104
A. Zdenčan: Od doma.
Kar v kožuhu je šel v sobo, pozdravil: „neka vaju!" ali nista še odzdravila, ko dvigne Karol v vsaki roki veliko kožuho-vinasto rokavico in vsklikne: „Za božjo voljo! Ubi terrarum sumus! Taka zima, mraz, vidva pa pijeta vodo, take strašne posode vode — brrr — sedaj me še bolj zebe!"
„Kaj vam smem prinesti, gospod doktor?"
,Julka, vode gotovo ne; drugo pa, kar imate jesti in piti."
„Karol, nič se ne jezi! Danes sva midva po dolgi debati in stvarnem preudarku dognala, da je alkohol grozen strup: ergo ..."
„Ergo ga je treba uničiti, rekel je Prešeren, ki je bil modrejsi od vaju. Uniči se pa s tem, da se popije — amen."
Karol je obesil kožuh na kljuko ter si ob peči grel premrle roke. Ko Julka prinese vina, natoči do vrha vse tri kozarce in napije Dolencu:
„Pavel, da bi bil srečen v sladkem zakonskem jarmu!"
„Oho!" Pavel odmakne kupico in ne trči.
Julka odide v kuhinjo.
;;Kaj pa govoriš?" vpraša Hugon, ki tudi neče trčiti.
„Kaj govorim? To govorim, kar govori celo mesto. Saj imata vendar* ušesa, poslu-šajta! Vse ženske, stare in mlade, lepe in grde,  vse  govore samo   —   dr. Dolenec  in
Adelica, pa Adelica in dr. Dolenec. Zato nazdravljam; in ti deteljica na steni, pomni, da bo kmalu jeden tvoj list prevlečen s črnim papirjem. In če bodeta tudi dva, jeden bo vedno zelen."
„Vsi trije morajo ostati zeleni", trčila sta jezno Hugon in Pavel in izpraznila oba do dna, poklicala Julko, da je odnesla vodo, in zopet so pili suho vino. Zraven so se pa jezili na ženske jezike in na to mestno vas, ko ljudje nimajo drugega dela kakor zijala prodajati, ljudi zalezavati in opravljati.
„To je vendar vražje, da kaj takega sklepajo", huduje se še vedno kandidat Dolenec, ki se ni mogel ločiti od te snovi; Lah bi Dolencu kar v obraz povedal: „Dove duole il dente, batte la lingua."
„Ljubi moj", potolaži ga ironično Karol, ki je bil nenavadno zgovoren, „sklepa se različno. Jaz sem danes na primer sklepal od snega na odtisek žeblja, od žeblja na škorenj, od škornja na nogo, od noge na človeka, od človeka na osebo, ki se ji pravi lopov Anton Kožar. Ljudje so pa sklepali od nebes na Miklavža, od Miklavža na angelčka, od angelčka na Adelico, od Adelice na Pavla, od obeh pa na zakon!"
„Norci so, pijmo!"
Bridko je, kadar človek sam sebi laže! (Dalje.)
Papir ni bil umetnozobčast, z dišavami ni bil oblit; in tudi ni bil zlatorobčast, z rudečim trakom ne povit.
A pač! Oko na vrhu lista na zlate črke šine mi: pozdrav želijo slova tista iz roj stvene doline mi.
Od doma.
„Od doma!' vsklik se mi iz vije, hitreje bije mi srce, in pred očmi mi raj zašije, ko v listove strmim vrste\
Pisala roka ljubezniva, oj roka materina je; narekala ljubezen živa ta skromni list za sina je.
Te črke mrtve, vrste krive ljubezen gorko dihajo, in slike lepe, ljubeznive iz lista se nasmihajo.
Da, slike ljubeznive duša iz prošlosti privabi mi; v teh slikah raj srce okuša in trpkih dnij pozabi mi.
Ne, ne! opisati mogoče z besedami ljubezni ni, ki materino srce vroče do sina svojega goji.
Zato pa, mati, lepa hvala za te trenutke sreče ti! Nebesa naj bi poplačala skrbn6 srce ljubeče ti!
A. Zdenčan.