DOM IN SVET LETNIK 42 V LJUBLJANI, 15. MAJA 1929 ŠTEVILKA 5 PETER LOBODA :_MADONA USAHLO VRELO IVAN PREGELJ 4. »Ali blagovestnik ali pa morda zvodnik?« Ji blagovestnik ali pa morda zvodnik?« je začel brati Zornik Poža-reljev sestavek vdano in verno, kakor da bere svoj lastni spis, ki ga je prejel iz tiskarne, že ko je popolnoma pozabil besedo in smisel. Imel je namreč občutek že kar ob prvih stavkih, da bere nekaj znanega, nekaj tega, kar je nekoč bral, morda celo sam pisal, a pozneje pozabil. Ne da bi si mogel to občutje takoj raz- A ložiti, je šel Zornik z nekako prijetno ne-počakavnostjo za smerjo piščeve miselnosti, zlasti pa nekake spisu svojstvene sklad nje, ki je bila slog svoje vrste in je kar dehtela. Bila je ta beseda modrost nekakšne sladko umirjene, očetovsko tople dobrote. Bila je idilično prvotstvo slovenske pastirske poslanice in kritike, neposredna, zgovorna in jasna melodika Slomškove propovedi in Jeranove sodbe, prijetna po tej pietetni tradiciji, še bolj pa po pristnosti in domačnosti kar kipeče ljudskega izraza, ki je bohotno žuborel v neobrabljenih prilastkih, v zanosu starinsko slovesnega besednega reda, v neprisiljenem in prirodno uporabljenem okrasju domače sinonimne asonančnosti. Mimo zanimanja za vsebino se je Zornik toplo ogrel že ob obliki spisa in čuvstvoval kot krasno-slovec in mož pesniškega okusa: »Pa to, bogme, je kultura! To je nekaj tistega, kar vsi pišoči zdaj iščemo in nikoli najti ne znamo. To poje in piše, je zvok, obris, barva in še nastroj. Ne, to je prvo javi jen je naše, pristno naše duše iz naše misli za naše srce i n naše uho; to je vsta jen je od mrtvih, odkar je zamolknila naša proza z Vodnikom, Ravnikarjem, s Prešernovim pismom starišem in se šla po Levstiku in kmetavsu Jurčiču s Stritarjem do Cankarja kozmopolitično evropstvo igrat. Slovenska duša, bogme, pa vendar tudi veliki svet: Tomaž Akvinec, kakor če bi Kranjec bil, Avguštinove Izpovedi, kakor če bi jih po Sovretovem prevodu Pečjak poljudil, pesem tajnostno lepega Janeza od Križa, kakor bi jo Sardenko povedal, če bi jo bil pred dvajsetimi leti spoznal, kakor je žal ni spoznal. Saj tu je, bogami, celo afriško strastni Tertulijan, ki se mu v nas še noben podoben kladivar ni rodil; tu je Kempčan, prav zmerno in prav toliko, da včasi baročno zadah ne iz spisa po osladnem in omlednem; tu so še Alban Stolz, Boštjan Brunner, Hansjakob in Meschler, Muretus, Bossuet, Segneri Opekov in — za čudo — še silni Pascal.« V tistem trenutku pa se je beroči Zornik zavedel z nekakim toplim sočutjem, da se je vendar prehudo razvnel 129 9 v občudovanju Požareljevega sloga, pa se je z mirno prizanesljivostjo popravil: »Muretus, Segneri, Brunner in Stolz, ti pač; to so klasična njegova knjižnica, in ker je secundum ordinem lector unius, Hoje za Kristusom namreč pozna, kar pozna; kar pa se je naučil mimo nas posvetnih, iz Tertulijana nima in iz Avguština tudi ne. Neposredno ne! Iz Škrabčevega Cvetja pač, in je že to, da bi rekel, kakor jaz vein, in pribil: dovolj! Škrabcevo zdravje ima, njegovo ribniško ljubezen, ki je Cankar kljub rumu in Rožniku ni čutil, Župančič prezrl in Breznik s svojo akademično in neplodno gluhoto glu-ščem oznanjal.« Zdajci pa je sodil Zornik že kar hladno, razumsko: ni obsojal, ni se boril; potrjeval je, a potrjeval z bridkostjo in žaljenim samoljubjem: »Kutar, kakor je dejal Kregar, a srečen in mož, kakor gre. Ve, ka j hoče, in zato zna, kako. Svojo spovednico ima: jezik in slovensko dušo mu odkriva; edini je, ki pri nas pristno sliši. Besede jecljajočega kesanja mu vro, le tega ni slišal in bi zato ne znal posneti, v kakšnih parentezah, anakolutih in elipsah nam pojejo strasti, ki k spovedi ne hodimo. Jasno piše, kakor mi drugi ne znamo. Zato ker verjame, ne, zato, ker kar vidi, ker še nikoli dvomil ni. Toplo piše, kakor mi drugi ne znamo. Zato ker ljubi, a še nikoli umazan ni bil. Polno pove, česar ne jaz ne Kregar ne znava. Zato ker vse ima, ki nikoli nič imeti, nič biti htel ni. Iz stotere šole, knjige in tradicije, iz stotere besedne komunalnosti je, pa ni ne začetniški ne neepigonski, kar smo drugi, ti iz Zaratustre Nietzschejevega, ta iz Smrti Maeterlinckove, tu iz Swedenborga, tam iz Tolstega. Ob vseh nas, ki smo prav za prav res mrtvi in usehli studenci, zdrava in živa voda: noče žuboreti, a kar kipi; se ne zaveda svojega pisateljskega poslanstva, pa žene in cvete kakor semenski plod. Za veliko bolezen vse prave in zdrave umetnosti nič ne ve, ki gre po vseh nas drugih, da smo za njo zboleli, zbledeli in ohripeli, vsi poklicani in vsi namišljeni, vsi nepozvani in vsi priznani, za modernostjo, za umetniškim demi-mondstvom, ki mu je bolno bohemstvo, trudni snobizem, svobodno genijstvo, duhovna kretnja in duševni aristokratizem, skratka Yanitas vulgaris litterarica ime.« V takih mislih in občutkih je bil Zornik prebral prvo stran članka, uvod. Tu se je stoprv začel jasneje zajemati za kritikovo miselnost in sodbo, ki je govorila o romanu »Saši«. Hevristično, kakor se je bil navadil zadnje čase brati leposlovje pa tudi slovstveno esejistiko, je preletel Zornik ves nadaljnji spis bolj z duhom nego z očmi in je tako imel zdajci čudno pregledno, ostro povzeto vsebino članka vse od uvoda, ki ga je bil po svojem slogu prijetno prevzel, pa do konca, ki je strinjal miselni in načelni zadržaj nekam suho in po šolsko tematično in prav zato izzival, dražil kot nekakšna omledna, do studa obnavljana kadenca: »Kaj torej? Naj mar priznamo umetnino, ki po svojem predmetu boli, ker ni pravi? Naj priznamo delo, ki je po obliki morda popolno, a neskladno glede miselnosti? Spričo načela, da ni lepo, kar ni dobro, in da ni dobro, kar resnično ni?...« Potem pa je govorilo zopet dobro, osvajajoče: »Kdorkoli si torej, ki pišeš, lepote zajeti iščeš pa iz sebe in svojega najlepšega gledanja ob-ličiš, to eno vedi! Ki, kar morda res sam vidiš, veruješ, ljubiš in moliš, pa že za neomejeno resnično in dobro proglašaš, preden si spričo Polnega od vekov svojo človeško omejenost občutil, ne bom že dejal, da grešiš, a v zmoti si! Modern si. Dvojna pa je zmota subjektivistova, ki si in ki nič za Polno od vekov, le za prazno besedo o vsečloveškem veš. Dvojna je zmota: ali nisi moder in vešč, in tedaj — omejen; ali pa si mlad in preprost, in tedaj — bolan... O pisatelju romana o Saši bomo rekli, da je bolan. Mrzličen je. Čudovito vidi v bolnem prividu. Kdo pa bo halucinacije za resnico oznanjal? In če bi oznanjal, zvodnik je bil. In četudi zvodnik, lep pa je v enem, vse naše ljubezni, vsega sočutja je vreden. Tam, kjer je resničen. Resničen pa je v izpovedi o svoji bolezni. Sladki bolnik, v Kristusu bratu brat! Kdo te bo ozdravil?« Zornik je povesil list s člankom in se zamislil: »Svetega pisma pa nisem bral. S čim me le osvaja ta pater, ki zna biti tudi kar neužitno sentimentalen? Kako ga morem mestoma priznati, kakor da je naši duši iz duše in dna, ki me že nekaj vrstic na to bije v obraz s cerkovnim kadilom, ki bi me, da sem Kregar, razjadilo do besnosti? Njegova miselnost! Ali je, ali ni? Poglejmo. Ne vem, ali je izvirno, kar je napisal v dnevniški obliki v »Saši«. Resnično pa je. Če je katera oblika modernemu romanu, epopeji moderne izpovedi, prikladna, prav gotovo je najbolj neposredna pisemska ali pa dnevniška. In tudi to ni slabo opazil, da more biti prav ta oblika; če že ne popolnoma resničen pa vsaj nevidezno najbolj vesten izraz duše, ki se izpoveduje in zato najmočnejša in najbolj prikupna propovedna kretnja. Le kako je nato udaril! S sofizmom. »Saša« da je oblikovno močno delo, da pa je vsebinsko oporekljivo; da je »Saša« zato zvodljiv, prav ker je oblikovno omamen. Sem torej zločinski prav v tem, v čemer sem najboljši.« Občutek trpkega odpora je hotel zrasti Zorniku v dušo; za trenutek se mu je zarezal celo prezirljiv podsmeh ob ustnice. Pa se je takoj nato zavedel v nekakšno lepše prepričanje kakor pod sunkom taj-nostno se zbujajoče vesti, nekake skrbi, da bi se mogel zadolžiti. »Mar sem Kregar, ki naj ga s katarjem zmerjam? Mar nisem imel z veseljem njegove pesmi o Vidi? Ne! Nepošten in hudoben niti biti ne zna, kve-čemu omejen.« In zdaj je videl Zornik čisto vsakdanje, mirno in brez strasti: »Prekleto! Saj ni igrača, misliti dosledno in bogoslovci so prav tu močnejši mimo nas posvetnjakov. Ne pater, jaz sam sem bil domislil varljivo. Ne on, jaz sem omejen, ki sem ga krivo opsoval za sofista. Ni rekel, kakor sem zaključil jaz. Tako pač, da sem videl, kar sem vedel, v prividu, ki more biti meni samemu pač za razodetje, njemu ne, in mi zato želi, da bi se svoje mrzlice ovedel in spoznal, po njegovo, po zdravo in pravo, kakor veruje, upa in ljnbi 011 sam.« Tako se je sproščalo lagotno v Zorniku, da je segel zopet po članku in bral pazi j i-veje mimo prvokrat. In ko je zopet bral, mu je govoril čilanek rahlo uneseno, zato pa prijetno domače in prijazno. Bilo mu je, kakor da bere po pismu starega znanca, prijatelja, po značaju svojega in po letih starejšega, ki ga pa prav malo vljudno priznava, zato pa tem očitneje spoštuje, kolikor ga sploh spoštovati more, ki ga le malo ume. In kakor pa takem svojstvenem in starejšem prijatelju, se je Zorniku tedaj zahotelo, da bi osebno spoznal tega patra Placida, za čigar ime do prejšnjega večera še nič slišal ni bil, pa je zdaj moža občutil, kakor da sta se spoznala že zdavna. Kar živčno se je tedaj zlenil, ko mu je nekdo položil roko na rame. Globočnik je stal ob njem in sedel. Vrgel je kar pogoltno dve šilci brinovca vase pa se nato poredno razbrbral. »Za bolne lase, kakor zdaj za mačka po Brezniku ponavljam, ki on sam, ki ga nikoli nima, nikoli ne bo,« je čenčal. »Brez vse sreče to jutro pa ni bilo. Potegnil sem nekaj honorarja, otrok mi je okreval, žena počiva. Sajeta in Zlatopera sem tudi že udobro-voljil s svojo Kanoso, Kregarja pa kar povzdignil, ko sem mu natvezel, da sem po sinočnjem razhodu še strašne norčije poče(l, kar je sveto verjel. Tu zunaj pa sem pravkar še Cvetrežniku, no in —, šolsko cvetko utrgal, domačo nalogo za peto šolo ex tempore začrtal na naslov: Slovenec pravi rodoljub ju mej ne stavi, še kadar kolne, rodu v dar! Hočeš, da ponovim? Nočeš? Si resen. Seveda. Si bral. A? Placida. Že veš, da smo mu nagrado prisodili? Veš. Prav. Kaj deš o članku?« »Misijonski glasi,« je odgovoril brez posmeha Zornik, a neposredno in soglasno v dobro voljo Globočnikovo. »Ne vem, kako misliš,« je rekel resno Globočnik, »a smeš mi verjeti, da bom povedal pošteno. Patra Placida poznam in cenim. Pred letom sem ga celo posetil. Zdaj ga ne bi več. Pa me prav umej. Zato, ker se ga nekam bojim. Kot loški Spiritual Šimenc ima nekaj zdravniškega pogleda. Kar z obraza mi je bral krok dva dni nazaj. Prijetno mi ni bilo, umej! Dohtarju se še zaupaš, ampak zdravniku pa še spovedniku, brrr ...« Kakor da ga je zares zdriznilo, se je stresel in naročil še šilce dvojne pijače. Molče je strmel medtem Zornik predse. Potem je vprašal: »Kdaj pa ga je moči poseliti?« »Placida?« je vprašal začudeno Globočnik, a se takoj sproščeno zasmejal: »Anti nisi turški? Saj ni mestna dama! Na porto stopi, pozvoni in povej, da bi rad govoril z njim. Imel ga boš. Te zanima zaradi nagrajenega spisa? E pa, zašto ne. Pozdravi ga še v mojem imenu. Fräulein deklica, plačal bi.« Plačal je in vstal. Še odhajaje je brbljal: »Popoldne pojdem spat. Če patra res obiščeš in bi mene danes še kaj rad videl, ob šestih bom pri Kolovratarju. Tako je pač življenje. Post nubila nubila, dokler je kak groš odveč. Za sinoči pa nič ne zameri. 131 9* Najbolj kosmato si dajem briti za velikonočno pokoro prav nazadnje. Zdi se mi, da sem te strahovito moril. Ali si po moje prej zinil o misijonskih glasih?« »Nisem,« se je zasmejal Zornik. Sedem sto let stara pesem ljubljanskih zvonov je udarila z višin kakor šum bronastih čebel. »Pater Placid,« je pomislil Zornik, »in če je to minuto izvedel, da so ga nagradili, to minuto je vendar pokleknil pred svoje razpelo, da bo molil. Ničemuren ni. To je vsa njegova moč, to vrelo, ki ne usiha. Obiščem ga.« Ozrl se je za Globočnikom, pa je videl, da je že odšel... JU JL. -t. i» «k Popoldne okoli štirih se je zglasil na porti in iskal, kje bi pozvonil. Pa je tedaj vprašal nekdo vsakdanje hladno ob njem, kaj bi rad. Zornik se je ozrl in imel pred seboj samostanca v težki rjavi obleki. V polu-mračni veži mu je sinilo naproti obličje, ki ga je poznal medlo z nekaj srečanj na cesti: toplo moško lice, brez slednje določne črte tili izrazito svoje poteze, čisti lik pristne samostanske frančiškanske tipike. Od nekod in nekje prej je že imel Zornik ta lik, le da je oni starejši, ki je pa tudi v resnici bil priletnejšega moža obraz, le da je oni obraz starejšega moža cenil Zornik kot nekako narodno redkost in dragocenost: obličje največjega Ribničana, širokoustega, ko dete glupo skromnega patra Stanislava Škrabca... »Kaj želite, gospod?« je tedaj vprašal v drugo in še manj vljudno samostanec, ki je kakor Zornik sam čakal, da mu odpro. »Ti si,« je občutil Zornik vedro in za-trdno iz čudne slutnje, da mu je srečno naključje pripomoglo do neprisiljeno uvedenega obiska. Povedal je svoje ime in da bi rad govoril s patrom Placidom. Kar presenetilo pa ga je, ko je odgovoril samostanec hladno, ne da bi se bil kaj začudil ali, kakor je Zornik pričakoval, ne da bi bil vsaj vljudno nekaj presenečenja in veselega vzhičenja pokazal ob nepričakovanem obiskovalcu. Trpko, po gorenjsko in plemiško široko, kakor je Finžgarju navada, je dejal: »P. Placid. To sem pa jaz.« Vratar je odprl vrata na široko. »Prosim,« je tedaj pozval redovnik Zornika, stopil mu na levo in ga molče sprevel v svojo celico. Ko pa je zdajci zaprl vrata za seboj, ali se je čudo zgodilo? Zornik je zardel od ganotja. P. Placid je široko razširil svoje roke v pozdrav, se široko zazibal Zorniku naproti, ujel njegove roke v svoje, zahlipal vidno od čudne vzhičenosti in vzkliknil brezmejno hvaležno, prijateljsko, vdano: »Bog me je uslišal, prijatelj. Čakal sem Vas!« HREPENENJE (Iz nove zbirke: Moje življenje) VITAL VODUŠEK PESEM VETRU Ti si kot ljubezen, ki je ne poznam, in kot duša, ki me še ne vabi, vendar zanjo lep pozdrav ti dam. Zadnje valovanje si cvetlic, ki si ona jih natrga zame, ko zbudi jo hrepenenja klic. Daj, vihar naj najin zid razruši, da vse poti bodo razsvetljene, da bo mogla duša bliže k duši. Veter, zdaj se vrni do cvetlic, če jih trga — toplo jih poljubi, kot bi se dotaknil njenih lic. BLIŽINA O, kot bi čutil pot — in njen korak: še pol v otroškem strahu voljan kot steza po pomladnem mahu, voljan kot roka, ki nam da dobrot. Kot čutil bi, da bliže, bliže gre: da kamen se na poti ji umakne, da bele rože, če se jih dotakne, o čudežni kraljici govore. Zavel je veter. V slutnji se okrene, kot bi bil kdo za hrbtom. A ga ni. Le lučka tam od daleč zagori in skrivoma se duša z domom sklene. USPAVANKA Sanjaj in od joka si spočij, mala zibelka resničnosti ti je mehka in te ne boli. Veš, bridkost ljudje odklenejo, v drugo zibelko te denejo, kot za smrt ti roke sklenejo. O, potem se rane razbole in dlani se kakor ptici dve zadnjemu viharju prepuste. .Drugim v srečo misli odletavajo, Ali midva kdaj spoznava jo? Naju žalosti uspavajo. GOSLI v Sel sem zdoma. S hrepenenjem hodil sem na tuje. Vračam se. Ljubezen so mi vzeli, še umret grem. Zdaj je dlje do doma. ]Vlateri še enkrat v roko sežem in molče odkrijem se očetu. Pesem vso so vzeli mi v tujini. Morda nič več doma ne dosežem. Njej bi rekel: vedno še želi te moja duša. Skoraj bi ne vedel, da so davno že jo zakopali. Zraven nje še mene zakopljite. Kje doma sem? Tam rdeča streha komaj vidi se v visokem trtju — o, saj tam vsak romar se ustavi in pred pragom vsaka pot se neha. Bratje, bratje, kdor odšel je zdoma, naj na tujem v mrzlo jamo leže. Težko je, a je trpljenje zadnje — saj nikdar več doma ne doseže. DROBNE PESMI MIRKO AVSENAK GUBA Nekje je v meni lepota vsajena. Zastrta, zaprta. Ne vem, kako. Vse čez je zgnila trava zelena. Meni hudo je, hudo. POMLAD Kaj si prišla, da vidiš moje grobove, grobove mojih mladih tajil, in jih s cvetovi obsiplješ in z zelenim rožmarinom pokropiš in budiš? — Truden sem in bolan; a vendar stori tako: zapoj mi pesemco sladko: Niso grobovi; brazde so tihe in solnčne in polne želja, sladke brazde, brazde, ki v solncu dehte . . . Zapoj mi pesemco sladko! KORAK POD OKNOM Topel val mi je srce. Bog ve, kje hodi dekle moje. Pričakovanje belo perot je dvignilo, v slutnji kot cvet tulipanov prosečih dvoje razklenilo se je [dlani in ne ve, kam hoče. Pojdem v večer, nekje daljna pesem vabi. Morda nocoj že srečam svoje dekle. NA MOJEM GROBU Na mojem grobu raste v sivem granitu sanjava roža. V svobodnih nočeh se v težkih vencih ziblje kesanje: In zdaj te ni! BELI LOKVANJ Nad zemljo razcvel se je dan — nad jezerom zagorel je velik bel lokvanj in vso temo in težko bol je v svojih blestečih nedrib povžil in vsak obraz v slepeči belini je svoji skril. MOŽ Sk rivnostne zarje nosi svet, skrivnostne glorije: iz globin vzhajajo in do nebes se prepenjajo; in v nas povsod, povsod pretihe zarje. O, kako lepo je, biti otrok in roke razpeti med zarjami in v vsaki moliti dobrega Boga; kako lepo je biti otrok med zarjami! SILHUETA Domov grem in Ave Marijo zvoni: pobožno zarje se tihe prepenjajo čez nebo, tiho gre čreda s povešeno glavo, ko da ovčice molijo; prelahko, prenežno kot angelci zvončkov glas trka na srce in mami ga s sladkim nemirom: »Ali si priden še, ali si priden?« DOMOTOŽJE D omov bi šel po blagoslov, po milost za življenje: kjer sem odvrgel belih lilij in rdečih rož zorenje in volil hrepenenje in dvom in strah. Božja roka mi je zastrla pot nazaj .. . ZASANJANE OČI Mojih šestnajst mladih let mi je v svetla okna postaje vrglo rdečo rožo — jetičen cvet. In poljubil sem bolni roži sive oči in zdaj ječi mi srce za mojih dolgih šestnajst mladih let. HRUŠKA Pod hruško cvetočo so misli sedle, popotnik, ki išče svoj davni dom; in gledajo v vrh, kjer škorci po jo. Nekdo ob meni sedi. Ali si dekle, davno pozabljeno, vedno še ljubljeno? Mehka je tvoja roka, ki boža me. Aili si mati, od onstran k meni prožiš še dlan? Glej, rastem in velik bom! Ne boj se zame. Ali si ti, Daljno, Neznano, ki večno me trgaš in večno gradiš me? O, dvigam že pleča in silim v nebo že: drevo, kjer mnogo bo ptičkov še gnezdilo. Pod hruško cvetočo misli sede, v njih belo cvetje trepeče. TIHO PRIHAJA POLETJE v Sla si. In s teboj je odšlo tisoč nezavedno-prelepih ur. Tiho prihaja poletje. V duši cilj zadovoljen žari. V solnčni pohoti polje rodi. V nedrih misel gori, zori. V trdih pesteh možgan izsušena solza bedi. Presekal bom spomin. SIPINA Spala bi. Najina ljubezen išče si cilja, ki ga je pozabila. Cilja ni. O ljubi moj, varili moj, nekaj me je streslo. Daljni spomin. Niti za hip se ni ob najini ljubezni ustavila moja mladost. Kakor sipina v srcu neslišno gre dalje in dalje. Tolmun čaka. O, o, dragi, da mi je umreti: čuj, za rjavo goro že se roga jesen. Nikoli ne bom zrelega žitnega polja poznala: zdaj bo jesen. MATI FRANCE BEVK 8- (Konec) Vliipu, ko je Katica izlila Tildi svojo notranjost, je prišel svetel trenutek vanjo. Upala je, da bo imela človeka, kateremu se bo v dušni stiski lahko razodevala. Preden se je to moglo začeti, je Katica šla drugam, na njeno mesto je prišla Adunka, topa ženska, ki je ves dan kakor v mrzličnih sanjah koprnela po ogorkih cigaret. Zdaj Tilda ni imela nikogar več. Ogibala se je babičinih pogledov in Adelinih besed. Nada je presedala po ves dan s svojimi sanjami o bodočem življenju z neznanim ženinom, ki je tičal radi tatvine v celici pod njo. Bila je ko otrok, ki goji v mislih nespolnjiva hrepenenja in veruje vanje. Tilda se je poskusila približati Zofiji. Ta je bila mrzla. Zdelo se ji je, da jo je le gola, okostenela misel in mržnja brez srca. Katica pa je imela srce, le misliti ni znala. Kljub vsemu se ji je približala. »Kakšno knjigo bereš?« jo je vprašala. »Roman? Tudi jaz sem brala nekoč romane. Ali ne lažejo romani?« »Vsi romani ne lažejo,« je odgovorila Zofija. »V nekaterih je resnica hujša ko ogen j in kri. Ali hočeš brati?« Tilda se je sprva branila. Ni ji hotela vzeti edine knjige. Ta je dejala, da je romana že sita, a ga bere iz dolgočasja. »Mati«, je brala Tilda naslov. »To mora biti lepo.« »Gorkij je napisal,« je pojasnila Zofija. »Ali ne poznaš Gorkega?« Tilda se za pisatelja ni zanimala. Z odprtimi usti je poslušala Zofijo, ki ji je pripovedovala o oboževanem Maksimu, revolucijo-narju, ki je s pisano besedo navdušil množice. Tilda ni razumela. Le mislila si je, da mora biti to nekaj posebnega, ko so pri tem Zofiji tako žarele oči. Ko je Tilda brala roman počasi, stran za stranjo, se je preselila v nov svet. V nekaterih trenutkih je mislila, da ni v ječi. Tu in tam je nekatere strani niso zanimale, a so jo druge objele s stoterimi nevidnimi rokami in jo stisnile za srce. Celo jokala se je. Tako je že dolgo ni ganila zapisana beseda. Zdajci se ji je zdelo, da trpi trpljenje za druge in svojega trpljenja ne čuti več. Uboga mati, pogumna mati! Le nečesa ni razumela: kako se ti ljudje poganjajo za nekaj, gredo v nevarnosti, trpe in umirajo ... Kaj je tisto .. . nekaj ? Kakšna misel, trpeti za druge, umirati za druge, ki pridejo za nami? Ona niti zase ni mogla trpeti, niti za svojega otroka. Še do deteta, ki spi pod srcem, je neredko čutila skrito nejevoljo. Kaj pa je tebe treba bilo... Vrnila je knjigo in se zahvalila s tako tihim glasom, kot da jo duši jo solze. »Kaj so res take matere na svetu?« Zofija jo je gledala globoko. V tistem hipu je Tilda občutila nekaj globokejšega, toplejšega kakor golo misel v njenih očeh. »So. Pa tudi taki sinovi so.« Tilda ni slišala odgovora. V njenih prsih so zašumele besede, ki jih je hotela povedati. Stisnila se je tesneje k Zofiji, da bi nihče drugi ne slišal, in je povedala, kakor je vedela in znala, vse, kar se je bilo z njo zgodilo, kar je pretrpela. Vso izpoved. Tudi požiga ni zatajila. Izpovedala se je tako, kakor govori človek s človekom, duša z dušo. Tako kakor se je bila Katica nji izpovedala. Želela je, da se iz joče, da položi svojo glavo na Zofijine prsi in bo tudi ona jokala z njo in jo gladila po laseh. Zofija jo je poslušala s sočutjem in razumevanjem. Blesk v njenih očeh je postal moten, vlažen. Vendar se tisto, kar je Tilda pričakovala, ni zgodilo. Nista si padli v objem, ne se razjokali. Olajšanja ni hotelo biti, vozel v pršili se ni hotel razvozlati. »Vsega je kriva človeška družba,« je spregovorila črnolaska, vzela njeno roko in ji prebirala prste, kakor da nekaj računa. »Družba ubi ja ljudi, kadar v krvi in znoju svojih staršev dorastejo; za revice, ki so šle za klicem narave, se nihče ne zmeni. Radi tega se rode zločini, a zločince kaznujejo večji zločinci, katerih nihče ne kliče na odgovor. V bodoči človeški družbi tega ne bo.« Iz Zofije je govoril razum, mržnja proti vsemu obstoječemu. Le rahla toplina srca je prehajala skozi njene prste v Tildino telo. Besede so ji kljub vsemu neznanemu dobro dele. »Tako bi moralo biti,« je dahnila. Nenadoma je vprašala: »Pa zakaj si ti zaprta?« »Ker sem komiinistka.« To je Tilda že slišala. Vedela je, da je nekaj prepovedanega, tudi je v svoji preprostosti vedela, da so to tisti, ki bi radi vse razdelili. Tako je Zofiji tudi rekla. »Tvoje revščine ne,« se je nasmehnila Zofija. »Tega ne razumeš.« Tilda je pomislila. Vedela je, da je Zofija edina, ki ji je ponudila od svojega, kar si je bila kupila; mleka, mesa, čokolade. »Vem,« je dejala. »Razumem. Taka si... kot tisti v romanu . . .« In se je domislila še nečesa. »Ti, zakaj k maši ne hodiš?« »Ker ni Boga,« je odgovorila Zofija hladno. Nekaj grenkega je prevzelo Tildo. Razumna, dobra, a ne veruje v Boga. V Tildo, v slabo, grešno Tildo se je tiste dni znova spovračal Bog. Še je držal račun pred njo, a zdajci ne več s tako strogim obrazom kot prej. Saj je začela trpeti zanj, plačevati ga z muko vseh dni in noči. Dasi ga je v megli, še nejasno doživljalo njeno srce, se je vendar preplašila, kakor v bojazni, da bo nekaj izgubila. »Pa zakaj bi ne bilo Boga?« »Če bi bil, odkod zlo? Nekateri ljudje mučijo, mučijo, a drugi, ki so mučeni, morajo molčati?« »Meni je tako lahko, če mislim nan j ...« In se je spomnila na zvodnico, ki je slednji dan klicala Boga, naj s strelo ubije tiste, ki so jo spravili v ječo. In na Adelo, ki je prosila vse nagnusne bolezni za tiste, ki ovirajo njeno svobodo. In na babico... in na Nado, ki je Boga klela in molila, kakor da je hkratu njen hlapec in gospodar. Nekajkrat je pomislila, da je njen Bog drugačen od Boga teh žensk .. . Zdajci je vprašala Zofijo: »Ali te verujejo v Boga?« »Verujejo, kakor so verovale v Miklavža, nič več, nič globi je...« Gledala je skozi okno, nenadoma se je obrnila do Tilde. »Zakaj govoriva take stvari? Če bi tisti, ki delajo krivico, ne verovali vanj in mu ne zažigali kadila, bi morda tudi jaz verovala ...« Tilda je trudno mislila na vse to. Polagoma se je njena misel izgubila v drugo smer. Iz Katičine izpovedi, iz romana, iz razgovora z Zofijo, se je začelo prebujati v njeni duši nekaj skritega, začelo je rasti in jo navdajati s srčno bolečino in blaženostjo hkratu. Vprašala bi bila po duhovniku, a se je sramovala. V ječi je bila kapelica. Večkrat so jih poklicali tja. Po dvakrat na teden sta prihajali k njim dve debelušni dami od ženskega dobrodelnega društva. Nista prinašali jedil ne perila za jetnice, pač pa debelo nabožno knjigo. Z maziljenim glasom sta čitali o življenju neke device, ki je srečno v Gospodu zaspala. Nekatere jetnice so se topo nasmihale, druge so hlinile zanimanje in prodirno strmele v svilene obleke trebušnatih dam, ki sta na mogočnih prsih nosili po en verski in po en politični znak. Tilda je slonela poleg Zofije. Branje se je vršilo v tujem jeziku, le malo ga je razumela. Zagledala se je v Boga, ki je trpel na steni. Besede so tekle ko oljnate, gladke ko riba mimo nje. Z žensko naivnostjo in s slepim pretiravanjem sta slikali rejeni dami veliko skrb in ljubezen oblastnikov za nje, ki so izobčene iz človeške družbe. Kazali sta na sliko Marije Magdalene, katera je skrušena klečala ob Jezusovih nogah, mu jih umivala s solzami, brisala z lasmi. »Poboljšajte se in spokorite, kakor se je spokorila Marija Magdalena, da se povrnete kot dobre, poštene ženske v življenje . ..« Zofija je občutila udarec po glavi. Dvignila se je in dejala ogorčena: »Se nimam za kaj pokoriti ne poboljše-vati, ker ničesar nisem storila.c Tedaj se je Tilda zavedela in obrnila pogled od Kristusa na steni. Bilo ji je za Zofijo žal in strah. Navzočni paznici sta poizkušali miriti. Dami sta bili vznemirjeni. »Nekaj ste vendar storili. Če bi nič ne bili storili, bi Vas ne bili zaprli . . .« »To,« je gorelo dekle, »da nisem poslušala ne verjela vaših bedarij. Namesto da hodite s svojimi trebuhi med nas, pokažite rajši Marijo iz Magdale svojim sinovom in možem, da ne bodo zapeljevali deklet.. Dami sta okameneli in iskali z očmi pomoči. Zofiji je bilo lahko v duši. Slednji teden se je pripravljala, da jima to reče, zdaj je bruhnilo iz nje. Kljub posvečenim cerkvenim stenam in tabernaklju, so se ženske zasmejale. Vse so sovražile debeli, v svilo oblečeni dami. Njuno branje nobeni izmed jetnic ni prineslo poboljšanja. Tega dne so ga bile vendar vesele. Zofiji je pretila kazen. Čakala jo je mirno, s prezirom v očeh. Tilda je doživela ta dan z drugačnimi občutki kakor druge. Še Zofkin nastop je ni globoko zadel, preveč je bila prevzeta, da je Boga znova zagledala iz oči v oči. Vpričo ljudi ni imela nobene skrivnosti več. Imela je le še z Bogom svoj račun. Spoznala je, da se bliža hip, ko bo morala govoriti z njim. Vrnila se je v celico in videla neprestano Kristusa pred seboj, Marijo Magdaleno, ki se sklanja in briše solze z lasmi. V Ti Idi ni duši se je nenadoma preobrnilo. V nedeljo po maši se je »povedala. Obljubila je, da bo povedala pred sodiščem vse, da ničesar ne bo zatajila. Od tistega dne je čutila dušni mir. Bog je stopil iz megle, skozi katero ga je doslej gledala, in je stal jasen in svetel pred njo. Zdaj šele se je rodilo v nji globoko kesanje za vse, kar je storila. Pred njenimi duševnimi očmi ni plaval za-plodek, živ otrok je vstajal iz spomina, kri njene krvi... A njena roka, ustvarjena za u jčkanje, je bila segla po njegovem vratu, mati je postala krvnik. Ni ga pokrila s poljubi, s krvavimi madeži ga je odela čez in čez. Ne v topli vodi, v mrzli studenčnici ga je okopala, nato ga je krstila z neblagoslov-Ijeno vodo, ko duše v njegovem telesu več bilo ni. Pokopala ga je na vrtu ko mrhovino, ni nasadila cvetic na njegov grob ne mu lučke prižgala. Le pes je vohal po njem, ga kopal, kakor da se v svoji živalski pameti zaveda krivice in je cvilil za njim. Ni ga dvignila iz zibke, da bi mu pela uspavanko, v grozi in dežju ga je ukradla zemskemu počitku in ko blazna bežala z bremenom, ki ni bilo breme, a je bilo težje kot polovica sveta. Ni zgorel v ognju njene ljubezni, v gorečih plamenih je v nič zogljenel... »O j, jo j, jo j!« je vpilo v njenem srcu, ko je gledala v svojo dušo, v svojo bridko krivdo, v svoj s strahotami omračeni spomin. Računala je mesece. . . Spoznala je, da bi bil Ivanček zdaj leto star, kodrolas ko angelček. Gledal bi, se smejal materi, iztegal ročice, grizel z zobmi in cepetal z nogami: »Mama, mama...« Ona bi ga vzela v naročje ... Občutila je neznano blaženost, ki se je prelila skozi njene ude. Videla je očeta: iz njegovega obraza se je izluščil smeh, iztegnil je prste in jih držal vnučku nasproti; ta jih je grabil. .. Tako živo, tako globoko se je zamislila v tisti raj, kakor da ga v resnici doživlja in kakor da dete ni zgorelo v hlevu. Bilo ji je, kakor da ne sedi na svoji jetniiški postelji in z nasmeškom na svojem bledem obrazu globoko razmišlja v svoji duši. Prišel je zli duh in ji je pošepnil na uho: »Kdo bi bil vama jesti dal?« In ona se ga je branila: »Molči, hudoba! Kako pa tisoči drugih ljudi živijo?« JETER LOBODA: MADONA Prebudila se je v sedanjost. Trdo blazino je občutila pod seboj. Deček je izginil.. . Pokopala ga je davna bojazen sramote, sestrine jeze, očetovega srda, govorjenja ljudi, vsega, vsega ... Bolelo jo je, kakor bi jo bil kdo z jermeni tepel, ko je pomislila, da bi bilo zdaj vse to že končano, prestano, da bi bil prvi detetov nasmeh vse ubil, da bi bila prva njegova beseda očarala ljudi. .. Ljudje naglo vzgorijo, a naglo pozabijo, naglo ob-sovražijo, a tudi vzljubijo naglo. Pol leta trpljenja, tuge in sramovanja, prihranjena so leta muke, greha in očitkov. Ljudje bi ob njeni sreči, ob ljubkosti otroka pozabili na greh . . . Toda ona je izbrala zločin, strah in grozo, stene ječe in leta kazni... »Moj Bog, zakaj vse to?« je zastokala. Ni slišala babice, ki se je nagnila do Adele: »In še misli, da bo oproščena. Šla je celo k obhajilu .. .« Tilda je ječala. Rajši bi bila prestala trojen porod ko leto ječe. Rajši deset let zasramo-vanja kot strašno muko dolgočasja in družbo žensk, ki grdo govore in grše mislijo. Če bi bila vedela le delec tega, kar je vedela zdaj .. . Vse pride na dan, vse pride r.a dan, radi pravice vse pride na dan! Dete pod srcem se je zganilo. Položila je roke nanj, svojo misel je uprla vanj Zamislila se je v preteklost in hodila z detetom vso dolgo pot do ječe . . . Zgrozila se je, ni mogla verjeti. In je spet uprla misel v živo dete, kot ga je v mislih videla malo prej, in z njim šla vso težko pot sramote in pomanjkanja v prvi otrokov smeh in besedo — občutila je radost plesa in pesmi. V resnici ji je bilo v srcu tako, da bi bila zapela in zaplesala. Vzljubila je dete, ki ga je pričakovala. Izpod zavesti se je dvignilo materinsko čuv-stvo prvič s polno silo in premagalo vse drugo, strah, pomanjkanje in zasramova-nje . .. Vzljubila je z ognjem, da je stokala duša. Imela je občutek, da je ubogo, sežgano dete stegnilo iz daljine svojo roko in dvignilo brata iz pogube. Kakor, da je moralo trpeti, pretrpeti za tega .. . Skrušena, srečna, v kesanju in blaženosti je molila in se tolkla na prsi. Iz molitve je ujela petero besed, ki jih je držala, kot se potapljajoči drži vrvi. »Blažen je sad tvojega telesa,« je ponavljala v sladki bolečini in spoznanju. »Blažen je sad. . . Blaženi so vsi sadovi, blažen je tudi inoj sad.« Beseda je vonjala po rožah, po pomladi, jo napolnjevala z omamo, s pijanostjo, prevzemala jo je vso . .. 9. Z muko so se pretakale ure, tedni, meseci. Včasih je bilo duši do telesne bolečine hudo. Drugič je telo trpelo, da je ječala duša. Toda je duša prenesla, prestalo je telo. Spočetka Tilda ni verjela, da bo morala roditi v ječi. Zdel se ji je neprimeren prostor za to. Že ob sami misli je zadišalo po grehu, ki bi ga storili nad otrokom. Slednjič se je privadila tej misli. Upanja, da bi jo oprostili, ni več gojila. Na vratih so bile z ostrim predmetom zarezane besede: »Lasciate ogni speranza voi ch' entrate!« Črke so bile globoko vdolbene, a zamazane, črne in komaj vidne. Kje je ženska, ki jih je bila v samotni muki zapisala? Tildi so kaznjenke razložile njihov doslovni pomen, več niso vedele. Povesila je glavo. Vendar je bila v nekaterih trenutkih vesela; čutila je blaženost, da nosi otroka pod srcem. Z radostjo je čakala njegovega prihoda. Bila ga je pripravljena ljubiti, ljubiti . . . Spomin na njegovega očeta je bil že ugasnil v nji, le skozi motnjavo solza ga je včasih zagledala. O otroku je sanjala, da ji bo v tolažbo in srečo še takrat, ko bo odšla skozi vrata prokletstva in bede. Komunistka je bila odšla, nikoli več ni slišala o nji. Ob odhodu ji je bila darovala roman. Beračico so izpustili, botro tudi: niso ji mogli dokazati krivde. Pepa je bila prestala kazen. Nežica Adunka je iskala cigaretnih ogorkov. Nada je umirala za svojo ljubeznijo, za tatom, ki ga ni bilo več v ječi, da bi ji pošiljal pozdrave in cigarete. V celico sta bili prišli dve novi tatici, obe pocestnici. Debela Karmen z zaspanimi očmi, a druga tanka in suha, imenovala se je Meri. Adela je postala bleda in koščena ko smrt. Babica in zvodnica sta živeli od sovraštva. Približeval se je Tildin čas. Deklica je bila bleda in shujšana. Telo je ginilo, duša je rasla. Še nikoli ni imela takih misli kot tedaj; veselila se jih je, v nekaterih trenutkih se jih je bala. Želela je jesti, neizmerno jesti. Uživala je le kruh in vodo, obeda ni prenesla. Tavala je po celici voščena ko mrlič in požirala z gladnimi očmi, vse ... Ni vpila po jedi ona, vpilo je dete. Včasih se ni mogla premagati. Ustavila se je v neprestani hoji od okna do vrat. Hotela je vzdihniti, a se je izvilo v kriku iz nje: »O, rada bi jedla, jedla!« Prestrašila se je glasu, otrok se je zganil. Zgrabila se je, kot bi ga mirila z rokami; tolažila ga je v duši: »Tiho, tiho! Nikar i mi ne terjaj, ko nimam.« Debela Karmen ji je stegnila roko; dobrodušni, vedno zaspani obraz je nekaj nerazumljivega momljal. »Saj ni treba,« se je Tilda branila. »Potem pa sama ne boš imela...« In je že nesla v usta. Njena duša je trepetala v poželenju, v hvaležnosti se ji je topilo srce. Blazna je hlepela po mleku. Otrok je trkal ob stene njenega telesa. »O, da bi imela žličko mleka!« Potrkala je na vrata. V začudene oči male, grbaste paznice, v njen potlačeni obraz je povedala vročo željo: »Mleka bi rada. Vsaj žličko.« Na molk je pojasnila: »Za otroka.« V solzah je pristavila: »Saj ga ne sinete pustiti umreti. Storili bi greh.« »Kje pa imate otroka?« Tilda je molčala. Vratca so se zaprla. Deklica se je nato na postelji sede iz jokala do dna. »Ne boš umrla,« je siknila babica iz nejevolje nad jokom. »Kje bom ležala, kje?« »Kje? Boš že videla, kje. Ti bi bila rada sama, nato pa z roko otroku za vrat, kaj?« Tilda je planila kvišku. »Molčite!« Prvič, odkar je bila v ječi, je tako vzgorela. »Molčite! Molčite!« je stala sredi celice in stiskala pesti. Kri je zalila bledi obraz. Babica je molčala. Tudi ostale jetnice so bile tiho; z nejevoljo v očeh so ošinile He d viko. Otrok v Tildinih nedrij ih pa je kljuval, kot bi hotel zleteti skozi zamreženo okno na prosto, daleč proč... V mislih je deklica spremljala njegov beg. Šla je z njim pod zvezde in se trgala bolestno od spomina do spomina, da doseže tisti dan, ko ni grdobije slutila ne poznala .. . Nenadoma je stala pred očetom na pragu domače hišice; po vojaško je pozdravil in dejal: »Habt acht! Melde gehorsamst, bin Vater einer Kindesmörderin, vier jähre Zuchthaus ...« Tilda je planila k očetu, da bi ga objela. Opazila je, kako so se iz steklenih oči rodile solze, se usule čez trda lica in ginile med brke. »Oče, oče!« Stal je nepremično, jokal in nenadoma ugasnil. . . Nove podobe so jo podile skozi šibe, skozi spomin na rojstvo prvega otroka in mimo njegovega pokopa v sedanjost. Bliskale so se ko viharna poletna noč, šumele ko veter . . . Ko so se za hip ustavile, je ležala na ozki postelji in se zvijala v materinskih bolib-činah. Njeno ječanje je preplezalo okno nad vrati, planilo na hodnik, napolnilo vsak kot. Venus je pestovaje mačka dremala ob mizi, ob slednjem glasu se je zdrznila. Vsak hip je bilo znova vse tiho. Zdelo se je, da še stene tiho dihajo. Od nekje je priplaval dolg vzdih. Nov krik, ostrejši od prejšnjega. Paznica se je preplašila iz dremavice, njene ustnice so se skrčile v krivuljo nejevolje. Maček je ukrivil hrbtenico in se pripravil za skok. »Persona, bodi mirna! Ali si se prestrašila, persona?« Po celicah se je bilo slišalo polglasno govorjenje žensk. Nočni krik jih je dramil. Glave so se obračale, misli so jih trapile, hrepenenja do bolečine. Prisluhnile so v šum mesta. Še so gorele luči ob morju, še je šumelo življenje med hišami. Glasovi avtomobilskih trobelj, pesem harmonike. Ta se je izgubljala v šumu ulice in zdaj zdaj znova vzplavala nad hiše, pod zvezde. Jetnice so videle v duhu štiri veseljake, ki se vozijo s pesmijo plačane ljubezni iskat. Porodnica je ležala vznak, z rokama se je opirala na železni postelnjak. Oči so zrle v strop, pogrezala se je v bolečino. »Ne vpij tako!« ji je prigovarjala babica. »To bi ti moralo biti, kakor bi rožice sadila.« Tilda je posluhnila, strmela... Ni slišala ne videla ničesar več. Njena zavest se je borila z rahlo nezavestjo. Babičino govorjenje je ugasnilo, zatonilo je v šumenju umazan ili voda. Občutila je val bolečin, val groze, val nespoln jenih hrepenenj . . . Zdaj zdaj je v njeno zavest dahnila misel na božjo pomoč in izgorela v besedah, v vzdihu, v vzkliku: »O Bog, pomagaj mi!« Izginilo je tudi to, se prekucnilo, okamenelo. Preko n jenega obraza, preko njenega telesa je splavalo nekaj motnim slikam sličnega, sanjam podobnega, a vendar resničnega. Žive podobe preteklosti, obžarjene z blaznostjo in bolečino sedanjosti. Tako žive podobe, da jih ni bilo mogoče zgrabiti, tako bolestne, da je od njih curljala kri. Podobe zvijajoče se duše, v trpljenju izbičane. Bolečina je dvigala svoje tipalnice nad Tildo, jo božala, ob jemala in stiskala ... Tilda se je tepla med valovi... med padajočimi skalami . .. med plameni velikega ognja.. . med psi, ki vohajo nad grobovi... med mrtvimi, v cunje zavitimi, z neblago-slovljeno vodo krščenimi otroci.. . med uvelimi rožami. .. med smeh i Olge ... in znova med valovi.. . Plavala je do tja, odkoder ji je Dolfi iztegal roko. Ni ga dosegla, a mu je vse odpustila. Okrog nje se je pretakala kri; rdeča, temna, črna. . . Iz krvi je nastala noč, skozi noč je plavala svetloba, tako medla, da jo je bilo stežka spoznati.. . Tilda se je zavedela . . . Ob jutran jem svitu je rodila dečka. Bila je jesen, tri dni pred porotnim zasedanjem. Droben dež je padal na zemljo, siv, tmuren dan je ležal na dušah. V ženskem oddelku jetnišnice se je že več dni pripravljalo na nekaj strahotnega. V dušah se je nabiralo, vstajalo v prsih in grozilo, da izbruhne na dan. Ženske so utihnile, iz turobne sivine jesenskih dni porojena melanholija jim je gorela v udih in v očeh. Čutile so omamo in lenost, premetavale so se v sanjah. Notranje vznemirjene in razdražene so samo gledale; če je katera spregovorila, so bile njene besede brez zveze in pomena. Nada je čepela ves dan na postelji in si grizla nohte. Adela je hodila z dolgimi koraki po celici in se ogibala Adunke, ki je venomer nečesa iskala. Babica in zvodnica sta molče strmeli druga v drugo. Irena je ležala z rokama pod glavo in mrmra je pela staro jetniško pesem: »V ječi svet zagledal, zavij mu rajši vrat. ..« »Kaj poješ?« se je stresnila Tilda. Hodila je ob vratih tja in sem kot zver v kletki. Irena je dvignila glavo, odgovorila ji ni. Tildo ni vznemirjalo, da je bilo do porotne obravnave pičle tri dni. Strahotno pa jo je razbur jalo, ker so ji bili vzeli otroka. Odkar ga je rodila, Tildi ni bilo več tako neznosno mučno in pusto. Nosila ga je po celici, ali je ležal v cunje zavit poleg nje. Ponoči je ovijala roko okrog njega, bala se je zaspati, da bi ga ne poležala. Sredi noči ga je dvigala in tolažila. Iz veselja je rasla muka. Blažen je sad .. ., a ona ni imela hrane zanj. Pol litra zredče-nega mleka na dan in maziljene besede debelih dam iz dobrodelnega društva dvakrat na teden. Tilda je bila ko usahlo drevo, na katerem le še vrh brsti. Bala se je za otroka, ki je bil mejnik v njenem življenju. Trepetalo ji je srce, bila je pripravljena vse pretrpeti za njega. Stokrat bliže bi ji bil, ki bi z njo molče delil krivdo in kazen, dasi ničesar zakrivil ni. Tilda je od dne do dne bolj občutila, da se ji izmika in ga ne bo dosegla nikoli več. Bežal je iz besed, da ga ne omažejo, iz življenja, da ga ne oskruni in ne zastrupi njegovega telesa. »Saj bo umrl,« je rekla babica. Tilda jo je prebodla z očmi. Otrok je oslabel, hrane ni sprejemal več. Jetniški zdravnik, ki je zdravil vse bolezni z odvajalnimi sredstvi, je preiskal otroka v Tildinem naročju. »Govoril bom z ravnateljem!« Popoldne istega dne je zaslišala Tilda: »Matilda Orešec, dajte svojega otroka!« Sedela je na postelji in se ni zganila. Otroka je pestovala Karmen, ga nosila po celici in ljubkala. Otrokova navzočnost je blažilno vplivala na jetnice. V celico se je bil vrnil mir. Siro-vost je ponehala, najgrše besede so bile zamolčane. Bil je glas življenja od zunaj, odmev tiste lepe, materinske strani ženskega bistva, ki je moral vplivati na njihova srca. Še pocestnice niso docela zatrle prirojenih čuvstev in želja po ljubezni v sebi. Dejstvo, da je med njimi mati, ki ljubi in neguje otroka, jih je dvigalo. Tilda je komaj razumela, kaj hočejo od nje. Dvignila se je in pogledala s široko razprtimi očmi. Nato je občutila, da se nekam neznano mudi. Opotekla se je proti Karmen in ji vzela otroka. Hotela je stopiti z njim skozi vrata. »Kam? Sem ga dajte!« Paznica ji je vzela otroka in jo potisnila nazaj v celico. »Kam mi ga nesete?« »V bolnišnico... Tiho!« Tilda je imela občutek, kot da je ostala sredi puščave sama. Med stene se je znova naselila grda beseda. Hedvika in Nina sta se zmerjali z vreščecimi glasovi; rezgetajoči smeh prostitutk je zaglušil vse. Tilda je molila, da bi ji Bog ohranil otroka. Ponoči je sanjala, da ji hočejo vzeti dete. Iztezala je roke in vpila. Slednji dan, ko so odhajale za uro časa na dvorišče na zrak in na solnce, je vpraševala paznico: »Kako je z mojim otrokom?« Niso ji odgovarjali. To vse do tistega dne, ko so ženske blazno trpele od melanholije. Tilda je ves dan hodila okrog, še sanjala je težko. Bila je razdražljiva, še nikoli tako. Vse, kar se je v nji nabiralo, je sililo na dan. Zadrževala je v sebi čuvstva srda in žalosti, ki so vstajala iz oči, hotela v besede. Občutila je, da se nekaj podira nad njo, vsadilo se je vanjo prepričanje, da otroka ne bo več videla. Nikoli ni kazala srca na zunaj, tega dne se ni mogla premagovati, da je zdaj zdaj vzklikala: »Kaj je z otrokom? Hočem ga videti!« Ženske so molčale. Irena je pela. Nada je bulila pred se kakor da bo zdaj zdaj izbruhnila v blaznost. »Pa če je umrl in mi tega ne povedo?« je Tilda nenadoma obstala pri vratih. Videla je obraze, ki so jo zrli, drugega nič. Zunaj je bil mračen dan, zvonovi so peli. Bilo je, kot da zvonijo k pogrebu. Tilda je spačila obraz v jok in udarila z nogo ob tla. »Hočem videti otroka!« Nada se je sključila še bolj. Iz daljave je prišla misel, uprla je oči v Tiklo. »Verjemi, umrl je in ti ne povedo.« Govorila je iz mržnje do vseh, ki so svobodno ugnetali življenje po svoji mili volji. Tildo je zadelo, da bi se bila zgrudila na tla. Kar je mislila, je bilo potrjeno. Planila je kvišku, se vzpela po vratih in pričela nabijati nanje, da je votlo odmevalo po hodniku: »Dajte mi otroka! Dajte mi otroka!« Če bi se bilo to zgodilo kadarkoli, bi bile jetnice iz strahu pred temnico planile k nji in jo prosile, naj miruje. Tega dne se niso ganile. Uživale so njen srd, ki je gorel, njeno žalost, ki se je potapljala v solzah in v vpitju. »Dajte mi otroka, dajte mi otroka!« Vrata so bobnela, glas je postal hripav, mrščavica se je razlivala po telesu. Gledale so, kaj se bo zgodilo. Gledale so ko zveri, kdaj se odpro vrata, da planejo na prosto. Paznica je prišla, imela je grozno velike, začudene oči. »Dajte mi otroka, dajte mi otroka, dajte mi otroka ...-« se je Tildin glas spremenil v dolgo, enolično tuljenje živali. Njeno vpitje po otroku ni bila le želja, da ji vrnejo, kar je po naravi njenega, bila je zahteva po življenju, po človeških pravicah, ugovor proti vsemu, kar jo je mučilo v ječi od prvega do zadnjega dne. Paznica je zbežala, Tilda se je vrgla na tla in tulila . . . »Bodi tiho! Jaz ne prestanem!« je vzklikala Nada. »Jaz bom kričala . . .« In v resnici so se pričele dvigati njene prsi, kakor da leži teža na njih in jih hoče pridržano vpitje raznesti. Tilda ni mogla ustaviti glasu. Adela je vzklikala: »Dosti je tega! Mir!« Na pragu je stal ravnatelj, za njim dve paznici. Tilda se je nenadoma dvignila. JANEZ MEŽAN: MOTIV IZ MARIBORA Zadržala je tuljenje, njene prsi so hlipale. Z velikimi, od joka rdečimi očmi je strmela v velik, mrzli, debelušni obraz človeka, ki se ga je bala vsa ječa. »Kaj se godi?« Glas je bil rezek ko jeklo, udaril je ko jeklo in odmel od sten in od duš. Kakor da je ta glas sprožil nekaj skrivnostnega v notranjosti vseh, so se ženske zdrznile, težko sople in gledale ko Tilda, ki je prosila. »Otroka mi dajte! Zakaj ste mi ga vzeli?« »Otroka? Pet dni v temnico!« Ta jekleni glas in njegov pomen je prebudil ženske, da so se kot na ukaz zganile. Niso slišale Tilde, ki je znova zagorela in planila: »Ne grem v temnico! Otroka mi dajte!« Slišale so le Nado, ki je nenadoma zapiskala z visokim glasom: »Pustite nas! Poberite se vsi! Zveri, hudiči, nestvori! Pojdite, pojdite!« Vse ženske so hkratu zavpile, zamahnile z rokami, zavreščale in zajokale. Razgorele so se v tisti strašni blaznosti, ki se redko, a strahotno loteva jetnikov: vse pridržano leti na dan, da divjajo in vpijejo, se grizejo do krvi in razbijajo, kar jim pride v roke. Pritajena muka hrepenenja po svobod i se vname ko smodnik. Histerično tuljenje se je iz celice poštenih razplodilo po vsem nadstropju. Niso vedele, za kaj gre. V vseh dušah je bilo isto moreče, pritajeno čuvstvo, blazen krik ga je rodil. Vpile so iz vseli celic, vrata so bobnela, vrči so popadali na tla in se razbili. Hrumeti je začelo pritličje in prvo nadstropje, kjer so bili zaprti kaznjenci. Vsa jetnišnica hkratu je odmevala od krikov in udarcev. Nekateri so tolkli z glavo ob zid in se z rokami obešali za železje. Besed ni bilo razločiti, besed še bilo ni.. . Pazniki so se umaknili. Nihče se ni upal približati ljudem, ki so divje ugovarjali vsemu in bi bili vsakogar pobili na tla... Glasovi so začeli pojemati, slišal se je še zategli histerični ženski jok, končno je utihnil tudi ta. Nastala je popolna tihota kot po nevihti. Zdajci se nihče ni posmejal, nihče ni spregovoril. Vse je čakalo nečesa, vse se je znova vdalo v svojo usodo . . . Tilda je sedela sključena v dve gubi na postelji in s topim pogledom razmišljala pred se. Boječe so se odprla vrata, v tiho to je pogledala paznica in poklicala: »Matilda Orešec, pojdite z menoj!« Tilda dobrega ni pričakovala. Vendar bi bila zdaj šla, kamor bi jo bili klicali. Mislila je, da jo peljejo v pisarno ali v temnico. V njeno začudenje je paznica krenila proti bolniški sobi. lopa bojazen pred kaznijo se je spremenila v bolestno slutnjo. V omotici, ki jo je objela, se je stežka vzdržala na nogah. Hlastno je stopila v bolniško sobo in se ozrla po posteljah. Na eni izmed njih je umirala jetična ženska. Na postelji ob oknu je ležalo njeno dete. Ob njem je stal tisti redovnik, ki je vsako nedeljo maševal v jetniški kapeli; njemu se je bila tudi spo-vedala. Imel je sožalen obraz. Stopil je do nje. »Ukazal sem vas poklicati, da ga boste videla še enkrat.« Tilda je poljubila Redovniku roko, njegovih besed ni dobro slišala, ne do dna razumela. V tistem hipu na najhujše še mislila ni. »Kako — še enkrat?« Pogledala je otroka, ki je ležal miren, z zaprtimi očmi, voščenobled. Na mah ji je postalo jasno vse. Klecnila je v kolenih. Z muko zgrajeni upi, obeti lepega življenja, kesanja, sprave z Bogom so ležali na tleh ... Njeno telo je bilo posekano, njena duša pogažena. Muka ječe je bila zdaj zanjo prav tako strašna, kot muka življenja. Groza desetih let prav tako velika in strahotna, kot trpljenje desetih ur brez spanja, brez mirujočih misli, v iskanju brez izhoda. Sklenila je roke na prsih, velika obtožba se je iztrgala iz njenih ust: »Otroka ste mi umorili!« »Božja volja je bila,« je vzdih nil redovnik v rjavo brado. Tilda se je nagnila nad dete. Od celodnevne slutnje, od vpitja je bila še vsa razrvana. Solza ni več imela. Le ječala je. Misli, ki so grenko pronicale vse dni vanjo in ji čarale trpek nasmeh na ustnice, so zdajci nenadoma stale ko okamenela prikazen pred njo. Dvignila se je, premerila redovnika in paznico. Osebi sta se postoterili, pol sveta, ki jo je mučilo na natezalnici in ji vzelo najdražje, je stalo pred njo. Govorila je. Vihar je divjal skozi dušo, šumel in lomil. Besede so se zaganjale ko razburkani valovi, z mogočnimi udarci so pljuskali na dan. Govorila je zmedeno, ne tako kot je hotela. Tako kot je znala. Tožila je, obsojala in prosila. Posmehovala se je, se norčevala iz človeške pravice, ki je sestra krivice v večji meri kot hčerka božja. Obtoževala jih je umora svojega deteta, ki ga je v lirepnenju porodila in se obešala nanj kot na bilko rešitve. . . Vpraševala jih je, čemu so jo poslali v blato, namesto med cvetje, če jo hočejo poboljšati. Kako more priti iz blata drugačna kot blatna, iz bede drugačna kot bedna! Ona, ki je v svoji duši kaznovana stokrat bolj, kakor jo morejo kaznovati oni, ki si lastijo sodbo nad l judmi... Končala je, vzkliknila in se onesvestila. J. »»„