B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 158 REPE, Božo, dr., red. prof., Univerza v Ljublja- ni, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, SI-1000 Ljubljana, Ašker čeva 2, bozo.repe@ ff.uni-lj.si Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno in dolo čanje meja na terenu Zgodovinski časopis, Ljubljana 73/2019 (159), št. 1-2, str. 158–192, cit. 71 1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En.,Sn., En.) Članek obravnava okupacijske meje v Slo- veniji med drugo svetovno vojno. Z zasedbo slovenskega etni čnega ozemlja je bilo leta 1941 na Slovenskem pet razli čnih mejnih obmo čij in meja. Te so bile: meja med Nem čijo in Madžarsko, meja med Madžarsko in NDH, meja med Nem čijo in NDH, meja med Italijo in Nem čijo ter meja med Italijo in NDH. Kljub formalni vklju čitvi t. i. Ljubljanske pokrajine v Italijo je še vedno ostala tudi t. i. rapalska meja, ki je lo čevala primorske Slovence od preosta- lih. Vzpostavitev meja z ži čnimi ogradami, minskimi polji, bunkerji in stražnimi stolpi so okupatorji pospremili z vojnim nasiljem, deportacijami prebivalstva, pogosti so bili tudi prebegi iz ene okupacijske cone v drugo. Vse to je neizogibno povzro čilo številne travme ter pretrgalo tradicionalne vzorce migracij, kmetovanja in trgovine. Klju čne besede: Slovenija, okupacija, razko- sanje, aneksionizem, debelacija, mejne komisije, dolo čanje meja. REPE, Božo, PhD, Full Professor, University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of History, SI-1000 Ljubljana, Ašker čeva 2, bozo. repe@ff.uni-lj.si Diplomatic Division of Slovenia during World War II and On-Site Delineation of Borders Zgodovinski časopis (Historical Review), Ljubljana 73/2019 (159), No. 1-2, pp. 158–192, 71 notes Language Sn. (En., Sn., En.) The article deals with occupiers’ borders in Slovenia during World War II. The occupation of the Slovene ethnic territory in 1941 resulted in fi ve different border areas and borders. Namely, the border between Germany and Hungary, between Hungary and NDH, between Germany and NDH, between Italy and Germany, and between Italy and NDH. Despite the formal annexation of the so-called Ljubljana Province to Italy, the Rapallo border remained in place, separating Littoral Slovenes from the rest. The delineation of borders by means of barbed wire fences, mine fi elds, bunkers, and watchtowers was accompanied by violence, deportations, and, frequently, escapes from one occupation zone to another. All this led to many traumas and broke off traditional patterns of migration, farming, and trade. Key words: Slovenia, occupation, division, annexationism, debellation, border committees, delineation of borders Božo Repe Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno in dolo čanje meja na terenu Uvod 1 Druga svetovna vojna ozna čuje enega izmed najbolj kriti čnih trenutkov slovenske zgodovine. Štirje okupacijski režimi – nemški, italijanski, madžarski in režim ustaške Hrvaške – so Slovence razdelili med razli čne državne entitete ter jih v etni čnem smislu obsodili na smrt – tudi z uporabo genocidnih metod. Eden izmed klju čnih motivov za drugo svetovno vojno je bila revizija državnih meja, nastalih po prvi svetovni vojni. Revizija je potekala na škodo manjših narodov, tudi slovenskega. Po okupaciji in razkosanju so na Slovenskem nastale državne meje med silami osi. Meje so bile postavljene izklju čno po logiki delitve ozemlja in na črtovanega hitrega in nasilnega izginotja slovenskega naroda. Le na meji z Neodvisno državo Hrvaško (NDH) je meja potekala po nekdanji približni etni čni razdelitvi ozemlja oz. (deloma) starih upravnih mejah. To je tudi edina meja, ki se je ohranila do danes. V nemški rajh so prešla ozemlja Gorenjske, Koroške, Štajerske, severoza- hodnega dela Prekmurja in severnega dela Dolenjske. Italija je zasedla Notranjsko, Ljubljano ter preostali del Dolenjske. Madžarska je okupirala ve čino Prekmurja, NDH pa pet vasi v Posavju. Meje med okupacijskimi obmo čji niso (razen v »neproblemati čnih« delih) potekale po zgodovinskih, upravnih ali pokrajinskih oziroma narodnostnih mejah. Nacisti čna Nem čija je svoj del zasedenega slovenskega ozemlja razdelila na dve za časni upravni enoti: Spodnjo Štajersko ter Gorenjsko z Mežiško dolino. Sedeža enot sta bila po nekaj mesecih s prvotnih lokacij v Mariboru in na Bledu prenesena v Gradec in Celovec. Vodila sta jih šefa civilne uprave. Obe upravni enoti so v pri čakovanju hitre vklju čitve v rajh navznoter reorganizirali po nemškem principu okrajev in okrožij ter uvedli nemške službe in upoštevali nemško rasno zakonodajo. Nemška meja z NDH in Italijo je postala južna meja nemškega rajha in naj bi veljala za njegov varovalni pas. Italija je po napadu okupacijskih sil na Jugoslavijo dobila še ozemlja za rapalsko mejo: ve čino Dolenjske in Ljubljano z okolico do reke Save. Na novo pridobljenih obmo čjih je ustanovila t. i. Ljubljansko pokrajino, ki so jo priklju čili h Kraljevini Italiji. Ohranila je rapalsko mejo, ker je Primorsko štela 1 Članek je nastal v okviru raziskave »Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju sloven- skega prebivalstva«, J6-8248, ki jo fi nancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) | 158–192 159 B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 160 za del italijanskega nacionalnega ozemlja, Ljubljansko pokrajino pa je šele hotela italijanizirati. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je celotno ozemlje sicer formalno ostalo del Mussolinijeve fašisti čne republike, a je dejansko prešlo pod nacisti čno upravo. Ljubljanska pokrajina je postala del t. i. Operacijske cone za Jadransko primorje s sedežem v Trstu. Madžarom so Prekmurje predali Nemci. S prevzemom oblasti so uveljavili vojaško upravo, ki je bila razdeljena na dva dela in podrejena neposredno Poveljstvu vojaško-upravne skupine južne armade, sprva s sedežem v Subotici in nato v Novem Sadu. Že avgusta 1941 so vojaško upravo zamenjali s civilno ter tako pri čeli proces vklju čevanja zasedenega ozemlja v madžarsko državo. Prekmurje so razdelili med dva okraja: Železna županija in Zala, tako kot je bilo to v času Avstro-Ogrske. Neodvisna država Hrvaška, ki je nastala neposredno po za četku druge svetovne vojne je dobila pet slovenskih naselij: Bregansko selo (današnja Slovenska vas), Nova vas pri Bregani (današnja Nova vas pri Mokricah), Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem. Vasi obsegajo ozemlje približno 20 kvadratnih kilometrov, na katerem je takrat živelo okoli 800 prebivalcev. Razsežnosti etnocidnega in genocidnega ravnanja okupatorjev so vidne v prisilnih migracijskih gibanjih in prehodih meje – 58.522 Slovencev v nemških in italijanskih, 688 v madžarskih, okrog 400 v hrvaških koncentracijskih taboriš čih, blizu 20.000 v kon fi naciji in na prisilnem delu, 80.000 v zaporih. Deportirali so tudi 571 prekmurskih Judov, ve čina jih je bila umorjena v taboriš ču Auschwitz. Nemci so nameravali izgnati od 220.000 do 260.000 Slovencev, uspelo jim jih je 63.000. Okrog 17.000 jih je prek nemško-italijanske meje uspelo zbežati v nemško okupacijsko cono. V italijansko okupacijsko cono je zbežal ali po legalni poti prek meje prišel tudi del od 10.000 ljudi, ki so jih iz nemške okupacijske cone izgnali v NDH. Iz italijanske okupacijske cone so na izpraznjena slovenska ozemlja ob hrvaški meji preselili 17.000 ko čevskih Nemcev (zaradi česar je preu čitev te meje še posebej potrebna). 2 Z zasedbo slovenskega etni čnega ozemlja je bilo leta 1941 na Slovenskem pet razli čnih mejnih obmo čij in meja. Te so bile: meja med Nem čijo in Madžarsko, meja med Madžarsko in NDH, meja med Nem čijo in NDH, meja med Italijo in Nem čijo ter meja med Italijo in NDH. Kljub formalni vklju čitvi t. i. Ljubljanske pokrajine v Italijo je še vedno ostala tudi t. i. rapalska meja, ki je lo čevala primorske Slovence od preostalih. Le meja s Hrvaško, ki je slonela na starejših razmejitvah, se je ohranila do danes. Vseh meja je bilo, kot je v okviru raziskave izra čunal GIAM, 560 kilometrov in so potekale od zamo čvirjenih pore čij Mure in Drave do vrha Triglava; od Sotle in Kolpe do Pe či nad Rate čami; od predmestij Ljubljane prek Polhograjskega hribovja in doline Sore do Idrije in naprej. Vsi okupatorji so si svoj del teritorija ogradili z mejami, ki so lo čevale posa- mezne okupacijske cone. Oblikovanje vseh teh meja so pospremili vojno nasilje, deportacije prebivalstva, prebegi iz ene okupacijske cone v drugo, hkrati pa so zaradi življenjskih potreb in partizanskega odpora (ki razkosanja ni priznaval in se je boril proti njemu) nastajali tudi ute čeni ilegalni prehodi. Vse to je neizogibno povzro čilo številne travme ter pretrgalo tradicionalne vzorce migracij, kmetovanja in trgovine. 2 V e č o okupacijski politiki in posledicah okupacije v: Repe, S puško in knjigo . Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 161 Posami čne meje 3 Meja med Nem čijo in NDH – južna meja rajha Meja med Nem čijo in NDH je bila dolga približno 100 kilometrov, ve čina mejne linije je potekala po reki Sotli. Nova meja se je v glavnem skladala z narodnostno in staro upravno mejo preteklih državno-politi čnih tvorb na tem obmo čju, Sotla je namre č bila že stoletja narodna meja med Slovenci in Hrvati. Ta spodnještajerska meja na Sotli je poleg nemške meje z Italijo postala najjužnejša in zaš čitna meja napovedanega tiso čletnega Tretjega rajha. Zato je nemška uprava obmejni pas etni čno o čistila: deportirala Slovence in naselila ko čevske Nemce ter zagradila in vojaško zavarovala svojo južno državno mejo. Za četna utrjevalna dela so se zaklju čila do pozne jeseni 1941. Nemci so mejo zavarovali z bode čo žico, minskimi polji in vmesnimi grani čarskimi stražarnicami, marca 1943 pa so bili izdani tudi sklepi o nujni izgradnji stražnih stolpov. Žico, ki je bila visoka do dveh metrov, so namestili na lesene stebre, ki so bili ob re čni strugi zabiti enakomerno na vsakih nekaj metrov. Širina linije minskega polja ob žici je znašala približno od dva do štiri metre. Dovoljeni prehod prek meje je postal zelo otežko čen in neprijeten, možen je bil le z mejno prepustnico. Prebivalci, zlasti tisti, ki so živeli blizu meje, so v pomanjkanju pri čeli čez mejo tihotapiti blago ter tako ilegalno prestopati mejo. S hrvaške strani se je prek reke spravljal tobak ter meso, v zameno pa so slovenski sosedje dajali sol, moko, sladkor ali kavo in celo galico. Čez mejo so si izmenjevali tudi kruh, maslo, mleko in jajca ter pomembno pošto. 4 Oktobra leta 1944 so Nemci vzdolž celotne meje za čeli obsežna obrambno- utrjevalna dela. Gradili so strelske jarke, mitralješka gnezda ter bunkerje, ostanki le-teh so še danes jasno vidni v prostoru. Za opravljanje težavnega fi zi čnega dela so mobilizirali okoliško prebivalstvo, tudi v pasu ve č kot 20 kilometrov stran od meje. Mine, ki so ostale ob Sotli po vojni, so povzro čale številne smrtne žrtve še desetletje po koncu vojne. 3 Opis meja je povzet po osrednji razstavi, ki jo je decembra 2018 pripravila raziskovalna skupina in je bila prvi č na ogled na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in po dveh regionalnih raz- stavah o Rogaški Slatini ter o Žireh in Idriji. V pripravi so še razstave o Beli krajini, Dolenjski, Prekmurju in Ljubljani. Gradiva z razstav, ki gostujejo po Sloveniji, so dostopna na: https://www. facebook.com/OkupacijskeMeje/. Po kon čanem projektu bodo dostopne na portalu Sistory. 4 Children of the Border, https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/vide- os/854834978194414/. Posnel dr. Božidar Flajšman. Scenarij in montaža dr. Božidar Flajšman in dr. Bojan Balkovec. Raziskovalna skupina je doslej naredila in objavila ve č kot 200 intervjujev in drugih dokumentarnih prispevkov o življenju tedanjega obmejnega prebivalstva. B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 162 Slika 1. Mejni prehod med Nem čijo in Neodvisno državo Hrvaško pri Harinih Zlakah (Pod četrtek). Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Fig. 1: The border crossing between Germany and the Independent State of Croatia near Harine Zlake (Pod četrtek). Photo library, the National Museum of Contemporary History. Meja med Nem čijo in Italijo Meja med Nem čijo in Italijo je imela dva kraka. Jugovzhodno od Ljubljanske pokrajine je tekla od vzhodnih ljubljanskih predmestij, severno od Sti čne, Šentruperta in Krmelja, mimo Bu čke, ki je bila na nemški strani, proti Zameškemu, kjer je do- segla reko Krko. Po Krki je šla mimo Kostanjevice, ki je bila na italijanski strani, proti Buše či vasi. Pred Buše čo vasjo je meja prestopila Krko in v bližini Gadove pe či dosegla to čko, kjer je bila tromeja med Nem čijo, Ljubljansko pokrajino in NDH. Velik mejni kamen, ki je v Avstro-Ogrski ozna čeval mejo med obema deloma monarhije, so spremenili v tromejnik. 5 Od tam je šel en del naprej na Štajersko 5 Na osnovi prenesenih podatkov z zgodovinskih zemljevidov v GPS sistem, ki ga je opravil GIAM (dr. Rok Cigli č), ga je raziskovalna skupina našla in bo v perspektivi postal spominsko obeležje. Tromejnik, https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/photos/a.1964149333824496/1967256793513750. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 163 kot nemško-NDH-jevska meja do naslednje tromeje NDH-Nem čija-Madžarska. V tem delu se je razmejitev v glavnem ujemala z nekdanjo mejo med avstrijskim in ogrskim delom monarhije oz. med avstrijskima kronskima deželama Kranjsko in Štajersko na eni in madžarsko avtonomno Troedino Kraljevino Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo na drugi strani. Drugi del meje, ki se je usmeril proti Gorjancem, je postal italijansko-NDH-jevska meja in je prek Kolpe do Osilnice, Čabra, po Čabranki do Osilnice in nato od tam zahodno od Delnic do Bakarskega zaliva. Meja z Italijo v tem kraku je bila strateška (pa tudi gospodarska) meja. Kot naravna meja se je ponujala reka Sava, vendar so Nemci želeli nadzorovati pro- stor prek Save tudi zaradi obrambe gospodarsko pomembnega prostora. Strateško odlo čitev o meji dokazuje dejstvo, da je meja potekala po gri čevnatem in hribovitem terenu, ki je Nemcem omogo čal pregled tudi nad obmejnim italijanskim ozemljem. Drugi krak je šel severno in zahodno od Ljubljane prek Polhograjskih do- lomitov do nekdanje rapalske meje med Žirmi in Idrijo, ki se ji je priklju čil pri Spodnjem Vrsniku. Rapalska meja se je sicer za čela na Pe či nad Rate čami (danes tromeja med Avstrijo, Slovenijo in Italijo, takrat meja med Nem čijo in Italijo) in je nato potekala po vrhovih Pe č, Jalovec, Triglav, Možic, Porezen, Blegoš, Črni Vrh nad Cerknim, Bevki, Hotedršica, Planina, Javornik, Biška gora, Griž, Snežnik, Kastav ter nato vzhodno od Matulj proti morju. Z okupacijo se je njena vloga spremenila. Od Pe či do naselja Spodnji Vrsnik je nekdanja meja med Italijo in Jugoslavijo postala meja med Italijo in nemškim rajhom, pri Spodnjem Vrsniku pa se ji je priklju čila nova meja iz ljubljanske smeri. Tisti del rapalske meje, ki sedaj ni ve č razmejeval Italije in Jugoslavije (od Spodnjega Vrsnika prek Hotedrš čice do ozemlja vzhodno od Snežnika, je postal »notranja« meja Italije, ki pa so jo še vedno nadzorovali. Slovenci v Ljubljanski pokrajini so bili namre č kljub vklju čitvi v Italijo v posebnem položaju. Na rapalski meji je Italija obdržala policijsko, carinsko in dav čno mejo. Ljubljanska pokrajina je mejila na sedaj pove čano Reško pokrajino, Tržiško in Goriško pokrajino. Potovanje iz Ljubljanske pokrajine v Italijo je bilo mogo če le z veljavnim potnim listom, ki pa ga ni mogel dobiti kdorkoli. V vseh italijanskih priklju čenih pokrajinah z obmo čja nekdanje Jugoslavije so še naprej veljali dav čni in carinski predpisi iz prejšnje države. 6 Zato so bili za prehod iz Ljubljanske pokrajine v notranjost Italije potrebni potni dokumenti. Mejni kamen pri Spodnjem Vrsniku, ki nosi št. 40, je zato postal nekakšen »tromejnik« med Nem čijo, Italijo in Ljubljansko pokrajino. Na tistem delu stare rapalske meje, ki je postala meja med Nem čijo in Italijo, so spremenili napise na mejnih kamnih, Nemci pa so mejo z nekdanje jugoslovanske strani dodatno zavarovali. Novo mejo so utrdili in zastražili. Po mejni liniji so po- stavili bode čo žico, pas v okolici meje pa so minirali. Za potrebe nadzora nad mejo je okupator izsekal dobršen del gozda, porušil nekatera gospodarska ter bivalna poslopja ter na pomembnejših mestih zgradil stražne stolpe, ki so bili visoki okrog 30 metrov in strateško postavljeni tako, da so pokrivali prostor med enim in drugim stražnim stolpom. Za dodaten nadzor meje sta okupatorja, tako nemški kot italijanski, 6 Ferenc, Slovenci pod Italijo , str. 251. B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 164 poskrbela z enotami, ki so bile nastanjene ob meji ter jo z obhodi redno preverjale. Meja je tako postala težko prehodna, mejni prehodi so bili redki, prehod bodisi zaradi dela na njivah in travnikih na drugi strani bodisi zaradi nujnih opravkov zelo oteženi, mnogokrat odvisni od dobre volje stražarjev in obmejnih služb. Zato so bili ilegalni prehodi meje kljub velikemu tveganju in smrtih na minskih poljih pogosti. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 in z nemškim prevzemom nadzora med njenim okupiranim obmo čjem meja ni bila ve č potrebna, saj so tako Ljubljanska pokrajina kot sosednje italijanske pokrajine postale del t. i. Operacijske cone za Jadransko primorje s sedežem v Trstu. Nemška vojska je deloma izkopala mine, postavljene ob prometnicah ter travnikih, in na nekaterih delih odpeljala tudi žico ter vse skupaj uporabila drugje. Nekatere dele meje so sicer še varovali zaradi prepre čevanja partizanskih prehodov in akcij. Temeljito čiščenje obmejnega ozemlja pa je sledilo šele po koncu druge svetovne vojne. Formalno je meja sicer še ostala, saj je na severu Italije nastala fašisti čna republika (t. i. Salojska republika), ki jo je vodil Mussolini, vanjo pa je še naprej (a brez italijanske navzo čnosti) spadala tudi Ljubljanska pokrajina. Posebnost meje med Nem čijo in Italijo je bila meja v visokogorju. Tu ni šlo toliko za vprašanje varovanja, kot simbolnega ozna čevanja prostora. Njena osnova je bila medvojna rapalska meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Meja je geografsko potekala po razvodju med jadranskim in črnomorskim povodjem. Dolo čevalci meje so se uprli na že obstoje če mejnike rapalske meje, na katere so na nemško stran mejnikov vklesali črko »D«, ki je nadomestila dotedanji »J« za Jugoslavijo. Na italijanski strani mejnikov je ostala črka »I«. Tako kot je rapalska meja potekala prek Triglava, je prek njega potekala tudi okupacijska meja. Triglav, ki so ga Nemci »izgubili« po prvi svetovni vojni, so si ponovno prisvojili – tudi simbolno, saj so ga kmalu umestili med podobe na državnih poštnih znamkah. Mejnik na vrhu Triglava so avgusta 1944 pod motom » Na tem vrhu nikdar ve č meja!« odstranili partizani. Takrat so na vrhu tudi izobesili slovensko zastavo. Zaradi težje prehodnosti visokogorskega reliefa, neposeljenosti in redkih poti je bila meja intenzivno zastražena predvsem na prelazih in sedlih, prek katerih so vodile poti in ceste (prelaz Vrši č). Planinske ko če na nemški strani meje, ki so bile med obema vojnama v upravljanju Slovenskega planinskega društva, so prešle pod okrilje Nemškega planinskega društva. Nekatere ko če so bile poleti 1941 še oskrbovane, kasneje pa po ve čini opuš čene, številne tudi uni čene, saj bi lahko služile kot zato čiš če partizanom in beguncem. V Aljažev dom v Vratih, takrat sicer preimenovan v »Kugy-Haus«, je bila jeseni 1941 nastanjena nemška »Zoll-Polizei«. Danes najdemo le redke ostanke visokogorskega dela meje. Iz posrednih pri čevanj je mogo če ugotoviti, da so po vojni obmejne kamne kot simbol tuje okupacije sistemati čno odstranjevali, precej jih je uni čilo tudi ostro podnebje. So pa ponekod še ohranjeni in v bližini sedel je naša raziskovalna skupina odkrila tudi ostanke bode če žice in celo lesenih kolov, na katere je bila privezana. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 165 Slika 2. Sektorski mejnik št. 12 rapalske meje med Kraljevino Italijo in kraljevino Jugoslavijo na Prehodavcih v Julijskih Alpah, ki je ostal mejnik tudi v času druge svetovne vojne, ko je razmejeval Italijo in Nem čijo. Sektorski mejniki so bili visoki en meter in široki 40 cm. Črka »D« je ozna čevala Nem čijo. Letnica 1920 ozna čuje leto podpisa rapalske pogodbe. Foto: Matija Zorn. Fig. 2: Sector boundary marker no. 12 on Prehodavci in the Julian Alps marking the border between the Kingdom of Italy and the Kingdom of Yugoslavia, which remained in use also during World War II, delineating the border between Italy and Germany. Sector markers were 1 metre tall and 40 cm wide. “D” stood for Germany. The inscription 1920 signi fi es the year when the Treaty of Rapallo was signed. Photo by Matija Zorn. B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 166 Meja med Italijo in NDH Vijugasta meja med Italijo in NDH je od Kvarnerja navzdol zavila proti notranjosti pri ožini na koncu Bakarskega zaliva tako, da je Bakar pripadel Italiji, Kraljevica pa NDH. 7 Šla je po hribih in dolinah zahodno od Delnic (Italija je dobila del Gorskega kotarja – Delnice, mestece pa je ostalo Hrvaško), a se ni povzpela do rapalske meje pod Snežnikom, pa č pa je bila v korist Italije do Osilnice potegnjena južneje. Tako je Italiji pripadel velik »rog« do rapalske meje, znotraj katerega je bil tudi Čabar z okolico. Od Osilnice je šla po Kolpi do Božakovega in nato po grebenu Gorjancev/Žumberka do Trdinovega vrha, od tam pa po nekdanji meji med Dravsko banovino in Hrvaško proti Gadovi pe či. Sedem slovenskih vasi pod Gorjanci je pripadlo NDH, ki jih je vklju čila v svoj upravni sistem, izvajala nasilno hrvatizacijo in izseljevala ljudi. Izselila je tudi duhovnike, tako da je bila duhovna oskrba le ob časna, prihajala pa je iz fran čiškanskega samostana v Samoborju. Da bi prepre čili prehajanje meje slovenskim in hrvaškim partizanskim brigadam v Beli krajini, so Italijani nameravali mejo na Gorjancih/Žumberku utrditi s pasom ži čne ograje in bunkerji. Ob Kolpi navzgor naj ne bi bilo ži čne ograje, ampak samo utrjeni mostovi in drugi objekti. Zaradi kapitulacije jim je spomladi 1943 uspelo zgraditi le šest bunkerjev pri Metliki. Meja je mo čno zarezala v vsakdanje življenje ljudi, zelo so bili prizadeti predvsem kmetje, ki so imeli zemljo na obeh straneh meje. Prebivalci Žumberka s pravoslavnimi koreninami v pri čevanjih, ki smo jih zbrali, izražajo mnenje, da je meja tudi koristna, ker je ustašem prepre čevala, da bi prihajali na italijansko okupirano obmo čje. Rešilo jih je že to, da so pri razmejitvi zaradi upoštevanja prejšnjih jugoslovanskih in avstro-ogrskih notranjih meja prišli pod Italijo, in ne pod NDH. Med vojno so se poleg drugih težav spoprijemali tudi z begunstvom iz NDH, še posebej židovskega prebivalstva. 8 Del prebivalstva pa s tem, da so prišli pod Italijo, ni bil zadovoljen. Maja 1941 so bili tudi posamezni poskusi, da bi se del sreza Črnomelj (Bele krajine) priklju čil NDH (Ob čina Radatovi či 9 ) in tudi poskus, da se celotna Bela krajina priklju či nacisti čni Nem čiji. 10 Zaradi partizanskega gibanja so se leta 1942 Italijani, podobno kot prej Nemci, odlo čili, da bodo utrdili mejo z NDH. Najprej so na črtovali utrditev meje na Gorjancih, nato pa so se odlo čili za utrditev v podnožju Gorjancev, kar je pome- nilo, da bi Gorjance obkrožili. Na Dolenjskem so z utrjevanjem za čeli na vzhodu in se postopoma pomikali proti zahodu, z žico in bunkerji pa so obdali tudi Novo mesto, Šentjernej in Metliko (podobno so po kapitulaciji Italije po čeli tudi Nemci: 7 Deutsche Heereskarte. Nordwestbalkan. Blatt Nr. 38/1. (Rijeka) Fiume. Hrani GIAM. Glej tudi zemljevid, priložen sporazumu med NDH in Italijo: Ugovor o odre đivanju granica , str. 49–51. 8 Jožef Klepec, Žide so okradli na Kolpi, https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/ videos/2075158066056955/. Posnel priredil in za objavo pripravil dr. Božidar Flajšman. Enako velja za vse navedene video posnetke. 9 SI AS 1790, škatla 5, mapa 2. Kotarska oblast u Jastrebarskom, Broj: 623, Pov.-1941. Jastrebarsko, dne 26 travnja 1941. Predmet: Radatovi ći op ćine pripojenje kotaru Jastrebarskom. 10 AS 1790, škatla 5, mapa 4, Žandarmerijska stanica Dol. Suhor, Br. 79, 12. 5. 1941, Prijava sreskemu na čelstvu Črnomelj. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 167 z žico so npr. v celoti obdali Idrijo in Logatec, deloma pa še nekatere manjše kraje). To partizanskega gibanja ni ustavilo, Italijani so bili že decembra 1942 prisiljeni zapustiti manjše, predvsem obmejne postojanke. Od takrat naprej so se zadrževali le še v ve čjih krajih: Črnomlju, Vinici, Starem trgu ob Kolpi, Metliki. Slednjo so v celoti obdali z bode čo žico in bunkerji. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je Bela krajina postala svobodno ozemlje, kjer se je nastanil Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, Izvršni odbor Osvobodilne fronte in vrsta drugih institucij. Do konca vojne je Belo krajino doletelo le še nekaj posameznih sovražnikovih vdorov Nemcev in ustašev. Meja med Nem čijo in Madžarsko Prekmurje so najprej zasedli Nemci in ga nato 16. aprila 1941 na sve čanosti v Murski Soboti predali Madžarom. Pod madžarsko okupacijo se je znašlo okoli 90.000 prebivalcev, med njimi je bilo okoli 15.000 Madžarov. Pridobljeno ozemlje so Madžari šteli za del izgubljenih južnih pokrajin (Délvidék). Ob čutki prebivalstva so bili mešani, madžarska manjšina in del promadžarsko usmerjenega prebivalstva sta bila za Madžarsko, manjši del pa je bil navdušen nad Nem čijo. Pod Nem čijo so prišli kraji z ve činsko nemškim prebivalstvom: Fikšinci, Kramarovci, Ocinje in Rottenberg, kot del razdeljene Serdice. Podobno kot potok Ledava je razmejitve- no vlogo imel tudi levi pritok Mure – potok Ku čnica, ki je kot eden od mejnih Slika 3. Italijanska vojska je hišo pri mostu čez Kolpo pri Metliki spremenila v bunker, november 1942. Arhiv Božidarja Flajšmana. Fig. 3: The Italian army converted a house near the bridge across the river Kolpa near Metlika into a bunker. Božidar Flajšman’s archive. B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 168 vodotokov vse od srednjega veka dalje veljal za naravno razmejitveno črto med Nemškim cesarstvom in Ogrsko. Le da v času okupacije ni razmejeval Kraljevine Jugoslavije in Avstrije, pa č pa Nem čijo in Madžarsko. Tromeja je postala dvomeja. Meja med Madžarsko in NDH Pogodba o meji med Madžarsko in NDH ni bila podpisana. Primarni vzrok so bila nesoglasja zaradi Banata in Me đimurja, na kar pa sta obe državi lahko samo delno vplivali, saj je o poglavitnih zadevah odlo čala Nem čija, ki je bila sicer na čeloma bolj naklonjena Madžarski, ki je bila samostojna država in pomembna zaveznica, medtem ko so NDH ustvarili Nemci kot protektorat. Obenem je, kar zadeva NDH, še bolj kot Madžarsko morala upoštevati Italijo. Obe državi sta v Berlinu tudi intenzivno lobirali za svoje interese, Madžari s precej ve č uspeha, ker so Nemci upoštevali njihove zahteve po Me đimurju kot neke vrste nadomestek za Banat, ki so ga ohranili sami. Me đimurje je Madžarska tudi dobila in s tem del slovenskega ozemlja, ki si ga je sicer lastila NDH (Štrigova, Razkrižje). Tromeje Kraljevina Jugoslavija je imel dve tromeji: eno v Prekmurju med Avstrijo (po anšlusu leta 1938 z Nem čijo) in Madžarsko. Druga je bila na Pe či nad Rate čami, z Italijo in Avstrijo (Nem čijo). Prva se je zaradi priklju čitve Prekmurja k Madžarski premaknila in postala nemško-madžarsko-hrvaška meja, druga je do kapitulacije Italije leta 1943 ostala dvomeja med Italijo in Nem čijo. Potem je do konca vojne izgubila pomen, saj so Nemci okupirali tudi italijansko ozemlje. Formalno je sicer še obstajala kot meja med italijansko fašisti čno republiko na severu Italije (Salojsko republiko, ki jo je še naprej vodil Mussolini). Zaradi nastanka ustaške NDH je nastala še tretja tromeja v današnji hrvaški ob čini Svibovac Podravski v bližini Središ ča ob Dravi. Četrta tromeja na Spodnjem Vrsniku v bližini Žirov je bila speci fi čna: lo čevala je Italijo, Nem čijo in Ljubljansko pokrajino, ki je bila del italijanskega kraljestva, a je obenem še vedno imela rapalsko mejo kot nekakšno notranjo italijansko mejo. Tromeja pri vasi Brvi pod Gadovo Pe čjo je bila stara administrativna meja v času Habsburške monarhije, saj je delila avstrijsko in ogrsko polovico cesarstva. V času med letoma 1941 in 1943 pa je bila to meja med tretjim rajhom, italijanskim okupacijskim ozemljem ter Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Tromeja je posegla globoko na ozemlje nekdanje Kranjske. Nekdanji avstro-ogrski mejni kamen je dobil novo funkcijo. Mejni kamen je raziskovalna skupina na podlagi natan čnih izra čunov našla, ga izkopala in primerno ozna čila. Tromejna to čka južno od Središ ča ob Dravi je bila s časoma pozabljena. Tudi to je raziskovalna skupina ponovno odkrila na podlagi izra čunov, ki smo jih dobili s primerjavo zemljevidov iz druge svetovne vojne z novimi in katerih odstopanja so mogo ča le za 25 metrov. Tromeje v današnji ob čini Svibovec Podravski (v tem Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 169 delu je madžarsko okupacijsko ozemlje seglo prek reke Drave) danes ni ve č, ker je bila postavljena v pore čje, kjer so pogoste poplave, reka pa tudi spreminja strugo. Po drugi svetovni vojni se je vzpostavilo prejšnje stanje dveh tromej (Pe č nad Rate čami in tromeja v ob čini Kuzma na Gori čkem, blizu naselja Trdkova), po letu 1991 pa je Jugoslavijo nasledila samostojna Slovenija. Tedaj je tudi nastala še tretja tromeja med Slovenijo, Madžarsko in Hrvaško, ki je v težko dostopnem, zamo čvirjenem pore čju reke Ledave pred njenim zlitjem z Muro. Ljubljana kot obmejno mesto Razdelitev osrednjega dela slovenskega ozemlja med Italijo in Nem čijo je imela za posledico tudi, da je Ljubljana postala obmejno oz. razdeljeno mesto, saj so od njenega središ ča odrezali nekatera predmestja. Širše pa je bila med Italijo in Nem čijo razdeljena tudi tedanja ob čina (ki je bila precej ve čja, kot je danes). Med Italijo in Nem čijo so bili na robovih Ljubljane trije državni mejni prehodi. Prvi je Slika 4. Italijansko-nemški mejni prehod na sedanji Podgorski cesti v Ljubljani, tik nad križiš čem s cesto Andreja Bitenca po kateri je potekala okupacijska meja. Gre za pogled proti Ljubljani, v ozadju se vidijo njive in travniki, ki so danes ve činoma pozidani s stanovanjskimi bloki. Nedale č stran, v bližini križiš ča ceste Andreja Bitenca s Celovško cesto, je bil še en mejni prehod. Foto- grafi jo je skrivoma posnel Tine Bitenc, hrani jo Milena Zalokar. Fig. 4: The Italian-German border crossing on modern-day Podgorska cesta in Ljubljana, next to the intersection with Cesta Andreja Bitenca, along which ran the occupation border. This is a view of Ljubljana backdropped by fi elds and meadows, presently mostly covered with residential buildings. Another border crossing was located nearby, near the intersection of Cesta Andreja Bitenca and Celovška cesta. The photograph was taken in secret by Tine Bitenc and is kept by Milena Zalokar. B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 170 bil na Ježici na mostu čez reko Savo. Nemci so sicer mejo na Savi, ki naj bi bila naravna meja med Nem čijo in Italijo, prestavili na desni breg Save. Tako so svoje državno ozemlje na obeh delih Ljubljane neposredno povezali. Ob Savi so zgradili cesto, to je današnja Obvozna cesta, ki pa je še danes bolj znana kot »Nemška« cesta. Železnica je v za četku okupacije še vedno potekala prek italijanskega ozemlja. Med drugim so tako prek »italijanske« Ljubljane Nemci prevažali prve transporte izgnancev iz Gorenjske na Hrvaško in v Srbijo, ki so jim prebivalci Ljubljane, ko se je vlak ustavil, pomagali s hrano in obleko. Potem so vzporedno z Obvozno cesto po svojem ozemlju zgradili tudi nov krak železnice. Tega danes ni ve č, so pa ponekod še vidni nasipi, po katerih je potekala. Druga dva mejna prehoda sta bila v Šiški, eden na Celovški cesti približno na ravni gostilne Žibert, pred današnjo Prušnikovo ulico, ki je bila sicer v tistih časih stara Celovška cesta in je šla skozi naselje (nova Celovška cesta je bila zgrajena leta 1977 in tedaj je stara postala Prušnikova). Drugi mejni prehod je bil v bližini, na današnji Cesti Andreja Bitenca. Dva mejna prehoda na kratki razdalji sta bila verjetno zaradi tega, ker je bila Celovška mestna cesta, po njej je vozil tramvaj, ki je tudi pre čkal mejo (na ohranjenih slikah so še vedno vidne tramvajske tra čnice pred mejnim prehodom). Vožnjo tramvaja prek meje so Nemci oktobra 1941 prepovedali in je peljal samo do zadnje postaje pred mejo, mejni prehod pa je ostal. Prehod na Cesti Andreja Bitenca je bil verjetno zato, ker je bila to tedaj mnogo širša cesta, pravzaprav glavna prometna žila, ki je mimo Ljubljane šla iz Gorenjske v Trst in po kateri so furmani prevažali les. S postavitvijo meje med vojno in s kasnejšimi urbanisti čnimi spremembami je cesta izgubila pomen. Odlo čitve o mejah na najvišji ravni in posledice na terenu (izbrani primeri) Mejne situacije so bile razli čne, prav tako na čini dolo čanja na terenu. Skupni imenovalec pa je vrstni red poteka: najprej generalna odlo čitev na politi čni ravni, nato (v časih tudi so časna) vojaška zasedba in provizori čno markiranje, kjer je na terenu prihajalo do prerivanj tudi med zavezniki, nato delo razmejitvenih komisij (kjer so obstajale) in na koncu čiš čenje in fi zi čno zavarovanje meje, kjer so bili najbolj dosledni Nemci. O razdelitvi slovenskega ozemlja med okupatorje ni bilo posebnih dogo- varjanj ali konferenc. Meje je okvirno dolo čil Hitler 27. marca 1941, dokon čno pa s »Smernicami za razdelitev Jugoslavije« 3. in 12. aprila 1941 v enem od svojih glavnih stanov v Mönichkirchnu pri Dunaju. 11 Vojaškim zasedbam in markiranju teritorija so sledili diplomati na terenu. Glavni nemški pogajalec je bil diplomat nižjega ranga Kurt von Kamphoevener, ki ga je zunanji minister Ribbentrop imenoval za svojega pooblaš čenca. 12 11 Podrobno o tem: Čulinovi ć, Okupatorska podjela Jugoslavije , str. 49–78. Glej tudi: Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika in Ferenc, Razkosanje in aneksionizem. 12 Kurt von Kamphoevener (17. julij 1887 Carigrad–11. februar 1983 Garmisch-Parten- kirchen) je bil nemški diplomat, ki je kot vodja nemške delegacije za reševanje mejnih vprašanj Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 171 Nem čija – Italija Na konferenci o razdelitvi okupiranega jugoslovanskega prostora med nemško in italijansko delegacijo pod vodstvom zunanjih ministrov Ribbentropa in Ciana 22. aprila na Dunaju (Ciano se je pogovarjal tudi s Hitlerjem), so Italijani lahko dali le svoje pripombe k Hitlerjevim odlo čitvam, čeprav so meje potekale bistveno druga če, kot so si zamišljali v Rimu. Ciano je razo čarano ugotavljal: »Ribbentrop je ve čkrat nedvoumno poudaril, da je treba to šteti za de fi nitivno mejo, ker jo je dolo čil Hitler, in da temu ni mo č oporekati.« 13 Kot je razvidno iz Cianovega dnevnika, Italijani Nemcem niso zaupali, so se pa kot šibkejši zaveznik morali prilagoditi. To ni imelo posledice le za nemško- italijansko mejo, ki je šla mnogo bolj zahodno in južno, kot so pri čakovali, pa č pa tudi status Ljubljanske pokrajine. Mussolini je sprva obljubil, da bo upošteval željo in predlog slovenskih kolaboracionisti čnih meš čanskih strank, da bo Ljubljanska pokrajina dobila avtonomijo na na čin, kot so jo Nemci naredili za Slovaško. 14 Vendar je iz bojazni, da mu Nemci ne bi vzeli še tistega, kar so že dali, Ljubljansko pokrajino potem že v za četku maja na hitro vklju čil v italijansko kraljestvo. Zadre- go s tem, da ni še bila italijanizirana, so potem rešili tako, da so ohranili rapalsko mejo, pokrajini pa dali poseben statut in dvojezi čnost ter moške oprostili služenja vojaškega roka. Italijanska bojazen pred Hitlerjevim spreminjanjem stališ č se je kazala tudi v odnosu do ustaške NDH, ki je sicer dobila protektorat. Kon čna pogodba o meji je bila sestavljena 26. maja. V imenu vodij obeh držav sta jo državni sekretar nemškega ministrstva za zunanje zadeve Ernst Freiherr von v letih 1941–1943 urejal mejna vprašanja z Italijo, Madžarsko, Slovaško, Neodvisno državo Hrvaško, deloval pa tudi drugod po Balkanu. V tem času je imel pisarno na Bledu, v Ljubljani in v Rogaški Slatini, formalno je bil podrejen pristojnim nemškim diplomatskim predstavništvom v resnici pa neposredno ministru za zunanje zadeve von Ribbentropu. Bil je sin nemškega o fi - cirja in turškega maršala Louisa von Kamphövenerja. Pravo je študiral v Heidelbergu, Oxfordu in Göttingenu. Od leta 1911 je bil uslužbenec ministrstva za zunanje zadeve. Služboval je v Madridu (1911–1913), Sydneyju (1913–14), So fi ji (1916–18), Londonu (1920–23), Liverpoolu (1923–26) in Madridu (1926–31). Leta 1930 je vstopil v socialdemokratsko stranko, leta 1940 pa (verjetno pod pritiskom) v NSDAP. Leta 1939 je vodil komisijo za preselitev volksdeutscherjev s poljskih ozemelj, ki jih je dobila Sovjetska zveza. Po okupaciji in razkosanju Slovenije je bil od sredine oktobra do sredine novembra 1941 predstavnik Nem čije pri Visokem komisarju za Ljubljansko pokrajino v Ljubljani in je na podoben na čin urejal preselitev ko čevskih Nemcev (PA AA, Italien. Die Umsiedlung der Deutschen aus der Provinz Laibach. Tätigkeit der Um- siedlungskommission. Pol. XII/8 vom 1941 bis 1942. R 105128). Med vojno je bil tudi o fi cir za zvezo pri vojaški obveš čevalni službi (Abwehr) v Rusiji, Atenah, Vrnja čki banji in v Zagrebu. Ameriški zasliševalec, podpolkovnik (lieutenant colonel) O. J. Hale ga je v zapisniku iz avgusta 1945 ozna čil za »visoko kultiviranega in kriti čnega do nacistov« (https://www.ifz-muenchen. de/archiv/zs/zs-2066.pdf). V letih 1945–1946 je bil v ameriškem vojnem ujetništvu, a je že leta 1946 v Hamburgu za čel pou čevati tuje jezike. Leta 1950 je spet vstopil v diplomacijo in bil do upokojitve leta 1952 nemški generalni konzul v Carigradu. Osnovna biogra fi ja povzeta po: Keipert (Red.), Biographisches Handbuch , s. v. Kamphoevener, Kurt von. 13 Tajni arhivi grofa Ciana , str. 459–462 (prevod pisec). 14 Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 109–115. B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 172 Weizsäcker in opolnomo čeni italijanski ambasador v Berlinu Dino Al fi eri sicer parafi rala šele 8. julija in je s podpisoma postala veljavna, za sve čano izmenjavo so se dogovorili, da bo v Rimu. 15 Nemška vojska z razmejitvijo in zasedbo svojih ozemelj ni čakala do sklenitve državnih sporazumov. Hitlerjevim odlo čitvam je sledila bliskovito, še posebej v odnosu do Italije. OKW (Oberkommando der Wehrmacht) je 23. aprila, le dva dneva po sestanku, nemškemu generalu pri italijanski vrhovni komandi poslal brzojavko, v kateri pravi: »Nova meja rajha na obmo čju Koroške in Kranjske, na katero je Duce pristal pred kakšnimi štirimi dnevi, je , kot sledi v nadaljevanju: - Bivša italijansko-jugoslovanska meja od Tarvisa (Trbiž, op. p.) do naselja Žiri–Vi č–(Ljubljana (izklju čeno)–Cerklje–Brežice (oboje vklju čeno). - Od tam te če po bivši južni meji Štajerske do Radgone. Nemške enote bodo predvidoma 24. 4. za čele z vkorakanjem na ta obmo čja. Treba je zagotoviti, da bodo italijanske enote do tedaj obmo čje izpraznile.« 16 Italijani so bili zlasti nezadovoljni, ker so dobili najmanj razvite dele Slovenije, in še posebej razo čarani, ker niso dobili obmo čja ob Savi z rudniki in železniško progo Ljubljana–Zidani Most–Zagreb. Kljub Hitlerjevi brezprizivnosti niso povsem odnehali. Vsaj do konca aprila (z vedno manj upanja pa do jeseni), so poskušali dose či, da bi se Nemci ali držali prvotnih obljub ali stališ če spremenili. Na Nem čijo so naslovili kar trideset predlogov za spremembo nemško-italijanske meje sredi nekdanje Dravske banovine. 17 K zapletom na terenu pa je verjetno prispevala tudi slaba informiranost in ravnanje posameznih italijanskih poveljnikov na lastno pest, morda tudi gore čnost, čeprav ta ni bila ravno v sorazmerju tudi s pogumom. Nazoren primer je Litija: »April 1941. – Čigavo bo Zasavje, nemško ali italijansko? Zaradi Litije in ostalega Zasavja, predvsem zasavskih revirjev, je bilo med obema zaveznikoma, Nemci in Italijani, mnogo sporov. Prav zaradi tega prve dneve ni bilo v naš kraj nobene zasedbene oblasti. Prve Nemce je v Litijo pripeljal šele inž. Puschmann, ki se je odpeljal ponje zato, da bi z Zasavjem vred ne padla pod Italijo, kar je bilo tiste dneve obilo ugibanja. S tem pa ribarij med Italijani in Nemci še ni bilo konca. Menda sta se Hitler in Mussolini že svoj čas sporazumela, da dobi Italija Zasavje z zagorskim in trbo- veljskim rudnikom zato, ker trpi na pomanjkanju goriva. Ko so se sredi aprila Italijani odpravljali, da zasedejo Litijo, so dobili sporo čilo, da so v Litiji že Nemci. Zato je stal vlak z italijansko zasedbeno posadko na Lazah, ker jih Nemci niso pustili dalje, tako, da so se morali Italijani spet vrniti v Ljubljano. Neugotovljenega dne v aprilu 1941 pa je pridrvel iz Ljubljane v Zasavje celo italijanski oklopni vlak, ker so Italijani zahtevali vse Zasavje zase, češ, da je bilo tako sklenjeno pred za četkom napada na Jugoslavijo. Nemci se seveda niso dali odgnati, temve č so potisnili Italijane nazaj v oklopni vlak in jih nakurili proti 15 PA AA. Italien. Die deutsch-italienische Grenze im ehemals jugoslawischen Gebiet. Pol. XII/6 vom 1941 bis 1942. R 105126. Berlin, den 26. 5. 1941. Deutsch-italienischer Grenzvertrag. 16 PA AA. Italien. Die deutsch-italienische Grenze im ehemals jugoslawischen Gebiet. Pol. XII/6 vom 1941 bis 1942. R 105126. Fernschreiben. An den Deutschen General beim ital. Oberkomando, 23. 4. 1941. 17 Ferenc, Položaj slovenskega naroda , str. 183. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 173 Ljubljani, od koder so prišli. Italijanska diplomacija seveda ni odnehala in je preko višjih mest zahtevala, naj Nemci izpolnijo dogovor in prepustijo Italijanom Litijo in ostalo Zasavje. Kakor vse kaže, je vrhovna nemška oblast naposled le pristala na izpolnitev dogovora. Proti koncu aprila so se Nemci v Litiji že povsem pripravili na odhod iz naših krajev. Po čistili so ves kolodvor, odpeljali vse do poslednjega vagona, izpraznili vsa skladiš ča, skratka, kar se je dalo, so odvlekli, da bi italijanskemu zavezniku ne ostalo ni česar. Železni čarji na litijski postaji še danes radi pripovedujejo, da tako po čiš čen in prazen ni bil litijski kolodvor še nikdar, kakor tisti dan, ko so Nemci zapuš čali Litijo. Pri nas je ostala le trojica Nemcev, ki so bili dolo čeni, da izro čijo Litijo italijanski upravi. Nemci so seveda izpraznili tudi vse ostale postaje, ki so jih imeli v rokah po zasedbi, torej Laze, Jevnico in Kresnice. Oni dan je vozil iz Ljubljane proti Litiji ita- lijanski oklopni vlak z dobro oboroženo posadko in predstavniki italijanskih upravnih oblasti, ki naj bi prevzele Litijo z ostalim Zasavjem. Vlak iz Ljubljane se je ustavil na vsaki postaji, od koder so osvajalci telefoni čno vprašali na naslednjo postajo, ali so tam še Nemci. Ker jih v Lazah, Jevnici in Kresnici ni bilo ve č, so jim odgovarjali po telefonu slovenski prometniki. Ko so dobili ugodna obvestila z vseh treh železniških postojank, je italijanski oklopni vlak brez zaprek privozil že do Kresnic. V Kresnicah se je italijanska oklopna odprava spet ustavila in komandant italijanske posadke je odhitel v kresniško prometno pisarno in naro čil zvezo z litijsko železniško postajo. Kresniška postaja je brž dobila telefonsko zvezo z Litijo. Italijanski komandant je vprašal v Litijo, ali so na postaji še Nemci. Litijan mu je odgovoril pritrdilno in poklical k telefonskemu aparatu nemškega zastopnika, da bi se sam pogovoril z Italijanom na Kresnicah. Nemec je res prijel za slušalko in se javil Italijanu v Kresnicah. To pa je bilo za Italijana menda že preve č. Brž, ko je slišal, da so v Litiji Nemci, je preplašen odvrgel slušalko, planil na vlak in ukazal: ‚Nazaj domov v Ljubljano!‘ Italijanski vlak, ki naj bi zasedel Litijo, je odpeljal nato proti Ljubljani, v Litiji pa so Nemci zaman čakali, zakaj ni novega gospodarja. Šele čez čas se je pojasnila ta zadeva, ki je seveda vzbudila obilo smeha na ra čun hrabre italijanske vojske. Ta strahopetni pobeg italijanske vojske iz Kresnic pa je bil za povod, da so Nemci ostali še dalje okupatorji v naši dolini.« 18 Litija je seveda Nemcem ostala, ker je bila taka Hitlerjeva odlo čitev, čeprav so se celo med doma čini, izgnanimi v Srbijo, pojavljale vesti, da bodo Zasavje priklju čili Italiji septembra. Italijani so že izdelali tudi zemljevide, v katerih je bilo del njihovega ozemlja. Konkretno dolo čanje meje na terenu je bilo tako tukaj kot drugje marsikje prepuš čeno posameznim poveljnikom in lokalnim veljakom, v Lazah blizu Kre- snic npr. tako, da je nemški podo fi cir konec aprila 1941 ukazal, naj nekdo nemško zastavo nese do prvih italijanskih straž in jo tam zapi či. Dolo čili so ob činskega slugo, ki je na hitro narejeno zastavo odpeljal s kolesom. Na Italijane ni naletel. Zato je v strahu, pa tudi, ker se je naveli čal kolesarjenja, potem zastavo zapi čil 18 Župan či č, Zasavje v plamenih , str. 49–51. B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 174 nekje v bližini Laz in se vrnil, tako dolo čena meja pa je ostala. Nemški vojaški poveljniki niso hoteli zapustiti tudi Novega mesta in okolice, zaradi česar se je morala sestati nemško-italijanska mejna komisija za dolo čitev meje. 19 Ta se je sicer najve č ukvarjala z okolico Ljubljane. Mejo od Ježice do Šentvida so Nemci potegnili tako, da so neposredno povezali svoje ozemlje in, kot že omenjeno, zgradili cesto in železnico. 20 Nemška delegacija je to utemeljevala s stališ čem iz fi rerjevih smernic, da je »reka Sava z obema obalama v svojem toku do hrvaške meje mejna reka.« 21 Pri tem so, tako pri Ljubljani kot drugje širino desne obale interpretirali tako, kot so jim narekovali vojaški, prometni in gospodarski interesi. Po drugi strani pa so tudi Italijani še vedno rinili čez Savo, češ, da je tam »življenjski prostor za Ljubljano.« 22 Ko so bile meje vsaj približno dogovorjene, se je za čelo njihovo utrjevanje. O tem, kako je potekalo, obstaja obsežno in zelo natan čno poro čilo za Gorenjsko. 23 Izhodiš če je bil Hitlerjev ukaz o izpeljavi varnostnih ukrepov na nemško-italijanski meji (v konkretnem primeru na Gorenjskem, sicer pa je bil enak princip in na čin izpeljave tudi drugje na nemško-italijanski in nemško-NDH-jevski meji, medtem ko je bila meja z Madžarsko zavarovana blažje, op. p.). Za uresni čitev ukaza je bil zadolžen višji vodja SS in policije, SS-Gruppenführer,in generalporo čnik policije Erwin Rösener (v konkretnem primeru poveljnik vojnega okrožja XVIII). Namen je bil: » omejitev celokupnega mejnega prometa na dolo čene prehode in prepo- ved vsakršnega drugega prehoda meje « in » zagotoviti optimalni nadzor meje z najmanjšimi silami in prepre čiti nedovoljen prehod meje « . Zato so Nemci izvedli naslednje ukrepe: izpraznitev pasu vzdolž meje (pre- selitev prebivalcev, porušitev hiš in drugih objektov v takšni širini, ki omogo ča dober nadzor; posek gozdnatih predelov v tem pasu, čiš čenja zaraslih površin in grmi čevja; postavitev ži čne ovire vzdolž meje in njene okrepitve » z dodatnimi varnostnimi ukrepi na dolo čenih mestih « (v praksi je to pomenilo minska polja, bunkerje in stražne stolpe, op. p.). Izbor in preselitev prebivalstva iz obmejnega pasu in druge ukrepe v zvezi z mejo je izpeljala blejska izpostava državnega komisarja za utrjevanje nemštva. Vodja izpostave je bil SS-Standartenführer Maier-Kaibitsch, celotno akcijo je izvedel dipl. inž. Nimpfer, ki je poro čilo tudi napisal. Po obsežnem opisu ukrepov in dela na posami čnih odsekih, zaklju čni zbirni del poro čila navaja: »Povzetek operacije: 19 Poro čilo Glavne komisije za meje Ministrstva za zunanje zadeve v Berlinu, 19. julij 1941, citirano po: Miloševi ć, Okupatorska podjela Jugoslavije , str. 129. 20 Poro čila Kurta von Kamphoevenerja, skice in drugi dokumenti v: PA AA. Italien. Die deutsch-italienische Grenze im ehemals jugoslawischen Gebiet. Pol. XII/6 vom 1941 bis 1942. R 105126. 21 Poro čilo Glavne komisije za meje Ministrstva za zunanje zadeve v Berlinu, 19. julij 1941, citirano po: Miloševi ć, Okupatorska podjela Jugoslavije , str. 129. 22 Prav tam. 23 SI AS 1626, škatla št. 1. Poro čilo o izpeljavi izpraznitve mejnega pasu na Gorenjskem, Bled, 13. 6. 1942. Poro čilu so sicer priloženi tudi obsežni spiski ljudi, ki so jih nemški ukrepi zadevali. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 175 Preseljeni so bili: posestva objekti osebe - ob odstranitvi objektov in ohranitvi in ohranitvi zemljiš č 19 70 11 - ob dodelitvi nadomestnih posestev na Gorenjskem 38 141 281 - ob odstranitvi objektov in zemljiš č brez nadomestila 23 59 94 - brez nadomestila – v Italijo 10 32 51 Porušeni so bili objekti: - pobeglih 22 99 45 - cerkve, kapelice 4 Skupno 112 405 590 Do politi čnega vznemirjenja celokupnega prebivalstva Gorenjske zaradi izpraznjenja ni prišlo; priprave, ki so zahtevale 58 dni intenzivnega dela, so se izkazale za smotrne in zadostne; pri le-teh sta bila ves čas prisotna dva sodelavca, ob časno do 6 sodelavcev in sodelavk mojega oddelka. Razen dveh na črtov, ki sta vsebovala nujno potrebne sezname in popise, je bila korespondenca omejeno na dva dopisa ob činam in še nekaj drugih, naslovljenih na sodelujo če službe. Ob stal- nem sodelovanju treh sodelavcev mojega oddelka in do 5 sodelavcev skupine inž. Kocha (dva tedna dolgo) in uporabi enega osebnega avtomobila skupaj s šoferjem (izpostava Bled državnega komisarja za utrjevanje nemštva) je bilo izvedenih: 30 voženj s tovornjaki 2056 voženj z vprego 6717 delovnih izmen In tako je bilo v 21 dneh preseljenih 590 oseb in odstranjenih 405 objektov ob ohranitvi uporabnega materiala Angažiranost vseh uslužbencev in predanost sodelavcev sta omogo čili, da je bilo delo opravljeno. Bled 13. 6. 1942 podpis dipl. inž. Nimpfer Za pravilnost prepisa odgovarja: Weimann « 24 V poro čilu opisano nemško u činkovitost so seveda doma čini doživljali kot življenjsko tragedijo. Eno od mnogih pri čevanj z italijansko-nemške meje, ki smo jih opravili na Gorenjskem, pravi takole: »V času, ko je mama pekla kruh, so Nemci prišli rušit našo hišo. Pobrala je ‚mendrgo‘, to je posoda za mešenje testa, jo popokala in odnesla, da so pri drugi hiši lahko vsaj kruh spekli ... Oni so šli v Lu čine, kjer je bila mama doma, tam so za časno živeli. Po vojni so tam, kjer je bila hiša, postavili leseno barako in živeli v baraki.« 25 24 Prav tam. Prevod dokumenta: Niko Hudelja. 25 Stane Malovrh, Butajnova, https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/vide- B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 176 Nem čija – NDH Nem čija in NDH sta državni sporazum o mejah podpisali 13. maja 1941. 26 Kot omenjeno, je šla od ene do druge tromeje po stari avstro-ogrski razmejitvi, težave na terenu je reševala skupna komisija. Komisija, ki je uradovala v Rogaški Slatini, je z nemške strani imela za nalogo čim bolj dosledno in v duhu nemških interesov uresni čiti Hitlerjeve splošne usmeritve na terenu. To so brez ovinkov dali vedeti že na prvem sestanku, kljub servilnemu obnašanju hrvaškega dela. Kamphoevener je sicer imel dober pregled ne samo nad hrvaškimi zahtevami, pa č pa tudi nad tem, kdo so hrvaški člani komisije, tudi podatke o njihovem zasebnem življenju (kar se je zlasti izkazalo ob zamenjavi enega hrvaškega člana komisije). Je pa kljub temu do dolo čene mere že iz diplomatskih razlogov nemški del komisije moral upoštevati sicer podrejene sogovornike. 27 Hrvati so zlasti veliko truda vložili v to, da bi dobili ob čino Hum na Sotli (s čustvenimi razlagami, da je bila v tej ob čini prvi č javno zaigrana hrvaška himna Lijepa naša, napisana 1864, tu pa je dvorec kupil tudi njen avtor Antun Mihanovi ć). Hum so sicer Nemci zasedli in takoj za čeli izvajati razna- rodovalno politiko, kar je kazalo na njihovo namero, da ga obdržijo. V zameno za ob čino je bila NDH pripravljena Nemcem dati obalni pas na južni strani Drave pri Vinici in naselje Sv. Florijana z okolico. Tu se je razmejevanje zavleklo v leto 1942, narejene so bile številne skice in razli čni predlogi. Zaradi steklarne, ki je bila v nemški lasti, so zamenjavi ozemelj ostro nasprotovali zlasti v nemških gospodarskih krogih. Steklarna Straža, ki je imela tudi premogovnik v Lupinjaku, peskokop in elektri čno centralo, je elektriko dobavljala v Rogatec ter zdraviliš ču v Rogaško Slatino in steklarni v Tržiš ču. Bila v lasti bratov Abel, ki sta bila folksdoj čerja, direktor pa Ne- mec Adolf Körbitz. V steklarni in njenih obratih je bilo zaposlenih veliko okoliških folksdoj čerjev. Zato so tako nemške lokalne oblasti, kot nacisti s Štajerske, vklju čno s Carstanjenom zavzeto lobirali, da vse to pripade Nem čiji. Prihajalo je tudi do množi čnih protestov za priklju čitev k rajhu in na drugi strani do reakcij hrvaškega prebivalstva in lokalne politike, da Hum pripade Hrvaški. Na koncu je Hrvatom Hum uspelo dobiti in sredi junija 1941je prišlo do zamenjave oblasti. 28 A so temu zaradi steklarne, še naprej nasprotovali v nemških os/414028526014273/. 26 Deutsch-kroatischer Staatsvertrag , str. 25. Pogodbo so v imenu poglavnika podpisali državi tajnik Ministrstva za zunanje zadeve dr. Mladen Lorkovi ć in general August Mari ć; v imenu kanclerja nemškega rajha pa nemški poslanik v Zagrebu Siegfried Kasche in tajni svetnik poslanstva Kurt von Kamphoevener. 27 Korespondenca Kurta von Kamphoevenerja, dokumenti, skice in drugo gradivo v: PA AA, Grenzfestlegung zwischen Deutschland u. Kroatien. Pol XII/11, 1941–1943. Bd. 1. Kroatien. R 105131. 28 1. »Obstaja popolna enakost stališ č, da državna meja ostane takšna, kot je bila ugoto- vljena v Hrvaško- nemški državni pogodbi z dne 13. maja 1941. Ob čina Hum pri Rogatcu ostaja brez omejitev NDH. S tem odpade carinski priklju ček Reichu. Gospodarske potrebe bodo urejene s trgovinskim sporazumom, oziroma s posebno uskladitvijo o ureditvi gospodarskih odnosov Spodnje Štajerske in Hrvaške. S tem preneha veljati pismo predsednika hrvaškega odposlanstva iz Rogaške Slatine z dne 9. junija 1941. 2. V Breganski dolini se bo meja, odstopajo č od zgodovinske črte, premaknila na obronke Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 177 gospodarskih krogih. Še posebej, ker jih je jezila slaba kooperativnost hrvaške steklarske industrije. 29 Zakaj so Nemci na koncu popustili iz diplomatskih arhivov ni razvidno. Tudi Hrvati sicer z mejo, čeprav so dobili Hum, niso bili niti najmanj zado- voljni. Poglavnik NDH Ante Paveli č je tudi naro čil obsežno zbiranje podatkov, s katerimi naj bi kasneje vendarle dosegli korekcijo meje z rajhom na slovenskem ozemlju, a do tega ni prišlo. Italija in NDH sta mejni sporazum podpisali 18. maja 1941 v Rimu. Tudi v odnosu do Italije, tako kot do Nem čije, NDH ni imela možnosti uveljaviti svojih zahtev. Nem čija – Madžarska Tudi v odnosu do meje z Madžarsko je Nem čija spremenila na črte, na terenu pa ravnala v skladu s svojimi interesi. Sprva je nameravala Prekmurje vklju čiti v rajh. Nemška vojska ga je tudi zasedla, vendar zaradi drugih razlogov, ne zaradi priklju čitve. Madžarska namre č ni želela prelomiti dogovora o prijateljstvu in so- delovanju, ki ga je z Jugoslavijo sklenila 12. decembra 1940. Predsednik vlade grof Pal Teleki, je vojni celo izrazito nasprotoval in je 3. aprila zaradi odlo čitve Hortyja, da sprejme Hitlerjevo ponudbo, naredil samomor. Da bi Madžarska ohranila čist obraz, so potem takti čno po čakali na razglasitev NDH. S tem je z njihovega stališ ča pogodbena stranka prenehala obstajati (debelacijo Jugoslavije so sicer priznavale samo sile osi in nekaj njihovih zaveznic, kasnejša protifašisti čna koalicija in ve čina držav pa ne, op. p.). 30 Zadrego s Prekmurjem pa so rešili Nemci, ki so ga brez ve čjih težav zasedli, 16. aprila pa na slovesnosti v Murski Soboti predali Madžarom. Sami so se zadovoljili s štirimi nemškimi vasmi na Gori čkem. Tako kot med NDH in Madžarsko tudi med Nem čijo in Madžarsko ni bilo podpisane uradne pogodbe o mejah. Vzrok je bil podoben (vprašanje Banata in drugih spornih ozemelj). Nem čija je čakala, da Madžarska in NDH uredita medse- bojne odnose, a do tega ni prišlo. Odnos do Madžarske je bil za Nem čijo zapleten, saj jo je po eni strani potre- bovala za napad na Jugoslavijo, po drugi strani pa je le deloma želela ugoditi njenim zahtevam po reviziji državnih meja. Problemati čno ozemlje je bil zlasti Banat, ki so ga hotele tako Madžarska kot Romunija in NDH, zato je Nem čija napeljevala Madžarsko k nekakšni kompenzaciji z ozemlji okrog Središ ča ob Muri in severno od Mure, torej s Prekmurjem. To je na koncu tudi prevladalo. Študije, ki sta jih v leve obale, tako da mejna pot pripade Hrvaški. Uskladitev v Dravskem kotu se ne menja. 3. S tem je rešen IV. del odstavka na strani 3 zapisnika o pogajanjih hrvaško-nemškega glavnega mejnega poverjeništva v Rogaški Slatini od 4–9. junija 1941«. Zapisnik Lorkovi ć-Ka- sche , str. 95 (prevod pisec). 29 Dopis gospodarskega ministra zunanjemu ministrstvu s poro čilom »Fachgruppe Hohglasindustrie« o hrvaški steklarski industriji, 25. september 1941. Dopis V.ld 12/46708/41. V: PA AA, Grenzfestlegung zwischen Deutschland u. Kroatien. Pol XII/11, 1941–1943. Bd. 1. Kroatien. R 105131. 30 Ferenc, Nemška zasedba Prekmurja , str. 107. B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 178 mesecih pred za četkom napada izdelovala dr. Helmut Carstanjen (glavni ideolog germanizacije Štajerske in drugih slovenskih ozemelj) in njegov Südostdeutsches Institut v Gradcu ter na tej podlagi napisane spomenice, ki so jih pošiljali v zunanje ministrstvo v Berlin, so zahtevale delitev Prekmurja med Madžarsko in Nem čijo. 31 Na to so se z ustanavljanjem krajevnih skupin Švabsko-nemške kulturne zveze (Schwäbich-deutscher Kulturbund) ne samo po nemških vaseh, ampak tudi v Murski Soboti in celo v Dolnji Lendavi, ki naj bi bila nesporno madžarska, za čeli pripravljati tudi na terenu. 32 Po nemški okupaciji Prekmurja je Carstanjen navijal za vklju čitev celotnega Prekmurja v rajh. 33 A je Berlin vztrajal pri Hitlerjevi odlo čitvi iz smernic za razdelitev Slovenije iz 3. in 12. aprila 1941, da celotno Prekmurje pripade Madžarski. 34 Niso pa prekmurskih folksdoj čerjev preselili na obmo čje rajha, čeprav je obstajala tudi ta opcija in jo je zagovarjal celo Ribbentrop. 35 Na koncu se je Nem čija odlo čila, da bo Banat zadržala zase. Opustila je tudi prvotno zamisel, da bo NDH pod vplivom Madžarske in jo je prepustila Italiji, čeprav Italijani do konca niso bili prepri čani, da se bo to res zgodilo. Grof Ciano je 24. aprila, dva dneva preden se je v Ljubljani sestal s poglavnikom Antejem Paveli ćem, v dnevnik zapisal: »Nemci v vsej stvari dvoli čni. Na Dunaju so nam dali proste roke, vendar do kod sega njihova iskrenost?« 36 Ribbentrop je dan pred tem, 23. aprila 1941, obvestil nemškega veleposlanika v Budimpešti, Ehrmansdorfa, da je madžarskega veleposlanika Sztójaija seznanil s tem, da si Nem čija pridržuje pravice oz. si želi tri čisto nemška naselja severno od 31 »Prekmurje je pred vojno sodilo k Madžarski. Kakor je iz priložene skice razvidno, so vzhodna obmo čja madžarska, zahodna pa nemška. Vmes so Prekmurci, odlomek slovenskega naroda, ki je zaradi svojega posebnega zgodovinskega razvoja dosegel popolnoma lastno obliko. Odgovarjajo č ve čjim sosednjim narodom, težijo Prekmurci na zahodu Prekmurja k rajhu, na vzhodni pa k Madžarski. Upoštevajo č to in glede na dejstvo, da bi Prekmurci po popravku južne štajerske meje popolnoma obviseli v zraku, se zdi popolnoma smiselno, da bi jih razdelili med Madžarsko in rajh. Zato predlagamo, da nova meja od to čke vzhodno od Mote ne bi šla po Muri navzgor, kakor je šla nekdanja meja med Spodnjo Štajersko in Madžarsko, temve č naj bi v smeri jug-sever razpolavljala Prekmurje. Meja, ki jo predlagamo, naj bi pri Sv. Katarini zapustila današnjo Jugoslavijo. Vendar tudi dalje ne bi tekla po današnji meji rajha, temve č naj bi vklju čila tiste kraje, za katere bi po morebiti pri popravku meje z Madžarsko predlagali, da bi jih priklju čili rajhu.« Werner, Gerhard (= Helmut Carstanjen): Das Deutschtum des Ubermur- gebietes . Geographischer Jahresbericht aus Östererreich, Bd. XVII, 1937, str. 70–90. Citirano po: Ferenc, Nemška zasedba Prekmurja , str. 105–106. 32 Prav tam, str. 105–109. 33 »Prekmurje s svojima dvema okrajnima glavarstvoma Murska Sobota in Dolnja Lendava je pod nemško vojaško upravo. Prebivalstvo Murske Sobote in okolice je nemški vojski izreklo prisr čno dobrodošlico in je zaskrbljeno, da bi Nemci ponovno odšli in v deželo prišli Madžari. Njihovim željam bi ustrezalo, da bi bili združeni z nemškim rajhom.« PA AA, Reichsaussenmi- nisterium, Pol. št. 1530734, Carstanjenova brzojavka št. 249, 14. 4. 1941, citirano po: Ferenc, Nemška zasedba Prekmurja , str. 118. Organizirane so bile sicer tudi druge zahteve prebivalcev in posameznikov, ki so jih z željo po priklju čitvi Prekmurja pošiljali na nemško zunanje ministrstvo. 34 Odgovor zunanjega ministra Ribbentropa na tovrstne zahteve je bil, da »ostaja pri obljubi Madžarski, da dobi nazaj svojo zgodovinsko mejo. Izjema velja samo za znane štiri kraje v gornjem delu Prekmurja. Ni pa dopustno, da bi s široko razlago zdaj iz teh štirih ob čin napravili dvaindvajset ob čin.« Ferenc, Nemška zasedba Prekmurja , str. 118–119. 35 Prav tam, str. 119. 36 Zaupni dnevnik grofa Ciana. II. del , str. 12. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 179 Radkersburga, čemur je Madžarska ustregla. 37 Tretjega maja 1941 je tudi madžarsko veleposlaništvo obvestilo Budimpešto, da je nemški državni sekretar Woermann pri dolo čitvi hrvaških mej omenil nemške zahteve do Madžarske: » Nem čija ra čuna na nekatera obmejna naselja s podro čij v Prekmurju in v Medžimurju, ki so pripadla Madžarski.« 38 Z Medžimurjem sta bili mišljeni slovenski oz. nacionalno mešani naselji Štrigova in Razkrižje z okolico. Nemci so tako Prekmurje kot Medžimurje zavzeli in zasedli bliskovito. Že dan po napadu, 7. aprila, je bilo ozemlje v celoti pod njihovim nadzorom. Vojaške enote so prišle prek Drave in Mure, nekaj pa tudi iz Madžarske. Enota, ki je najprej zavzela Lendavo, je nato šla prek Mure do Murskega Središ ča in naprej do Čakovca (tega so pred tem tudi bombardirali). Šestnajstega aprila so Medžimurje predali Madžarom, še nekaj časa pa so obdržali Štrigovo in Razkrižje (o tem glej v nadaljevanju). »Obdobje nemške uprave v Me đimurju mnogim celo ni ostalo v slabem spominu, ker nih če ni hotel spet življenja pod madžarsko okupacijo. Iz Kotoribe so Nemce žalostno pospremili celo s cvetjem.« 39 Podobno mešane ob čutke so do Nemcev imeli tudi v Prekmurju, a (seveda z izjemo nemškega prebivalstva) le kratek čas. Nemci se pri postavljanju meje, tako kot drugje, na prebivalstvo niso kaj dosti ozirali. Meja je, kot kaže primer vasi Gerlinci, sekala posestva in lo čevala hiše od gospodarskih poslopij. 40 V Serdici, ki so jo razdelili, je bilo spornih deset hiš (med njimi tudi Daj čev mlin, na sto metrov oddaljeni Mlinš čici, ki so ga želeli oboji, nazadnje so ga dobili Madžari). Nemci in Madžari so si v zvezi s Serdico izmenjali kar nekaj diplomatskih not. 41 V Serdici, ki je bila v zgornjem delu premožna in dobro organizirana nemška vas, je lokalni funkcionar na mostu nad re čico Ledavo kar s škornjem potegnil črto, kjer so nato zarisali mejo. 42 Čeprav so Nemci strogo pazili, da ni prihajalo do tihotapljenja ali preprodaje živine (ta je morala biti žigosana, madžarska z U in nemška z D), je bila meja »mehkejša« in bolj prehodna. Ohranjene slike kažejo, da so se nemški in madžarski cariniki družili, ve č je tudi slik z otroki na meji ali celo razglednic. 43 Nemci in Madžari so med drugim tudi skupaj urejali tok reke Mure. Speci fi čnost Prekmurja tako pri okupaciji kot tudi dolo čanju meja so bili prepleteni medna- cionalni odnosi, zato so bili tudi odzivi na oboje zelo razli čni, kar kažejo tudi pri čevanja, ki jih zbira raziskovalna skupina. V nemških vaseh, ki so prišle v rajh, je to seveda sprožilo veselje, tudi življenje je bilo zanje bistveno boljše, kot bi bilo na Madžarskem. 44 Prekmurski folksdoj čerji so kljub obljubi o preselitvi morali 37 Liptai, Horthy-Magyarország , str. 81–82. 38 Juhász, Diplomáciai iratok Magyarország külpolitikájához , str. 1095. Prevod: Attila Kovács. 39 Kova č, Odnos prema Me đimurju , str. 18. 40 Alojz Grah, Jože Gombac, Mama je hodila v štiri osnovne šole , https://www.facebook. com/watch/?v=2029620100610752. 41 Attila Kovács, Fikšinci, Kramarovci, Ocinje, Serdica , https://www.facebook.com/ OkupacijskeMeje/videos/2025937960978966/. 42 Pri čevanje Rudija Gabra (roj. 1931): Nacist je s škornjem dolo čil mejo v Serdici, https:// www.facebook.com/OkupacijskeMeje/videos/2089944107911684/. 43 Zbirka razglednic iz osebnega arhiva Silvestra Štingla iz Kranja. 44 Prav tam. B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 180 Slika 5. Madžarsko-nemški mejni prehod na meji med Me đimurjem in Spodnjo Štajersko avgusta leta 1942. Na preprogi sedi Franjo Štingl s sinom, Silvestrom Štinglom. Franjo je bil Hrvat, doma iz Čakovca in je imel trgovino v Dobrovniku, kjer je tudi spoznal soprogo. Silvestrova mati je bila u čiteljica iz Kranja in je bila Slovenka. Iz osebnega arhiva Silvestra Štingla. Fig. 5: The Hungarian-German border crossing on the border between Me đimurje and Lower Styria in August 1942. Franjo Štingl sitting on a carpet with his son Silvester Štingl. Franjo was a Croat from Čakovec and kept a shop in Dobrovnik, where he met his wife. Silvester’s mother was Slovene and a teacher from Kranj. Silvester Štingl’s personal archive. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 181 ostati, a jim pod Madžarsko ni bilo hudega (ve činoma so tudi spadali v premožnejše sloje). S priklju čitvijo Prekmurja k Madžarski so bili zelo zadovoljni prekmurski Madžari, saj so se s tem izpolnila njihova prizadevanja med obema vojnama. Najhuje je bilo za prekmurske Jude, ki so jih leta 1944 poslali v koncentracijska taboriš ča, preživelo jih je le nekaj. Za njimi so bili najbolj izpostavljeni Slovenci, ki so se med obema vojnama priselili v Prekmurje (poslani so bili v koncentracijsko taboriš če Szarvar). Ve činski slovenski staroselski del Prekmurcev pa je bil izpostavljen pri- silni madžarizaciji, mobilizaciji in drugim ukrepom madžarskih oblasti. Kaj se je s padcem meje spremenilo za porabske Slovence, bo treba še raziskati, prav tako, kakšno je bilo življenje v mešanih madžarsko-slovenskih vaseh, kakršni so bili prej obmejni Prosenjakovci. Prav tako, kako so razlike med nemško in madžarsko okupacijo doživljali v Štrigovi in na Razkrižju. Madžarska – NDH Odnos med Madžarsko in NDH ni bil zapleten samo zaradi madžarskega revizionizma in želje obeh držav, da bi imeli Banat, Medžimurje in druga ozemlja, pa č pa tudi zato, ker je Madžarska Paveli ća pred vojno podpirala, ustaši so se urili v taboriš ču Janka Pusta, skupaj z Italijo pa je bila v ozadju ustaškega atentata na kralja Aleksandra v Marseillesu leta 1934. Podobno kot v primeru Italije je tudi v primeru Madžarske zato Paveli ć že vnaprej dal ozemeljske koncesije. S Tiborjem Eckhardtom sta 23. julija 1933 v Zürichu podpisala sporazum o sodelovanju, kjer je bilo dolo čeno, da bo Medžimurje pripadlo ali eni ali drugi državi glede na odlo čitev prebivalstva na plebiscitu. V tem primeru bi bili seveda klju čni volilni spiski, pro- paganda za eno in drugo stran je bila mo čna, ker je bilo tam veliko madžaronov (ne eni in ne drugi seveda niso upoštevali Slovencev, op. p). Baranja, Ba čka in Banat naj bi se po tem sporazumu vrnili Madžarski. 45 Tako je imel Paveli ć precej zvezane roke, NDH sicer priklju čitve Medžimurja Madžarski ni priznala, je bila pa glede tega vprašanja precej pasivna. Na drugih obmejnih delih je razmejitvena komisija delovala in ve čino NDH-jevske meje na vzhodu razrešila, severno pa je pustila odprto. Ker je ve čina meja šla po rekah, je šlo predvsem za probleme, ki jih je povzro čal spremenjeni re čni tok, nekaj pa tudi elektrarne in mlini. Poverjeništvo Ministrstva za zunanje zadeve NDH je v maju 1942 naredilo terenski pregled meje z Madžarsko (drugih mej tako skorajda niso ve č obvladovali) in iz poro čila je razvidno, da resnejših sporov ni bilo. 46 V tem času je že za čela zasedati tudi bilateralna komisija v Budimpešti (med 25. aprilom in 11. julijem), vendar so nato odlo čanje odložili do avgusta. Problem so bili nekateri otoki v srednjem toku Donave, ki jih je Madžarska (tudi zato, da bi ublažila NDH-jevski pritisk zaradi Medžimurja) prepustila NDH in delni sporazum, ki je zadeval vzhodno mejo NDH, je bil konec avgusta podpisan. 47 45 Jonji ć, Hrvatska vanjska politika, str. 535. 46 Miloševi ć, Okupatorska podjela Jugoslavije , str. 135–136. 47 Kova č, Odnos prema Me đimurju , str. 40. B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 182 Ko so Medžimurje zasedli Nemci, so ga razglasili za svoje okupacijsko obmo čje, hkrati pa dovolili vzpostavitev ustaške oblasti. Ustaški štab, ki se je organiziral, je vodil na čelnik Teodor Košak. Ta je izdal proglas z naslednjo vsebino: » Hrvati, Hrvatice! Me đimurci, Me đimurke! Po neomajni volji hrvaškega ljudstva, v imenu poglavnika Neodvisne države Hrvaške dr. Ante Paveli ća prevzemam od tega tre- nutka dalje civilno oblast nad ozemljem hrvaškega Me đimurja, vklju čno z ob čino Štrigovo in Razkrižjem. Ob tem pozivam celotno prebivalstvo, naj brez nadaljnjega uboga moje ukaze, da bi ohranili kar najve čji red in mir. Tudi najmanjše dejanje proti interesom hrvaškega naroda bo najstrožje kaznovano. Magister Teodor Košak, farmacevt, poveljnik za hrvaško Me đimurje, lr. V Čakovcu, 7. aprila 1941« 48 Nacionalno mešana Štrigova in Razkrižje sicer pred napadom nista bila del Hrvaške, pa č pa del Dravske banovine. Se je pa zanju konec tridesetih let odvijala ostra politi čna bitka. Tako slovenska kot hrvaška stran sta tam organizirali svoje prireditve, še posebej dejavna je bila hrvaška Katoliška cerkev, pogosto v sodelo- vanju s Hrvaško kme čko stranko. Tudi v slovenskih in hrvaških časopisih so na- vijali ali za eno ali drugo stran, a se v za četku leta 1940 skozi pisanje slovenskega katoliškega tiska že o čitno kaže, da Slovenija popuš ča. Delegacije iz lokalnega okolja so odhajale k slovenskim ali hrvaškim politikom in si prizadevale, da bi ali prišla pod Hrvaško (kar so želeli Hrvati) ali pod Slovenijo. 49 Najvišji hrvaški politiki (predsednik HSS Vlatko Ma ček, ban Ivan Šubaši č) so javno obljubljali, da bosta kmalu prišli pod Hrvaško. Tudi slovenska stran (SLS) je postajala po Koroš čevi smrti bolj naklonjena tej ideji. Koroš čev naslednik Kulovec je v nasprotju s svojim predhodnikom imel s Hrvati dobre odnose, bil je naklonjen povezovanju s Hrvaško kme čko stranko in Vlatkom Ma čkom, ki si je prizadeval za dualisti čno Jugoslavi- jo, v kateri bi bili Slovenci podrejeni Hrvatom. 50 V katero smer bo šel razvoj, je, npr. nazorno pokazal članek v Slovencu januarja 1941. Povzel je Hrvatsko stražo, manjši katoliški tednik, ki je bombasti čno pisal, da je »vsa naša hrvatska javnost pozdravila izvolitev dr. Kulovca za naslednika rajnega dr. Korošca v politi čnem vodstvu slovenskega naroda. Zares pravi mož je prišel o pravem času. Dr. Kulovec je tudi doslej bil med Hrvati lepo sprejet zaradi svojega prijateljskega obnašanja do Hrvatov« . Po nadaljevanju o svetli skupni prihodnosti je prišlo bistvo: » Edini spor v tem oziru sta Štrigova in Osilnica. Vendar na podlagi dobre pou čenosti lahko re čemo, da bo to vprašanje kmalu sporazumno dobro rešeno. Vemo, da je bilo dr. Kulovcu mnogo do tega, da bi se to vprašanje čim prej rešilo. Ko bi bilo enkrat to vprašanje odstavljeno z dnevnega reda, v tem oziru nimamo ve č drugih vprašanj. Dobro umevani interesi Hrvatov in Slovencev gredo vzporedno ter se ne križajo /…/ Drug drugega moramo podpirati, drug drugega spoštovati ter se ne vtikati v interesna podro čja drugega. V tem imenu naj bi leto 1941 bilo zapisano kot za četek 48 MNL MOL, K-64. 93. csomó, 1941. 67. tétel, horvát-magyar viszony. Prevod pisec. 49 Deputacija iz Štrigove pri dr. Kulovcu , str. 5. 50 Repe, S puško in knjigo , str. 16. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 183 ozkega prijateljskega sodelovanja Hrvatov in Slovencev. « 51 V liberalnem taboru so bili temu manj naklonjeni in so poudarjali, da Štrigova in Razkrižje nista samo upravno pripojena k Ljutomeru, temve č k njemu težita tudi gospodarsko in upravno. 52 51 Hrvatsko-slovenski odnošaji , str. 2. 52 Podaljšanje avtobusne proge iz Ljutomera v Štrigovo, str. 3. Slika 6. Ustaški razglas o priklju čitvi Me đimurja, Štrigove in Razkrižja k NDH. MOL, K-64 93 csomó1941 67 tétel horvát-magyar viszony 009. Fig. 6: The Ustaše proclamation of the annexation of Me đimurje, Štrigova, and Razkrižje by the Independent State of Croatia. MOL, K-64 93 csomó 1941 67 tétel horvát-magyar viszony 009. B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 184 Mesec dni pred napadom na Jugoslavijo je bilo jasno, da sta se obe vodilni katoliški stranki dogovorili in da bosta Štrigova in Razkrižje pripadla banovini Hrvaški: »Minister dr. Kulovec se je na povratku iz Beograda v Ljubljano ustavil v Zagrebu, kjer se je sestal v banski pala či z banom dr. Šubaši čem. Kasneje je prišel še dr. Ma ček. Dr. Kulovec je bil po sestanku zelo dobro razpoložen, vendar pa je novinarjem odklonil vsako izjavo. Pa č pa je dejal, da bo vprašanje Š trigove v kratkem rešeno, Š trigova pride pod Hrvatsko, ob čini Draga in Osilnica iz čabarskega sreza pa se priklju čita dravski banovini. « 53 Na koncu Razkrižja in Štrigove niso dobili ne Hrvati in ne Slovenci, pa č pa v sklopu priklju čitve Prekmurja in Medžimurja Madžari. Ustaška oblast je trajala le osem dni. Uspelo jim je izdati nekaj proglasov o obvezni predaji orožja, izdati eno številko časopisa Slobodno Me đimurje , nekaj ukazov o vzdrževanju javnega reda in miru. Pretiskali so tudi poštne znamke Jugoslavije, tako da so v zgornji del dali napis Država Hrvaška, na sredino ustaški grb, spodaj pa napis Me đimurje. 54 Horty je že v odgovoru na telegram Ribbentropa, s katerim ga je ta prosil, da prizna NDH (kar je Madžarska storila), napovedal, da želi priklju čiti Medžimurje, kar sicer ni bilo v nasprotju z nemškimi interesi. Prav tako so bili zelo dejavni madžaroni na terenu, ki so v Budimpešto poslali ve č delegacij. Na drugi strani so pri nemških oblasteh za vklju čitev v NDH posredovali številni medžimurski delavci, zaposleni v Nem čiji, seveda pa tudi NDH-jevska diplomacija. Trinajstega aprila je madžarska vlada v kontekstu nemške zahteve, da sodeluje v vojaških operacijah v Srbiji, sprejela tudi sklep, da okupira Medžimurje, ki so ga sicer še vedno zasedale nemške čete. Tri dni kasneje, 16. aprila, se je s soglasjem Nem čije to res zgodilo, a pod pogojem, da ne gre dalje v Banat, 9. julija je Madžarska uvedla civilno upravo. 55 Z Razkrižjem in Štrigovo ni šlo tako enostavno. Nemci so še nekaj časa kolebali, ali naj z njima naredijo tako, kot so z nemškimi vasmi na Gori čkem, ali naj ju vendarle prepustijo Madžarom. Na koncu je nemška vojska zapustila tudi to obmo čje in ga še pred uvedbo madžarske civilne uprave v Medžimurju prepustila Madžarski, o čemer je poro čalo tudi slovensko časopisje v Ljubljanski pokrajini. 56 Italija – NDH Dolo čitev meje med Italijo in NDH v tistem delu, ki zadeva Slovenijo je bil za obe strani sicer pomembna, a ne v ospredju interesov obeh držav. Ustaši so sicer pred vojno imeli ambicije celotno Slovenijo vklju čiti v veliko Hrvaško, tako so risali tudi zemljevide, pri čemer so za slovenski del ozemlja predvidevali nekakšen referendum, ampak Nemci so hitro omejili njihove apetite na del obmejnega pasu ob Bregani. Glavni problem za obe državi je bila Dalmacija. Ko je po za četnem obdobju kole- banja Nem čija Italiji priznala pravico do Dalmacije (in ji v odnosu do Madžarske dala 53 Doma in po svetu , str. 4. 54 Kova č, Odnos prema Me đimurju , str. 16. 55 Prav tam, str. 17–18. 56 Ob čini Štrigova in Razkrižje pod Madžarsko , str. 2. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 185 nadzor nad NDH), je postalo klju čno vprašanje, kako to urediti. 57 Problem NDH so bile seveda prejšnje Paveli ćeve obljube podpornici Italiji, zaradi česar je bil v ve čnem kon fl iktu s pri čakovanji svojih podpornikov (in verjetno tudi sam s sabo). Pogajanja so bila naporna, pomemben del le-teh je potekal med italijanskim zunanjim ministrom Cianom in Paveli ćem v Ljubljani. Z Rimskimi sporazumi (trije dogovori), podpisanimi 18. maja 1941, je bil de fi niran odnos NDH do Italije in meje med obema državama. 58 Savojski princ Aimone iz stranske veje italijanske kraljeve rodbine je postal kralj NDH pod imenom Tomislav II. Vendar Nem čija NDH Italiji ni prepustila v celoti, pa č pa sta si nadzor nad njenim ozemljem delili glede na ekonomske in geopoliti čne interese. Slovenci v Ljubljanski pokrajini so bili kljub vklju čitvi v Italijo v posebnem položaju. Na rapalski meji je Italija obdržala policijsko, carinsko in dav čno mejo. Mejila je na pove čano Reško pokrajino, Tržiško in Goriško pokrajino. Potovanje iz Ljubljanske pokrajine v Italijo je bilo mogo če le z veljavnim potnim listom, ki pa ga ni mogel dobiti kdorkoli. V vseh italijanskih priklju čenih pokrajinah z obmo čja nekdanje Jugoslavije so še naprej veljali dav čni in carinski predpisi iz prejšnje države. 59 Še težji so bili prehodi v NDH, čeprav so bili ljudje ob meji tesno povezani in v sorodstvenih vezeh. Meja med NDH in Italijo je mo čno posegla tudi v slovensko-hrvaške odnose, ki so bili (tako kot sicer v zgodovini) tudi med vojno protislovni. Slovensko in hrvaško odporniško gibanje sta ves čas plodno sodelovala, koordinirala akcije in izvajala skupne akcije na slovenskem in hrvaškem ozemlju in meje nista priznavali. Na drugi strani se je ob vsem hrvaškem nasilju v slovenskem katoliškem taboru ohranjala politika povezovanja z NDH. Oktobra 1943 je Paveli ć (domnevno na nemško pobudo in v pri čakovanju konca vojne) predlagal, da bi se Slovenci in Hrvati združili v konfederacijo, v kateri bi imeli državi vsaka svoj parlament in skupni parlament, zunanje zadeve in vojsko. 60 Leta 1944 je v katoliških krogih (najbrž na tej osnovi) nastal projekt o konfederaciji slovenskega ozemlja z NDH pod naslovom »Temeljna na čela za državno zvezo med Nezavisno državo Hrvatsko in Slovenijo«, res pa brez ve čjega uspeha. 61 Nemci so ve č kot 10.000 Slovencev izgnali na Hrvaško. V za četku okupacije so jih z obmejnih obmo čij deportirali kar čez zeleno mejo, nekaj skupin pa odpeljali z avtobusi in avtomobili iz Posavja in Prlekije v Samobor in Varaždin. Tam so jih izpustili in jim zagrozili s smrtjo, če se vrnejo na nemško zasedbeno obmo čje. Ve čina se je zato na razli čne na čine prebila čez NDH-jevsko-italijansko mejo v Ljubljansko pokrajino, kjer je živela v odvisnosti od pomo či in priložnostnih zaposlitev, druge so ustaške oblasti, ki so sicer imele do Slovencev zelo negativen odnos (enako tudi prebivalstvo) naselile predvsem v Bosni in Hercegovini na domovih pobitih in izgnanih Srbov in Judov. S tem naj bi tam okrepili katolicizem. 57 Ve č o tem Čulinovi ć, Okupatorska podjela Jugoslavije . 58 Ugovor o odre đivanju granica , str. 49–51 s priloženim zemljevidom. Podpisano v Rimu z dvojnim izvirnikom 18. maja 1941. 59 Ferenc, Slovenci pod Italijo , str. 251. 60 Vodušek Stari č, »Dosje« Ma čkovšek , str. 81–82. 61 Repe, Mimo odprtih vrat, str. 153–155. B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 186 Na okupiranem slovenskem ozemlju so ustaši in hrvaški domobrani izva- jali nasilje nad slovenskim prebivalstvom, mu čili in pobijali moške, posiljevali ženske, ropali. Blizu 400 Slovencev je bilo deportiranih v Jasenovac, od tega jih ve č kot 70 odstotkov ni preživelo. Ker Italijanom meje ni uspelo zavarovati, so ustaške enote ves čas vojne delovale tudi na slovenskem ozemlju in v obmejnih krajih (pa tudi ob koncu vojne, med umikom v Avstrijo) zagrešile številne zlo čine. Oborožene enote NDH so med Slovenci povzro čile najmanj 823 žrtev. 62 Župnik Andrej Zupanc iz Sv. Križa (Pobo čje), ki je sicer opisoval trpljenje ljudi, ki so ga v pohodih čez njegovo faro zagrešile vse vojske, tudi partizanska, je o enem takih ustaških pohodov zapisal: » 18. 9. 1942 je zagorela cela Planina. Živino so, kolikor je ni zgorelo, odgnali. Moške so s strojnicami pobili ob sedmih zjutraj. Otroke so izpustili šele, ko je vas že gorela. Tudi Brezov čani so bili vsi odgnani, kasneje tudi vsi poklani, kolikor se jih ni skrilo. Ustaše je iz Novih sel pripeljal izdajalec, šli so po Gorjancih in spotoma pobijali. Planino so popolnoma požgali, na pohodu pa pobili tudi ranjence, osebje in zdravnika v partizanski bolnišnici na Prisjeki « . 63 Italijani so, da bi prepre čili partizanske prehode (ob časno so streljali tudi na ustaše), sicer mejo zavarovali na podoben na čin kot Nemci: z bode čimi žicami, minskimi polji, čistinami, bunkerji, strelskimi jarki in stražnimi stolpi, a so jo bili le delno sposobni varovati tudi z vojaško silo. 64 Po kapitulaciji Italije so nadzor nad mejo prevzeli Nemci, a so bili prešibki, da bi jo zavarovali v celoti, 65 še posebej tam, kjer so nastala osvobojena ozemlja. Strah pred ustaškim nasiljem je bil v obmejnih vaseh na NDH-jevsko-italijanski meji velik, trajal je ves čas vojne. Njihovo brutalno ravnanje se je globoko vtisnilo v kolektivni spomin obmejnega prebivalstva in ta spomin se ohranja še danes. Edino resni čno zaš čito so prebivalstvu lahko nudili le partizani, tako slovenski kot hrvaški. Skozi pri čevanja lahko zaznamo mo čno distinkcijo v vrednotenju Italijanov in ustašev. Prebivalci so marsikje ob meji našli skupen jezik z Italijani, saj jih je v to silila življenjska nuja. Italijani so marsikje zgolj poskušali preživeti vojno, zato so pogledali stran ali celo sodelovali s partizani. Ob vseh krutostih vojne, požiganju vasi, streljanju talcev, odganjanju v koncentracijska taboriš ča so se med okupatorji in okupiranci sem in tja dogajale tudi pozitivne stvari, ki so segle čez mednacionalno sovraštvo. Obstajajo tudi primeri, ko je ljubezen med slovenskim dekletom in italijanskim vojakom kljub smrtni nevarnosti za oba ali vsaj obsojanju na obeh straneh presegla vojne razmere. O ustaših v ve č deset intervjujih nismo slišali niti ene pozitivne besede. Še ve č: po nekaterih pri čevanjih so prebivalstvo pred ustaši po italijanski kapitulaciji š čitili celo Nemci. Marija Koležnik, katere rojstna hiša še vedno stoji slabih 500 metrov od mejnega prehoda v Metliki, tik ob glavni cesti, pri ča takole: »Prvi č so prišli ustaši 62 Struktura žrtev glede na povzro čitelja smrti v: Troha, Nasilje vojnih in povojnih dni , str. 17. 63 Repe, S puško in knjigo , str. 50. 64 Stanko Kušljan, Takrat hrvaška meja ni obstajala , https://www.facebook.com/Okupa- cijskeMeje/videos/727063881011350/. 65 Blaž Štangelj, O italijanskem in nemškem utrjevanju meje pod Gorjanci , https://www. facebook.com/OkupacijskeMeje/videos/316224692264806/. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 187 v novembru 1943 na naše slovensko ozemlje, takrat je bilo že osvobojeno ozemlje. Takrat so zažgali nam in sosedom gospodarska poslopja, tako, da je gorelo pri nas, Štuparjevih, pri Vrta či čevih; Mil činovi čevih in v Križevski vasi pri Milekovih. Zažgali so samo gospodarska poslopja. K nam so tudi prišli ustaši, nas postrojili ob steno in ker so bili doma čini iz hrvaških vasi, moj o če in mama so jih dobro poznali, so samo zahtevali, kje je brat, ker so vedeli, da je šel v partizane. Stali smo ob steni, da nas bodo postrelili. Ja se tega vse spominjam, ne vem pa kak so govorili starši, da je prišel en nemški ofi cir in je nad ustaši skri čal, da so nas pustili pri miru. Odpeljali so nam praši ča in to kar lepo rejenega. Potem smo pa seveda pogoriš če gasili.« 66 Partizan, Žumber čan Janko (Janta) Goleš iz Vukši čev pri Radatovi ćih, je dejal: »Meja nam je puno koristila, da nije NDH smio tu do či – vojska, jer oni su znali, ko smo mi, i da se tu stvara ustanak. Korijeni so naši pravoslavni.« 67 Nekdanji partizan Gabre Bogdanovi č, sedaj žive č v Domu starejših ob čanov Črnomelj, je med drugim povedal: »Bil pa je strah, da bi ustaši prišli /…/ ustaši so znali, da so bili Radatovi či opredeljeni za NOB, Žumber čani smo bili sovražniki NDH.« 68 O ustaškem ropanju in požigu vasi Adleši či pripovedujeta Katica Adleši č in Marija Kordež. 69 Po enem od pri čevanj pa so ustaši s hrvaške strani ve čkrat streljali tudi na otroke, ki so se kopali v Kolpi. 70 Ljudje si kljub tesnim sorodstvenim in drugim vezem niso upali ve č pre čkati meje. A ne zaradi italijanskega in kasneje nemškega nadzora, pa č pa ustaškega nasilja: »Mamo tle enga trgovca na Suhorju, ki je šel tud pre čkat mejo, nekaj nabavit. Pa so ga dobili ustaši, pri pri či so ga zaklali. Ljudje se niso upali hodit čez.« 71 Zaklju ček Okupacijske meje med drugo svetovno vojno na Slovenskem so bile kljub obsežni literaturi o tem obdobju (skoraj 13.000 bibliografskih enot) le deloma ob- delane. Zgodovinarji so se doslej še najve č ukvarjali z diplomatskimi odlo čitvami (v dolo čenih segmentih še s pogajanji na terenu). V Sloveniji se je s tem najve č ukvarjal dr. Tone Ferenc, v času Jugoslavije pa ve č zgodovinarjev (prvo in še vedno temeljno delo je knjiga Ferda Čulinovi ća Okupatorska podjela Jugoslavije ). Kot lahko ugotovimo iz citiranih virov, Vojnoistorijski institut iz Beograda hrani precej mikro fi lmskih posnetkov zlasti iz nemških arhivov. Glavni arhivi za diplomatski 66 Marija Koležnik, Nemški o fi cir je nad ustaši skri čal, da so nas pustili pri miru , https:// www.facebook.com/OkupacijskeMeje/videos/397855334104472/. 67 Meja nam je koristila. Intervju z Jankom (Janto) Golešem, Vukši či pod Radatovi ći, https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/videos/2008891639350265/. 68 Še danes obžalujejo. Intervju z Gabretom Bogdanovi čem, Hrast pri Metliki, https://www.facebook.com/watch/?v=2083995908506504. 69 Katica Adleši č, Marija Kordež, Adleši če so izropali in požgali , https://www.facebook. com/OkupacijskeMeje/videos/2079456202293808/. 70 Fran čiška Tahija, Župnik je pri maši objavil, koliko jih je umrlo na Rabu, https://www. facebook.com/OkupacijskeMeje/videos/2040010766238352/. 71 Franc Zepuhar, Italijani so na Vahti odvrgli ve čino orožja, https://www.facebook.com/ OkupacijskeMeje/videos/1990938744478888/. B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 188 del problematike so sicer v državnih arhivih tedaj okupatorskih držav (v nemškem primeru so bili preneseni iz Bonna v Berlin, a je sledljivost, kot je pokazala ra- ziskava, možna). Nekaj gradiva hranijo tudi slovenski arhivi. Raziskava »Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva«, ki jo sicer popularno imenujemo kar Okupacijske meje (tak je tudi naslov strani na Facebooku, na kateri so dostopna vsa doslej zbrana pri čevanja in druga gradiva), se je problematike lotila celovito v ve č pogledih. Strukturno tako lahko sledimo tudi v vsebini članka: groba razdelitev slovenskega ozemlja na najvišji (predvsem nemški) ravni in mednarodne pogodbe (kjer so bile sklenjene), ki temeljijo na principu debelacije Jugoslavije; vojaško zavzetje ozemlja; markiranje prostora na terenu (z ob časnimi kon fl ikti med sicer zavezniškimi državami); konkretno dolo čanje v mejnih komisijah; utrjevanje meje. To nas pripelje do nekaterih skupnih zna čilnosti, hkrati pa tudi pokaže razlike med mejami in razlike med okupatorji. Drugi del raziskave, ki se izvaja na terenu, je v kombinaciji zgodovinarsko- geografskega dela pripeljal do natan čnega izra čuna dolžine vseh meja (640 ki- lometrov) in ozna čitve njihovega poteka. To je geografski del skupine z GIAM storil tako, da je zgodovinske karte o razmejitvah (diplomatske, vojaške in druge) prenesel v današnji GPS-sistem. Ekipa tem mejam sledi po terenu in zaznamuje ter evidentira njene ostanke. Tretji del je namenjen sistemati čnemu zbiranju spominov, njihovi obdelavi, prirejanju za objavo in analizi. Ve činoma gre za zadnjo še živo vojno generacijo, ki je meje doživljala v otroštvu (kar nekaj jih je v času, odkar so bili intervjuji narejeni, že umrlo). Na ta na čin se je doslej izrisala vsaj groba zgodovinska slika o tem, kaj so meje pomenile za usodo Slovencev tako na nacionalni ravni kot ravni obmejnih okolij in posameznikov. Razsežnosti etnocidnega in genocidnega ravnanja oku- patorjev, spremenjena demografska in nacionalna struktura na ozemlju Slovenije (npr. popoln izgon slovenskega prebivalstva celotnega obmo čja severne Dolenjske, Posavja in Obsotelja ob meji s Hrvaško ter deloma ob italijansko-nemški meji in naselitev nemškega prebivalstva; skupaj je šlo za 100-kilometrski pas po dolžini in 25-kilometrski po širini) in druga ravnanja okupatorjev pridejo ob obravnavi okupacijskih meja še posebej do izraza. Na zemljevidu nove, nacisti čne Evrope, v kateri je nemški rajh segal od Severnega rta na Norveškem do zadnjega grškega otoka, od Moskve do Kanalskih otokov, Slovencev ni. Rezultati raziskave nam brez obremenjevanja s tako ali druga čno ideologijo, kar je sicer zna čilno za obravnavo druge svetovne vojne, dajo realen pogled na to, kako velikanski napor in kakšna energija sta bila potrebna, da se je narod uprl in preživel. Raziskava, ki sledi konceptu t. i. public history (tako v smislu dela z ljudmi na terenu kot sprotnega objavljanja rezultatov in interakcije z lokalnimi okolji, gozdarskimi službami, lovskimi društvi in zainteresiranimi posamezniki ter vklju čevanja študentov), hkrati prinaša tudi druga čno podobo zgodovine, kot smo je bili doslej vajeni. Prinaša zgodovino t. i. malih ljudi, ki so v že sicer ne človeškem vojnem okolju morali živeti ob okupacijskih mejah ( če jih niso izselili, seveda). Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 189 In poskusiti preživeti. S skrivnim prehajanjem meja, obdelovanjem svojih polj na drugi strani, s tihotapljenjem, iskanjem modusa vivendi z okupatorji in njihovimi sodelavci na eni in partizani na drugi strani. Življenje ob okupacijskih mejah je prineslo na stotine tragi čnih in komi čnih zgodb, na videz drobnih, a izjemno pogumnih dejanj, najbolj zavržna in najbolj plemenita dejanja, ki jih je sposoben človek. Vsaj del ček tega smo iztrgali pozabi. Viri in literatura Viri Arhivski viri MNL – Magyar Nemzeti Levéltár, Budimpešta – MOL, K-64. 93. csomó, 1941. 67. tétel, horvát-magyar viszony. PA AA – Politisches Archiv des Auswärtigen Amts, Berlin – Grenzfestlegung zwischen Deutschland u. Kroatien. Pol. XII/11, 1941–1943. Bd. 1. Kroatien. R 105131. – I t a l i e n . D i e d e u t s c h - i t a l i e n i s c h e G r e n z e i m e h e m a l s j u g o s l a w i s c h e n G e b i e t . P o l . XII/6 vom 1941 bis 1942. R 105126. – I t a l i e n . D i e d e u t s c h - i t a l i e n i s c h e G r e n z e i m e h e m a l s j u g o s l a w i s c h e n G e b i e t . P o l . XII/6 vom 1941 bis 1942. R 105126. – I t a l i e n . D i e d e u t s c h - i t a l i e n i s c h e G r e n z e i m e h e m a l s j u g o s l a w i s c h e n G e b i e t . P o l . XII/6 vom 1941 bis 1942. R 105126. Berlin, den 26. Mai 1941. Deutsch-italienischer Grenzvertrag. – I t a l i e n . D i e d e u t s c h - i t a l i e n i s c h e G r e n z e i m e h e m a l s j u g o s l a w i s c h e n G e b i e t . P o l . XII/6 vom 1941 bis 1942. R 105126. Fernschreiben. An den Deutschen General beim ital. Oberkomando, 23. 4. 1941. – Italien. Die Umsiedlung der Deutschen aus der Provinz Laibach. Tätigkeit der Umsiedlungskommission. Pol. XII/8 vom 1941 bis 1942. R 105128. SI AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana – SI AS 1626, škatla št. 1. Poro čilo o izpeljavi izpraznitve mejnega pasu na Gorenjskem, Bled, 13. 6. 1942. – SI AS 1790, škatla 5, mapa 2. Kotarska oblast u Jastrebarskom, Broj: 623, Pov.- 1 9 4 1 . J a s t r e b a r s k o , d n e 2 6 t r a v n j a 1 9 4 1 . P r e d m e t : R a d a t o v i ći op ćine pripojenje kotaru Jastrebarskom. – AS 1790, škatla 5, mapa 4, Žandarmerijska stanica Dol. Suhor, Br. 79, 12. 5. 1941, Prijava sreskemu na čelstvu Črnomelj. GIAM (Geografski inštitut Antona Melika), ZRC SAZU, Ljubljana – ZEMLJEPISNI MUZEJ, Deutsche Heereskarte. Karte des Nordwestbalkan 1 : 50.000, Blat Nr. 38/1 Fiume. Berlin: Oberkommando des Heeres, Generalstab des Heeres, 1943. Objavljeni viri Deutsch-kroatischer Staatsvertrag über die Festlegung der gemeinsamen Grenze. Zagreb, den 13. Mai 1941. V: Me đunarodni ugovori 1941 . Zagreb: Ministarstvo vanjskih poslova Nezavisna država Hrvatska, 1941, str. 25–27. B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 190 Juhász, Gyula (szerk.): Diplomáciai iratok Magyarország külpolitikájához, 1936–1945. 5: Magyarorszá g kü lpolitiká ja a nyugati hadjá rattó l a Szovjetunio ́ megtá madá sá ig, 1940–1941 . Budapest: Akademiai Kiado, 1982. Liptai, Ervin (szerk.): Horthy-Magyarország részvétele Jugoszlávia megtámadásában és megszállásában 1941–1945 . Budapest: Zrí nyi Katonai Kiado ́, 1986. Ugovor o odre đivanju granica izme đu Kraljevine Hrvatske in Kraljevine Italije. V: Me đunarodni ugovori 1941 . Zagreb: Ministarstvo vanjskih poslova Nezavisna država Hrvatska, 1941, str. 49–51. Zapisnik Lorkovi ć-Kasche o granici kod Bregane. V: Me đunarodni ugovori 1941 . Zagreb: Mi- nistarstvo vanjskih poslova Nezavisna država Hrvatska, 1941, str. 95. Časopisni viri Deputacija iz Štrigove pri dr. Kulovcu. Ve černik, št. 55, 7. marec 1941, str. 5. Doma in po svetu. Trgovski list , št. 26, 3. marec 1941, str. 4. Hrvatsko-slovenski odnošaji. Slovenec, št. 8, 11. januar 1941, str. 2. Ob čini Štrigova in Razkrižje pod Madžarsko. Slovenski dom , št. 143, 25. junij 1941, str. 2. Podaljšanje avtobusne proge iz Ljutomera v Štrigovo. Jutro, št. 7, 9. januar 1941, str. 3. Spletni viri Alojz Grah, Jože Gombac, Mama je hodila v štiri osnovne šole , https://www.facebook.com/ watch/?v=2029620100610752 (marec 2019). Attila Kovács, Fikšinci, Kramarovci, Ocinje, Serdica , https://www.facebook.com/Okupacijske- Meje/videos/2025937960978966/ (marec 2019). Blaž Štangelj, O italijanskem in nemškem utrjevanju meje pod Gorjanci , https://www.facebook. com/OkupacijskeMeje/videos/316224692264806/ (marec 2019). Children of the Border, https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/videos/854834978194414/ (marec 2019). Fran čiška Tahija, Župnik je pri maši objavil, koliko jih je umrlo na Rabu, https://www.facebook. com/OkupacijskeMeje/videos/2040010766238352/ (marec 2019). Jožef Klepec, Žide so okradli na Kolpi, https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/vi- deos/2075158066056955/ (marec 2019). Katica Adleši č, Marija Kordež, Adleši če so izropali in požgali , https://www.facebook.com/ OkupacijskeMeje/videos/2079456202293808/ (marec 2019). Marija Koležnik, Nemški o fi cir je nad ustaši skri čal, da so nas pustili pri miru , https://www. facebook.com/OkupacijskeMeje/videos/397855334104472/ (marec 2019). Meja nam je koristila. Intervju z Jankom (Janto) Golešem, Vukši či pod Radatovi ći, https://www. facebook.com/OkupacijskeMeje/videos/2008891639350265/ (marec 2019). Okupacijske meje, https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/ (marec 2019). Pri čevanje Rudija Gabra: Nacist je s škornjem dolo čil mejo v Serdici , https://www.facebook. com/OkupacijskeMeje/videos/2089944107911684/ (marec 2019). Stane Malovrh, Butajnova, https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/videos/414028526014273/ (marec 2019). Stanko Kušljan, Takrat hrvaška meja ni obstajala , https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/ videos/727063881011350/ (marec 2019). Še danes obžalujejo. Intervju z Gabretom Bogdanovi čem, Hrast pri Metliki, https://www.face- book.com/watch/?v=2083995908506504 (marec 2019). Italijani so na Vahti odvrgli ve čino orožja. Intervju s Francem Zepuharjem, https://www.facebook. com/OkupacijskeMeje/videos/1990938744478888/ (marec 2019). Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 191 Tromejnik, https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/photos/a.1964149333824496/1967256793513750. Zapisnik O. J. Hale-ja, https://www.ifz-muenchen.de/archiv/zs/zs-2066.pdf (marec 2019). Literatura Čulinovi ć, Ferdo: Okupatorska podjela Jugoslavije . Beograd: Vojnoizdava čki zavod, 1970. Ferenc, Tone: Fašisti brez krinke: dokumenti 1941–1942 . Maribor: Obzorja, 1987. Ferenc, Tone: Izbrana dela. Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. 1, Razkosanje in aneksionizem (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2006. Ferenc, Tone: Nacisti čna raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945 . Maribor: Obzorja, 1968. Ferenc, Tone: Nemška zasedba Prekmurja aprila 1941. V: Izbrana dela. Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. 1, Razkosanje in aneksionizem (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2006, str. 105–119. Ferenc, Tone: Položaj slovenskega naroda ob okupaciji. V: Izbrana dela. Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. 1, Razkosanje in aneksionizem (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2006, str. 181–189. Ferenc, Tone: Slovenci pod Italijo 1941–1945. V: Izbrana dela. Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. 1, Razkosanje in aneksionizem (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2006, str. 249–261. Jonji ć, Tomislav: Hrvatska vanjska politika 1939.–1942 . Zagreb: Libar, 2000. Keipert, Maria (Red.): Biographisches Handbuch des deutschen Auswärtigen Dienstes 1871–1945. Bd. 2: G–K. Paderborn u. a.: Schöningh, 2005. Kova č, Patrik: Odnos prema Me đimurju i ma đarska okupacija (1941–1945) . Diplomski rad. Pula: Sveu čilište Jurja Dobrile u Puli, Filozofski fakultet, 2018. Miloševi ć, Slobodan D.: Okupatorska podjela Jugoslavije 1941–1945. Istorija 20. veka 10, št. 1–2, 1992, str. 125–144. Repe, Božo: Mimo odprtih vrat: izbrani dokumenti o dejavnosti okupatorjevih sodelavcev na Slovenskem. Ljubljana: Borec, 1988. Repe, Božo: S puško in knjigo . Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015. Tajni arhivi grofa Ciana (1936–1942) . Zagreb: Zora, 1952. Troha, Nevenka (ur.): Nasilje vojnih in povojnih dni . Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014. Vodušek Stari č, Jerca: »Dosje« Ma čkovšek . Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1994. Zaupni dnevnik grofa Ciana. II. del . Maribor: Ve čer, 1960. Župan či č, Jože: Zasavje v plamenih narodnoosvobodilne borbe. 1. del, leto 1941. Litija: Zveza borcev, 1952. B. REPE: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno ... 192 SUMMARY Diplomatic Division of Slovenia during World War II and On-Site Delineation of Borders Božo Repe The article deals with occupiers’ borders in Slovenia on several levels: a rough division of the Slovene territory at the highest (predominately German) level and international treaties (if concluded) based on the principle of debellation of Yugoslavia; the military occupation of a territory; marking the area on location (with occasional con fl icts between otherwise allied countries); actual delineation conducted by border committees; and the consolidation of the border. By pointing out shared characteristic features, the article also highlights differences between respective borders and occupiers. The occupation of the Slovene ethnic territory in 1941 resulted in fi ve different border areas and borders. Namely, the border between Germany and Hungary, Hungary and NDH, Germany and NDH, Italy and Germany, and between Italy and NDH. Despite the formal annexation of the so-called Ljubljana Province to Italy, the Rapallo border remained in place, separating Slovenes in the Littoral from Slovenes elsewhere. The length of all borders totalled 640 km (bearing in mind that the Slovene territory encompasses upwards of 20,000 km 2 ). The formation of borders by way of barbed wire fences, mine fi elds, bunkers, and watchtowers was accompanied by violence, deportations, escapes from one occupation zones to another. At the same time the borders were crossed illegally because of life’s necessities and the Partisan resistance, which did not acknowledge the division and fought against it. Inevitably, all this led to many traumas and broke off traditional patterns of migration, farming, and trade. Research, from which the article draws, is based on diplomatic and military sources, geographic measurements, tracing borders on location, identi fi cation of its remnants, and systematic ga- thering of memories, their processing, preparing for publication, and analysis. By involving students and people on location, publishing results, and interacting with local milieus, forestry services, hunting associations, and individuals interested in the subject, it follows the concept of the so-called public history. The research paints a historical picture, which depicts the borders’ signi fi cance for Slovenes’ fate on the national level and on that of border areas and individuals; in doing so, it demonstrates dimensions of occupiers’ ethnocidal and genocidal actions, and the transformation of the demographic and national structure in the territory that they had to leave behind in 1945 Druga svetovna vojna ozna čuje enega izmed najbolj kriti čnih trenutkov slovenske zgodovine. Štirje okupacijski režimi – nemški, italijanski, madžarski in režim ustaške Hrvaške – so Slovence razdelili med razli čne državne entitete ter jih v etni čnem smislu obsodili na smrt – tudi z uporabo genocidnih metod. Razsežnosti etnocidnega in genocidnega ravnanja okupatorjev so vidne v številu žrtev (skupaj s povojnimi obra čuni blizu 100.000, ve č kot šest odstotkov prebivalstva); v prisilnih migracijskih gibanjih in prehodih meje. 58.522 Slovencev je bilo v nemških in italijanskih, 688 v madžarskih, okrog 400 v hrvaških koncentracijskih taboriš čih, blizu 20.000 v konfi naciji in na prisilnem delu, 80.000 v zaporih. Deportirali so tudi 571 prek- murskih Judov, ve čina jih je bila umorjena v taboriš ču Auschwitz. Nemci so nameravali izgnati od 220.000 do 260.000 Slovencev, uspelo jim jih je 63.000. Okrog 17.000 jih je prek nemško-italijanske meje uspelo zbežati v nemško okupacijsko cono. V italijansko okupacijsko cono je zbežal ali po legalni poti prek meje prišel tudi del od 10.000 ljudi, ki so jih iz nemške okupacijske cone izgnali v Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Iz ita- lijanske okupacijske cone so na izpraznjena slovenska ozemlja ob hrvaški meji preselili 17.000 ko čevskih Nemcev, ki so po vojni zapustili Slovenijo ali bili izgnani. Na zemljevidu nove, nacisti čne Evrope, v kateri je nemški rajh segal od Severnega rta na Norveškem do zadnjega grškega otoka, od Moskve do Kanalskih otokov, Slovencev ni bilo. Znova so si prostor pod soncem priborili z narodnoosvobodilnim bojem. Eden izmed klju čnih motivov za drugo svetovno vojno je bila revizija državnih meja, nastalih po prvi svetovni vojni. Revizija je potekala na škodo manjših narodov, tudi slovenskega. Po okupaciji in razkosanju so na Slovenskem nastale državne meje med silami osi. Meje so bile postavljene izklju čno po logiki delitve ozemlja in na črtovanega hitrega in nasilnega izginotja slovenskega naroda. Le na meji z NDH je meja potekala po nekdanji približni etni čni razdelitvi ozemlja oz. (deloma) starih upravnih mejah. To je tudi edina meja, ki se je ohranila do danes. Z zasedbo slovenskega etni čnega ozemlja je bilo leta 1941 na Slovenskem pet razli čnih mejnih obmo čij in meja. Te so bile: meja med Nem čijo in Madžarsko, meja med Madžarsko in NDH, meja med Nem čijo in NDH, meja med Italijo in Nem čijo ter meja med Italijo in NDH. Kljub formalni vklju čitvi t Ljubljanske pokrajine v Italijo je še vedno ostala tudi rapalska meja, ki je lo čevala primorske Slovence od preostalih. Le meja s Hrvaško, ki je slonela na starejših razmejitvah, se je ohranila do danes. 20.000 kvadratnih kilometrov današnjega slovenskega ozemlja je delilo kar 560 kilometrov okupacijskih meja. Potekale so od zamo čvirjenih pore čij Mure in Drave do vrha Triglava; od Sotle in Kolpe do Pe či nad Rate čami; od predmestij Ljubljane prek Polhograjskega hribovja in doline Sore do Idrije in naprej. Vsi okupatorji so si svoj del teritorija ogradili z mejami, ki so lo čevale posamezne okupacijske cone. Oblikovanje vseh meja so pospremili vojno nasilje, deportacije prebi- valstva, prebegi iz ene okupacijske cone v drugo, hkrati pa so zaradi življenjskih potreb in partizanskega odpora (ki razkosanja ni priznaval in se je boril proti njemu) nastajali tudi ute čeni ilegalni prehodi. Vse to je neizogibno povzro čilo številne travme ter pretrgalo tradicionalne vzorce migracij, kmetovanja in trgovine. Triletni projekt (2018–2020) Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva./Make This Land German ... Italian ... Hungarian ... Croatian! The Role of the Occupation Border in the Denationalization Policy and the Lives of the Slovene Population izvaja ekipa zgodovinarjev in geografov z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, Pe- dagoške fakultete Univerze v Ljubljani, Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani; kot zunanji partner sodeluje tudi Inštitut za narodnostna vprašanja. Projekt fi nancira ARRS. Namen raziskave, popularno poimenovane Okupacijske meje, je ve čplasten: –s p o m o čjo posebnih tehnik podatke s starih zemljevidov prenesti v satelitski sistem in tako natan čno locirati potek vseh navedenih meja; – odkriti ostanke meja na terenu, kjer si ekipa pomaga t. i. lidar tehniko in potem postopoma, korak za korakom raziskuje in evidentira ostanke bunkerjev, stražnih stolpov, ostankov ži čnih ovir; – s pomo čjo arhivskih gradiv iz doma čih in tujih arhivov in zlasti intervjujev čim bolj živopisno dokumentirati življenje ob mejah. Raziskovalna ekipa je doslej zbrala razli čne zapise in naredila ve č kot 110 intervjujev o težkem življenju obmejnega prebivalstva. Iz pri čevanj je razvidno, kako so meje sekale posestva, njive, vasi; kako so zaradi meje preseljevali ljudi in uni čevali hiše in gospodarska poslopja; kako so meje prehajali zaradi preživetja, obdelovanjem svojih polj na drugi strani, tihotapljenja, stikov s sorodniki, zaradi verskih in drugih potreb. Kako so zaradi preživetja poskušali najti modus vivendi z okupatorji in njiho- vimi sodelavci na eni in partizani na drugi strani. Mnoga pri čevanja govorijo o smrtih, ki so sorodnike ali sovaš čane doletele na minskih poljih ali so jih ustrelili stražarji. Posledice okupacijskih meja, vklju čno s smrtmi zaradi minskih polj, so življenje prebivalcev zaznamovale še leta po vojni; – prikazati aktualnost tedanje situacije, saj se nekatere prakse iz tistega časa, kot je oži čenje meje, zapiranje prehodov, oteževanje prehajanja meja ponavljajo tudi danes. Vprašanje meja in njihovega prehajanja je še vedno eno klju čnih vprašanj tako v Evropski uniji, ki naj bi bila brez meja, kot – še posebej – na Balkanu, med državami, ki želijo vstopiti v EU. Tako stanje nakazuje, da Evropska unija tiho, korak za korakom in brez premisleka o širših razsežnostih svojega ravnanja, drsi v razmere, kakršne so bile tedaj. Raziskovalna ekipa sledi konceptu t. i. public history – tako v smislu dela z ljudmi na terenu kot s sprotnim objavljanjem rezultatov in interakcijo z lokalnimi okolji, goz- darskimi službami, lovskimi društvi in zainteresiranimi posamezniki ter z vklju čevanjem študentov v raziskavo. Raziskava se odmika od ideologizirane zgodovine druge svetovne vojne na Slo- venskem, kot smo je bili doslej vajeni. Znotraj znanega okvira velikih procesov prinaša zgodovino t. i. malih ljudi, ki so v že sicer ne človeškem vojnem okolju živeli in ( če jih niso izselili, seveda) poskušali preživeti ob okupacijskih mejah. Delo raziskovalne ekipe in dosežke raziskave lahko spremljate na: https://www. facebook.com/OkupacijskeMeje/ Zapisi