• _    2    —
Vprašanje posl. Adolfa Ribnikarja in tovarišev
na g. ministerskega predsednika radi trpinčenja
jugoslovanskih vojnih vjetnikov v Italiji ter njih
vrnitve v domovino.
Italija je zajela na soški fronti in v Tiri lah nad 650.000 bivših avstro-ogrskih voj-nikov, med njimi preko 80 000 Jugoslovanov. V poslednjem broju je zapopadenih okoli 400 oficirjev.
Iz avtentičnih poročil, ki prihajajo iz Italije, ae da sklepati, da se v tej državi vojnim vjetnikom ni nikdar dobro godilo, vsekakor pa mnogo slabše kot laškim vojnim vjetnikom v bivši Avstro-Ogrski. Vojni vjotnik, ki je sam doživel laško vojno vjetništvo slika isto na kratko tako-le: „Trpeli smo zelo. Hrano smo imeli slabo, največkrat smo ostajali brez jedi. Ponoči smo uhajali iz taborišča in Hodili krast. Pobirali smo ohrovt, repo in drugo zelenjavo ter jo surovo vživali. Za vsako malenkost smo bili tepeni. Po večini so vsi vjetniki udani usodi in si drugega ne žele nego smrt, od katere edine pričakujejo rešitve."
D ikler je Italija potrebovala naklonjenosti Jugoslovanov, zlasti po predoru italijanske armade pri Kobaridu, je postopala napram jugoslovanskim vojnim vjetnikom vendarle še nekoliko Človeško in obzirno, odkar pa je razpadla Avstro-Ogrska, je postal položaj vjetnikov v Italiji naravnost obupen in neznosen.
Dočim pošilja Italija druge vjetnike zlasti Poljake in Čehe polagoma domov, drži Jugoslovane v vjetništvu z največjo strogostjo. Izdano je bijp celo posebno povelje, v katerem se ukazuje, da se sme uporabljati Jugoslovane le za najtežja dela. Zato je največ naših vjetnikov zbranih v taboriščih beneškega odseka, kjer so določeni oddelki za popravo cest, mostov in za druga suženjska dela najnižje vrste. Sploh vse odregbe italijanskih vojaških oblasti vzbujajo opravičen sum, da se hoče naš narod v italijanskih taboriščih sistematično zatreti in uničiti.
Taborišča, v katerih so obsojeni naši vjetniki stanovati, so docela nesposobna za prebivališča ljudi. Taborišče Morserane pri Grazzano n. pr je v celoti eno samo veliko jezero   blata.   Zarobljeniki   morajo  ležati na
mokri zemlji in v blatu pud šotori. Nesnanega v tem taborišče .je tembolj grozna, ker ne dobe vjetniki najnujnejšega perila in so zato tudi vsi uživi. Tudi ob rekah Adiži, Padovi in Pijavi spijo vjetniki v blatu in v vodi. 24. decembra 1918 je tu narasla voda tako visoko, da so morali vsi taboriščniki pred njo zbežati, pustivši tam še ono malo imovino, ki so jo imeli pozamezniki.
Prehrana vjetaikov je to količini jako nezadostua. Po kakovosti vjetniške prehrane niti vprašati ne smemo. Naj zadostuje kon-statacija, da so vjetniki v Italiji podobni sencam sestradanih ljudi, slabiči obupanih obrazov, sključenih teles. Smrtna kosa jih kosi brez vsakega usmiljenja. Stradajoči vjetniki so primorani iskati odpadke živil po smetiščih, vživajo v skrajni sili tudi mrhovino. Vsled te prehrane je več vojakov zbolelo in umrlo. Velikanska grobišča potrjujejo kako žalostni usodi so bili pri pozameznih taboriših izročeni vojni vjetniki.
Žalostna usoia vjetnikov pa s tem še ni končana. Za vsak m al pogrešek jih čaka najhujša kazen.
Znan nam je slučaj, da so ubežnika vjeli karabin*rji. Tolkli so ga s kopiti pušk tako, da so mu zdrobili kosti v komolcu. Ranjenega so zaprli nato v vlažno podzemeljsko klet v Mosicani, kjer je ležal skozi 10 dni brez odeje na goli, mokri zemlji. Za hrano je dobival na dan četrt hleba kruha, ako je naletel na človeškega strežaja, je dosegel tudi še kozarec vode
Nič nenavadnega ni, da ubijejo straže ubeglice iz taborišč.
Kar se tiče preganjanja in trpinčenja vjetniških beguncov se, naštevajo naravnost neverjetna grozodejstva. Omenjamo le junaštvo, s katerim se je hvalil neki primo - ten-ente iz Vidma, ki je sam pripovedoval naslednje : Ob Pijavi se je nekega dne skrilo v kaverno 60 vjetnikov, ki so hoteli ponoči ubežati. Močna patrulja pud mojim poveljstvom jih je tamkaj našla. Ko so videli ubežniki, da so preslabi, so se udali ter kleče prosili naj se jih usmilimo in naj jim ne napravimo nič zalega. S satanskim nasmehom je končal gospod primo - tenente : „ Jaz pa sem dal politi celo kavarno z bencinom in pustil zažgati. Daleč naokoli se je culo rjovenje in vpitje teh gorečih ljudi." Tako sve-dok, kateremu je primo - tenente to pripovedoval.
Tudi častniki so nastanjeni v čisto nezadostnih nedostojnih in nehigijenskih zaporih. Znano nam je taborišče, v katerem je prostora v večjem za 80 oficirjev. Nastanjeno jih je bilo v njem  175 do 204.
15. maja ˇ VtuV kurs za lenske papirnate klobuke
otvoril. — Vpra§a se v prodajalni yV* Blanke.
Silno stroge odredbe veljajo za odstranitev iz taborišči*. Oficir, ki je 2'A leti italijanski vjetnik, je smel na izprehod izven tabora le 7krat, med tem le 2krat brez varstva nasajenih bajonetov. Izprehajališča v taborišču so tako mala, da ne morejo služiti v posebno razvedrilo sicer na zidovje obsojenih človeških bitij. Čudno za to ni, da naši oficirji vsled pomankljivih stanovanj, vsled stalnih, če tudi velikokrat malenkostnih sekatur, zlasti ker so tudi obsojeni na po-pomanjkanje duševne hrane, zdravstveno propadajo.
Pripominjamo, da presega postopanje italijanskih vojaških oblasti napram jugoslovanskim vjetnikom vse meje civilizacije in vzbuja celo v italijanskem civilnem prebivalstvu pomilovanje in usmiljenje.
Ker ne moremo mirno gledati, da bi nam 80.000 mož v najboljših letih še nadalje prenašalo težke verige robstva in suženjstva ter nepopisno trpinčenje od strani italijanskih vojaških oblasti, stavljamo na rainisters-kega predsednika kot namestnika ministra za zunanje zadeve naslednja vprašanja :
1.   Ali je gospodu ministerskemu predsedniku znano, kako postopajo italijanske oblasti z jugoslovanskimi vjetniki?
2.   Ako mu je znano, kaj je ukrenil, da se skrajša in olajša gorje našim državljanom, ki so ostali v italijanskem robstvu ?
3.   Ako mu ni znano, ali je pripravljen pojasniti položaj naših vjetnikov mirovni konferenci v Parizu, ter zahtevati, da se vjetniki jugoslovanske narodnosti nemudoma vrnejo v domovino ?
4.    Ali je pripravljen gospod ministrski predsednik predlagati mirovni konferenci sestavo internacionalne komisije, ki naj brez odloga obišče vsa taborišča v Italiji, kjer so nastanjeni jugoslovanski vojni vjetniki, ter poskrbeti, da se bo z jugoslovanskimi vjetniki v Italiji, dokler se jim ne omogoči povratek v domovino, ravnalo po človeški ?