Slovenske šole na Štajarskem. (Govoril posl. Robič v deželncm zboru v Gradcu.) Na razno izjave g. poslanca dra. Starkla ne mislira na drobno odgovarjati, dejanskim razmeram nasprotujejo tako, da jih sploh ni treba zavračati. Gospnda moja! Ako on z uredbo učiteljišča v Mariboru ni zadoIjen, tako sva istega mnenja. To učiteljiSče je povsem nemSko učiteljišče. Prosim, vi mi nikakor ne morete ugovarjati, kajti na tem učiteljišču je nemščina za vse predmete, izvzemši slovenščino, učni jezik. Gospoda moja! Mi bodemo zabtevali, da se nam v Mariboru ali v Celju ustanovi slovensko učiteljišče in ta zahteva bo tudi obveljala. Ponavljam, da nismo zadovoljni z uredbo učiteljišča. Kar se je dalje reklo, da prihajajo iz toga učiteljišča samo slovensko misleči učitelji, tako je bolje, da o tem ne govorimo, ker bi sicer moral omeniti razne preiskave, vršivše se o svojem času. Gospoda moja! Imen jaz nikdar ne navajam. G. dru. Starklu se je zljubilo, imenovati okrajnega šolskega nadzornika gosp. Rannerja. Gosp. dr. Starkel in vsi, ki poznajo tega moža, vedo, da je bil vedno bližje nemški stranki, kakor naši stranki. Pri naši stranki ni sploh nikdar bil in ravno vaša stranka je napenjala vse sile, da ga spravi v Slovensko Bistrico, kar mora gosp. dr. Starkel tudi vedeti. Kar se tiče slučaja samega, katerega je omenil gospod dr. Starkel, in sicer gre se za šolo pri Sv. Petru pri Radgoni, dovolil si bodem povedati, kako je v resnici s to stvarjo. Leta 1886 začela se je v Gornjeradgonskera okraju uredba nemškega poduka in deželno šolsko oblastvo je z naredbo z dne 19. septembra 1886, št. 4301, to-le odredilo (čita): »da je s tem podukom« — namreč z nemškim podukom — »začeti najkasneje v tretjem šolskem letu in mu na teden posvetiti vsaj 4 ure; vrhu tega je na pamet učiti besede in stavke, a da se omogoči občevanje z nemškim prebivalstvom mesta Radgone in okoliee, je v najvišjem razredu po mogočnosti rabiti nemščino kot učni jezik.« To velja samo za slovenske otroke. Gospoda moja! Tako se glasi dobesedno dotična naredba in ta naredba je sedaj veljavna. No, in kaj se je dalje zgodilo? Na razne pritožbe, ki so se oglasile, prišel je okrajni šolski nadzornik v to šolo in je natančno vse pregledal ter naSel, kar gosp. šolski vodja gotovo ni srečno ukrenil, da je nadučitelj učitelja, ki prvič slovenskega jezika ni zmožen, in drugič, kar se samo po sebi umeje, za slovenščino ni izprašan, postavil v razred, namreč v 3. razred, v katerem, gospoda moja, se je po naredbi visokega naučnega ministerstva upeljala slovenščina kot učni jezik, in v katerem bi bil ta s!ovenšeine nezmožni učitelj moral slovenski podučevati. Uspebi so pa bili taki, da je okrajni šolski nadzornik moral priznati, da tako vendarle ne more iti. S tem ni okrajni šolski nadzornik ničesar drugega sloril, kakor svojo dolžnost. Gospoda moja! Sklical se je na ministerski ukaz in najbrž rekel: Ta ukaz je sedaj veljaven in gospodje učitelji se ga imajo toliko časa držati, dokler je veljaven. In ker je ta okrajni Solski nadzornik storil svojo dolžnost, zato je nastalo to strahovito kričanje: zato se je nemški okrajni šolski nadzornik hkrati preraenil v slovenskega.