SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LXIII (57) • ŠTEV. (N°) 35 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES • 16 de sepliembre -16. septembra 2004 NAS DOBRI DAN, NAŠA LEPA PESEM... PRED ODLOČILNIMI VOLITVAMI LOJZE REZELJ Slovenska organizirana skupnost v Argentini ima svoje že tradicionalne prireditve, ki povezujejo vse rojake in vse krajevne skupnosti. Med temi srečanji je gotovo na častnem mestu prav Slovenski dan. Pričel se je z družabnim in dobrodelnim namenom na nedeljo po veliki noči, na tako imenovano ,,belo nedeljo" leta 1956 na Slovenski pristavi v Moronu. Organiziralo ga je tedanje Društvo Slovencev in s tem dalo možnost rojakom, raztresenim pa širnem Velikem Buenos Airesu, da so se srečali v družabnosti in obujali skupne spomine, saj ni poteklo še niti deset let, odkar so se naselili v tej deželi. Že takrat je žel priznanje in pohvalo. Poročevalec je zapisal, da če bo skupnost še zmožna pripraviti take dni, se bo ,,diplomirala na svoji Visoki šoli. Na Visoki šoli ljubezni, bratstva in medsebojne strpnosti”. In bili smo zmožni! Iz leta v leto se je prireditev nadaljevala. Tradicija srečanja na Pristavi se je ohranila do leta 1974. Letos obhajamo trideset let, odkar je po odločitvi Zedinjene Slovenije in v soglasju z Medorganiza-cijskim svetom Slovenski dan zapustila svoj prvotni prostor in pričela krožiti po domovih. In prav kot letos je bil Slomškov dom tisti, ki ga je prvi gostil. Tedaj ob 25-letnici slovenske srenje v Ramos Mejiji. ,,Gradimo slovensko prihodnost", se je glasilo geslo tisto leto. In gotovo smo jo zgradili trdno in cvetočo, saj trideset let za tem še vedno organiziramo Slovenske dneve, še vedno govorimo in pojemo slovensko, še vedno in morda še bolj čutimo z narodom in s celotno skupnostjo. Dokaz, da se slovenska skupnost in organizacija Slovenskih dni ni okostenelo držala tradicije je tudi dejstvo, da letos poteka že deset let, odkar je praznovanje zapustilo običajni dan bele nedelje in se preselilo na premakljivi datum nedelje, na katero obhaja obletnico dom, ki tisto leto gosti prireditev. 9. oktobra 1994 je bil Naš dom v San Justu prvi, ki je združil srečanje s slavjem svoje obletnice. Od leta 1962 pa obstoja tudi navada, da ima vsak Slovenski dan svoj poseben namen, tudi idejni smisel, svoje geslo. V kratkih besedah so organizatorji skušali razgrniti neko idejo in jo posredovati v razmišljanje ali vzpodbuditi rojake in jim nakazati smer skupnega dela: ,,Slovenec sem, Slovenec čem ostati”; ,,Slovenskega srca D slovenskega duha"; ,,Bog živi ves slovenski svet!”; ,,Živeti hočemo!”; ,,Zvesti svojim koreninam”, so le nekateri izrazi, ki so nas skozi ta leta spremljali na skupni poti Slovenskih dni. ,,Slovenci včeraj, danes, jutri. S pesmijo za popotnico, novim dnem naproti”, je zapisal v besedilo povezave letošnjega Slovenskega dne naš pesnik Tone Rode. Ni prvič, da se ideja naše lepe pesmi pojavi v geslu. To je popolnoma razumljivo, saj je poleg običajev in navad, besede in plesa prav pesem tista, ki ,,brate druži”. Prav zato jo letos predlagamo v premislek in polagamo na srce našim rojakom, v upanju, da bo skalila, zrasla močna in obrodila stoteren sad. V kulturnem delu letošnje prireditve bomo videli, kako je spremljala naš narod in našo begunsko in izseljensko skupnost skozi zgodovino, in nam tudi danes nenehno kaže pot do idealov. Naj nas za letošnji Slovenski dan pesem poveže v eno družino enakih misli in skupnih ciljev. Naj nas naša lepa slovenska pesem spremlja na poti ljubezni, bratstva in medsebojne strpnosti, saj s to idejo so se Slovenski dnevi začeli in s to idejo stopamo nenehno novim izzivom naproti. Slovenija-Brazilija Veleposlanik mag. Bojan Grobovšek je 13. septembra predal poverilna pisma brazilskemu pred-se/drofet4paciu Luli da Silvi, in pooblaščeni RS s sedežem Hresu. Doslej je Slovenija diplomatsko pokrivala Brazilijo iz Stalne misije Slovenije pri OZN iz New Yorka. V okviru obiska v Braziliji se bo veleposlanik srečal s predstavniki slovenske skupnosti v Sao Paulu in Belo Horizonte. V Sloveniji bodo v nedeljo 3. oktobra parlamentarne volitve. Udeležili se jih bomo seveda tudi slovenski državljani, ki živimo v Argentini. Ni treba še posebej poudarjati, da bo tokratni izraz ljudske volje res bistvenega pomena za prihodnji razvoj Slovenije. Po osmih letih skoraj neomajne nadvlade strank tako imenovane kontinuitete ima slovenska javnost znova priložnost, da se odloči za drugačno politiko. Spomnimo se, da je leta 1996 izid bil izredno uravnovešen. Levičarske in pomladne stranke so imele v državnem zboru vsaka po 45 poslancev. Ravnotežje je prelomil tedanji poslanec SKD Pucko, ki je „uskočil" stranki in podprl vlado Drnovška. Osem mesecev pred novimi volitvami je vlada padla in za kratko dobo je prišla na oblast pomladna skupina tedaj povezanih Slovenske ljudske stranke in Slovenskih krščanskih demokratov in Janševe Social demokratske stranke. Ta korak je bil usoden. Zaradi notranjih nesporazumov se je SLS+SKD razbila (ustanovile se je stranka Nova Slovenija). Kot posledica agresivne kampanje levice in iz-postavljenja ob prevzemu vlade so na naslednjih volitvah pomladne stranke propadle. Poleg tega je Slovenska ljudska stranka sprejela mesto v novi vladni koaliciji levice, ki je sedaj štiri leta delala po mili volji, saj je imela absoluto večino. Letošnje volitve v Evropski parlament so pokazale, kako je padla priljubljenost vlade Liberalne demokracije (Drnovšek-Rop). Celo združena s stranko upokojencev je dosegla komaj drugo mesto za Novo Slovenijo. To seveda še ni garancija zmage pomladi. A jasno kaže, da se je volilno telo v Sloveniji zelo spremeni- lo in da je dana možnost za zmago pomladi. Danes pomladno stran bistveno predstavlja stranki v Koaliciji Slovenija: Nova Slovenija (NSi-Bajuk) in pa Slovenska demokratska stranka (SDS-Janša). SLS je po hudem padcu priljubljenosti končno izstopila iz vlade. Volitve bodo pokazale, če je bila poteza posrečena. Ankete kažejo zelo raznoliko a večinoma napovedujejo zmago vladnih liberalnih demokratov. Je pa to ena zelo uporabljenih potez levice, ker ankete nikdar ne odgovarjajo realnemu stanju. Drugo orožje, ki ga levica tudi uporablja, je potuha ustanavljanju vedno novih strank, ki običajno jemljejo glasove desnici. Zato ni čudno, da je za nastop na oktobrskih volitvah vloženih kar 25 kandidatnih list. Kandidatne liste vložilo vseh osem parlamentarnih strank, 14 zunajparlamentarnih strank - od teh so štiri sestavile skupno kandidatno listo -, tri nestrankarske liste in trije neodvisni kandidati. Po podatkih iz osmih volilnih enot bodo v parlament vnovič poskušale priti Liberalna demokracija (LDS Drnovšek-Rop), Slovenski demokrati (SDS), Združena lista socialnih demokratov (ZLSD-bivši komunisti), Slovenska ljudska stranka (SLS), Nova Slovenija (NSi), Stranka upokojencev (DeSUS-bivši partizani), Stranka mladih (SMS- glej zadnjo številko) in Slovenska nacionalna stranka (SNS-Jelinčič), ki imajo kandidatne liste v vseh volilnih enotah. Poleg omenjenih bo na območju celotne države kandidiralo še 11 list. Zakonski rok za vložitev kandidatur se je že iztekel, pred njihovo potrditvijo pa bodo volilni organi preverili, ali so bile liste vložene v skladu z zakonom. Poleg osmih parlamentarnih strank bodo v vseh osmih volilnih enotah s samostojnimi kandidatnimi listami nastopale zunajparlamentarne stranke Aktivna Slovenija (AS), Slovenija je naša (SJN), Demokratska stranka Slovenije (DS), Stranka slovenskega naroda (SSN), Stranka ekoloških gibanj Slovenije (SEG), Zeleni Slovenije (Zeleni) in Republikanci Slovenije (ReS). Tudi edina koalicija, ki nastopa na letošnjih volitvah, skupna lista štirih zunajparlamentarnih strank - Glas žensk Slovenije (GŽS), Zveza za Primorsko (ZZP), Zveza neodvisnih Slovenije (ZNS) in Nova demokracija Slovenije (NDS) - ima svoje kandidate v vseh volilnih enotah. V vseh volilnih enotah nastopajo še vse tri nestrankarske liste: Za podjetno Slovenijo, Junijska lista in Združeni za samostojno pravično Slovenijo -Združeni. Nekaj zunajparlamentarnih strank pa bo nastopilo le v nekaterih volilnih enotah. Stranka Naprej Slovenija (NPS) ni vložila kandidatnih list v štirih volilnih enotah, in sicer v drugi s sedežem v Postojni, v šesti s sedežem v Novem mestu ter v sedmi s sedežem v Mariboru in v osmi volilni enoti s sedežem na Ptuju. Po vložitvi kandidatnih list bo volilna komisija začela postopek preverjanja kandidatur. Na volitvah leta 2000 je po podatkih statističnega urada sodelovalo 23 kandidatnih list; med njimi 16 strankarskih in sedem list z neodvisnimi kandidati. Potrjenih je bilo 1007 kandidatov, od tega en kandidat italijanske in pet kandidatov madžarske narodne skupnosti. Volilna kampanja je v teku. Pričakovanje je napeto, saj bo odločitev 3. oktobra res lahko postala usodna za prihodnost Slovenije. Pred celovško univerzo so ukradli dvojezični napis Podatki o javnem dolgu Neznani storilci so pred univerzo v Celovcu na avstrijskem Koroškem v minulih dneh že drugič ukradli tablo z dvojezičnim napisom "Universitaet Klagen-furt - Univerza v Celovcu". Prvo tablo je avstrijska Visokošolska zveza kupila aprila 2002 in jo novembra istega leta postavila v okviru simpozija "30 let podiranja krajevnih napisov na Koroškem", kar je med deli koroške politične javnosti sprožilo proteste. V noči na 20. marec lani je tabla izginila, policija do danes še ni izsledila storilcev. Drugo tablo so postavili novembra lani, po njenem izginotju pa je predsednica Visokošolske zveze v Celovcu Simone Kohlbacher že napovedala, da bodo pred celovško univerzo namestili nov dvojezični napis. Avstrijska Visokošolska zveza je s postavitvijo dvojezičnega napisa pred celovško univerzo, ki je sicer oblikovan kakor uradni krajevni napis z belim ozadjem in modro obrobo, želela "izraziti znamenje za sožitje, ki uspeva kljub nasprotovanju tistih, ki so ostali ujeti v preteklosti". Kot je po vnovičnem izginotju dvojezičnega napisa dejala predsednica Visokošolske zveze v Celovcu Kohl-bacherjeva, obžaluje, da "nekateri ne razumejo tega simbola dvojezičnosti. Celovška univerza je kraj, na katerem se sožitje živi". Ob postavitvi prvega dvojezičnega napisa pred celovško univerzo novembra 2002 je protestirala zlas- Finančni minister Dušan Mramor je z nejasnimi podatki znova zavajal slovensko javnost glede višine javnega dolga, ki ga bodo plačevali slovenski davkoplačevalci, je na novinarski konferenci dejal predsednik NSi, bivši ti Haiderjeva svobodnjaška stranka (FPOe) in menila, da naj bi z dvojezičnimi napisi ustvarili vtis, "da gre za samostojen kraj z velikim delom slovensko govorečega prebivalstva". To je sicer res, a na Koroškem se raje o tem molči. predsednik vlade Andrej Bajuk. Mramor je namreč na novinarski konferenci zatrdil, da bo državni proračun plačal dolg v višini 27,7 odstotka BDP, ni pa povedal, kdo bo plačal preostali javni dolg, dolg "ostalih oseb javnega sektorja, med drugim javni dolg za izgradnjo avtocest," pravi Bajuk. Finančnega ministra je še pozval, naj najpozneje v treh dneh objavi podatke o javnem dolgu po vseh obstoječih metodologijah, hkrati pa naj navede vire, iz katerih se bodo odplačevala posamezna posojila. DRAGA 2004 .... 2 NASVETI ZA STARŠE ... 4 OB TAKTU BARV II .... 3 PISMO IZ ZDA ... 4 SLOVENCI V MENDOZI.... .... 3 SLOVENIJA GRE NAPREJ ... ... 4 39. ŠTUDIJSKI DNEVI „ D RACA 2004" IZ ŽIVLJENJA (Od našega dopisnika v Sloveniji) V petek, 3. septembra, so v parku Finžgarjevega doma, pod ogromnim šotorom, zaživeli Študijski dnevi, imenovani Draga. Imenovali sojih po vasici, kjer so se pred skoraj štiridesetimi leti začeli. Kot je običajno, jih je začel predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor, ki je v predstavitvi izpostavil krizo, ki jo dandanes preživlja slovenska manjšina zaradi neizvajanja zaščitnega zakona. Med številnimi prisotnimi je pozdravil tudi generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Jože Šušmelj, ki je menil, da je potrebno, da vsi Slovenci vložijo vse napore, da se ta zadeva premakne z mrtve točke. Kot zaskrbljujoče je označil dejstvo, da se zamejstvo v čedalje večji meri oddaljuje od matice. (Človek bi malo obrnil besede: da se matica ne bliža zadosti k reševanju problemov Slovencev izven njenih političnih meja. op. p.). Prvo predavanje je imel Tim Oliver Wuster, Korošec, ki je na osnovi misli in tez številnih filozofov skozi 1400 let prikazal dialektični odnos med Kristusom in Sokratom in na tej podlagi razmišljal o narodnosti in kozmopolitizmu. V čem se narodnost in kozmopolitstvo med sabo razlikujeta? Ali drug drugega izključujeta? Njegove misli pa so sicer napeljevale v odkrivanje njunega povezovanja. Kot povzetek predavanja bi lahko navedli stavek: ,,Biti zvest pripadnik svojega naroda, v svetu pa prav tako sproščen in odprt kozmopolit, svetovljan, človek nasploh, pripadnik Božjega ljudstva, oboje pa tudi v zamenjavi. Zunaj ne skrivati domačega in doma ne tajiti zunanjega." V soboto je spregovoril zgodovinar Jože Dežman govoril o Slovenskih spravah in resnicah; o travmah zaradi medvojnih in povojnih dogodkov na Slovenskem, pri tem pa nakazal pot za njihovo premostitev. Dežman je predvsem znan po svojih odkrivanjih grobišč in po sodelovanju s časnikarjem Jožetom Možino pri pripravi do-- kumentarca Zamolčani - moč preživetja. Kot posebnost bi omenil njegovo tezo, podprto z ugotovitvami drugih podobnih slučajev v svetovni zgodovini morij, da je za dokončno spravo, za ureditev tega problema, treba pobitim nuditi civiliziran pokop. Z očmi je treba poslušati, ker žrtve nemo pričajo, pravi. To pa je mogoče le, če se mrtvi vidijo. Toda sistematični izkop ubitih ni v načrtu države, v kateri pravica do nasilja še ni bila prekinjena. Z Nemčijo in Italijo, okupatorskima silama med vojno, sta podpisana sporazuma o izkopu njihovih mrtvih na ozemlju Slovenije, s Hrvati in Srbi se o tem ne govori, najhuje pa je, da svojih mrtvih ne izkopljemo iz jam in se ne zgodi civiliziran pokop. Druga zanimiva ugotovitev je bila, da so bili tisti otroci, „ki jim ni bilo po vojni dovoljeno javno žalovanje za pobitimi starši, čustveno bolni". In da postaja bolečina ljudi, ki nimajo pokopanih staršev, na stara leta čedalje večja. Pristop, ki temelji na resnici, je tudi najprimernejši za reševanje vprašanj sprave na slovensko-italijanski meji, kjer po njegovi oceni slovenska politika ni bila še sposobna izstaviti računov, ki bi jih morala. Ko bi takratna slovenska komunistična oblast zahtevala obračun za fašistično nasilje pred in med vojno, bi se tudi laže zagovarjala za resnične in lažne „fo-jbe". Po nedeljski maši, ki jo je daroval tržaški škof Evgen Ravignani, sta bila še dve predavanji. Najprej je bil na vrsti dr. Mitja Bregant, slovenski duhovnik in zdravnik, ki že vrsto let živi v Veliki Britaniji in se posveča iskanju stičnih točk z verniki drugih verstev. V svojem predavanju je iskal odgovore na vprašanje o prihodnosti ob nastajajoči večverski, večnacionalni in civilizacijsko pluralistični družbi. Po Bregantu se je med drugim in osmim stoletjem zgodila prva velika sprememba v človeški zavesti. Glavna značilnost prve je bilo utemeljevanje individualizma, druge pa zavest o globalnosti oz. ustvarjanje planetarne skupnosti. Spričo ogromnih citatov drugih mislecev in raziskovalcev bodočnosti mi je bil malo nejasen njegov povzetek, kako si pač on odgovarja na to vprašanje. Sklepno predavanj je imela Barbara Brezigar, ki jo je občinstvo navdušeno sprejelo in ji ob koncu tako burno ploskalo, da ji je bilo kar malo nerodno. Brezigarjeva je v začetku svojega razmišljanja Slovenija v Evropi dejala, da nima moči in oblasti, da bi spremenila razmere v Sloveniji, zato pa opisuje razmere, s katerimi ni zadovoljna. In je opisala „gre-he" (lahko bi jih napisal tudi brez navednic...) vladnih oblasti: načrtno vztrajanje pri delitvah mrtvih in s tem tudi živih; nesposobnost, da bi ustvarila sožitje prebivalcev na območjih z Romi in drugimi; slabo pripravljene zakone, njihovo neprestano spreminjanje ter neodgovoren odnos do državnih ustanov; vse večje socialno razslojevanje in razlike v plačah, ki niso utemeljene z delom; podcenjevanje tehnične inteligence ter onemogočanje sposobnih ljudi v državni upravi. In še in še, čeprav je bilo predavanje sorazmerno kratko. GB TONE MIZERIT V smeri novega totalitarizma? MARKO KREMŽAR (4) NOV SVETOVNI RED Še preden je postal pojem golobalizacije v svetu udomačen, je bilo mogoče opaziti, da tudi v mednarodnem svetu pridobivajo moč določene ustanove, ki niso izrazito političnega, ne gospodarskega pa tudi ne kulturnega značaja. To so tako imenovane 'Nevladne organizacije' (Non-govemment Organization ali NGO), ki povezujejo ugledne osebnosti za doseganje določenih koristi in ciljev. Delovanje NGO v okvirih posameznih držav ni novost, značilnost nove dobe pa je delovanje takih združenj na svetovni ravni v območju Organizacije združenih narodov. Predsednik OZN, Kofi Annan vidi v njih ustanove, ki bodo s svojo navzočnostjo in glasom imele v prihodnosti podobno vlogo, kakor jo imajo od ustanovitve OZN države članice. To sicer nasprotuje sedanjemu ustroju OZN, a tega bo treba po mnenju nekaterih kmalu prilagoditi novim svetovnim razmeram. Kot primer naj navedemo le nekaj takih združenj. Verjetno je najstarejša med njimi že omenjena 'Mednarodna etična zveza humanistov' (IHEU), ustanovljena leta 1952. Skoraj dvajset let kasneje, leta 1971, je bil ustanovljen s podobnim namenom 'Mednarodni institut za okolje in razvoj' (International Institute for Environment and Development - MED), vzporedno z njim pa prične delovati istega leta v Kanadi mednarodno gibanje Greenpeace. Leta 1973 se na pobudo Davida Rockfellerja, predsednika banke Chase Manhattan, prvič sestane tako imenovana Tristranska komisija (Trilateral Commission - TK). Sestavljajo jo, kot pojasni njihova spletna stran, zasebniki iz Japonske, Severne Amerike, to je ZDA, Kanade in Mehike ter držav članic Evropske zveze. Vendar ne gre za poljubne državljane, temveč za elitno skupino kakih 350 vodilnih gospodarstvenikov, politikov, intelektualcev in lastnikov medijev iz omenjenih delov sveta. Ko je v sedemdesetih letih postalo jasno, da so gospodarsko razvite države ranljive na področju petroleja pa tudi drugih surovin, katere morajo uvažati iz manj razvitih dežel, so pobudniki TK sklenili, da pričnejo pripravljati teren za čas, ko bo mrzle vojne konec in bo vodstvo razvitega sveta, ki je bilo v veliki meri v rokah ZDA, nadomestila druga, širša struktura. Zadali so si nalogo ustvariti v svetu, ki je vedno bolj medsebojno odvisen, tako intelektualno kakor dejansko skupno vodstvo. Njihovo organizacijo vodi eksekutivni odbor regionalnih direktorjev in kakih 40 članov. Vsi člani TK se sestajajo enkrat letno, vedno v drugi državi. Svoje ugotovitve izdajajo v letnih poročilih (The Trialogue) in v strokovnih študijah (Triangel Papers). Na letna srečanja so povabljeni včasih tudi posebni gostje iz dežel, ki še niso del omenjenega trikota. Na takem srečanju v Seulu, leta 2003, je bila ena od tem razprava o pritegnitvi Kitajske in držav azijskega jugovzhoda v ta sklop. Zbigniew Brzezinski, ki je poleg Henrija Kissingerja eden od vodilnih ideologov TK meni, da gre za „največje združenje finančnih in intelektualnih sil, kar jih je kdaj videl svet". Eden od neprikritih namenov te skoraj nevidne velesile je, ustvariti nov globalen družbeni sistem, v katerem dežele tretjega sveta ne bodo imele moči preglasovanja, kakor se to zdaj dogaja v OZN. Na srečanju v Kyotu leta 1975, na katerem je bila delegacija takratne Sovjetske zveze (SZ) že navzoča kot opazovalka, so člani TK ugotovili, da os mednarodnih konfliktov ne poteka več med vzhodom in zahodom, 'marveč med razvitimi in nerazvitimi državami'. Ta izjava je bila v času tako imenovane 'hladne vojne' težko razumljiva, gledano iz zgodovinske perspektive pa osvetli dogajanja ob koncu dvajsetega stoletja. Po zlomu SZ je postal eden od članov TK, ki so prišli iz nekdanje komunistične države, tudi sedanji predsednik 'Mednarodnega Zelenega križa' (ki je ena od NGO), nekdanji predsednik SZ Mihail Gorbačov. Seveda pa imajo v Komisiji večino predstavniki velikih mednarodnih podjetij. Ocenjujejo, da je imelo leta 2002 svoje zastopnike v TK okrog 80% mednarodnega kapitala. Vendar, ker je definicija 'mednarodnega kapitala' silno ohlapna, rast kapitala po svetu pa neenakomerna, omenjeni odstotek ni zanesljiv in tudi ne pomeni nujno tendence v naslednjih desetletjih. Pobudnik TK, David Rockfeller je v neki svoji razpravi poudaril, da zahteva nova doba, naj bi v posameznih državah nadomestila vlade „suverena elita svetovnih tehnikov in finančnikov". Ta predlog seveda odgovarja bolj družbenemu modelu aristokracije kakor namišljeni višji Nad. na 4. str. Do volilnega leta manjka še kar nekaj mesecev, vendar lahko vedno močneje zaznamo, kako njegova bližina pogojuje vladne ukrepe in tudi zadržanje opozicije. Napovedujejo nastanek združene opozicijske skupnosti, a to je zaenkrat le še pobožna želja. Povsod premiki. Politične manevre lahko opazimo povsod. Le začnimo pri vladi. Tiho se je izvedel (le po nekaj dnevih so ga javno priznali) sestanek med bivšim in sedanjim predsednikom. Ni še tako dolgo, pa izgleda oddaljen čas, ko sta se Kirchner in Duhalde obmetavala z naboji težkega kalibra. Sedaj pa v miru teče pogovor „o politiki in gospodarstvu". Oba sta spretna politika in vesta, da meje postavlja realnost, ne pa želje nastopajočih na političnem odru. Kirchner pooseblja oblast, Duhalde predstavlja politične meje te oblasti. In če je predsednik kdaj sanjal, da bo z lastno strukturo lahko samovoljno krmaril državo, je sedaj zakopal te sanje. Ne smemo pozabiti, da ga je Duhalde postavil za kandidata pero-nizma v svojem boju proti Menemu in ga popeljal do predsedništva. Tega Kirchner v prvi dobi ni hotel priznati. Šel je celo tako daleč, da je ignoriral peroni-zem, kazal hrbet stranki in se celo izneveril tradiciji in niti ni imenoval Perona. Tisti časi so že prešli. Danes, ko roma v parlament zakonski osnutek o državnem proračunu za leto 2005 in se že debatira o kandidatnih listah za prihodnje parlamentarne volitve, Kirchner poziva peronizem, naj postane „hrbtenica narodne fronte", omenja Perona, in peronistične veljake imenuje „tovariše". Ni vse zlato ... kar se sveti. Idila izjav in namenov pa prične pokati takoj, ko pride na vrsto debata o kandidatih in listah. Tudi ne soglašajo vsi v stranki z Duhaldejevo politiko mirnega sožitja. To smo znova lahko opazili pretekli teden, ko so govorice pogosto napeljale na že staro idejo, da bi predsednikova žena Kristina kandidirala za senatorsko mesto v provinci Buenos Aires. Najbolj zanimivo je, da je prav Duhaldejeva žena, gospa „Chiche" najbolj vneto zanikala to možnost in novico pripisala skupinam, ki jih zanima, da bi se peronisti med sabo razprli. In res lahko zasledimo, kako se duhovi ločijo spričo možnosti, da bi preveč navdušeni „kirchneristi" zavzemali vidna mesta na kandidatnih listah. Sicer ima Duhalde zadnjo besedo, a tudi on bo moral plačati visoko ceno, če bo hotel da bo volk sit in ostane koza cela. Razprta opozicij'a. Precej je bilo pisanja zadnje čase o možnosti, da bi se združila oba najbolj vidna predstavnika opozicije, Ma-cri in Lopez Murphy. Eden in drugi imata lepo število pristašev, predvsem v prestolnem mestu in prvi provinci. Soglasje njunih izjav je potrjevalo, da se bližata točki skupnega nastopanja. Pa je kot strela z jasnega neba padla novica, da se je Macri sestal z Duhaldejem in se z njim pogovarjal o možnosti politične in volilne povezave. Spomnimo se," da je Macri kandidiral za vodjo prestolnega mesta na čelu povezave, ki so jo sestavljali tedaj tudi peronisti, ki se niso udinjali Kirchner-jevi struji. Med njimi so bile Duhaldejeve formacije. Sedaj Macri vidi možnost, da se ta povezava obnovi in doseže prepričljiv uspeh na parlamentarnih volitvah. To pa seveda pomeni konec vseh sanj o povezavi z Murphyjem. Čeprav je potem predsednik nogometnega kluba Boca Juniors skušal stvari vzeti pomen, je ostal trn globoko zapičen v vrstah opozicije. Še naprej se govori o „opozicionalnem tečaju" proti Kirchneju, a že brez Macrija. Sedaj kažejo na soglasje med Murphyjem in Eliso Carrio. Oba namreč izhajata iz radikalizma, druži ju ostro nasprotovanje sedanjemu predsedniku, čeprav sta ideološko na nasprotni strani ceste. Njima bi se pridružila še Silvina Bull-rich s svojo skupino, s čimer bi postavili temelje prve politične sile prestolnice. Na poti novega razkola. Splete in zaplete pa doživljajo tudi na sindikalnem polju. Potem, ko so sindikalisti letos dosegli, da sta se združila ločena dela Glavne delavske konfederacije (CGT) se je kmalu pokazalo, da je edinost le na papirju. Tričlansko vodstvo sestavljajo Hugo Moyano, Susana Rueda in Jose Luis Lingeri. Dogovor predvideva, da bo po enem letu Moyano sam postal glavni tajnik združene CGT. A medtem se nenehno pojavljajo problemi med njim in gospo Rueda. Ona trdi, da ni dialoga med vodstvom in da Moyano vodi sindikalno strukturo po svoje. Ker izrabi vsako priložnost, da to tudi javno pove, je nastalo zelo napeto vzdušje. Sum, da se pripravlja nov razkol, ni tako brez podlage. Dobre in slabe. Na gospodarskem in socialnem področju pa so novice raznolike. Opazimo zastoj v industrijskem razmahu, čeprav nekatera področja (n. pr. mlekarska industrija) bujno cvetijo. Posledica zastoja pa je ugotovitev, da kljub vsemu pričakovanju brezposelnost ne pojenja. V drugem semestru se je sukala okoli 14,7%, kar je celo več kot v prvem (14.4%). V vladi so sicer zaskrbljeni, a zaenkrat nimajo namena pod-vzeti kakih posebnih ukrepov. Mnenja so, da se bo stanje počasi samo izboljšalo in da brezposelnost trenutno ne predstavlja večje skrbi med prebivalstvom. To seveda znova gledano iz volilnega zornega kota. SLOVENCI V ARGENTINI SAN MARTIN Ob taktu barv II Kočevski Rog. Glavni del prireditve pa se je odvijal zvečer. Kljub mrzlemu večeru so nam tople melodije akvarel in toplejše barve melodij ogrele srce, in točno ob 20. uri, je napovedovalec dr. Viktor Leber v zgornji dvorani pričel likovno razstavo. Med navzočimi so bili znanci in umetniki (Ivan Bukovec, Marjan Grum in Beatriz Rot). Sledile so iskrene zahvalne besede g. Makeku za predstavitev in sodelovanje ob tej priložnosti. Drugi del programa se je pričel v spodnji dvorani, ki je bila lepo pripravljena za koncert (scena, luči in zvok: Janez Filipič in sodelavci). Melodije so začele močno vplivati na razpoloženje publike. Najprej nas je presenetila solistka ga. Vera Golob, ki je s svojim sladkim in polnim glasom zapela prelepe narodne pesmi: Slepec, N'mau čez izaro, Ukazi in Uspavanka. Spremljal jo je na klavirju g. Leonardo Londero. Gospa Golob je izvršila študije v Instituta Superior de Arte del Teatro Colon in je sedaj pevka zbora v Teatro Argentino de La Plata. Njen kultiviran glas je napolnil dvorano in srca navzočih. Po močnem in dolgem aplavzu je na prošnjo publike zapela izven programa še arijo opere „Tosca". Za njo se je predstavil otroški pevski zbor „Zarja Mladosti" s Pristave. Začel je delovati leta 1997 na spodbudo ge. Anke Savelli-Gaser, ki ga je ta večer tudi spremljala na klavirju. Repertoar zbora, pod vodstvom Pevski zbor iz San Martina pevovodkinje prof. Marjane Jelenc, obsega tako prosvetne kakor cerkvene pesmi, v glavnem v slovenskem jeziku, a tudi v španščini, saj se skupina predstavlja tudi med argentinsko publiko. Zapeli so: Škrjanček poje, Slovenski nagelj, Lastovičke, Viva Jujuy in Mlin. Spremljala sta ga tudi Saši Ayerbe Rant s prečno flavto in Tomaž Klemenčič z bobnom. Krasno je slišati mlade glasove, posebno, ko se tako ujemajo v zboru, v katerem se otroci počutijo zelo domači. Kot tretja točka je nastopil naš preljubi Sanmartinski pevski zbor, kateri obstoja že nad 50 let. Z velikim trudom in vztrajnim delom ga vodi prof. Lučka Marinček Kastelic. Odlično so nam zapeli argentinsko folkloro: Poco a poco, Viniendo de Chilecito, čustveno in odločno pa tango Adios Nonino. Zaradi močnega ploskanja so zapeli še eno: Rumi Cani. Zahvalimo se tudi ge. Regini Truden leber, da smo z njenim lepo oblikovanim programom lahko sledili spored našega kulturnega večera. Zaključili smo to prijateljsko srečanje ob topli kavi in v pričakovanju tretje sobote v avgustu naslednjega leta, ko se bomo znova srečali na našem kulturnem večeru: „Ob taktu barv III". -r. -r. Otroški zbor Zarja mladosti MENDOZA Iz življenja med Slovenci Že dolgo časa se nismo oglasili iz Men-doze. Nabralo se je kar nekaj dogodkov in prireditev, ki bi jih radi opisali. Zato jih združujemo v tem poročilu, da bo tudi ostala slovenska skupnost v Argentini vedela o našem delu. SPOMINSKA PROSLAVA V nedeljo 13. junija smo se spomnili žrtve komunističnega režima. Letos smo posvetili proslavo branju in premišljevanju resolucije o ,,Obsodbi komunističnega režima", ki je bila sprejeta na Kongresu Evropske ljudske stranke (EPP) v Bruslju. Poslanci EPP so danes večina na Evropskem Parlamentu, in želijo obsoditi komunizem na podoben način, kaJ