! Anica Thurnherjeva V torek, 4. oktobra, so položili k večnemu počitku tovarišico Anico Thurnherjevo, učiteljico v Višnji gori. Sredi najplodnejšega dela jo je prekinila smrt. Na njcnem grobu se je od nje poslovil tov. Jože Župančič, predsednik JUU sreskega društva Litija, s sledcčimi besedami: Sredi jeseni smo! Prvo listje rumeni. Le majhnega piša je treba, da se lističi odlrgajo. Struja jih zavrti Po zraku ter odnese daleč od vej rodnega drevesa. Sredi jeseni smo! Ajda rdeči in zori. Ptičje petje umira in prvi krilatci jemUejo slovo. Tu pri nas bo zima in mraz. Tam daleč pa bo pevčicam topleje in prijetneje. Sredi jeseni smo! Jesen je za učitelja čas novih načrtov in novega dela. Spet se zbiramo v razredih, mla"ina polni učilnice in željno pričakuje novih razkritij in dognanj. Mi vsi smo spet ob katedrih... Vsi? Le Bje ni!... Tu v svežem grobu leži in mi stojimo sklonjenih glav in potrtih duš ob poslednjem Oomku tovarišice Anice. Tovarišica Anica! Zdaj zapuščaš šolo in učence, dom in svoje drage. Zdaj izstopaš za vedno iz naših vrst in mi pregledujemo Tvojo življenjsko pot in Tvoje delo. Mladost si užila nedaleč od tu, v pokrajini belih menihov v zeleni stiški dolini. Ob strani svojega očeta Franceta Kovača, odličnega šolnika si stopala v življenje. Tudi Tebe je zajela želja, da bi se posvetila vzgoji mladine. Krenila si na pot, ki jo je stopala pred Teboj večina Tvojega sorodstva. Po dovršeni maturi nisi mogla dočakati rednega nameščenja. To je bilo usodnega 14. leta, ko je zajel svet vojni vihar. Slovenska mladina je takrat še prav posebej potrebovala duhovnega vodstva. Ti, Anica, si se takrat ponudila kar sama prosvetni upravi za brezplačno volonterko. Polna idealov si vodila stiško mladino štiri leta k vsemu dobremu in plemenitemu. Zatem si se preselila na novo učno mesto semkaj v Višnjo goro. Tu si našla življenjskega druga in ustanovila družinsko ognjišče. Šolske mladine pa nisi zapustila. Polnih dvajset let dela si darovala mlademu pokolenju staroslavnega višenjskega mesta. Sredi dela Te je prekinila bolezen. O, kako si hrepenela po zdravju, da bi še nadalje posvečala svoje sile in sposobnosti šoli in prosveti, pa svoji družini. Zaman so bile Tvoje želje, zaman prizadevanja domačih, zaman vse Tvoje trpljenje. Ure Tvojega življenja so se iztekle ... Odhajaš od nas. Zapuščaš moža, otroka in domače. Svoje šolarje in stanovske tovariše zapuščaš. Tužna je naša bol... Draga tovarišica! Vselej se Te bomo spominjali kot odlične učiteljice in plemcnite vzgojiteljice, dobre lovarišice in marljive prosvetne delavke. Posebno Te bomo pogrešali v stanovski organizaciji, saj si bila že od prvih korakov v učiteljski stan zvesta članica Jugoslovenskega učiteljskega udruženja. Na poslednjo pot Ti prinašam iskrene pozdrave organiziranega učiteljstva iz litijskega okraja, kjer si bila članica JUU skoro polno četrt stoletja. Zahvaljujem se Ti za vse, kar si nudila naši mladini in dala našemu šolstvu tudi v imenu zadržanega okrajnega šolskega nad- zornika g. Ivana Bezeljaka. Prav tako pa tudi v imenu slovenskega in ostalega jugoslovanskega učiteljstva. Draga tovarišica Anica! Prezgodaj, mnogo prezgodaj nas zapuščaš. Presunjenih src delimo kruti udarec s Tvojimi domačimi. V poslednje slovo Ti izrekamo zahvalo za vse Tvoje dclo in trpke so nam besede, ko Ti kličemo, draga tovarišica Anica, poslednji: z bogom!