcev; str. 201 pri Linhartu nam. »narodopisne pobude« — pač narodnostne. Vilko Novak Vilko Novak, Über den Charakter der slowenischen Volkskultur in Kärnten. Dr. Dr. Rudolf Trofenik, München 1973. Litterae Slovenicae IX. Vilko Novak, vodja oddelka za etnologijo na filozofski fakulteti ljubljanske univerze, predsednik Etnološkega društva Jugoslavije, posebno razgledan poznavalec slovenske ljudske kulture, ki je o njeni strukturi ponovno razpravljal in predaval pred mednarodnim etnološkim forumom, je zdaj v nemščini izdal še posebno monografijo o značaju slovenske ljudske kulture na Koroškem. Knjiga, ki obsega 59 strani, naj bi zlasti enostransko poučeni nemški javnosti razčistila pojme o ljudskem življenju na Koroškem. Avtor s suvereno razgledanostjo v gradivu in strokovnem slovstvu v luči primerjalne etnologije prodorno osvetljuje nenatančnosti, napake in potvare v lahkomiselnem, nestrokovnem presojanju ljudske kulture koroških Slovencev, hkrati pa v odlični sintezi znanstvenih dognanj prikazuje njen slovenski značaj. Na začetek svoje razprave je avtor pravilno postavil važno ugotovitev, da je nekaterim manj dobro podkovanim avstrijskim etnologom nujno spodrsnilo, ker so se pri raziskovanju koroškega ljudskega izročila dali izvabiti na spolzka tla potvarjanja koroške etnične resničnosti in se postavili na šibko podlago t. i. »vin-dišarske teorije«, ki v znanosti nima nikakršne opore. Uvodnim informativnim izvajanjem sledi strnjen pregled slovenskega in nemškega deleža etnoloških prizadevanj za preiskovanje ljudske kulture koroških Slovencev. Nepristransko oceno slovenske etnologije avtor spretno prepušča tujemu strokovnjaku iz Murkove in Štrekljeve graške šole, univerzitetnemu profesorju J. Matlu, ki objektivno priznava med drugim tole: »... Današnje slovensko etnološko raziskovanje (Ivan Grafenauer, Vilko Novak, St. Vurnik) je pokazalo, da starejša domneva, češ da je slovenska ljudska kultura samo neka mešanica vzhodnoalpskih, romanskih in balkanskih vplivov, se pravi, da ne kaže nikakršne lastne slovenske samosvojosti, nikakor ne drži... Ce pa se ozremo na današnje stanje dosežkov kritične zbiralne in raziskovalne dejavnosti na področju celotne slovenske etnologije, se nam zbuja spoznanje, kako izredno visoko se je povzpela slovenska etnologija — na mednarodno raven solidne znanosti, ki obsega vse strani ljudskega življenja ...« Podobno priznanje pa izreka avtor sam tudi vsem uglednim avstrijskim etnologom Matlovega kova, ki si s stalnim poglabljanjem v strokovno literaturo skrbno prizadevajo za objektivno znanost. Strogo pa obračunava z etnologi in publicisti, ki so pod krinko znanosti na vatle prodajali na nemškem trgu dvomljivo lažnih, zastrupljajočih naukov o koroški ljudski kulturi. Tu sem sodi najprej avstrijski etnolog Oswin Moro, ki je v svoji razpravi o koroški etnologiji (Volkskunde von Kärnten) kmalu po koroškem plebiscitu na etnološkem področju prvi začel borbo za koroško »enotnost« z zagovarjanjem neznanstvene »vindišarske teorije«, tj. z razločevanjem med Slovenci in »vindišarji«, in z enačenjem slovenske in nemške ljudske kulture na Koroškem, češ da »ni nikakršne bistvene razlike med nemško Koroško in jezikovno mešanim ozemljem južnega dela dežele ne v gradnji hiš ne v gospodarstu, tudi ne v načinu življenja in v duševnem življenju« ter da je »vindišarsko ozemlje... dežela nemške kulture ...« Glavni zagovornik »vindišarske teorije« v avstrijski etnologiji pa je koroški vodilni etnolog Georg G r a b e r. V svoji knjigi o ljudskem življenju na Koroškem (Volksleben in Kärnten) pretirano trdi, da ima »vindišarski« jezik koroških Slovencev v svojem besednem zakladu »na tisoče« nemških izposojenk in je baje tako svojevrsten, da »se vindišar mnogo laže nauči nemškega jezika kot knjižne slovenščine...« Vilko Novak pripominja, da so o tem povedali svojo sodbo že boljši strokovnjaki, npr. Fr. Ramovš. V svojih etnoloških izvajanjih Graber oporeka koroškim Slovencem kakršnokoli lastno ljudsko kulturo ali kako narodno in kulturno skupnost s slovenskim matičnim narodom, češ da je zanje značilna »•popolna enotnost in enovitost kulture z nemškimi sosedi«. To utemeljuje s svojo germansko kontinuitetno teorijo, ki trdi, da Koroška od nekdaj zavzema »izjemno mesto med ostalimi alpskimi deželami« in da »-izza nordijske dobe koroške dežele germanski element na Koroškem pod odejo nikdar ni izumrl«, dokler ni dobil »novega dotoka krvi« z doselitvijo Bavarcev; da živi v Rožu na južnem Koroškem posebno izrazit nordijsko germanski tip prebivalstva; da so koroške šege in navade le »ostanki religioznih obredov nordijske dobe koroške dežele«, motivi koroških ljudskih pravljic pa da razodevajo »ožjo zvezo s Skandinavijo«; da so »Slovenci vso duhovno kulturo sprejeli od Nemcev«, da pa tudi njihova materialna kultura nosi nemški pečat, ipd. Pri zavračanju Graberjeve metode se Vilko Novak med drugim sklicuje na kritično stališče, ki ga je zavzel do Graberja avstrijski etnolog Adolf Mais s tole izjavo; »Vsekakor imajo slovenski raziskovalci prav, če se pritožujejo zaradi Graberjeve enostranske perspektive. Graberju, ki je pri koroških Slovencih gotovo nabral prebogato gradivo, se ni zdelo potrebno, da bi se oziral na slovensko etnografsko literaturo ...« Za Graberja je še značilno, da ob prikazovanju ljudskega življenja na Koroškem le mimogrede kdaj omenja Slovence, sicer pa zavestno prikriva etnične razmere v deželi. Kjer le more, govori samo o Spodnji Koroški (Unterkärnten), ne da bi tujemu bralcu pojasnil, da tam živijo Slovenci. Slovenskih besedil ne citira v izvirnem jeziku, marveč jih prinaša le v nemškem prevodu. V svojih priznanja vrednih zbirkah koroških pravljic in pripovedk žal tudi ni navedel domačih virov priobčenega pripovednega izročila koroških Slovencev. Koroške pripovedke so zbirali prav tako pri Slovencih kakor pri Nemcih tudi še J. Rappold, Anna Zerobin in Paul Leber, ne da bi nas seznanili z viri svojih zapiskov. Proti germanski kontinuitetni teoriji in pretirani tezi o prvotnosti nemške ljudske kulture na Koroškem se dä ugotoviti, da Koroška ne hrani samo germanska, ampak tudi slovanska ljudska izročila in da na teh tleh, ki so bila stoletja del rimske province, tudi naselitev Slovencev v šestem stoletju in poznejši prihod Nemcev nista mogla zabrisati vseh sledov nekdanje antične kulture, da pa srečujemo na Koroškem, kakor tudi drugod, še mnogo drugih izročil, ki so prastara skupna dediščina indoevropskih narodov ali pa celo skupna last vsega človeštva. Jasno je, da v ljudski kulturi na Koroškem ni vse zraslo na domačih tleh, pač pa je slovenski človek na teh tleh tudi izposojenim izročilom prej ali slej vtisnil svoj pečat ter jih končno uvrstil med svoje »ljudsko blago«. Seveda je tisočletno sožitje koroških Slovencev s sosednimi Nemci zapustilo še posebno močne sledove v koroški ljudski kulturi, vendar koroški Slovenci pri tem niso zgubili svoje kulturne samobitnosti in narodne povezanosti z ostalimi Slovenci. Na podlagi teh in podobnih spoznanj nam Vilko Novak zgoščeno, pa jasno in prepričljivo prikazuje in dokazuje slovenski značaj ljudske kulture koroških Slovencev. Avtor je opravil odlično delo, ki bo našlo častno mesto v slovenski in evropski etnologiji, ker daje osnovno znanstveno orientacijo za nadaljnje uspešno raziskovanje in reševanje spornih vprašanj o ljudski kulturi zamejskih Slovencev na Koroškem. Pavle Zablatnik Helge Gerndt, Vierbergelauf, Gegenwart und Geschichte eines Kärntner, Brauchs. Klagenfurt 1973, Geschichtsverein für Kärnten. 239 str. s 14 diagrami v besedilu,45 podob v prilogi. (Aus Forschung und Kunst, Bd. 20. Finden Geschichtsverein für Kärnten geleitet und herausgegeben von Gotberg Moro.). Naj začnem z bistvenim, kar navadno stoji šele na koncu ocene! Knjiga, s katero se je avtor habilitiral na filozofski fakulteti univerze v Münchenu in s katero je — povsem v nasprotju s prevladujočo »keltsko teorijo« — vendarle in dokončno razrešil temeljna vprašanja okrog »procesije po štirih gorah« (to ime bi bilo najbrž boljše od imena »leteče procesije«, ki se je pri nas uveljavilo največ zaradi Šašlove napačne hipoteze o treh oblikah teh procesij), daleč presega svojo ožjo znanstveno problematiko. Sama razrešitev — da ne gre pri tej procesiji za izročilo keltskega kulta sonca, ognja in plodnosti zemlje, marveč za posebno obliko pasijonske procesije iz konca 15. stoletja — sicer res ni povsem nova, saj s številnimi novimi viri in z njihovo temeljito metodično analizo dograjuje raziskave nekaj zgodovinarjev (Klebel 1927, Wutte 1937, Grafenauer 1951 ter 1967/69), ki so »praktično ostale popolnoma neupoštevane«. Prav zaradi tega pa je toliko bolj pomembno, da se je lotil etnolog ob sprotnem razčiščevanju vseh metodoloških vprašanj v svoji veliki monografiji kritičnega pretresa »raziskovanj Georga Graberja in njihove popularizacije... Nepregledno je razširjanje tega .poglobljenega' znanja v časnikih in časopisih, po šoli, inštitucijah ljudske prosvete, radiu in s prižnice« (str. 219); bistvu tega široko verovanega in populariziranega keltskega mita sta se nevede pustila ujeti oba slovenska narodopisca (Josip šašel, Slovenski etnograf 5, 1952, 143—159, in — po njem — Niko Kuret, Praznično leto Slovencev X, 1965, 262—265), ki sta te procesije obravnavala, celo tedaj, ko sta se poskušala upirati Graberjevi podobi. Gerndt je to lahkoverno sprejemanje (der volkstümlichen und öffentlichen Meinung in Kärnten) Graberjeve mitične keltske teorije o izvoru »procesije po štirih gorah« v sklepni sintezi svojih pogledov opravičeno kritiziral z besedami, s katerimi je Claude Levi-Strauss ob vzporejanju »zgodovine in etnologije« (1949, zdaj Anthropologie Structurale, 1958, nem. prevod 1971, str. 33) ugotovil za vlogo matriarhalne, animistične in psihoanalitične teorije v etnologiji, da »sprejema kolektivno mišljenje s čudno hitrostjo, ki kaže, da imamo tu opravek z notranjo svojskostjo določenih načinov mišljenja in ravnanja, interpretacije, ki so se zdele najpredrznejše..., da bi avtomatično rešili vprašanja, ki se po svoji naravi navidez vztrajno umikajo volji in razmišljanju« (str. 210). In vendar čutim prav tu pri avtorju neko nedorečenost — prejkone zaradi njegove metodološke previdnosti pri povezovanju manjše strukturne mreže z večjo, nekoliko pa morda tudi zaradi obzira do založnika, ki bi bil s pritegnitvijo celotne strukturne mreže Graberjeve teorije mnogo bolj prizadet, kot z zelo jasno in ostro kritiko njene ožje strukture. Najbrž je to presojanje Gerndtove samoomejitve pravilneje kakor misel, da mu problem širše strukturne mreže vsaj v bistvu ni jasen, čeprav ga morda ne čuti tako ostro kot jaz, ki pišem to oceno v presledku med končnim redigira-njem svojega predavanja na koroških kulturnih dneh 1971 o »mitologiji koroške zgodovine pri Slovencih in Nemcih« za tisk. Graberjeva keltska teorija o izvoru procesije po štirih gorah je namreč eden izmed prvih stebrov nemške mitološke strukture koroške zgodovine, kakršna se je široko razvila in trdno zajedla v mišljenje koroških Nemcev zlasti med leti 1918 in 1945. »Notranja svojskost tega načina mišljenja in ravnanja« je volja, odstraniti iz koroške zgodovine njeno »lepotno napako« (po besedi zvestega vernika te mitologije, gosposvetskega župnika Wilhelma Mucherja — »Ein Schönheitsfehler: »Das Slawenland«, v: Die Sprache des Religionsunterrichtes in Südkärnten, samozaložba 1970, 38 sl.), da je bila Koroška blizu pol tisočletja osrednja pokrajina slovanskih Karantancev, prednikov današnjih Slovencev. Temu je služilo dokazovanje nepretrganega razvoja keltsko-vlaške kulture v bavarskonemški kulturi (morda s posredništvom Ostrogotov ali Langobardov, vsekakor pa ne alpskih Slovanov), prav tako pa tudi dokazovanje, da je nemškega izvora kar vsa ljudska kultura koroških Slovencev, vsaj napol pa tudi njihov jezik. Ta koroška mitološka strukturna mreža je sicer res karikatura znanstvenega dela prav tako v velikem kot v majhnem, ob »notranji svojskosti načina mišljenja« pri nemški večini na Koroškem pa se je izkazala s propagiranjem preprostih formul, nastalih v borbi za oblast nad slovenskim delom dežele po letu 1918, prav tako učinkovita v veliki strukturi kot glede procesije po štirih gorah, o kateri je Perkonig mirno zapisal (kot eden izmed mnogih!): »Se vedno hitijo, pozno ponavljajoč keltski kult plodnosti v krščanski preobleki, romarji v petek treh žebljev po veliki noči v štiriindvajsetih urah na štiri gore, visoke po tisoč metrov« itd. (Kärnten, deutscher Süden, 1943, str. 40). Prav tako kakor po Gerndtovem pričevanju verjame Graberju večina romarjev pri tej procesiji še danes, sva doživela z očetom, ko sem bil še enajstleten fantič (1927), pri muzejskem varhu pod St. Petrom im Holz na vprašanje, ali ve, da je bila cerkev na griču postavljena za širjenje krščanstva med Slovenci in da je nosil kraj vsaj še v 11. stoletju v listinah slovensko ime (Sv. Peter pri Brezni — apud Frezna), samo na debele oči in godrnjav odgovor, da tu ni bilo nikoli Slovencev. Gerndt se te megastrukture koroške zgodovinske mitologije ni dotaknil naravnost, čeprav jo je pač začutil, saj ni slučajno zapisal spoznanja, da se je po Gra-berjevi keltski teoriji spremenila procesija po štirih gorah v »simbol domovine« ali »koroške domovinske svojskosti« (218; ob tem je v opombi navedel kot primer te miselne strukture celo proslulo Koschierjevo publikacijo ob proslavi petdesetletnice plebiscita — Landesfeier 10. Oktober 1970!). Pa to ni tako hudo (če bi že bilo, bi laže očitali premajhno razumevanje te miselne mitološke strukture obema navedenima slovenskima narodopiscema), kajti Gerndt je s svojim delom v resnici podrl eno izmed glavnih oporišč in obenem historiografsko izhodišče, s katerim je pred prvo svetovno vojno (1912) začela nastajati omenjena zgodovinska mitologija. Podrl ga je vsaj za znanstveni svet — in Gotbertu Moru gre vse priznanje, da je to delo uvrstil med publikacije Koroškega zgodovinskega društva. 2al seveda znanstvena razrešitev, nasprotujoča razširjenemu mitu, še ne pomeni hitre in široke uveljavitve še tako trdnega novega rezultata. Tako nas uči celo v znanosti ozki odmev novih razrešitev pri podobnih sestavinah koroške zgodovinske mitologije od naselitve alpskih Slovanov in kneževine Karantanije preko ustoličevanja koroških vojvod, etnične strukture dežele v različnih obdobjih do struktur obeh njenih ljudskih kultur in njunih povezav proti jugu in severu, in bojim se, da bo tudi to delo imelo podobno dolgo pot do svoje uveljavitve; saj z novo, temeljito monografijo ni še konec tolikih raznovrstnih poti Graberjevega mita med ljudi, predvsem pa ne miselne strukture, ki mu je odprla široki odmev med njimi. To je pač svojevrstna tragika tovrstnega dela, ki bo v današnjih razmerah na Koroškem deležno pač le skromnega delčka tistega odmeva in publicističnega uveljavljanja, kot ga je bil Graberjev mit skozi šestdeset let, čeprav je že 15 let po njegovem postanku Ernst Klebel pokazal na dejstva, ki so ta mit zavračala in se zdaj pokazala kot utemeljena. (Med nastankom te ocene spomladi 1974 in njenim tiskanjem se je že potrdila opravičenost te sodbe. V Carinthiji I 165, 1975, je S. Hartwanger v članku »Gedanken über die Auswertung historischer Quellen« [109—117], v katerem poroča o Gerndtovi knjigi s popolnim nerazumevanjem za vrednost njenih analiz in s celo vrsto napak v njihovi reprodukciji, dosegel za znanstveno govorico pač nerazumljivo ostrino v svarilu: proti branilcem keltskega kontinuitetnega mita »sollte ein Landfremder nicht ohne gründliche Studien der Kärntner Volksbräuche [sic! in to avtorju tako temeljitega dela] das Gegenteil zu behaupten wagen.« Svarilo nima nič več skupnega z znanostjo in zgodovinarsko kritičnostjo, o kateri v tem članku govori le naslov. Ves članek dokazuje, da gre le za obupen poskus obrambe zgodovinskega mitološkega verovanja, v čigar korist ni mogoče navajati več dejstev, marveč le druge mite in nemito-loški politični ukor.) Gerndtova knjiga je velik, skorajda vzoren rezultat vestne narodopisne preiskave, vseskozi obrnjene v narodopisni problem, a uporabljajoče poleg temeljne narodopisne analize tudi zgodovinske metode (zlasti pri kritiki virov) in pozorne na relevantne podatke vseh drugih ved (arheologije, jezikoslovja itd.). V končni obliki je organiziral Gerndt svojo monografijo v štirih razdelkih: v uvodu podaja pregled dosedanjega raziskovanja procesije po štirih gorah s kratko karakterizacijo vseh najvažnejših del in z opredelitvijo metodoloških vprašanj in sumarno označbo uporabljenih virov (11—26); »prvi del« same monografije je posvečen današnji obliki in funkciji običaja (27—97), »drugi del« njegovi zgodovini glede postanka, oblik in funkcij, zlasti v 18. stoletju, ko je zaradi novih virov postal v zadnjem času precej bolj oprijemljiv (99—202); v »sklepnih mislih« (203—212) povezuje oba dela v celoto z razpravo o diahroničnem sistemu običaja, spremenljivosti oblik in smisla, o temeljnih in postranskih sestavinah pa še enkrat posebej o njegovem postanku konec 15. stoletja. Razpravo dopolnjujejo osebni, krajevni in stvarni register (223—235) ter še dodatek s slikovno dokumentacijo procesij od 1967 do 1973 (natančni podatki o slikah so navedeni v posebnem kazalu, 238—239). V dolgoletnem raziskovanju je Gerndt predvsem bistveno razširil fontološko podlago za obravnavanje običaja — ne le v preteklosti, marveč tudi danes. Tudi danes, kajti med narodopisci je prvi, ki si je nabiral znanje o običaju s sedemkratno zaporedno pridružitvijo romarjem pri naporni procesiji (dolgi — brez vra- čunane poti do prostora njenega začetka in povratka po njenem koncu — torej le od Magdalenske gore do Šv. Lovrenca pod Gauerstallom 48 kilometrov, z direktnim vzpenjanjem po gorskih pobočjih na tej poti za 1249 in z direktnim sestopom po gorskih pobočjih za 1378 metrov višinske razlike), v letih 1967 do 1973. Doslej se je na podoben način pripravljal na pisanje o običaju le Berti Petrei, ki pa ga je popisal s svobodo književnika (Jahrhunderte ziehen mit uns, 1962), medtem ko se Gräber procesije nikdar ni udeležil (in se za takšna vprašanja sklicuje le na pričevanje drugih udeležencev) in prav tako ne Sašel, čigar prikaz je itak v bistvenih potezah le konstrukcija po opombi Matije Majarja in po starejši literaturi, tako da so vse navidezne novosti nedokumentirane. Prav ta udeležba je pomagala Gerndtu še do dveh posebnih vrst virov o današnji procesiji in njeni večplastnosti (zlasti glede smisla in funkcionalnosti): Mnogo podatkov mu je — kot vedno boljšemu znancu — posredoval Ferdinand Eicher, pravi romarski »vojvoda« (Vor-beter) in osrednja oseba običaja od 1926 do 1970, v osebnem stiku in v svojih originalnih pismih (eno izmed poslednjih pisem je bilo poslano tudi dr. Oskarju Moserju za celovški muzej), zlasti pomembna pa je njegova razčlemba procesije na 24 ur, po urah vzporejana z Jezusovim pasijonom od petih popoldne v četrtek do petih popoldne v petek (v prilogi k pismu 19. XI. 1968). Ob procesiji leta 1970 pa je Gerndt razdelil vsem 168 udeležencem posebne vprašalne pole in res mu je večina (56 %) pozneje vrnila pole s svojimi odgovori, tako da je mogel analizo današnjega običaja opreti tudi na to dovolj široko osebno anketo o udeležencih, njihovih pogledih na običaj in motivih njihove udeležbe pri procesiji. Odprto ostaja le vprašanje, ali 44 %> nevrnjenih anketnih pol ne vsebuje kakih za presojo odgovorov relevantnih sestavin (npr. razlike med motivi preprostih kmečkih, pisanju manj naklonjenih, in ostalih udeležencev romanja); seveda pa so to stvari, ki jim najbrže nobena anketna ali podobna etnografska tehnika dela ni več kos. Za zgodovino obreda je Gerndt prav tako uporabil vse vire, ki so bili po Graberjevi razpravi (Carinthia I 102, 1912) objavljeni bodisi v zvezi z vprašanjem začetka obreda (Klebel, Carinthia 1927; Wutte, Carinthia 1937), bodisi o obredu samem (Sunthaymov zapis okr. 1510 — Stelzer, Carinthia 1972; Christalnickova predloga za Megiserja 1578 — Grossmann, MIÖG 1949; romanje krškega prošta Karla v. Grimminga 1592 — Obersteiner, Carinthia 1955; urbarski podatki o dohodkih cerkve na Magdalenski gori na petek treh žebljev 1462—1464 in 1567—1655 — Wutte, Carinthia 1937; omemba romarjev v Brownovem potopisu 1677; del aktov v zvezi s preiskavo celovške kresije po romanju 1787, ko je bilo že prepovedano — Nowak, Carinthia 1967). Obilico novih virov pa je našel tudi sam v arhivu krške škofije (v aktih v zvezi s prizadetimi dekanijami in župnijami), nekaj malega pa tudi v salzburškem nadškofijskem arhivu (v zvezi z vizitacijami v 17. stoletju); poleg podatka o napadu protestantskega plemiča Ferd. Kulmerja na romarje 1. 1606 gre pri tem do srede 18. stoletja le za različne drobne podatke, med leti 1760 in 1787 pa je z najdbo župnijskih poročil o podružnicah (Lorenzenberg in Veitsberg) ter odgovorov župnikov v zvezi s kresijsko preiskavo (župnije Poreče, Sorg in zlasti Otmanje) precej povečal znanje o običaju 1787; novi so nadalje podatki o skrivaj opravljeni maši za romarje 1811 in 1812, dovoljenju maše na petek treh žebljev 1825 (gotovo ne v trajni obliki), o obnovitvi romanja po letu 1840 (1839 je v dopisu ordinariata v posredni obliki prepoved romanja preklicana) in obnavljanju prizadetih podružnic; svojevrstno vprašanje pa so akti pokazali tudi v zvezi s polnočno mašo na Magdalenski gori, ki ji je dvajset let (1895—1918) pretila prestavitev v čas po jutranji zori, kar bi seveda zahtevalo spremembo vse procesije. Primerjava Eicherjevega »urnega razporeda« procesije s podatki o njenem poteku 1787 je pokazala, da ta urni razpored ustreza bolj obliki in razporedu procesije pred njeno prepovedjo v 18. stoletju kot nekoliko spremenjeni obliki od srede 19. stoletja naprej; Gerndtu je brez dvoma uspel dokaz, da sloni ta »urni razpored« na ustnem izročilu vsaj od 18. stoletja, čeprav ga je seveda v nekaterih pogledih precej svojevrstni zapisovalec dopolnil še z lastnimi pripombami in navodili o romanju. Vire Gerndt objavlja večinoma v celoti, tako da knjiga v glavnem lahko služi tudi za njihovo uporabo; škoda je le, da trem obsežnim in zelo koristnim registrom ni dodal še četrtega: kronološko razporejene preglednice vseh virov z navedbo vseh mest, kjer so navedeni (nekateri so namreč razdeljeni na več delov, včasih pa raz- porejeni drugače, ne pa po svojem časovnem zaporedju), in morda tudi tistih mest, na katerih so še uporabljeni. 2e tu naj opozorim, da ti viri (le ponekod še malce dopolnjeni z drugimi podatki) brez vsakega dvoma odpravljajo dve precejšnji napaki, ki se ponavljata zlasti v naši literaturi o običaju. Praznik treh žebljev (z liturgično označbo festum lanceae et clavorum Christi ali festum armorum Christi, v listinah tudi festum instrumentorum passionis dominicae, Wehrfeier, Speerfreitag, Nagelfest, Heilthumsfest, Heilthumsfreitag), omejen na tedanjo nemško državo in Češko, je bil določen na prošnjo cesarja Karla IV. s posebnim indultom papeža Inocenca VI. 13. II. 1353, da »se praznuje poseben praznik sulice in žebljev in pod tem naslovom s posebnim oficijem vsako leto po oktavi velike noči v Nemčiji in na Češkem-« (Wetzer und Weltze’s Kirchenlexikon, 2. izd., VII, 1891, 1419—1423, IX, 1895, 7—11); šele v prejšnjem stoletju (po 1831) se je uvedel oficij Ss. Lanceae et Clavorum D. N. J. C. za petek v prvem postnem tednu (tj. po prvi postni nedelji), vendar brez praznika, kot dodatek rimskemu brevirju tudi drugod. Pravilni datum praznika (in koroške procesije, ki se drži datuma starega, v 18. stoletju odpravljenega praznika, ne pa v 19. stoletju spremenjenega širšega cerkvenega spomina) je torej le petek po beli nedelji oz. drugi in ne tretji petek po veliki noči. Kako je nastala napaka pri Christalnicku, ne vemo; pozneje pa je na sprejemanje tega napačnega podatka v literaturi (Ivan Grafenauer, Sašel, Kuret) moglo vplivati pač tudi napačno zamenjavanje velikega tedna (pred veliko nočjo) z velikonočnim tednom (po veliki noči), kar se je primerilo npr. Ivanu Grafenauerju (Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu, SAZU, 1951, 40). Prav drugi petek po veliki noči ni le datum procesije od njene obnovitve sredi 19. stoletja naprej, marveč že pred njeno prepovedjo leta 1787 (1787 je bila velika noč 8. in procesija 20. IV.), s čimer se strinja tudi edino še izkazano praznovanje petka treh žebljev 1825 z mašo na Magdalenski gori (velika noč 3., petek treh žebljev 15. IV.). Gerndtovo iskanje novih virov pa je pokazalo poleg tega, da tudi pred več-desetletnim presledkom v opravljanju procesije cerkev sv. Krištofa na Krištofovi gori ni bila zajeta v procesije te vrste (kot tudi po obnovitvi procesij po 1840 ni nobenega sporočila o takšni povezavi): po poročilu župnika iz St. Lipša 1772 je bilo na Krištofovo goro nad 30 procesij, a le »v različnih poletnih časih«, največ na praznik sv. Jakoba (istega dne je god sv. Krištofa) 25. VII. ter na god sv. Lovrenca (ki ima v cerkvi stranski oltar) 10. VIII., obakrat s prošnjo za dobro žitno letino in — poleg denarja — z velikim naturalnim »ofrom« (do 11 četrtnjakov rži, gl. str. 172 sl.). Z druge strani pa so pokazali novi viri o romanjih po štirih gorah, da so bili Slovenci (ne le koroški, marveč tudi spodnještajerski) med romarji dovolj opazni (140, 146, 152, 161, 171). Sašlova konstrukcija posebnih slovenskih »letečih procesij« po treh gorah (St. Krištof, Magdalenska gora, Senturška gora) je že s tem seveda pokopana. Gerndt pa ni opazil, da se je z njegovimi novimi viri razjasnil tudi izvor Majarjeve opombe, na kateri je gradil Sašel, o romanju »na Sent-Krištofov, na Sent-Helenin in na Šent-Urihov vrh..., kamor so Slovenci radi na božji pot hodili« in »je bila ta navada, da so se morale vse tri cerkve na jeden dan obiskati« (zdaj I. Grafenauer, Kralj Matjaž, 210, o zapisih in različnosti njihovih objav 208). Matija Majar je bil takoj po dovršenem bogoslovju od 1. XI. 1837 do 1. XI. 1840 ekspeditor v škofijski pisarni v Celovcu (Dom in svet 6. 1893, 196); prav tam pa je nastal 1839 — petdeset let potem, ko je imel ordinariat zadnjič opraviti s temi 1787 prepovedanimi procesijami — dopis otmanj-skemu župniku, ki je med štirimi gorami procesije pomotoma zamenjal cerkev sv. Lovrenca na Gauerstallu s cerkvijo na Krištofovi gori: »med najodličnejšimi dnevi, na katere je pobožno podeželsko ljudstvo obiskovalo cerkve sv. Vida, sv. Urha, sv. Magdalene in sv. Krištofa so spadali, razen dneva treh žebljev, dan najdbe sv. križa (3. V.) in sv. Volbenka (Wolfgang — 31. X.), zadnjega pač le kot zaščitnika čred pred zvermi« (170). Za Majarjevo opombo se očitno skriva le to — v več pogledih zmotno — mnenje pisarne, pač s še kakimi pogovori v škofijski pisarni pred nastankom pisma o enodnevni procesiji po štirih gorah, ne pa kakšno ljudsko izročilo. To seveda še potrjuje Gerndtovo odklanjanje Sašlove konstrukcije (172—174, 180 sl.), čeprav ni opravičen njegov očitek, da bi se Sašel opiral le »na besedilo« Majarjeve pripovedke o Kralju Matjažu, ki da govori le o romanju na tri vrhe, v hkratno romanje pa da ga je povezal šele Sašel (181). Majarjeve opombe, ki govori 'izrečno o obisku vseh treh cerkva »na jeden dan« namreč pri Hermannu ni, Gerndt pa se je zadovoljil z uporabo nepopolnega prevoda pri Hermannu, medtem ko si slovenskega teksta ni ogledal, marveč se omejil na njegovo navedbo v opombi. Se kratko o Gerndtovih glavnih rezultatih, ki jih pa razporejam po zgodovinskem zaporedju. Med najnatančnejše izdelana poglavja v knjigi spada vse, kjer avtor obravnava začetek običaja (101—110 o antiki z negativnim rezultatom, 111—132 o srednjem veku s težiščem na 14. in zlasti 15. stoletju, 196—202 posebej o vprašanju kontinuitete, 210—219 še enkrat ob sintetičnem tkanju diahronične strukture običaja z dokazovanjem, da se kontinuitetna teorija opira le na postranske, spremenljive in tudi drugod ponavljajoče se elemente, medtem ko so glavni elementi v strukturi običaja v nasprotju z njo). Zgodovinsko in etnografsko je to izvajanje vseskozi kritično, podrobno in trdno — nemara tudi zaradi tega, ker se prav tod habilitantov rezultat razhaja z nekdanjo tezo njegovega profesorja: Kretzenbacher je bil namreč kljub svoji kritičnosti do Graberja vendarle kar trdno prepričan o antičnem (keltskem) izvoru običaja (Carinthia 1957, Ostdeutsche Wissenschaft 9, 1962). Prav to razmerje med Gerndtom in Kretzenbacherjem je zahtevalo kar najskrbnejšo gradnjo tega dela knjige, ki do kraja podira Graberjev keltski kontinuitetni mit v njegovem izhodišču. Kritični pretres vseh resničnih antičnih izhodišč keltske teorije romanja jih je omejil na obstoj keltsko-rimskih svetišč (nobeno keltsko predrimsko svetišče ni znano niti v Galiji) v rimski dobi na dveh prizadetih vrhovih (Magdalenska in Senturška gora), ki sta bili podrti v 5. stoletju; na Šenturški gori mu je v 6. stoletju sledila mala neutrjena naselbina s krščansko cerkvijo, ki pa je prav tako propadla kratko pred letom 600 (vendar baptisterij poleg cerkve v tedanjih razmerah ne zagotavlja sedeža škofije, kajti podobni primeri na Rifniltu in v Vranju pri Sevnici dokazujejo, da so na ruševinah antične civilizacije in krščanske organizacije tedaj prevzemale te pravice tudi cerkve v majhnih — utrjenih ali neutrjenih — pribežališčih. Keltskorimsko svetišče v Pulstu (ki ni »natanko v presečišču« črt Magdalenska gora—St. Veit in Senturška gora—St. Lorenzen [104], marveč 1—2 kilometra severozahodno od njega) pri teh podlagah ni uporabno, ker procesija zajema le tričetrt poti okrog središča in torej ne gre za obhod določenega prostora, marveč le za motiv procesije, sprevoda (214 sl.). O kakem običaju te vrste »iz koroške antike ni sporočenega nič«; elementi obredja, na katere se opira Graber kot na indice zanj, so pa po narodopisni analizi poznejših diahroničnih struktur običaja ali postranski in netipični (npr. obkroženje cerkva, prošnja za dobro letino, menjava žita za blagoslovljeno zrnje, jemanje gorskega zelenja za varstvo pred nevihtami po vzorcu cvetne nedelje, jemanje blagoslovljene vode iz romarskih cerkva itd.), ker so pri romanjih pogostni (212—215) ali pa gre za nepotrebne in zato prisiljene preinterpretacije preprostih zgodovinskih dejstev (tako datuma praznika treh žebljev kot »pomladanskega praznika«), ki gredo včasih mimo upoštevanja temeljnega značaja sestavin pasijonske procesije (npr. z razlago nočne poti z baklami — spomina na nočno iskanje Jezusa in njegovo sprevajanje po Jeruzalemu od sodnika do sodnika — kot izraz kulta ognja), ali pa za prepletanje celega sloja nezagotovljenih predpostavk (o tej zelo splošni značilnosti utemeljevanja koroškega kontinuitetnega mita prim. moje Ustoličevanje koroških vojvod, 1952, str. 43—60, 565), kot pri dokazovanju kulta mrtvih s srednjeveškim motivom »pod goro spečega cesarja ali kralja« (Majarjeva varianta je v knjigi nedokončana tudi po Hermannu [180]; primerjavo I. Grafenauerja v Kralju Matjažu bo pa prav glede tega konca treba opraviti spričo Waitzerjeve starejše, pri Gerndtu navedene objave [1882], s to in ne z Graberjevo [tudi v primerjavi z Wait-zerjem neavtentično] objavo — vsekakor se zdi, da so srake doma v nemški Kaisersage, kajti »tičke, ki imajo bele firtahe« je v slovenski varianti zapisal šele Milko Matičetov 1951, tako da tega opisa Waitzer ni mogel posneti v slovenskih zapisih, medtem ko bi v nekaterih drugih sestavinah lahko posnemal štirideset let starejšo, znano mu Majarjevo objavo). Krščanska cerkev na Šenturški gori bi vsaj v 6. stoletju onemogočila nadaljevanje poganskega obredja — če bi ga že po nezadostnih podlagah za prejšnji čas konstruirali — z letom 600 pa je nastal v Vzhodnih Alpah popolnoma nov svet in Gerndt pravilno sklepa, da ni nobenega migljaja, kako bi premostili ob konti- nuitetni teoriji časovni presledek do konca 15. stoletja, za katerega imamo prvo resnično sporočilo o procesiji po štirih gorah, še posebej ker je pokazala Gernd-tova narodopisna analiza že pri starejšem obredu popolnoma drugačen značaj, kot ga je predpostavljal Graber s svojimi keltskimi »interpretacijami«. Zato je Gerndt ob razpravljanju o kontinuiteti (ki jo precizno opredeljuje kot »ein Weiterbestehen kultureller Erscheinungen, bei dem direkte Kommunikation nie abreisst, das also durch lückenlosen menschlichen Kontakt bedingt ist,« 199, pri čemer dopušča vrzel v opravljanju običaja, ki jo more premostiti indirektna komunikacija o njem, 201 sl.) upravičeno sklenil z besedami: Za sklep o kontinuiteti je »prvi pogoj dokaz o najmanj dveh in zadostni sklep o (strukturni) enakosti vseh kulturnih pojavov, ki naj bi jih povezala kontinuitetna teza. Ta zahteva za procesijo po štirih gorah med antiko in poznim srednjim vekom ni izpolnjena« (202). Prav tako upravičeno je na mestu, kjer se je najbolj približal funkciji celotnega koroškega zgodovinskega mita (ko je morala biti »prisežni pomočnik« Graberjeve teorije »endlich die Kärntner Geschichte als Ganzes«), ostro označil zunaj znanstveno uveljavljanje keltskega mita, ki pa je po njegovih ugotovitvah v zadnjih desetletjih vzvratno deloval pri enem delu udeležencev tudi na funkcionalnost običaja (101 sl.). Ko je tako do kraja razgradil konkretne temelje dosedanjega verovanja v antični izvor običaja, sta od splošnega antičnega temelja ostali le še dve življenjski obliki (Gerndt pozneje [200] uporablja zanju izraz »tradicija«, toda ta izraz vsebuje preveč, ker je premalo določen in bi ga bilo mogoče razumeti tudi kot koncesijo kontinuitetni teoriji, čeprav v omiljeni obliki), ki ju je širilo krščanstvo v vse prostore, kadar jih je zajelo: postavljanje cerkva na višjih prostorih (zlasti v zvezi z Jezusovim trpljenjem po vzorcu gore Kalvarije na vrhovih hribov: prim. na Koroškem prostor obeh prvih cerkva v zgodnjem srednjem veku — Gospe Svete in St. Peter im Holz) in romanje. Konkretno mrežo, v kateri je mogel nastati običaj procesije po štirih gorah v 24 urah pred okr. 1500 — tako v materialnem pogledu (obstoj vseh štirih prizadetih cerkva) kot glede miselne strukture, ki je temelj pasijonske procesije — pa je bilo treba zdaj na novo ugotoviti. Pri tem je Gerndt dosegel v smereh raziskovanj Klebla, Wutteja in Kretzenbacherja, iz katerih izhaja, bogata nova dognanja, ki so le v redkih točkah ostala na stopnji zelo verjetne hipoteze. Cerkvena mreža je bila na štirih gorah dokončana do 1500, ko se imenuje prejšnji Kozji hrib — Göseberg prvič mons Sancti Viti. Na Magdalenski gori je stala cerkev sv. Helene (zvezane z odkritjem sv. križa in torej s pasijonskim ozadjem) že sredi 13. stoletja (pregrajena med 1462 in 1502, tudi romanja k njej so dokazana že za sredo 15. stoletja), na Gauerstallu pa cerkev sv. Lovrenca 1330 (prav tako zamenjana z novo do 1496; tudi tu gre morda za staro češčenje orodja Jezusovega trpljenja, treh žebljev, upodobljenih nad oltarjem, če ni zvezano to šele z vplivom pasijonske procesije). Cerkev na Senturški gori je nastala do 1485 (morda vaška ustanova iz Poreč v zvezi s turškimi napadi), cerkev sv. Vida pa je po verjetni domnevi ustanova meščanov St. Vida ob Glini (122, 126—130; drugače je tedaj ta patrocinij že težko razložiti). Ugledni šentviški meščan Hans Kaltenhauser mlaj., ki je bil v zvezah tudi s Friderikom III., je prispeval tudi za prezidavanje cerkva sv. Lovrenca in sv. Helene (tu tudi izrazito pasijonski Jezusov relief). Tako se zdi Gerndtu mogoča hipoteza, da je bila pod vplivi iz St. Vida cerkvena mreža dograjena in popravljena že s konceptom pasijonske procesije, ki bi počastila vsa štiri poglavitna orodja Jezusove smrti (na Senturški gori še trnjevo krono in na Šentviški gori sulico, 130, 157) in ki je dokumentirana obenem s prvim sporočilom o najmlajši cerkvi (sicer se cerkev sv. Vida omenja šele 1580). To je za zgodovino obreda pač osrednji rezultat pazljive analize podatkov o cerkvah, njihovih ustanoviteljih, patrocinijih in vseh drugih virov o njih. Pri gradnji miselne mreže, iz katere se je izoblikovala misel na pasijonsko procesijo, se je oprl (že po Kleblovem zgledu) na vpliv »jubilarnih svetih let« (1300, 1350, 1390, 1423, 1450, 1475, 1500) z dosego popolnega odpustka za obisk sprva vsaj sedem, pozneje pa vsaj štirih cerkva v Rimu, ki so bile razporejene tako, da se je mogel začeti obisk s cerkvijo sv. Helene in končal s cerkvijo sv. Lavrencija; drugo pomembno oporišče mu je razvoj čaščenja sredstev Jezusove smrti po 1353, v Nemčiji pa zlasti po 1424, ko so bile cesarske relikvije prenešene v Nürnberg (v bam-berški škofiji, kjer jih je v drugi polovici 15. stoletja obiskal večkrat tudi Fri- derik 'III. Tu dograjuje Kretzenbacherjeva izvajanja o posredništvu Bamberga pri širjenju tega kulta na Koroškem ter glede širjenja pasijonskih pobožnosti prav v 15. stoletju, ki jih dokumentirajo tudi umetnostni spomeniki nasploh in na Koroškem posebej. Ker je našel še v aktih iz 18. stoletja kmečke izpovedi, da se je procesija po štirih gorah začela zaradi turške nevarnosti (pa tudi zaradi lakotnih let in zaradi kobilic), se mu je z zgodovinskimi podatki o vsem tem že močno potrdila hipoteza o postanku procesije konec 15. stoletja (kot odmev svetega leta 1475 ali verjetneje 1500), postavljena ob zgodovini cerkva. Izhodišče za misel na pasijonsko procesijo so pač že starejša romanja k cerkvi sv. Helene (1462/63 ob 21 dneh na leto, tudi ob treh s pasijonom povezanih dneh; cerkev je šele od konca 16. stoletja zamenjala svoje ime v cerkev sv. Magdalene), vendar vsaj 1462—1464 romanja niso bila še zvezana posebej s petkom treh žebljev (več kot polovico vsote romarskih denarnih darov — 22 funtov in pol od 40 funtov in 48 denaričev je cerkev dobila 1462/63 na treh svojih proščenjih [Kirchtag] v maju, na druga romanja je prišlo povprečno po en funt, na vsa tri romanja na pasijonske dni — na petek treh žebljev [7 šilingov, 24 denaričev], praznik najdenja sv. križa 3. V. [prav toliko] in na praznik povišanja sv. križa 14. IX. [7 šilingov 20 denaričev] — pa le po dobra tretjina funta); spričo teh podatkov sklepa Gerndt gotovo upravičeno, da je šele po tem času spremenila procesija po štirih gorah petek treh žebljev v najpomembnejši romarski dan pri tej cerkvi, kot jasno kažejo poznejši ohranjeni podatki o njenih dohodkih od romarskih darovanj (1567—1655; Sašlovi izpiski iz Wutteja, SE 1952, str. 151, so prepleteni z napakami in zato nerazumljivi). Šele konec 15. stoletja so se torej strnile na Koroškem vse komponente, iz katerih je zrasla procesija. Gerndt jemlje kot terminus post quem postavitev cerkve na Senturški gori (1485, z dopuščenjem možnosti že 1475), kot terminus post quem non pa leto 1500. Tu sem mogel podati seveda le glavne črte temeljitih in podrobnih avtorjevih izvajanj (112—131). Dopolnim naj ga le glede vprašanja godu sv. Helene, ki ga je zapletel enkrat sam, ko trdi, da v letu 1462/63 njenega godu v cerkvi še niso praznovali (118), enkrat pa Kretzenbacher, ki je menil, da mora iti pri omembi godu sv. Helene na 15. IV. pri Möderndorferju, Koroške narodne pripovedke, 1924, 92 sl., ►►za neko pomoto« (in bi isto veljalo tudi za podoben podatek iz leta 1825 pri Gerndtu, 169). God sv. Helene so v srednjem veku praznovali ob zelo različnih časih, po koledarju salzburške nadškofije prav 15. aprila. Toda na ozemlju oglejskega patriarhata in v Bambergu so praznovali ta god 22. maja (H. Grotefend, Zeitrechnung des deutschen Mittelalters und der Neuzeit II/2, Heiligenverzeichniss, 1898, str. 114). Kretzenbacherjev dvom je s tem pač razrešen; toda za 15. stoletje kaže trojni »Kirchtag« v maju pač na vpliv Bamberga, ki ga Gerndt in Kretzenbacher upravičeno poudarjata, najbrž pa tudi za vpliv romarjev s slovenskega ozemlja južno od Drave (pri trojnem proščenju gre pač za praznik in obe nedelji ob njem, ali pa za praznik, sledečo nedeljo in oktavo praznika, 1462 torej za 16., 22. in 23. maj ali pa za 22., 23. in 29. maj; denarni zneski, ki so bili ob prvem in tretjem dnevu proščenja bistveno manjši, govore bolj za prvo možnost). (S pomočjo datuma praznika sv. Helene dokazljivi vpliv Bamberga na salzburškem cerkvenem področju obenem neposredno pobija Hartwangerjevo — v Car. I 165, str. 174 izraženo — apodiktično zavračanje možnosti bamberškega vpliva pri izoblikovanju te procesije.) Kriterij za preverjanje pravilnosti vsega tega sklepanja pa išče Gerndt kot narodopisec seveda v versko-narodopisni analizi prvotne oblike običaja. Novi viri o poteku procesije 1787 (144—154, 159—162), vzporejeni z Eicherjevim urnim načrtom procesije (80—85), so omogočili povsem jasen sklep, da gre za izrazito pasijonsko procesijo (154—159): S tem značajem procesije so bili zvezani vsi bistveni sestavni deli romanja od 17h v četrtek do 17h v petek: v četrtek ob 17h so se podali romarji (v »uri« ločitve Jezusa od Marije) iz zbirališča v St. Sebastianu (gl. tudi 185) na Magdalensko goro, po poldrugi uri hoda pa je bila prva pobožnost v cerkvi sv. Helene (v »uri« začetka zadnje večerje). Maša je bila šele ob 2h ponoči (ob uri zaslišanja pred Anom in prvega mučenja), na Senturški gori je bila maša ob V» 7h (»■ura« končne obsodbe pred Kajfom), med 9h in 10h (ob »uri« kronanja s trnjevo krono in Pilatove obsodbe) je bila maša v Wasseiu, med 10h in lih (v »uri« Jezusove poti s križem na rami na Kalvarijo) je padlo vzpenjanje na Šentviško goro, med llh in 12h (v »uri« križanja) pa maša na tej gori kot zadnja maša na romanju; končno je bila med 16h in 17h še sklepna slovesnost pri St. Lorenzen (v »uri« polaganja Jezusovega trupla v grob) — po vmesnih blagoslovih v Gradeneggu in Sörgu. Drugih maš ali pobožnosti v cerkvah na poti tedaj ni bilo — saj zanje do vzpona na Šentviško goro niti ni bilo časa. Vse tedanje maše so razporejene strukturno v pomembna in istovrstna mesta pasijona (vse tri obsodbe in Jezusova smrt kot njihova posledica). Gerndt upravičeno podčrtuje zlasti ključno mesto Šentviške gore, ki so jo po Eicherju »stari voditelji procesije (Vorbeter) imenovali goro Kalvarijo« (83). Ta značaj procesije kot celote z ene strani s svojo pasijonsko miselno strukturo in domišljenostjo potrjuje vsa izvajanja o postanku običaja, z druge strani pa je Gerndt dobil z njim tudi odločilni kriterij za razlikovanje temeljne strukture običaja od njegovih postranskih, spremljajočih (splošnejših) sestavin romanja in za njihovo ustrezno interpretacijo. Procesija je zbudila pozornost že 1500 (ko so se je »nekatere Korošice« udeleževale bose — tedaj je bilo to 1. V. —, časovno pa je padlo pred reformo koledarja po našem še za kakih 10 dni pozneje); v dobi reformacije se je običaj otepal s težavami, vendar se je ohranil ves čas in se po njenem koncu hitro razmahnil do svojega prvega vrha v dobi baroka, nato pa je bil po romanju 1787 prepovedan, vse štiri cerkve so bile zaprte in desakrirane, le ona na Magdalenski gori za krajši čas. Med prekinitvijo javnih procesij, ki je trajala do 1840, se je običaj vzdrževal (le kdaj s skrivno ali posebej dovoljeno mašo na Magdalenski gori, 168, 175) le skrivaj in po kaki majhni skupinici ljudi in brez večine svojih starih sestavin; neposrednih dokazov pa tudi za tako vzdrževanje običaja ni. Po vnovičnem dovoljenju se je v nekoliko spremenjeni obliki procesija v drugi polovici 19. stoletja močno razmahnila, v našem stoletju pa živi naprej — potem ko je preživela dve skoraj popolni usahnitvi romarjev za prve in za druge svetovne vojne — v skromnejšem obsegu in v zadnjih desetletjih funkcionalno pri udeležencih nekoliko razcepljena. Glavne spremembe so prizadele obrede: polnočna maša na Magdalenski gori je pač sad dobe, ko je bila procesija prepovedana (168, 175); ker je bila cerkev na Šenturški gori podrta, je bila maša prestavljena v Poreče, pridružili sta se maši v Karnbergu in Zweikirchnu (najbrž tudi, ker še ni bila [šele 1885!] obnovljena cerkev na Šentviški gori ?), zato je morala biti maša med križanjem opravljena v Wasseiu (v neugotovljenem novejšem času prestavljena v Liemberg); na Šentviško goro pri takšni strukturi romanja tudi pozneje ni mogla biti vrnjena, ker pridejo romarji nanjo šele kratko pred 13h. Nekdanja struktura običaja je bila s tem prizadeta pač najobčutneje v svojem starem središču, na koroški »Kalvariji«, drugje pa premiki niso tako bistveni. V podrobnostih običaja se čuti v zadnjih desetletjih ponekod (nabiranje določenega listja na določenih gorah in pod.) vzvratni vpliv Graberjevih razlag obreda. To obliko procesije je Gerndt živo opisal v prvem delu obreda po lastnih doživetjih, dopolnjenih s pripovedovanji raznih udeležencev in zlasti Eicherja, posebej pa analizira po svojem anketnem gradivu udeležbo in večplastno motivacijo pri udeležencih (41—66) ter podrobni sistem današnjega običaja, razčlenjenega v posamezne običajne enote, na zelo domiseln in dognan način (88—97). Nekaj majhnih vrzeli ali spodrsljajev, na katere sem opozarjal ob delu, prav nič ne prizadene Gerndtovih temeljnih tez in njihovega analitičnega dokazovanja. Zal mi je le, da je prišlo do nekaj nesporazumov pri uporabi del v slovenščini, ki je avtorju prizadevala pač nekaj težav (str. 180 se je pač zato omejil pri Kralju Matjažu le na ponovitev Kretzenbacherjeve sodbe iz Carinthie 1957, 811; str. 192 ob Kuretu, ki ne govori tega, za kar je poklican v opombi za pričo, in še ponekod, na kar sem sproti opozarjal; uporaba kakih slovenskih del bi koristila tudi ponekod drugod za preciznejše okvirne zgodovinske formulacije o koroški preteklosti). Za uspeh knjige na Koroškem bo morda to koristno (čeprav je bila avtorju taka misel po mojem trdnem prepričanju povsem tuja!), saj delu tako res ni mogoče postavljati očitkov o pristranosti zaradi vplivov iz »unkraj Lojbela«, kjer da »je že konec sveta« (po Slomškovi možberški pridigi), ki bi bili sicer v koroških razmerah nemara hitro pri rokah za oslabitev močnega vtisa dela. Morda je torej to celo koristno za zmanjšanje dosedanje tragičnosti znanstvenega obravnavanja sestavin koroške zgodovinske mitologije in za večji uspeh pri njenem razgrajevanju. Prav to pa je zame v širših okvirih veliki pomen Gerndtove knjige, na katerega sem opozoril že v uvodu v svojo oceno. Bogo Grafenauer Berti P e t r e i Lebendiges Brauchtum im Burgenland. (Brez kraja in letnice — 1973.) Str. 182. Pliberški rojak, vodja oddelka za ljudsko kulturo v gradiščanskem studiu avstrijskega radia, zadnji čas tudi honorarni predavatelj za »Volkskunde« na graški univerzi, je založil nemški prevod Prežihovih Samorastnikov, napisal že dve knjigi s snovjo iz ljudskega življenja, vrsto člankov in mnogo predava na radiu, TV. Zanima ga posebno sodobno ljudsko življenje in tako je nastala tudi pričujoča knjiga o »živih šegah na Gradiščanskem« na podlagi literature, v zadnjih letih po radiu organiziranih vprašalnic ter avtorjevega lastnega raziskovanja. Gradiščansko nam ni le zemljepisno in zato tudi kulturno blizu, zanimivo je tudi prav zavoljo sožitja nemških, hrvaških in madžarskih Avstrijcev. Nedvomno etnološko hvaležno področje za raziskovanje, ki pa terja mnogostransko poznavanje kulture tudi matičnih narodov tamkajšnjih manjšin. V zadnjih letih sicer dokaj raziskujejo to pokrajino, vendar ostajajo prav zaradi nepoznavanja sosednih narodov v glavnem le pri opisovanju. Gradivo Petreijevega dela bo koristno ne le za hrvaške in srbske, ampak tudi za slovenske etnologe. V pisateljevem uvodu beremo za naše razmere naravnost neverjetne stvari: da so kar tri dela o etnologiji sedanjosti nastala po prizadevanju sodelavcev avstrijskega radia! Da imajo tam toliko strokovnih ljudi nameščenih in da se prav tam zavedajo svoje dolžnosti nasproti »Mode-Volkskultur« (3), nevarnosti folklorizma, ropanju predmetov na podeželju ... Pisatelj se izreka za najširše in najsodobnejše pojmovanje ljudske kulture. Dokaj svobodna je tudi oblika podajanja tvarine v knjigi, pri čemer se prepletajo letne šege, začenši z Novim letom, z življenjskimi šegami. Tako uvršča ženitovanje za opisom pustovanja, za binkoštmi pa birmo in za njo rojstvo in krst, kar vse kramljaje povezuje. V kazalu najdemo za prošče-njem napis: Dalje življenjske šege — kazalo hoče biti le nekak pripomoček, češ knjiga nima pravih poglavij —, v knjigi pa je to poglavje naslovljeno: Šolske šege, za temi pa sledi stran o vojaškem življenju. In za dnevom vernih duš še — smrt in pogreb. Tako želi biti knjiga lahko, neučeno berilo, mikavno, saj najde domačin ime svoje vasi — kar nagosto so posejana — tiskano, povsod z velikimi črkami natisnjeno. Tudi podobe so — nekatere barvne — moderno razvrščene. Opisane so tudi nekatere hrvaške in madžarske šege, vendar komaj s kako besedo v teh jezikih. Knjiga ima bolj domačijski kot znanstveni pomen, kar je tudi njen namen. Vilko Novak Ju(lian) V. Brom le j, Etnos i etnografija. Izdatel’stvo »Nauka«, Moskva 1973, 280 str. V spremnem zapisku k delu je rečeno, da je Bromlejeva knjiga poskus vsestranske opredelitve etnologije kot vede o ljudstvih sveta, se pravi o etnosih. Delo naj bi pojasnjevalo odnos etnologije do drugih znanosti, tako do zgodovine, sociologije, folkloristike, antropologije itd. Spričo pomanjkljivosti pri dosedanjem teoretičnem utemeljevanju predmeta etnološkega preučevanja se je avtor študije namenil obdelati kategorijo etnos. Razlike med etničnimi in drugimi človeškimi skupnostmi, ozko in široko pojmovanje etnosa, tipi etničnih skupnosti in njihov hierarhični red, etnične funkcije kulturnih pojavov in še druga vprašanja tvorijo tako prvi del knjige oziroma poglavje »Etnos kot dinamični sistem«. V drugem delu je nato govor o »etnografiji kot znanosti o etničnih skupnostih«. Kot je zapisano v omenjeni beležki, je monografska obdelava navedenih in njim podobnih vprašanj novost v sovjetski strokovni literaturi. Predmet etnološkega preučevanja je etnos, pravi Bromlej. Zato je z etnološkega zornega kota neizogibna detajlna opredelitev tega pojma, posebej še, ker narekujejo razmejitev etnološke problematike od nalog drugih znanosti tudi praktični razlogi. Sovjetski etnologi so v zadnjih letih velikokrat načeli to vprašanje; Bromlejevo delo je nastajalo ob teh diskusijah. V zamotanem spletu najrazličnejših oblik združevanja ljudi imajo svoje mesto tudi etnosi ali etnične skupnosti. Med njimi so plemena, so ljudstva in so narodi. Glede na določene specifične poteze, glede na nekatere konstante v svoji najširše pojmovani kulturni podobi se vsak etnos razlikuje od drugih etničnih skupnosti. Antiteza »mi« — »oni« je specifikum etnosa. Etnične skupnosti so seveda zgodovinsko spremenljive, toda, tako meni Bromlej, določene konstantnosti, njihove relativne stabilnosti ne kaže spregledati. Ne da bi bili detajlneje poučeni o razlogih za ta pojav, nam avtor zatrjuje, da so etnični pojavi pač manj spremenljivi kot druge sestavine družbenoekonomskega razvojnega procesa. Različna naravnanost glede hitrosti spreminjanja nam je težko umljiva, ker je v knjigi, razumljivo, istočasno govor o organski povezanosti etničnih značilnosti z družbenim in naravnim okoljem. Še več; etnos naj bi sploh ne obstajal zunaj objektivnega, realnega sveta socialnih institucij. Etnične značilnosti so v socialnih pojavih; plod te simbioze so, po Bromleju, etnosocialni organizmi. Kljub temu naj bi bila etnična komponenta (etnikos) relativno samostojna in zato manj spremenljiva. Bromlej pravi: o ukrajinskem etnikosu je na primer moč govoriti za razdobje fevdalizma, prav tako pa tudi za čas kapitalizma in socializma. Mi pa se seveda sprašujemo, kaj je od ukrajinskega etnikosa fevdalnega razdobja še ostalo pri življenju do socialistične epohe in s kakšnimi merili kaže podedovani etnikos vrednotiti. Etnos v ožjem pomenu besede je, po Bromlejevi klasifikaciji, etnikos, v širšem smislu pa gre za etnosocialne organizme (eso). Nacija sodi v te zadnje okvire, kajti imamo lahko opravek z dvema ali celo z več nacijami in ob tem le z enim etnosom. Takšen primer bi bili, če sledimo Bromlejevim mislim, v današnjih razmerah Nemci. Etnološko zanimivejši je, kot rečeno, etnikos, v etnosocialnih organizmih je treba etnične sestavine šele poiskati. Vsakršna razprava o etnosu, narodu, naciji, naravnana z marksističnega zornega kota, se neizogibno srečuje z Leninovo tezo o dveh nacionalnih kulturah, buržoazni in proletarski, vsake nacionalne skupnosti. Bromlej je imel glede na svoje izhodišče in cilje ob njej le eno samo izbiro, braniti integriteto kategorije etnos. Potem ko nas je pravilno opozoril na dialektično nasprotje Leninove teze in na to, da Lenin z njo ne zanika obstoja nacionalne kulture, nas na primer prepričuje, da imajo v razrednih družbah različne socialne skupine v okviru nekega etnosa enako versko prepričanje. Tu seveda etnologi ne moremo opustiti našega posebnega zanimanja za razlike med pobožnostjo kmetov, delavcev, inteligentov in tako dalje, ne glede na to, da so vsi ti na primer krščeni po oficialnih rimskokatoliških cerkvenih predpisih. Nadaljnji argument za nediferencirano etnično skupnost naj bi bila navadna jezikovna enotnost in temu ustrezno enaka pisava. Tudi ob tem dokazu ostajamo skeptični. Dejstvo je, da obstajajo nacije, katerih znaten del sploh ne čita in piše. Kaj more biti za naš čas še bolj značilno za neko etnično skupino kot tovrstna zaostalost? Se glede jezika: ali so razlike v besedišču med pripadniki različnih socialnih in profesionalnih skupin res nezanimive za etnologe? Bromlej pravi, da je veliko skupnih pojavov, značilnih za vse razrede in vse plasti določene etnične skupnosti, tako v materialni kot v socialni kulturi. Tu si dovolimo majhno razmišljanje na domačo temo: kateri kulturni pojavi so bili skupni na primer kmečkemu sinu, slovenskemu pisatelju, ljubljanskemu županu in advokatu, vsekakor prepričanemu zagovorniku meščanskega družbenega reda, in kmečkemu sinu, premikaču na ljubljanski železniški postaji, brezimnemu Slovencu, komunistu, ki je bil obstreljen ob spopadu z orožniki na Zaloški cesti? Vprašujemo se, kaj je bilo med obema razredoma slovenskega etnosa, katerima sta omenjena posameznika pripadala, v materialnem in duhovnem smislu skupno. Na to se navezuje še pomembnejše vprašanje, kako bi bilo moč govoriti o nečem skupnem, ne da bi v isti sapi, na istem mestu in zato kajpada v istih strokovnih okvirih govorili tudi o notranjih razlikah, izrazito in le socialno pogojenih. Kulturna skupnost je izrednega pomena za funkcioniranje etnosa kot celovitega sistema, zatrjuje Bromlej. Ne glede na našo zadržanost glede kulturne skupnosti, pri kateri ni dovolj upoštevana notranja razredna razslojenost, nas seveda zanima, kaj to skupnost po Bromlejevem naziranju sestavlja. Toda tudi v tem pogledu ostajamo ob Bromlejevem izvajanju nezaupljivi. Bolj kot občasni ali modni pojavi, ki dodajajo etničnim skupnostim le določen kolorit, je treba pri razkrivanju etničnih specifičnosti računati s »tradicijo«, s kulturno dediščino, ki se deduje iz roda v rod. Temelji etničnega in s tem etnološkega sloja v kulturi naj bi bili v tradicionalnih in kolektivnih (-občestvenih?) sestavinah. Ko si avtor izbira najustreznejši naziv za kulturno plast, ki ga z etničnega in etnološkega vidika zanima, pristaja pri terminu »tradicionno - bytovaja« kultura. Ta tradicionalno uravnavani način življenja naj bi bil torej, po Bromleju, »etnično jedro« kulture. Razmišljamo, kaj bi bilo potemtakem, recimo, etnično jedro slovenstva? V zvezi z omenjenim »etničnim jedrom« je vsekakor zanimiva še njegova usoda v preteklosti, v današnjih dneh in v bodočnosti. Treba je reči, da nam je Bromlejeva razlaga tega procesa domača; poznamo jo mutatis mutandis iz nekaterih domačih etnoloških spisov, kakor tudi iz njihove tuje predloge. V bistvu gre namreč za to, da se etnično relevantna kulturna plast, ki je na prvotnih stopnjah družbenega razvoja identična s kulturo posameznih etničnih skupin v celoti, kasneje vse bolj zožuje. Standardizacija in poenotenje materialne kulture v našem času je etnične značilnosti s tega področja že skoraj docela izrinila. Le-te se spričo tega umikajo na področje duhovne kulture, družbene zavesti, obnašanja. Posamezne etnične sestavine so ogrožene tudi v tem okolju; takšna je na primer usoda verske zavesti ob vse večji rasti ateizma, pravi Bromlej. Nakazana analiza pojma etnos ali etnična skupnost je avtorju knjige očitno rabila, da bi teoretično utemeljil določene tendence v sovjetski etnologiji, ki so mu blizu. V nasprotju z mnenjem, da so meje etnološke vede v bistvu neopredeljive, je v delu izražena potreba po izrazitejši razmejitvi etnologije od drugih disciplin. Pri tem naj bi bila kažipot etnična funkcija pojavov. Jedro predmeta etnoloških raziskav naj bi bila, kot rečeno, »etnična« kulturna plast in še posebej tradicionalni način življenja. Zato so etnologiji najbližje pač tiste discipline, ki se v celoti ali vsaj delno ukvarjajo s tradicionalno kulturo, to so folkloristika, zgodovina ljudskega stavbarstva ter drugih oblik ljudske umetnosti in podobno. Ker pa so etnične posebnosti vsaj potencialno povezane z najrazličnejšimi kulturnimi pojavi, se etnologija povezuje še s številnimi drugimi raziskovalnimi področji. V tej zvezi je v knjigi govor o etnični specifičnosti pravne in verske zavesti, o etnični psihologiji, etnični historiografiji, etnični sociologiji, tudi o zgodovinski et-nosociologiji, etnični demografiji, etnični geografiji, etnični kartografiji in tako naprej. Nismo prepričani, da je avtorju na tak način uspelo ustrezno ograditi etnološko delovno področje. Vsekakor pa bi ob tovrstni naravnavi etnološkega raziskovalnega dela rabili kolikor mogoče detajlno izdelana napotila, kako ugotoviti, kje se določena etnična specifičnost začenja in kje zopet neha. V Bromlejevem delu je uporabljena številna literatura, poleg domače in iz drugih socialističnih držav tudi ameriška in zahodnoevropska. Tako je zbrana obširna bibliografija o temi, o kateri je v knjigi govor. Zelo pritegljivo je tudi branje Bromlejevega teksta, čeprav se z njegovimi pogledi v marsičem ne moremo strinjati. Takšna mesta nam pač koristijo kot memento, kam verjetno ne kaže kreniti. Slavko Kremenšek Brauch und seine Rolle im Verhaltenscode sozialer Gruppen. Eine Bibliographie deutschsprachiger Titel zwischen 1945—1970. Arbeitsgruppe für vergleichende Ethnosoziologie, Marburg 1973. 213 (+ 17 nepag.) str. Marburško delovno skupino vodi Inge Weber-Kellermann, ki je napisala tudi predgovor k tej bibliografiji nemško napisanih obravnav o šegah in njihovi vlogi v vedenjskem »kodeksu« (Code) socialnih skupin; zajela je tudi dela tujih avtorjev, če so pisali nemško. Uspelo ji je zbrati blizu 3600 enot, ki so — morda z malenkostnimi izjemami — sicer že zbrane in objavljene v Wildhaber- jevi Mednarodni bibliografiji. Toda skupina jih je — kakor beremo v uvodu — razvrstila po svojih posebnih vidikih: poiskala je »nova razmerja« do prava, do vere, do navad in jih skušala uvrstiti v »novi funkcionalni nauk o družbi« s posebnim poudarkom na delu. (Mimogrede: našo vedo so v Marburgu preimenovali v primerjalno »etnosociologijo«.) Weber-Kellermannove uvod je kratek, zato pa nujno zgoščen in zavoljo značilnega »znanstvenega« jezika, ki ga avtorica uporablja kakor številni današnji nemški narodopisci, nabitega z novimi teoremi, novimi pojmi in novimi oznakami, skratka s šumo tujk, zelo zahtevno branje. Pri vsem tem pa njenemu pojmovanju šeg in njihove vloge ne gre odrekati dobršne mere izvirnosti in celo — sprejemljivosti. Ko nato začneš listati po tej »novi« bibliografiji, kmalu ugotoviš, da niti ni tako strašno »nova«. Kako bi tudi mogla biti? Stari »känon« sili povsod na dan in ga v V. in VI. poglavju (Kalender- und Festbräuche) niti več ne skriva. V I. poglavju je zajela teoretična dela; med njimi so taka, kot jih v narodopisnih bibliografijah doslej nismo srečevali, ker jim je mesto pravzaprav v sociološki bibliografiji. V II. poglavju je uvrstila dela o delovnih šegah, ki jih deli v šege agrarnega, rokodelskega (= obrtniškega), industrijskega, rudarskega področja ter v delovne šege posebnih skupin. V III. poglavju je zbrala dela o šegah v družini, kjer je poseben poudarek na praznikih (božič, velika noč idr.). IV. poglavje obsega dela o šegah drugih socialnih skupin (občina, društva, šport, mestne šege idr.). Avtorica je prevetrila področje šeg, kjer je bilo res že treba nekaj novega zraka. Njene razdelitve ne gre povsem zametati. Črpali bi iz nje lahko nekaj novih pobud. Sicer pa nam je dala v roke odlično delovno pomagalo in že zato smo ji hvaležni. Kuret Tekla Dömötör, Ungarische Volksbräuche, Corvina Verlag, Budapest 1972, 89 str., 16 celostr. barvnih slik, 35 črnobelih, nekaj risb (= Ungarische Volkskunst 6). Knjižica je odlično opremljena, bogato in zelo dobro ilustrirana (zlasti barvne slike) ter dobro informira. Informacija je resna, znanstveno neoporečna, nikakor ne turistično ali drugače »angažirana«. Za prvo srečanje z ogrskim ljudskim življenjem je kar pravšnja, dasi bi si kdaj želel kakšno šego podrobneje opisano — ali pa se vprašuješ po upravičenosti kakega poglavja (npr. Was sind Volksbräuche?). Uvodni prikaz raziskovanja ogrskih ljudskih šeg (naslov obeta nekaj drugega) ima koristno dopolnilo v seznamu najvažnejše literature na koncu knjižnice. Avtorica opisuje najprej koledarske praznike, slede zimske šege, pomladanske šege, poletne šege in jesenske šege s prazničnimi dnevi kmečkega dela. Sledijo šege, ki spremljajo važne dogodke v človeškem življenju, naposled pa pravne in poklicne šege. V vseh teh šegah se pravzaprav zrcali ljudsko življenje narodov ogrske soseščine. V tej sredini je stara poganska ogrska dediščina, ki je imela značilne šamanistične poteze, tudi pod vplivom krščanstva skoraj docela izginila. Tu in tam se ustavimo ob kakšni ogrski »posebnosti«, npr. ob svojevrstni »pisanki«, ki si jo deli mladina na belo nedeljo: »skledi prijateljstva« (v njej je pirh, kolač ter majhna steklenica vina ali žganja). Sicer pa je slovanski delež v ogrskih šegah znaten. Avtorica tega ne skriva pri slovitih našemljencih, »bušah«, katoliških šokcev (»Südslawen«) iz Mohača. Omenja tudi borovo gostüvanje v Slovenski vesi (Räbatötfalu) v Porabju, toda zamolči slovensko okolje, tako da dobi šega zgolj ogrski videz (ne tako v avtoričinem prispevku za Heilfurthov zbornik »Kontakte und Grenzen«, gl. tam!). Knjižica je izšla v nizu »Ungarische Volkskunst«, ki ga izdaja Gyula O r t u -t a y. Doslej so izšle drobne monografije o kmečkem lončarstvu, o ljudskih pesmih in ljudskih glasbilih, o ljudski noši, o pastirskih rezbarijah, o kmečkem pohištvu. Richard W o l’f r am , Die Jahresfeuer. Arbeitsstelle für den Volkskundeatlas in Österreich, Wien 1972 (= Veröffentlichungen der Kommission für den Volkskundeatlas in Österreich 3). 96 str. + 3 zemljevidi. Kot delni rezultat široko zasnovanega raziskovalnega dela, ki ga po svoje opravlja Avstrijski etnološki atlas, je pred nami monografija o letnih (obrednih) ognjih na ozemlju današnje Avstrije. Avtor dela je vodja Avstrijskega etnološkega atlasa, univ. prof. dr. Richard Wolfram. Knjigi so pridejani trije listi zemljevidov: prvi podaja pregled letnih ognjev po njihovih terminih (I), druga dva lista (II—III) vsebujeta na 7 manjših zemljevidih detajlne preglede. Ime še zmerom vodilnega avstrijskega narodopisca R. Wolframa zagotavlja resnost obdelave in široko zastavljeno analizo zbranega gradiva, ki jo podaja knjižna študija. Za brezhibni tisk zemljevidov gre zasluga svetovno znanemu dunajskemu kartografskemu zavodu Freytag-Berndt (in Artaria). Slovenski narodo-pisci še posebno pozdravljamo vsak list avstrijskega atlasa, saj na njem razberemo stanje na — nam v takem pogledu sicer težko dostopnem — koroškem ozemlju. Avtor deli letne ognje po posameznih skupinah (božič in novo leto — pust — velika noč in drugi pomladanski termini — Ivanje — poletni in jesenski termini). Ognje ob teh terminih deloma spremljajo drugi elementi: vihtenje plamenic, proženje žarečih lesenih krožcev (»šibe-šajbe«), takanje gorečih koles, sežiganje slamnatih lutk. Prikazu gradiva (5—64) sledi najprej oris evropskega okvira avstrijskemu gradivu (65—72). Avtor črpa iz svojega obsežnega znanja, ko navaja vzporedne primere iz evropskih dežel in iz dežel zunaj Evrope. Potrudil se je tudi za njemu sicer težko dostopno slovensko gradivo, pri čemer mu je izdatno pomagala Helena Ložar-Podlogarjeva. Na široko in ob bogati literaturi podaja nato razvoj ognjev, opirajoč se na zapleteno zgodovino cerkvene razdelitve in češčenja svetnikov od zgodnjega srednjega veka dalje (73—79). Najbolj problematično je seveda iskanje pomena letnih ognjev (80—96). V »Prazničnem letu« jih razlagam v glavnem s češčenjem sonca. Ugotavljam, da vidi tudi R. Wolfram v večini primerov oblike sončnega kulta. Pri tem ne pozablja, da tudi primeri očiščevalnega pomena niso redki, v čemer mu rad pritegnem. Wolfram se postavlja tako s prepričljivimi argumenti proti Frazerju (in Van Gennepu) in tudi proti H. Freudenthalu (Das Feuer im deutschen Glauben und Brauch. Berlin 1931), ki zavračajo »solarno« in se ogrevajo v glavnem za »lustracijsko« teorijo o letnih ognjih. Ob takšnih raziskavah se ponovno zavemo, kako zelo potreben nam je slovenski Etnološki atlas. (S poskusnim listom Jugoslovanskega etnološkega altasa, ki tudi podaja pregled obrednih ognjev, problem za nas ni rešen.) Kuret Oto Bihalji-Merin, Maske sveta. Preobražavanje, skrivanje, začara-vanje. Vuk Karadžič, Beograd — Mladinska knjiga, Ljubljana 1971. 73 str. + 157 (celostranskih) ilustracij (deloma barvnih). Avtor je umetnostni zgodovinar in publicist. Knjiga noče biti znanstvena, pač pa se uvršča med »krasotne« izdaje. Vtis, ki ga zbudi, je ta, da je avtor po samovoljnih kriterijih zbral blizu 160 slik mask ali »o maskah«, jih razvrstil na nekaj oddelkov ter k vsakemu napisal esejistično, včasih kar duhovito koncipirano besedilo. Kakor za razstavni katalog. Besedilo je torej napisano zavoljo slik, niso slike zbrane k besedilu. (Besedilo sämo je prevod nemške izdaje!) V besedilu je dosti leporečja in efektnih formulacij, ki zvene včasih kakor izvirni aforizmi. Blizu 160 celostranskih slik predstavlja mikavno slikanico za odrasle, kultivirane bravce, posebno še, ker so reprodukcije (zlasti barvne — Cliches Lux, La Chaux-de-Fonds, Švica!) prvovrstne. Toda izbor ne bo zadovoljil ne umetnostnega zgodovinarja in kritika, še manj pa etnologa. V »Bibliografskih podatkih« (= seznamu uporabljene literature) značilno prevladujejo umetnostnozgodovinska dela. Etnolog pogreša temeljnih del o maskah (Meuli, Eliade idr.). V začetku še kar zadovoljivo zastavljeno besedilo pozneje zavoljo nedognano zamišljenega koncepta vodeni in nazadnje zaplava v aktualistično razpredanje (primitivna maska — primitivizem v sodobni umetnosti, »nove« maske v svetu tehnike ipd.). Zaman iščem globinsko vrednotenje maske v naši dobi, konfrontacijo tradicionalne maske s sodobnostjo in prognozo maske v bodoče glede na njene večne, v človeški naravi ali psihi pogojene temelje. O knjigi poročam zavoljo njene tematike. Njen koncept se izmika etnološkim merilom. Kuret Gotfried K o r f f , Heiligenverehrung in der Gegenwart, Empirische Untersuchungen in der Diözese Rottenburg. Tübingen 1970, 188 str. (Untersuchungen des Ludwig-Uhland-Instituts der Universität Tübingen 29. Band.) To je doktorska disertacija Gottfrieda K o r f f a , asistenta v (etnološkem) Inštitutu Ludwiga Uhlanda na univerzi v Tübingenu. Namen knjige je, po piščevih uvodnih besedah, osvetliti razmerje med »odčaranim svetom in tradicionalno pobožnostjo« s stališča »procesa sekularizacije«, in sicer posebej glede na »religiozne nove usmeritve in kultne modifikacije«. Še drugače: v knjigi gre za opredelitev »razvojev in modalitet, značilnih za sedanjo religioznost«. Raziskava se nanaša praviloma na čas po drugi svetovni vojski, predvsem pa še na šestdeseta leta. Ob tem si poročevalec ne more kaj, da se ne bi znova spotaknil ob izraz »sedanjost«, ki kot vselej tudi tokrat premalo pove; v našem primeru gre za dovolj določen čas, ki bi ga bilo treba pač temu primerno natančno označiti. S tem je povezana druga oporečna prvina v časovnih pojmih, ki jih uporablja Korff: to, kar je zanj »historično«, je zopet premalo določljivo (kot nasprotje »sedanjosti«). Ob tem bo tudi za marsikoga zgrešena misel, da »detajlirani popis tega, kar je nekoč bilo, ni mogoč, ker lahko vsaka historična rekonstrukcija le približno zajame resničnost«. Navedena formulacija ni dobra, zlasti pa ni prikladna za našo knjigo, saj bi veljala prav za vsak trenutek in tako tudi za »sedanjost«. Na srečo te (po mojem) oporečne Korffove misli v uvodnih izvajanjih niso povezane z bistveno vsebino knjige. Zakaj poudariti je treba, da je Korffovo delo v poglavitnem zelo resna raziskava, ki je velika večina njenih izsledkov prav toliko sprejemljiva kolikor poučna. Ozemlje, ki ga obravnava, obsega največji del katoliškega prebivalstva v Württembergu. Osrednja izvajanja v knjigi izhajajo iz splošnega opisa zadevnih razmer od industrializacije ali od prve polovice 19. stoletja naprej. Tukaj je bila za katoliško cerkev industrializacija »vražja«, njene posledice pa kvarni vdor v zdrav svet. Ob tem navaja Korff Greinacherja, ki sodi, da prevladuje v katoliški cerkvi nezgodovinski način mišljenja, »ki obsoja s kategorijami, predstavami in vrednotenji neke minule družbene oblike aktualno družbeno resničnost«. V Württembergu je bil nadaljnji razlog za nakazano stališče katoliške cerkve do industrializacije tudi v tem, da je bila industrializacija osredotočena v protestantskem delu dežele. Posledica obojega je bila »zatrdina katoliške pobožnostne zavesti«, saj je štelo zavestno ohranjevanje tradicionalnih kultov kot spričevalo za trdno in ne-spodbitno vero. Čaščenje svetnikov v »sedanjosti« opisuje in razlaga Korff na podlagi ustrezne cerkvene dejavnosti in njenega uveljavljanja med ljudmi, ki so nanje v tem pogledu vplivale tudi »profane« izkušnje in razlage njihovega okolja. Kar zadeva cerkvene postavke, meni Korff, da spremembe v čaščenju svetnikov ne gre zmerom neposredno izvajati iz sprememb v »socialnih dejstvih«; vse pogosteje so spremenjene gospodarske razmere delovale prek cerkvenega posredovanja na popularne kultne sestave. Tako so gospodarske in družbene spremembe v 19. stoletju precej pozno povzročile nekatere preobrate v teologiji. Ob tem zanima Korffa posebej t. i. obrat h »kristocentriki« kot težišču nove teološke zavesti. Ta obrat se je uresničeval na začetku našega stoletja v treh gibanjih, ki vse do danes določajo podobo katoliške pobožnosti: to so evharistično, liturgično in svetopisemsko gibanje, ki pa imajo skupni cilj, in sicer v tem, da naj se liturgične pobožnosti s poudarjanjem evharističnega bogoslužja osredotočijo na Kristusa. S tem so bolj ali manj neposredno povezane spremembe v čaščenju svetnikov. Povzeto: čaščenje svetnikov velja odslej kot »vzgojni kult« z didaktično funkcijo kakor tudi kot so-odnosni kult (Beziehungskult), ki je torej odvisen od drugih oblik pobožnosti. Te, nove zasnove za čaščenje svetnikov zajema Korff v kategorijah »vgraditev« in »funkcijska sprememba-«, s katerima je Schelsky opisal sociotaktično prilagoditev tradicionalne verske sestave v novodobne razmere. Medtem je do danes prišlo čaščenje svetnikov v «-mrtvi kot«. Kljub razmeroma številnim zvezkom, ki se prodajajo deloma v razmeroma visokih nakladah, ni slovstvo o svetnikih, ki je na prodaj v cerkvah, množično berilo; to je kvečjemu tedaj, če se uporabi kot zadevno merilo religiozno slovstvo vseh zvrsti. Slovstvo o svetnikih je v resnici zelo nezadovalo na račun profanega zabavnega slovstva. Vsekakor pa slovstvo o svetnikih podpira to čaščenje in prispeva vsaj k »poluradni formalizaciji« zasebne ali domače religioznosti. — V cerkveni praksi nahajamo glede čaščenja svetnikov dve pojmovanji: po prvem pojmovanju je to čaščenje dandanes preživela oblika pobožnosti, po drugem pa naj se goji kot tradicionalna verska dobrina. Korff je z nadrobnim raziskovanjem pokazal, da zmaguje prvo od omenjenih pojmovanj. Nadalje obravnava knjiga čaščenje svetnikov, kakor se izraža v zadevnih mnenjih, oblikah in nosilcih med prebivalstvom. Ko pojmuje Korff mnenja kot izraz usmeritev, zavrača postopek, po katerem naj se sodi o zadevnih mnenjih izključno le na podlagi »objektivacij, oblik ravnanja ali šeg« in to zato, ker so »tradicionalno posredovane oblike ravnanja in šege do tolikšne stopnje utrjene in ,objektivirane‘«, da so pogosto mehanične, vrh tega pa pričujejo samo o predstavah tistih, ki so ostali zvesti tradicionalnim oblikam pobožnosti, ne pa tudi o tistih, ki so te oblike opustili, ali o spremembah v čaščenju svetnikov. Zadevna mnenja je obdelal Korff predvsem na podlagi intervjujev. Nekaj spoznanj iz tega poglavja: med cerkvenim in popularnim znanjem o svetnikih obstaja kvantitativna in kvalitativna neskladnost; religiozno ravnanje se subjektivira; čudeže zavračajo, ne pa tudi molitev, ki štejejo kot neke vrste duševna razbremenitev, s katero se premagujejo neuspehi in podobno; v zvezi s tem navaja Korff Kehrer j a in njegovo trditev, da se »odčaranje sveta« ne ustavlja pred religijo in cerkvami, ne da bi ob tem tudi brezpogojno razkrojilo religijo; dve tretjini intervjuvancev brez pridržkov meni, da »vse, kar je v zvezi z religijo, in s tem tudi čaščenje svetnikov, nazaduje«; omenjeni dve tretjini nadalje menita, da »vse, kar je v zvezi z religijo, izraža neko historično-primitivno stopnjo zavesti in je nezdružljivo s potrebami racionalne sedanjosti in zahteva vsekakor v zasebnem območju omejeno veljavo«. Glede oblik pri čaščenju svetnikov je ugotovil Korff, povzeto povedano, njihovo redukcijo, spreminjanje kolektivnih šeg, votivni kult, pri božjih poteh pa posamezno obiskovanje določenih kultnih krajev in pa oddaljenejše in večje božje poti. Na božje poti prihajajo skorajda praviloma z zasebnimi avtomobili, medtem ko peš hoja ali vožnja z avtobusi nazaduje iz leta v leto. Kar zadeva nosilce čaščenja svetnikov, izrečno prevladujejo ženske, vendar bolj pri molitvah kakor na božjih poteh (tu pač zavoljo voženj z zasebnimi avtomobili, ki zahtevajo zvečine moškega voznika). Zadevno razmerje med ženskami in moškimi je po Korffu marsikdaj 3 :1. V dodatku knjige sta objavljena vprašalnica za duhovnike in poročilo o spraševanju glede mnenj z načrtom za intervjuje, pa tudi nekaj značilnih dobljenih pričevanj. Pisec je uporabil za svoje delo zelo številno in raznovrstno slovstvo, ki je mimo opomb navedeno v posebnem seznamu. Naposled še: Korffova knjiga je rezultat natančnega raziskovanja, ki je obogatilo nemško etnologijo z vrsto prav izvirnih spoznanj; ta nakazujejo tudi nekatera nova vodila v vedi. Angelos Baš Manfred Nagi, Science Fiction in Deutschland. Tübingen 1972, 279 str. (Untersuchungen des Ludwig-Uhland-Instituts der Universität Tübingen, 30. Band.) Ko se je 1971 na tübinSki univerzi preimenoval študij etnologije v študij empirične vede o kulturi (gl. o tem tudi Slovenski etnograf 25—26, Ljubljana 1972-73, str. 176 d), je bil s tem potrjen razvoj, ki se je začel vrsto let prej. Nemška etnologija v dosedanjem pomenu besede je v Tübingenu spričo vsestranske dejavnosti ordinarija Hermanna Bausingerja čedalje bolj stopala v ozadje, namesto nje pa se je postopoma uveljavljala veda, ki so ji dali navedeno ime. Da ne gre pri tem preimenovanju za sämo ime, temveč za bistvene premike v vedi, je razvidno tudi iz pričujoče knjige, v kateri je natisnjena doktorska disertacija Manfreda Nagla. Ze podnaslov knjige, Raziskave h genezi, sociografiji in ideologiji fantastične množične literature, spričuje, da gre v tem primeru za obravnavo določene slovstvene zvrsti same zase. Vsebina knjige ta vtis dodobra potrjuje in dopolnjuje, zakaj v njej je komaj kje beseda o tem, kakšen sprejem je doživelo te vrste slovstvo pri bralcih. To pa bi bilo po poročevalčevi sodbi pri omenjeni tčmi v poglavitnem edino etnološko vprašanje. Tako se ob vseh poglavjih zmerom znova oblikuje mnenje, da pisec povečini bolj ali manj zvesto po vodilih frankfurtske šole t. i. kritične teorije, zlasti še Theodorja Adorna, razčlenjuje slovstvo, poimenovano Science Fiction, da pa je ostala etnološka stran predmeta skorajda docela ob strani. Knjiga je potemtakem vredna omembe predvsem zato, da se poučimo o nekaterih smereh, v katerih se dandanes v Zahodni Nemčiji razvija ali, natančneje rečeno, tudi razkraja etnološka veda. Angelos Baš Diogene P e n z i, Tradizioni artigianali comunitarie nel Pordenonese. A cura del Comitato per le Tradizioni Popolari della Provincia di Pordenone, Pordenone 1972, 322 str., celostranske ilustracije. Predlanskim je izšla v Pordenonu knjiga prof. Diogena P e n z i j a , ki sta ji uvodno besedo napisala Bruno Giust in prof. Diego di Natale, predsednik Zavoda za razvoj obrti v Furlaniji in Julijski Benečiji. Knjiga formata 23 X 20 cm ima 321 strani, od tega 131 celostranskih fotografij predmetov in krajinskih motivov. Avtor v tem delu prikazuje in opisuje izdelke še živih ali že odmirajočih obrtnih dejavnosti na pordenonskem območju. V enajstih poglavjih z živo besedo in izbranimi posnetki obdeluje pastirsko orodje in posodje, koše, obutev, suho robo iz Clauta, tobačnice iz Andreisa, kotlarske izdelke iz Tramontija, kose in srpe iz Maniaga, koleslje iz S. Martina di Campagna, kovane koze in ketnjače pa kamnoseke iz Meduna in tkalce iz Tiezza. Torej predmete iz lesa, roževine, bakra, brezovega lubja, kamna, železa in lanene preje. Del tega materiala je razstavljen na stalni razstavi ljudskih izročil pokrajine Pordenone. Med predmeti, ki jih Furlani uporabljajo na planinski paši pri molži in sirjenju so za nas najbolj zanimive lesene dvodelne podkvaste in enodelne locnaste kambe, ki jih na pordenonskem območju nosijo krave in koze, pri nas pa so jih natikali na vrat kravam in ovcam. Podobne so po obliki, materialu in uporabi našim trentarskim kambam in velikoplaninskim ročem. Našim velikoplaninskim pisavam, ki jih pri nas odtiskujejo v čebulaste sirčke trniče, so podobni rezljani pečatniki srčastih oblik za odtiskovanje v štruce surovega masla. Podobnost najdemo tudi v lesenih posodah za mleko, sestavljenih iz dožic in spetih z lesenima obročema (naš gorenjski »štesl«), pa v lesenem cedilu z luknjo v sredini, kamor furlanski pastirji zatlačijo »erbo colino«, ki ji pri nas pravimo zaspanec. Nadalje so našim enake ovalne lesene škatle, šivane z macesnovo struno ali smrekovo korenino, pa škatljice iz brezovega lubja za tobak, ki so jih morda, kot trdi avtor, k nam zanesli furlanski drvarji in oglarji, kar pa je le domneva. Skrbno so zbrani in opisani koši za seno, listje, gnoj, perilo, opravo in koš, ki drži en »star«, takšni, kot jih uporabljajo naši gorjanci. Podobna je »pegna«, naša pinja, pa suha roba iz Clauta s polentarji, žlicami, vilicami, kuhalnicami in zajemalkami, lesenimi skledami, solnicami, vevnicami, vreteni, sušili, nečkami, pipami ter orodjem za izdelavo te robe. Zraven sodi še rezilni stol. Med kotlarskimi izdelki iz Tramontija je avtor prikazal kotliče, modle, kozice, ponve, kavne ročke, cvetlično posodo, cedila, leščerbe in laterne. Skoda, da je pridejal tudi kičasti pepelnik z dežnikom. Med kamnoseškimi izdelki so kamnite posode za maslo, olje, kropivčki, zidne konzole, umivalniki in stojala za drogove. Kovaštvo je zastopano s 'prikazom starih oblik kos in sodobne kose (avstrijska kosa), kot jo uporabljamo pri nas, zraven so tudi klepalniki s kladivi obeh vrst, stari in novi tip, ki jima pri nas pravimo »kranjski« in »koroški«. Prikazan je tudi mojstrski izdelek kolarjev iz San Martina di Campagna, koleselj z dvema ojnicama, pa statve iz Tiezza s tkalskimi izdelki vred. Knjigo končuje prikaz kovanih stojal in kretnjač za ognjišča. Predmete materialne kulture ljudstva v pokrajini Pordenone je avtor zbral in obdelal z ljubeznijo, prizadevnostjo in navdušenjem, kar izpričuje vsebinska in tehnična kvaliteta knjige. Pri nas podobnega reprezentančnega dela, ki bi nam prikazalo zbrane izdelke še živih in že odmrlih obrtniških panog, še ne premoremo, čeprav so naši pogoji zaradi večjega obsega pastirske materialne kulture in številnejših obrtnih dejavnosti nedvomno ugodnejši kot pri sosednih Furlanih. Težko je razumljivo, da se naši etnologi te teme še niso lotili (edina izjema doslej je dr. Antona Cevca »Velika planina«), čeprav le v terenskem obsegu, kot ga zajema Penzijeva knjiga. V. Kopač Folclör a Tarcint. XX Anniversario del Gruppo Folcloristico »Chino Erma-cora« di Tarcento. Tarcento 1972. 143 str. Ob dvajsetletnici obstoja folklorne skupine »China Ermacora« iz Cente (Tarcento) je izšel album umetniško dognanih fotografskih posnetkov (deloma v barvah) z nastopov skupine doma in v zamejstvu. Omembe vreden je pesniško zasnovani spis Lela C j ant on a Folclore ieri e oggi in Friuli (9—17). Avtor zna spretno zagovarjati »folklorizem«, zna pokazati njegovo upravičenost v času grozečega razčlovečenja človeštva. Ker gre za jubilejni album plesne skupine, se omejuje v glavnem na ples, a tudi ne pozabi villotte; drugih panog duhovne kulture se ne dotika. Čeprav pošteno priznava, da je najbolj tipični furlanski ples, »furlane«, pravzaprav slovenski ples, »sclave« (13), se npr. ob villotti ne spomni slovenskega večglasja. Sploh pa človek neprijetno občuti, kako v tem bleščečem, zanosnem slavospevu Furlaniji, ki se mu radi pridružimo, »beneški« Slovenci, ki so prav tako njeni sinovi, ostajajo v senci, komaj omenjeni, če že ne nepriznani. Kuret Elke Schwedt, Volkskunst und Kunstgewerbe. Überlegungen zu einer Neuorientierung der Volkskunstforschung. Tübingen 1970, 187 strani, s slikami (= Untersuchungen des Ludwig-Uhland-Instituts der Universität Tübingen, 28. Band). Pridržkom, ki jih je avtorica izrekla o svoji knjigi, doktorski disertaciji o ljudski umetnosti in umetni obrti (s podnaslovom Premišljanja o novi usmeritvi v raziskovanju ljudske umetnosti), se v poglavitnem pridružuje tudi poročevalec, le da jih ima za potrebno še poudariti. Elke Schwedt je namreč v tem delu obravnavala vprašanja vrednotenja in vprašanja opredelitev, poskusila popisati stanje v produkciji in oblikovati zadevno sistematiko, na koncu pa je ugotovila v svojih premišljanjih dve oporečni prvini. Najprej gre za »hipotetično naravo« teh izvajanj, ki ne vsebujejo kake nove teorije in ne pomenijo »pripomočkov instrumentalne vrste«, čeprav meni, da so za kaj takega potrebni »interdisciplinarni aspekti«, tako da je bilo mogoče pričakovati od nje samo različne pobude. In potem priznava, da njeni knjigi ni šlo »prav nič za objekte ljudske umet- nosti«, ker da »na poti k sistematični znanosti vsekakor gre... za intersubjektivno preverljivost (Nachprüfbarkeit), za kategorije, ki jih je mogoče kontrolirati«. Ve-ljavnostna območja takih kategorij pa se ne dajo brez nadaljnjega prostorsko ali časovno omejiti, če naj bo opravljeno kaj več kakor deskripcija ali katego- rizacija«. Tudi če bi bilo vse to tako in prav, je z navedenimi pridržki izražena ozka zasnova knjige. Če je neko etnološko delo namenjeno novi usmeritvi v razisko- vanju ljudske umetnosti, bi bilo vendar neogibno določiti pojma »ljudska umetnost« in »umetna obrt«, za kar pa ostaja avtorica bralcem na dolgu. In za takšno knjigo pač ni primerno razpravljati mimo samih »objektov ljudske umetnosti«. Poročevalec je imel pri branju knjige vseskozi vtis, da je Schwedtova zgolj nadrobno razčlenila zelo obsežno slovstvo o obravnavanih vprašanjih, čeprav praviloma samo z nemškega in angleškega jezikovnega ozemlja, ne da bi kaj bolj prišla na dan s svojimi sodbami, poleg tega pa je izčrpno predstavila ustrezno gradivo, ki ga je pridobila z vprašalnicami ali na terenu. Tako je resda pokazala veliko znanja o slovstvu in virih, vendar hkrati razmeroma le malo svojih spoznanj. S tem pa so obsežene tudi odlike njene knjige: poglavji o vprašanjih vrednotenja in o vprašanjih opredelitev vsebujeta dovolj natančno zgodovino o raziskavah tega predmeta pri Nemcih; četrto poglavje, ki skuša oblikovati zadevno sistematiko, zajema pač vse poglavitne najnovejše, zlasti sociološke tokove v raziskovanju izbranega predmeta; prejšnje poglavje pa, ki v določeni smeri popisuje novejše stanje v nemški produkciji te vrste, je ustvarilo tolikanj natančno podobo, da bi jo bilo komaj mogoče preseči. Angelos Baš Gustav Schock, Die Aussiedlung landwirtschaftlicher Betriebe. Tübingen 1972, 223 str. (= Untersuchungen des Ludwig-Uhland-Instituts der Universität Tübingen, 31. Band). Navedeno delo, svojo doktorsko disertacijo, opredeljuje avtor za »eksplora-torsko študijo k socialni in kulturni spremembi v poljedelstvu«. Predmet raziskave je izseljevanje kmetij ali »prestavitev kmečkega doma z neprimerno lokacijo« na neko drugo mesto v isti občini ali pa tudi zunaj nje. Ta pojav je tesno povezan s t. im. zaokrožitvijo polja, se pravi z zmanjševanjem števila parcel in z združevanjem manjših in najmanjših zemljišč, ki sodijo k eni kmetiji. V novih stavbah je vse bolj mogoče slediti novodobnim spoznanjem v kmetijstvu, prav tako pa so obravnavane prestavitve kmečkih domov marsikdaj locirane v neposredno bližino arondiranih površin. V prvih poglavjih je Schock orisal najnovejše razmere v kmetijstvu in razčlenil agrarno strukturo v Zahodni Nemčiji. Ta izvajanja so v primerjavi s poznejšimi preobsežna in povečini samo povzemajo obširno slovstvo, vendar so' mimo tega dobro premišljena in posredujejo vrsto jasnih podob. Težišče disertacije pa je v preučitvi zgodovine in gospodarstva obravnavanih kmetij, lokacijskega izbora pri prestavitvah kmečkih domov in v zvezi s tem razvoja modernih agrarnih hišnih tipov, nadalje v preučitvi družine v teh domovih in naposled v preučitvi socialnih odnosov kmetov na obravnavanih kmetijah do njihovega okolja. Študija sloni v slednjem, središčnem delu v poglavitnem na terenskem gradivu, ki je bilo zbrano 1969 na 50 kmetijah te vrste v Württembergu, in sicer v okrajih Böblingen, Horb in Ulm. Terenska pričevanja so po možnosti uokvirjena s podatki iz številnega slovstva. Izsledki zadevajo večino najpomembnejših vprašanj iz življenja na »prestavljenih« kmečkih domovih na omenjenem ozemlju in so praviloma skrbno pretehtani. Se z drugimi besedami: knjiga zadosti natančno odkriva in hkrati tudi razlaga način življenja pri določeni vrsti nemškega kmeta. Vrh tega pomeni za thbinški etnološki krog, kakršen je le-ta dandanes, skorajda izjemno raziskavo, saj je v njej obdelano neko poglavje iz neposredne agrarne tematike. Angelos Baš Encyclopaedia Cinematographica. Editor: G. Wolf. 1954—1972. Göttingen 1972, 35 str. Medtem ko so se Hrvatje po zaslugi Milovana Gavazzija že pridružili tej mednarodni filmski akciji, ki vzbuja naše občudovanje, stojimo Slovenci še zmerom ob strani. Pred menoj je slavnostna publikacija ob 20-letnici obstoja EC in ob izdaji njenega 2000. filma (!). V njej izvemo za naloge in smotre akcije, ki ji botruje Institut für den wissenschaftlichen Film (IWF) v Göttingenu, je pa tudi del International Scientific Film Association. V EC sprejme posebni mednarodni uredniški odbor take znanstvene filme iz katerekoli države, ki jih je moč uvrstiti v enciklopedično shemo kake znanstvene discipline in ki dopolnjujejo enciklopedično informacijo o kakem znanstvenem vprašanju. V EC sprejete filme dobijo ustanove-članice po raznih državah in jih uvrščajo vsaka v svoj arhiv. Arhivi so popolni ali le delni. Nekatere države (med njimi tudi Jugoslavija) so včlanjene samo po posameznih stvarjavcih (Jugoslavija: Milovan Gavazzi). — EC obsega dozdaj tri sekcije: biologijo, ki se deli v zoologijo, botaniko in mikrobiologijo; etnologijo; tehnične vede. — Poročilo o etnološki sekciji poudarja uvodoma, da vanjo ne sodijo samo strogo etnološki filmi, ampak tudi filmi, ki obravnavajo celotno področje kulturnih in družbenih ved. Filmi podajajo v glavnem dogajanja v kulturnem in družbenem območju, predvsem s področja obrti, prehrane in gospodarstva. Tem iz družbenega in religioznega območja so se lotevali doslej le z omejitvami. V zadnjih letih so organizirali vrsto ekspedicij (Čad, Slonokoščena obala, Aden, Tajsko), ki so dale okoli 200 filmskih enot. — V bodoče se misli EC usmeriti v sistematično dokumentacijo lovskih in nabiralniških kultur ter v dokumentacijo vseh človeških opravil, ki oblikujejo človekovo življenje in okolico. Doslej se je nabralo v EC že okoli 900 etnoloških filmov. S tem v zvezi je razglasila EC poseben »program v sili« (Emergency Programme) in pozvala v poštev prihajajoče ustanove vseh dežel, naj poskrbe za filmsko dokumentacijo ginevajočih kultur. — Drobna brošura nas s svojo bogato vsebino informira o stvareh, ki se — nam v škodo — dogajajo mimo nas. Razlog več, da moramo za svojo etnološko filmsko dokumentacijo zastaviti vse sile. Tudi mi bomo lahko prispevali svoj delež v EC! Kuret Andre Leroi-Gourhan et Michel B r e z i 11 o n , Fouilles de Pincevent. Essai d’analyse ethnographique d’un habitat magdalenien. Editions du Centre National de la Recherche Scientifique, Paris 1972 (= Gallia Prehistoire VII). 334 str. + 119 risb, 33 načrtov, 118 fotografij in 10 zložljivih načrtov v priloženi mapi. Kako arheologija lahko pomaga ustvariti etnološko podobo davnih (npr. paleolitskih) kultur, sem mimogrede omenil že lani (gl. »Traditiones« 2, 1973: Arheološki vidiki v narodopisju, zlasti str. 242). Zdaj nam francoski arheologi (Andre Leroi-Gourhan in Michel B r e z i 11 o n s tovariši) dajejo konkretni primer z nadrobnim opisom izkopavanj v Pinceventu. Reprezentativno poročilo vzbuja spoštovanje do skrupulozno natančne dokumentacije magdalenienskega najdišča v obsegu 500 m2, odkritega 1. 1964. Gre za sledove občasnega naselja paleolitskih lovcev na severne jelene, sledove, ki omogočajo vsaj nekatere sklepe o načinu njihovega življenja. Ugotoviti je bilo mogoče tloris treh bivališč (šotorov?) okrogle ali ovalne oblike, v njih ločene prostore za pripravljanje hrane (ognjišče!), za »domačo delavnost« (izdelovanje orodja in orožja iz kremenca in kosti) in za počitek. Uganke so še ognjišča zunaj bivalnega območja. Avtorji se vprašujejo, zakaj je v naselju iz prvih izkopavanj »delavnica« skupna trem bivalnim enotam, medtem ko ima v tu opisanih bivalnih enotah vsaka svojo »delavnico«, čeprav sodijo vse v isti čas. Avtorji menijo, da se v tem skriva danes še nespoznani sociološki pojav v življenju teh lovcev. Ostanki dovoljujejo sklepanje o prehrani paleolitskih družin: izredno številne so jelenje kosti — izračuni pokažejo, da je vsak družinski član mogel porabiti dnevno povprečno po 850 g jelenjega mesa. To vzbuja domnevo, da je bil severni jelen vsaj v neki obliki že udomačen — težko si je namreč predstavljati, da bi z lovom samim mogli pripraviti tolikšno količino jelenov. Redki so sledovi zajca in volka, še redkeje se pojavlja (divji) konj. Malo je ostankov, ki bi po njih mogli sklepati o duhovni kulturi lovcev (avtor jih imenuje »Temoins esthötiques«), Najpomembnejši je ročaj palice iz roževine, okrašen z geometričnimi vrezi, dalje fragment kosti z nekaj vzporednimi črtami, prodna zrnca in koščki kremenca, ki je na njih opaziti neke okraske. Da so občasni prebivalci tega naselja prihajali od drugod, dokazuje vrsta kremenca, kot ga v kraju samem ni najti; kje so prezimovali, ni znano. V svojih sklepih je Leroi-Gourhan skrajno previden, kar je edino prav, in poudarja, da je treba strogo ločiti dokumentacijo (»enregistrement«) od interpretacije. Vsekakor nam je s svojim načinom dela pokazal sijajen primer, kako bo mogoče priti tudi do zadovoljivih interpretacij. Kuret Branislava Sušnik, Chamacocos, I. Cambio cultural. Museo Etnogröfico »Andres Barbero«, Asuncion (Paraguay) 1969, 246 str. Branislava Sušnik, Chamacocos, II. Diccionario etnografico, Museo Etno-grafico »Andres Barbero«, Asuncion (Paraguay) 1970, 202 str. (cikl.) Branislava Sušnik pri nas še ni znano ime. Po maturi na poljanski gimnaziji v Ljubljani 1. 1940 je odšla na študij v inozemstvo. Posvetila se je amerika-nistiki. S svojimi ekspedicijami med indijanska plemena v Paraguayu in s svojim znanstvenim delom je zaslovela ne samo v Latinski Ameriki, ampak med amerika-nisti sploh. Raziskuje arheologijo, etnologijo, mitologijo in etnologijo indijanskih plemen Chamacocos, Ayoweos-Moros, Chiriguanos. — Prvi del njene raziskovalne bere o plemenu Chamacocos je po svoji zasnovi moderno usmerjena študija o »■menjavi kulture« (cambio cultural), o akulturaciji, kakor jo doživljajo paraguajski Indijanci v naših dneh. Knjiga je napeto branje. To naznanjajo že naslovi poglavij (v svobodnem prevodu): 1. Od osrčja gora do obal Paraguaya: prvi interetnični nesporazumi in težave v skupnosti. 2. Od hiše na delo: od garanja za kruh do prvega premoženja. 3. Posameznik, skupina in skupnost: od starih socio-moralnih pravil do sodobne utilitaristične morale. 4. Zakon, družina in odnosi v sorodstvu. 5. Velika besede (Velike matere) Esnuwarte in Nemurjeva kazen: od starih obredij do nove religije. 6. Stari šaman, ki »ne zna več sanjati«, in novo zdravilo, ki »ustavlja, a ne ozdravlja.« Knjiga priča o globokem poznavanju življenja in psihe Čamakokov. — Druga knjiga je »etnografsko« zasnovan besednjak, ne besednjak v navadnem pomenu, ampak zbir besedišč za posamezna življenjska področja. — Kot tretja knjiga je bil v načrtu integralni čamakoški slovar, ki je medtem morda že izšel. — Spodobi se, da poznamo delo svoje rojakinje Branke Sušnikove, čeprav deluje med tujim ethnosom na tuji celini. Radi bi njeno delo zasledovali tudi naprej. Kuret ZBORNIKI/COLLECT^liVEA Koroški kulturni dnevi (zbornik predavanj). Uredila dr. Erik P r u n č in Gustav M a 11 e. Založba Obzorja, Maribor 1973. 263 + XXIII str. V Celovcu so bili zadnje dni decembra 1. 1969 prvi »Koroški kulturni dnevi«. Zborovanje so pripravili člani pripravljalnega odbora, v katerem so bili predstavniki obeh slovenskih glavnih organizacij na Koroškem. Na njem je sodelovalo poleg domačih tudi lepo število strokovnjakov iz Ljubljane. Njihovi prispevki so objavljeni v tem zborniku, ki je urejen po kronološko-tematskem principu. Najprej je na vrsti zgodovinsko-politična in geografsko-sociološka problematika. B. Grafenauer v razpravi Pomen Karantanije v oblikovanju zgodnje-srednjeveške skupnosti alpskih in panonskih Slovanov in v njihovem kulturnem življenju 9. in 10. stol. polemizira o tem vprašanju z nekaterimi nemškimi koroškimi zgodovinarji, ki zaradi nezadostnega poznavanja pomembnih analiz našega zgodovinopisja skušajo zmanjšati pomen te prve slovanske državne tvorbe. Med drugim posebno pozornost posveča brižinskim spomenikom (sam jih imenuje Frei-sinški spomeniki), ki so po njegovem tudi izraz osrednjega položaja Karantanije med slovenskimi deželami v tem času. F. Zwitter v svoji razpravi Zgodovinski razvoj prebivalstva na Koroškem in njegove socialne osnove poudarja, da je današnje dogajanje in stanje na Koroškem pač v mnogočem posledica preteklih gibanj prebivalstva na tem področju. Z zavzemanjem za večje upoštevanje socioloških in številčnih podatkov o gibanju prebivalstva v posameznih obdobjih pri obravnavanju raznih zgodovinskih vprašanj, kar je po njegovem na Slovenskem že utečeno, se loteva teoretičnih problemov svoje stroke. Mnogo novega prinaša tudi prispevek V. Inzka Publicistično delovanje A. Einspielerja; le-ta se je kot politik-realist na podlagi naravnega in zgodovinskega prava zavzemal za uresničitev ideje o samostojni Sloveniji z lastnim deželnim parlamentom v okviru Avstrije. Poleg drugih akcij za obrambo slovenskih interesov je 1. 1861 začel izdajati tudi »Stimmen aus Innerösterreich (1861-1863), da bi se o slovenski problematiki lahko seznanjali tudi nemško govoreči. V tej po Inzku prvi politični reviji med Slovenci se je razvila prva večja polemika o narodnostnem vprašanju na Koroškem, kar je pripomoglo k ukinitvi časopisja. Avtor zahteve Einspielerja in njegovega kroga aktualizira na današnje stanje na slovenskem Koroškem in odkriva boleče točke v odnosih večine do manjšine. T. Z o r n v članku Nekateri pogledi na slovensko vprašanje na Koroškem po letu 1925 podaja kritičen pregled nastanka, razvoja in današnje vloge »vindišarske teorije« za slovensko prebivalstvo na Koroškem. V. Klemenčič v razpravi Spreminjanje gospodarske in socialne strukture in narodnostni problemi Slovencev na Južnem Koroškem obravnava, kako gospodarske in socialne spremembe na tem področju vplivajo na narodnostne razmere Slovencev. Enakopravnost Slovencev v sodelovanju pri nadaljnjem socialnem in gospodarskem razvoju Južne Koroške povezuje z njihovim enakopravnim vključevanjem v izobraževanje, pri čemer posebej poudarja vlogo na novo ustanovljene univerze v Celovcu. Sledi slovenistična (jezikovna in književna) problematika, ki jo začenja T. Logar z razpravo Slovenska koroška narečja — zgodovinska vez med Slovenci tostran in onstran Karavank. Na podlagi pregleda glasoslovnih zakonov koroških narečij znova potrdi neovrgljivo dejstvo, da so slovenski Korošci neločljiv del slovenskega nacionalnega organizma, »ki se je tudi v jezikovnem pogledu v osnovi razvijal tako kot Slovenci drugih slovenskih pokrajin, hkrati pa... v skladu s specifičnimi razmerami porajal tudi nekatere take jezikovne posebnosti, ki so tipično koroško-slovenske«. S podobno tematiko, le da močno zoženo, se ukvarja tudi P. Zdovc v razpravi Vokalna redukcija v podjunskih govorih. F. Bezlaj sodeluje z razpravo Arhaizmi v koroških narečjih, kjer se zavzema za raziskovanje narečne leksike in poudarja, da bo treba pri analizi slovenskih besed posvetiti mnogo večjo pozornost baltskim in severnoslovanskim jezikom, ki jih razen v nekaterih slovenskih narečjih ne najdemo drugje pri južnih Slovanih. Opozarja tudi na posebno vrsto oblikovnih arhaizmov. Za svojo analizo je izbral iz koroške leksike primere, ki so značilni za problem slovenske etnogeneze. B. Paternu v svoji razpravi Problemi dveh tipov slovenske književnosti s posebnim ozirom na njen koroški del odkriva dva bistveno različna tipa slovenske posvetne književnosti že od njenega rojstva pred dobrimi dvesto leti: 1. t. i. višji tip, ki hoče v korak z razvitejšimi pojavi evropske književnosti in je namenjen izobražencem; 2. domačijski tip, ki hoče zadostiti okusu in kulturnim potrebam najširših slojev ljudstva. Njune razlike ugotavlja na socialni, estetski in stilni ravni. Pazljiv pregled odnosov med njima pokaže, kako sta ta dva tipa v posameznih literarnih obdobjih živela v enakopravni vzajemnosti ali pa je prišlo med njima do škodljivih trenj. Ta dva leposlovna pola ugotavlja in podrobneje obravnava tudi pri književnosti koroških Slovencev vse od začetka do danes. Avtor zavzema pozitiven odnos do dveh ali več tipov literature v neki družbeni ali narodni skupnosti, saj je to znak njune razvitosti in demokratičnosti. Ob tem se poraja misel, da bi bila pomembna naloga slovenske slovstvene folkloristike ugotoviti elemente slovenske folklore v enem ali drugem tipu slovenske literature, kakšno funkcijo zavzemajo v njej in kako stilno delujejo — zaviralno ali tvorno, kdaj tako ali drugače in zakaj. Podobna misel se ustavlja tudi pri razpravi M. Kmecla Književnost zamejskih koroških Slovencev po plebiscitu. Avtor načenja ponekod to problematiko s sociološkega vidika. Gosta mreža prosvetnih društev je že od konca prejšnjega stoletja v težnjah po gojenju in ohranjanju slovenskega jezika in ozirajoč se na svoje občinstvo vzpodbujala nekako nadaljevanje koroškega bukovništva. V ta krog iz novejšega časa sodijo preprosta pisateljica iger Matilda Košutnik, verzifikator-skladatelj in pevovodja Pavel Kernjak, Milka Hartman, katere pesniška zbirka Moje grede v mnogočem spominja na tovrstno ljudsko tvornost. Pozornost preprostega človeka do lepe, nevsakdanje slovenske besede se je ohranila tudi med vojno, o čemer priča npr. odlomek pesmi, ki jo je zložila Katarina Miklav iz Lepene v taborišču Rawensbrück malo pred smrtjo. V tem ima korenine neke nove vrste slovstvo, ki je bilo spočetka estetsko skromno, a je pozneje marsikdaj pokazalo znamenja literarnooblikovalne prizadevnosti. Avtor med drugim omenja tudi Metoda Turnška in Krista Srienca, ki pri svojem pisanju ne moreta zatajiti svojega narodopisnega zanimanja, s katerim pa v glavnem ne povečujeta estetskega učinka svojih del. Ob nastajanju in razvoju zahtevnejše literature ima vendar tudi večerniška književnost pri določeni družbeni plasti pomembno vlogo. Polemično nastrojena in z velikim zagonom je pisana razprava Nekateri problemi koroškega slovenskega slovstva do 1848. leta E. P r u n č a. Ustavlja se le ob tistih problemih pri osnovnem razvojnem loku slovenskega slovstva na Koroškem, ki se mu zdijo danes aktualni. Ob upoštevanju teorije o večfunkcionalnosti jezika, kar na podlagi zgodovinskih dejstev dokazuje tudi za jezik, v katerem so nastali brižinski spomeniki, zavrača tezo A. V. Isačenka, da se v njih kažejo vplivi starocerkvene slovanščine. Analiza citiranih in drugih slovenskih ljudskih pesmi kaže, da je tudi v staroslovenščini (tezo o njej z B. Grafenauerjem zastopa tudi avtor) obstajala neka stilna tradicija, ki je v stilno višje strukturiranih besedilih prav tako uporabljala inverzijo kot čisto splošno stilno sredstvo. Kontinuiteto takih stilnih sredstev opaža v slovenskem srednjeveškem ustnem slovstvu (ki ga pomembno priteguje v razpravo) in celovškem (rateškem) rokopisu. Zavzema se za tesnejše sodelovanje literarne zgodovine, etnografije in muzikologije pri določanju kriterijev za opredelitev vsebinskih, stilnih in jezikovnih elementov v tradicionalnem slovstvu. Z novimi izhodišči skuša obravnavati tudi naslednja obdobja: reformacijo, protireformacijo, razsvetljenstvo in predromantiko. Prav tako opozarja na nove možnosti raziskovanja J. K o r u z a v razpravi Starejša slovenska koroška dramatika. Časovno se omejuje do 1. 1863, ko je bila ustanovljena čitalnica kot prvi zarodek meščanskega diletantskega gledališča. Glavno pozornost posveča Drabosnjakovi dramatiki, ki je zadnja stopnja v razvoju (pravzaprav razkroju) srednjeevropskega ljudskega verskega gledališča. V primerjavi s pasijonsko igro iz Železne Kaple, za katero po nekaterih dokazih sklepa, da je njen avtor Matevž Mave iz Tržiča, v Drabosnjakovi pasijonski igri izginja verska poučnost na račun teatraličnosti, ki preko božične igre pride najbolj do izraza v moraliteti o izgubljenem sinu. Nadalje se ustavlja še pri domnevnem Schneiderjevem (1784—1831) dramatičnem poskusu, v kateri ta obravnava zgodovinsko snov po motivih ljudske pesmi o smrti Kralja Matjaža z dodatnim motivom zaljubljenega, a nezapaženega dekleta. V izbiri snovi, v viru zanjo (ljudska pesem) in tudi v zgradbi se kažejo v tem prvem izvirnem dramskem delu v slovenski literaturi znaki romantike. V tematsko zastavljeni razpravi Slovenska Koroška v prozi, pesmi in drami od 1919 do 1942 F. Zadravca, pri čemer najodličnejše mesto zavzema proza P. Voranca, je s folkloristične strani opazna poudarjenost žanrov (pravljica, pripovedka, povest, legenda, bajka) iz ljudskega slovstva, s katerimi so poleg motivov istega izvira posamezni literarni ustvarjalci skušali poetizirati koroško snov, vendar tak pristop za žgočo koroško problematiko po Zadravčevem mnenju večinoma ni bil zadovoljiv. Prispevek Slovenska pripovedka na Koroškem P. Zablatnika začenja tematiko ljudskega slovstva na Koroškem. Najprej navede ustaljene opredelitve njegovih posameznih proznih žanrov in nakaže, da ga ljudsko pripovedništvo zanima s širšega, etnološkega vidika (kot »pomemben vir za globlje spoznavanje duhovne ljudske kulture«), nato predstavi nekatere glavne motive mitičnih, etiolo-ških in zgodovinskih povedk na Koroškem, pri čemer se opira na zbrano gradivo zaslužnih koroških zbiralcev in na svoje zapiske. Od mitičnih bitij obravnava (h)ajde (izvor besede, kontaminacija z drugimi bitji iz antične mitologije), »gornega moža«, škuberla, škrata in škonpnjaka. Za zadnje tri se pridružuje Kretzenba-cherjevemu mnenju, da so privzeta od Nemcev. Tudi poljskim vilinskim bitjem »žalikženam« (bele«, »častitljive žene-«) poišče vzporednice v drugih mitologijah (grške moire, rimske parke, nordijske norne). Opozarja na preoblikovanje teh motivov v krščanstvu, na koncu pa poda nekakšen pregled slovenske zgodovine, ki se kaže v koroških povedkah (pokristjanjevanje npr. povedka o knezu Ingu; turški vpadi — Miklova Zala, Kralj Matjaž; spomin na hude bolezni; doba reformacije — povedka o knezu Ungnadu; francoska okupacija), ne da bi jih bilo mogoče imeti za trdne zgodovinske vire, ker se dogodki posameznih zgodovinskih obdobij med seboj pogosto mešajo in prepletajo. M. Matičetov v svojem referatu Basmi koroških Slovencev načenja pomembno vprašanje slovenske folkloristike: slovenska strokovna terminologija za prozne žanre ljudskega slovstva. Zavzema se, da bi za pojem »Sage« oživili besedo povedka, ki je poleg Kelemine znana že pri Jurčiču, Trdini in Erjavcu namesto iz srbohrvaščine privzete pripovedke, ki tam pomeni celo nekaj drugega — pojem »Märchen«. Sledi zgodovinski pregled dosedanjih zbiralcev ljudskega pripovedništva med koroškimi Slovenci in predlog za bibliografski pregled tovrstnega gradiva s kritično oceno. Ob razmišljanju, zakaj je na Koroškem po ustreznih zbirkah sodeč tako malo pravljic, med drugim razmejuje pravljico od povedke po izkušnjah, kakršne mu je dalo terensko delo: pravljica traja daljši čas in zahteva večji ustvarjalni napor od pripovedovalca pa tudi od zapisovalca večjo spretnost kot pri povedki. Namenjena je poslušanju ne branju; v jeziku, dikciji, stilu, formulah se skriva tisočletna predpisemska pripovedna tehnika. Pravljičarji so svoj repertoar postopoma pridobivali in se »šolali« pri katerem svojih vzornikov. V. Vodušek se v svojem referatu Slovenska koroška ljudska pesem posveča vprašanjem, kako in kdaj je slovenska koroška pesem predvsem v peti obliki dobila svoje značilne poteze, po katerih velja kot nekaj posebnega v okviru slovenske ljudske pesmi; kako je v tem pogledu povezana z drugim slovenskim etničnim ozemljem in z avstrijskimi nemškimi sosedi; ali glasbenim posebnostim ne ustrezajo podobni pojavi tudi na vsebinski in tekstno-strukturni ravni. Takih raziskav seveda močno pogrešamo tudi v širšem evropskem prostoru. Splošno redkost pripovednih pesmi v Avstriji njihovi raziskovalci razlagajo s tem, da so bile starejše pesemske plasti preplavljene z novim poskočnim ritmom, kar V. Vodušek navezuje tudi na Koroško. Ob znanem plesu »štajriš« je ta ritem prodrl tudi v južne slovenske kraje, vendar njegova frekventnost v tej smeri pada. Značilnost koroških pesmi v poskočnem ritmu je, da se pojo v počasnem tempu, v kakršnem so se pele prvotne plesne pesmi; v tem tempu so ostale tudi poznejše kitične pesmi, medtem ko so v drugih slovenskih pokrajinah, kjer poskočnice že od začetka niso bile vezane na ples ali so se pozneje ločile od njega, sprejemale vse hitrejši tempo, kar je povzročilo postopno metrično in oblikovno transformacijo pri pesmih, ki so nastale po vzorcu poskočnega ritma. Koroška pa je ohranila konservativnejšo stopnjo pri sprejemu novega, poskočnega ritma in v glasbenem pogledu. Raziskave GNI v Ljubljani so pokazale, da je štiri ali petglasno fantovsko petje, ki se je štelo za koroško regionalno posebnost, le starejši stil večglasnega petja, ki je nekoč prevladoval po vsem osrednjem slovenskem ozemlju in so njegove ostanke našli tudi južno od Koroške. K novim ugotovitvam so pripomogle raziskave glasbene kulture v Reziji, sedaj pa potrjujejo pravilno smer raziskovanja ljudske glasbe pri nas stratigrafija, ki je drugod še na začetku, in njeni rezultati o glasbi v Prekmurju in na Koroškem. Glasbene posebnosti teh dveh pokrajin se pri tem izhodišču kažejo ne kot samosvoj pojav, pogojen npr. z regionalno zgodovino, ampak kot zaostanek na prejšnjih razvojnih stopnjah, ki so morale biti nekoč skupne večini slovenskega ozemlja. Počasnejši tempo razvoja v obrobnih pokrajinah pa je vzrok večji konservativnosti posameznim kulturnim pojavom. Za obredni »prvi rej« iz Ziljske doline išče korenine v keltski substrat. F. C z i g a n si v esejističnem razmišljanju Koroška ljudska pesem danes prizadeva pokazati, kje ta pesem še živi in kaj bi bilo treba storiti, da bi zanimanje zanjo oživelo. Pomembno je njegovo spoznanje, da je nista zamorili samo tehnizacija in spremenjene družbene razmere, ampak tudi umetna zborovska pesem. Slede še predavanja iz umetnostnozgodovinskega (N. Šumi, M. Zadnikar, E. Cevc) in muzikološkega področja (J. Höfler), ki se dotikajo etnološke in folkloristične problematike docela obrobno. Zbornik je s svojo raznotero in bogato vsebino tehtna publikacija, primeren odraz pozornosti naših strokovnjakov za koroško problematiko in dokaz prizadevnosti slovenskih kulturnih delavcev na Koroškem; njegovo vrednost povečujejo še besedno, osebno in stvarno kazalo ter kazalo geografskih imen, za kar gre posebna hvala urednikoma, samo na njegov izid je bilo pa treba le malo predolgo čakati. Zato bi bila še toliko bolj naloga urednikov, da k zborniku oskrbita vsaj kratek uvod, v katerem bi nakazala, kje in kdaj so bili ti »Koroški dnevi«, kdo je bil pobudnik zanje in kaj je sprožilo to pobudo. Knjiga pride v roke tudi nepoučenim, ki bi morda želeli kaj več vedeti o stvari. Podnaslov »zbornik predavanj« si lahko pojmuje vsak po svoje. Marija Stanonik Eurgenländisches Jahrbuch 1973. Herausgeber: Diözese Eisenstadt. Str. 192. Navidezno »zasebna« publikacija ne vzbuja misli, da nam ima tudi kaj strokovnega povedati, čeprav se nam zazdi panonska lesena hiša v živih barvah na ovitku tako znana — in šele na zadnji strani besedila beremo: »... sprednja stran stare slovenske kmečke hiše, južno od Murske Sobote, in na hrbtni strani slovenska kmečka domačija v Prekmurju« — tudi v barvah. Na notranji strani ovitka je fotografija Bleda, Ljubljane in pokopališča v Cerkljah pri Kranju — kar moraš uganiti v njihovem kvizu, da si pridobiš zastonjsko bivanje v Jugoslaviji in druge nagrade. V tem znamenju so zbrani tudi številni posnetki na umetniškem papirju, ki predstavljajo med drugim lesen vaški zvonik na prekmurskem Goričkem, »slovensko hišo«, fresko iz martjanske cerkve in eno iz selänske kapele, pogled na staro Ljubljano, na lončarsko peč v Filovcih in še slovenskih in hrvaških motivov. Ves zbornik je urejen pod geslom: Panonija: prostor usode in srečanja. V uvodu k člankom o tem predmetu beremo npr. o sorodni panonski kulturi, ki jo raziskujejo tudi etnologi in »to kulturnozgodovinsko dejstvo (o kontinuiteti tradicije od Gradca in Budimpešte do Zagreba, op. V. N.) hoče Gradiščancem predstaviti in oživiti v besedi in podobi« ta zbornik (5). Na posebni strani pred podobami so kot gesla naštete »skupnosti v panonskem prostoru« — med njimi dejstva iz ljudske kulture. Članki govorijo o gospodarskih stikih Gradiščanskega (hrv. Gradišče) s Hrvaško in Slovenijo, o kulturnih stikih Gradiščanskega z deželami panonskega območja, kjer je govor o zvezah zgodovinarjev, kakor so se uveljavile z mddinskim simpozijem. Sledi krajše obvestilo »Ethnographia Pannonica«, temu pa članek Kärolya Gaäla »O skupnostih ljudske kulture v panonskem območju« in istega avtorja o »panonskem pirhu na Gradiščanskem«. Eszter Kisbdn poroča o »vsakdanji prehrani v panonskem območju«. Poseben oddelek je posvečen »Našim sosedom: Sloveniji in Hrvaški; s podobami in splošnimi članki. Drugi del knjige je posvečen štiristoletnici botanika C. Clusiusa, ki je hodil tudi po Prekmurju, s posnetki iz njegovih del ter življenju gradiščanske škofije, ki podpira z drugimi ustanovami ne le stike s Hrvaško, marveč tudi pospešuje narodno in kulturno življenje gradiščanskih Hrvatov. Ti dokazujejo kljub neugodnim razmeram krepko trdoživost na vseh področjih. Vilko Novak Makedonski folklor, Spisanie na Institutot za folklor, 6/12. Skopje 1973. 272 str. Dvanajsta številka publikacije instituta za folkloro v Skopju prinaša gradivo s III. mednarodnega simpozija za balkansko folkloro, ki je bil v Ohridu poleti 1. 1973. Na sporedu je bilo naslednjih šest tem: 1. spomladanske ljudske šege, pesmi in igre pri balkanskih narodih; 2. dvojezičnost v proznem ljudskem ustvarjanju; 3. problematika terminologije in klasifikacija kratkih žanrov; 4. pihalni glasbeni ljudski instrumenti z dvojnim jezikom (tipa oboa) na Balkanu; 5. položaj in vloga žena pri izvedbi ljudskega plesa in petja; 6. cvetje v ljudskem ornamentu pri balkanskih narodih. Od oseminosemdeset referentov je bilo dvainpetdeset tujih in štiriindvajset iz Makedonije, kar priča o velikem zanimanju za folkloro v tej naši republiki. Zaradi tolikšnega števila bodo referati objavljeni v dveh zvezkih in pričujoči prinaša čez trideset prispevkov, ki spadajo samo v prvo od prej naštetih tem tega simpozija. Slovenski etnični prostor zastopa G. F. Messner z Dunaja s prispevkom Spomladanske šege in pesmi na Južnem Koroškem. Prva tema simpozija je že naslovljena tako, da kar kliče po primerjalnih razpravah in res so gostje precej nastopali s takimi referati, npr. A. M u s t a k ’ i (Albanija), Albanske pomladanske obredne pesmi (lazarske) in nekatere podobnosti z makedonskimi pesmimi; R. Angelova (Bolgarija), Eden od baladnih motivov v spomladanskih pesmih Južnih Slovanov; G. Spyridakis (Grčija), Spomladanska šega »guganje« pri Grkih in drugih narodih na Balkanu; E. Com i sel (Romunija), Osnovne sestavine v spomladanski folklori pri balkanskih in pred-balkanskih narodih; V. Frolec (Češkoslovaška), Sveti Jurij v ljudski tradiciji slovanskih narodov; K. Simitčiev (Poljska), Jurjevske ljudske pesmi in šege pri Makedoncih, Srbih in Bolgarih; I. M. Šeptunov (Sovjetska zveza), Jurjevo v folklori balkanskih narodov. 2e iz teh naslovov se vidi, da je bila ena najbolj privlačnih tem jurjevanje, sv. Jurij. K temu so prispevali tudi sami Makedonci, npr. T. Vražinovski, Ostanki jurjevskega žrtvovanja v mestecu Valadinovo in vasi Marvinci; T. Zeželj-Kaličanin, Pesmi o zelenju v zahodni Makedoniji, B. Petrovski, Jurjevske pesmi pri zibanju v makedonskem ljudskem ustvarjanju, idr. Druge teme referatov makedonskih avtorjev so še: K. Penu-š 1 i s k i, Tematika makedonskih pomladanskih obrednih pesmi, B. Ristovski, K preučevanju makedonskih lazarskih (= pomladanskih) ljudskih pesmi. Precej njihovih prispevkov je posvečenih glasbeni folklori v posameznih pokrajinah Makedonije, tako: T. Bicevski, H glasbeni karakteristiki lazarskih pesmi v Spodnjem Pologu (Tetovsko); G. G’org’iev, Nekaj glasbenih značilnosti v spomladanskih ljudskih pesmih v Makedoniji; M. Brzanov, H glasbeni karakteristiki lazarskih pesmi s Prespanskega, M. Dimovski, Lazarske orovske (oro) pesmi s Struge in njihove etnokoreološke značilnosti. Druge zanimive teme so še: J. P o d o 1 ä k (Češkoslovaška), Spomladanske pastirske šege (karpatsko-balkanske primerjave); G. Miha j lova (Bolgarija), Funkcija obrednih oblačil pri spomladanskih šegah pri Južnih Slovanih; E. Du ni n (ZDA), Coček kot obredni ples pri romskih ženah, idr. Prispevki posameznih udeležencev simpozija se nadaljujejo še v rubriki Poročila in gradivo. Na koncu sledi besedilo diskusije in seznam sodelavcev obravnavane številke. Marija Stanonik Glasnik muzeja Kosova (Buletin i muzeut te Kosov6s) XI. Priština (Prishtine) 1972. 407 str. Muzej Kosova kot muzejska ustanova kompleksnega značaja obsega arheološki, srednjeveški, etnološki, zgodovinski in naravoslovni oddelek. Tako ima tudi njegova vsakoletna publikacija Glasnik muzeja Kosova temu ustrezno podobo, pravzaprav vsebino. V pričujočem letniku sta najmočneje zastopani etnologija s folkloristiko in zgodovina. Dr. H. K a 1 e s h i z razpravo Orijentalni uticaji u albanskim narodnim pri-povetkama (prispevki, ki so pisani v albanščini, imajo povzetke v srbohrvaščini in narobe!) odpira pot za nadaljnje podrobne raziskave v tej smeri. Tu obravnava vplive v terminologiji, miljeju, pri osebah, verovanju, nadnaravnih bitjih. Na koncu dodaja kazalo povedk iz štirih knjig Proza pollare, ki imajo po njegovem mnenju orientalski značaj. Po njegovi analizi so v teh povedkah tri plasti: indijsko-perzijska, arabska in turška. Dr. Shefqet P 11 a n a razpravlja o albanskih ženito-vanjskih pesmih, ki so največ povezane s svatovskimi obredi, npr. ob prihodu neveste v novi dom; z njimi odstranjujejo vplive demonov, zagotavljajo rodnost in zakonsko srečo. K neobrednim sodijo take, ki opevajo rop neveste, itd. Ker so povezane z bojnimi podvigi in tragičnimi zaključki, so pripovednega značaja in na meji med epsko pesmijo in balado. Vendar so te pesmi danes izgubile podlago v stvarnosti, saj v spremenjenih razmerah mladi sami izbirajo življenjskega partnerja. V teh pesmih se kažejo oblike preteklega in današnjega skupnega in osebnega življenja v albanski kosovski vasi. Prinašajo pa novosti v motiviki, figura-tivnosti in leksiki. Estetsko pomembne so tiste, ki opevajo nevestino slovo od domačih. V njih se spominja skupnega dela na polju, pri živini in po novem, skupnega življenja v šoli. Mr. V. Bova n sodeluje z razpravo Tajni jezici radnika Sredske i Siriniča, ki je enako zanimiva za folkloriste, jezikoslovce in etnologe. Gre za dva skrivna jezika: boškačkega in protinjavskega, ki sta nastala med izseljenci z omenjenega področja, da so se lahko z njima sporazumevali vpričo tistih, ki bi jim sicer lahko kako škodovali. Avtor poudarja, da tu ne gre za jezik problematičnih ljudi, kot je v tej zvezi pogosto, ampak sta bila ta dva jezika pripomoček poštenih zidarjev, krojačev in drugih obrtnikov v zaščiti podrejenih do nadrejenih. Uspešno so ga uporabljali tudi v dopisovanju npr. še med I. sv. vojno. Avtor tudi analizira izvor leksike in dodaja slovar. Zgodovinsko in etnološko enako veljavni sta razpravi Dr. B. Hr abaka Seoske zanatlije na Kosovu i susednim oblastima XV stoleča in Dr. M. Barjak-t a r o v i č a Livci Janjeva kao izdanak starog rudarstva. V prvi avtor, čeprav je gospodarstvo Kosova v znanstveni literaturi že dobro obdelano, prinaša vrsto novih podatkov o naslovni problematiki in to na podlagi turških uradnih dokumentov iz tega časa, ki doslej še niso bili upoštevani. Na podlagi obširnega katastrskega popisa iz 1. 1455 poroča o vrstah obrti in številu obrtnikov po vaseh, trgih in trdnjavah na Kosovu in v sosednjih pokrajinah v tem času, o tehnični ravni obrti, o osebnih imenih vaških obrtnikov in predpostavke o njihovem socialnem izviru in položaju. Avtor druge razprave pa govori o obrtniški dejavnosti — obdelovanju kovin prebivalcev Janjeva, potomcev nekdanjih rudarjev tamkajšnjega rudnika. Koristne podatke za etnološko preučevanje najdemo tudi v razpravi M. A. Puške, Socijalno-geografska struktura i transformacija triju naselja u opčini Peč. Sledijo kritike in poročila ter poročilo o dejavnosti Muzeja Kosovo v času 1970—1972. Marija Stanonik 1 štorija, kul’tura, etnografija i folklor slavjanskih narodov. VII meždunarodnij s’ezd slavistov. Varšava, avgust 1973 g. Doklady sovetskoj delegacii. Moskva 1973, str. 946. Najprej načelno besedo: na mednarodnih slavističnih kongresih — v smislu starih izročil o obsegu slavistike in dela njenih predstavnikov — sodelujejo tudi etnologi (pač pod raznimi naslovi). Zakaj sodelovanje slovenskih in menda sploh jugoslovanskih etnologov ni potrebno? — Zastopstva posameznih narodov na teh kongresih izdajajo svoje referate v skupni knjigi, kar je svojevrsten dokument za tujino in domovino. Kakor obravnavajo zgodovinski referati tega zbornika južnoslovanska vprašanja, tako so nekateri referati posvečeni etnološkim in antropološkim vprašanjem. Prvi je T. I. Alekseeve in V. P. Alekseeva Etnogenez slavjanskih narodov po dannym antropologii, ki prinaša k toliko obravnavanemu vprašanju na podlagi novejše literature prispevke o vzhodnih in zahodnih Slovanih. — Bliže nam je naslednji referat drugega avtorja in J. V. B r o m 1 e j a : K voprosu o roli avtoh-tonnogo naselenija v etnogeneze južnih slavjan. V nasprotju z mnenjem, da so se staroselci na Balkanu brez sledu izgubili med nanovo naseljenimi Slovani, nadaljujejo avtorji že nakazana raziskovanja (m. dr. v Istoriji Jugoslavii I, 1963) paleoantropoloških in antropoloških dognanj. Zal moramo pripomniti, da avtorji glede zahodnega dela Balkanskega polotoka ne upoštevajo niti naših antropologov, predvsem ne N. Zupaniča, ne naših zgodovinarjev in lingvistov, ki jih je pri določanju zgodovinskega substrata treba vsekakor pritegniti. Najbolj nas verjetno zanima referat S. A. Tokareva: Načal’nyj period slavjan-skoj etnografii — toda hudo nas razočara, ker v vsem nizanju splošno znanih dejstev najprej slavističnih, pozneje pa tudi etnoloških prizadevanj pri posameznih slovanskih narodih ni besede ne o slovenskih prerodnih delih od sredine 18. stol. dalje, še manj pa o zbiranju in preučevanju ljudskega izročila pri nas od konca 18. stol. — če že ne bi bil segel od Valvasorja in Linharta, kot je storil drugod — in v prvi polovici 19. — ker do tod sega njegov pregled ... Omenjena sta pač Jernej Kopitar kot slavist in Karadžičev učitelj ter Miklošič s študijo Ru-salien ... In še — med vsemi drugimi tudi Slovenska Matica. . . Kaj naj k taki stvarnosti rečemo? Mogoče le, da je bil tudi Tokarev v odboru, ki je »krojil« usodo spisu o Slovencih v žalostnega spomina Narody mira ... Doslednost?! Drugi članki so folklorističnega značaja — pa poglejmo npr. N. I. Kravcova Romantizm v slavjanskih literaturah i fol’klor, kjer je med Hrvati dvakrat omenjen Vraz — in pika o nekih Slovencih. Medtem pa v istem zborniku očitajo »buržuaznim znanstvenikom« na zahodu, da ne upoštevajo dognanj sovjetske znanosti ... Ali ne bi bilo potrebno, da ta bumerang krepko odleti nazaj med te vrste »temeljite znanstvenike«, pa večkrat in dosledno; tako bi se nehali imeti za poklicane sodnike in mednarodne poročevavce o neznanih (ali preziranih) jim dejstvih? Tudi Č i s t o v ni našel kakega slovenskega dela ob drugih priročnikih pri razmišljanju o etničnih vidikih slovanske folkloristike itn. Temu primerno je pisanje redkih slovenskih imen: Linhardt, O. Grafenauer... in pisanje naslovov v latinici. Vilko Novak Kalendarnye obyöai i obrjady v Stranah zarubežnoj Evropy. XIX — načalo XX v. — Zimnie prazdniki. — Akademija nauk SSSR — Institut etnografii N. N. Mikluho-Maklaja. Izdatel’stvo »Nauka«. Moskva 1973. — 360 str., brojne ilustracije i nekoliko tabla u bojama. Izdanje je rad niza sovjetskih etnografa: autori su S. A. Tokarev, I. N. Grozdova, T. D. Zlatkovskaja, N. A. Krasnovskaja, L. V. P o -krovskaja, M. N. Morozova, N. V. Slygina, T. D. Filimonova, N. M. Listova, O. A. Ganckaja, N. N. Gracianskaja, M. S. K a -šuba, M. Ja. Salmanovič i (bugarska etnografkinja) T. A. Ko leva. A pojedina poglavja obuhvataju: sad pojedine (suvremeno uzete) narode, sad neke grupe naroda (po nekoj njihovoj srodnosti ili koeksistenci ji) sad odredene države — kao okvir izlaganja; tako su u zasebnim poglavljima prikazani običaji zimskoga kruga Finaca pa Rumuna, Bugara i dr., dok su u drugima obuhvačeni napr. Va-lonci, Flamanci i Nizozemci u istom poglavlju »Narodi Belgije i Nizozemske«; slično narodi pirinejskoga poluotoka zajedno a tako i »Narodi Jugoslavije« i sl. Razumljivo je stoga da je i ovo izdanje primjer, kako naučno etnološko priltazivanje kultura trpi od toga, što ne prikazuje organski povezano ono, što po prošlosti i po sadašnjosti pripada zajedno, posmatrano etnološki, odnosno trpi od toga, što često prikazuje na taj način sinoptički ono, što je (uvelike) različno, u prošlosti a i u suvremenim odnosima, ali je vremenski koeksistentno. A ne mogu se prevladati te teškoče zbog toga, što se prikazivanje provodi u okvirima kao što su gore navedeni, mjesto »kulturnih obrazaca« (odnosno njihovih prostora, areala) — bez obzira na sadašnje narode i njihove ogranke, na religije ili konfe-sije, na političke tvorbe pa i jezično-dijalekatske ili druge kakve granice. Stajalo bi to dakako do toga, da se za prostor Evrope smišljenim, opreznim pa i dugim analizama i poredbama uoče i utvrde »kulturni obrasci«, svaki od njih u sebi do znatne mjere ujednačen i svojim posebnostima obilježen i tim različan od svih okolnih obrazaca, a svaki od njih vezan uza svoj kulturni areal ili, bolje, svaki usredotočen u svojoj prostornoj jezgri-arealu, oko koje se pružaju prelazni pojasi prema okolnim takvim jezgrama drukčijega etnološkog značaja. Tako bi se na osnovi jednoga jasnijeg, znanstveno utemeljenog a praktički provedivog načela mogla usmjeriti etnološka regionalizacija cijele Evrope, gdje se ne bi stalno kosilo po nekoliko često posve suprotnih ili nespojivih načela i smjerova etnološke grupacije odnosno regionalizacije ovoga kontinenta — a ta se pomalo sve više nazire. Tako se i ovdje, osim gore spomenutoga, desilo, da su npr. »Zapadni Slaveni« obuhvačeni u jednom poglavlju zajedno, dok su južni Slaveni razdvojeni u dva poglavlja »Narodi Jugoslavije« i »Bugari«; a neki mali etnički subjekti, sa stajališta etnološke relevantnosti njihovih tradicijskih kultura bez sumnje vrijedni iscrpne informacije (kao Retoromani, Baski) prolaze oskudnije zastupani. Obzirom na svrhu ovakvoga izdanja pa na študij običaja evropskih naroda uopče — kako se to izlaže u uvodnom poglavlju — bilo bi još tema za manje ili više teorijsko raspravljanje, no materija pojedinih odsjeka pobuduje takoder jednako na osvrte stvarne naravi. Izdanje sadrži poglavlja, pisana pretežno etnografski informativno, da se čitač može ukratko upoznati i orijentirati se o običajima zimskoga kruga evropskih naroda, dok prošlost, razvoj, podrijetlo ili starinu upoznaje za neke — onoliko, koliko se bez rezerva može prema dosadašnjim rezultatima njihova študija kazati. Pažnju tu posebno privlači poglavlje »Narodi Jugoslavije«. Tu se u prikazu ovih običaja kod Slovenaca može primijetiti odsustvo IV. sveska »Prazničnoga leta Slovencev« N. Kureta s obiljem grade upravo za ove običaje; i »Slovenska ljudska kultura« V. N o v a k a bi se reda radi morala nači medu navedenom literaturom kao i I. i II. svezak »Narodopisja Slovencev« s prikazom ovih običaja B. Orla (da se ne spominje več dakako zastarjela je ipak još koristna, a i poredbena, obrada I. Navratila »Slovenske narodne vraže in prazne vere« u »Letopisu Matice Slovenske« 80-tih godina prošloga stolječa). — Kako je u ovom poglavlju izredano mnogo podataka s ciljem da se pokaže kao osobito značajna i obilno zastupana ovih običaja magička anticipacija plodnosti, što je potpuno opravdano i stalno naglašavano, kao da nema dovolj no u toj vezi o svetačnim »obrednim« pecivima ovoga doba godine, njihovu obilju oblika, plastičnih tjestenih likova na njihovim površinama i postupcima s njima, pa nema iz toga mnoštva ni ilustracije takvih peciva (od tolikih poznatih i pristupnih) ni nekih značajnijih objavljenih radova o njima npr. V. Milutinovičeve o obrednim pecivima u Vojvodini (u G1EI-SANU XVI—XVIII — Beograd 1971) ili F. Kotnika o poprtniku (u »Slovenskim starosvetnostima«, Ljubljana 1943); ovdje se može dodati, da ni u poglavlju o Bugarima za isti ovaj predmet nema novijega priloga Hr. Vakarelskoga (u »Izvestija na Institut za izobrazitelna iskustva« BAN III, Sofija 1960). Izlaganje je u ovom poglavlju u glavnom ograničeno na česnicu a da nije objašnjen ovaj folklorski vrlo relevantan naziv i njegovo prvotno zna-čenje, premda je letimično zabilježeno, da se u to pecivo nešto umijesi (novac, ali i koješta drugo); a nema zabilježena naziva vasiljica (s pripadnim objašnjenjem njegova podrijetla). Tu se ne bi moglo reči (str. 244) da je pravilo da se peče više peciva za Božič — vrlo je često samo jedno veče. U ovom bi poglavlju o narodima Jugoslavije bilo na korist, da je zbog širega kruga interesenata pa i stručnjaka (u Sovjetskom savezu i izvan njega) da su korišteni ili bar u bibliografskim podacima navedeni za Makedoniju radovi M. S. Filipoviča: Običaji i verovanja u skopskoj kotlini (Beograd 1939) i S. Tanoviča: Srp. nar. običaji u devdelijskoj kazi (Beograd 1927), a za Fince pun (mjesto nepotpunoga) bibliografski podatak za važan izvor K. V i 1 k u n a : Volkstümliche Arbeitsfeste in Finnland (Helsinki 1963). Od brojnih omašaka — dijelom možda tiskarskih — koje čitač ne bi mogao sam uočiti pa i popraviti, neka se spomene stalno pisanje »u Neumi« mj. »u Neumu«, ime autora »Mödendorfer« mj. »Möderndofer«, »V. Tanovič« mj. »VI. Cvi-tanovič«, »M. Frano« mj. »F. Mikac«. Za prikaz ovoga cikla običaja u Albanaca posabrano je vrlo mnogo iz objavljenih izvora, doista razmjerno oskudnih upravo za ovu granu narodnih tradicija — izostao je ipak vrlo koristan i od kompetentnoga poznavača albanskih tradicija E. C a b e j a : Albanische Volkskunde (Südost-Forschungen 25, München 1966). Nije razumljivo, kako je »Handwörterbuch des deutschen Aberglaubens«, znatan izvor i za običaje ovoga izdanja, i ne samo njemačke, označen kao izvor samo u poglavlju o »Austrijancima« a ne spominje se uopče u poglavlju o »Nijem-cima«. Bilo bi korisno da je za prikaz norveških običaja ove vrste iskorišteno nekoliko študija L. Weiser-Aall o božičnom patuljastom demonu i božičnoj kozi, o božičnom drvetu i o božičnoj slami. — U vezi s božičnim drvcem (»jelkom«, »borom«) ne če čitač doči do spoznaje da njegovo postanje i prve pojave još nisu bez ostatka riješen problem pa u navedenoj literaturi nedostaje nekoliko ozbiljnih i dalekosežnijih študija o tome — kao W. Krogmanna: Die Wurzeln des Weihnachtsbaumes (Rheinisches Jahrbuch f. Volkskunde 13/14, Bonn 1962/63) pa C. A. S k r i v e r a : Der Weihnachtsbaum. Geschichte u. Sinndeutung (München 1966). U nekim se poglavljima mnogo izlaganja i ilustracija odnosi na maske i maskirane ophode u ovo doba, no osim izdanja Hansmanna C.: Masken, Schemen, Larven (München 1959) nema tu ni izdanja »Masken in Mitteleuropa« (Wien 1955, izd. L. S c h m i d t) ni sveska 63. »Schweizerisches Archiv für Volkskunde« (Basel 1967) s prilozima niza autora iz gotovo čitave Evrope (osim što su odavde preuzete samo 4 slike). Autorima nekih od poglavlja jamačno nije bila dohvatna sva relevantna literatura o ovim običajima — i to dakako donekle objašnjava mnoge gore spo-menute slučajeve. To če biti i razlog, što se u nedostatku dovoljnoga poznavanja rasprostranjenosti pojedinih običaja a i razumljive nužne sažetosti izlaganja iznose pojedine ovakve tradicije bez ograničenja bilo na odredene etničke nosioce bilo na neki areal — jer protivno može zavesti neopreznoga čitača na neoprav-dane generalizacije. Šteta je, što ni izbor ni reprodukcija ilustracija nisu na primjernoj razini — za ovu se svrhu moglo i iz dohvatnih izdanja probrati značajnijih i brojnijih slika a dobiti i posve izvornih od mnogih ustanova, koje raspolažu mnoštvom često prvorazrednih snimaka i crteža. Tako je šteta i jednostrano, što je u poglavlju o Jugoslaviji otisnuto svega 5 slika, a od toga 4 sve iz »Schweiz. Archiv für Volkskunde« 63, sa samim maskama i maskiranjem. Na kraju knjige prof. Tokarev je pokušao sintetizirati ono najznačajnije ovih zimskih »blagdanskih« i njima blizih tradicija u 17 tačaka, jer da »več letimičan ogled... izloženih činjenica otkriva opstojanje korjenitoga srodstva zimskih običaja ovdje obradenih naroda« (s. 330) pa se tu na pr. bilježi kao takvo opčenito evropsko i uloga vatre (dijelom kao očisnoga elementa), vode (vjerojatno iz kulta vode, izvora), zelenila (kao simbola besmrtnosti prirode, kao izvora života), gatanja o vremenu (kao, vjerojatno, najprimarnije komponente ovoga skupa običaja) i dr. Ovo bi izdanje moglo dobro poslužiti i na zapadu, kad bi se oslobodilo nedo-stataka, od kojih su neki znatniji gore pretreseni, pogotovu ako i obradba daljih godišnjih običaja evropskih naroda ne iznevjeri očekivanja — a u prijevodu za one, koji se ne mogu služiti ruskim jezikom, jer nakon knjige E. Fehrlea o godišnjim običajima naroda Evrope (1955) nema izdanja ove vrste, sadržine i opsega. Milovan Gavazzi Narodna umjetnost, 10. Institut za narodnu umjetnost, Zagreb, 1973. 463 str. Deseta številka zbornika Narodna umjetnost je posvečena 400-letnici hrvaško-slovenskega kmečkega upora 1. 1573. S tem namenom prinaša razprave sodelavcev Instituta za narodnu umjetnost v Zagrebu o slovstveni tradiciji, navadah, folklorni glasbi in plesih iz Stubice in njene širše okolice, kjer je bilo glavno prizorišče zgodovinskega upora pod vodstvom M. Gubca. Divna Z e č e v i č najprej poroča o svojih vtisih s terenskega dela in označuje izjemnejše pripovedovalce, nato pa prinaša triinštirideset besedil o »seljačkoj buni i kmetskom životu u široj okolici Stubice«. Sledi njena razprava Usmene predaje kao književna organizacija čovjekova doživljavanja povijesti i prirode, ki odpira nova izhodišča za raziskovanje in predvsem interpretacijo ustnega izročila kot umetniške strukture. Pri tem se opira na Poetiko prostora G. Bachelarda. Vendar je dobršen del razprave posvečen ugotovitvi odnosov med literarnim delom in ustnim izročilom in pri tem ugovarja R. Jakobsonovi in P. Bogatyrevi opredelitvi, da folklora sodi v sistem jezika (langue) glede na govor (parole), če problematiko prenesemo v De Saussurevo terminologijo. Mnenja je, da dela ustne književnosti res obstajajo kot »langue«, toda uresničujejo se v sistemu »parole«, tj. v neposredni izkustveni stvarnosti jezikovnega pojava. Tu pa se pojavljajo variante, katerih bistvo je različna organizacija besedila. Zavzema se za lingvistično razločevanje pojmov jezik in besedilo po R. Katičiču. Pozorno se ukvarja z opredelitvijo (ne)literarne informacije in s problemi tipologizacije povedk kot samostojne preproste slovstvene oblike. Zaustavlja se še pri drugih teoretičnih vprašanjih, ki bi bila vredna omembe, vendar naj dodamo le še, da je razprava pomembna osvežitev v tovrstnem teoretičnem prizadevanju, vredna posnemanja. Maja Bo škovič-Stulli v svoji razpravi Odnos kmeta i feudalca u hrvatskim usmenim predajama obravnava v tej luči najprej povedke o Kralju Matjažu, ki so veliko bolj razširjene na Slovenskem in Slovaškem kot na Hrvaškem, čeprav so v času ilirizma slovenske povedke o njem našle v hrvaških časopisih precejšen odmev. Pri tem upošteva tudi raziskave dr. I. Grafenauerja in dr. M. Ma-tičetova o Kralju Matjažu na Slovenskem. Nato navaja še živo izročilo o Matiju Gubcu in kmečkih uporih, na kar je precej vplival Senoin roman Seljačka buna. Iz njih zvemo za težke razmere tlačanov pod fevdalci, ko so morali npr. graditi mesta in trdnjave, ki jih občudujemo še danes. Olinko D e 1 o r k o sodeluje s prispevkom Usmena poezija Gupčeva zavičaja in poroča, da od 244 pesmi, ki jih je zbral na tem področju, niti ena ne omenja kmečkega upora ali njegovih voditeljev, pač pa jih je nekaj, ki opevajo težko življenje tlačanov. Navaja in interpretira nekatera besedila in ugotavlja njihove variante, na koncu pa dodaja še šestinpetdeset besedil. Zorica Rajkovič v obsežnem uvodu razprave Narodni običaji okolice Donje Stubice najprej navede nepričakovano spoznanje, ki ga ji je dalo terensko delo, da se namreč dajo najti neke zveze med zgodovinskimi dogodki in današnjimi prebivalci Gubčeve pokrajine. Glede na to, da je po njenih opažanjih folklora tu bolj živa kot marsikje drugje, navaja tri tipe ohranjevanja folklore na tem področju. Nato obravnava metodo terenskega dela in daje v zvezi s tem pripombe, ki so vredne globljega premisleka. Sledi razprava o šegah življenjskega in letnega cikla. N. Bonifačič Rož in je razdelil zbrano gradivo za razpravo Folklorno kazalište u južnom dijelu Hrvatskog Zagorja v: 1. priložnostne dramske scene: a) igre mladine na delovnih večernih shodih; b) igre na svatbah — maškare, svatje, godci; 2. dramske scene pri letnih šegah: a) obhodi za verske praznike, b) pustne maškare in njihove igre. Na koncu dodaja osemnajst dramskih besedil. I. Ivančan pri raziskavi plesov (Narodni plesovi u Gupčevu kraju) ugotavlja, da so tu žive variante plesov, ki so znani v drugih pokrajinah Hrvaške in v Sloveniji. Pri tem je pomembno, da se ne zadržuje le pri koreoloških sestavinah plesa, ampak tudi pri njegovi širši vlogi in pomenu v družbenem življenju. J. B e -z i č posveča svojo pozornost vokalni in instrumentalni glasbi (Raznolik glazbeni svijet šire okolice Donje Stubice). Preden preide na notne zapise, komentira prejšnje zapisovanje s tega področja, kjer gre izjemno mesto nedvomno S. Vrazu. Med drugim potrjuje že znano dejstvo, da Hrvati kajkavci radi sprejemajo in pojo tudi slovenske pesmi. Posebni poglavji posveča tudi ritmu — kot različni merski enoti in različnosti v repertoarju posameznih pevcev. V poročilih in kritikah so ocenjeni tudi prvi zvezek zbirke Slovenske ljudske pesmi, prva številka zbornika Traditiones in Slovenski etnograf, letnik XXIII do XXIV iz Ljubljane. Nazadnje je objavljena še kronika — pomembni rezultati 25-letnega dela Instituta za narodnu umjetnost v Zagrebu (1948—1973). Marija Stanonik Traditionen der Fastnacht. (Referati simpozija od 7. do 9. decembra 1972 v Kölnu v okviru razstave »Masken und Narren« v kölnskem Mestnem muzeju 1972—73.) Ur. Günther Albrecht in Maria Schmidt. Brez naslovnega lista. [Köln 1973]) 124 str. (cikl.) Ce izvzamemo uvodni informativni prikaz Wilhelma K u 11 e r j a Die schwäbisch-alemannische Fasnacht in Filmen und Dias (1—22), je skoraj vseh 8 preostalih referatov ubiralo nam v raziskovanju šemskih šeg nekam nenavadna pota. (Izpadel je referat Erwina K. Scheucha Soziologie der Fastnacht). Za nas nenavadna zato, ker gre pri obravnavanih šemskih šegah vseskozi za izročila malih mest in trgov — z velemestom Kölnom vred —, torej ne za vaško, v kon- vencionalnem, danes že anahronističnem pomenu »folklorno« pustovanje. »Mestno« pustovanje nele omogoča, ampak tudi terja raziskovalne metode za »mestno« folkloro, ki se v tem primeru seveda ne smejo zapreti historičnim razsežnostim predmeta. Zakaj ti mali pisani karnevali z bogastvom svojih šemskih likov so rezultat zgodovinskega razvoja, ki pa ne sega čez srednji vek ali niti ne do srednjega veka. V takih karnevalih je odveč iskati (»ahistorične«) vezi z »davnimi tisočletji«. V glavnem gre pač za neposredni vpliv malih vladarskih dvorov, značilnih za razdrobljeno Nemčijo pred 1870—1871, dvorov, ki so po italijanskem zgledu prirejali za svoj krog razkošne pustne zabave in celo že zgodaj vabili italijanske komedijante (commedia dell’arte). Patriciji, meščani so jih posnemali. Kar danes živopisno mrgoli o pustu v švabsko-karnevalskem prostoru, je torej pomeščanjeno fevdalno blago, večidel tujega izvora, in etnologi s sociologi vred raziskujejo njegov zgodovinski razvoj, njegovo sedanje mesto, njegovo vlogo in upravičenost v sodobnosti, njegove perspektive v družbenem razvoju prihodnosti. To je treba vedeti, ko prebiraš te v mnogočem zelo sodobno orientirane referate. Takšen je, postavim, referat Martina Scharfeja Südwestdeutsche Fas-net — Ansätze zur kritischen Analyse eines Brauchkomplexes (61—69) ali Maxa-Lea Schwe ringa Fastnacht und Grosstadt am Beispiel Köln (111—12)2, tudi Gottfrieda Kor ff a Zur Ökonomie der Fastnacht (51—60). Verjetno je sodil med referate te vrste tudi že omenjeni referat E. K. S c h e u c h a , ki žal ni objavljen (zaman ga tudi iščem v Zeitschrift für Volkskunde 1973, kjer naj bi bil izšel po napovedi v zborniku). Tdbinžani so ubirali na simpoziju, kakor kaže, svojo znano radikalno pot. Trije referati so segli v zgodovino, a nobeden ni zgolj faktografski: Hans-Ulrich Roller Der Schembartlauf als städtische Repräsentationsveranstaltung (34—39), Hans Moser Münchener Fasching — historisch gesehen (70—97), posebne pozornosti pa je vreden pronicavi referat Utza J e g g 1 e j a Fasnacht im Dritten Reich (40—51). Ledino je zaoral Fritz Bose z referatom Musik zu Fastnacht (23—33) — pri nas jo je na ožjem področju zaorala Zmaga Kumer na sestanku »Alpes Orientales IV« v Gradežu 1964 (Volksmusikinstrumente der slowenischen Maskenwelt). Regionalni pomen ima Herberta Schwedta referat Alemannische Maskenschnitzer (98—110). V sodobnost usmerjeni referati so izrekli marsikatero novo trditev ali pa so stara dognanja osvetlili s sodobne strani; v preteklost segajoči prispevki so tudi prinesli mnogo neznanega ali doslej neopaženega, tudi krivo presojenega, pokazali so zveze, ki jih doslej nismo bili vajeni videti. Prijatelju Wilhelmu Kutterju pa ne morem pritrditi, če izvaja značilne »bele« šeme iz Arlecchina, bel je bil vendar Pulcinella (rim. Pullicines). Sicer pa v našem raziskovanju šemskih šeg mimo tega zbornika ne bomo mogli. Opozarja nas, da se tudi mi ne bomo smeli omejiti samo na naš »vaški« pust, ampak se bomo morali posvetiti tudi raziskovanju pusta po naših malih mestih in trgih. Saj se že nekaj časa zavedamo, da folklora ni doma samo na kmetih, ampak tudi v »urbanih« naseljih, ki so lahko zelo stara. V njih ima karneval — za razliko od »vaškega« pusta — večidel tudi svojo dokumentirano zgodovino, ki čaka raziskav. Kuret Jahrbuch für ostdeutsche Volkskunde, hrsgg. von Erhard R i e m a n n , Bd. 15. N. G. Eiwert Verlag, Marburg 1972, 420 str. Kakor vsi zadnji zvezki tega niza je tudi 15. zvezek resna, tehtna publikacija, ki dela čast nemški skrbnosti in raziskovalni metodiki. Med 13 prispevki jih je nekaj, ki vzbujajo našo pozornost in jih tudi pri nas lahko vsakdo s pridom prebere, čeprav niso z našim zanimanjem v neposredni zvezi. Letopisi tega niza nastajajo iz vnete skrbi nemških narodopiscev, da se ljudsko izročilo nemških priseljencev in »pregnancev« iz južnovzhodne Evrope reši pozabe. Ne bojijo se dostikrat precejšnjega truda, ko obiskujejo rojake v njihovih novih domovih in naselbinah, da skrbno zapišejo in posnamejo vse, kar še morejo izvedeti od starega rodu, ki naglo odmira. Metodologijo tovrstnega »terenskega« dela opisuje Alfred C a m -m a n n (Probleme und Methoden der Feldforschung aus der Bestandsaufnahme ostdeutscher Volkskunde in der Gegenwart, 378—407). Prispevki obravnavajo raz- lične teme iz ljudskega življenja raznih pokrajin južnovzhodne Evrope. Vzhodno-in zahodnoprusko ljudsko umetnost obravnava Erhard Riemann (Ost- und westpreussische Volkskunst, 7—21) ob številnih izvrstnih ilustracijah. Naselitvi severnega češkega roba v lužiški soseščini posveča svoj prispevek Bruno Schier (Die Besiedlung des Jeschken-Iser-Gaues, 22—46). Pregled verovanj o duhovih in strahovih v sudetskih deželah objavlja Herta Wolf-Beranek (Hausgeister und Kinderschreck in der Sudetenländern, 104—131). Več prispevkov je posvečenih božičnim Segam in pojavom, ki so z njimi v zvezi (jaslice, igre). Tako piše o nemško-čeških božičnih šegah Rudolf Zrübek (Weihnachtsbräuche aus der deutsch-tschechischen Kontaktzone des Adlergebirges, 47—79). O kočevskih božičnih šegah izčrpno razpravlja Richard Wolfram z uporabo slovenskega primerjalnega gradiva (Die Weihnachstbräuche in der Gottschee, 314—377). Nove poglede ob novem gradivu odstira v svoji študiji o prenosnih (koledniških) jaslicah Josef L a n z (Tragkrippen in Böhmen, Mähren und Schlesien, 80—103). O glasbenem (pevskem) deležu v jasličnih igrah starega Heba poroča Karl Schubert (Das Liedgut des Alt-Egerer Krippentheaters, 132—221). O usodi pesemskih obrazcev mikavno razpravlja Wiegand S t i e f (Das Wallfahrtsliederrerepertoire eines Egerländer Sängers. Zur Überschneidung von Variante, Kontamination und Ähnlichkeit, 222—-272). Rudolf Hartmann priobčuje prispevek o podonavski švabski noSi (Sonderfälle donauschwäbischer Volkstracht: Csegledbercel und Mösz, 299—313). Hrvaški narodopisci utegnejo z zanimanjem prebrati sestavek o ribičih v Slavoniji med Dravo in Donavo (Waltraut Werner, Von den Fischern der slawonischen, ehemaligen deutschen Bauerngemeinde Sarwasch im Drau—Donau—Winkel, 272—298). Usodo banatsko-nemških izseljencev v Kanadi predstavlja Hermann D e 11 m e r (Banatdeutsche Auswanderer in Montreal. Gemeinschaftsleben und Integrationsprozess in einer nordamerikanischen Metropole, 409—415). Kuret Gyula O r t u t a y , Hungarian Folklore. Essays. Akademiai Kiadö Budapest 1972. Str. 430. Gyula Ortutay je vzrasel kot Student madžarske filologije in etnologije (prof. S. Solymossy) v Szegedu v družbi več znanstveno in umetniško nadarjenih tovarišev (npr. pesnik Miklös Radnöti), ki so si ustanovili tedaj klub Se-gedski mladi. Ortutay je zgodaj začel zapisovati ljudske balade, ki mu jih je ilustriral slikar György B u d a i, in povedke, tako da je njegova knjiga s pravljicami Mihälya F e d i c s a prva te vrste pri Madžarih. Docela se je posvetil tej panogi folkloristike, ki jo je predaval na peštanski univerzi, dokler ni prevzel vodstva etnološke raziskovalne skupine pri Madž. akademiji znanosti. On je tudi glavni urednik njene revije Acta ethnographica. V nemščini je priredil zbirko madžarskih pravljic in pregled Kleine ungarische Volkskunde (Budapest 1963), ki pa ne upošteva tvarne kulture, kakor ne že prejšnja manjša madžarska oblika tega dela. Ob Ortutayevi šestdesetletnici so izdali izbor njegovih krajših spisov v angleščini in jih s tem približali mednarodni strokovni javnosti. Prvi od treh delov knjige vsebuje teoretične spise o madžarskem pesniškem ljudskem izročilu z najširših vidikov. Pisatelj je bil od nekdaj družbeno in politično delaven (še danes zavzema vidne funkcije), zato so ti njegovi spisi napisani s poznavanjem zgodovine, družbenega razvoja na Madžarskem in celotnega kulturnega življenja. O tem priča zgovorno že uvodni esej: Science and Politics, napisan 1961 za pariški Combat. Prva, obsežna študija o raziskovanju ljudskega življenja na Madžarskem pa prikazuje predvsem, kako so se tudi drugi pišoči izobraženci poleg etnologov ozirali na zapleteno in težavno stanje madžarskega kmetstva in poljskega delavstva. Ta študija iz 1937 vsebuje mnoge sodobne poglede tako na celotno ljudsko življenje kot na ustno izročilo in njega študij posebej. Izvirna glede zamisli je naslednja študija o pomenu šolanja v madžarski kmečki omiki. — Pravtako iz 1937 je prevod knjižice Madžarsko kmečko življenje, zanimiv zavoljo zgodovinske razdalje in tudi zato, ker je avtor med red- kimi tedaj skušal 'ob eksaktnih raziskavah gledati na ljudsko življenje s širših vidikov, saj so v tistih letih na Madžarskem skoro modno v velikem številu gojili »sociografijo« in kakor so to že imenovali, tako pisatelji — izoblikovala se je posebna skupina »ljudski pisatelji« — kot študenti in zastopniki raznih strok. Kmalu po zadnji vojski je nastalo Ortutayevo predavanje o najnovejših notranjih selitvah na Madžarskem in etnološkem raziskovanju. — Posebno mesto Madžarov med vzhodom in zahodom z vidika etnologa obravnava avtorjev referat na etnološkem kongresu v Budimpešti 1965. Teoretični spisi z avtorjevega ožjega področja obravnavajo »načela ustnega izročila v ljudski kulturi« — zavoljo madžarskih primerov poučno; vprašalnico za zbiranje gradiva o betlehemskih (= božičnih) igrah in obhodih ter razmerje Jakoba Grimma do madžarske folkloristike. Drugi del knjige prinaša tri študije: uvod v avtorjevo zbirko kmečkih pravljic iz Nyira in Retköza (Nyiri es retközi parasztmesek, 1935), predgovor pravljicam Mihälya Fedicsa (Fedics Mihäly mesei, 1941) — knjigi enega samega pravljičarja — in predgovor Madžarskim ljudskim pravljicam (Magyar nepmesek, v angleščini Hungarian Folktales, Budapest 1962, v nemščini pa v petih izdajah med 1957—1969 v češčini 1966, v japonščini 1960 in finščini). Vsi ti spisi zaslužijo poznavanje vsaj folkloristov pri nas, če želimo kaj vedeti o sosedih; gotovo bo kaj uporabnega za primerjalno raziskovanje. Za spise v tujih jezikih pač ne velja izgovor, da so zavoljo madžarščine nedostopni. Tretji del knjige obsega »Portrete« madžarskih folkloristov, štirinajst po številu, od Samuela Tessedika in G. Berzeviczyja v 18. stoletju do Bele Bartoka in avtorjevega sodobnika ter prijatelja Jänosa Hontija. Tudi ti eseji so bili napisani ali prebrani v radiu v različnih letih in sestavljajo na tem mestu poučno celoto. Močno razvita madžarska etnološka dejavnost je zaradi jezika ostalemu svetu v glavnem neznana. Glavni posrednik njihovih dognanj so Acta ethnographica v tujih jezikih, zato je razveseljivo vsako delo, ki nam omogoča spoznati v razumljivem jeziku njeno vsestransko in tako uspešno delo. In med takimi deli je tudi knjiga Gyule Ortutaya. Vilko Novak Festgabe für Oskar Moser. Beiträge zur Volkskunde Kärntens. Verlag des Landesmuseums für Kärnten, Klagenfurt 1974. 160 str., s slikami (= Kärntner Museumsschriften 55). Za 60-letnico koroškega narodopisca Oskarja M o s e r j a je Koroški deželni muzej izdal jubilejni zbornik. Ravnatelj muzeja Franz K o s c h i e r uvodoma predstavi (9—12) slavljenčevo življenje in delo. Moser je od 1. 1971 ordinarij za narodopisje na graški univerzi in predstojnik njenega narodopisnega inštituta. Na Koroškem se je uveljavil kot muzealec, vzporedno pa že od vsega začetka kot raziskovavec domala vseh panog ljudske kulture na Koroškem. Vpogled v njegovo delo daje seznam njegovih najvažnejših objav (sestavil J. H ö c k, 13—25). Mnogo tehtnih spisov je objavil v Carinthiji 1, iz zadnjega časa so številni članki v Die Kärntner Landsmannschaft. Moser je hitro našel pot v svobodno delovno skupnost vzhodnoalpskih narodopiscev »Alpes Orientales«, ki smo zanjo, kakor je splošno znano, dali pobudo Slovenci (prvi sestanek 1956 v Ljubljani). Mnogo Moserjevih del, ki se dotikajo tudi slovenske ljudske kulture na Koroškem, odlikuje znanstvena objektivnost. Njegov poznejša usmeritev nam ga je, žal, odtujila. Iz Moserjevega obširnega opusa zanima Slovence marsikaj. Njegov prispevek k raziskovanju ljudske kulture Slovencev na Koroškem kliče k pretresu in oceni. Nedavno je izšla njegova knjiga »Hauslandschaften und Bauernhäuser in Kärnten«, ki bomo o njej poročali v naslednjem letniku. Med prispevki v zborniku je na prvem mestu tudi za nas zanimivo poročilo o pokopavanju Pusta v Labotu (Das letzte Lavamünder Faschingsbegraben, 27—41) Seppa Wal ter ja. Dasi izhaja v glavnem iz krajevne anekdote in iz šege v že ponemčenem trgu, utegne biti izročilo vendarle važno za podobo pustnih šeg v Podjuni. — O kočevarskih velikonočnih šegah govori prispevek Richarda W o 1 f r a m a (Die Osterbräuche in der Gottschee, 43—67). Izčrpna študija pri-merjalno uporablja tudi slovensko gradivo. — Franz L i p p predstavlja prizore s konjeniškimi igrami na gornjeavstrijskem pasu (Pferderennen, Ringelstechen und Fassreiten auf einem oberösterreichischen Lederranzen, 69—79). Izdelek krasijo vezenine s perjem (Federkielstickerei) in v usnje vgravirane risbe. Le-te kažejo konjeniške prizore, ki spominajo na znano zadevanje obročka (alka!) ali na razbijanje soda (štehvanje). Takšne igre so bile menda razširjene na konjerej-skem področju Mühlviertla. Pas je mogel biti nagrada za zmagovalca. Iskanja zvez z Ziljo se Lipp ne loteva. — Elfriede Grabner izčrpno obravnava tudi pri nas znano izročilo, da so lekarnarji svojčas iz rdečelascev izdelovali posebno zdravilo (Der Mensch als Arznei, 81—95). — O svojevrstnem koroškem igrskem vodji iz našega stoletja poroča Leopold Kretzenbacher (Sylvester Wie-tinger/Metnitz und die Krise des Kärntner Volksschauspiels zu Beginn des 20. Jahrhunderts, 97—117). — Karl Hai ding opisuje zanimivo pričevanje o ru- darskih plesih z meči in obroči (Ein Ennstaler Zeugnis zum Schwert- und Reiftanze der Bergknappen, 119—130), Kurt Conrad pa o raziskovanju salzburških skednjev v koroški soseščini (Probleme der Scheunenforschung im Lande Salzburg, 131—139). — Zbornik končuje prispevek Franza Koschierja o koroških vezeninah s križnim vbodom (»Es ranken Blumen aus dem Herzen, es hüten Hirsch und Pfau«, 141—158). Avtor pač omenja modro-rdeče vezenje kot slovenski vpliv (149), toda le izjemoma navaja provenienco obravnavanih primerkov (Kanalska dolina 149, Sveče v Rožu 151, Gosposvetsko polje 153, Gorenjsko 155 in morda še kje), tako da ostaja prava podoba »koroških« vezenin nejasna, zabrisana. Avtor na koncu (158) sicer omenja, da so koroške ljudske ve- zenine izraz alpske ljudske umetnosti, »die wohl regionale, kaum aber nationale Sonderheiten entwickelte.« Nisem strokovnjak na tem področju, vendar rahlo dvomim, ali tako posplošena oznaka drži. Kuret Studia ethnographica et folkloristica in honorem Bela Gunda. Müveltseg es hagyomäny XIII—XIV. Redigerunt J. Szabadfalvy, Z. Ujvary. Debrecen, 1971, str. 756. V novejšem času so občasni zborniki, posvečeni jubilantom ali posebnemu predmetu enako pomembni za razvoj naše stroke kot revije, večkrat pa so celo pomembnejši. Saj se ob njih zbere toliko strokovnjakov raznih narodnosti, ki skušajo prispevati najboljša dognanja iz svojega delovnega območja, da so taki zborniki tako odraz stanja stroke kot pobuda za napredek znanosti, ker so tudi boljša vez med strokovnjaki kot mnoge revije. Zajetni zbornik, posvečen šestdesetletnemu, najbolj vsestranskemu madžarskemu etnologu, debrecenskemu profesorju Beli G u n d i, razveseljivo priča o vsem tem. Devetinštirideset prispevkov v zahodnih evropskih jezikih druži jubilantove prijatelje in spoštovavce njegovega dela od Japonske do Amerike ter skoro iz vseh evropskih držav. Nemogoče je prikazati obsežno vsebino vsega zbornika, ki sega od metodoloških in mejnih arheoloških vprašanj do najrazličnejših področij evropske, ameriške, azijske in afriške kulture, pri čemer je nekako polovica spisov o tvarni, polovica pa o družbeni in duhovni kulturi. Tudi ta raznolikost dobro poudarja in ponazarja enako vsestransko delovno usmerjenost Bele Gunde. Od naših etnologov obravnava Milovan G a v a z z i kot »prispevek k poznavanju balkansko-karpatskih kulturnih tokov« palčico kot pripomoček pri predenju volne, imenovano druga pri Slovakih, Hrvatih, Srbih (tu tudi mahaljka, štilj(eg-a), drugalka, drugatka, drugalica pri podkarpatskih Ukrajincih, druga pri Romunih. Prof. Gavazzi dokazuje prevzem tega predmeta in izraza obenem z drugimi iz območja predenja in tkanja (ki ga že pol stoletja uspešno raziskuje pri Slovanih) od južnih Slovanov tako pri romanskih sosedih kot pri severnih Slovanih. Vilko Novak kaže na povezavo slovenske in hrvaške kladne hiše z enako na mejnem madžarskem ozemlju, kar je bilo ali prezrto ali nekritično obravnavano tako v naši kot v madžarski literaturi. Primerjava dokazuje, da so Mad- žari prevzeli to obliko z drugimi kulturnimi prvinami panonskega območja od Slovanov. Razen vsebine počastitvenega zbornika je treba poudariti tudi delo in pomen Bele G u n d e, ki ju sicer jedrnato označuje uvodni sestavek v zborniku, nazorneje pa nam ju prikazuje 62 strani obsegajoča bibliografija, izdana istočasno. Nekatere njegove knjige smo predstavili tudi v naših revijah (SE, EP), vendar je to le majhen del njegove široke dejavnosti začenši od leta 1929 do danes. Saj obseg npr. seznam časopisov, v katerih je sodeloval, celih pet strani — in med temi je vsaj polovica nemadžarskih. Enako širok je razpon njegovega zanimanja: od mladostnih pesmi in ocen leposlovnih del, že zgodnjih zbiranj in raziskav na področju tvarnega življenja, kjer se je kmalu uveljavilo njegovo primerjalno preučevanje lova, nabiralništva, živinoreje in stavbarstva — do širokega obravnavanja družbenih, duhovnokulturnih, teoretičnih, organizacijskih in muzeoloških vprašanj. B. Gundo pa še posebej odlikuje ne le med madžarskimi, marveč tudi drugimi evropskimi etnologi njegovo široko primerjalno obzorje, ki ga usmerja posebno v preučevanje kulturnih stikov v karpatskem območju in med Madžari ter Slovani na drugi strani. Nihče ni med madžarskimi etnologi v toliki meri upošteval slovanskega gradiva kot prav Gunda. Zato so njegova dela posebno poučna za sosede, da morejo iz njih spoznavati madžarsko ljudsko kulturo in svoje stike z njo. Gundov nemirni duh in delovni zanos pa segata od evrazijskih stikov do Indijancev ... Gundov pomen je velik tudi v organizacijskem in uredniškem delu, saj je poleg ustanovitve institutov na univerzah v Cluju in Debrecenu, kjer je vzgojil vrsto dobrih delavcev, urejal med drugim osrednjo revijo Ethnographia in izdaja zbornik Omika in izročilo (14 knjig). Gundovih uspehov se veselimo z njim in z madžarskimi kolegi tudi slovenski etnologi in želimo slavljencu, da bi mogel svoje delo še dolgo nadaljevati v skupno korist evropske etnologije. Vilko Novak Land, transport in Europe. Edited by A. Fenton, J. Podoläk and H. Rasmussen. Nationalmuseet, Copenhagen 1973. 512 str., s slikami ( = Fol-kelivs studier/Studies of Folklife, 4). Skupina etnologov, ki se je leta 1969 zbrala na drugem etnološkem seminarju v Liptovski Teplički na Slovaškem (Seminarium ethnologicum) je sklenila počastiti 60-letni jubilej madžarskega etnologa Bele Gunde z izdajo zbornika, ki naj bi obravnaval eno od področij etnološke sistematike. Transport ni bil izbran po naključju, saj predstavljajo prav prispevki s tega področja jedro dolgoletnih raziskovalnih prizadevanj profesorja Gunde. Na 512 straneh prinaša zbornik razprave o številnih vprašanjih transporta. Historični razpon prispevkov je skladno z metodološkimi pogledi posameznih avtorjev zelo razgiban in obsežen. Časovna omejenost se giblje od prazgodovinskih smučarskih predmetov (najdb) na območju Skandinavije, srednjeveških poljskih vozil, opisa »preživelih« in starih transportnih načinov, do tistih v 19. in 20. stoletju, torej vse do našega časa. Ker je celotno področje transporta izredno obsežno, so se uredniki omejili predvsem na tri važnejša področja iz bolj ali manj ustaljene prometno transportne sistematike v etnoloških okvirih: transport s človeško močjo, transport s konji in drugimi živalmi in transport z vozički (enoosnimi), vozovi (dvoosnimi) in sanmi, z upoštevanjem različnih načinov vpreganja. Izhajajoč iz te načelne opredelitve celotnega zbornika, večina prispevkov opisuje in raziskuje transportna sredstva ter načine prenašanja in prevažanja najrazličnejših bremen in tovorov. Prispevki v zborniku so razvrščeni po abecednem zaporedju avtorjev. Prvega je prispevala V. V. Antropova iz Moskve in sicer o pasjih vpregah (vožnja s psi) v severni Aziji. — Številni etnologi so posvečali precej pozornosti kulturi Faroerskih otokov, kjer so se poleg družbenih in duhovnih ohranile predvsem mnoge zanimive materialne kulturne sestavine. Vprašanjem transportnih oblik na Faroerskih otokih sta posvečena dva prispevka. John R. Baldwin se je omejil na transportne načine v krajih Gäsadalur in Mykines, Holger Ra s mu s- sen pa je predstavil tradicionalne transportne načine in sredstva na celotnem območju Faroerskih otokov. Baldwin navaja zraven podrobnih opisov transportnih sredstev (tudi z navedbami dimenzij ipd.) elemente razvoja in razvojnih sprememb na področju transportnih načinov. — Ludvik B a r a n , strokovnjak za prometna in transportna sredstva na Češkoslovaškem (številni prispevki v Češkem lidu!), predstavlja transport na Češkoslovaškem kot »etnografski« in socialni fenomen. V prvem delu svojega prispevka predstavlja obsežno gradivo o transportnih oblikah, ki ga razvršča po poglavjih prometne sistematike (koši, košare, nosila, sani...). V drugem delu pa ugotavlja, da je splošen družbeni razvoj po letu 1948 (socializacija...) povzročil korenite spremembe tudi glede uporabe transportnih sredstev in načinov. Vplivali so tudi popolnoma novi obdelovalni načini, sprememba in modernizacija cestnega omrežja, industrializacija, mehanizacija in druge spremembe. Tipološka razmerja med različnimi oblikami nordijskih sani odkriva v obsežnem prispevku Kerstin G:son Berg. V prispevku se omejuje na posebno vrsto sani »na ročaje« (tudi tekaške). Med zanimivejšimi moramo omeniti prispevek o vlogi žensk pri prenašanju tovorov in bremen na Portugalskem, ki ga je napisal Jorge Dias. Med množico vseh prispevkov, ki le bolj govorijo o posameznih transportnih in prometnih sredstvih, torej ljudskokulturnih sestavinah, predstavlja Diasova razprava pravo poživitev, saj postavlja v ospredje človeka, ki posamezna transportna sredstva in načine uporablja. Škotsko območje zastopa v Zborniku Alexander Fenton s prispevkom o tovorjenju na konjih in prevažanju z enoosnimi vozovi. Prav te razvojno povezujejo z nekaterimi oblikami letnih polsani (v Sloveniji »vlake«, »bajte«). Ta dva načina prevažanja in prenašanja bremen in predmetov sta najbolj karakteristična primera transportnih načinov predindustrijske Škotske. — Med zanimive in zlasti metodološko pomembne sodi prispevek Karla F o j t i k a o pomenu transportnih in prometnih sredstev na Češkem in Moravskem v 16. in 17. stoletju za oblikovanje ljudskega izročila. Prispevek je zanimiv že zaradi svoje historične omejitve na 16. in 17. stoletje, ker nam nakazuje nekaj možnih smeri za obdelave tudi preteklih stoletij. O vožnji lesa (hlodovine na južnem Tirolskem piše Hans Griessmair. Opisuje predvsem najrazličnejše načine samotežnega prevažanja in vrste sani, ki jih pri tem delu uporabljajo. Ne le zaradi formalne, tipološke podobnosti, ampak predvsem zaradi bližine in skupnega alpskega prostora je prispevek zanimiv tudi za naše razmere in bo koristil vsem podobnim slovenskim raziskavam s primerjalnega vidika. Podobno velja tudi za prispevek Karla H a i d i n g a o transportnih sredstvih na hribovskih kmetijah gornještajerskega območja v Avstriji. Avtor predstavlja načine letnega in zimskega transporta sena, gnoja in lesa s pomočjo sani, vej (»vlake« v Sloveniji) in polsani (letne sani ali enoosni vozovi z drsnim zadnjim delom. In ne nazadnje je za slovensko gradivo zanimiva tudi razprava Roberta Wildhaberja o kmečkih zavornih mehanizmih in napravah na vozovih in saneh. Seznanja nas z različnimi oblikami zavorne tehnike od novejših pa vse do najstarejših primerov, ki jih hranijo v muzejih ali so se ohranili v slikovnem gradivu (tak je primer zavorne cokle iz leta 1489!). Ostali avtorji obravnavajo vprašanja transporta in prometa v posameznih evropskih državah ali na širših, etnokulturnih območjih. Ob pregledovanju prispevkov v zborniku Land transport in Europa pa se nam vsiljuje neka druga, načelna pripomba. Prispevki so zares primerno izbrani, saj nudijo bralcu pregled skoraj celotne evropske problematike za to področje. Ob tem pa nas preseneča spoznanje, da ni v zborniku niti enega prispevka, ki bi predstavil vsaj drobec bogatega gradiva, ki ga imamo s tega področja ne le v Sloveniji ampak na celotnem območju Jugoslavije. Tudi če cela Jugoslavija ne zmore enega samega prispevka na to temo, bi popolnoma zadostoval in solidno zastopal naše območje eden od prispevkov, ki jih že imamo objavljene (npr.: Orel, Bloške smuči ali Baševo besedilo v katalogu razstave o Bloških smučeh itd.). Med prebiranjem prispevkov v zborniku vidimo praznino, ki bi jo moralo izpolnjevati naše gradivo. Še zlasti ob takih metodoloških izhodiščih, ki so za ta zbornik značilna! Sicer pa- je zbornik Land transport in Europe pomembna publikacija, saj združuje mnoga dosedanja temeljna spoznanja z novimi. Ostale razprave so prispevali: I. S. Gurwitsch, Helmut Hagar, J. Geraint Jenkins, B. Jewsiewicki, B. Kopczynska-Jaworska, Vasil Marinov (koristno primerjalno gradivo za Balkanski polotok — naslov prispevka: Tradicionalna transportna sredstva v Bolgariji, Attila Palädi-Koväcs, Mykola P. Prychodko, Ants Viires, Kustaa Vilkuna in Ornulv Vorren. Janez Bogataj Ludöva kultura v Karpatoch. Etnographia Carpatica. Vedecky redaktor pu- blikäcie dr. Jan M j a r t a n. Bratislava 1972. Vydavatel’stvo Slovenskej aka- demie vied. Str. 382. Mogli bi reči, da je po vzoru Alpes Orientales nastala 1959 Mednarodna komisija za študij ljudske kulture v območju Karpatov, ki združuje etnologe sedmih držav. Le-ti pa imajo svoje podkomisije v posameznih državah, ki se sestajajo na skupnih konferencah, katere je doslej prirejal Narodopisny ustav Slovaške akademije znanosti. Namen komisije je, da preučuje genezo in razvoj prvin ljudske kulture, njih sorodnost in etnične posebnosti, kar naj vodi h kompleksnim pogledom na življenje širšega območja, kot ga določajo naravno okolje, zgodovinski razvoj in ustvarjalnost v njem živečih narodov. Sorodnost kulture v takem območju naravno kliče po skupnem raziskovanju, saj morejo izsledki etnologov neke dežele biti pobuda ali pripomoček za delo drugim v sosednih državah — do celotnih pogledov pa je moč priti le s primerjalnim delom. To pa je odvisno od čim nadrobnejšega, sestavnega raziskovanja v posameznih državah istega kulturnega območja. In prav ta nujnost je poklicala v življenje tudi skupnost karpatskih etnologov, da koordinirajo svoje delo, ga pregledajo in poglobijo v smereh, ki še niso dovolj raziskane. Glavna značilnost življenja in kulture v Karpatih je gorsko pastirstvo z vsemi svojimi oblikami, zato je bila doslej ta stran najbolj raziskana. Vendar so spoznali, da manjka tudi tu marsikaj, da bi dobili popolnejše gradivo, npr. o družbenem in duhovnem življenju — tedaj podoba celotnega življenja pastirjev. Tako pastirstvo kot druge teme preučujejo posebne podkomisije, ki delo usklajajo. določajo nadaljne naloge itn. — Druga podkomisija vodi raziskovanje karpatskega stavbarstva, posebna je za ljudsko umetnost, za ljudske obrti, za razna področja folkloristike. Posebno glasilo »-Carpatica« veže delo posameznih komisij in sekcij, objavlja bibliografije itn. Referate posvetovanj in druge razprave pa bodo izdajali v zbornikih pod skupnim naslovom Ethnographia Carpatica (sposojen po knjigi Bele Gunda!). Prvi tak zbornik je tu obravnavani, ki vsebuje predvsem referate s posvetovanja mednarodne komisije v Smolenicah na Slovaškem v septembru 1967. Zato vsebuje knjiga dokaj načelnih programskih in temeljnih razprav o karpatski ljudski kulturi (v slovanskih jezikih s povzetki v tujih ali v tujih jezikih s povzetki v slovanskem jeziku) in je tako zelo koristen priročnik za spoznavanje tega območja evropskega življenja. Bela Gunda se je doslej največ ukvarjal s primerjalnim raziskovanjem karpatske kulture, predvsem na madžarsko-slo-vaško-ukrajinsko-romunskem mejnem območju, zato je bil najbolj poklican, da je prispeval svoja dognanja o kulturnomorfoloških problemih v Karpatih kot uvodno razpravo zbornika. V njej razvija načelne misli, ki naj vodijo sleherno raziskovanje ljudske kulture, nato pa nakazuje nekatera skupna vprašanja karpatskega pastirstva. — Na Slovaškem je glavni pobudnik dela v tej smeri Jan P o d o 1 ä k , ki razpravlja o »nekaterih problemih primerjalnega študija ljudskih kultur karpatskega območja« na podlagi gradiva in slovstva o tamkajšnjem pastirstvu, ki je tesno povezano z vprašanjem Vlahov, prihajajočih od 14.—16. stol. iz ukrajinskih Karpatov in s Sedmograškega (Erdeljskega) na Slovaško. — Nekaj prispevkov obravnava raziskovanje in značilnosti kulture pri posameznih narodih karpatskega območja, pri čemer prednjačijo menda Poljaki poleg Slovakov. Milovan G a v a z z i je pokazal na nekaterih primerih tri kulturne tokove v Karpatih: z vzhodnega Balkana do Slovaškega, staroslovanski tok iz Za- karpatja proti Balkanu, tretji pa je prihajal z zahoda, iz srednje Evrope proti vzhodu. Vsi ti so prinašali prvine z imeni k raznim narodom. Naslednji prispevki — vseh je 31 — obravnavajo v glavnem gorsko pastirstvo in stavbarstvo v posameznih območjih Karpatov. Jugoslovanski prispevek je en sam (Persida Tomič), kar daje misliti o nesmotrnosti raziskovanja na našem Balkanu — ali so pa vzroki drugje? Največ je slovaških spisov o stavbarstvu, nekaj manj pa čeških. O likovni umetnosti so le trije članki (dva češka, en slovaški), o ljudskem pripovedništvu razpravljajo štirje, o glasbi pa en prispevek. Vse to govori tako o nabolj vidnih, temeljnih področjih karpatskega življenja, kot tudi o manjšem številu strokovnjakov za nekatera druga področja in verjetno tudi o njihovem premajhnem prizadevanju, da bi s širših vidikov prikazali tematiko svojega dela. Uspešno in sorazmerno hitro raziskovanje izginjajočih starejših oblik življenja na večjih območjih je mogoče le s sestavnim in organiziranim delom, ki ga opravljajo razgledani strokovnjaki. V zadnjem času so pričeli zbirati tudi raziskovalci panonske ljudske kulture, kar dokazuje prejšnjo trditev. Etnologi karpatskih dežel so na dobri poti in če jih ne bodo zavirala nestrokovna vmešavanja, bodo dosegli namene, ki so si jih zastavili z doslej tako resnim delom. Vilko Novak Karpatskij Sbornik. Izdatel’stvo »Nauka«. Moskva 1972. Str. 140. To je drugi zbornik v seriji Ethnographia Carpatica, katere prvi zvezek je Ludovä kultura v Karpatoch (gl. prejšnje poročilo). Medtem ko le-ta vsebuje razprave v raznih jezikih in avtorjev raznih narodnosti, prinaša v Moskvi izdani zbornik le spise ruskih in ukrajinskih avtorjev ter enega Poljaka (vse v ruščini), čeprav beremo v predgovoru: »... staty sovetskyh i zarubežnyh učenyh«. Ta zbornik je mnogo skromnejši tako po obsegu, kot tudi po teži vprašanj, ki jih obravnava. Saj govorijo razen treh vsi referati o raznih področjih kulture Ukrajincev, posebno Huculov. Eden razpravlja o etničnih posebnostih Madžarov Zakarpatja (skoro nobena madžarska beseda v članku ni natisnjena brez napake!), eden o Slovakih in eden o Nemcih v Zakarpatju. Večina spisov ima opisni značaj, čeprav navajajo obilno dosedanjo literaturo in prikazuje poleg ukrajinskega pastirstva še stavbarstvo, nošo, obdelovanje kovin, eden folkloro, zadnji trije pa so splošen opis naštetih manjšin. Dobre so številne podobe, potrebni pa bi bili vsekakor tujejezični povzetki — že zavoljo skladnosti z drugimi zborniki iste serije, ki jih imajo. Obenem z drugimi karpatskimi zborniki bo tudi ta pospešil poznavanje tega območja evropske kulture, pa tudi drugih gorskih in ravninskih območij (prim. stavbe in noše tudi s panonskimi, ne le z alpskimi pri nas in drugod). Vilko Novak Johannes Kiinzig, Kleine volkskundliche Beiträge aus fünf Jahrzehnten. Mit einem Nachwort von Waltraut Werner. Freiburg i/Br. 1972, str. 448'. Ponavadi je tako, da prijatelji ali učenci izdajo jubilantu zbornik za vezilo, tu pa se je zgodilo prav nasprotno: prof. Kiinzig je za svojo 75-letnico sam pripravil darilo — zbirko svojih člankov. Njegov življenjepis in prikaz dela je dodala njegova sodelavka W. Werner (str. 444—448). Članki so bili objavljeni v časopisih, ki so zunaj Nemčije povečini težko dosegljivi in je njihov ponatis dobrodošel. Uporabljen je bil fotografski postopek, kar je imelo za posledico neenoten tiskarski stavek (gotico in latinico). Vsega je 21 člankov, ki so bili objavljeni v letih 1923—1966, torej od prvih začetkov Künzigovega delovanja do zdaj. Različni so po obsegu in vsebini, obravnavajo pa v glavnem ljudske običaje in pesmi, nekaj je biografskih in bibliografskih. Zasnovani so na gradivu, ki ga je zbral avtor sam, zlasti v naseljih bivših nemških jezikovnih otokov. Čeprav se pri pesmih omejuje na raziskovanje besedila, je vendar ponavadi objavljena tudi melodija. Marsikaj je primerjalno zanimivo tudi za nas, npr. članek o svatbenih pesmih s Frankovskega (str. 12—15), prikaz otroške poezije iz Hotzenwalda na Badenskem (pesmice, izštevalnice, čarovni verzi pri majenju piščali, zabavljice, uspavanke; str. 53—62) in opis trikraljevskih zvezdarjev v Karpatih (str. 411—426). Metodično zanimiv je etnografski oris vasi Saderlach v romunskem Banatu (str. 82—150) ali pa monografski prikaz pesemskega izročila stare ženice, ki je do konca vojne živela v eni od izoliranih nemških vasi na Madžarskem (str. 207—244), in ne nazadnje obravnava ljudskega likovnega oblikovanja raznih predmetov v zvezi z letnimi običaji (butarice, pirhi ipd.; str. 427—449). Zmaga Kumer Dona Ethnologica. Beiträge zur vergleichenden Volkskunde. Leopold Kretzen-bacher zum 60. Geburtstag, Herausgegeben von Helge G e r n d t und Georg R. S c h r o u b e k. R. Oldenburg Verlag, München 1973, 379 str. + table na str. 381—391 (= Südosteuropäische Arbeiten 71). U kratkoj uvodnoj riječi ovom zborniku, posvečenom Leopoldu Kretzen-bacheru o njegovu šezdesetom rodendanu, predočena je širina područja Kretzenbacherovih znanstvenih interesa: istraživanje jugoistočne Evrope daje njegovu radu istaknuto obilježje, uz stalno prisutnu svijest o historijskim kulturnim vezama svih evropskih naroda; baveči se etnologijom (Volkskunde), on zadire i u susjedne discipline prethistorije, socijalne historije, znanosti o religiji, umjet-nosti i muzici, njemačke i slavenske filologije, dok tematski krug njegovih etnoloških radova obuhvača običaje, igre i sportske igre, pučku pobožnost, ikonografiju i legende, narodne balade, pripovijetke, dramu. Bibliografija Kretzenbacherovih radova, koja obuhvača petnaest knjiga i preko sto pedeset študija, nije na žalost u zborniku objavljena — vjerojatno zbog nedostajanja prostora; članci devetorice autora, napisani za ovaj zbornik, zbog istog su razloga morali biti publicirani na drugim mjestima a ovdje samo nabrojeni. Zbornik sadrži trideset devet članaka. Razporedeni su više-manje tematski povezano, koliko je to bilo moguče zbog velike tematske raznolikosti i zbog razlika u metodološkim pristupima. Prikazujemo priloge istim redoslijedom. Robert Wildhaber govori s poredbenog aspekta o nekoliko keltskih tema, pretežno irskih, iz usmenih kazivanja i iz srednjovjekovne književne tradicije (o motivu gavrana; o ritualnom postu; o iskupljenju i oslobodenju grešnika u paklu). Hans Trümpy bavi se »energetičkim« stajalištima u etnologiji — silama koje djeluju na održavanje i uobličavanje etnoloških pojava. Leopold Schmidt iznosi kulturnopovijesne evropske paralele opisu plesa »na kat« s mačevima i plesa s mačevima i lukovima, izvedenim na nekoj svečanosti u Carigradu god. 1582. Milovan Gavazzi razmatra vjerovanja u jugo-istočnoj Evropi o rogatoj životinji (volu, biku i sl.) na kojoj počiva zemlja. Niko Kuret raspravlja o maskama tipa goveda, polazeči od dvaju flamanskih bakroreza iz 16. st. s lovačkim scenama (čuvaju se u Valvasorovoj zbirci u Grafičkom kabinetu JAZU u Zagrebu), razmatra prerušavanje u te životinje, s jedne strane, kao lovnu tehniku, a s druge u obrednim funkcijama, i ujedno razmišlja o mogučim uzajamnim dodirima tih obih funkcija prerušavanja. Karl H a i d i n g opisuje jednu dječju igru koju pokušava povezati s bajkama o drvetu što raste do neba. Clanak Krista Vakarelskog s naslovom »Jedan bugarski autor zbornika ,Damaskini‘ i bugarski narodni život« govori o kaluderu i propovjedniku iz 19. st. Kirilu Pejčinoviču Tetovcu, koji je djelovao u okolici Tetova i Skoplja i u svojim poukama puku posredno donosio svjedočanstva o suvremenom narodnom životu svog zavičaja. Treba požaliti što je autor članka upotrijebio to etnografsko svjedo-čanstvo na tendenciozan način, govoreči o tradiciji makedonskog naroda (s područja Jugoslavije) kao o bugarskoj tradiciji — u jednom svečanom zborniku koji s tim podtekstom članka nema baš nikakve veze. Študija Kaia Detleva S i e v e r s a raspravlja teoretski o odnosu dviju znanosti: historijske etnologije i socijalne historije, o njihovu razgraničenju i zajed-ničkim područjima. Članak Konrada Köstlina bavi se društveno normiranom ekskluzivnošču kojom se ograničuje mogučnost sudjelovanja u viteškim sportskim igrama i članstvo u odgovarajučim društvima (na primjeru igara tipa »alke«), Karl Bosi raspravlja o društvenom tipu »malog čovjeka«. O strukturi obitelji i društvenim promjenama u višejezičnom banatskom selu Malom Bečkereku kraj Temišvara, gdje žive Nijemci, Srbi i Rumunji, raspravlja Ingeborg Weber-Kellermann. Kroz aspekt obiteljske strukture prikazani su slojevi imovinskih, generacijskih i interetničkih odnosa kao i promjene vrednota u sustavu mišljenja i gospodarenja. Erhard R i e m a n n piše o salzburškoj narodnoj tradiciji u Istoč-noj Pruskoj, donesenoj po protestantskim iseljenicima u 18. st. Sepp Walter prikazuje štajersko-hrvatske obrtničke odnose na temelju cehovskih knjiga koje se čuvaju u Grazu. Gebhard Torsten prikazuje alpske oblike krovova. O pučkoj pobožnosti i u vezi s njome o budučnosti religije raspravlja Wolfgang Brückner i pokazuje da pučka pobožnost nije bila samo način ponašanja, smješten negdje izmed crkvene religioznosti i praznovjerja, nego je u znatnijoj mjeri bila i integrirajuči dio službene praktične religioznosti, strukturirane na dovoljno sličan način i nošene u prošlosti od svih društvenih slojeva; stoga je sudbina pučke pobožnosti zajednička sudbini crkvene religije. Slijedi niz članaka o vjerskim običajima, legendama, ikonografiji: Rudolf K r i s s piše o islamskim prošteništima u Tunisu, Maria Kundegraber o proštenjima posvečenim Kuzmi i Damjanu u Krki u Donjoj Kranjskoj, Elfriede Grabner o žučnim kamencima kao svetačkom atributu Klare od Montefalca, Franz L i p p o Konradu Bosinlotheru — svecu s mrtvačkom daskom, Klaus B e i 11 o sv. Vincentu iz Saragosse zaštitniku šumskih radnika, Dorothee Kies-s e 1 b a c h piše o susretima s »Marijom Dobrog Savjeta«, Mathilde Hain o »Marijinu snu«, Josef Diinninger o legendi o svetom Leonardu a Hans-Joachim K i s s 1 i n g o legendi o produljenom drvu. Medu tim prilozima od šireg je interesa članak o «Marijinu snu« kao evropskoj temi, u kojemu se komparativno istražuje poznati kasni apokrif, širen stolječima u obliku rukopisa i tiskanih lističa, služeči kao zaštitna molitva i kao predmet-amulet, podrijetlom, po autoričinu mišljenju, iz sjeverne Italije u 14. st. U raspravi se, uz ostale, spominju i srpski i slovenski primjeri »Sna Majke božje« (slovenski, začudo, samo kao oblik usmene pjesme). Dodali bismo da je taj apokrif dobro poznat i Hrvatima, koji su ga držali za gredom po seljačkim kučama, u molitve-nicima, u vojničkim bluzama (kao zaštitu od metka) i sl., a jedan primjer njegova tiskanog teksta objavljen je u »Vjesniku Etnografskog muzeja u Zagrebu«, knj. I, 1935, str. 103—110. Slijede dva priloga koji se bave pučkom književnošču širenom putem tiskanih letaka. Rolf Wilh. Brednich piše o jednoj senzacionalnoj temi, omiljenoj u evropskim lecima 16. i 17. st., tom obliku »rane novovjekovne informativne literature« — to je tema o »žitnoj kiši«; klica joj je bila u nekim prirodnim pojavama, a poticala su je, razvijala i održavala vjerovanja, potrebe, nevolje i želje jedno-stavnih ljudi tih povijesnih razdoblja. O kasnoj srednjovjekovnoj pripovjednoj pesmi, poznatoj kao pjesma o vitezu iz Štajerske, širenoj takoder putem letaka u 16. i 17. st., piše Wolfgang Suppan. To je tipična tema o odanoj ženi koja izbavlja muža iz tamnice (kamo je dopao zbog preljuba s drugom Ženom). Za nas je zanimljiv način izbavljanja: došavši k mužu u tamnicu u muškoj odječi, žena zamijeni s njime odječu, tako da on nesmetano izide, a ona ostane u tamnici, da bi poslije »dokazala« kako nije muškarac. Na posve jednak način oslobada Komjena Jagnjiloviča tamnice njegova zaručnica u poznatoj dubrovačkoj bugarštici iz 17. ili 18. st. (V. Bogišič, Narodne pjesme iz starijih najviše primorskih zapisa, Beograd 1878, br. 54), no bez motivacije o razlogu zbog kojega je on zapao u tamnicu. U pitanju je očito jedna široko rasprostranjena tema, pa ako naša bugarštica vjerojatno i nije bliže povezana s pjesmom sa srednjoevropskih tiskanih letaka, tipološki je izvanredno zanimljivo pratiti kako se ta tema uobličavala u raznim sredinama i prilagodavala zakonitostima raznih žanrova. Zmaga Kumer prikazuje kult sv. Nikole u slovenskoj tradiciji s težištem na pjesmi o sv. Nikoli i vragu, koji napastuje Nikolu na njegovu brodu ali ga Nikola svlada i stjera u more. Pjesma je proširena u zapadnoj Sloveniji (osam tekstova iz doline Soče, iz okolice Tolmina i Gorice). Autorica nastoji objasniti podrijetlo te arhaične pjesme, no začudo ne traži pri tom areale njezina raspro- stiranja, npr. analogne pjesme na susjednom hrvatskom području (gdje su one dobro poznate) a eventualno i u talijanskoj tradiciji (o čemu nemam podataka), nego tretira pjesmu kao autohtono slovensku; povezuje je s nekom vrlo različitom srednjovjekovnom legendom kao eventualno mogučim poticajem slovenskim hodo-časnicima da spjevaju pjesmu o sv. Nikoli i vragu. (Riječ je o legendi u kojoj je vrag podmetnuo na brod posudu sa začaranim uljem da bi njime razorio crkvu sv. Nikole, ali u torne ne uspije; suvremeni zapis te legende s otoka Hvara registriran je u mom članku o moru u hrvatskim mitskim usmenim predajama — »Zadarska revija«, 1973, 1, str. 35, i u »Probleme der Sagenforschung«, Freiburg i. Br. 1973, str. 89.) Pjesma o sv. Nikoli i vragu može se promatrati s mnogo aspekata i zaslužuje po svojoj arhaičnoj fakturi, bizarnom tonu, zagonetnoj nedorečenosti i, napokon, po pjesničkoj sugestivnosti znatnu pažnju. Po mojoj pretpo-stavci bitan je za nju element egzorcizma. Poznato mi je (bez posebna istraži-vanja) četrnaest hrvatskih zapisa iz Istre, Hrv. primorja, Dalmacije i Hercegovine (vidi: O. Delorko, Istarske narodne pjesme, Zagreb, 1960, str. 163; isti, Ljuba Ivanova. Hrvatske starinske narodne pjesme sakupljene u naše dane po Dalmaciji, Split 1969 br. 80; M. Boškovič-Stulli, Pomorska tematika u našoj narodnoj književnosti, »Pomorski zbornik povodom 20-godišnjice dana mornarice i pomorstva Jugoslavije«, I, Zagreb 1962, str. 511). A u t o r i c a ovog prikaza piše u zborniku o kuhinjskom humoru u hrvatskim (kajkavskim) svatbenim govorima. Za čitaoce ovog časopisa bit če možda od interesa informacija da je isti članak, nešto proširen, objavljen i u godišnjaku »Narodna umjetnost«, knji. 9, gdje se navode i slovenski primjeri šaljivih svadbenih govora. O narodnim pjesmama kao potrošnom dobru, odnosno o jednom aspektu fol-klorizma u Rumunskoj raspravlja Mihai Pop. On govori o prelasku izvornih narodnih pjesama iz tradicijskih medija u potrošačku upotrebu i o njihovu isto-vremenom preuzimanju novih funkcija; pri torn nastaju više ili manje točne ali ujedno i nivelirane kopije tradicijskih pjesama, koje izvodači insajderi, podri-jetlom iz folklornih medija, interpretiraju na obrtnički način, a izvodači autsaj-deri interpretiraju ih profesionalno pukim oponašanjem. Kada Josef Mati u svom članku o društvenoj životnoj podloži etičkih i društvenih vrijednosnih predodžbi u narodnim pripovijetkama južnih Slavena ustvrduje da usmenoknjiževne tvorevine, osim umjetničkog, izražavaju i vrijed-nosni interesni svijet odredenih zajednica, možemo se s tim mišljenjem načelno složiti, ali čemo jedva moči prihvatiti metodski postupak kojim autor nastoji proniknuti u te vrijednosne predodžbe. Za utvrdivanje društvenih vrednota postoje sociološke metode, koje se pri njihovu razmatranju ne bi smjele mimoiči. A ako se te vrednote traže u umjetničkim tekstovima, i to specifičnim folklornim, trebalo bi prethodno razraditi metodologiju za istraživanja koja žele povezati pojavu dviju veoma različitih razina. U usmenoj su književnosti veoma važne osobine žanrova, koji impliciraju stilizirane i indirektne interpretacije društvenih činje-nica; u drugu ruku tematske karakteristike izviru tu pretežnim dijelom iz medu-narodnog repertoara, pa bi se tek na poredbenoj podloži mogle razabrati domače specifičnosti i vrijednosni odnosi, a ne samim izravnim registriranjem postoječih tema i likova u pripovijetkama. Ako se pri traženju vrednota subjektivnim izborom primjera iz nekoliko zbirki pripovijedaka obuhvati takvo široko i takvo heterogeno područje kakvo čini cijeli teritorij gdje žive južni Slaveni (ali se ipak nabroji samo dio naroda tog teritorija, tj. Bugari, Srbi Hrvati i Slovenci), pa ako se njihove vrijednosne predodžbe unaprijed globalno vrednuju autorovim svodenjem tih predodžbi na »religijski-etički-društveni svijet vrednota magijski-arhaično-patri-jarhalnih životnih oblika sa specifičnim obitejskim i rodovskim moralom i etikom rada i zajednice, dakle na svijet takvih životnih oblika koji su se — prije svega kao kulturno-morfološka karakteristika centralnih dinarskih i jugoistočnih balkanskih Slavena — sve do u 20. stolječe sačuvali u širokim slojevima dominantnoga pastirskog i seljačkog pučanstva osobito u dinarskom gorju« (str. 298), onda se zapravo vrijednosne predodžbe južnih Slavena ne istražuju, nego se u pripovijetkama izabiru više-manje zgodne ilustracije za unaprijed stvoreni stav. U izabranim se primjerima onda traži potvrda za »mitsko magijsku sliku svijeta«, za »patri-jarhalno arhaičnu životnu formu« i sl. Narodnim se pripovijetkama pokušava dokumentirati mišljenje da su do početka 20. st. »gradovi i veča trgovišta za sla-vensko pučanstvo u zemlji etnički i načinom života više ili manje tuda tijela« jer se ono bavi ratarstvom i stočarstvom (str. 307—308). Takve simplifikacije (pod-jednako s obzirom na pripovijetke kao i s obzirom na obilježja života i pučanstva) mogu dovesti do pomutnje kao, npr., u slučaju kada se jedna skupina pripovije-daka, poznatih inače kao Aaarne-Thompsonov medunarodni tip u spominjanju ubijanja staraca zbog nedostajanja hrane« (str. 300). Matlov je članak upozorio na jednu zanimljivu mogučnost istraživanja narodnih pripovijedaka i djelomice je prikupio zgodne primjere, ali su zbog neadekvatne metode zaključci bili implicirani več unaprijed u autorovim polaznim pretpostavkama. Milko Matičetov analizira pojam mitskih biča »godovčičaci«, koji se susreče u rezijskim slovenskim primjerima bajke o ljubeznoj i neljubeznoj djevojci (Aa Th 480) i zaključuje da oni odgovaraju personificiranim likovima mjcseca u drugim varijantama te bajke. O motivu »slučajnoga kanibalizma« piše Kurt Ranke. Uz suvremeni evropski vic o pepelu umrle punice koji je bio avionom poslan iz Amerike i zabunom pojeden, iznosi autor pregršt šaljivih pričica, evropskih i bliskoistočnih od 14. st. do naših dana, zaokupljenih srodnom temom. Dodajem da vic o puničinu pepelu odgovara našoj poznatoj šali o torne, kako su Bračani izjeli tetu Mandinu (prikazala sam je u »Godišnjaku« Instituta za izučavanje jugoslovenskih književnosti u Sarajevu, I, 1972, str. 37—38). Karl-S. Kramer prikazuje lutkarsku igru iz 17. st. o bogatašu i siromašnom Lazaru. — Helmut D öl ker raspravlja o poslovicama s komparatističkog aspekta i pokazuje kako su indikativne razlike u jezičnom uobličavanju poslovica raznih naroda — koje su inače po sadržaju medu sobom vrlo blisko usporedive. Clanak Matthiasa Z e n d e r a povezuje običaje, uzrečice, vjerovanja i predaje što se temelje na predodžbi o torne da žene u veljači prave vrijeme. Pretežan dio prikazanih tradicija odnosi se na sjevernu Evropu, no autor upozoruje na još neproučen trag koji upučuje na jugoistočnu Evropu — a kao primjer spominje rumunjsku priču o »babi Dochi« koja se u veljači zajedno s ovcama smrzla u planini (zapravo je to tip bajke Aa Th 368 C*). Zaista su predaje o babi — smrznutoj zajedno s ovcama u veljači, koja je uzajmila dane od ožujka — veoma rasprostranjene na jugoistočnom evropskom pa i širem mediteranskom prostoru (primjeri: G. Massignon, Contes corses, Aix-en-Provence 1963, tekst 56 i varijante; M. Boškovič-Stulli, Narodne pripovijetke. Pet stolječa hrvatske književnosti knj.: 26, Zagreb 1963, tekst 123 i varijante; ista, Regionalne razlike medu narodnim pripovijetkama, »Narodna umjetnost« 7, 1969—70, str. 9—10 = Regional Variations in Folktales, »Journal of the Folklore Institute«, III, Bloomington 19666, No 3, str. 308—309). Evel Gasparini bavi se semantičkim tumačenjem slavenske riječi »desno«, s obzirom na položaj uz tok rijeke, i naziva »šurin«, »šurjak« u vezi s institucijom avunkulata. Alfred Kracher raspravlja o jednom tirolskom »švanku« o zloj ženi iz 13. st. Napokon, kao svoj dar svečaru objavljuje Friedrich O h 1 y rukovet njemačkih prijevoda iz poezije Puškina i Ljermontova. Maja Boškovič-Stulli Festschrift für Robert Wildhaber zum 70. Geburtstag am 3. August 1972. Herausgegeben von Walter E s c h e r , Theo G a n t n e r und Hans Trüm-py. Basel 1973, str. XII + 820 (= SAVk, Jg. 68/69). Jubilant je danes gotovo osrednja osebnost švicarske etnologije, saj je bivši ravnatelj švicarskega etnološkega muzeja v Baslu (z vsem delom zanj), urednik mednarodne etnol. bibliografije, revije Schweizerisches Archiv für Volkskunde in Schweizer Volkskunde, častni docent baselske univerze, ki je v zadnjih letih predaval tudi na ameriških univerzah. Ob vsem tem je še njegovo raziskovalno in recenzijsko delo z vseh področij, ki odkriva njegovo temeljito poznavanje evropskega ljudskega življenja. Tudi Slovenci ga imamo za dobrega prijatelja, ki je tudi peš prepotoval marsikak del naše zemlje in dobro pozna naše življenje in našo stroko. V pričujočem zborniku, tako polnem najrazličnejših dognanj, sodelujejo med mnogimi zastopniki skoro vse Evrope in Amerike tudi nekateri naši. Milovan G a v a z z i primerja petje ob mletju z žrmljami od Balkana do Baltika in Fincev (Der Querngesang). — Zmaga Kumer obravnava motiv Rena v slovenski ljudski pesmi, eni iz Benečije, drugi iz Lokovca. — Niko Kuret prikazuje v širšem evropskem okviru ženske zveze in maskirane ženske — »s posebnim ozirom na južnoslovansko območje«. — Milko Matičetov seznanja s pravljico o Politemu v Reziji — z besedilom v italijanščini in s primerjalnim pregledom motivov te tako razširjene in mnogo raziskovane pravljice. To poročilo o izredni knjigi naj končamo z željo, da bi bilo obširnejše vrednotenje jubilantovega dela 16 moralo najti mesto v njej, če že ni bibliografije. V. N. Kontakte und Grenzen. Probleme der Volks-, Kultur- und Sozialforschung. Festschrift für Gerhard Heilfurth zum 60. Geburtstag. Hrsgg. von seinen Mitarbeitern. Verlag Otto Schwartz & Co, Göttingen 1969. 566 str. + XXXII täbel z 80 ilustracijami. Gerhard H e i 1 f u r t h je bil do nedavnega v ospredju narodopisnega dogajanja v Zahodni Nemčiji. Bil je tudi med prvimi, ki je v začetku šestdesetih let nastopil kot zagovornik novih pogledov v narodopisju (»Volkskunde jenseits der Ideologien«, 1961). Moral se je pred nekaj leti umakniti mladim, ki so hoteli biti še naprednejši od njega. Toda za njegovo šestdesetletnico so številni njegovi prijatelji z zajetnim zbornikom počastili njega in delo, ki ga je opravil in ga — čeprav morda v senci — še opravlja. Njegove zasluge za novo ozračje v nemškem narodopisju so nesporne in trajne. Pri nas se manj zavedamo, da je že zgodaj navezal stike tudi z našim narodopisjem. Svojo znanstveno pot je začel (1932) z rudarskim narodopisjem. Ostal mu je zvest. Zadnji prispevek v njegovi bibliografiji ob 60-letnici je posvečen slovenskemu rudarstvu: Erzählüberlieferungen vom Bergbau in Idrija (Bašev zbornik — CZN 5, 1969, 217 sl.). Težko je oceniti zbornik, ki vsebuje kar 47 prispevkov. Težko je tudi samo poročati in se vdati golemu naštevanju. Kratka oznaka posameznih važnejših prispevkov je zato izhod za silo. Živo aktualna je vsekakor uvodna razprava Arnolda Niedererja Zur gesellschaftlichen Verantwortung der gegenwärtigen Volksforschung (1—10), ki bi jo moral prebrati vsak narodopisec. Zanemarjene, dasi hudo važne poglede odpira tudi Ina Maria Greverus v svoji učeni razpravi Genzen und Kontakte (11—26). Slovenec — in marsikateri sin kakega drugega majhnega naroda — bo z mešanimi občutki bral izvajanje Abela M i r o g 1 i a Reflexions sur l’importance des frontie-res des etats et des ethnies (27—34). Tudi pri nas čimdalje bolj občutimo neko vrzel v našem raziskovalnem delu, vrzel, ki jo osvetljuje Herbert Hucken-beck: Probleme ethnopsychologischer Forschung (34—48). Sodim, da bi razprava mogla biti koristno izhodišče vsakomur, ki bi se pri nas lotil doslej zanemarjenega področja! Karl-S. Kramer prikupno opozarja, da ima še tako »reliktna« pokrajina kljub svojemu starosvetnemu videzu vendarle neke stike s sodobnostjo (Die »vergessene Ecke«, 57—63). Izkušnja pri raziskavah urbane folklore med prebivalstvom različnih narodnosti v severozahodnem delu države Indiana ZDA priobčuje Richard M. D o r s o n (The Ethnic Research Survey of Northwest Indiana, 65—69); sledi mu prispevek Linde Degh, ki seznanja z dvema starima pravljičarjema v mestnem okolju (Two Old World Narrators in Urban Setting, 71—86). Metodološko izredno mikavna je razprava Isidorja Levina Tiermärchen in Tadschikistan (93—120). Oldrich Sirovatka govori o razmerju med češko in nemško folkloro (86—92), danes že rajni Adolf Schmaus pa o razmerju med ljudsko mitologijo in junaško epiko s posebnim ozirom na Balkan (121—128). V manj znano območje nas vodi Carl-Herman T i 11 h a g e n : Finnen und Lappen als Zauberkundige in der skandinavischen Volksüberlieferung (129—143). Naše neposredno zanimanje vzbudi razprava Bele Gun de Kulturverbindungen zwischen dem Vorraum der Ostalpen und dem ungarischen Transdanubien (145—154). O pomenu jezikovnih prvin v kulturoloških raziskavanjih govori Milovan Gavazzi (155—159). Slede mu drugi prispevki, ki obravnavajo problem jezika v raziskovanju ljudske kulture, tako npr. zelo aktualni zapis o sodobnem jeziku in simboliki Vladimirja Karbusickega Primärkulturelle Erscheinungen in der Industriegesellschaft (165—174) ali Lutza Röhricha sila mikavni razbor Die Bildwelt von Sprichwort und Redensart in der politischen Karikatur (175—207) ter Reneja Königa Affekt und Schablone in der Alltagssprache (209—214). V sodobno družbeno problematiko v ZRN nas prestavi razprava Gerharda Wurzbache rja Studentische Protestbewegung und etablierte Gesellschaft in der Bundesrepublik (215—229), v politično zgodovino Nemčije pa sega Dieterja Kramerja prispevek Der Philhellenismus und die Entwicklung des politischen Bewusstseins in Deutschland (231—247). Reformacijo kot narodopisni problem raziskuje Hans Trümpy (249—258) in bi nam mogel biti v pobudo, da se take teme lotimo kdaj tudi pri nas! V sociologijo nas vodi Inge-borg Weber-Kellermann (Familienforschung im 19. Jahrhundert zwischen Volkskunde und Gesellschafstlehre, 329—336); njen prispevek k etnosociološkemu raziskovanju družine ustreza sodobnim stremljenjem sociologov in dela narodo-piscev. Sem sodita tudi obravnavi dveh sociološko-narodopisnih pojavov — bo-trinje in sosedstva (Karel F o j t f k Die Inhalts- und Funktionswanderungen der Gevatterschaft in Böhmen, Mähren und Schlesien vom XIV. bis zum XX. Jahrhundert 337—344); Olga Skalnikovä Die Nachbarschaft in Prager Mietshäusern am Ende des vorigen und am Anfang dieses Jahrhunderts, 345—353); razpravi sta tudi metodološko poučni. V posredni zvezi s tako načeto tematiko so obravnave poklicev (Alfred H o ö c k Wandernde Geschirrhändler und ihre Verbindungen zum Gaunertum, 439—452), zlasti pa rudarskega poklica, ki je jubilantovemu zanimanju najbližji: o ameriškem rudarju piše Wayland D. Hand (453—460), o nemški rudarski leksikografiji Helmut Wilsdorf (461—472), o rudarskih povedkah Herbert Wolf (473—480); kar tri razprave obravnavajo češko in slovaško rudarsko območje (Franz Kirnbauer, 481—486, Georg W. S c h e n k o , 487—508, Esther Plickovä, 509—520). Tudi šegam je posvečenih nekaj razprav in poročil: o mrličih v meniški kuti razpravlja Wolfgang Brückner (259—278), o sestavi sedmograške bale pišeta Edit F e 1 in Tamäs H o f e r (367—384), o mačji godbi (»charivari«) s pravnega vidika govori Roger P i n o n (393—407; opise ivanjskih kresov je zbral iz pisanih spominov v nemški literaturi Leopold Schmidt (407—424). Nas posebej zanima izčrpni opis borovega gosttivanja v Slovenski vesi v Porabju (Tekla Dömötör, Das »Blochzichen« in Räbatötfalu 1968 — eine ungarische Variante eines interethnisch verbreiteten Faschingsbrauches 385—392); avtorica ne zamolči, da je gostüvanje šega pri Slovencih, poudarja pa, da so jo »ponovili-« (!) v madžarščini v Monoštru. Dvomim, ali je mogoče govoriti o »madžarski varianti« šege, ki je madžarski etnikum sicer ne pozna! Podpisani predstavlja tri slovenske šege ob košnji in mlatvi (valjanje, klepanje metle in škarje: Drei slowenische Erntebräuche, 361—366). Tudi ljudska umetnost je dobila svoje mesto v zborniku. O sedmograški sliki na steklo in njeni zvezi z Rubensovo predlogo razpravlja Richard Jeräbek (279—288). Danes že rajni Friedrich Sieber poskuša razlago nekega ikonografskega problema v zvezi z rudarsko legendo (289—298), z narodopisno interpretacijo ikonografskih virov se ukvarja tudi Rolf W.- B r e d n i c h (Der Saugbeutel, 299—316). O motiviki nekih ljudskih figur (čokolada, porcelan) govorita Manfred Bach-m a n n (317—320) in Rudolf Weinhold (321—328). Edini prispevek o ljudskem stavbarstvu je Karla Baumgartna raziskava o srednjeveški kmečki hiši v Mecklenburgu (352—366). V etnobotaniko je segel prispevek Karla L ö b r a (425—438). Dolgo vrsto prispevkov končuje Mihai Pop s svojimi teoretičnimi izvajanji o neposrednem opazovanju kot empirični metodi (Die direkte Beobachtung als empirisches Verfahren in der Volkskunde 521—544); razprava je za vsakega narodopisca ne le mikavno, ampak tudi poučno branje. Na koncu objavlja Charlotte O b e r f e 1 d seznam številnih jubilantovih del od 1932 do 1969. Koristni sta osebno in krajevno kazalo. Dodan je slikovni del na umetniškem papirju; na XXXII tablah je 'kar 80 ilustracij. Med njimi opozarjam na posnetke borovega gostüvanja v Slovenski vesi (sl. 46—49). Mirne duše lahko ugotovim, da zbornik ni samo lepa počastitev jubilanta, ampak pomeni z mnogimi svojimi prispevki resnično obogatitev naše stroke. Kuret Festschrift Matthias Zender. Studien zu Volkskultur, Sprache und Landesgeschichte. Hgg. von Edith Ennen und Günter Wiegelmann, I—II. Ludwig Röhrscheid Verlag, Bonn 1972. (Skupaj) 1262 str. + celostranske ilustracije na umetn. papirju. Najbrž je zelo izjemno, da slavnostni zbornik ob življenjskem jubileju naraste kar na dva zajetna dela. To je doživel ob svoji 65-letnici bonnski profesor Matthias Zender, splošno znani pobornik Evropskega in urednik Nemškega etnološkega atlasa. Znanstveniku izredno bogatega profila in plemenitega značaja so izrekli svoja voščila znanstveniki z vseh koncev — »tabula gratulatoria« obsega kar 10 strani. In 84 kolegov — vrstnikov in učencev — sodeluje v zborniku, ki je v dveh knjigah narastel na 1262 strani. Urednika Edith Ennen in Günter Wiegelmann nista imela lahkega posla. Obilico prispevkov sta uredila po področjih, kakor se je v njih uveljavil tako mnogostranski jubilant. Teh področij je kar sedem in v vsakem je ta ali ona razprava, ki posredno ali neposredno zanima tudi nas. Seveda se moramo tu zadovoljiti le z bežnimi omembami, kvečjemu s kratkimi oznakami. V prvem poglavju I. dela sta urednika združila prispevke, ki obravnavajo probleme in metode raziskovanja kulturnega prostora. Temu področju je jubilant v zadnjih letih posvetil ob delu pri Atlasu največ časa in truda. Metodološko ima pač širši pomen razprava Gerharda H a r d a , čeprav obravnava porensko jezikovno zgodovino (Ein geographisches Simulationsmodell für die rheinische Sprachgeschichte, 25—58). Metoda, ki se opira na geografsko prakso, je, kolikor vem, pri nas neznana. Koristne pobude bi mogli črpati tudi iz prispevka Günterja Wiegelmanna Reliktgebiet und Kulturfixierung (59—71). Metodološko mikavna je obravnava Tamäsa Hoferja o ogrski narodnostni skupini Csängosov v Vzhodnih Karpatih (72—81). Na konkretnem primeru (žrtvovanje za lepo vreme) razpravlja o političnih in etnoloških mejah Karl C. Peeters (82—98). Ob bolgarskem gradivu govori o razmerju med jezikovnimi in kulturnimi mejami Hristo Vakarelski (99—105. Posredniško kulturnogeografsko vlogo osrednjega dela Zgornje Avstrije obravnava Ernst Burgstaller (106—122), podobno razpravlja Georg D r o e g e o pokrajini ob Moselli (123—132) in Jaroslav Kramar! k o Češkem lesu (133—143). O poimenovanju ledin po bajnih bitjih piše Gerda Grober-Glück (144—168). Regionalno razčlenitev češkega ljudskega pesništva podaja Oldrich Sirovätka (169—173). Heinrich L. C o x obravnava poimenovanje dožetkov ob nemško-nizozemski meji (174—181). Nils Arvid Brin-geus seznanja z uvajanjem jaslic v švedskih cerkvah (182—194), Erhard R i e -m a n n pa s pustnimi šegami na Pruskem (195—226). Pojav »difuzije« v stavbarstvu Karpatske kotline razgrinja Jenö Bar ab äs (227—236), mejo predalčnih stavb na Zahodnem Češkem pa predstavlja Josef V a r e k a (237—273). O tipih konjske vprege v baltiških deželah piše Ants V i i r e s (249—263). O prehrani s koruzo v Karpatski kotlini razpravlja Ester K i s b ä n (264—279). Neznane stvari odkriva poročilo o narodopisnem delu in Etnološkem atlasu v Egiptu (Mohamed El-Gawharty, 281—295). S poljskim narodopisnim atlasom seznanja Konrad Hanisch (298—306). Drugo poglavje I. dela je posvečeno češčenju svetnikov in religiozni folklori, področju, na katerem je jubilant ustvaril prispevke trajne vrednosti. Slede si tako interpretacija neke pesmi o sv. Petru (Rudolf Schützeichel, 309—320), razprava o patrociniju sv. Janeza Nep. v Kölnu (Jakob T o r s y , 321—330), o češčenju sv. Marjete Antiohijske na Ogrskem (Sändor Bä1i n t, 331—335), o štirinajstih pomočnikih v sili (Josef Dünninger, 336—346), o ljudskem češčenju svetnikov na Westfalskem (Josef Fellenberg-Reinold, 347—355), o sv. Heleni v porenskem izročilu (Josef D i e t z , 356—383), o evangeličanski cerkvi v Veits- bronnu kot božji poti (Gertrud Frauenknecht, 384—394), o predreformacij-skih ostankih na Nizozemskem (Pieter J. Meertens, 395—411), o amuletih na listkih (Ursula Lewald 412—434), o ikonografiji legende sv. Nikolaja Tolentin-skega (Leopold Kretzenbacher, 435—446), o reku »v Abrahamovem naročju« (Mathilde Hain, 447—454), o motivu »pišočega hudiča« v Severni Evropi (Holger Rasmussen, 455—464), o grškem motivu koze, ki odkriva svete kraje (Demetrios Loukatos, 465—469), o navodilu za podeželske duhovnike v baselskem tisku iz 1. 1549 (Hans Triimpy, 470—478). Tretje poglavje I. dela obsega prispevke o ljudskem verovanju in šegah. O določilih glede pokopavanja v gomilah in glede žarnega pokopa v Capitulatio de partibus Saxoniae piše Rafael von Uslar (481—489), z zgodnjo zgodovino hašiša (Herodot!) seznanja Gustav Ränk (490—496), o predkrščanskem češčenju studencev okoli Triera razpravlja Nikolaus Kyll (497—510), o obrednih kopelih na Portugalskem pa Jorge Dias (511—514), o simboliki velikonočnih jedi pri Slovencih poroča podpisani (515—518), o nakazah in bolezni kot božji kazni razpravlja Wayland D. Hand (519—525), o prvi prehrani novorojenčka piše Lily Weiser-A a 1 1 (526—545). Robert Wildhaber priobčuje primerjalno študijo o belem trnu v ljudskem verovanju (546—560), Karl Löber pa o bosiljku in rastlini »zdravec« v Bolgariji (561—572). Spomin na pozabljeno igračo, »ptiča na niti«, obuja Rolf Wilhelm B r e d n i c h (573—597). O menjavanju poslov na eifelskih gradovih v 16. in 17. stoletju razpravlja Peter Neu (598—608) in o viničarstvu v dolini reke Ahr Josef R u 1 a n d (609—622). Prispevki se nadaljujejo v II. knjigi s poglavjem, posvečenim »vsakdanjemu življenju« in gmotni kulturi. Širše pozornosti je vredna študija Bele G u n d e o beraču v vaški skupnosti (625—634). Mikaven je prikaz kölnskega gospodinjstva iz konca 14. stoletja (Franc I s i g 1 e r , 635—668) in življenje čolnarjev na Labi po pismih iz srede 19. stoletja (Karl B i s c h o f f , 669—679). Stole in sedeže za dostojanstvenike opisuje Leopold Schmidt (692—707). O košnji s posebno kratko koso poroča Kustaa V i 1 k u n a (692—707). O navadi kopičenja gnoja v samem hlevu na Norveškem piše Marta Hoffmann (708—721), o gnoju kot kurivu pa Alexander Fenton (722—734). Ferdinando G a 1 h a n o govori o prenašanju tovorov, oprtih na čelo, na Portugalskem (735—738). Bližji nam je opis drvarstva na Zgornjem Štajerskem (Karl H a i d i n g , 739—760). Kameninarsko obrt v Porenju in njeno »staronemško« motiviko obravnava Ingeborg Weber-Keller-mann (761—768). Poglavje sklepa teamsko poročilo o terenski raziskavi bonn-skega seminarja poleti 1970 pri kamnarjih v južnem Eifelskem pogorju (768—820). Naslednje poglavje II. knjige združuje prispevke iz ljudskega slovstva (»ustnega in književnega ljudskega izročila«). Tu si sledi vrsta upoštevanja vrednih raziskav. Mihai Pop priobčuje razmišljanja o vzgojni vlogi ljudskega jezika (narečja) (823—828). Jaromir J e c h prikazuje proces propadanja in regeneracije ljudskih pripovedi (829—844). O »oralni« tradiciji petja razpravlja Ernst Klusen (845—867). Motiv laži ali lažnivca v ljudskem blagru raziskuje Kurt Ranke (868—874). Ustno bajčno izročilo v Oldenburgu zasleduje Ernst Helmut S e g -Schneider (875—887). Razmerje ljudskega verovanja do resničnosti obravnava ob gradivu čarovniških procesov 17. stoletja Karl-S. K r a m er (888—899). Revizijo datacije srednjeveških duhovnih iger, ohranjenih v nedatiranih rokopisih, predlaga Rolf Bergmann (900—909), medtem ko Hugo M o s e r kritično ocenjuje Simrockove izdaje ljudskih knjig (910—927). Predzadnje poglavje II. knjige je posvečeno zgodovini jezika. Latiniste utegne zanimati prikaz Lea Weisgerberja o imenih na -inius v rimskem Porenju (931—948), širše zanimanje bo morda našla razprava Gertraud Müller o rimskih izposojenkah v porenskih ledinskih imenih (949—967). Gilbert de Smet objavlja štiri vojaška pisma iz Napoleonove dobe (979—987). Johannes K nota 1 o c h razlaga ime Jakob in njegove izvedenke v Porenju (988—992). Načelno važna se mi zdi obširna in dokumentirana polemična razprava Warnerja B e -s c h a , ki osporava kompetenco parlamenta, da bi meritorno odločal o uradnih nazivih posameznih obrti in obrtnikov (993—1015). Sedmo in zadnje poglavje II. knjige vsebuje prispevke iz deželne, cerkvene in kulturne zgodovine. Večina razprav je ožje povezanih s Porenjem, zato jih smem preiti. Omenil bi pač prikaz bavarske samostanske kulture 8. stoletja (Frie- drich Prinz, 1047—1056) in obravnavo mest kot božjepotnih središč v Zahodni Evropi (Edith En n en, 1057—1075); tu v op. 19 na str. 1064 pogrešam navedbo študije Jožeta Stabeja Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje, Ljubljana 1965, ki je vendar izšla celo v nemškem prevodu: Die alten Wallfahrten der Slowenen an den Rhein, v: Zeitschrift des Aachener Geschichtsvereins 78, Aachen 1967, 97—160. Liturgike bo zanimal zapis o posebnih obredih reliktnega značaja v Trieru (Balthasar Fischer, 1147—1155). Geza de Rohan-Csermak priobčuje esej o konceptu kulture pri Vauvenarguesu (1156—1159). Na koncu knjige objavlja Ursula Hagen bibliografijo jubilantovih del (1239—1262). Kuret Volkskultur und Geschichte. Festgabe für Josef Dünninger zum 65. Geburtstag. Herausgegeben von Dieter Harmening, Gerhard Lutz, Bernhard S c h e m m e 1, Erich Wimmer. Berlin 1970. Str. 694. Ordinarij za evropsko etnologijo in nemško filologijo v Würzburgu, Josef Dünninger, se ukvarja s področji ljudske kulture, ki mejijo tudi na druge stroke: z raznimi oblikami religioznega kulta (romanja, češčenje svetnikov), z ljudskim slovstvom, s šegami, z razmerjem med izročilom in zgodovino ter kulturo itn. Zato je tudi vsebina njemu posvečenega zbornika usmerjena v take in podobne teme od teoretičnih obravnav razmerja med etnologijo in zgodovino do geografskih vprašanj o kulturni pokrajini in mobilnosti prebivalstva, nekaterih predmetov tvarne kulture, vendarle pa prevladujejo teme z raznih področij duhovne kulture. Tako je zbornik ne le delni pregled današnjega dela in usmerjenosti v nemški regionalni etnologiji — saj je zanimivo, da razen dveh nastopajo v njem sami Nemci in nihče zunaj nemškega jezikovnega območja —, marveč tudi vpogled v široki razpon vprašanj o ljudskem življenju, ki razgibavajo današnje zanimanje v naši stroki. Ta vprašanja se končujejo pri folklorizmu in mestu ter pomenu ljudske kulture v družbenih občilih. Vsekakor je tak zbornik bogat vir za informacije, pobud in pripomočkov pri delu v najrazličnejših smereh. Zelo koristno je, česar drugi podobni zborniki zadnjih let nimajo, da prinaša Dünningerjev zbornik tudi bibliografijo njegovih spisov od 1931 do 1969. Ta je poučna s svojo razdelitvijo po letih zaradi vpogleda v rast avtorjevega dela, pa tudi zavoljo nazornega vpogleda v značaja njegovega ustvarjanja. Dopolnjuje jo seznam doktorskih disertacij, izdelanih pod njegovim vodstvom, kar pravtako prikazuje usmerjenost njegove šole in s tem dela nemških etnologov. Vilko Novak Volkskunde — Fakten und Analysen. Festgabe für Leopold Schmidt zum 60. Geburtstag. Im Aufträge des Vereines für Volkskunde und unter Mitwirkung von Hans Koren, Karl Lugmayer, Franz M a r e s c h und Richard P i 11 i o n i herausgegeben von Klaus B e i 11. Wien 1972. Str. 524 + 75 podob. V neposredni časovni bližini se vrste zborniki v čast vodilnih današnjih avstrijskih etnologov: najprej Hansu Korenu (očetov dom mu je bil pri Trojanah), ki se je žal močno odmaknil od stroke; nato A. Haberlandta. Učencu in nasledniku tako v vodstvu österreichisches Museum für Volkskunde na Dunaju kot na tamkajšnji univerzi — L. Schmidtu in takoj za njim drugemu Gerambovemu učencu in nekdanjemu graškemu muzealcu ter profesorju, L. Kretzenbacherju, ki je prenesel svoje delovanje v Nemčijo. Vsi trije so vsak v svoji smeri razširili raziskovalno območje svojih učiteljev in dostojno predstavljajo današnjo avstrijsko etnologijo. Leopold Schmidt si je z več kot četrtstoletnim vodstvom dunajskega muzeja, urejevanjem österreichische Zeitschrift für Volkskunde in njunih publikacij, s toliko leti dela na univerzi ter z okoli 800 spisi pridobil ugledno mesto v naši znanosti. Njegovi teoretični spisi, razprave o zgodovini avstrijske etnologije, o ljudskih igrah, pesmih, pripovedništvu, umetnosti iz tvarne kulture pa predvsem novo vrednotenje kmečkega orodja v etnologiji, so vsestransko razširili razglede v naši stroki z novimi pobudami ter dognanji. Odraz teh uspehov je nad 40 razprav; napisali so jih v njegovem zborniku etnologi nemškega jezikovnega območja o najrazličnejših predmetih, ki so blizu Schmidtovemu zanimanju in delu. Tudi ti spisi — po večini o družbeni in duhovni kulturi — pomembno bogatijo znanje o mnogih področjih življenja na velikem ozemlju Evrope. Čeprav iz Jugoslavije ni sodelavca v zborniku, ne smemo prezreti s primerjalnega vidika H. Korena spisa o štajerskih branah in M. Kundegrabe r -j e v e o kočevskem putrihu, srednjeveškem pitnem in romarskem sodčku — s podobo iz Valvasorja in uporabo drugih slovenskih del. Seve pa nam prinašajo mnoge pobude in primerjave tudi drugi spisi v zborniku. Vilko Novak Kultureller Wandel im 19. Jahrhundert. Verhandlungen des 18. Deutschen Volkskunde-Kongresses in Trier vom 13. bis 18. September 1971. Herausgegeben von Günter Wiegelmann. Göttingen 1973, 275 str. + 8 Bildtaf. Studien zum Wandel von Gesellschaft und Bildung im Neunzehnten Jahrhundert, Band 5. Referati, ki so bili na programu 18. nemškega etnološkega kongresa leta 1971 in so skupaj s povzetki diskusijskih prispevkov objavljeni v pričujoči knjigi, zadevajo temelje etnološke znanosti. Čeprav so bila na nemškem jezikovnem območju še do nedavnega močno uveljavljena teoretična vodila, ki so proglašala tradicionalnost, občestvo, statičnost in nezgodovinskost za bitne prilastke etnološke problematike, je na omenjenem posvetu beseda tekla v bistveno drugačni smeri. Ne ahistoričnost, temveč povezanost ljudskokulturnih pojavov z zgodovinskimi tokovi, ne vztrajanje v podedovanih kolotečinah, pač pa spreminjanje posameznih kulturnih sestavin in kulturnih struktur je bila tematika razprav. Ker je s tovrstnega zornega kota predmet etnologije nerazdružno prepleten z zanimanjem drugih ved, tako sociologije in predvsem različnih zgodovin, govori Günter Wiegelmann v predgovoru o vidiku kulturnoantropoloških disciplin, ki naj bi bil prisoten pri začrtovanju kongresnega programa. Je to opravičilo ali zaščita pred morebitnimi očitki, da so to pot šli nemški etnologi predaleč? Morda, vendar povsem brez potrebe. Kulturno spreminjanje preteklega in katerega koli drugega stoletja je nedvomno eminentna etnološka tema. Pri tem nas seveda zanima, kako je bila na nemškem etnološkem kongresu ta tematika načeta, ne da bi ugibali, koliko je morda kdo od referentov za kanček le prestopil težko opredeljive etnološke meje. Na uvodnem mestu sta v knjigi natisnjena referata Švicarja Rudolfa Brauna »Problemi družbeno-kulturnega spreminjanja v 19. stol« (str. 11—21) in Hermanna Bausingerja »Pomeščanjenje — posledice nekega načina interpretiranja« (24—49). Rudolf Braun, ki ga poznamo po njegovih dveh obsežnih študijah o industrializaciji in ljudskem življenju v okolici Züricha, se nam v svojem referatu predstavlja kot gospodarski in socialni zgodovinar. V zvezi s temo, o kateri je govoril omenja med drugim tudi dosežke socialne antropologije in zgodovinske demografije. V tem kontekstu bi bilo, po njegovem, tudi od etnologov želeti, da bi se manj pečali na primer z nevestinim venčkom in več z motivi za zgodnje poroke, manj z vračajočimi se mrtveci in več z razlogi za večjo ali manjšo smrtnost. Trenutno je položaj tak, da smo bolje poučeni o družinsko-sorodstvenih odnosih pri Eskimih kot pri evropskem proletariatu. Stanovanjske razmere v delavskih naseljih in ves način življenja delavskih družin je še zelo malo preučeno področje. Indoktrinacija, vpliv šolskega in izobrazbenega sistema ter raznih socializacijskih posrednikov na življenje širokih družbenih plasti je naloga, ki se ji ni moč izogniti. In kakšne so pri tem dolžnosti etnologov? Etnologija je, podobno gospodarski in socialni zgodovini, integracijska veda, pravi Braun. Kot taka združuje politične, pravne, socialne in kulturne sestavine, da bi se preko njih dokopala do razlage. S svojo poznano družbeno kritično noto se je Hermann Bausinger lotil razsežnosti pojma »pomeščanjenje« ki je tudi nam pogosto terminus technicus, ne da bi se kdaj temeljito povprašali o njegovi večji ali manjši uporabnosti. Bau- singer meni, da jfe omenjeni pojem kliše ki sicer ni brez stvarne podlage, toda v mestih preteklega stoletja imamo opravek z meščansko salonsko kulturo z malomeščanskimi oblikami in seveda ne nazadnje s proletariatom. Pisca zanima zlasti, kakšen je bil položaj delavske kulture v odnosu do prevladujoče meščanske kulture. Spričo dejstva da je etnologija, vodena po meščanskih predstavah, delavstvo več desetletij preprosto ignorirala, je nakazano problematiko težko razvozlati. Raziskovalno delo na tem področju bo zato treba vsekakor okrepiti, posebej še, ker je razprava ob »pomeščanjenju« opozorila še na »proletarizacijo« širokih plasti prebivalstva. Drugi razdelek knjige z naslovom »Recepcija meščanskih življenjskih oblik pri kmetih in delavcih« (50—87) uokvirja tri referate. Poročali so Bernward D e -neke Ulrich Bauche in Theo G a n t n e r. Med mislimi, ki v tem okviru še posebej pritegujejo naše zanimanje, velja ponovno omeniti opozorilo, da je govorjenje o pomeščanjenju običajno dokaj površno. Kulturna diferenciacija mestnega prebivalstva je komaj kdaj upoštevana. Polarizacija na meščane in pode-željane pomeni generalizacijo, ki je težko sprejemljiva. Pritoževanja nad propadanjem »ljudske« ali »kmečke« kulture naj bi bila po svojem izviru izrazito meščanskega porekla. Za posebnostmi vaške kulture je treba videti gospodarske in družbene osnove. Folklorizem je domislica meščanstva. Skupino nadaljnjih treh referatov, ki so jih prispevali Iso Bau mer, Gottfried K o r f f in Dieter Kramer, združuje naslov »Versko in ideološko usmer-jevanje med kmeti in delavci« (88—134). V njih je govor o kulturnem boju in romanjih, o češčenju svetnikov in socialnem vprašanju ter o kulturnem položaju in ideologiji delavstva v 19. stoletju. Načeto je bilo vprašanje, ali je ob ideolo-gizaciji kulta svetnikov še moč govoriti o tako imenovani ljudski pobožnosti. Kult nekaterih svetnikov, tako sv. Barbare Antona Padovanskega in še posebej sv. Jožefa, je namreč bil konec preteklega stoletja uporabljen za zaviranje razvoja delavske zavesti in s tem za utrjevanje obstoječega družbenega reda. Pri preučevanju ljudske pobožnosti tega nikakor ni moč spregledati. Obravnava delavske zavesti zahteva upoštevanje takih in še vrste drugih ideoloških dekretiranih sestavin. Sploh pa je pri študiju delavske zavesti treba računati z dokajšnjimi vsebinskimi razlikami, kajti enak družbeni položaj še ne pomeni avtomatično tudi enake zavesti. Posebna delavska zavest in iz nje nastajajoča ideologija je stvar daljšega razvojnega procesa. Pri tem ima odločilno vlogo lasten komunikacijski sistem, katerega člen so masovni shodi, množičen delavski tisk in še zlasti organiziranost delavstva. V tej zvezi je bila zapisana teza da izpolnjujejo delavske organizacije in drušstva iste naloge, kot sosečke, farne in lokalne skupnosti v okviru kmečke kulture. »Kulturni pomen društev« je naslov razdelka štirih referatov (135—183; avtorji: Konrad Köstlin, Vernon L. Li d tke, Ernst M. Wallner, Klaus B e i 11), ki se detajlneje lotevajo omenjene problematike tudi za podeželje in za velemestna območja. Društva, ki naj bi bila meščanskega izvira, so se razširila tudi na vas, kjer pa sta njihova raznolikost in zakoreninjenost znatno bolj skromna. Kljub temu je preučevanje društev tudi za podeželske razmere zanimivo. V diskusiji je bilo namreč rečeno, da je socialna diferenciacija na vasi izhodišče in temelj nastanka tamkajšnjih društev. Društveno življenje je tako odsev socialnih razlik, je lahko celo sredstvo njihovega preučevanja (pri nas smo bili na ta odnos opozorjeni npr. na vrhniškem primeru v zvezi z društveno dejavnostjo Cankarjevega očeta!). Kot že rečeno, pa so društva še zlasti pomembna za kulturno podobo delavskega razreda. V. L. Lidtke pravi, da kaže poleg družine in poklicne dejavnosti šteti tudi organizacijsko ali društveno pripadnost med najpomembnejša določila delavčeve socialne identitete. Govoriti moremo celo o posebni kulturi delavskih društev. Sklop vprašanj o katerih so govorili nadaljnji štirje referenti — Don Yoder, Ina-Maria Greverus, Vasil Marinov in Annemie Schenk, se nanaša na migracijske in akulturacijske procese ter na etnološko problematiko izseljeništva (184—241). Predmet razprave so bili nemški izseljenci v Severni Ameriki, nekatere manjšine na tem istem območju, bolgarski kolonisti v Besarabiji in etnične skupine romunskega Banata. V teh zvezah sta bili med drugim ugotovljeni potreba po institutih za tovrstna preučevanja in nuja zgodovinske analize, ki omogoča razkrivanje zakonitosti integracijskih procesov. Poudarjen je bil pomen obveznega šolstva za kulturno spreminjanje. Vzgojne funkcije so namreč s tem prešle s primernih skupin na šolo. Vzgoja otrok ni več le navajanje na tradicionalne načine obnašanja in delovne prijeme. Otroci se seznanjajo s stvarmi, ki presegajo izkušnjo staršev. V bolj ali manj zaprte vaške kulturne sisteme vdira znanje, ki izpodriva tradicionalne kulturne elemente. Zadnja skupina treh referatov govori o fazah in dominantah kulturnega spreminjanja (242—272). Tako je Hinrich S i u t s načel problem razdobij mirovanja in spreminjanja v ljudskem življenju Srednje Evrope. Tamäs H o f e r je ta problem apliciral na srednjeevropski Vzhod in to z vidika kulturnoantropoloških teorij. Švedske izkušnje so bile izhodišče razmišljanja o kulturnem spreminjanju v preteklem stoletju in o možnostih njegovega preučevanja Svenu B. E k - u. V zvezi s temi temami sta bili izraženi trditvi, da ni ljudske kulture, ki bi bila statična, da sta vztrajanje pri podedovanih kulturnih pojavih in njih spreminjanje medsebojno najtesneje povezana. Ugotovljeno je bilo, da je v etnologiji še vedno zanemarjeno preučevanje delavstva in meščanstva. Prav tako pa kaže v nasprotju s tradicionalno etnologijo, ki jo zanimata prvotnost in originalnost kmečke kulture, kmetstvo preučevati z vidika celokupnega družbenega razvoja in v odnosu do drugih socialnih plasti. Kmetstvo je namreč le del kompleksne družbe in kmečka kultura le del kompleksnega kulturnega sistema. Seveda pa imamo opravek z različnimi kulturnimi stili, tako s kmečkim s proletarskim po mestih, z življenjskimi stili različnih meščanskih plasti in podobno. Za mnoge kulturne stile, vzorce, vemo danes pravzaprav le, da so obstajali. Kakšna je bila njihova podoba v čem so se skladali in v čem razhajali, nam ostaja neznano. Sklepne diskusije (273—275) se je udeležil tudi M. G a v a z z i iz Zagreba. Menil je, da imamo skoraj povsod po Evropi deloma vse do današnjih dni med kmeti opravek z zamudo glede kulturnega spreminjanja. Ta konservatizem se kaže zdaj v odnosu do prevzemanja bitno tujih kulturnih sestavin, zdaj spet v daljšem vztrajanju pri že prevzetih kulturnih dobrinah. Vendar ta stališča očitno niso bila deležna podpore. G. Wiegelmann je bil proti generalizaciji, kajti poleg zamujanja se pogosto nenadno pojavijo tudi na kmečkih območjih inovacijska gibanja. V etnologiji smo nadalje vse prepogosto prepričani, da je do sredine 19. stoletja računati z bolj ali manj statično, malo spremenljivo kulturno podobo, ki še šele odtlej vse bolj hitro spreminja. H. S u i t s je k temu dodal, da je za to kriv enostranski pogled na vire, v katerih se pogosto kaže le konservativna plat kmetstva. Poleg omenjenih misli je bilo iz sklepne razprave med drugim zabeleženo spoznanje, da so se v srednjeevropski etnologiji končno vendarle začeli zavedati, da je spreminjanje predmeta etnološke raziskave pravilo. Vendar pa si je več raz-pravljalcev želelo, da bi bilo tudi že na pričujočem kongresu več prispevkov o spreminjanju kulturne podobe delavstva, čeprav naj bi bil napredek tudi v tem pogledu očiten. Fikcija o zaprtosti kmečke kulture je propadla, je dejal H. Bau-singer. Potrebno bo poleg raziskav tudi še več teoretičnega dela. Ponovno pa je bilo izraženo mnenje da so realni okviri raziskav kulturnega spreminjanja le mi-krorajoni. Z vidika naših priprav na topografsko preučevanje slovenskega etničnega prostora si prepišimo tole: »Ce hočemo dobiti vpogled v kulturno spreminjanje, se moramo spustiti za mikroraven, moramo preučiti lokalno omejene družbe. Ko se prikopljemo do zanesljivih rezultatov v teh okvirih, šele lahko poskušamo z generalizacijo na makronivoju« (B. S t o k 1 u n d). Slavko Kremenšek Oskar K o 1 b e r g , Dziela wszystkie, Tom 63. Studia, rozpravy i artykuly. (Uredili:) Elzbeta Miller, Agata Skrukwa. Polskie towarzystwo ludo-znawcze. Wroclaw-Poznari (1971). Str. 671. Oskar Kolberg (1810—1890) je bil predvsem etnomuzikolog, ki si je pridobil velike zasluge za zbiranje in popisovanje ljudskega izročila na Poljskem ter z ustanovitvijo serije monografij Lud. Med mnogimi drugimi slovanskimi deželami je obiskal tudi Slovenijo, vsaj Ljubljano (1857), navezal tu stike, ki so se nadaljevali v dopisovanju, in zbral nekaj literature, na podlagi katere je opisoval ljudsko življenje neznanih mu slovanskih pokrajin. Žal ne moremo soglašati z dosedanjimi navdušenimi poročili o njegovem delu vsaj za slovensko etnologijo (Petar Vlahovič, J. Burszta, ki imenuje celo Fr. K r a u s a — slovenskega etnologa, Ethnologia Slavica III, 30), ker ti poročevavci niso primerjali Kolbergovega spisa o Južnih Slovanih z njegovimi viri, niso ocenili njegovega lastnega deleža, ki ga v resnici — ni v njem in niso videli, da ni imel ustreznih informatorjev med Slovenci. Njegovi stiki z njimi so bili mnogo bolj površni, kot omenjena avtorja poudarjata. To dokazuje tudi vsaj njegova objavljena korespondenca. Po svojem potovanju po naših krajih je sestavil spis, ki mu prisojajo pretiran pomen. Kolberg je objavil svoj spis Obrazy Slowianszczyzny poludniowej (Podobe južnega slovanstva) šele čez desetletje v Gazeti Polski 1871, nr. 77—87; 1872, nr. 1—7, 42—43, 109—110, 133—136, 176—179. V tem zvezku zbranih del je spis ponatisnjen na str. 26—258, del o Slovencih (s Kočevarji) na str. 33—120. Sam je označil način nastanka spisa pod naslovom: Iz raznih virov narisal... Glavni urednik zbirke, Jožef Burszta, piše o njem v prvi uvodni študiji, da je to »v poljski etnografiji prvi sestavni opis južnoslovanskih etničnih skupin« in doslej edini obširnejši poljski spis te vrste (XV). Nadalje označuje ta spis kot »primer dobrega kompilacijskega dela« (XVII), imenuje kot njegov temeljni vir »neznanega avtorja, skritega pod psevdonimom Janus Pannonius ... Illyren und Dalmatien ...« in navaja letnico izida 2. izdaje 1830 nam. 1816 (brez kraja). Na podlagi tedaj še nenatisnjenega članka Petra Vlahoviča (sedaj v Narodno stvaralaštvo — Folklor 1969, 99 sl.) sodi, da ima »ta podoba svojo nespremenjeno vrednost tudi za današnjo etnografijo Jugoslavije« (XVIII). Natančneje sta se dotaknili značaja in virov tega Kolbergovega spisa v svojem uvodu obe urednici zvezka. Vendar njuna dognanja nikakor niso zadovoljiva. Tudi oni ponavljata, da je bil njegov temeljni vir »neznanega avtorja« delo Illyrien und Dalmatien. Kot je povedano v razpravi o Hacquetu v tem letniku Traditiones, je bil to madžarski zdravnik Johann Schuster. Tudi ni pravilno njuno mnenje, da je to »predelano delo Hacqueta Abbildung... izdanega... 1801« (prav: 1801—1808). V resnici je »predelal« Hacquetov spis Francoz Breton, ki ga je Pannonius prevedel in po izvirniku dopolnil, kar je v njegovi knjigi vse povedano in je ponovil tudi Kolberg. Kolberg je nekoliko svobodno priredil Schusterjev prevod in vanj vpletel navedke iz Hacqueta, omenja pa tudi Bretona, ki ju — tudi po mnenju urednic — ni imel v rokah. P. Vlahovič (Oskar Kolberg i njegov značaj za proučavanje etničke strukture nekih delova Jugoslavije, Glasnik Etno-grafskog muzeja u Beogradu, 34, 1971, 75 sl.) teh virov ne navaja in pretirava njegov pomen. Kolberg je uporabil za Slovence le še skromne druge vire: pismo Sreznjev-skega Hanki 1841, zbirke ljudskih pesmi E. Korytka — katere izdajatelj je urednicama (str. 29) le tiskar Blasnik —, Vraza in Ahacla (!), pripovedk Vernalekena in Valjavca; P. Kozlerja Potovanje po okrajnah slov. naroda v Bleiweisovem Koledarčku za 1855, Istiničev članek o Kočevarjih r. t. ter Likarjev o Soričanih r. t. za 1856, pregovore pa je prevedel iz Volčičeve zbirke iz istega Koledarčka za 1855. — Urednici sta sicer v opombah h Kolbergovemu besedilu natanko navedli, kaj je vzel avtor iz raznih del, nista pa opravili glavne dolžnosti: niti v uvodu, niti v opombah nista jasno povedali — ker jima to po vsem sodeč pač ni jasno, Ljubljana pa jim je bila predaleč... —, da je Kolbergov spis bil tudi pred sto leti docela zastarel, skrajno nepopoln in predvsem — hudo zgrešen glede na uporabo nestvarnih, po Hacquetu prevzetih imen za skupine prebivavcev na Slovenskem. Neodpustno je, da danes objavljajo brez sleherne nujne razlage pisanje o Slovencih pod naslovom: Iliria (pač po Korytku!), saj je tudi 1871 bil anahronizem uvodni stavek: »Kraljestvo ilirsko je večji del obljudeno s Slovenci« (33) — in tako naprej naslovi poglavij: Ludy Czyczow, Krazaucow i Piuczenow (Čiči, Kraševci — nikjer tega pojasnila —, Pivčani), Liburncy... Z vso navlako iz njegovih virov o izviru teh »ljudstev«, z delitvijo Slovencev na štajersko in kranjsko skupino — o štajerskih in prekmurskih Slovencih seve ne govori, ker jih tudi Hacquet ne pozna! —, k zadnji pa šteje kajpak tudi Uskoke, Kočevarje, Krabaty.. . Furlane. Omemba Slovencev na Ogrskem »pod Oedenburgiem« (= Sopronom, kjer so Hrvati!) je ostala brez uredniške opombe, kakor še mnogokaj. Po splošnem uvodu s statistiko Slovencev po deželah in orisom njih meja povzema po Hacquetu nekaj o njih — bolezni in imena mesecev, nakar sledi po Hacquetu in Pannoniusu (Kolberg ga v izvirniku piše Pannonicus) opis pokrajinskih skupin, v katerega vpleta ljudske pesmi v poljskem prevodu, kar jih je pa ostalo v nekaj izvirnih vrsticah, je popačeno jezikovno in v poljskem črkopisu. Po poljsko piše tudi imena v šegah nastopajočih oseb, delov noš... s tiskovnimi napakami (kosonc 63 nam. kozouc, srjca, sricza 66 itn. itn.). In kar je spet najhujše — če že prezremo zastarelo, neznanstveno Kolbergovo objavljanje sedemdesetletnih podatkov kot sodobnih —: urednici sta pustili tako v besedilu kot v registru dolgo vrsto krajevnih imen v spačeni obliki, kakor jo je zapisal Kolberg, npr. iz množice: Verhrnika 45, Czerni Perst, Lublana, Zdoba ( = Soča ob ustju 70), Lasu Pierbaum-skiego (Hrušica 75), Senosecz, Pretianik, Lublana in dr. variante, Krazaucy-Kras-zauce, Czernomelij itn. itn. Tako «-popolni« Indeks geograficzny, izpopolnjen le na podlagi poljskih pripomočkov ter Webster’s Geogr. Dictionary, ko gre za Jugoslavijo ... ima seve nujno ali mnoga imena v napačni obliki ali opremljena z vprašajem kot neugotovljena, celo če gre za »Bistriza i Boruniza« (194) pri Ljubljani, Bohinj jezioro (!), Druzih — Rovt (114), Grand r. t. = Grant, Javornik, Koroško (navedeno v šestih oblikah, le v slovenski pravilni ne... [648]), Koritnica 114, Koruškoj 649; Kraina in še pet oblik — brez slovenske (649), Poljan, Koprivaik itn. itn. Po vsem tem ni treba posebej dokazovati, da moramo zelo obžalovati, da smo Slovenci zopet (prim. Narody mira!) tako nekritično predstavljeni, kar nikakor ne dela časti poljski znanosti. Vilko Novak Narodni kalendar — Ljudski koledar. 1973. Izdaje DSJS. Budapest (1972). Str. 224. Za desetletja nazaj nas postavlja ta koledar južnoslovanskih narodnih manjšin na Madžarskem (kratica v naslovu pomeni izdajatelja: Demokratska zveza Južnih Slovanov), po opremi moderen, s 40 stranmi v bakrotisku v sredi, z mnogimi podobami, vsebinsko pa dokaj starinski, tako s ponatisi starih besedil, s pesmimi ljubiteljev, z besedili v narečju. Kar je pa glavno: kljub temu, da je tak koledar znak in dokaz neke narodnostne in kulturne dejavnosti med našimi manjšinami, je pa še močneje boleč klic: kaj pa še imajo razen njega v slovenski besedi? ... (Nikjer ne najdemo, kolikeri koledar je to ■— po 1945 na Madžarskem./,.) Nas zanima le slovenski del. V 11-članskem uredniškem odboru je le ena Slovenka, kar je vsekakor premalo. Steli so pač za samostojne narode razne narodnostne veje med Srbi in Hrvati na Madžarskem, kar odraža tudi koledar (Sokci, Bunjevci, gradiščanski Hrvati) in izbrali njih zastopnike... V koledarskem delu je poleg hrvaškega in srbskega stolpca (v cirilici) tudi slovenski, v katerem so ob knjižni obliki imen v oklepaju kdaj tudi narečne, ki so navadno enake madžarskim oblikam (npr Janoš, Ferenc). Na slikanih prilogah najdemo tudi nekaj nastopajočih Slovencev iz Porabja — toda niso dobili niti cele svoje strani, kot so jih razna druga področja ... Naše zanimanje velja stranem 129—160 za naslovom »Za naše Slovence«. Na zemljevidni skici in še drugod nas moti ime vasi Virica (tako so začeli pisati tudi na naši strani), čeprav ijo imenujejo Verica (z ozkim e) in smo jo tako vselej pisali Poleg splošnih člankov, ki prikazujejo v preprosti obliki le ugodne strani o gospodarstvu, kulturi porabskih Slovencev, se vrstijo kratki opisi posameznih vasi. Etnologe in jezikoslovce — pa kazalo bi, naj bi še koga drugega — bodo zanimali zapisi pripovedk, anekdot, vremenske napovedi v porabskem narečju. Seve niso to fonetično natančni zapisi, zato jih naj jezikoslovec uporablja previdno. V knjižni obliki je opisano borovo gostüvanje s podobami in še nekaj krajših šeg. Želimo si čim več takega berila! Za tiste, ki ne poznajo dveh, treh šolskih slovenskih beril (toliko jih imajo v Porabju...), bodo nove po ena Levstikova, Aškerčeva, Kettejeva, Glazerjeva, Zupančičeva, Kosovelova pesem, Godinova črtica, medtem ko je Prešernov Magistrale iz madžarskega prevoda Sonetnega venca objavljen v madžarščini. Knjižni jezik ni povsod na višku (književnica nam. knjižnica...) — kot ni na javnih napisih v Porabju. Daleč je še porabskim Slovencem do kulturnega referata pri tej ali oni obliki oblasti! Vilko Novak Tanulmänyok a Hortobägy neprajzähoz. Szerkeszti Gunda Bela. Debrecen, 1972—1974 (= Müveltseg es hagyomäny XV—XVI). Dvojni letnik pomembnega zbornika debrecenskega univerzitetnega inštituta je tokrat tematsko zaokrožen s skupnim naslovom: Študije k etnologiji Horto-bägya. Hortobägy je največja madžarska pusta, razteza se v bližini Debrecena, od 1973 narodni park, saj živi na njej še toliko oblik starega madžarskega, predvsem pastirskega gospodarstva. Zato je jasno, da je pokrajina od nekdaj posebno mikavna tudi za etnologe in druge raziskovavce. Predvsem o pastirstvu in živinoreji je prispevalo nova dognanja kar 17 avtorjev. Nekdanje čisto tvarno raziskovanje pa so razširili tudi na družbeno področje, povezano z živinorejo. Tako razpravljajo o kmečkih združbah za ovčarstvo, o položaju ženske v ovčarski združbi (Gunda), o ribiškem pravu v vodah Hortobägya, o sejmih, o mitičnih figurah v verovanju te pokrajine, posebno pri pastirjih, o konju v dramatičnih šegah itn. Nemški povzetki omogočajo umevanje dela, obilna literatura pa govori o bogatem dosedanjem raziskovanju te pokrajine. Acta ethnographica Academiae scientiarum Hungaricae. Adiuvantibus T. Bo- drogi, B. Gunda, I. Tälasi redigit Gy. Ortutay. Tomus XXII. Budapest, 1973. Poleg stare revije Ethnographia izdajajo madžarski etnologi po vojski v tujih jezikih še Acta ethnographica, ki posredujejo madžarščine neveščim nova dognanja, objavljajo pa tudi prispevke avtorjev iz drugih vzhodnoevropskih držav. Tako npr. v tem letniku piše H. Vakarelski o metodah mlačve pri Bolgarih. Madžari mnogo delajo tudi zunaj Evrope, o čemer priča v tem letniku razprava Cs. E c s e -dyj a o lovu pri Majakih v Sudanu. I. Katona raziskuje albansko epiko s posebnim ozirom na pevce, godce in poslušavce, B. Gunda obravnava eno od svojih priljubljenih tem: o lovu pri Madžarih — poglavje iz bodočega priročnika »Kulturne antropologije madžarskega ljudstva«, kot izvemo iz opombe. — A. P. Koväcs raziskuje ukrajinska naselja na severovzhodnem Madžarskem v 18.—19. stoletju. Za zaglavjem Varia slede številne ocene predvsem nemadžarskih del. Neprajzi közlemenyek. XVIII. evfolyan. Neprajzi müzeum. Budapest, 1973. Kot razmnožen rokopis izdajajo sodelavci Etnografskega muzeja v Budimpešti »Etnološka poročila« s krajšimi monografijami, pa tudi z razpravami. Pričujoči zvezek vsebuje le dve monografiji: Attila Palädi-Koväcs, K zgodovinski in pokrajinski razvrstitvi madžarskih kmečkih voz, ilustrirano in z obsežnim nemškim povzetkom; druga ji je sorodna: Ilona Pusztaine-Nadar, Izdelovanje in uporaba voza v sekeljskem Atyhi in alföldskem Särretudvaru (str. 83—273), žal brez povzetka v tujem jeziku, je pa edinstveno bogata razprava z nazivjem, risbami in natančnimi opisi. V. N. Wissenschaftlicher Film in Forschung und Lehre. 1962—1972. Festschrift. Bundesstaatliche Hauptstelle für wissenschaftliche Kinematographie. Wien (1972), 123 str. Potem ko je skrbela za avstrijski znanstveni film deset let (od 1962) Bundes-staatl. Hauptstelle für Lichtbild und Bildungsfilm, se je znanstveni film mogel osamosvojiti. Ustanovili so zanj posebni državni zavod 1. 1972 (Bundesstaatliche Hauptstelle für den wissenschaftlichen Film) na Dunaju. Ob tej priložnosti je izšel zbornik s 30 krajšimi prispevki, ki pa navzlic temu ne podajajo le obračuna za minulo desetletje, ampak osvetljujejo vse različne vede, ki se okoriščajo s filmom. Na častnem mestu je etnologija, saj je bil — tako berem — začetnik znanstvenega filma etnolog in antropolog Rudolf P ö c h ; snemal je v letih 1904 do 1906 v Novi Gvineji. Sicer pa obravnava pomen in vlogo filma v narodopisju več prispevkov: H. P. Fielhauer, Anmerkungen zum volkskundlichen Film in Oesterreich; E. G. Lies, Über wissenschaftliche Filmdokumente des volkskundlichen Themenkreises (Kulturethologie) im Gemeinschaftsarchiv für Filme aus der Verhaltensforschung; H. Manndorf, Volkskundliche Dokumentation bei südostasiatischen Bergstämmen; L. Schmidt, Volkskundliche Dokumentation im Museum und durch den wissenschaftlichen Film; K. R. Wernhardt, Der ethnographische Lehr- und Dokumentationsfilm im Hochschulunterricht. Prispevek E. G. Liesove utegne dati tudi nam to ali ono pobudo glede izbire tem, sicer pa potrjuje, da tudi seznam dosedanjih slovenskih narodopisnih filmov ni najslabši. Hiba naših filmov je v formatu (8 mm), splošna hiba pa pomanjkanje denarja. Zbornik priča o priznanju, ki ga je drugod deležen film kot medij tudi v znanosti, zlasti v nekaterih disciplinah. Poleg etnologov prihajajo namreč v zborniku do besede medicinci, fiziki, arhitekti, gledališčniki, muzikologi, biologi. Pri nas je znanstveni film še zmerom pastorek. Etnologi filmamo malo manj kakor na skrivaj. Doklej še tako? Kuret Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena, knjiga 45. Urednici akademik Ljubo Babič, akademik Ferdo C u 1 i n o v i č. JAZU, Zagreb 1971, 742 strani. Ta zajetni zbornik je posvečen 70-letnici Marijane in Branimira G u š i č , ki sta vse življenje posvetila preučevanju »antropogeografskih odnosov in etnologije narodov na Balkanskem polotoku, posebno v hrvaških pokrajinah. S svojo metodo sta z upoštevanjem arheoloških, zgodovinskih, antropoloških in etnoloških virov postavila temelje zgodovinski etnologiji, ki prav danes dosega polno znanstveno afirmacijo« (iz uvodne predstavitve). Sledi bibliografija, ki obsega pri Marijani G. 110 enot, pri Branimiru G., ki je omejena le na njegova antropogeografska in podobna dela (sicer je ugleden medicinski strokovnjak), 132 enot. Prispevki so razvrščeni po abecednem redu avtorjev. Prevladujejo antropo-geografske raziskave, katerih zemljepisno težišče je v primorski Hrvaški. Slovenijo zastopa S. Ilešič z razpravo Nove transformacije tradicionalne vaške pokrajine v Sloveniji. Podobne razprave so še: I. B a u č i č , Preseljavanje stanovništva iz podgorskih u priobalska naselja na primjeru Donjih Poljica; S. K u 1 i š i č , Stanov-ništvo Zadra i Zadarske regije, O. L a h m a n , Poslijeratna migracija stanovništva gornjeg Makarskog primorja, idr. Tudi etnološka problematika je bogato zastopana, tako da je nemogoče vse prispevke vsaj omeniti, čeprav bi to zaslužili. M. Barjaktarovič se posveča rudarskemu naselju Janjevo na Kosovu in označuje njegov zgodovinski razvoj, antropogeografske in etnološke značilnosti. M. Bene opozarja, da se metodam znanstvenega dela in odnosu znanstvenikov do uporabe posameznih metod in tehnik posveča premajhna pozornost. Na podlagi teh uvodnih izhodišč predstavlja »metodo V. Bogišiča na prikupljanju grade o društvenim pojavama«. Vse pozornosti je potrebna in vredna razprava M. Boškovič-Stullijeve O folklo-rizmu. S primerom — patos duha narodnosti — iz hrv. narodnega preporoda ga opredeli kot zgodovinsko kategorijo (čeprav pogosto mislimo, da je to značilnost današnjega časa). Razlika je v tem, da je bil tedaj patriotsko orientiran, medtem ko je danes tesno povezan s komercialnostjo. Nato analizira ta pojav pri današnjih folklornih prireditvah in t. i. novi ljudski glasbi (pri nas bi rekli narodnozabavni) in odnos raziskovalcev do njega. Med drugim označuje komercialno oz. propagandno in psihološko plat folklorizma, a se izogiba njegovi precizni definiciji. Teoretične narave je tudi prispevek F. Čulinoviča, Nacija i etnička zajednica. V uvodu navaja vodilo, da je narod notranje enotna etnična skupnost, ki je pove- zana z istimi integracijskimi in diferencirajočimi posebnostmi ter je zgodovinsko nastala zato, da brani eksistencialne interese svoje skupnosti. Ko predstavi različne razlage pojma narod in drugih kategorij, ki so z njim v zvezi, z obravnavanih vidikov analizira jugoslovansko skupnost. Posebno zanimiv je članek A. Freudenreicha, Čuvari drevne tehnike, ki govori o predindustrijski mehanizaciji. Avtor se zaveda, da civilizacija in urbanizacija oskrbujeta današnji svet z izpopolnjenimi stroji in se zato ljudska tehnika šteje za zaostalo in nekoristno, vendar je prav ta v marsičem zibel današnje industrije. Vire zanjo najdemo že v antiki. Razvila se je iz primitivne domače obrti in preko maloobrtniških izdelkov vse do današnjih izpopolnjenih priprav za proizvodnjo. Nato predstavlja žrmlje, mline na veter, mlin, ki ga poganja vprežna živina, kovačije na vodni pogon, stiskalnice za grozdje. Tudi folkloristična problematika je dobro zastopana. O. D e 1 o r k o inter-pi’etira in primerja doživljanje smrti v pesmi B. Šimica »Ukop druga« in v ljudski pesmi »Oj ti tožni človek«. Za prvo je značilna močna osebna prizadetost, medtem ko za drugo neosebnost, impersonalnost. Osebno prizadetost nadomešča izčiščena, četudi skromna oblikovalnost. Le-te pa pisana poezija prav zaradi svoje konser-viranosti nima zmeraj. A tudi pri ljudski pesmi mora brušenje trajati dolgo, da pripelje do popolnosti besedila. Pomembna sta tudi dva prispevka s tematiko o pregovorih. Z. Lovrenčevič piše o Bilogorcih u poslovicama, A. Š a u 1 i č pa o Liku žene u narodnim poslovicama. Zadnji je na vrsti V. Žganec, ki razpravlja o pomenu variant pri raziskovanju ljudskih pesmi. Marija Stanonik Izvješča. Etnološko društvo Jugoslavije, ogranak za SR Hrvatsku, Zagreb 1972, str. 140. Navedena publikacija vsebuje prispevke članov hrvaške podružnice Etnološkega društva Jugoslavije in je po navedbi v uvodu tretja te vrste. Avtorji so z referati, ki so objavljeni v »Izvješčih«, nastopili na srečanju hrvaških etnologov v začetku 1. 1972 in obravnavali naslednje teme: etnološki problemi južnih Slovanov, etnološka teorija in metoda, etnološki pojavi zunaj južnoslovanskega področja in njihov pomen za nas, zgodovina hrvaške etnologije. V. B e 1 a j načenja metodološko problematiko pri raziskovanju božičnega panja. V. Domačinovič in D. Palošija pri svojem razpravljanju koristno uporabljata gradivo iz vprašalnic za etnološki atlas Jugoslavije, J. A n d r i č sodeluje s člankom Iz etnološke problematike s područja nekih starih rudarskih središta, M. Helebrant predstavlja Sergeja Mihajloviča Širokogorova in njegovo teorijo o etnosu. Tematiko ne jugoslovanske etnologije zastopata prispevka M. Crnkovičeve, Zadruga u Madara, in M. Gamulinove, Trulli na pod-ručju grada Alberobello i problemi njihove zaštite; v zgodovino hrvaške etnologije pa sodijo članki: Z. Simunovič, Prikaz arhiva odbora za narodni život i običaje Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti; O. Oštrič, Etnografski odjel narodnoga muzeja u Zadru; M. Gavazzi, Etnografski muzej u Zagrebu. Neevropska etnologija je zastopana s člankom A. S. Lazarevičeve, O pri-stupu izvanevropskoj gradi u nas. Marija Stanonik Anuario de Eusko-Folklore. Etnografia y Paletnografia, tomo 23. San Sebastian 1969—1970. 215 str. Letopisi baskovske folklore so začeli izhajati pred pol stoletja. »Anuarios de Eusko-Folklore« je izdajalo tedanje Društvo za baskovske študije (Sociedad de Estudios Vascos). S petnajstim letnikom je prevzelo izdajanje Znanstveno društvo Aranzadi (Sociedad de Ciencias Aranzadi) v San Sebastianu. Pred nami je 23. letnik (1971). V predgovoru spominja predsednik društva in urednik letopisa Jose Miguel de Barandiarän na uspehe, ki jih je doseglo dosedanje etnološko raziskovalno delo med Baski — pod črto je navedena zelo bogata bibliografija, ki sega tja v leto pred prvo svetovno vojsko. Opozarja tudi na pomanjkljivosti, predvsem na obilico zgolj opisnih del, in na malo ali sploh neraziskana področja. Ob načrtu za nadaljnje raziskovalno delo se opira na sodelovanje stolice za baskovsko etnologijo univerze v Navarri. Potekalo bi naj po že 1. 1969 izdelanih vprašalnicah (Criterios generales para una investigation etnogräfica de los pueblos pirenaicos). Obeta tudi etnografski atlas (Atlas etnografico de Vasconia). Letopis prinaša med drugim kompleksni oris materialne kulture nekega naselja z mnogimi risbami stavb in orodja, nadaljuje monografijo o Sari z opisom sorodstva, dalje dve topo-nimiji in poročilo o pravilih neke stare bratovščine. Komparativno bi utegnila biti mikavna prva dva navedena prispevka (Jose Antonio Gonzälez-Salazar, Notas sobre la vida de Bajauri, Obecuri y Urturi, 13—58, in Josč Miguel de B a -randiariän, Bosqueo etnografico de Sara, 77—128). Kuret ČASOPISI / PERIODICA AVSTRIJA. — Osrednji časopis za vso Avstrijo, z izključno etnološkimi prispevki in knjižnimi poročili, je österreichische Zeitschrift für Volkskunde (N. S. Bd. 23, 1973), ki ga vsake tri mesece izdaja v lastni založbi Verein für Volkskunde na Dunaju. Prvi zvezek 1973 je posvečen 70-letnici Rudolfa Krissa in prinaša tudi njegovo bibliografijo od leta 1926 do 1972 izpod peresa Leopolda Schmidta (Rudolf Kriss 70 Jahre. Eine Bibliographie seiner Veröffentlichungen von 1926 bis 1972). Za nas je v tem zvezku zanimiv prispevek Isa Baumerja, ki razmišlja o znanstvenem značaju narodopisja (Der Wissenschaftschararkter der Volkskunde, insbesondere der Religiöse Volkskunde). Prvi zvezek objavlja v oddelku Chronik der Volkskunde tudi poročilo o zborovanju Alpes Orientales VII v Brixnu 1972. Drugi zvezek prinaša med drugim tudi dva prispevka s splošnejšo vsebino (Karl lig, Tracht und Mode an zwei grossen Zeitwenden: Am Ende des Mittelalters und heute, in Linde Schuller, Zur »Volkskunde des Fahrrades«) ter kratko poročilo o razstavi v österr. Museum für Volkskunde Häuser und Menschen in Kärnten. Razstava je bila zanimiva nemara tudi za nas, a je šla mimo nas, kar je obžalovanja vredno. Tretji in četrti zvezek prinašata v glavnem razprave, ki zanimajo predvsem avstrijske narodopisce, ker se omejujejo izključno na avstrijske pokrajine. V kroniki 3. zvezka zasledimo nekrolog Rudolfu Krissu in poročilo o razstavi »Puppen aus aller Welt«, ki je bila v Spittalu ob Dravi. Vsak zvezek »österreichische Zeitschrift für Volkskunde« pa objavlja tudi poročilo o etnološki literaturi; žal, v tem letniku zaman iščemo poročilo o katerikoli slovenski publikaciji. Vzporedno z osrednjim časopisom izdaja österreichischer Verein für Volkskunde na leto še 10 številk »Volkskunde in Österreich — Nachrichtenblatt des Vereines für Volkskunde«. S tem »glasnikom« sporoča svojim članom razne novice, npr. o otvoritvah razstav, obvestila o predavanjih, kongresih, simpozijih, strokovnih ekskurzijah itd., ter prinaša tudi osebne novice. Na zadnji strani redno zasledimo obvestila o novih knjigah in o knjigah, ki jih ima društvo na zalogi za prodajo. V Gradcu izdaja Historischer Verein für Steiermark »Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark«. V letniku 64 64 (1973) bi Slovence zanimal prispevek Otta F r a s s a »Die Kartausen von Steiermark und Krain und ihre Immunität«; v njem oriše Žiče, Pleterje, Jurklošter in Bistro. Za nas izredno zanimiva je študija Franza Leskoschka »Die Drauflösser, Arbeitsleben und Brauchtum eines erloschenen Gewerbers«. Naše etnomuzikologe bo zanimal članek Wolfganga S u p p a n a : »Volkslied und Volksliedforschung in der Steiermark«. Poleg strokovnih prispevkov zasledimo tudi v tem časopisu številne in obsežne ocene knjig in poročila o razstavah. Ustavili se bomo ob oceni knjige M. Mušiča »Arhitektura slovenskega kozolca«, ki jo je napisal O. F. Weber. Historischer Verein für Steiermark izdaja vsako leto še 4 zvezčiče »Blätter für Heimatkunde«, ki prinašajo prispevke z več ali manj zgodovinsko tematiko ter ocene knjig. Včasih zasledimo tudi kakšen prispevek z etnološko zanimivo temo. Tudi »Verein für Landeskunde von Niederösterreich und Wien« izdaja svoje glasilo »Unsere Heimat« vsako leto v 4 zvezkih. Prispevki, ki jih prinaša, so pogosto etnološko zanimivi, vendar se nanašajo predvsem na pokrajine, ki so od nas bolj oddaljene in nas zato zanimajo kvečjemu primerjalno. Helena Ložar-Podlogar CSSR — Češko. Reprezentativno češko etnološko glasilo je »Cesky lid«, ki izhaja v Pragi in je v 1. 1973 doživelo že 60. letnik (4 zvezki, 256 str. s slikami). Vsak zvezek prinaša razen razprav tudi poročila o srečanjih etnologov na Češkoslovaškem ali v tujini in knjižne ocene. Posebna značilnost časopisa je tudi ta, da se v njem že vrsto let vrstijo zanimivi prispevki s področja teorije ter poskusi raziskav o nekaterih novejših etnoloških vprašanjih. Prav to pa daje »Češkemu iidu« poseben značaj. —V prvi številki opozarjamo na prispevek Dagmar KI l-move-Rychnove, ki analizira netradicionalno delavsko ljudsko prozo. Zanimajo jo vprašanja zvrsti (žanra), kompozicije in stila. Jaroslav Marki je prispeval drugi del svoje razprave o bolgarski glasbeni folklori, v zgodovino pa posega Jaroslav Kramarik, ki odkriva pomen študija češke ljudske kulture za raziskavanje slovanskih »starožitnosti« zadnjih petdesetih let. V novejšo problematiko sega prispevek Hane Hynkove in Angela Spasova o etnološkem študiju sedanjosti. Razprava je pravzaprav odmev na Varekino kritiko stališč o nekaterih vprašanjih etnologije sedanjosti Adama P r a n d e. Jožef Vareka je kritiko objavil leta 1971 v istem časopisu. Iz prispevka, pisanega s precejšnjo mero politiziranja, čutimo zavzemanje obeh avtorjev za tako etnologijo sedanjosti, ki bi bila predvsem politično angažirana in »uporabna« veda. Tudi če bi utegnili biti naši sumi neutemeljeni, nas na koncu avtorja prepričata z mislijo, »da mora etnologija končno začeti z izpolnjevanjem svoje ideološke funkcije v skadu z zaključki 14. kongresa češkoslovaških komunistov«. — Iva Heroldovä je v rubriki Materiäly napisala zanimiv prispevek o drugi svetovni vojni in njenem vplivu v folklori ter dokumentih (zlasti fotografskih) volynskih Čehov. Na področje sedanje folklore posega tudi razprava Antonina Sa tke j a o sedanji dijaški anekdoti na območjih Slezije in Morave. Med teoretično zanimive sodi prispevek o mestu etnologije v okvirih slavističnih disciplin in o posebnosti smeri, t. i. »etnografskih slavistiki«. Napisala ga je Mirjam Moravcovä. Jitka Stankova v besedi in sliki podaja podroben opis sedanje šege iz okolice Strakonic, ki je povezana s praznovanjem »konopicke« — praznika konoplje. Zasleduje številne spremembe, ki jih je socializacija vnesla na vsa druga področja ljudskega življenja. O vlogi etnologije in folkloristike v boju proti fašizmu govori uvodni prispevek četrte številke. Dva naslednja prispevka sta posvečena vprašanjem življenja v zadružnih vaseh (kolektivizacijske oblike). Jožef Vareka piše o razvoju stavbarstva in kulturi bivanja v vaseh južnomoravskega obmejnega področja, Iva Heroldovä pa o starem in novem v družbenem in kulturnem življenju kolektiviziranih vasi. Četrta številka prinaša tudi zanimivo študijo Pavle Bilkove z naslovom Mesto in predmestje. Za spodnjo časovno omejitev svoje razprave je avtorica izbrala obdobje po končanem procesu industrijske revolucije. Od številnih problemov, ki se ob tem odpirajo, je izbrala primerjalno raziskavo strukture prebivalcev v dveh ostravskih četrtih in sicer na biološki (spol, starost), socialnoekonomski (populacijski sestav po ekonomski aktivnosti, socialni in razredni pripadnosti) in kulturni (stopnja izobrazbe, pismenosti; občevalni jezik in veroizpoved) osnovi. Razen teh temeljnih izhodišč jo zanimajo osrednja etnološka vprašanja, kot so struktura družine in družinskega življenja, oblikovanje prebivalcev obeh četrti v zapletenem migracijskem procesu in druga. Analiza posameznih struktur je avtorico privedla do nekih temeljnih spoznanj, potrebnih za opredelitev življenjskega stila prebivalcev obeh četrti. Četrto številko zaključujejo, tako kot vse ostale, številne ocene in poročila. V Stražnicah izdaja posebni Üstäv lidoveho umšni (Institut za raziskovanje ljudske umetnosti) že deseto leto svoj časopis »Narodopisne aktuality«. V njem izhajajo prispevki iz najrazličnejših etnoloških področij, seveda le s poudarkom na duhovni problematiki, zlasti besedni in likovni umetnosti. Vsi glavni prispevki so opremljeni s povzetki v evropskih jezikih, kar potrjuje vlogo revije pri popularizaciji in informiranju o tekočih vprašanjih v češkoslovaški etnologiji. Vsaka številka prinaša ocene domačih in tujih publikacij ter poročila o kongresih, simpozijih in najrazličnejših festivalih (predvsem folklornega značaja). Posebni rubriki sta namenjeni vprašanjem etnološkega filma, gramofonskih plošč in etnoloških razstav. Nekatere številke prinašajo biografije in nekrologe ljudskih ustvarjalcev (ljudskih pesnikov, pevcev, godcev, slikarjev, lončarjev itd.) in številne krajše informativne prispevke ter terenske novosti, kar v slovenske Traditiones uvaja rubrika »Gradivo«. Izmed prispevkov v vseh štirih številkah desetega letnika bomo omenili le nekatere. V prvi številki zasledimo prispevek Vaclava F r o 1 e c a iz Brna o regionalnih muzejih ljudske arhitekture. Na primeru snujočega se muzeja ljudske arhitekture vzhodne Moravske v Stražnicah razčlenjuje nekatere etnološke in zgodovinske vidike, povezane s »tradicionalno« arhitekturo tega območja. Zdi se, da je snovanje novih muzejev »na prostem« danes med pomembnimi prizadevanji ne le češkoslovaške ampak nasploh večine vzhodnih nacionalnih etnologi j. — Znani slovaški avtor in režiser etnoloških filmov Martin Slivka je v drugi številki prispeval zapis o katalogizaciji etnoloških filmov. Podal je pregleden seznam vseh dokumentacijskih zahtev, ki bi jih morali izpolniti za vsak film pri njegovi obdelavi, od začetne administrativne evidence pa vse do podrobne analize katalogiziranih informacij v njem. Zlasti koristen je vzorec za etnološki katalog s podrobno razčlenitvijo vsebine filma. — Antonin S a t k e ugotavlja, da sta najpomembnejša »tipa« ljudske proze sedanjosti zlasti pripo-vedovalec-humorist in satirik (seveda na čeških in moravskih primerih). — Med ocenami bi morda veljalo omeniti oceno knjige Vaneka Šiftarja o Ciganih, ki je leta 1970 izšla v Murski Soboti. Ocenjevalec František Jordan ugotavlja, da je Šiftarjevo delo zanimivo kot celota. Ob tem pa poudarja, da v detajlih najdemo tudi pomanjkljivosti, zlasti če smo strokovnjaki za omenjeno področje. Knjigi sicer pripisuje interdisciplinarni (?) značaj. Do tega komplimenta ga vodi menda podatek, da je Šiftar za zgradbo svojega dela uporabljal poleg lastnih študij in opazovanj na terenu tudi statistične, demografske, antropološke in druge rezultate. Menda so ta kompilacija in interdisciplinarni pristop k nekemu problemu dve različni stvari! — Med prispevke o raziskavah etnološke podobe Čehov in Slovakov, ki živijo drugod po Evropi, sodi zapis o ljudskem stavbarstvu v bosanskih vaseh s češkim prebivalstvom. Tudi podnaslov zapisa nam pove, da je to le eden od prispevkov v okviru podrobnega študija češkega jezikovnega otoka v Bosni. Avtor prispevka je Jožef V a r e k a. Za nas ni toliko zanimiv zaradi vsebine ali načelnega metodološkega pristopa, ampak bolj kot opozorilo, da etnologi drugih držav posvečajo veliko več pozornosti raziskavam načina življenja manjšin ali etničnih skupnosti, ki živijo zunaj meja svoje domovine. — Za zgodovino naše etnologije je zanimiv prispevek Zorice Simunovič iz Zagreba, ki je prikazala pomen slovaškega duhovnika in panslavista Jožefa Ptašin-s k e g a iz Moravč za slovensko in hrvaško etnologijo. Kot župnik je od 1890 do 1903 deloval pri sv. Ivanu v Istri (pazinski okraj). Zbiral in pozival je k zbiranju gradiva o ljudski kulturi. Njegovo delo je toliko bolj zanimivo, ker je tudi fotografiral slovenske in hrvaške prebivalce Istre, zlasti v njihovih nošah. Za objavo je pripravil delo »Narodni život Hrvata i Slovenaca u Istri«, ki pa je še z nekaterimi drugimi njegovimi zapisi ostalo v rokopisu. Narodopisne aktuality so s svojo svežo in pestro vsebino zares informativno aktualne. K uspehu revije prispevajo delno tudi že tradicionalna vendar dokaj solidna zunanja in notranja oprema ter številne dobre fotografije. Slovaško. Osrednja slovaška etnološka revija »Slovensky narodopis« je doživela v 1. 1973 svoje enaindvajseto leto rednega izhajanja (4 zvezki, 694 str. s slikami). Revija je publikacija slovaške akademije, pri kateri deluje tudi etnološki inštitut, ki je v letu 1973 praznoval 2-letnico ustanovitve. Zato je prispevek v drugi številki posvečen pregledu glavnih raziskovalnih smeri in dejavnosti etnološkega inštituta od ustanovitve Slovaške akademije znanosti (1953) dalje. Prispevek je napisala Emilia Horvätovä. Zaključujejo ga bibliografski pregledi etnoloških izdaj akademije, od monografskih del, izdaj v zbirki »Zakladnica slovaške ljudske kulture«, do najrazličnejših občasnih publikacij. Vseh skupaj je bilo že 58. Inštitut sodi med najmlajše etnološke ustanove na Slovaškem (npr. katedra za etnografijo in folkloristiko je bila ustanovljena že 1921. leta). V precejšnji meri je nosilec tudi nekaterih novejših prizadevanj, ki postopoma prodirajo v slovaško etnologijo. To dokazujejo med drugim pogoste organizacije domačih in mednarodnih posvetovanj. (Tudi prispevek Emilie Horvatove v tretji številki je posvečen nekaterim pripombam k vprašanju etnologije sedanjosti). — Sicer pa prva številka razen uvodnega prispevka o zgodovini in razvoju inštituta prinaša razpravo Ester Plickove o motivih rudarskega dela v umetnostnem oblikovanju rudarjev. Znano rudarsko območje Banske Stiavnice je bilo najmočnejši center likovnega izražanja rudarjev od konca 18. stoletja, z največjim razcvetom v 2. polovici 19. stoletja. Potem je likovna ustvarjalnost pričela postopoma upadati. Primerjalno so zanimive navedbe zaposlenosti žensk, ki so za zagotovitev potrebnega dodatnega zaslužka izdelovale čipke (Idrija!). — Dušan Holy in Karel P a 1 a sta pripravila prispevek s področja dokumentacije ljudskih pesmi. Precej pozornosti posvečata zlasti elektronski obdelavi. — Drugi del pregleda družbene in duhovne kulture Slovakov na Madžarskem je prispeval Rudolf 2 a t k o , Andrej Sulitka pa opisuje ljudsko gledališče ob božiču na severnem Spišu. — Med poročili o posvetovanjih in kongresih je tudi zapis Marie Kosove, ki obsežneje poroča o posvetovanjih ob Indeksu evropskih balad. Omenjeno je tudi škofjeloško posvetovanje (20.—24. avgusta 1972). Vse številke zaključujejo poročila in recenzije domače in tuje literature. V tretji številki je Jan Podoläk ocenil delo A. Cevca, Velika planina. — Orodje za žetev in delovne tehnike na Slovaškem je naslov prispevka Viere Urbancove, ki je priredila za objavo bogato terensko gradivo. — Marta Srämkova podaja v svojem prispevku poskus strojne (elektronske) obdelave nekega baladnega tipa. — Zanimiv je prispevek Štefana Kazimirja o historični metrologiji in etnoloških raziskavah tega področja. Na številnih konkretnih primerih, zlasti iz materialne kulture, je pokazal, da so bila mnoga etnološka dejstva brez upoštevanja merskih zakonitosti večkrat dokaj ohlapno razlagana. Zlasti zanimivi so primeri za sta-i rejša obdobja. — Prispevek Pavola Horvätha osvetljuje danes že skoraj pozabljeno panogo — ptičarstvo (tj. lov in prodaja gozdnih in poljskih ptičev). Na Slovaškem je bilo ptičarstvo še posebno močno razširjeno na širšem območju zgornje Nitre. Prispevek prinaša veliko koristnega zgodovinskega gradiva za starejša obdobja. — Tretja številka Slovenskega närodopisa prinaša referate udeležencev seminarja o mestu etnologije v sistemu znanosti, ki je bil od 12. do 15. decembra 1972 v Bratislavi. Zraven slovaških etnologov so sodelovali tudi gostje iz Sovjetske zveze. Razreševali so vprašanja odnosa in povezav etnologije z zgodovino, sociologijo, geografijo in drugimi znanostmi o kulturi. Julian V. Brom-lej iz Sovjetske zveze se je zavzel za sodelovanje etnologije s sorodnimi disciplinami, ki raziskujejo kulturo. Zavrnil je pojmovanje etnologije kot »super-discipline«, ki poskuša podobno kot kulturna antropologija izpolnjevati naloge vseh ostalih disciplin o kulturi. Viera Urbancova je opozorila na odnos etnologije in historizma, Viktor I. K o z 1 o v pa na zveze etnologije z geografijo in demografijo. Pregled etnosocioloških raziskav v Sovjetski zvezi je podala Leoka-dija M. Drobiževa. Poudarila je, da je v Sovjetski zvezi etnosociologija smer z lastno metodologijo in metodiko. Obenem je etnosociologija tudi rezultat skupnih naporov etnologov in sociologov. — Adam P r a n d a je napisal prispevek o vprašanjih zvez med etnologijo in sociologijo. Zavzel se je za široke okvire etnološke znanosti, zlasti pri raziskavah nekaterih vprašanj je nujna večja interdisciplinarna širina. To velja še zlasti za raziskave razvojnega procesa in sprememb ljudske kulture v sedanjosti pa tudi za raziskave razvoja splošnih kulturnih pojavov kot so široko področje obrti, navad, družine itd. — Z vidika semiologije pa je opozorila na zveze med etnologijo in slavistiko Maria Kosovä. — V četrti številki objavlja Adam P r a n d a nadaljevanje svoje razprave »K problematiki študija etničnih procesov v SSSR.« Med zanimivejšimi pa je prispevek Jana Botika o enklavi in diaspori kot posebnih oblikah ljudske skupnosti. Teoretičen prispevek dopolnjujejo predlogi za konkretne naloge slovaške etnologije na področju raziskav Slovakov zunaj meja republike. Botik razlikuje v procesu razvoja in popolne asimilacije enklav in diaspor več stopenj, od začetnih kontaktov (navezovanje socialnih in ekonomskih stikov, adaptacije v novem okolju, akulturacije pa vse do popolne asimilacije. — Maria Kosova je prispevala razpravo o magični usmrtitvi nasprotnika na daljavo, v kateri poskuša uvajati tudi semiološke principe. Med pomembnejšimi prispevki omenimo še dva, Marte Komorovske o oblikah vzajemne (sosedske) pomoči v preteklosti in sedanjosti in Ive H e r o 1 -dove o slovaški božični igri pri Cehih v Jugoslaviji. — Četrto številko zaključujejo krajši referati s seminarja o dosedanjih rezultatih raziskav ljudske arhitekture na češkoslovaškem s pomočjo etnološke kartografije (J. Kramarik, J. Va-feka, V. Frolec, S. Švecova, J. Langer J. Souček, S. Horvath). Na slovaških tleh je pognal in vzrasel osrednji slovanski etnološki časopis »Ethnologia Slavica«. Pred nami sta dva letnika, četrti (Bratislava 1973, 289 strani s slikami) in peti (Bratislava 1974, 277 str. s slikami). V obeh letnikih sodelujejo s prispevki tudi jugoslovanski etnologi. O stikih Slovencev z ostalimi Slovani od začetka 19. pa do prvih desetletij 20. stoletja govori prispevek Vilka Novaka v četrtem letniku. Novak podaja pregled zanimanja posameznih slovanskih avtorjev za slovenski jezik, slovstvo, ljudsko kulturo in še posebej za poezijo. Drugi jugoslovanski zastopnik v četrtem letniku je Petar Vlahovič, ki je predstavil nekatere teorije o naseljevanju Slovanov na območja današnje Jugoslavije in njihovo potrditev s pomočjo antropologije. Svoj prispevek zaključuje s spoznanjem, da so Balkanski polotok naselili Slovani iz dveh glavnih smeri, od katerih je del zahodne smeri prodrl globlje na področje germansko romanskega etničnega prostora, kjer je svoje etnoantropološke lastnosti ohranil vse do današnjih dni. — Zofia Staszczak piše o nekaterih skupnih slovanskih potezah v ljudski kulturi Slezije v odnosu na dognanja v nemškem etnološkem atlasu, Mieczyslav Karaš pa o sledovih t. im. vlaške kolonizacije v Karpatih na primerih dveh nazivov: Lach in Walach. — Obsežno študijo o delovnih orodjih vinogradnikov na Slovaškem je napisal František K a 1 e s n y. Studijo dopolnjujejo ilustracije, ki nas po tipološkem načinu podajanja spominjajo na pristope v arheologiji. Na osnovi študija vinogradniškega orodja ugotavlja Kalesny, da slovaška vinogradniška kultura ni le rezultat slovanskih ampak tudi rimskih, germanskih, keltskih, grških (bizantinskih) in drugih komponent. Vzrok temu naj bi bil geografski položaj Slovaškega na »križišču« starih evropskih kultur. — Jan Komorovsky je prispeval temeljito primerjalno razpravo o inscenacijah boja za nevesto v tradicionalni slovanski svatbi. Prav pri Komorovskem velja poudariti, da je avtor izjema v vseh dosedanjih letnikih Etnologie Slavice, saj dosledno v vseh svojih primerjalnih in sintetičnih prispevkih skuša vključevati in upoštevati (seveda glede na razpoložljive možnosti) tudi gradivo iz Slovenije in ostale Jugoslavije. — Karel Horälek piše o pravljičnem tipu dveh bratov v slovanski tradiciji in njegovi razširjenosti zunaj slovanskega ozemlja. Kot tretje nadaljevanje razprave o motivih turških vojn v ljudskem pripovedništvu podaja Dagmar Klimova splošne opombe in opažanja. — V informativnem delu četrtega letnika so objavljeni pregledi razvoja in strukture oddelkov za etnologijo v slovanskih državah. Med njimi je tudi prispevek Vilka Novaka O Oddelku za etnologijo v Ljubljani. Četrti letnik zaključujejo pregledi nekaterih slovanskih etnoloških revij. Z etnologijo sedanjosti povezana vprašanja so v zadnjih nekaj letih vedno bolj aktualna tudi v vzhodnih državah. Na Češkoslovaškem morda najbolj izstopajo že dolgoletna prizadevanja v tej smeri Olge Skalnikove in Karla F o j -tika. Oba poudarjata pomen raziskovanja tradicij vaških skupnosti v moderni družbi. Sicer pa je za oba značilno izredno poudarjanje delavske kulture (začetki že pri Peuckertu). Na žalost pa je pri obeh avtorjih dokaj slabo prisotna želja po vključevanju etnoloških problemov v širše historiografske okvire. Načina življenja delavcev in njihove kulture si namreč ne moremo kompleksno predstavljati brez vključenosti v splošen zgodovinski okvir. Oba avtorja sta prispevala razpravo v petem letniku Ethnologie Slavice, ki naj bi bila prispevek k teoriji etnoloških raziskav sedanjosti. Njuna izvajanja temeljijo na nekaterih sovjetskih postavkah, prisotni so elementi R. Redfieldovske teorije, nekatera nemška naziranja in drugo. V petem letniku sta prispevka dveh jugoslovanskih avtorjev, Galabe Pali-kruševe o etničnih posledicah islamizacije v Makedoniji in Radomira R. R a-kiča o etničnih procesih in razmerah pri slovaški manjšini v Vojvodini. — V. P. Samojlovič je napisal prispevek o arhitektonskih in umetnostih posebnostih ukrajinskih bivališč. Prispevek je omejil na čas od konca 19. do začetka 20. stoletja. — Jaroslav K r a m a r i k je prispeval razpravo o besedi »licha, liha«, ki jo poznajo vsi slovanski jeziki, Vaclav F r o 1 e c pa je kot prispevek k češkoslovaškemu etnološkemu atlasu napisal pregled oblik dvorišč na Moravskem in Šlezijskem. — Zanimiv je prispevek Christa Vakarelskega o bolgarski ljudski estetiki. — O šegi hoje ali obračanja po soncu v smeri sonca v slovanskih poročnih navadah je napisal izčrpen prispevek Jan Komorovsky. Tudi v tej razpravi upošteva slovensko primerjalno gradivo. Komorovsky ugotavlja, da raziskavanje različnih variant šeg z istim pomenom daje možnost dia-hronične ustalitve pomena dejanj, kadar sinhrono raziskovanje ne omogoča dovolj dobrih virov za njihovo pojasnitev. Tatjana K o 1 e v a piše o ostankih inicijacij v Bolgariji, Viera Gašparikova pa o slovaških ljudskih humoreskah in njihovih mednarodnih razmerjih. Na področje ljudske proze posega tudi razprava Dagmar Klimove, ki zasleduje motiv kače v ljudski prozi slovanskih narodov. — L’udmila L a p t e va opozarja na odnos, ki so ga do Safarikovih del in naziranj imeli ruski raziskovalci v predrevolucionarnem obdobju. Med prispevki v informativnem delu petega letnika velja omeniti tudi Vitomirja B e 1 a j a spis o razvoju etnologije pri Hrvatih, v katerem govori tudi o etnološki dejavnosti na zagrebški univerzi in njenih koreninah v preteklosti. Janez Bogataj ITALIJA — Italijansko ozemlje. Vodilni italijanski etnološki časopis »Lares« je 1972 doživel 38. letnik. Izhaja v Firenzah in ga skupno izdajajo Societä di etnografia italiana, etnološka stolica (Cattedra di storia delle tradizioni popolari) univerze v Bariju ter Federazione italiana arti e tradizioni popolari dell’E. N. A. L. Časopis izhaja, žal, z zamudami. Letnik 1972 sta uredila (danes že rajni) Paolo T o s c h i kot glavni in Giovanni B. B r o n z i n i kot pomožni urednik ter obsega dva zvezka (I—II in III—IV) s skupaj 200 stranmi. Večino prispevkov v tem letniku tvorijo objave različnega folklornega gradiva, predvsem pesmi in pregovorov, tudi nekaj starih rokopisov, ter poročila vseh vrst. Kaže, da časopisu manjka znanstveno usmerjenih sodelavcev. Teža je očitno slonela na zaslužnem starem Paolu Toschiju, ki je oskrbel skoraj vse drobno gradivo (zapiske in tudi recenzije, v katerih je zelo in preveč domač). Eno edino razpravo prinaša III.—IV. zvezek: Elisabetta Gulli,Il santuario e la leggenda di fondazione (157—168). Avtorica v njej predstavlja strukturalistično obravnavanje legend o nastanku svetišč ter konfrontira metodo Gius. Profete z načinom Vladimirja Proppa in kritiko C. Levi-Straussa. Furlansko območje — V častitljivem furlanskem časopisu Ce fastu?, ki izhaja že blizu pol stoletja (letnik 48—49, Udine 1972—1973, urednik Gaetano P e r u s i n i, 264 str.), sodelujemo kdaj pa kdaj tudi Slovenci. Zgodovina, arheologija, umetnostna in književna zgodovina, zlasti pa folklora prinašajo letnik za letnikom kamenčke in kamne k podobi furlanske preteklosti, kulture in ljudskega življenja. Tudi v dvojnem zvezku, ki je pred nami, ostaja časopis zvest svojemu izročilu. Slovence bo, postavim, zanimala italijanska verzija pripovedi nam že znane rezijanske pravljičarke Tine Wäjtave o mladi nezakonski materi, ki je hotela umoriti svoje dete (La ragazza ehe voleva uccidere la propria creatura, 164—166). Ta biser ljudskega slovstva je doživel tako že drugi prevod v tuj jezik (prvi je bil francoski izpod peresa rajne Sidonie Jeras-Guinotove, 1970). Pozornost vzbuja poročilo Pavleta Merkuja (167—176) o njegovi zbirki ljudskega blaga iz Beneške Slovenije (Tradizioni popolari degli sloveni in Italia), ki naj bi skoro izšla v Trstu. Obsegala bo okoli 700 enot — avtorjevih terenskih zapisov vseh vrst, med njimi redkih in doslej tudi neznanih. — Da je vir furlanskih villot neizčrpen, dokazuje zbirka Novelle Cantarutti (10—30), mikavna pa je tudi nedavno odkrita zbirka takih pesmic v zapisu Nicola Tommasea (177—192) iz prejšnjega stoletja. Naj omenim še kulturnozgodovinsko in etnosociološko pomembna pisma furlanskih izseljencev, ki jih objavljata Gaetano P e r u s i n i in Rienzo Pellegrini (217—216). Nekaj tudi za nas pomembnih etnoloških drobcev je najti v Perusinijevi razpravi Organizzazione territoriale e strutture poli-tiche del Friuli nell’Alto Medioevo (193—216). Kuret Južno Tirolsko — V Boznu izhaja mesečnik »Der Schiern«. Illustrierte Monatshefte für Heimat- und Volkskunde (47. Jahrg. 1973, 1—2). Vsak zvezek prinaša zanimive prispevke, v glavnem etnološke in zgodovinske, ki pa se omejujejo predvsem na Južno Tirolsko, deloma tudi na Avstrijo in Italijo. »Der Schiern« je tudi bogato ilustriran. Slikovno gradivo je umetnostno zgodovinskega, arheološkega in etnološkega značaja. Poleg strokovnih prispevkov priobčuje še ocene knjig ter ima tudi literarno prilogo. Helena Ložar-Podlogar NEMČIJA — Osrednji nemški etnološki časopis je »Zeitschrift für Vokskunde« (Halbjahrschrift der Deutschen Geselllschaft für Volkskunde, 69, Stuttgart 1973). V prvem zvezku je v razdelku »Theorie und Wissenschaftsgeschichte« branja vreden prispevek Helmuta M. A r t u s a : Kultur als System. Drugi razdelek prinaša prispevke o ljudski poeziji. V 2. zvezku zasledimo dva zanimiva teoretična prispevka in sicer Dietra-Rüdigerja M o s e r j a »Werte-Fakten-Symbolik und normative Kultur« ter izredno aktualno razpravo »Volksmedizin — was ist das heute«, izpod peresa Rudolfa Sehende. Zeitschrift für Volkskunde prinaša tudi številne knjižne ocene. V Münchnu izdaja Südosteuropa-Gesellschaft svoje »Mitteilungen der Südosteuropa-Gesellschaft« v štirih številkah letno. Leta 1973 je izšel že 13. letnik in sicer v dveh dvojnih številkah. Za nas so zanimivi nekateri prispevki, tako dr. Hansa Arnolda »Die Beziehung zwischen der BRD und Südosteuropa als Teil der kulturellen Verbindungen«, predavanje z jubilejne proslave ob 20-letnici Süd-osteuropa-Gesellschaft v Bonnu. Prof. dr. Zoran Konstantinovič iz Beograda priobčuje svoj prispevek »Von der Wiedergeburt der südosteuropäischen Völker aus dem Geiste der Romantik«. Zanimal nas bo članek zdaj že rajnega prof. J. Ma tla »Aus der Geschichte der österreichisch-südslawischen Wissenschaftsbeziehungen«. V drugem dvojnem zvezku razpravlja Hans Hartl o problemu Ciganov v jugovzhodni Evropi (Die Zigeuner im heutigen Südosteuropa — Ein noch immer ungelöstes Gesellschaftsproblem). Številka prinaša tudi poročila o simpozijih, tako npr. Das kulturhistorische Symposion in Maribor — Bauernaufstände vom 15. bis 19. Jahrhundert (D. Heinrich K u n n e r t). Das 3. Internationale Slavisten-Symposion in Belgrad — Vuk St. Karadžič (Dr. Peter R e h d e r) ter Das Wiener »Symposion Croaticon« — Probleme der burgenländischen Kroaten (Prof. Dr. Kurt Wessely.) Helena Ložar-Podlogar POLJSKA — Kot osrednja poljska etnološka periodična publikacija se je poleg »Luda« uveljavila po vojni »Etnografia Polska«, ki jo izdaja Institut historii materialnej pri Polski akademiji znanosti. Časopis (17, Wroclaw—Warszawa— Krakow—Gdansk 1973, 2 zvezka, 532 str.) je zasnovan zelo široko. Vsebuje prispevke s področja metodologije in teorije. Poleg domače in evropske etnologije, pri čemer je posvečena posebna pozornost raziskovanju slovanskih narodov, obravnavajo številni sestavki neevropsko problematiko. — Kazimiera Zawisto-wicz-Adamska, ki raziskuje sorodstvene sisteme pri Slovakih, tokrat podrobneje obravnava pobratimstvo in posestrimstvo. Maria Paradowska obravnava pomen in vrednost memoarov za raziskovanje neevropskih kultur. Pisanje spominov ima na Poljskem bogato tradicijo, vendar je njihovo uporabnost v družboslovnih raziskavah utrdil šele Florian Z n a n i e c k i pred petdesetimi leti, kar je vplivalo tudi na raziskovalne tehnike etnologov. Krystyna Lapinska analizira problem prostega časa v industrializirani vasi in ugotavlja, da so pri tem krajevne in generacijske razlike poleg razlik, ki jih pogojuje ekonomski položaj in usmerjenost kmetij. Maria Biernacka raziskuje, v kolikšni meri so se grški emigranti po drugi svetovni vojni, ko so se naselili v spodnji Šleziji prilagodili novemu okolju. Pomen tradicije v kmečki kulturi in poskus njene opredelitve nakazuje Ryszard Tomicki. O problemih antropološke in formalne aksiologije seznanja v obširnem sestavku Stanislav Piekarczyk. Aleksander Psern-Zilinski kritično analizira Tokarevo teorijo in etnološke analogije v obravnavi religije rodovno plemenskih družb. Obsežni sestavek Jacka O 1 e d z -k e g a obravnava oblike verovanja v sodobni Mongoliji, kar je del raziskav, ki so jih poljski etnologi organizirali od 1964 do 1968 leta. Drugo področje neevropske etnologije, ki ga intenzivno raziskujejo, so izginule kulture južne in srednje Amerike. Jan Sceminski in Antoni Macierewicz raziskujeta začetek, razširjenost in ustroj inkovskega kraljestva Tawantinsuyu, Ryszard Tomicki pa obravnava pomen umetnosti v kulturi Indijancev srednje Amerike v 15. in 16. stol. Duša Krnel-Umek ROMUNIJA — Raziskovalno delo naših romunskih tovarišev, kolikor o njem priča »Revista de etnografie folclor« (18. letnik, Bucureijti 1973, št. 1—6), ni samo na visoki rävni, ampak sledi tudi novejšim znanstvenim tokovom (Propp, Levi-Strauss). Marsikateri prispevek bi bilo treba prebrati. Francoski povzetki so, žal, zelo skopi. Med teoretičnimi razpravami v 18. letniku naj navedem tri: Ale-xandru P o p e s c u obravnava komparativno metodo pri raziskovanju ljudske duhovne in gmotne kulture (3. št., str. 165—180); Anca Giurchescu podaja nekaj vidikov o interferenci med ljudsko in množično kulturo (3. št., str. 181—190), Al. J. Amzulescu razpravlja o problemu avtentičnosti v folklori (4. št., str. 243—254). Precej truda je posvečenega ljudskemu slovstvu. Tako piše Athena Tacea Sp e ar o romunskih pravljicah o čudežni (rajski?) ptici in njihovi sorodnosti z motivom ptiča Feniksa in drugih solarnih ptic. Kako ljudska pesem s tematiko o »novem življenju« v sodobnosti nastaja in se širi ter kako jo vrednotijo, razpravlja Eugenia C e r n e a (2. št., str. 81—94). Po poteh strukturalizma stopa Ligia Birgu-Georgescu, ko govori o »distribuciji«, o distributivni analizi, ki naj bi dala metodo za klasifikacijo romunskih ljudskih lirskih pesmi (2. št., str., 107—118). Čisto svojo smer ubira Tudor Balanescu s svojo »matematično študijo« nekaterih ljudskih baladnih variant (2. št., str. 119—134). Stanca Fotino in Solomon Marcus razvijata »gramatiko« ljudske pravljice pri čemer se trudita, da bi kombinirala polisemijo literarnega teksta z znanstvenimi zahtevami teksta, izhajajoč iz teorije o generativnih gramatikah; razprava iz 4. št. (str. 255—278) se nadaljuje v 5. št. (str. 349—364). Prispevke k raziskavam o otroški folklori prinaša Eugenia C e r n e a (4. št., str. 279—298). Nas bo pritegnila študija, katere avtorica je Anca-Irina Dragomir in razpravlja o romunskih imenih ženskih višjih bitij slovanskega izvira. Belgijska etnologinja Marianne Mesnil objavlja ob neki ljudski lovilni igri (»la chasse au putois«) njeno strukturalno analizo (št. 3, str. 191—204). O nekem starem kultu vode poroča Paul Simio-n e s c u (št. 6, str. 465—476). Ioana Ionescu-Mileu podaja teoretične in metodološke poglede na etnojatrijo (ljudsko medicino) (6. št., str. 455—464). O enem izmed šestih tipov romunskih dud razpravlja Gottfried Habenicht (5. št., str. 365—408). Edini pomembnejši prispevek iz gmotne kulture opisuje izdelavo kožuhov (Mihail Cue, 3. št., str. 215—228). Bukareštanski Inštitut za jugovzhodno Evropo izdaja »Revue des etudes Sud-Est Europeennes« (11. letnik, Bucure^ti 1973, zv. 1—4). Zajetni zvezki (okrog 200 strani vsak) objavljajo prispevke s področja kulture, politike, jezikoslovja, zgodovine. Tudi etnologa bi utegnila zanimati razprava Soziologische Aspekte des Ver-städterungesprozesses im zeitgenössischen Südosteuropa (Liviu P. M a r c u , 3. zv., str. 513—552). Mikaven je tudi prispevek Ekkeharda V ö 1 k 1 a Die Moldau und der »zweite südslawische Einfluss« (3. zv., str. 475—486). O starem in novem vinogradništvu v Asenovgradu poroča Vasil Marinov (3. zv., str. 487—512). Kuret SKANDINAVIJA — Revija »Ethnologia Scandinavica», s podnaslovom »A Journal for Nordic Etnology«, je 1971 nasledila nekdanji Folk-Liv, katere začetnik je bil Sigurd Erixon. Časopis izhaja v Lundu v enem ali dveh zvezkih letno. Denarno ga podpirajo Nordijski humanistični raziskovalni sveti in Kraljeva akademija Gustava Adolfa. Namen revije je, da v sestavkih, ocenah in poročilih v angleškem ter nemškem jeziku seznanja svetovno javnost z etnološkimi dosežki in dejavnostjo v skandinavskih deželah. Pričujoči zvezek letnika 1973 je posvečen Gösta B e r g u , predsedniku Kraljeve akademije Gustava Adolfa, ob njegovi 70-letnici. Članki v zvezku obravnavajo v glavnem problem kulturnih območij. Dva sestavka, Knuta Kolsruda »On Cultural Boundaries as an Ethnological Problem« in Lauri H o n k a »Tradition Barriers and Adaptation of Tradition«, obravnavata problem teoretično, v tretjem, »Tornedalen — a Divided Entity« pa Harald Hvarfner in Asko V i 1 k u n a poročata o rezultatih raziskav v zvezi s tem problemom na mejnem področju med Švedsko in Finsko. V zadnje obdobje stare kmečke kulture na Švedskem konec 18. stoletja posega Börje H a n s s e n v metodološkem spisu »Common Folk and Gentfolk«. V sestavku »Konstruktion und Form im Tischlerhandwerk« obravnava Trond Juul Gj e r d i ljudsko pohištveno mizarstvo. Med biografskimi poročili je daljši članek posvečen lani preminulemu finskemu folkloristu in pesniku Martti H a a v i u. V zvezku lahko beremo tudi izčrpni poročili o 4. mednarodni delovni konferenci za etnološko kartografijo v Stockholmu ter o 19. kongresu skandinavskih etnologov in folkloristov v Son-derborgu poleti 1972. Na koncu so obsežna poročila o knjižni beri skandinavskih etnologov zadnjih nekaj let. Jelisava Dobovšek Združenje skandinavskih etnologov NEFA (Nordisk etnologisk-folkloristik arbejdsgruppe) izdaja s svojo založbo, ki ima sedež v muzeju Brede v Lyngbyju na Danskem, zanimivo periodično publikacijo »Nord nytt« (Severne novice). Revija je pričela s poskusnim izhajanjem že leta 1963, v prenovljeni obliki in redno pa izhaja od leta 1967 naprej. Vsako leto izidejo tri ali štiri številke okusno opremljene revije. Glavni urednik revije je Karsten Laegdsmand, ki s sekretarjem Carstenom Bregenhojem (oba z Danske) usklajujeta delo lokalnih uredništev na Danskem, Finskem, Norveškem in Švedskem. »Nord nytt« je predvsem glasilo mlajše generacije skandinavskih etnologov. Vsem služi kot komunikativno glasilo, ki pa močno prerašča zgolj informativne okvire. Kljub vrsti svežih in novih idej v posameznih prispevkih ohranja revija s svojo ureditvijo določeno mero resnosti; našo pozitivno oceno potrjuje tudi tehtnost in aktualnost posameznih prispevkov. Do leta 1969 je v reviji izhajala letna skandinavska etnološka bibliografija, od tega leta dalje izhaja kot samostojna publikacija v biltenu NEFA-Doku-mentation. Revija Nord nytt prinaša krajše in daljše razprave, poročila o terenskih raziskavah in ekskurzijah, poročila o kongresih in posvetovanjih, krajše ocene diplomskih in magistrskih nalog, knjižna poročila in ocene, polemične zapise, obvestila nekaterih evropskih založb o etnoloških izdajah in številne druge prispevke. Kljub temu pa je revija sorazmerno slabo znana v evropskih državah. Edina, toda dokaj bistvena ovira pri tem je slabo poznavanje skandinavskih jezikov. Le četrtina prispevkov v vseh dosedanjih letnikih je napisanih v angleškem ali francoskem jeziku. Skandinavski prispevki nimajo namreč (niti) povzetkov. Zanimivi so vsakoletni pregledi študijskih programov seznami predavanj in terenskih raziskav posameznih univerz in drugih etnoloških ustanov na Severu. — Od zanimivejših prispevkov ali celotnih številk omenjamo le nekatere. Druga številka letnika 1969 je skoraj v celoti posvečena vprašanjem etnološkega študija politike, političnega mišljenja politiziranja posameznih socialnih ali poklicnih skupin in študiju lokalnih političnih organizacij (na primeru Norveške). Peta in šesta številka istega letnika prinašata tri krajše prispevke, ki so nastali na osnovi študija nekega kolonijskega naselja na Danskem. Dobro je predstavljeno še zlasti društveno življenje in udejstvovanje prebivalcev v kulturnoprosvetnih in telovadnih društvih (avtor M. Balle Petersen). Omeniti velja tudi prispevek Ove B a k - a o kolonizaciji grenlandskega območja. Precej prispevkov obravnava vprašanja religije (v več letnikih, zlasti še 1970). Četrta številka letnika 1970 obravnava vprašanja trivialne literature, stripov in slikanic. Prva številka letnika 1971 je v celoti posvečena etnološkim raziskavam družine in sorodstva v razmerju do švedske kulture ter raziskavam otroških iger in otroškega likovnega ustvarjanja. Raziskave nekaterih ekoloških vprašanj, ki jim zlasti v Skandinaviji posvečajo precej pozornosti, predstavljata naslednji dve številki tega letnika. V četrti številki moramo opozoriti na dva prispevka o socialnih in ekonomskih spremembah med Laponci na Finskem. Z vidika uvajanja nekaterih tehničnih inovacij in njihovih posledic na način življenja Laponcev je zanimiv prispevek o motornih snežnih saneh. Vse tri številke letnika 1972 prinašajo prispevke skandinavskih in ameriških etnologov o nekaterih problemih južne Evrope. V letu 1973 so vse te prispevke ponatisnili v skupni publikaciji z naslovom Kulturne varijacije južne Evrope, ki jo je uredil in ji napisal izčrpen uvod Knut Weibust iz Etnološkega inštituta Stockholmske univerze. Posamezni prispevki obravnavajoo vprašanja transhumance na Korziki, »odprtosti« ali »zaprtosti« baskovskega podeželja, vprašanja načina življenja španskih emigrantov, vloge žene v malteški družbi, transformacije družinske strukture v ruralni Kataloniji in druga. Upamo, da bomo v prihodnje bolj redno in temeljiteje zasledovali prizadevanja skandinavskih etnologov v reviji »Nor nytt«. Janez Bogataj ŠPANIJA — Baski. Baskovski folkloristi imajo svoj kotiček v časopisu »Munihe«, glasilu Sociedad de Ciencias Naturales (Naravoslovnega društva) Aran-zadi v San Sebastianu. Kot priloga (str. 29—32) je uvezan nekakšen glasnik na štirih straneh s posebnim naslovom »Eusko-folklore«. Publicaciön del Laboratorio de Etnologia de la Sociedad de Ciencias Naturales Aranzadi (3a Serie — N« 23, Ano 1973). — Jose Miguel de Barandiarän raziskuje izročilo o čarovnicah (sorguin, belaguile, brujas) na baskovskem ozemlju (predmeti v zvezi s čarovnicami, čarovnice v toponimiji, prikazovanje čarovnic). Gradivo ima v primerjalne namene svoj pomen tudi za nas. Kuret ŠVICA — Nemški del. Osrednji švicarski časopis z desetletja starim izročilom, »Schweizerisches Archiv für Volkskunde« (Vierteljahrsschrift im Auftrag der Schweizerischen Gesellschaft für Volkskunde), je doživel v 1. 1973 svoje 69. leto izhajanja. Značilno je za švicarske razmere, kjer se publikacije vzdržujejo v glavnem iz članarine, da so letnika 68 in 69 (Basel 1972/73) združili v zajeten zvezek (820 strani), ki je hkrati spominski zbornik Robertu Wildhaberju za njegovo 70-letnico (gl. poročilo na naši str. 274—275). Uradno glasilo Schweizerische Gesellschaft für Volkskunde pa je »Schweizer Volkskunde«, ki izhaja v 4 drobnih zvezčičih letno (63. letnik, Basel 1973). Ne gre samo za »Korrespondenzblatt« (mi bi rekli »vestnik«), kakor ga označuje naslov. V nekaterih zvezkih je tudi kak zanimiv daljši sestavek. V živo aktualnost sega npr. Eduarda Strübina »Volkskundliches zum Automobil« (1. zv., 1—13); v nastajanje rokopisnih pesmaric, kot jih imamo nešteto tudi pri nas, je posvetil Paul G e s s 1 e r »Zustandekommen eines persönlichen Liederschatzes« (2. zv., 17—23). V 3. zv. beremo izčrpen pregled razstave »Liebe und Hochzeit« v Schweizerisches Museum für Volkskunde, Basel, februar 1972—maj 1973 (z mnogimi slikami). Vsak zvezek prinaša tudi narodopisno zanimive zapiske in knjižna poročila. Romanski del. Za romansko Švico izdaja ista družba (franc. Societe suisse des traditions populaires — it. Societä svizzera per le tradizioni popolari) — pet- ali šestkrat letno svoje posebno glasilo, »Folklore suisse — Folclore svizzero«. Leta 1973 je izšel že 63. letnik. Drobni zvežčiči (navadno vsak po 16 strani) so vsebinsko bogati. 1. zvezek prinaša izredno živahno in mikavno pisan prispevek o ljudskem zdravilstvu v italijanski Švici (Maria Luisa e Ottavio Lurati, Guaritori popolari e magia del »segnare«, 1—13). Drug prispevek obravnava ljudsko zdravilstvo v Ženevi (Jacques T a g i n i, Contribution ä 1’etude de la medecine populaire ä Geneve — 2. zv., 22—26). Pozornost vzbujata opisa dveh svojevrstnih praznovanj — 1. marca (Jean Courvoisier, La fete du Premier mars — 2. zv., 17—21) in Jožefovega (Ottavio L u r a t i, Singolari usi a San Giuseppe di Uggiate — 5. zv., 65—70). Tri otroške igre iz Verzasca opisuje Isidoro P i n a n a (Giuochi verzaschesi: Upa, pirlatt e spandina — 3. zv., 43—45). V zgodovino notranjih švicarskih bojev 15. stoletja, kakor živi še v današnjem ljudskem izročilu, sega sestavek Rose-Claire Schiile, La Saint Pierre-aux-Liens de Lens: tradition, legende et histoire (4. zv., 49—53). Prikupen je opis o izročilu okoli ledeniškega osamelca pri vasi Nax v Porečju Rhone: Jean-Marc B i n e r , La »pierre des enfants« ä Nax (4. zv., 54—55). V področje ljudskega prava sodi prispevek T. Btihlerja (Le plaid d’aprčs les sources du droit de l’ancien eveche de Bäle — 3. zv., 37—42; plaid — placitum ali placitum generale). Mikavno in poučno je poglavje iz zgodovine švicarskega ovčarstva — Max Matter, Elevage traditionnel et innovation — Pourquoi on est revenu au mouton Nez-noir (4. zv., 56—59). O kmečki hiši v kantonu Vaud piše Wilhelm E g lo f f (Etude de la maison rurale en valais — 4. zv., 60—64). Nekateri zvezki prinašajo tudi recenzije važnejših knjižnih izdaj društva. Kuret ZDA — Revija Western Folklore, ki jo izdaja California Folklore Society, izhaja štirikrat na leto (v januarju, aprilu, juliju in oktobru). Kratki povzetki nekaterih zvezkov W. F. izidejo v Abstracts of Folklore Studies, toda žal ne vedno. V prvi številki letnika št. 32 (1973) ni prispevkov, ki bi posebej pritegnili našo pozornost, pač pa je v aprilskem zvezku (April, 1973, št. 2, str. 134) pod naslovom Folklore and Folklorists odstavek, ki našteje udeležence četrtega srečanja European Folk Ballad Conference v Škofji Loki, avgusta 1972. Na koncu še omeni, da bo naslednji kongres v Helsinkih 1974. leta. Ce pustimo ob strani julijsko številko, zasluži zadnja izdaja večjo pozornost. Prispevek Ballad Singers, Ballad Makers, and Ballad Etiology, ki ga je napisala Eleonor R. Long, nam spregovori — kakor je vidno že v naslovu — o pogledih in mnenju nekaterih strokovnjakov o pevcih in tvorcih balad ter izvoru te vrste pesništva. — Druga razprava v tej številki, ki je prav tako pomembna — morda bi se celo nekateri v njej omenjeni elementi dali navezati na naše šege v pustnem času — je: The English Plough Plays (str. 237). Avtor Jerry V. Pickering govori o praznovanju »Plough Monday«, znanem v srednji in severni Angliji, ki je brez dvoma poljedelskega značaja. Hkrati opozori, da so te igre zelo »... stari tipi angleške obredne drame«. Kratek nekrolog je posvečem prvemu uredniku revije Archerju T a y 1 o r j u (1890—1973)). Svetovno znan je bil predvsem po izdajah pregovorov in ugank ter kot strokovnjak v literarni zgodovini. Na koncu vsake številke so poročila in ocene ter stalna rubrika »Folk Music on Records«, kjer poročajo o novih ploščah s kratkim komentarjem. Zadnji zvezek pa, kakor je v navadi, prinaša na koncu vsebino vseh štirih številk abecedno po avtorjih, naslovih ter še seznam številk Thompsonovega motivnega indeksa. V Chicagu izhaja petkrat v letu revija z naslovom Current Anthropology. V njej sodelujejo strokovnjaki z vsega sveta, izdaja pa jo The Wenner-Gren Foundation for Anthropological Research. Način objavljanja razprav je prav gotovo svojevrsten in zasluži, da ga omenimo. Prispevke, ki prihajajo v uredništvo, pošljejo v pregled nekaterim izmed sodelavcev po svetu. Le-ti napišejo komentar ter še pripišejo seznam manjkajoče literature na to temo. Objava nekega prispevka je tako hkrati opremljena s komentarjem in dodatno literaturo, prav tako pa tudi z odgovorom avtorja članka na mnenja komentatorjev. Vsak zvezek pa še prinaša poročilo urednika, pisma bralcev ter ocene in kritike knjig. Medtem ko prva številka za nas ni posebno zanimiva, pa zasledimo v junijski prispevek Roberta A. H a h n a o razumevanju verovanj in metodologiji dokazov le-teh. Spregovori tudi o analizi sistema verovanj. In še naslov v izvirniku: Understanding Beliefs: An Essay on the Methodology of the Statement and Analysis of Belief System (str. 207). — Članek z naslovom Archeoastronomy and Ethno- astronomy So Far, prispevek Elizabeth Chesley Baity (str. 389), je natisnjen v tretjem zvezku. Delo je precej obširno, saj prikaže vpliv astronomije na življenje ljudi in njihove kulture (od postavljanja različnih stavb do obredov ob določenih dogajanjih na nebu) na vseh kontinentih. — V zadnji, tj. decembrski številki, najdemo dva krajša prispevka (brez komentarjev sodelavcev): in to: An Approach to the Study of the Medical Aspects of Culture ter A Convergence of Psychological and Sociological Expplanations of Witchkraft. Ze iz prvega naslova je vidno, da govori avtorica (Haydee S e i j a s iz Venezuele) — str. 544 — o pogledih na različne razlage bolezni v raznih kulturah, v drugem pa avtor (Dennison Nash) prikaže dva pristopa k razlagi čarovništva: psihološkega in sociološkega (str. 545). Sinja Zemljič-Golob ZSSR — Osrednje periodično glasilo sovjetskih etnologov izhaja od leta 1931 pod naslovom »Sovetskaja etnografija«. Sprememba dotedanjega naslova "Etnografija« je bila v neposredni zvezi s »preobrazbo etnološkega preučevanja na temelju marksistično-leninistične metodologije«. Naziranja glede predmeta etnoloških raziskav so se odtlej še spreminjala, toda metodološke smernice, ki so bile tedaj začrtane, so v bistvu veljavne do danes. Medtem ko je bil pred dobrimi štiridesetimi leti govor le o pojavih predkapitalističnega razdobja, se je posebej po drugi svetovni vojni problematika na straneh osrednjega sovjetskega etnološkega časopisa izredno razširila. Ostala pa so še naprej veljavna vodila: kritika vseh antimarksi-stičnih in psevdomarksističnih stališč na etnološkem področju, koordinacija etnoloških raziskav z delom zgodovinarjev, arheologov, antropologov, jezikoslovcev, folkloristov, obravnava etnološke problematike s celotnega območja Sovjetske zveze, kakor tudi etničnih skupin zunaj nje. Glede obsega revije je že nekaj časa sem navada, da izide letno šest zvezkov, vsak približno na 200 straneh. Poleg obsežnejših razprav so v reviji med stalnimi rubrikami še diskusije in kritična razglabljanja, prikazi, iskanja in hipoteze, strokovno življenje, poročila in ocene. Razpravam v ruskem jeziku sledijo kratki angleški povzetki. Iz letnika 1973 kaže posebej omeniti nekaj prispevkov. Za obravnavo odnosa med etnologijo in nekaterimi drugimi disciplinami v prejšnjih letih je to pot govor o razmerju med etnologijo in geografijo (V. I. Kozlov, V. V. Pokšiševskij; zv. 1, 3—13). S to tematiko je konec koncev v sorodu tudi razprava: S. I. Bruk, Zgodovinsko-etnološko kartografiranje in njegovi današnji problemi (zv. 3, 3—18). Med nadaljnjimi razpravami in diskusijskimi prispevki splošnejšega in teoretičnega značaja zbujajo našo pozornost teksti kot Ju. V. A r u t j u n j a n , O nekaterih težnjah v spreminjanju narodnega kulturnega značaja (zv. 4, 3—13; na primeru gruzinskega empiričnega gradiva); V. I. Kv z 1 o v, G. V. Š e 1 e p o v, »Nacionalni značaj« in problemi njegovega preučevanja (zv. 2, 69—82); P. I. Pučkov, O odnosu med konfesionalnimi in etničnimi skupnostmi (zv. 6, 51—65) in Ju. P. Averkieva, O nekaterih poskusih interpretacije marksizma pri zahodnih etnologih (antropologih) (zv. 3, 19—27). Dokajšnjo pozornost posvečajo sovjetski etnologi problematiki predrazredne družbe. Na to temo je M. K. Sapožnikova objavila prispevek k vprašanju periodizacije prvobitnega družbenega ustroja (zv. 5, 60—72). O pojmovanju »vojaške demokracije« piše V. M. H m e 1 i n s k i j (zv. 4, 66—75), Živinorejski noma-dizem in njegovo mesto v zgodovinskem razvoju je tema razprave G. E. Markova in L. P. L a š u k a (zv. 1, 101—113, zv. 2, 83—95). V zvezi s pripravami monografije sovjetskih etnologov o letnih šegah v Evropi (doslej je izšla prva knjiga — zimski prazniki) je v zadnjem zvezku (zv. 6, 15—29) zanimiv poskus »strukturalno-zgodo vinske analize« ljudskih letnih šeg evropskih dežel zunaj Sovjetske zveze. Avtor je S. A. Tokarev, glavni urednik in sodelavec omenjene edicije. O šegah kot obliki socialnega uravnavanja pišeta tudi A. B. G o f m a n in V. P. L e v k o v i č (zv. 1, 14—24). Med prikazi velja na temo o šegah omeniti še tele spise: L. D. Seremet’eva, K vprašanju ljudskega koledarja — ob ukrajinskem etnološkem gradivu (zv. 1, 135—138), M. E n d -z e 1 e, Svatbene šege litavskega mestnega prebivalstva v 20. stol. (zv. 4, 96 do 105) in še posebej razpravo bolgarske etnologinje R. D. Draževe o kresnih šegah z zdravstvenim namenom pri Vzhodnih in Južnih Slovanih (zv. 6, 109—119). Po V. Möderndorferju je v njej omenjenega tudi nekaj slovenskega gradiva. Pod naslovom »Med guslarji Bosne in Hercegovine« (zv. 5, 132—141) zanimivo poroča V. E. G u s e v o svojem raziskovalnem delu v Jugoslaviji jeseni 1972. Podobno topel je tekst B. N. Putilova »Srečanje s črnogorskim epom« (zv. 3, 142—145). Med poročili o etnoloških in sorodnih strokovnih sestankih v Sovjetski zvezi pa tudi drugod je objavljen prispevek V. E. Guseva o kongresu jugoslovanskih folkloristov leta 1972 v Kruševu (zv. 2, 159—161). Od jugoslovanskih del je recen-zirana demografska publikacija »Migracja stanovništva Jugoslavije« Inštituta društvenih nauka iz Beograda (V. V. P ok š i š e v s k i j ; zv. 1, 180—182). Ocenjeno je nadalje delo sovjetskega avtorja M. M. Frejdenberga »Vas in mestno življenje v Dalmaciji XIII.—XV. stol.« (A. A. S v a n i d z e , zv. 5, 176—178). Slavko Kremenšek KATALOGI/CATALOGI Majda in Peter Fister, Kašče v Tuhinjski dolini. Razstavni katalog. Muzej Kamnik 1973. Uvod Ivan Sedej. Prevod nemškega povzetka N. Kuret. 44 strani + risbe in fotografije. O kaščah — danes že precej redko ohranjenih gospodarskih stavbah na Slovenskem — vemo še vse premalo. Neraziskana niso le območja, kjer naj bi bili gradili posebne stavbe za shranjevanje pridelkov, prav tako ne poznamo njihovega stavbno-zgodovinskega razvoja kot tudi ne različnih načinov izkoriščanja prostorov v kašči. Zato se tem bolj razveselimo, kadar dobimo v roke delo, ki spregovori o kašči, eni izmed najbolj častitljivih arhitektur med gospodarskimi stavbami. Njeno pomembnost je F. B a š očrtal takole: »Kasto na Dobrovljah je vredno vzeti v etnografski razvid iz več razlogov. Prvič kot vir za zgodovino ljudske materialne kulture in pri tem predvsem kot vir za zgodovino naše podeželske hiše. Drugič zaradi poskusa, koliko more etnografska arhitektura koristiti izpopolnitvi pisanih virov, torej arhivalijam. V zvezi s tem, tretjič, zaradi metodične ugotovitve, ali zadostuje obravnavati podeželsko arhitekturo samo z vidika tlorisa in strehe in zaradi nujnosti, da stopa skupno s tem v ospredje obravnavanje nadrobnih nalog, ki jim je stavba namenjena in zaradi katerih je nastala, oziroma se razvojno spreminjala. In četrtič še zaradi metodičnega vprašanja, ali je prav, da se obravnava hiša samostojno kot taka ali pa jo je potrebno obravnavati v sestavu drugih delov kmetije« (F. Baš, Kašte na Dobrovljah, SE 5, 1952, 18—43). S podobnimi nalogami sta se spoprijemala avtorja kataloga — etnologinja Majda in inž. arh. Peter Fister, ko sta se lotila raziskovanja kašč v Tuhinjski dolini. Sad njunega raziskovanja je študija »Kašče v Tuhinjski dolini« (Kamniški zbornik 12, 1969, 91—128) in razstavni katalog z istim naslovom (Muzej Kamnik 1973), v katerem sta strnila dosedanja raziskovalna prizadevanja v zaokroženo celoto. Uvodno poglavje odpira pogled v geografski, zgodovinski ter gospodarski položaj Tuhinjske doline; za tem nas avtorja seznanita z oblikovanjem kašč — posebej o podstavkih za kašče, o njih velikosti, tlorisu, strehi, stavbnih detajlih ter obdelavi fasade. Zelo se poglobita v načine gradnje, v stavbno konstrukcijo in gradbene materiale, s katerimi so sezidane te gospodarske stavbe. Obširno poglavje sta namenila namembnosti prostorov, ki se je spreminjala z različnimi gospodarskimi tokovi, kakor so oblikovali Tuhinjsko dolino v večstoletnem razvoju. Zadnje poglavje osvetljuje problematiko varovanja tuhinjskih kašč. Študija o tuhinjskih kaščah prinaša kar lepo bero novih spoznanj o ljudski arhitekturi s prehodnega ozemlja med nekdanjo Kranjsko in Štajersko, iz krajev, ki so bili še pred nekaj desetletji večidel kmečki, kjer so bile raztresene kmetije, ki so se same oskrbovale z vsem potrebnim za življenje. Avtorja sta odkrila na tem ozemlju več kot 50 kašč, večinoma lesenih, enoceličnih ali dvoceličnih, z dvokapno streho, vzdignjenih od tal, s kletjo ali brez nje. Vprašanja, ki so se ob zbranem gradivu odpirala, sta poskušala osvetliti z več zornih kotov: bodisi kulturno in stavbno zgodovinskih pa tudi etnoloških. Tako smo dobili z njunim prispevkom vpogled v načine gradenj tuhinjskih kašč, spoznali smo dognanost stavbnih detajlov (lesnih zvez, lesenih ključavnic, konstrukcij vrat, strešnih ogrodij itn.); odkrila se nam je smiselna povezanost med gospodarstvom in stavbnim razvojem kašč; odprle so se nam oči za lepoto, ujeto v arhitekturo tuhinjskih kašč; približala se nam je podoba organske povezanosti kmečkega doma s kaščo, ki stoji vedno blizu doma, da je vsak čas dostopna in vedno pred očmi domačih. Dojeli smo premišljeno razvrstitev in racionalno izkoriščanje razpoložljivih prostorov v kašči; hkrati pa tudi z avtorjema vred obžalujemo, da to stavbno izročilo počasi umira in prizadeto spremljamo pobude, ki jih Peter Fister kot arhitekt navaja za rešitev in ohranitev kašč v okolju, kjer so povezane z domačijami in pokrajino več kot dve stoletji. Med vrednimi spoznanji, ki jih zajema študija o tuhinjskih kaščah, zbuja pomisleke teza, da je tuhinjska cesta, ki so jo zgradili konec 18. stoletja, prinesla v Tuhinjsko dolino tudi kašče (str. 7). Bolj se mi zdi sprejemljiva misel, da je nova pridobitev le vzpodbudila razcvet kulture kašč, medtem ko je bila kašča kot posebno gospodarsko poslopje v rabi po vaseh v Tuhinjski dolini že davno prej. O tem me prepričuje zelo starinska oblika kašče na koleh, kakršna se je ohranila na Ravneh nad Tuhinjsko dolino (str. 9). Avtorja pravilno sklepata, da je najstarejša oblika kašče prav ta, ki so jo gradili na stebrih. Podobne srečujemo še dandanes na sosednjem Koroškem in tudi drugod v Evropi. Zato bo potrebno za zdaj vprašanja o razvoju kašče v Tuhinjski dolini kot tudi na Dobrovljah pustiti odprta. Sele z novim gradivom, h kateremu bi morali pritegniti tudi tiste stavbe, ki so v neposredni genetični zvezi s kaščami na koleh (npr. bohinjski stanovi na koleh, nekatere oblike podov in skednjev itn.), bo mogoče zadovoljivo rešiti zelo staro vprašanje geneze kašče. Vrednost daje tudi dobro dokumentirano ilustrativno gradivo, ki je enako pomembno za študij zunanjega videza tuhinjskih kašč, kakor tudi tlorisnih zasnov, strešnih konstrukcij in oblikovanosti vrat. Dodani topografski seznam dokumentiranih kašč v Tuhinjski dolini je koristen kažipot vsakomur, ki bi si hotel arhitekturo tuhinjskih kašč ogledati v pokrajini in jo dojemati tudi kot spomenik, ki ga ne cenimo samo zaradi funkcionalne ustreznosti, temveč ga občudujemo prav tako zaradi arhitektonske lepote, zarisane v silhueto tuhinjske domačije, polj in gozdov. Zal zelo kazijo lično oblikovani katalog preštevilne tiskarske napake, pomanjkljivo in z napakami je navedena tudi uporabljena literatura. Tone Cevc Jan H y č k o, Žatevne a mlatobne ndradie. Osveta. Martin, 1973. Str. 210 + 179 podob na umetniškem papirju. V zbirki Fontes Slovaškega narodnega muzeja v Martinu je objavljen ta VIII. zvezek "Narodopisne zbierky« tega in drugih muzejev na Slovaškem. Tudi dokaz smotrne in delavne preteklosti ter sedanjosti slovaških muzejev in slovaških domoznanskih znanosti, ki jih usmerjajo. Viri so temelj, izhodišče slehernega znanstvenega dela in zato jih je treba objavljati. Etnologija v Evropi se tega premalo zaveda, kakor da bi se sramovala tega, kar je za arheologe in zgodovinarje samoumevno in znanstveno delo: objavljanje poročil o izkopavanjih z vsem gradivom, objavljanje listin ... Pričujoče delo prinaša katalog žetvenega in mlatilnega orodja v zbirkah slovaških muzejev »kot študijsko in informativno tvarino« (7). V krajšem uvodu (9—44 in nemški povzetki do str. 57) so podani temeljni podatki, značilnosti posameznih orodij, ilustrirani z risbami in zemljevidi njih razširjenosti. To je strnjena podoba gradiva iz kataloga glede na tvarino, funkcijo, obliko in razširjenost posameznih vrst predmetov. Dodano slovstvo govori o sestavnem raziskovanju tega področja pri Slovakih. V katalogu je predmet natančno opisan in kjer so podatki na voljo, je naveden izdelovalec in čas nastanka. Indeks krajev pripoveduje, kako dobro je zastopano vse Slovaško s temi predmeti v muzejih, ki jih navaja sledeči seznam kar 19, zatem pa sledi indeks zbirateljev, »ki so v katalogu navedene predmete za muzej preskrbeli in redno tudi strokovno opisali«. — Sestavni del kataloga so odlične podobe, ki utegnejo posebno dobro rabiti za primerjalno raziskovanje tudi drugod. Kakor je človek vesel takega dela, tako mora odganjati vsiljive misli: kdo od slovenskih muzealcev se ukvarja s poljedelstvom, kdo z živinorejo, s prehrano... in kaj smo doslej zbrali, kaj opisali, kaj objavili — kaj delajo naši muzealci? ... In kaj bodo rekli zanamci, kaj mislijo in govorijo po svetu o našem nedelu že zdaj? ... Kje so naše Fontes? Vilko Novak Masken und Narren. Traditionen der Fastnacht. Ausstellung 9. November 197 5 bis 6. März 1973. Kölnisches Stadtmuseum. (Katalog.) Köln 1972. Pustni čas se v Kölnu začne 11. 11. ob 11. uri 11 minut in traja — kakor drugod — do pepelnice. Nekako isti čas 1972—1973 je bila odprta v kölnskem Mestnem muzeju razstava »Masken und Narren. Traditionen der Fastnacht«. Leta 1973 je slavil kölnski karneval 150-letnico svojega organiziranega obstoja. Odtod pobuda za razstavo. — K razstavi je izšel razkošno opremljen katalog na umetniškem papirju s številnimi ilustracijami in nekaterimi strokovnimi prispevki, ki dado katalogu posebno vrednost. Eseje, posvečene edinstvenemu kölnskemu karnevalu (Max-Leo Schwering, Fastnachtliche Bild- und Literaturtradition in Köln, 13—47; isti, Fastnacht in der Freien Reichsstadt Köln, 109—110; isti, Die Kölner Fastnacht seit 1823, 121—126), smiselno sproti smiselno prekinja in dopolnjuje ustrezni del kataloga. Razstava se ni omejila na kölnski karneval, ampak je skušala zajeti vse nemško govorečo ozemlje. Zelo pregledno, dasi zgoščeno piše o antičnih predhodnikih karnevala Günter Ristow (Vorspiel des Karnevals in der Antike 49—59); to področje je bilo na razstavi tudi bogato zastopano (71 eksponatov, med njimi znamenite lončene obrazne maske iz rimske dobe!). Maria Schmidt je prevzela nelahko nalogo, napisati pregled pustovanja po nemških deželah (Fastnacht in Deutschland, in der Schweiz und in Österreich, 61—81), ki ostaja kajpak sumaričen. Kratek, a zelo informativen je prispevek Maxa Taucha (Höfische Fastnacht, 101—104) — saj prepogosto pozabljamo na vpliv, ki so ga od poznega srednjega veka dalje imela šemljenja po evropskih dvorih. Po njih so se dostikrat vzgledovali meščani in marsikatero mestno blago je zašlo nato tudi na podeželje! Dva svojevrstna karnevala sta nastala poleg kölnskega na nemško govorečem ozemlju, ntirnberški in baselski. NürnberSki je danes zgodovina, ostaja pa zavoljo svojevrstne dokumentacije (»Schembartbücher«) še in še neizčrpen vir primerjalnih raziskav; o tem poroča Hans-Ulrich Roller, Der Nürnberger Schembartlauf-»Karneval« vor 450 Jahren (93—110). Baselska »Fasnacht« (sic), ki jo redno slavijo z enotedensko »zamudo«, je slejkoprej edinstven pojav v evropskem karnevalu; lepo ga predstavi Peter F. Popp, Die Basler Fas(t)nacht (87 do 90). Ponavljam, da navedeni članki samo spremljajo katalog razstave, ki je vzorno in edinstveno zbrala eksponate, kot jih na enem mestu zbrane zlepa ne bo več videti. Prispevali so jih muzeji in zbirke iz vse Evrope. Razstava je bila svojevrstno doživetje. Na koncu kataloga je seznam literature del o kölnskem festivalu, pa tudi najvažnejše literature o karnevalu sploh. Kuret Zwerge, Hofzwerge, Gartenzwerge. Eine Genealogie des Gartenzwerges. Ausstellung im Niederrheinischen Freilichtmuseum, Grefrath, 2. September bis 28. Oktober 1973. Grefrath—Dorenburg 1973. 81 str. + 60 slik (= Schriften des Niederrheinischen Freilichtmuseums 1). Vsem nam je še v spominu prijazni palček na ovitku kataloga razstave o kiču v Slovenskem etnografskem muzeju 1. 1971. Palček torej kot simbol kiča. Dve leti zatem, 1. 1973, je Spodnjerenski muzej na prostem v Grefrathu priredil palčku posvečeno razstavo. Ob sodelovanju številnih strokovnjakov z Vzhoda in Zahoda je pokazala genealogijo vrtnega palčka od najzgodnejših dob do naših dni in s tem posredno načela tudi problem kič—umetnost. Rodovnik vr-tnega palčka kaže dve veji prednikov (prim. tudi G. F. Hart-1 a u b, Der Gartenzwerg und seine Ahnen. Eine ikonographische und kulturgeschichtliche Betrachtung. Heidelberg 1962). Prva je bajeslovna, v njej vidimo palčka kot gorskega duha. Drugo vejo tvorijo resnični spački, pravi človeški pritlikavci, kot jih danes vidimo tu in tam še v cirkusu ali na sejmih, a so jih svoje dni renesančni in baročni knezi vzdrževali na svojih dvorih kot »posebnost-«, kurioziteto — in je marsikateri od njih postal celo »dvorni norec«. Najzgodnejše upodobitve palčkov-duhov srečamo v rokopisih 15. in zgodnjega 16. stoletja. Kretenske človečke na dvorih pa so zelo radi upodabljali in s tem ovekovečili tudi naj večji slikarji (npr. Veläzquez, Hubens); v 17. stoletju jih je hudobno karikiral (»gobbi«) sam Jacques Callot. Vrtnarski inženirji baroka so nato svojih gospodom začeli postavljati po vrtovih kipe pritlikavcev, s katerimi so radi karikirali dvorjane od vrtnarja do komornika. Romantika se je vrnila k tipom srednjeveških palčkov in ustvarila »pravljičnega« palčka. Tedaj je nastal tudi današnji vrtni palček, namenjen zanaprej meščanskim vrtovom, palček, ki se ne poteguje za umetniško ceno svojih gosposkih baročnih prednikov, marveč se skromno in zadovoljno reži po neštetih vrtovih — tudi pri nas. Kič? Umetnost nikakor. Zakaj pa je ljudem slejkoprej pri srcu? To je »fenomen«, piše v uvodu v katalog Dieter Pesch, »čigar vzrok je pač komaj mogoče dognati; morda je temu kriv večno igrivi otrok v človeku ali pa pomeni beg v neoskrunjeni svet preproščine ...« Katalog našteva kar 212 eksponatov, dodanih mu je 60 odličnih celostranskih reprodukcij. Odtisnjen je tudi izredno duhovit odlomek iz knjige »Der gebildete Gartenzwerg« (Zürich 1969), kjer se lahko poučiš, da na vprašanje, kaj je kič, ni odgovora; da tudi ni mogoče natanko povedati, ali je nekaj kič ali ni; in da nosi vsak človek v sebi potrebo po kiču, le da si tega ne upa priznati... Branja vreden tekst, kakor je tudi razstava »kulturološko« poučna. Kuret Archives et Documents — Micro-edition. Collection publiee sous la direction de MM. les Professeurs A. Leroi-Gourhan et J. Guiart. Institut d’ethnologie — Mus6e de l’Homme. Paris 1974, 74 str. Pred nami je katalog računalniško obdelane zbirke etnoloških razprav (Archives) in gradiva (Documents) iz 1. 1973 v pariškem Institut d’ethnologie pri Musee de l’Homme. Ker bomo morali tudi mi prej ali slej preiti na računalniško obdelavo podatkov, ki se nenehno kopičijo, je še posebno mikavno, da si katalog pobliže ogledamo. Videti je, da Institut vsako enoto (razpravo ali gradivo), ki si jo pridobi, posname na film. Očitno gre za posebni plan-film v formatu 105 X 148 mm (= DIN A 6), na vsakem je 60 posnetkov. To imenujejo »micro-fiche■». Te »micro-fiches« so tudi na prodaj (npr. enota na 4 takih filmih s skupaj 240 posnetki [= stranmi] velja 30 ffr ali 6 $). Vsaka enota ima ime avtorja in naslov dela, označena pa je s »ključem« (code), sestavljenim iz 7 številk. Prvi dve pomenita letnico (npr. 73 = 1973!). Naslednje 3 imajo vsaka svoj pomen: prva pomeni tematiko, druga geografsko območje, tretja pa značaj dela in sicer: terensko raziskavo ali izdelek po virih ali muzejski predmet in še: opisno študijo ali analitično študijo ali zgolj gradivo Ustrezno številko dd tale tabela: Terenska raziskava Izdelek po virih Muzejski predmet Opisne številke 1 4 7 Analitična študija 5 8 Zgolj gradivo 3 6 9 Zadnja dvojica števil pomeni tekočo številko v zbirki. Tudi številko, ki pomeni tematiko, dobiš po oštevilčenem seznamu (navajam ga v izvirniku): 1. Epistemologie 2. Ethnoscience 3. Economie 4. Politique 5. Systemes symboliques 6. Parente 7. Technologie et habitation 8. Arts plastiqu.es 9. Corpus vernaculaire 0. Si plusieurs categories sont impliquees Tretjo številko, ki pomeni geografsko območje, daje tale seznam (tudi v izvirniku): 1. Afrique blanche 2. Afrique noire 3. Ameriques 4. Arctiques 5. Moyen Orient 6. Asie des moussons 7. Asie continentale 8. Europe 9. Oceanie 0. Plusieurs regions (Ne pozabimo, da gre za dokumentacijo v Musee de l’Homme, ki je namenjen vsem rasam in kontinentom ter združuje muzejske predmete s pismenimi pričevanji!) Za orientacijo navaja katalog primer, ki ga povzemimo tudi mi: H. BALFET, Ceramique Ancienne en Proche-Orient, Israel et Liban, VI—Vile millenaire. Etude technique 62 758 02 Ključ nam pove tele podatke: 62 (= delo je nastalo 1. 1962); 758 (= 7 opisna študija muzejskih predmetov, 5 analitična študija po virih, 8 analitična študija muzejskih predmetov), 02 (= tekoča številka v zbirki). Za zdaj se v oddelku Archives (s sprednjo oznako A) nabirajo obravnave za korpus zgodovinskih genealoških izročil afriške etnije guro, na voljo je tudi že analitična kartoteka za Novo Kaledonijo iz Dokumentarnega centra za Oceanijo. V oddelku Documents se zbira gradivo raznih »etnij« in iz raznih panog etnologije, tako iz neevropskih kakor tudi iz evropskih dežel. Izmed evropskih navajam nekaj primerov: Stahl, Anca, Les rituels de construction des paysans roumains (ključ: 73 582 82), Maurer-Avalos, Eugenion, Religion et nationalisme chez les Gallois (ključ: 71 581 83), Carreno, Jean-Andre - Hagot, Alain - Lesrne, Francis, Le Quartier de la Porte d’Aix ä Marseille. Essai d’ethnologie d’un centre urbain (ključ: 73 082 84), Gouaux, Martine, Evolution des coutumes liees aux fetes de Päques en Con-flens (ključ: 73 581 85), Moriset-Andersen, Christiane, Evolution d’une exploitation agricole danoise de 1924—1972 (ključ: 72 081 86), itd. (Po zgornjih napotkih lahko razberemo s ključem značaj posameznih del!) Dokumentacija Instituta vsebuje že objavljena in tudi neobjavljena dela. Pri neobjavljenih sledi dokumentacijskim podatkom kratka vsebina in oznaka. VSEBINA INDEX Iz Grafenauerjeve zapuščine (Ob desetletnici smrti) Ivan Grafenauer, Nekaj o značaju našega narodnega pesništva — Veber den Charakter unserer Volksdichtung............................... 5 Spremna beseda k objavi (M. Matičetov) 5—6 RAZPRAVE — DISSERT ATIONES Vilko Novak, Balthasar Hacquet in slovenska ljudska kultura — B. Hacquet und die slowenische Volkskultur............................. 17 Niko Kuret, Navada in šega — Gewohnheit und Brauch......................... 69 Tone Cevc, Okamnela živa bitja v slovenskem ljudskem izročilu — Zu Stein verwandelte Lebewesen in der slowenischen Volksüberlie- ferung .............................................................. ( 81 Peter Fister, Spremembe v prostorski organizaciji kmečkega stanovanjskega poslopja na osrednjem Gorenjskem med srednjim vekom in barokom — Veränderungen in der räumlichen Organisation des Bauernhauses im mittleren Oberkrain zwischen Mittelalter und Barock ...................................................................... 113 Fanči Šarf, Košnja na visokoležečih predplaninskih območjih — Die Heumahd in den hochgelegenen Voralpenbereichen........................ 133 Pavle Zablatnik, Teritev na Koroškem — Brecheibrauchtum in Kärnten ............................................................. 149 GRADIVO — MATERIALIA Vlasto Kopač, Pastirska torila z Velike planine — Hirtennäpfe von der Velika Planina.................................................... 155 Janez Dolenc, Izročilo o beli ali veliki kači v škofjeloškem pogorju — Die V eberlief erung von der weissen oder grossen Schlange im Bergland von Škofja Loka . ....................................... 164 Alojz D r a v e c , Närodna vera i navade v vesi — Volksglaube und Brauchtum im Dorf..................................................... 166 Spremna beseda k objavi (V. N o v a k) 166 RAZGLEDI — CIRCUMSPECTUS Vilko Novak, Etnološki atlasi v Evropi — Volkskundliche Atlanten in Europa............................................................. 175 Helena Ložar-Podlogar, Računalnik v etnologiji — Computer und Volkskunde........................................................ 183 N. K., Vpogled v stanje neke vede — »Einblick in den Stand einer Wissenschaft« 184 KRONIKA — CHRONICA N. K., Iz Inštituta za slovensko narodopisje — Aus dem Institut für slowenische Volkskunde.................................................. 187 Slavko Kremenšek, Etnološka topografija slovenskega etničnega prostora — Eine volkskundliche Topographie des slowenischen ethnischen Raumes................................................................. 189 P. Z., Slovensko narodopisje na visoki šoli za izobraževalne vede v Celovcu — Die slowenische Volkskunde an der Hochschule für Bildungswissenschaften in Klagenfurt............................................ 192 Janez Bogataj, Seminarium ethnologicum (Bratislava—Opatova 1974) 192 N. K., Festival dei popoli (Firenze 1973)................................. 194 ZAPISKI — MISCELLANEA Primož Simoniti, Kako so leta 1672 pogasili požar v Stični — Wie ein Brand in Stična 1672 gelöscht wurde................................. 195 Niko Kuret, Indijanci na naši panjski končnici — Indianer auf einem slowenischen Bienenstock-Stirnbrettchen................................. 196 Niko Kuret, »Sushiz ima rep savit...« — Parallelen zu einer slowenischen Tierfabel....................................................... 197 Niko Kuret, »Pegäm pisöw cesarju je.,.« — Eine Stellte aus einem slowenischen Volkslied.................................................. 197 NASA 25-LETNICA Komisija (1947—1951) in Inštitut za slovensko narodopisje (od 1951) — La Commission (1947—1951) et l’lnstitut d’ethnographie Slovene (depuis 1951) auprüs de VAcademie Slovene des sciences et beaux-arts 198 KNJIŽNA POROČILA IN OCENE — DE NOVIS LIBRIS RELATIONES ET IUDICIA Monografije in zbirke — Monographiae et series......................... 223—252 M. Matičetov, Zverinice iz Rezije (Lj. Marks) 223—224 — N. Kuret, Praznično leto Slovencev (V. Novak) 225—227 — Gospo- darska in družbena zgodovina Slovencev (T. Cevc) 227—229 — I. Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (V. Novak) 229—231 — V. Novak, Ueber den Charakter der slowenischen Volkskultur in Kärnten (P. Zablatnik) 231—232 — H. G e r n d t, Vierbergelauf (B. Grafenauer) 232—241 — B. Petrei, Lebendiges Brauchtum im Burgenland (V. Novak) 241 — Ju. V. Bromlej, Etnos i etnografija (S. Kremenšek) 241—243 — Brauch und seine Rolle im Verhaltenscode sozialer Gruppen (N. Kuret) 243—244 — T. Dömötör, Ungarische Volksbräuche (N. Kuret) 244 — R. Wolfram, Die Jahresfeuer (N. Kuret) 245 — O. Bihalji-Merin, Maske sveta (N. Kuret) 245—246 — G. K o r f f , Heiligenverehrung in der Gegenwart (A. Baš) 246—247 — M. N a g 1, Science Fiction in Deutschland (A. Baš) 247—248 — D. P e n z i, Tradizioni artigianali comunitarie nel Pordenonese (V. Kopač) 248—249 — Folclör a Tarcint (N. Kuret) 249 — E. Schwedt, Volkskunde und Kunstgewerbe (A. Baš) 249—250 — G. Schock, Die Aussiedlung landwirtschaftlicher Betriebe (A. Baš) 250 — G. Wolf, Encyclopaedia Cinematographica (N. Kuret) 250—251 — A. Leroi-Gourhan et M. Brezilion, Fouilles de Pincevent (N. Kuret) 251—252 — B. Susnik, Cha-macocos I (N. Kuret) 252. Zborniki — Collectanea....................................................... 252—288 Koroški kulturni dnevi. Zbornik predavanj (M. Stanonik) 252—256 — Burgenländisches Jahrbuch 1973 (V. Novak) 256 — Makedonski folklor 6/12, 1973 (M. Stanonik) 256—257 — Glasnik Muzeja Kosova 11, 1972 (M. Stanonik) 257—258 — Istorija, kul’tura, etnografija i folklor slavjanskih narodov (V. Novak) 258—259 — Kalendarnye obyčai i obrjady v Stranah zarubežnoj Evropy (M. Gavazzi) 259—261 — Narodna umjetnost 10, 1973 (M. Stanonik) 261—262 — Traditionen der Fastnacht (N. Kuret) 262—263 — Jahrbuch für ostdeutsche Volkskunde 15, 1972 (N. Kuret) 263—264 — G. Ortutay, Hungarian Folklore (V. Novak) 264—265 — Festgabe für Oskar Moser (N. Kuret) 265—266 — Studia ethnographica et folkloristica in honorem Bela Gunda (V. Novak) 266—267 — A. Fenton, J. Pori o 1 äk and H. Rasmussen, Land transport in Europe (J. Bogataj) 267—269 — Ludöva kultura v Karpatoch (V. Novak) 269—270 — Karpatskij Sbornik (V. Novak) 270 — J. K ü n z i g , Kleine volkskundliche Beiträge aus fünf Jahrzenten (Z. Kumer) 270—271 — Dona Ethnologica... L. Kretzenbacher zum 60. Geburtstag (M. Bo-škovič-Stulli) 271—274 — Festschrift für Robert Wildhaber (V. N.) 274—275 — Kontakte und Grenzen... Festschrift für G. Heilfurth (N. Kuret) 275—277 — Festschrift Matthias Zender (N. Kuret) 277—279 — Volkskultur und Geschichte. Festgabe für J. Dünninger (V. Novak) 279 — Volkskunde. Fakten und Analysen. Festgabe für L. Schmidt (V. Novak) 279—280 — Kultureller Wandel im 19. Jahrhundert (S. Kremenšek) 280—282 — O. Kolberg, Dziela wszyst-kie, T. 63 (V. Novak) 282—284 — Narodni kalendar - Ljudski koledar (V. Novak) 284—285 — Tanulmänyok a Hortobägy neprajzöhoz. Szer-keszti Gunda Bčla (V. N.) 285 — Acta ethnographica Academiae sc. Hung. 22, 1973 (V. N.) 285 — Neprajzi közlemenyek 18, 1973 (V. N.) 285 — Wissenschaftlicher Film in Forschung und Lehre (N. Kuret) 285—286 — Zbornik za nar. život i običaje j. S. 45, 1971 (M. Stanonik) 286—287 — Izvješča. EDJ, ogranak za SR Hrvatsku (M. Stanonik) 287 — Anuario de Eusko-Folklore 23 (N. Kuret) 287—288. Časopisi — Periodica........................................................... 288—300 Avstrija (H. Ložar-Podlogar) 288—289 — ČSSR (J. Bogataj) 289—293 — Italija (N. Kuret) 293—294 — Južno Tirolsko (H. Ložar-Podlogar) 294 — Nemčija (H. Ložar-Podlogar) 294 — Poljska (D. Krnel-Umek) 294—295 — Romunija (N. Kuret) 295 — Skandinavija (J. Dobovšek) 296, (J. Bogataj) 296—297 — Španija (N. Kuret) 297 — Švica (N. Kuret) 297—298 — ZDA (S. Zemljič-Golob) 298—299 — ZSSR (S. Kremenšek) 299—300. Katalogi — Catalogi.......................................................... 300—304 M. in P. F i s t e r , Kašče v Tuhinjski dolini (T. Cevc) 300—301 — — J. H y č k o , Zatevne a mlatobne näradie (V. Novak) 301—302 — Masken und Narren (N. Kuret) 302 — Zwerge, Hofzwerge, Gartenzwerge (N. Kuret) 302—303 — Archives et Documents. Micro-čdition (N. Kuret) 303—304. SODELAVCI TEGA ZVEZKA — COLLABORATORES HUIUS VOLUMINIS Angelos Baš, dr., višji znanstveni sodelavec SEM, 61000 Ljubljana, Smoletova 18 Janez Bogataj, asistent stažist, 61000 Ljubljana, Finžgarjeva 12 Maja Boškovič-Stulli, dr., znanstveni svetnik, Institut za narodnu umjet-nost, 41000 Zagreb, Proletarskih brigada 235 Tone Cevc, dr., znanstveni sodelavec SAZU, 61000 Ljubljana, Zadružna 8 Jelisava Dobovšek, dipl. phil., 68000 Novo mesto, Jerebova 3 Janez Dolenc, prof., Gimnazija Tolmin, 65220 Tolmin, Grajska 8 Alojz D r a v e c (1886—1915), kmet iz Slovenske vesi v Porabju Peter Fister, univ. prof., dr. ing. arh., 61000 Ljubljana, Na jami 5 Milovan Gavazzi, univ. prof. dr., 41000 Zagreb, Socijalističke revolucije 62/11 Bogo Grafenauer, univ. prof. dr, 61000 Ljubljana, Murnikova 18 Ivan Grafenauer (1880—1964) Vlasto Kopač, arh., 61000 Ljubljana, Breg 22 Slavko Kremenšek, univ. prof. dr., 61000 Ljubljana, Prijateljeva 14 Duša Krnel-Umek, univ. asistent, 63000 Celje, Goriška 6 Niko Kuret, prof. dr., znanstveni svetnik SAZU, 61000 Ljubljana, Zarnikova 16 Zmaga Kumer, dr., znanstveni svetnik SAZU, 61000 Ljubljana, Kristanova 10 Helena Ložar-Podlogar, asistentka SAZU, 61000 Ljubljana, Trubarjeva 20 Ljiljana Marks, asistentka, Institut za narodnu umjetnost, 41000 Zagreb, Socijalističke revolucije 17/IV Milko Matičetov, dr., znanstveni svetnik SAZU, 61000 Ljubljana, Langusova 19 Vilko Novak, univ. prof. dr., 61000 Ljubljana, Rožna dolina c. V, 31 Primož Simoniti, univ. asistent, 61000 Ljubljana, Javorjev drevored 8 Marija Stanonik, asistentka SAZU, 61000 Ljubljana, Prešernova 30 Fanči Šarf, kustos SEM, 61210 Ljubljana-Šentvid, Lotričeva 4 Pavle Z a b 1 a t n i k , dr., ravnatelj Drž. gimnazije za Slovence, A-9020 Celovec-Klagenfurt, Rebhuhnweg 28 (Avstrija) Sinja Zemljič-Golob, bibliotekar-pripr. SAZU, 61000 Ljubljana, Langu- TRADITIONES 3 — Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje — S sodelovanjem Nika Kureta, Valensa Voduška in Vilka Novaka uredil Milko Matičetov — Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. sova 23 Za znanstveno vsebino svojega prispevka odgovarja vsak avtor sam. I Natisnila Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani — 1975 — Naklada 1000 izvodov. (5) Niko Kuret: Ziljsko štehvanje in njegov evropski okvir (Re-sumi: La Quintaine des Slovenes de la Vallee de Zilia [Gailtal] et son cadre europeen). Ljubljana 1963. 212 pag. din 23.— (6) Zmaga Kumer : Balada o nevesti detomorilki (Summary: The Ballad of the Bride-lnfanticide). Ljubljana 1963. 126 pag din 19.— (7) Boris Orel: Bloške smuči (Summary: The skis from Bloke). Ljubljana 1964. 184 pag din 19.— (8) Ivan Grafenauer : Spokorjeni grešnik (Zusammenfassung: Das slowenisch-kroatische Lied vom bussfertigen Sünder). — Zmaga Kumer: Slovenski napevi legendarne pesmi »Spokorjeni grešnik« (Zusammenfassung: Slowenische Melodien des Legendenliedes vom bussfertigen Sünder). Ljubljana 1965. 159 pag din 41,— (9) Ivan Grafenauer: Marija in brodnik (Zusammenfassung: Das slowenisch-kroatische Volkslied »Maria und der Fährmann«). — Zmaga Kumer: Legendarna pesem o »Mariji in brodniku« z glasbenega vidika (Zusammenfassung: Das Legendenlied von Maria und dem Fährmann. Seine musikalisch? Gestalt). Ljubljana 1966. 160 pag. din 37.— (10) Alpes Orientales (V) Acta quinti conventus de ethnographia Alpium Orientalium tractantis, Graecii Slovenorum 1967. Ljubljana 1969, 304 pag din 15.— Zbirka se nadaljuje — Series continuatur B. GRADIVO ZA NARODOPISJE SLOVENCEV MATER1AL1A AD ETHNOGRAPH!AM SLOVENORUM SPECTANTIA (1) Vinko Möderndorfer: Ljudska medicina pri Slovencih (Medicina popularis Slovenorum). Ljubljana 1964. 431 pag din 50.— Zbirka se nadaljuje — Series continuatur C. RAZPRAVE (= R) — DISSERTATIONES Separatov (1—8) ni, na prodaj so celotni zvezki »Razprav« — Separata 1—8 emi non possunt, emenda sunt volumina completa »Dissertationum« (1) Ivan Grafenauer : Matije Murka znanstvena pot (Zusammenfassung: Des Matthias Murko wissenschaftlicher Weg). R 2. Ljubljana 1956. Pag. 5—30............................................., din 18.— (2) Ivan Grafenauer: Zmaj iz petelinjega jajca (Zusammenfas- sung: Der Drache aus dem Hahnen-Ei). R 2, Ljubljana 1956, pag. 311 do 333 din 18.— (3) Zmaga Kumer : Slovenske prireditve srednjeveške božične pesmi Puer natus in Betlehem (Zusammenfassung: Slowenische Fassungen des mittelalterlichen Weihnachtsliedes Puer natus in Betlehem). R 3, Ljubljana 1958, pag. 65—164 din 11.— (4) Vilko Novak: Struktura slovenske ljudske kulture (Resume: La structure de la culture populaire Slovene). R 4, Ljubljana 1958, pag. 5—34.......................................................din 10,— (5) Ivan Grafenauer: Bogastvo in uboštvo v slovenski narodni in irski legendi (Zusammenfassung: Reichtum und Armut im slowenischen Volkslied und irischer Legende). R 4, Ljubljana 1958, pag. 37—99 din 10.— (6) Milko Matičetov : Kralj Matjaž v luči novega slovenskega gradiva in raziskavanj (Zusammenfassung: König Matjaž im Lichte neuen slowenischen Stoffes und neuer Forschung>. R 4, Ljubljana 1958, pag. 101—155..............................................din 10.— (7) Ivan Grafenauer: Netek in »Ponočna potnica« v ljudski pripovedki (Zusammenfassung: Ungedeih und »Nächtliche Wandrerin-« in der Volkssage), R 4, Ljubljana 1958, pag. 157—200 .... din 10.— (8) Niko Kuret: Ljubljanska igra o paradižu in njen evropski okvir (Zusammenfassung: Das Ljubljanaer Paradeisspiel und sein europäischer Rahmen). R 4, Ljubljana 1958, pag. 203—252 ...........din 10.— (9) Jože Stabej : Staro božjepotništvo Slovencev v Porenju (Zusammenfassung: Die alten Wallfahrten der Slowenen am Rhein). R 6/4 Ljubljana 1965, pag. 141—214, sep..............................din 14.50 (10) Jože Gregorič : Kurnikova parodija k pesmi Koseskega »Kdo je mar?« (Zummenfassung: Vojteh Kurnik und seine Parodie »Kdo je mar?-« [Wer ist es denn?], R 6/2, Ljubljana, pag. 36—68, sep. din 6.— Zbirka se ne nadaljuje, nadomešča jo zbornik »TRADITIONES« — Series DISSER- TATIONUM volumine X° finita est et his actis, quae TRADITIONES inscribuntur, continuatur. D. ZUNAJ ZBIRK — EXTRA SERIES (1) Rožice iz Rezije (Rosulae e Resia). Nabral in presadil Milko M a -t i č e t o v. S podobami povezal Miha M a 1 e š. Zal. »Lipa«, Koper — Založništvo tržaškega tiska, Trst — Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU, Ljubljana 1972, str. 208, 8° din 72,— (2) Zverinice iz Rezije (Bestiolae e Resia). Ujel in udomačil Milko Mati č e t o v. S podobami približala Ančka Gošnik-Godec. Mladinska knjiga, Ljubljana — Založništvo tržaškega tiska, Trst — Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU. Ljubljana 1973, 243 str. din 64.— E. PERIODIKA — COMMENT ARH PERIODICI (1) GLASNIK Inštituta za slovensko narodopisje SAZU (Bulletin de VInstitut des Traditions Populaires aupres de VAcademie Slovene des Sciences et Bx-Arts). Vol. I: 1956-67 ...................................1 . pošel — emi non potest. Izdajanje »Glasnika« je z 1. 1957 prevzelo »Slovensko etnografsko društvo« (Ljubljana, Wolfova 8), do zdaj je izšlo 13 letnikov — Hos commentarios edendos Societas ethnographica slovenica (Slovensko etnografsko društvo YU-61000 Ljubljana, Wolfova 8) curavit. Eius cura et sumptibus commentarii dieti (GLASNIK Slovenskega etnografskega društva) vigent: adhuc edita sunt Volumina II—XIV. (2) »TRADITIONES« 1. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje — Acfa Instituti ethnographiae Slovenorum. Ljubljana 1972 .............................din 90.— (3) »TRADITIONES« 2. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje — Acta Instituti ethnographiae Slovenorum. Ljubljana 1973..............................din 160.— Naročila in pojasnila na naslov — Titulus officii praenotationibus permutationibusque quaerendis: Slovenska akademija znanosti in umetnosti — Biblioteka Novi trg 5/1 — YU-61001 Ljubljana p. p. 323 — Tel. 25 564