Književnost. 319 morju, toliko se je je izpremenilo v sneg in v led, ki je v ledeni dobi pokrival trda tla na debelo, tako da je v nekaterih krajih segal celo do vrha gor&. Ko je pa po ledeni dobi prišlo solnce zopet k svoji moči, in ko se je jel tajati sneg in led po vseh zamrznjenih deželah, po ravninah in po gorah, tedaj je nastopila grozovita povodenj, velikanski potop. Ta povodenj je divjala po prostranih deželah , razgrebaje prejšnje rahleje zgornje sklade do trdega podnožja, in nanesla nove nasipe. Silno je izpreminjevala obraz otajanih, snega in ledu oproščenih pokrajin. Izpreme-nila je ledenodobna povodenj meje jezer, pre- Slovenska književnost. Knjige »Slovenske Matice" za 1. 1898. (Dalje.) »Slo v. Matica" in »Zvon." Predno objavimo nadaljnje ocene lanjskih knjig naše Matice, izpre-govorimo nekaj besed o Zvonovem napadu (v 5. št.) na društveni odbor, oziroma na knjižni njegov odsek. Tudi mi ljubimo odkrito in odločno besedo, zato v poslednji številki nismo z rokavicami otipavali Glaserjeve Zgodovine, temveč smo drezali vanjo z nožem pravične kritike.') Toda jedna knjiga ni še ves knjižni zavod. Ako se vidi iz števila in iz vsebine knjig, da je društveni odbor v težavnih razmerah storil, kar je mogel, ni pravično navaliti mu na glavo celo vrsto očitanja, s katerim se dela celemu društvu škoda, ker se občinstvo odvrača od njega. Jedino očitanje, katero je pravično, je zaradi poznega izdajanja knjig. To kaj radi tudi mi podpišemo in srčno želimo, da bi se knjige točno izdajale vsako leto o božiču. S potrebno pridnostjo bodo odločilni možje — trdno upamo — pač ustregli tej vsestranski želji in s tem rešili tudi odbor očitanja. Sicer pa to ni nikakor tak greh, da bi odbor ne smel upati prizanašanja pri vseh blagohotnih društvenikih. Saj tudi »Matica Hrv.", ki je vzorno ') Popraviti pa moramo misel našega ga. kritika (str. 287) zastran psevdonima »Carmen". Neki prijatelj nam je trdno dokazal, da je »Carmen" zares psevdonim za ga. pisatelja in pesnika Fr. Meška. trgala in odprla njih obronke, zalila in pod-sula doline in ravni, premaknila struge velikih potokov in rek. Izpremenila je morske bregove; da, celo morju je prestavljala meje. — Tam v oni dolini je stalo jezero, vode njegove so segale visoko gori do zgornjih pečin. Ob skaloviti steni še sedaj vidiš mogočno skalo z rocnikom, na katerega so privezovali tedanji prebivalci svoje iz debel izdobljene plutve in čolne. Jezera ni več, povodenj je prodrla tisti obronek, ki mu je zapiral odtok v dolino. Obronka ni, krog in krog nič kot razvaline in plazi. A te poplave so pognojile poljane in pripravile plodovito polje potomcem. (Dalje.) književno društvo, ne more izdaiati knjig tedaj, kadar bi morala po letnem obroku. »Zvon" oponaša odboru, da nima „ustanovljenega knjižnega programa". Ali ima »Zvonov* kritik knjižni odsek Slov. Matice res za četo brezmislecev, ki k večjemu z debelimi očmi gledajo, kadar jim kdo ponudi kak rokopis ? Pač se odbor lahko obrne do tega in onega pisatelja in mu poveri kako delo: a s tem si tudi veže roke in ne odkloni lahko dela tudi tedaj ne, ako mu ne ugaja. »Zvon" bi utegnil v tem slučaju odboru očitati, da ima samo nekake izbrane ali privilegirane pisatelje, četudi svoji nalogi niso kos. Tudi »osnova mnogoglavega knjižnega odseka" ocenjevavcu ni všeč. Kdo ve, zakaj ne! Ali bi spise temeljiteje in bolje presojali, ako bi jih bilo manj ? Ali bi bil morda ocenjevavec zadovoljen tedaj, ko bi bil on sam na mestu tega grozovitega mnogo-glavega'odseka ? Vprašamo: Ali je prav, da kdo oponaša Matici tako stvar, ki ji je vsekako v korist? Naj je tudi mnogoglav ta odsek, vendar vlada med udi (hvala Bogu, kar se Matice tiče!) kakor medsebojno zaupanje, tako tudi soglasje. In v tem mnogoletnem mirnem in jedinostnem delovanju odborovem in odsekovem ima slovenski narod — dejali bi — vzgled, kako naj deluje za napredek mirno, stanovitno, pogumno, pa tudi modro. »Naj se slavni knjižni odsek vendar že okani ponosne misli, da je Matica poklicana, da Slovencem nekoliko nadomesti — znanstveno akademijo." Tako hoče »Zvonov" pisatelj napuha ozdraviti knjižni odsek. No, taki nasveti so čisto nepotrebni. Knjižni odsek Književnost. 320 Književnost. je vesel, da more poslati kako dobro knjigo med narod; da bi Matica nadomestovala znanstveno akademijo, tega si nihče ne domišljuje. Le pokojni predsednik Marn je jedenkrat izrekel to lepo frazo, kije pa tako neškodljiva, da jo sme še kdo drug rabiti, ako hoče o Matici prijazneje pisati kakor „Zvon". Matične knjige niso vse pisane po jednem pravopisu, — tega seveda ni smel prezreti dobrohotni ocenjevavec. Kar se nas tiče, puščali bi prostost onim pisateljem, ki se drže kake pisave iz prepričanja. Saj odgovoren za knjigo je pisatelj, kakor za vsebino, tako tudi za obliko. Tudi papir jedne knjige je vzel »Zvonov" pisatelj na piko. Nič hudega! Ako bomo zaradi slabega po-pirja in mnogega branja Glaserjevo knjigo kmalu obrabili, dobodemo kmalu drugo izdajo, karjejako želeti. Ako otrok hitro raste, ne kupi mu oče rad dragih hlač. Sicer pa želimo, da bi ocenjevavec prav Glaserjevo knjigo preštudiral nekoliko globlje kakor do kakovosti papirja. Potem utegne spoznati, da to delo letos še ni dovršeno, (kar pravi na str. 313, v. 1.) Ako iz tega zgleda sklepamo na premišljenost cele kritike o Slov. Matici, ne moremo kdo ve kako visoko ceniti njenega očitanja. »Zvonov" urednik ni skromen, kadar hoče komu kaj očitati. Pisali smo o tem že na drugem mestu. Zato mu svetujemo, da naj dobro pometa pred svojim pragom, sicer mu ne izostane zasluženi znak vihra-v o s t i. Da, prav je, da kritikujemo, prav je, da govorimo odkrito: a predno grajamo, premislimo stvar dobro, da bo naša graja pravična in utemeljena, nikar pa da bi se rodila samo iz začasne in slučajne nezadovoljnosti. Dr. Fr. L. Slovenske narodne pesmi. Iz tiskanih in pisanih virov zbral in uredil dr. Karol Štrekelj. Četrti snopič. Str. 593 — 820. — S tem snopičem je končan I. zvezek. Zato je gosp. Štrekelj dodal snopiču tudi predgovor in je ta del posvetil „Vatroslavu Jagicu, v slovanski filologiji prvaku, za 6. dan julija 1898 1." Naš snopič podaje najpoprej nekaj legend (nadalje- vanje 3. snopiča), nato pripovedne pesmi različne vsebine in naposled nekaj »živalskih pesmij", t. j. takih, v katerih delujejo živali. Oblika, kritični aparat in pojasnila so v tem snopiču kakor v prejšnjih snopičih. Da ima veliko, neminljivo ceno prav ta način, katerega seje dosledno držal g. urednik, tega nam ni treba dokazovati. Nikakor pa se ne strinjamo z vsem, kar je napisal g. urednik v predgovoru. Besedo o estetiki v III. odstavku naj bi bil izpustil: ugajala ne bo ne prijatelju ne neprijatelju. Še manj je na svojem mestu pojasnjevanje v IV. odstavku. Ker govori g. urednik dovolj umevno, moramo svojo misel povedati tudi mi. Odbor ni sprejel prav vseh pesmij, katere mu je predložil g. urednik. Kolikor vemo, izločil jih je prav malo in le take, ki niso p rime r n e za obširno občinstvo. S tem ni stopil odbor na omejeno stališče, tudi ni izrekel, da so tiste pesmi »kvante", »klafarske" ali »kosmate", kakor misli g. urednik: temveč oziral se je na to, da mora Slov. Matica delovati (čim največ more) med vsem Slovenstvom, da mora p oštevati tudi mladostne čita-telje, da je večina bravcev takih, ki ne rabijo knjige »v znanstvene namene", ki ne umevajo, kaj je »psihologija slovenskega naroda", vendar pa jako radi čitajo narodne pesmi. Onim, ki si žele popolne izdaje, ustregel bo urednik lahko — ako bo hotel — brez Slov. Matice. Ali gu. uredniku ni prav, da število Matičarjev dosledno raste od leta do leta, da delajo za Matico soglasno domoljubi brez razločka, da se je oklepa ves omikan narod, da imajo in cenijo njene knjige tudi dijaki po šolah? Ali naj se to stališče omeji in naj se knjige izdajajo samo s strogo znanstvenega stališča ? Da, tudi mi smo popolnoma za to, da je bolje izpustiti kako malo stvarco, katero kdo ponudi odboru, ki pa ni za splošno občinstvo, kakor zapirati Matici pot med širni narod. Zato naj nam g. urednik oprosti, da ga vljudno prosimo v imenu našega napredka, naj opušča take zagovore, ki so popolnoma nepotrebni, in so celo v nasprotju z društvom, ki »Narodne pesmi" izdaje. Dr. Fr. L.