Ciril Petrovc: Slike iz naše preteklosti (Konec.) Zanimivo je primerjati k tei črtici,^ kaj pravi o šmarsikem šomaštru Matevžu Krač= manu dr. Ivan Lah: »Poznali so ga daleč naokrog. Hodil je na žegnanja v vse bližnje fare, kot so Lipoglav, Žalna, Sv. Jurje, Polica. Prežganje in po domačih ipodružnicah. Seveda ta ipota niso bila zastonj. On je zapel na koru pesem o svetni= ku, ljudje pa so ga potem veseli povabili v najboljšo hišo. če ni bil povabljen v župni* šče — in so ga pripeljali šele zvečer zadovoljnega in obloženega s »štruiklji« v Šmarje. Koliko ipa je palo po virhu — kdo ve. Ljudje niso znali pisati in tako je bil šomašter po* treben.« Tudi organist je takrat živel od bere. (Šmarski Šomašter j« bil tudi organist.) Ko je bil torej »šomašter z drvmi nekoč nezado= voljen je zapel baje v nedeljo po pridigi: Preljubi mo.ji fairani, ne dajte mi drv kot lani, ne dajte mi slabih jelševih, dajte mi suhih bukovih! Dr. Lah pravi: Kolrko je na tem re&nice? Menda toliko, kot na višenjskem polžu. Pri= poveduje se še več enakih, ki jih pa ne mo> remo verjeti. Iz tu navedenega nam je razločevati dve generaciji slov. učiteljstva. Prvo generacijo nam jo opisal ravno 'dir. Ivan Lah v pravOcar navedeni svoji študiji. Je to generacija uči= teljstva pred 1848., oziroma še tisti stari, ki so jih pustili službovati še preko tega leta. Bila je to generadja, ki jc mislila, da mora pri ljudstvu bodisi v cerkvi, bodisi pri pobranju bere v kmečkih domovih ustvarjati na razne načine sebi ugodno razpoloženje pri prebivalstvu svoje fare. Namen ustvarjanja tega razpoloženja je bil preiemanje čim bolj« še in večje bere. In ta pred oseminštiridesetletna generaci^ ja si je izbrala pesnikovanje kot sredstvo do ijudsike idarežljivosti v svojo korist pri pobi« ranju bere, :pa tudi sicer pri cerkvencm že« gnanju in drugih izinednih kmetskih prazni* kih. Za vse iprilike so imeli tj nekdanji uči« telji pripravljene verze, ki so z njimi sprav ljali ljudstvo v dobro voljo, da je bilo napram njim tem darežljivejše. Pesem jim je bila kot posrednik v prošnji, zahvali, nevolji in veselju. Čeprav dr. Lah dvomi o tem — Beirnard Tomšičeva: Smešnioa in resnica sta nam za to zadosten porok, saj pravi Jernej v tej črtici: kar je bilo od njega dni navada pri nas. To je torej bilo uzuelno in sem mnenja, da je bilo tako povsod tam. kjer je ljudstvo prišlo v stik s takimi pesnikarji. To so bili seveda inteligentni oziroma najinteligentnejši. In tako pesnikovanje je neikaterim med n.ii* mi tudi »šmarskemu šomaštru« toliko uspelo, da so postali imoviti. Ta si je celo sezidal lastno hišo in je potem zapel. Sem si prislužil taku, da vem kam domu. Hiša je stala še 1. 1905. na Slapu pri Šmarjah in se je še tedaj tam reklo »pri šo maštru«. Ta pojoča učiteljska generacija je pesmi obenem tudi komponirala. Koliko so bile take kompozicijo vredne, si lahko mislis mo. Morda so bile tudi častne izjeme med njimi. Ne smemo pa misliti, da je bilo vse ta= kratno naše učiteljstvo zmožno tako zabavati svoje farane sebi v korist. Bili so to le naj = inteligentnejši med njimi. Velika večina na= šega učiteljstva je živela ipa nad vse bcdno. Mnogim se je pesnikarjenje tudi ponesrečilo in zašlo v trivialnost. Nekateri učitelji n. pr. Knobl v Kranju, ki je dal svoje pesmi celo tiskat, &o pa zašli v banalnost, ki je Ijudtetvu najbrž ugajala. Saj pravi dr. Glonar v SBL, da jih je nekaj ponarodelo. — Val. Vodnik jim je zložil zabavljico: Bukve iz Krajna, Polno drekajna. Nikar ne zdeli ga Pusti mu celiga. Odikod so dobili učitelji iniciativo za svo= je pesmi, bo danes težko ugotoviti, ker jih je dal tiskati le Knobl, ki jih je deloma pre« vajal iz nemščine. Toliko o učiteljih pesmariih. Mnogi dru* gi so pa živeli tako, da se človek ob grozo* tah in o tej bedi, ki jih opisujejo časopisi (S. P. in »Učit. tov.«) zgrozi nad vsem tem, češ, da je neverjetno. Zato je mlajša generacija izza 1848. 1. kazoč na take žalostne primere odločno zahs tevale ureditev učitelj. vprašanja, to je višje izobrazbe, boljše plače, ne več v obliki be- re, ampak v denarju, ki jo naj učitelj preje? ma pri davkarijah. To i© doseglo učiteljstvo v Avstriji okoli 1. 1870. po novi šolski pasta* vi 1. 1869. Na Kranjskem ie bila ta postava potrjena s cesarjevim odldkom 29. aprila 1873, 1. Z 1. 1874. so nekateri učitelji že dobivali plačo pri davkarijah — pa zelo neredno. Debate, ki so se zaradi tega vlekle leto za letom, so silno zanimive. — Zanimivo je, da se je pričela že v S. P. nekaka debata o tem, kako pomagati onemoglim učiteljem, n.jih vdovam in skotam. Učiteljstvo je bilo še preslabo organizirano, da bi si moglo pomagati samo. Zdi se, da se je po prizadevanju učiteljstva in duhovščine zavzel za to zadevo takratni kranjski deželni šolski svetovalec dr. Franc Močnik in zain« teresiral za n.jo dcžel. namestnika grofa Chos rinskega. Ta je — videč, da ima štajersko učiteljstvo tako društvo s pomočjo štaierske deželne hranilnice — pri občnem zboru fcranjske hranilnice stavil predlog. naj bi ta iz svojega Jastnega premoženja darovala primeren kapital, ki bi se obraoal vdovam in otrokom umrlih učiteljev v pomoč. Odbor hranilnice je to tudi storil in »Učit. tov.« 1861. že poroča v svojem prvem letniku o ustanovitvi tega društva. Vso zadevo je 'potem vzela v roke nadzorujoča duhovščina po dekanijah, dokler se ni prijavilo dovol'.j članov, ki so -potem volili društveni odbor, v katerega je bil voljen tako.j pri ustanovitvi že tudi Andrej Praiprotnik, gotovo najagilnejši tihi pokret= nik tega društva. Tako je učiteljstvo imelo poikojninsko društvo za žene in otrake, če* prav se vlada ni zmenila za to, pa tudi ne za učiteljsko plačo.