Duwovno ŽIVL J€ D J€ VIDA €S PI RITUAL i q s 3 * ruTžTfifi M @ ® A IM J) UD l D11 © El dia 9 dc maržo cumple nuestr;) cbispo Mons. Dr. Gregorio Rožman 70 anosi de su vida. Vivir 70 ar os en est i tierra que es segün las palabras de la Sgda. Escritura Uun valle de iägrimas ’ significa im acontccimiento grato a cual-quiera que haya alcanzadc la dicha edad; mas cuando se trata del Mons. Rožman, los setenta anos cumplidos adquieren re-lieves extraordinarios. Primero, Mons. Rožman no es uri hombre cualquiera. Es obispo. Con esto ya queda dicho todo. Ser obispo significa ser padre de una gran famiiia, que es la diöcesis ; significa sacrificarse dia y noche por el bien espiritual, moral y so-cial de las almas a el confiadas; y por fin significa ser märtir de la idea religio-sa, pues contra el siempre se concentran los alaques de la gentc atea, impia y mal-vada. Rojstna hiša našega vladike v vasi Dolinčiče 1 Seeundo, Mons. Rožman no es ni si" quiera un obispo cualquiera. Es uno de los obispos mas grandes que actualmentc tenga la Iglesia Catölica. Tranquilamen-tc podriamos colocarle al lado de los. m;irt!res del momento: Cardenal Mind-szenthy, Cardenal Stepinac, arzobispo-Benin. Fue el primero de los obispos que le-vanto su voz contra el comunismo impio; la levanto en la epoca cuando todo el mundo coqueteaba con el bolehevismo ru-' so. Fue el primero de los obispos que fue condenado a la larga prisiön de 18 anos; fue el primero de los obispo;- que fue tiltado por los adversarios de fachista jr traidor. Mons. Rožman celebra sus cumpleanos: fuera de su patria, en el destierro. Para el significa la vida fuera de su obispado una amargura continua. j Con que gusto vol-' veria a sus fieles amados! Mas momenta-neamente no puede aün. Pero una satis-faccion si que le brinda el dia de sus cumpleanos: El mundo libre poco a poco 11 ega a comprender su actitud durante la ultima guerra; llega a concebir la grandeza del obispo Rožman que supo-elevar su voz a tiempo oportuno y salvar a su nacion de la penetracion comunista. Ncsotros eslovenos, dispersados por el mundo entero saludamos respetuosamen--te al Mons. Rožman, le agradeccmos sus palabras de ilustraciön religosa y moral V le prometemos seguirle por doquiera. que el nos llevare. Rogaremos constan-tem en te por el gran obispo esloveno: “El Senor lo ccnserve, lo fortalezca y no le haga caer en las manos de sus enemigos. Joe Juck Foto Pavlovčič, Argentina PR E VZVIŠEN EMU ŠKOFU LJUBLJANSKEMU DR. GREGORIJU ROŽMANU -'K SEDEMDESETEMU NJEGOVEMU ROJSTNEMU DNEVU ISKRENO ČESTITA VSEGA DOBREGA ŽELI IN SE VDANO KLANJA „DUHOVNO ŽIVLJENJE“ SPOŠTOVANJE ŠKOFU Odkar je v Sloveniji in Jugoslaviji Zavladal komunizem, so tam v „rdeči“ javnosti poleg- papeža najbolj osovraženi ljudje katoliški škofje, čudno zveni ta stavek, a je vendar resničen. Gonja proti škofom se vsak dan veča. škofe predstavljajo kot izdajalce, kot protidržavne elemente, kot reakcionarju proti napredku delovnega ljudstva, kot špijone v službi tujih držav, kot eksponente vatikanske politike, ki da je smrtna sovražnica svobode in napredka jugoslovanskih narodov, kot oviro za kulturo in napredek, kot nasprotnike nižje duhovščine, ki se želi prilagoditi danim razmeram. J*o mnenju vladajočh krogov pred- Robbov vodnjak na Mestnem trgu v Ljubljani s škofijo in stolnico v ozadju DR. ALOJZIJ ODAR stavljajo škofje, na kratko povedano, vse, kar je zastarelo, nesvobodno, p roti ljudsko, protijugoslovansko, protisocialno, protiznanstveno. škofje so preostanek srednjeveškega nazadnjaštva, osovražene aristokracije, nesocialnega fevdalizma, suženjskega duha. Taka naziranja o škofih ponuja svojim bralcem jugoslovanski tisk dan za dnem. Odlikuje se v tem zlasti slovenski tisk. Pri tam so padli vsi oziri na oliko in dostojnost. O škofih se piše z najbolj prostaškimi izrazi. Golide gnojnice se zlivajo nanje dan za dnem. Takšno pisanje seveda ne more ostal i brez učinkov. Oh vsakem klevetanju nekaj ostane, že osmo leto se smešijo in blatijo škofje. V njihovo obrambo sc nihče ne dvigne. Mnogi se ne morejo; nekateri se boje; drugi zopet nočejo. Ljudi pa tako pisanje zastunlja. Mladina si pač predstavlja, da so naši škofje čudni nestvori, četudi ne verjame vsega, kar se piše zoper nje, vendar oh takem pisanju ne more imeti pravilnega pojma o škofih. Javno mnenje je nalezljivo. Zato ni čuda, da se je nalezlo takega govorjenja o škofih tudi glasilo duhovnikov, ki so člani Cii ilmetodijskega društva-žalostila je ta ugotovitev, a resnična-To glasilo ne daje škofom naslovov, ki jim po vsam katoliškem kulturnem svetu gredo. A to še ni najhujše. Saj hi se to moglo razlagati tudi tako, da so se za železno zaveso namenoma zapili pred kulturo zapadli ega sveta in da se trudijo s sebe postrgati še zadnje ostati- ke zauad m- civilizacije. Dosti hujše jv to, da v pisanju tega glasila, ki prinaša govore in izjave vodilnih članov omenjenega društva, ni prav nobene spoštljivosti do škofov, kaj šele duha pokorščine in ljubezni. Odmevi drugega tiska se javljajo v tem glasilu. Ne ponavlja sicer vseh očitkov, ki se navajajo proti škofom, tudi ne napada Škotov v tako surovi obliki kot drugi listi, toda duhovniško glasilo bi vendarle moralo pisati o škofih na drug način. Njegovo pisanje jasno izpričuje, da ni v piscih spoštljivosti do škofov. To pa je zelo nevarna stvar. Najprej za pisce same. Zakaj kadar zmanjka spoštljivosti do Škotov, se začne odmikanje od Cerkve. Nevarno pa je tako pisanje tudi zaradi pohujšanja, ki ga daje. tarča napadanja v slovenskem TISKI IZ DOMOVINE JE ljubljanski ŠKOF PREVZVIŠEM GOSPOD DOKTOR GREGORIJ ROŽMAN. To se pravi: tarča je bil nekaj let nazaj. Danes namreč napadajo z enako srditostjo že druge slovenske škofe. Nekaj časa so skušali delati razliko meri ljubljanskim in lavantinskim škofom; prvega so obsojali na dno pekla, drugega kazali za zgled. Nato so kazali »a razliko med ljubljanskim škofom in njegovim namestnikom, še druge slovenske apostolske administratorje so jemali v pretres. Vsi so „preskušnje“ bolje prestali — kot ljubljanski škof, zvržek vsega človeštva. Kakor hitro je pa moral kateri od slovenskih dušnih nadpastirjev nastopiti kot katoliški škof proti zmotam in krivicam, se je začela druga pesem. Začeli so ga napadati. Sovražijo pač KATOLIŠKEGA ŠKOFA. Lutke namesto škofov bi prenesli. Okronali bi jih s priznanjem „pravega ljudskega škofa.“ Toda katoliških škofov ne morejo. Hvala Bogu, da so zadeli na škofe, ne na figure. Prosimo Boga, da bi vedno naleteli na škofe. škof Rožman ni danes edini preganjani slovenski škof. Pridružili so se mu še drugi. Toda ostal pa je SIMBOL PREGANJANJA, „reža križa.“ Znamenje, ki se um nasprotuje. To je velika njegova slava. Izkazalo se je pred svetom, 'iža, tem bolj je draguljasta, zlata, tem bolj kot Sebi podobnemu Odrešenik se Ti bliža, da Te upleni sodobnemu brezbožnemu veku in Te po zemeljskem teku sprejme kot svojega borca in brata . Bogdan Budnih Visoki službi, za katero Cerkev izbere ■najboljše, najmodrejše in najzvestejše, mora škof ostati zvest do konca, nikdar obupan, marveč vedno poln žive vere in Zaupanja vanj, ki je dejal svojim apostolom: „Ne bojte se, jaz sem svet premagal . . . Pojdite in učite. . . in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." Po vzvišenosti škofovske službe ime-nujemo cerkvenega kneza in nadpastirja: Ekscelenca, Prevzvišem. Vemo pa, da je ta služba, ki ji daje Cerkev tudi zunaj poudarek v škofovskih oblačilih in zunanjih odlikah, tudi težka in bridka, ■resnična služba križa, ki je glavni škofovski okras. Ce gledamo ob teh načelnih mislih našega ljubljenega škofa in nadpastirja v večerni zarji njegove sedemdesetletnice, moramo reči z vso iskrenostjo In globoko hvaležnostjo: O Bog, ki od tebe prihaja vsaka oblast in vsako človeško dostojanstvo, zahvaljujemo te, da si nam dal za te čase takega Pastirja. DUŠNI PASTIR OD ZAČETKA DUHOVNIŠKE POTI Ljubezen do praktičnega dušnega pastirstva, z neutrudljivim oznanjevanjem božje besede, spovedovanjem, poučevanjem otrok, z vsemi velikim in malimi skrbmi in radostmi, ki jih prinaša to duhovniško delo s seboj, je bila vsajena v srce našega škofa že v prvih začetkih njegovega duhovništva. Zdi se nam, da ga gledamo v njegovih semeniških letih v Celovcu, kako mu duša roma po lepi in tihi koroški zemlji, v hrepenenju, da bi se kot duhovnik vsega dal svojemu ljudstvu. V Borovljah mu tečejo prva kaplanska leta, kjer daje ljudstvu z vso gorečnostjo od prvencev svoje duhovniške ljubezni. Cerkveni predstojniki ga imenujejo za profesorsko službo, za katero se izobrazi na dunajski univerzi ter jo nato vrši v celovškem bogoslovju. Mlada Jugoslavija ga povabi kot strokovnjaka za cerkveno pravo na novoustanovljeno ljubljansko univerzo, kjer so šle skozi njegovo temeljito in obenem ljubeznivo šolo prve povojne generacije slovenske duhovščine. Ali tudi na tem uglednem položaju, kjer bi se bil lahko vsega posvetil čisti znanosti in se zaprl pred svetom in njegovimi tegobami v svoj svojski duhovni svet, mu duša hrepeni po živem stiku z ljudstvom, po duš-nopastirskem udejstvovanju. Kot vseučiliškega profesorja ga vidimo v Marijamšču, kjer vrši težko, pa njemu tako drago službo mladinskega prefekta. Goreč mladinoljub prevzema odgovorna mesta v naših mladinskih organizacijah. Ves vnet za duhovno poglobitev ljudstva, zlasti mož in fantov, prepotuje ob prostih dneh škofijo kot priljubljen in od vseh strani zaželjen voditelj duhovnih vaj in pravi ljudski misijonar, apostol, ki ne zna reči: ne, kadar ga dušni pastirji prosijo za duhovno pomoč. Ideal duhovniške službe se mu zdi vedno: župnik med svojim vernim ljudstvom. Bila je prav ta njegova dušnopastirska vnema ona značilna poteza v njegovem duhovniškem življenju in delu, ki ga je pripeljala na ljubljansko škofijsko stolico. NEUTRUDLJIV PASTIR NA ŠKOFOVSKI STOLICI Ni bil0 lahko nastopiti vlado velike ljubljanske škofije za neumornim delavcem in čudovito odpornim gorečni-kom Jegličem. Ali škof Rožman ni v ničemur zaostal. Ko je prevzel vodstvo škofije, se je Z vsem ognjem svojega srca predal svojemu vzvišenemu poslanstvu, ki ga je Z živo in toplo besedo razložil svojim duhovnikom in vernikom v nastopni škofovski poslanici. Sprejel je iz rok svojega velikega prednika bogato duhovno dediščino, ki jo je v zvesti službi ne le obvaroval, marveč tudi novim, težkim časom in razmeram primerno utrjeval in poglabljal. Vzvišenemu namenu dušnopastirske oskrbe škofije je posvečal svoje pastirske liste, v katerih je v preprostem, doma' čem in ljubeznivem slogu obravnaval dnevne probleme praktičnega krščanskega življenja. Pastoralne obiske razsežne škofije je vršil kakor njegov prednik s sveto vnemo in zvestobo, nadzorujoč kot cerkveni predstojnik vodstvo in upravo posameznih župnij ter zunanje pojave cerkvenega življenja, kot spovednik in pridigar pa utrjujoč temelje vere in nravnosti, ki so podlaga naravne in nadnaravne sreče ljudstva in tudi predpogoj za zvesto in plemenito ljubezen do naroda in domovine. Bili so ti škofovi obiski po deželi v našem narodu vedno nekaj veličastnega, a kdor je gledal globlje, se ni čudil, če je videl včasih škofa resnega, zamišljenega, zaskrbljenega ob tolikih problemih, ob silni odgovornosti in velikih duševnih ter tudi fizičnih naporih. Pa je škof vztrajal, nadaljujoč s tem v polni meri svetlo tradicijo slovenskih škofov, ki se zdi, da ni po celem svetu v tej meri v veljavi, pa od nje le zavisi duhovna rast, duhovno zdravje in življenje škofije, vsled česar papeži škofom prav te pastirske obiske posebno polagajo na srce. Ko se je s pastirskih obiskov vračal v Ljubljano, ga je čakalo tam silno breme velikanske škofijske uprave, ki so jo sicer vodili izvrstni in požrtvovalni pomočniki, a je moral škof v važnih zadevah le sam odločati. Uprava velike škofije z vsem svojim aparatom je v resnici silna skrb, ki bi mogla človeku že sama izpiti vso kri — a škof je dušni pastir in mora poleg vseh upravnih poslov vedno najti čas za duhovne potrebe svojih duhovnikov in vernikov. Tudi v tem je skušal naš nadpastir vedno vsem zadostiti. Duhovniki, ki so ga prišli vprašat za svet in navodilo, so našli njegova vrata vedno odprta. Celo po telefonu smo se ga upali nadlegovati, zaupajoč v njegovo potrpežljivo dobrohotnost. Vernikov, ki so mu prihajali tožit svoje težave in bolečine, ni manjkalo noben dan v škofijski palači. Z zaupanjem so prihajali k njemu vsi, zlasti reveži, ki so, poznavajoč njegovo radodarno srce, včasih njegovo dobroto tudi malo zlorabljali, kar pa ga ni zagrenilo. Skromen, ljubezniv in preprost je bil vedno rad vsem na razpolago, posnemajoč zgled svojega božjega Učenika, ki se ni utrudil, ko so ga učenci in množice nadlegovali. Škofovska služba je služba vsem, malim in velikim, preprostim in odličnim, a najprej prvim, kar je na našem škofu posebno lepa lastnost. Sin preprostega ljudstva se je predvsem temu ljudstvu dal, pravi ljudski škof po svoji iskreni domačnosti. V srčni želji po živih in iskrenih stikih s svojo duhovščino in svojimi verniki je, kljub vsestranski ogromni zaposlenosti rad sprejel povabilo na duhovniško konferenco ali na kakšno cerkveno slovesnost. Kako je bilo lepo in domače, ko smo duhovniki, zbrani ob njem, obravnavali tekoča dušnopastirska vprašanja, polni zaupanja in polni dobre volje. Raztreseni po svetu nosimo v svojih srcih s svojim domotožjem spomine na tiste lepe, iskrene odnošaje s svojim škofom, ki je bil med nami ves prijazen, ves očetovski in nam je bila njegova navzočnost vedno v veselje, v tolažbo in v spodbudo. Prav tako so se ga veselili povsod na cerkvenih slovesnostih, kamor je rad prišel, da je s svojo navzočnostjo in še bolj s svojo toplo, iskreno očetovsko besedo pomnožil prazmško veselje in potrdil pravega duha. Tako je živel naš škof kot prvi dušni pastir škofije v vednih iskrenih stikih s svojimi duhovniki in verniki, vedno poln Zanimanja za vse velike in majhne pro-Meine življenja, pri čemur ga je vodila velika ljubezen do Boga in do bližnjega. NAŠ PRVI PRIDIGAR Prva dolžnost pastirske službe je: oznanjevanje božje besede. Brez verskega pouka ni krščanskega življenja. Učitelj' sko službo postavlja Jezus na prvo mesto, ko naroča svojim apostolom: „Pojdite po vsem svetu in učite vse narode . . .“ Za škofe posebej poudarja cerkveni zbor v Tridentu, da mora biti pridiganje njih prva služba. Te prvenstve-nosti učiteljske službe so se sami apostoli živo zavedali, ko so krščevanje in skrb Za reveže prepuščali dijakonom, sami pa so se vse posvetili molitvi in oznanjevanju božje besede. In sveti Pavel v zavesti te odgovornosti piše: „Gorje meni, če bi evangelija ne oznanjal.“ Našega škofa prešinja ista zavest. Je vedno bil in je še velik in goreč oznanjevalec evangelija. Ima od Boga izreden govorniški dar, pa tudi izredno ljubezen in vnemo za to svoje najvažnejše opravilo. Globoko izobražen se spušča kot pridigar v vse, tudi v najgloblje probleme krščanske vere in morale, pa jih pojasni in obrazloži tako temeljito in vendar preprosto domače, da je zadovoljen vsak, učeni in preprosti, ker v njegovih govorih vsak pride do svojega. Gb njegovi sedemdesetletnici gredo naši spomnim nazaj v tista njegova še svobodna leta, kc je vodil po deželi duhovne vaje naših mož in fantov. Kako radi so ga povsod poslušali, kako so si ga na vse kraje želeli. Gledamo ga v duhu ob velikih praznikih v škofovskem ornatu v ljubljanski Na svetoletnem romanju v Rimu: Naš škof v družbi mons. dr. 3. Jagodica in drugih slovenskih duhovnikov uri katakombah sv. Kalista stolnici, kako lepo in iskreno razlaga prazniško skrivnost, odkrivajoč na njej vedno kakšno novo, presenetljivo lepo stran, ki se mu je razodela v študiju in še bolj v pobožnem razmišljanju. Gledamo ga na njegovih birmah jro deželi, kjer je znal vsakemu kraju povedati to, kar je bilo zanj najbolj aktualno, pa mu |e v bolj razgibanih in duhovno eksponiranih krajih birmanska pridiga včasih tudi nočni počitek odjedla. Saj pridiganje ni tako preprosta in enostavna stvar, kot si včasih mislijo ljudje, ki ne slutijo, koliko skrbi često ena sama pridiga povzroči pridigarju, ki se zaveda svojega poslanstva in svoje odgovornosti. In zopet gledamo našega škofa na naših velikih kongresih, kjer je nastopal v vsem dostojanstvu cerkvenega kneza in pred stotisočglavo množico in pred ste-vilnimi državnimi in cerkvenimi dostojanstveniki oznanjal božji nauk s tako močjo in veljavo, da so bila ob pogledu nanj naša srca polna ponosa in hvalež' nega veselja. S posebno hvaležnostjo in ljubeznijo pa se spominjamo njegovih postnih govorov v ljubljanski stolnici, ko je razlagal skrivnosti Kristusovega trpljenja in jih tako preprosto in naravno postavljal v naše vsakdanje življenje, da smo bili ob njih do dna presunjeni. Polna stolnica, glava pri glavi, še zunaj stoje ljudje, da slišijo besedo svojega škofa, ki je kakor svetilnik v temi in zvezda vodnica v viharjih življenja — taka je bila slika postnih petkov v Ljubljani, V postnem času je bila škofova pridiga največja privlačnost krščanske Ljubljane, nje največje versko doživetje. Cel teden se je o škofovi pridigi govorilo, cel teden hrepenelo po naslednji. Škof pa, kakor drugi Janez Zlatoust, nas je učil in bodril, opominjal in svaril, tolažil in krepčal z besedo, ki mu je vrela iz srca in bila prepojena s svetim ognjem. Tak stoji naš škof pred našim duhom ob svoji sedemdesetletnici, pridigar, ki ga lahko postavimo v vrste velikih govornikov svete Cerkve, ponosni nanj in Bogu hvaležni za njegove darove in za njegovo gorečnost in zvestobo. In spomnim tu še poteze, ki je lastna resnično velikim ljudem, da pri vseh svojih izrednih sposobnostih ostajajo ponižni in radi poslušajo preproste govore drugih, kakor sem to bral v življenjepisu velikega učenika Cerkve sv. Frančiška Šaleškega. Redka je bila pobožnost v ljubljanski stolnici, da bi se je naš škof, kadar je bil doma, ponižno ne udeležil, skrit kje na stranskem koru in združen s svojim ljudstvom v poslušanju božje besede in v molitvi. Zares: ljudski škof. DUŠNI PASTIR V VIHARNIH LETIH VOJNE IN REVOLUCIJE Če je škofovska služba že v mirnih časih težka in trda, kaj šele kadar nad škofijo in domovino zadivja vihar vojne in revolucije. Z okupacijo domovine po sovražnih vojskah je postalo breme križa našemu škofu postoterjeno. Kakšne in kolikere težave, omejitve, ovire, bridkosti in bolečine ... Po smrti oziroma odhodu narodnih voditeljev je ostal on edina trdna in vidna skala v razburkanem morju. Vse je gledalo nanj, vse se obračalo nanj, veliki in mali, prijatelji in nasprotniki. Najbrže ni še nikdar v zgodovini našega naroda slovenski škof imel tako težke in odgovorne službe. V tistih časih smo se čudili, odkod jemlje škof moč, da more vzdržati ob tolikih naporih, sprejemih, sejah, posredovanjih in — ob tolikih ponižanjih in izdajah. Božja moč, ki jo je črpal iz stanovitne molitve in mu jo je posredovala tudi goreča molitev njegove zveste črede, ga je držala. Težave in bridkosti sovražne okupacije so se postoterile z izbruhom komunistične revolucije. Vsi smo upali s škofom, da bo naš narod šel skozi že itak krvave preizkušnje brez nepotrebnih žrtev, s tem da se bo zadržal mirno in pametno do odločilne ure. Komunizem pa, ki mu ni za narod nič in mu je edini cilj oblast in nasilje, je sprožil strašni bratomorni boj, ki ga je začel z nteusmi-ljenim pobijanjem najboljših, v mestu in na deželi. Tedaj je vstal naš škof v vsej veličini, moči in veljavi nadpastirja, cerkvenega kneza. Mehak po značaju in vedno pripravljen k odpuščanju in spravi, je tista strašna leta stal in hodil pred nami kakor Mojzes pred Izraelci — neustrašen, neuklonljiv, do skrajnosti zvest nauku Cerkve, odločen branilec resnice, pravice in svobode. Naj ga brezbožni nasilniki doma še tako blatijo, naj so ga kot narodnega zločinca in izdajalca v odsotnosti obsodili na dolgoletne ječo —- ko bi ga dobili doma, bi ga v svojem besnem sovraštvu, kot so grozili, živega razrezali —, ves narod ve, da je bil naš škof v tisti strašni dobi naše narodne zgodovine res to, kar mora biti, škof in cerkveni knez svojemu ljudstvu: vodnik, oče in mati. Nikdar ni bil večji kot v letih našega križevega pota in naše Golgote, sam s svojim Gospodom : zasovražen, zasramovan, obrekovan in za smrt zalezovan od zapeljanih sinov lastnega naroda, tega naroda, ki ga je vedno ljubil in ga še ljubi z vso globino svoje velike in plemenite duše." Tista leta je tudi njegova dušnopastir-ska vnema pognala v vrh. Na njegovo pobudo in pod njegovim vodstvom so se tedaj, ko je stiska učila ves narod moliti, izvršila v škofiji izredna dela duhovne obnove: vsenarodna pobožnost prvih petkov, posvečenje družin, župnij in škofije brezmadežnemu Srcu Marijinemu, spokorna procesija Ljubljane z Marijo Pomagaj na Rakovnik, škofove pridige o apokaliptičnih skrivnostih, njegova jasna in odločilna navodila duhovnikom in vernikom glede razmerja do komunizma in njegovih sle-pil, njegov nezlomljivi pogum v obsojanju komunističnih nasilstev, pogrebi komunističnih žrtev, ki jih je vodil sam in ob odprtih grobeh govoril, kot more govoriti le škof, ki svoj narod iskreno ljubi in do dna občuti bridkost in pomen nedolžno končanih življenj — vsi ti in taki spomini se nam prebujajo, spomini, ki ostanejo neizbrisno zapisani v naših dušah. Obenem pa tudi misel na vso škofovo očetovsko ljubezen in skrb za vse trpeče, za begunce, duhovnike in vernike, za konfinirane in pregnane, za zaprte in obsojene, skrb in ljubezen, ki se da izraziti le s Pavlovo besedo: „Kje kdo trpi, da bi mene ne bolelo? Kje se kdo pohujšuje, da bi mene ne peklo?“ (Prim. 2 'Kor 11, 29). Mislim, da morajo biti ti spomini tudi našemu škofu, čeprav polni bolečine, vendar tudi razlog globokega zadoščenja nad zvesto izpolnjeno dolžnostjo in hvaležnosti do Boga, ki mu je dodelil najvišje odlikovanje, ki ga deli svojim zvestim, da mu ni bilo dano le v Kristusa verovati in njegov nauk oznanjati, ampak tudi zanj in za njegovo Cerkev trpeti. (Prim. Fil. 1, 29). DUŠNI PASTIR IN NEUTRUDLJIVI MISIJONAR — V TUJINI Potem, ko smo bili po mednarodnih kupčijah predani komunističnemu nasilju, je škof z delom svoje duhovščine in svojega ljudstva odšel v tujino. Ni zbežal iz strahu, kakor zbeži najemnik, ko vidi volka priti in zapusti svojo čredo, ker mu zanjo ni mar. Poznamo svojega škofa in vemo, da bi bil dal za svoje ovce tudi življenje, ake bi bil to v tistih trenutkih spoznal kot svojo dolžnost. Naš škof ni bil nikoli najemnik, ampak resnični pastir, z vso dušo in z vsem srcem. Odšel je od doma, naprošen od odločilnih krogov, da bi v tujem svetu, zlasti v središču krščanstva, posredoval za narod in njegovo usodo in rešil, kar bi se dalo rešiti. Nismo še vedeli tedaj za kupčijo v Teheranu in v Jalti in smo vsi upali v u^peh škofovega posredovanja, ter v to, da se razmere kmalu urede in kmalu pride čas vrnitve. A ni bila božja volja, da bi se tedaj škofu odprla pot do Kristusovega namestnika. Ostal je na Koroškem, medtem ko so doma komunistični nasilniki prevzeli vso oblast, ki jo po božjem dopu-scenju vrše že skoro 8 let in ki so gv doma v odsotnosti tudi sodili in obsodili na 18 let prisilnega dela — kot zločinca in narodnega izdajalca . . . škofijska palača v Celovcu, kjer je Prevzvišeni preživel večji del svojega begunstvo Vsi vemo, kako je preživljal in preživlja nadškof čas svojega bivanja na tujem: V Celovcu je bil skoraj 3 leta konfiniran po angleški vojaški oblasti, v vedni nevarnosti, da ga izroče komunističnim rabljem domov. Iz Celovca se je rešil v Salzburg, od tam odšel v Švico, iz Švice pa v Severno Ameriko, kjer je našel v Clevelandu pri gostoljubnem mons. Omanu svoj novi dom. Povsod pa in vedno je naš škof v stalni,zvezi s svojimi duhovniki in verniki, zvesti pastir, svetovalec in tolažnik. V Severni Ameriki, kamor ga je usmerila božja Previdnost, hodi po Baragovih stopinjah in misijonari med našim izseljenim rodom po vseh krajih širne države. Tudi v Kanado gre na slovenski misijon in v Argentini nas je obiskal že dvakrat, poln očetovske ljubezni in dobrote, ki sta se mu še poglobili po velikem trpljenju in velikih preizkušnjah. Tu v Argentini ima najbolj kompaktno naseljen svoj zvesti rod, največjo skupino svojih duhovnikov in — svoje bogoslovje, ki je njegova velika skrb in njegovo veliko breme, pa tudi njegova velika ljubezen. # Kakor nam v svetu, tako je — nič ne dvomimo o tem — tudi narodu doma podoba našega škofa vsa svetla in sveta. Vesel, navdušen in hvaležen bi ga narod sprejel, kadar bi ga mogel in smel. Vsi Zvonovi bi tedaj peli in ves narod bi vriskal od navdušenja in domovina, v zarji svobode, bi se radovala, ko bi se na njena, s krvjo in mučeniškim trpljenjem oplojena tla vračal s svojo zvesto čredo iz tujine ljubljeni Vladika. On sam vse to zaupno prepušča Bogu in Mariji, zmagovalki peklenske kače ter moči in ljubezni brezmadežnega Srca. Zaupa pa trdno v končno zmago resnice in pravice ter tudi nas vedno v tem upanju potrjuje, opominjajoč nas, da uro božjega usmiljenja in božje zmage v ponižnem zaupanju prepustimo božji odločitvi. Za sedemdesetletnico voščimo našemu ljubljenemu škofu z vseh strani: Prevzvišeni, Bog naj nam Vas ohrani do zadnjih mej človeškega življenja. Hvaležni smo Vam za vse Vaše veliko, z največjimi žrtvami storjeno delo duhovnega vodstva, za vso Vašo zvestobo, za vso Vašo gorečnost in nad vsem: za vso Vašo plemenito in nesebično ljubezen. Če je božja volja taka, naj Vas Bog osreči že tu na zemlji in z Vami nas vse, da bi se spet sešli v domovini pri velikem delu narodne duhovne obnove — v svobodi, v miru, v bratski edinosti in ljubezni. Tako želimo, tako prosimo te dni. Gospod, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, usliši milostno te naše želje in prošnje. Pozdrav koroških Slovencev K sedemdesetletnici rojstva in sv. krsta prevzvišenega g. škofa Gregorija Rožmana pošiljamo koroški Slovenci preko morja udana in prisrčna voščila. Saj je Prevzvišeni sin naših dolin in gora, naših vasi, naših prednikov, ki stoletja obdelujejo našo zemljo, na tej zemlji služijo Bogu in iz te zemeljske domovine trpljenja romajo v večno domovino. Rod koroških Slovencev je skozi stoletja rod trpinov, ki se bori za obstoj in rast bo-gohotnega življenja. Čuva in hrani najdražje svetinje vere in materine besede. Prevzvišeni je kot fant od fare, kot študent, kot dušni pastir, kot voditelj ljudstva in vzgojitelj inteligence žrtvoval vse svoje od Stvarnika mu podeljene bogate talente za ohranitev in rast božjega življenja našega rodu. V desetletju pred svetovno vojno je liberalna brezbožna tuja inteligenca, uradniki in z njimi združeni veleposetsniki hoteli med koroškimi Slovenci uničiti vse, kar je bilo krščansko in slovensko. Po svojih učiteljih v ljudskih in srednjih šolah so hoteli vzgojiti našo mladino kot rod janičarjev, ki naj bi odtujen delal za propad slovenske besede in tradicije prednikov med nami. Tedaj je Prevzvišeni kot mlad duhovnik povzdignil svoj glas: Varujmo svetinje naših prednikov! Ljudstvo je navdušeno sledilo njegovim pričujočim besedam. Ni netil sovraštvo, kakor nasprotniki, temveč sejal je vsepovsod bla-govest ljubezni. V službi profesorja škofijskega bogoslovja je s svojim zgledom in vodstvom vzgajal bogoslovce v apostolskem duhu kakor svoj čas škof Anton Martin Slom-^k, ko je bil špiritual semenišča v Ce- lovcu. Danes delujejo dušni pastirji, ki so bili deležni šole in vzgoje Prevzviše-nega, v istem duhu v dušnem pastirstvu in so hvaležni njihovemu učitelju in voditelju za vse požrtvovalno delo in ljubezen v letih priprave na življenjski poklic. Ob koncu in po svetovni vojni so bila težka leta za koroške Slovence. Spet je nastopil Prevzvišeni za pravico, sam je moral veliko trpeti in končno je zapustil v težkih razmerah Koroško. Božja Pre- Šinjhei pri Pliberku vidnost ga je vodila na drugo polje plodovitega dela in udejstvovanja za božje kraljestvo. Ni pozabil koroških Slovencev, zanimal se je za njihovo življenje in boje. Njegovo očetovsko srce je čutilo Z nami. Ko je bil imenovan za škofa, so se koroški Slovenci tega priznanja njegovega življenjskega dela in žrtvovanja za Cerkev in duše sv. apostolske stolice posebno veselili. Po svojih zastop- Grob Škofovih staršev nikih so pri škofovem posvečenju v Ljubljani izrazili svoja voščila. Prevz-višeni jih je sprejel z isto ljubeznijo, s katero se je dolga leta v neumornem delu žrtvoval med nami. Skrivnosten se nam je zdel škofov grb. Crucis pondus et praemium. — Teža križa in njegovo plačilo. Rože med trnjem. Takrat ga še nismo prav razumeli. Stali smo pred njim nad glavnim vhodom ljubljanske stolnice in strmeli kakor učenci Gospodovi, ko jim je Kristus govoril o križu. Danes globlje razumemo grb. Kot sin ponižanega, zaničevanega, trpečega rodu je moral biti deležen v veliki meri njegove dediščine, križa Kristusovega. Iz tega velikoduhov-niškega trpljenja bo rastlo novo življenje kraljestva Kristusovega med Slovenci. Prevzvišeni nas je vodil k srednici milosti. Njej je posvetil svojo škofijo, svoj rod. Svoje pregnanstvo je daroval materi, ki je tudi trpela vse boli križa pregnanstva in tujine. Tudi to je poroštvo zmage, ki nam jo zagotavlja brezmadežno Srce Kraljice src. Prevzvišenemu škofu jubilarju kličemo koroški Slovenci v globoki hvaležni udanosti: Bog Vas sprimi... in ohrani do dopolnitve še mnoga leta! Hvaležno se Vas spominjamo v naših svetiščih in prosimo za Vaš velikoduhovniški blagoslov. IZSELJENCI POJO VAM HVALO Tedaj, \o vstali so vihaiji in hudourniki pridrli, metali vesla z ro\ mornarji, ko zmago so brezboštva želi, Vi niste se ganili z mesta, resnico večno sle učili; za Vami šla je čreda zvesta, ki ste jo h Kristusu vodili. Vsem vse hoteli ste postati; odklanjali ste laž, krivico, učili nas \ot deco mati ljubiti luč, značaj, pravico. Izseljenci pojo Vam hvalo, ker rod pogube ste rešili. Zdaj varujete čredo malo, s katero ste gorje delili. Gregor Mali GREGOR MALI Srečen popotnik, \i ima na nevarni poti življenja, polni dušnih sovražnikov, vodnica. Meni ga je Bog dal v osebi našega š\ofa Rožmana, \i obhaja sedemdesetletnico v tujini. Po njegovih rogali sem prejel toliko dobrot, da se nikoli ne bom mogel dovolj zahvaliti zanje. O Po prvi svetovni vojski je v Marija-nišču, znanem ljubljanskem vzgojnem zavodu, med dijaki, posebno višješolci precej vrelo. Valovi posvetnega mišljenja in življenja so jih vznemirjali. Hrepeneli so po nečem novem. Izstopali so iz Marijine \ongregacije, \er se jim ni zdela več moderna. Le nekaj nas je še ostalo v njej. Prav tedaj sem bil določen za načelnica kongregacije. Poleg tega sem ime! težave z matematiko. Znani profesor Rudolf Grošelj — Bog mu daj vse dobro — me je imel na piki in mi napovedoval, da bom v matematiki zmrznil. ■Nekega dne zvemo, da dobimo višješolci novega prefekta. To je bilo ugibanja! Kakšen jel Mlad ali stari Pust ali živahenI Tako smo bili radovedni, da se nam ni ljubilo učiti. Delali smo načrte, kaj bomo naredili, če nam ne bo po volji. ■Hekaj dni potem stopi pred nas duhovnik, ki gn nismo prej nikoli videli. S svojim vedrim, jasnim obrazom in z očmi, polnimi dobrote in resnične ljubezni, nas je vse objel, potem pa s toplim iskrenim glasom spregovoril: ,,Fantje, prihajam k vam, da vas bom vodil k božjemu Soncu. Pomlad brez toplega sonca je pač žalostna pomlad." Že s prvim nastopom nas je prefekt dr. Rožman popolnoma razorožil in nas potegnil za seboj — na pot k božjemu Soncu. Tedaj sem se mu prepustil, da me je vodil. Kmalu potem sem potrt in žalosten hodil po marijaniškem vrtu. Begala me je skrb za kongregacijo in šolo. Če padem v matematiki, kal potem? Zagrenjenost in malodušnost sta me vedno bolj mučili. Potapljal sem se v mrak- Lfaenkrat se mi približa, tako da ga prej niti opazil nisem, prefekt dr. Rožman. ,,Kaj pa tako premišljujete:1" me ljubeznivo nagovori in se mi prijazno nasmehne. T^isem mu dal odgovora. Molčal sem. Tedaj me je začel vpraševati o do'rmi, o starših, bratih ... in ne vem še ka1-Razvezal mi je jezik- Začel sem odgovarjati, Naenkrat sva bila v šoli, pri matematiki, k1 me ie tak° morila. Zaupal sem mu vse težave, k' sem P h imel v šoli in v kongregaciji. Dr. Rožman pa mi je kar sproti s čudovito potrpežlji- vostjo razlagal pomen preizkušenj za mladega človeka in mi dajal navodila, kako naj jih premagam. Mrak. je izginil. Pred menoj je spet zažarela pot k božjemu Soncu. Odslej nisem bil več sam. Imel sem zvestega vodnica k. božjemu Soncu. S svojim ljubeznivim nastopom, s svojim izrednim zanimanjem in razumevanjem mladega človeka me je popolnoma potegnil za seboj in osvojil. Rad bi ga posnemal. Toda, \a\o? On je vzoren, izobražen duhovnik., doktor, \andid it za profesorja na bogoslovni fakulteti, jaz ubog kmečČ fant, študent, k1 mi profesorji vedno ubijajo v glavo, da nič ne znam in nič ne vem. Le kak° naj dr. Rožmana posnemam1 V meni je vedno bolj jasno in živo gorela želja: Postati duhovnik in posnemati dr. Rožmana v ljubezni posebno do moške mladine. Po enem letu vzgojnega dela novega prefekta so se nemirni duhovi visok°šol-cev v Marijanišču pomirili. Dijaška Marijina k°ngregacija je znova zacvetela. V zavod se je vrnil red in mir. V osmi šoli je bilo življenje v Marijanišču spet prijetno, tako da nam je bilo težko slovo od njega. Vstopil sem v bogoslovje. V nižjih letnikiih dr. Rožman ni predaval. Zato mi je bilo dolg čas po njem. Srečen sem bil, če sem gospoda profesorja kje ie oddaleč videl. V zadnjem letniku je predaval cerkveno pravo. Pri predavanjih se je zavedal, da črka mori, duh pa oživlja. Med svojo razlago nam je odkrival bogato, neizčrpno vsebino cerkvenih kanonov, predpisov, poudarjal njih važnost in pomen za dušno pastirstvo ter dajal navodila, k.ak° nal jih izvršujemo. Med temi predavanji sem spoznal, kak0 bogate izkušnje ima o vodstvu duš in kako mu srce gori predvsem za fante. Tedaj je vodnik k božjemu Soncu učil tudi nas, kak0 naj izvršujemo ta poklic. Ha praznik sv- Pet ra in Pavla 1927 sem bil posvečen v duhovnika. Vsak n0' vomašnik potrebuje pridigarja, da ga uvede v skrivnost Gospodove službe in predstavi ljudem. Koga naj prosim? H°' tranji glas mi pravi: Profesorja dr. Rožmana! Toda ali ni to predrznost1 Kako naj tako učenega in zaposlenega vseuči-liškega profesorja nadlegujem s to prošnjo in ga vabim v hribe pod štajersko mejo!? Potrkam na njegova vrata in nerodno poprosim. Takoj mi ljubeznivo odgovori: „Te prošnje vam ne smem odreči. Posebno rad grem zato, ker Lom spoznal spet nekaj slovenskih, skromnih in preprostih kmečkih ljudi.“ Tako mi je vseučilišč profesor dr. Rožman 5. julija 1927 na novi maši v rojstni fari na Selih pri Kamniku pridigal. Moji starši, brata in sestra so bili nepopisno ganjeni, srečni in veseli. Hišo mogli verjeti, da more biti vseučilišč bogoslovni profesor tako preprost in domač. Tisti dan gospod profesor ni vodil k božjemu Soncu samo mene in mojih domačih, ampak vso množico preprostega ljudstva, Č se je udeležila nove maše. Pridigo, Č j° ie imel v župnijski cerkvi svete Tvfeže na Selih in nagovor pri novomašni slovesnosti na našem domačem skednju so starši, Č so umrli v prvih letih mojega duhovništva, brat, Č je ostal nekje v zahodni Hemčiji ob koncu druge svetovne vojske, ini sestra, Č počiva na Koroškem, nesli s seboj v več' nost. Z bratom pa, Č živiva v Argentini, ju še vedno premišljujeva. Po novi maši sem šel za kaplana v Žužemberk. Mladina je imela tu vsako leto 15. avgusta veliko Marijino proslavo. Prejšnji dan je bilo veliko spovedovanja, vedno vsaj do enajstih zvečer, včasih tudi do polnoči, do ene. Ha praznik Vnebovzetja popoldne je bil sprevod Fantovske in Dekliške Marijine družbe v cerkev, Čer je bil slovesen sprejem novih članov in članic. Prvo ali drugo leto mi gospod derart naroči, naj dobim u Ljubljani \a\ega g o-spoda za slovesnost. Dva sem že prosil, pa sta oba odklonila. Potr\al sem na vrata profesorja dr. Rožmana. „Če bo Bog hotel, pridem. Rad bi spoznal tudi dolenjs\e fante," mi je prijazno od govoril. In prišel je v veli\o veselje gospoda de\ana, žužemberštjih fantov in vseh vernikov. Pred praznikom je spovedoval toliko časa, da je praznika počakal v spovednici. Zjutraj je začel spovedovati že ob štirih, ob šestih imel pridigo in mašo, nadaljeval spovedovanje do opol-dne; popoldne pa je sprejemal v Mari-jino družbo. Zelo je bil vesel mladine, \i jo je na prižnici in v spovednici vabil in vodil \ božjemu Soncu. Le \ slovesnosti je pripomnil, da bi bilo bolj primerno, če bi fantje imeli poseben sprejem. Za fante mu je gorelo srce. Bil je predvsem dušni pastir, duhovni oče, vodnil{ fantov ^ božjemu Soncu. Spomladi leta 1930 je bil imenovan za š^ofa. Stanoval je tedaj že v šen-pet erstem župnišču. Sel sem mu častitat. On pa mi je odgovoril: „7\(e častitajte mi! Raje zame molite. Postal sem to, o čemer sem bil prepričan, da nikoli ne bom." V štirinajstih dnevih po imenovanju so mu nad ušesi zablesteli sivi lasje. Prej jih še ni imel. Slutil je, da ga je Bog v najtežjih in najstrašnejših časih slovenske zgodovine postavil za šl{ofa. Zato je dal napisati v svoj škofovski grb : ‘i eža \riža in plačilo. Jeseni leta 1935 sem postal župnij v Ajdovcu pri Žužemberku. Župnija ima kak'h 900 duš, pa je v njeno \roni\o vpisanih že 23 duhovnikov. Tedaj je bilo 8 še živih. Med temi so bili š\of Gnidovec, njegov brat derart Gnidovec in prelat dr. Grivec. Več duhovnikov me je nagovarjalo, naj bi dal napraviti kamnito oltarno mizo in povabil šl{ofa, da bi župnijsko cerkev posvetil. Do tedaj je bila namreč samo blagoslovljena. Začeli smo zbirati denarne prispevke. Prišli so \amnoseki. Iz \amnite plošče, odlomljene na teritoriju ajdovs\e župnije, so izdelali oltarno mizo; iz drugih \osov \amna pa podstave\ in oltarne stopnice. Tfa nedeljo presvete Trojice 1936 je naš nadpastir izvršil prelep obred posvetitve župnijske cerkve in z besedo in zgledom ajdovšl{o župnijo vodil \ božjemu Soncu. Potem je prišel drugič delit zakrament svete birme in tretjič, 24. septembra 1939, blagoslovit ,,Gnidovčev prosvetni dom“. Naš nadpastir birmuje slovenske otroke v liamos Moji a v Argentini Ponoči med 11. in 12. decembrom 1942 so \omunisli požgali cer\ev, župnišče in ,,Gnidovčev dom". Toda besede, \i jih je š^o/ Rožman govoril, \o je trikrat v petih letih obis\al ajdovš\o župnijo, so ostale ta\o globo\o v srcih, da jih ni mogel uničiti brezbožni vihar. V času največje preizkušnje rešujejo verne Ajdovčane brezbožne teme in jih vodijo \ božjemu Soncu. Jeseni leta 1941 je začel zagrinjati Dolenjsko brezbožni mra\. Prihajali so „osvoboditelji“ in prinašali posebne vrste svobodo: svobodo strasti in vnebovpijO' čh izločinov. Zn svojega boga so izbrali rop, požig, umor. Na vse načine so va-rali ljudi. Bili so zdaj vojska \ralja Pe' tra, zdaj slovenska narodna vojska; danes sovražnici Ameri\ancev in Angležev, jutri njihovi najboljši prijatelji; danes so se ponašali, \a\o junaško se bore p roti okupatorju, \malu potem so se z njim pogajali za pomoč in orožje. Tudi v cer' Cev so hodili in z ljudmi rožni venec molili, da so jih lažje varali. Posebno so begali ljudi s svojo Osvobodilno fronto. Manj prevdarni ljudje so jim nasedali in silili v nevarno, sivo meglo Osvobodilne fronte. Boriti se za narodno svobodo je vendar ne\aj dobrega. Toda, za\aj p0' bijajo potem naše najboljše ljudi? Za\aj more duhovnice? ,,Kaj pravijo š\of?“ so me vpraševali ljudje. Tedaj je luč zasvetila v temo. Vodni\ \ božjemu Soncu je spregovoril. Njegova beseda je \ot blis\ razjasnila temo in oči-stila strupeno ozračje. Osvobodilna fron' ta je \rin\a, za \atero se siriva \omu-nizem. Porušene Dražgoše pričajo in uče. Ko sem škofovo okrožnico bral pri ve' li\onočnem izpraševanju večji množici mož, jo je poslušal tudi član Osvobodilne fronte. V začetku je postal bled \o zid, potem rdeč \ot \uhan ra\, si v zadregi grizel ustnice in gledal v tla. Vsi drugi možje so pa odhajali z vedrimi in vese' limi obrazi. Govorili so: „Hvala Bogu, zdaj vemo, pri čem smo.“ V začetku maja 1945 je začela objemati Slovenijo brezbožna tema. Božja Previd' nost nam je šl{ofa rešila, pripeljala v Ge-lovec in potem v tirols\e hribe. Ta\o smo \ot begunci imeli srečo, da smo ga v taborišču Peggezu pri Lienzu en\rat pO' zdravili v svoji sredi. Brezsrčna, \rivična izročitev naših domobrancev, postopanje taboriščnega vodstva z nami in iskanje vojnih zločincev med begunci so bile \ri-vice, \i so nas potopile v nepopisno razo-čaranje in žalost. Izgubili smo vsa\o za* upanje v ljudi. \i so nam namesto pra-vire merili le \rivico. Is\ali smo luči in duhovne opore. Tedaj je prišel med nas vodnih k bož-jemu Soncu, š\of dr. Rožman. Govoril nam je o pomenu trpljenja in žrtev, o moči in zmagi hriža. Brez prelivanja \rvi ni odrešenja. Teža \riža vam zagotavlja čez vse mere veli\o plačilo. Nad nami je spet zasijalo božje Sonce in nam razsvetljevalo našo temno begunsko pot. Kmalu potem je naš vodnih \ bož-jemu Soncu sam postal jetni\ anglešhih oblasti v Celovcu. Nič več ni smel in mogel med nas. Molil je, trpel in delal pohoro za grehe naroda. Kdo nas bo zdaj vodil h božjemu Soncu? Ker nam ni mogel več govoriti nam ie pisal, priporočal edinost, slogo in Iju-bežen — vsem, posebno duhovnihom. Tudi v največjem trpljenju, \o je viselo njegovo življenje na niti, ni mislil nase, ampah na nas in nam prižigal luč v temo. Zdaj iz Severne Ameri\e vodi z živo in pisano besedo slovenshj narod in slo' venshe izseljence h božjemu Soncu. Z lučjo svojega bogatega življenja in vdanega trpljenja razsvetljuje našo pot v tujini. Našemu zvestemu nadpastirju in neutrudljivemu, modremu in odločnemu vodnihu h božjemu Soncu voščimo za sedemdesetletnico iz vse duše in vsega srca, naj ga Bog po Mariji še dolgo ohrani m milostno varuje vsega hudega! MOJA SREČANJA S ŠKOFOM DR. IVAN AHČIN škof dr. Rožman ni prvič begunec. Prvič je moral zapustiti svojo koroško domovino po za nas ponesrečenem plebiscitu leta 1920, ker je med svojimi koroškimi rojaki agitiral za slovensko odločitev. Po eni taki propagandni tur. ne ji sem ga prvič srečal na Jezerskem. Prihajal je utrujen iz Doberle vasi. V tistih tednih pred usodnim plebiscitom nismo v Ljubljani nič dvomili, da se bodo Korošci odločili za Jugoslavijo. Tako vsaj je samozavestno pisalo ljubljansko časopisje. Kot mlad ljubljanski bogoslovec sem bil zato vesel, da vidim moža, ki prihaja naravnost iz terena z zanesjivimi podatki in neposrednimi vtisi. Brez oklevanja se je dr. Rožman, ki je bil tedaj profesor v celovški bogoslovni«, spustil v pogovor in ljubeznivo odgovarja! na moja nestrpna vprašanja, kako in kaj. A strašno me je razočaral, ko je takoj z žalostjo na obrazu in v glasu povedal: ,,Plebiscit bomo izgubili. Nasprotnik nas v propagandi daleč prekaša. Mi sicer storimo kar moremo, a uradna propaganda je psihološko povsem zgrešena. Morda bi uspeli, ko bi vso zadevo prepustili Slovencem. A srbsko vojaštvo bi moralo takoj zapustiti deželo. Nesreča je tudi, da so Celovec izločili iz prve cone. Težko je okoliškim kmetom dopovedovati, da jim bo pripravneje ho. diti na trg v Kranj ali Ljubljano. . Bilo je to dober mesec pred odločitvijo. Prepričan sem bil, da gospod profesor gleda preveč pesimistično. Toda neizbrisen vtis je napravila name njegova prostodušnost in iskrenost, s ka-tero je govoril o stvari, do katere je bil v srcu vse preje ko ravnodušen. Kot profesorja cerkvenega prava smo imeli bogoslovci dr. Rožmana zelo radi. Modro se je znal omejiti na to, kar dušni pastir potrebuje od cerkvenega prava, ne več, ne manj. Razlagal je živo, jasno in uporabljal veliko praktičnih zgledov. Očitno mu ni bilo do tega, da bi kazal svojo učenost, ampak da bi slušatelji tem bolje in tem lažje razumeli, kar je predaval. Trudil ge je, da bi nam učenje olajšal. Pri izpraševanju je bil dobroten in zelo vljuden, vendar natančen. Kdor je imel samo dar govora ne pa znanja, pri izpitu ni dobro odrezal. Redoval ni preveč optimistično. Rede je vzel v dobesednem smislu. Tako je za red ..dobro'“ n. pr. bilo potrebno res dobro znati. O Plača univerzitetnega docenta je bila nizka. Kot begunec s Koroške dr. Rožman ni rešil ničesar, ne obleke, ne perila ne knjig ne pohištva. Zato je sprejel ponudeno mu mesto prvega dijaške, ga prefekta v ljubljanskem Marijani-šču. Tu sem imel priložnost več let delati skupaj z dr. Rožmanom kot drugi prefekt, ali bolje: bil sem v šoli takih dveh velikih vzgojiteljev, kakor sta bila preat Andrej Kalan, ki je bil vodja Marijanišča, in profesorja Rožmana, ki je bil že svoj čas dijaški prefekt v celovškem malem semenišču. Dr. Rožman si je s svojo dobroto in ljubeznivostjo na mah osvojil vsa srca Prelat Kalan, ki je bil izreden poznavalec mladine, velik mladinoljub in zlato srce, je prof. Rožmana izredno spoštoval in cenil. Prepustil nam je nedeljske pridige, ki jih je preje vsa leta sam imel. Kmalu se je razvedelo po Ljubljani in deželi, Ljubljana, sedež ljubljanske škofije kakšen izvrsten govornik je dr. Rožman in že so ga klicali na vse kraje. Tako je bil vedno zaposlen, ker ga je poleg profesure bolj in bolj pritegovaa tudi Orlovska zveza, ki ga je izbrala za duhovnega vodjo. V tistih letih je napisal za Orle molitvenik in nešteto vzgojnih člankov v ,,Mladost“. Kljub vsej tej delavnosti ni zanemarjal prefektovske službe. Zelo vestno se je posvečal individualnemu duhovnemu vodstvu svojih visokošolcev, ki so ga spoštovali in ljubili kakor očeta. Ni bil slučaj, da so se ob takem duhovniškem vzoru mnogi njegovi gojenci odločili za duhovniški stan in res postali dobri duhovniki. Po mojem takratnem mnenju je imel dr. Rožman samo eno edino napako, da je bil s študenti predober. Po tridesetih letih seveda drugače sodim. Srčna dobrota prelata Andreja Kalana in dr. Gr. Rožmana ter materinska skrb tedanje prednice č. sestre Terezije Hanželič (sedanje vrhovne prednice šolskih sester) so iz Marijanišča napravile idealen vzgojni zavod in za gojence pravo družinsko ognjišče, ki se ga mnogi nekdanji marijaniščniki še vedno s toploto spominjajo. Z> Obir in siva Peca sta škofu Rožmanu gledala v zibelko in mu položila v naravo ljubezen do slovenskih planin. Gore so ostale vedno njegova posebna ljubezen. Na ponosnih gorskih vrhovih je iskal oddiha, razvedrila in navdihov. Hoja po hribih je bila zanj prava molitev. Rad je ponavljal psalmistove besede: Hvalite gore Gospoda! Sam ni rad hodi na gore. Redno si je vzel za družbo kakega dijaka, nekajkrat sem ga spremljal tudi jaz. Ni bil rekorder in tudi ne plezavec po pečinah, a zelo soliden in vztrajen pešec po gorskih potih, ki se tudi klinov in strmih vzpetin ni ustrašil. Sodim, da bo komaj kateri vrh v slovenskih alpah, ki mu dr. Rožman ni stopil na teme. Jeseniški turist Jože čop ga je zelo hvalil kot hribolazca in ga nagovarjal, da ga po severni steni spravi na Triglav. Ali sta načrt izvedla, ne vem Znano pa je, da je že kot škof šel blagoslovit križ na Škrlatico, kj je resna tura tudi za mlajše in vajene hribolazce. Nekoč sva se napotila v Kamniška planine s ciljem, da čez Konja in Ojstrico po grebenih prideva na Okrešelj. Na Veliki Planini pa naju je zalotila huda snežna nevihta in naju prisilila, da sva do kože premočena iskala zavetja v gorski koči. Bila sva edina gosta. Med teni, ko je oskrbnica sušila najino obleko v kuhinji, sva zavita v odeje krepko zaspala na pogradu. Drugo jutro sva hotela vstati zgodaj in nadaljevati pot. A ker sva slišala, kako zunaj klokoče voda, sva mislila, da curlja od strešnega korita in da je torej slabo vreme. Zato sva sklenila, da še poleživa, potem pa se vrneva v dolino. Okna so bila tesno zaprta s polknj, kakor je navada pri gorskih kočah. V sobi je bila popolna te- nia. Po nekaj urah pa se le eden ojunači, da pogleda kaj je z dežjem. Odpre okno. Bleščeča sončna luč ga je kar nazaj vrgla. Bil je najkrasnejši dan in sonce že visoko, V hipu sva bila oble-ena, pobrala nahrbtnike in hitela v breg, ne da bi čakala na zajtrk. Curek vode, ki sva ga slišala, je bil od studenca za kočo. $> Dr. Rožman je večkrat obžaloval, da v svojem duhovskem poklicu, kakor je vse kazalo, ne bo dosegel nikdar, česar si je vedno najbolj želel: biti župnik kake podeželske fare. ,,To je najlepša duhovniška služba.“ Res mu ni bilo dano, da bi postal župnik, ker ga je božja Previdnost izbrala, da bo prvi dušni pastir cele škofije. Vsi, ki so ga poznali, so se razveselili njegovega imenovanja za škofa -— razven njega samega. Na pismo, s katerim sem mu čestital k imenovanju, mi je odgovoril: „Ne čestitajte mi, ampak molite zame!“ — Vemo, kako je takimi rečmi. Mnogi se branijo časti, pa le navidezno, zato da jo še več užijejo. A kdor je poznal dr. Rožmana, je vedel, da si resnično ni želel mitre. Bil je iskreno potrt in žalosten in ves zaskrbljen. Sprejel je, ker je presodil, da je božja volja, da sprejme tolikšno breme nase. iz njegovega najglobljega razpoloženja se je porodilo njegovo škofovsko geslo: Križa teža in Plačilo Kakor da je slutil, kaj ga čaka. Rriža težo okuša z zvrhano mero. Gotovo Gospod ne bo skoparil s plačilom svojemu zvestemu služabniku. a Med okupacijo je škof Rožman dvakrat prišel v Rim za nekaj dni in se nastanil v duhovski hiši, kjer je bivalo več slovenskih duhovnikov, kj so študirali na Gregorijani. Bili so to praznični dnevi za slovensko rimsko kolonijo. Videli smo, da so težke skrbi, ki tarejo našega nadpastirja in bi ga radj na kak način razveselili. Pripovedovali suio mu o nameravanem izkrca- Starodavno mesto Salzburg, kjer je več mesecev v začetku leta 1048 prebival naš vladika. Zlasti mnogi naši naseljenci v Kanadi imajo v lepem spominu srečanje z njim nju zaveznikov na Balkanu, o čemer se je takrat šušljalo po Rimu. Aproviza-cija v Rimu je bila v tistih letih obupna. škof je trpel na prebavi in skoraj resno zbolel. Niti dobrega vina ni bilo mogoče dobiti, šele iznajdljivosti g. Jer. neja Sveteta se je posrečilo, da je nekje staknil par steklenic prave črnine. Pri kozarcu vina je pogovor bolj gladko stekel in bilo nam je v uteho, ko smo videli, da se je škof prav od srca na. smejal, ko je g. Svete posnemal prelata Alojzija Snoja, kako zapoje ,,Vidi aquam“. Namen škofovega obiska je bil seveda obiskati sv. očeta, da ga informira o verskem položaju v ljubljanski škofiji in da dobi poterebna navodila. In toliko Aiiras, vas in župnija, kjer je prve mesece begunstva preživel naš škof in mnogo dijakov, ki so se pozneje preselili v Italijo. Do Anrasa so segali nekoč strnjeno naseljeni Slovenci (glej Dž 1951, str. ;$7: škofje ustanovitelji škofje Loke) Drei svojim odhodom v USA se je mudil Prevzvišeni nekaj časa v švjei. Slika nam kaže mesto Zü’ich, odkoder je po zračni poti odpotoval v Cleveland smo zvedeli, da je papež odobril kot pravilno zadržanje škofa in duhovščine napram brezbožnemu komunizmu, škof Rožman je ves čas postopal v soglasju z najvišjo cerkveno avtoriteto. & In po sedmih letih sva se zopet videla v Argentini. Kako je svet res majhen! ,,Ko sem kot študent opazoval zemljevid,“ je škof povedal, ,,mi je vedno ugajala Argentina in sem si želel, da bi jo kdaj videl. No, poglejte, pa so se mi izpolnile nekdanje želje. . Argentina, seveda, kajpada, toda. . . Nič toda! Videl sem, da škofu Rožmanu ni bilo prav nič tiste žalosti in potrtosti, kakor sem jo videl na njego-Vem obrazu pred več ko tridesetimi leti, ko se je bal izgube svoje koroške domovine. Koliko načrtov in upov, koliko dela, žrtev in uspehov, pa tudi koliko razočaranja, trpljenja, bridkosti in ponižanja leži med prvini in drugim begunstvom našega škofa Gregorija Rožmana! Trpljenje je zapustilo sledove v njegovem plemenitem obrazu, a še bolj skalnato trdna vera in zaupanje v božjo Previdnost. Samo orodje smo v rokah Onega, ki je od vekomaj določil našo pot in našo usodo. škof je bil kar dobre volje, poln optimizma in novih načrtov. Da, tudi načrtov! Z njegovim semeniščem v Argentini, s škofijskim zavodom za dijake, z otroci pri čč. šolskih sestrah, z ureditvijo dušnega pastirstva med izseljenci, z misijoni po Severni Ameriki, kako pospešiti Baragovo beatifikacijo in še sto drugih načrtov. Res pravi krščanski optimizem, ki na razvalinah vedno znova prične graditi, ker se zaveda, da Bog ne bo zahteval od nas uspehov temveč poštenega, nesebičnega dela v njegovi službi. Na mnoga zdrava leta in do novih srečanj! MAREC 1. Druga postna (kvatrna) nedelja. — Pri maši beremo evangelij o Jezusovem spremenjenju na gori, v berjlu pa nas sv. Pavel opozarja, da se posvetimo. Bog nas je namreč poklical k svetosti. 6. Prvi petek. — Sv. Peipetua In Fe-ličita, afriški mučenki, Perpetue niti očetove solze niti ljubezen do svojega otroka dojenčka niso odvrnile od mučeništva. Felicita se je bala, da zaradi nosečnosti ne bi bila mučena, ker je zakon take pre. potedoval mučiti. Pa je bil otrok predčasno rojen in ona je šla z veseljem v smrt. 7. Prva sobota. Sv. Tomaž Akvin-ski, cerkveni učenik. Doma iz plemenite družine v Južni Italiji. Proti volji matere in bratov je stopil v dominikanski red, študiral v Neaplju, Rimu in Parizu. V Parizu je poslušal sv. Alberta Velikega, že s 25 leti je postal magister in tolmačil filozofe in teologe. Urban IV. ga je poklical v Rim Poslan je bil na lyonski cerkveni zbor, pa je na poti v samostanu v Fossanovi (Severna Italijal, umrl leta 1274. Cerkev je sprejela njegove knjige za učbenike na svojih fakultetah, njemu pa zaradi svetosti in genialnosti nadela ime ,,angelski doktor" ter ga proglasila za patrona vseh katoliških šol. Brevir ga imenuje „ponos krščanstva" in „luč Cerkve". 8. Tretja postna ali brezimna nedelja. — „Posnemajte Boga kot ljubljeni otroci!" (sv. Pavel v berilu). — „Kdor ni z menoj, je zoper mene" (Jezus v evangeliju, ki nam govori 0 izganjanju hudega duha iz mutca). 9. Sv. Frančiška Rimska. Na voljo staršev se je poročila. Bila je ugledna rimska gospa, povsod znana po svoji dobrohotnosti in svetosti. Po moževi smrti je šla v samostan obla. tinj v Rimu. Omenjeni samostan je sama ustanovila. Pomagala je revežem. Obiskovala bolnike in delala strogo pokoro. Umrla je leta 1 440 v Rimu. 12. Sv. Gregor vi liki, papež, spoznava-lec in cerkveni učitelj (j 604 v Rimu). Bil je Rimljan, senatorjev sin. Postal je redovnik in opat. Kot papežev legat je bil poslan v Carigrad, da potolče Evtihove zmote. V Rimu je premagal pelagijanizem. Postal je papež. Zaradi svojega ogromnega vpliva po svetu je postal eden naj večjih papežev v zgodovini Cerkve. Zavrnil je donate v Afriki, arijance v Španiji, agnostike v Aleksandriji. Gote je prisilil, ampak le predstave o njih. Torej DR. FRANCE GNIDOVEC ne zmeni se zanje in odkloni predstave. Tudi se nič ne boj izgubiti čast. Saj to ni prav tvoje, ampak je od zunaj, nekaj tujega, kar ti drugi morejo dati in vzeti. Bodi v sebi in iz sebe, kar si, in ne oziraj se na druge; ne bodi opica, ki samo posnema. Ostani v svojem, vzvišen nad vse tuje, tako boš vzvišen nad vsako trpljenje, brezčuten in srečen. To je poleg drugih zanimivih življenjskih navodil nauk stoicizma o človekovem trpljenju Stoik rešuje vprašanje trpljenja s tem, da ga pravzaprav taji ali vsaj njega splošnost; uči, da se je mogoče vsakemu trpljenju ogniti, da za pravega modrijana trpljenja sploh ni. TRPLJENJE — ZAKON TEGA ŽIVLJENJA Prav ima stoik, ko vzpodbuja k miru, potrpežljivosti v trpljenju, in da si trpljenja ne povzročamo sami — če nie-gov nauk tako umejemo. A to naše zadržanje bo le potrpežljivost, to je mir ob trpljenju, ne pa življenje brez trpljenja, prostost trpljenja. Očitno se moti, ko uči, da moremo ostati vzvišeni nad vsako trpljenje, za trpljenje brezčutni. Saj je prav trpljenje najbolj vidna prvina človekovega življenja, pa poglej v svoje življenje ali pa življenje okoli sebe, danes ali v preteklosti. Stopi med razigrane ljudi, v družbo, kjer vlada bučno ,,veselje“. Ali niso celo vsi ti izrazi ,,veselja“ večkrat le krik globoke skrite bolečine, le prizadevanje prevpiti krik trpečega srca? Samo prisluhni malo globlje veseli pesmi, vrisku, smehu, gibu plesalca — ali ni v vsem boleča izpoved vedno neizpolnjenega hrepenenja, čim bučnejše je to veselje, tem večjega hrepenenja znamenje je, tem bolj boleča je v srcu njega neizpolnjene praznota. . . V človeku je tako veliko hrepenenje, da v tem življenju ne more biti izpolnjeno. Njegovo srce vedno ostane nenasičeno, nezadovoljno, prazno, vedno odprto. V vsem človekovem življenju, naj bo še tako vedro, naj se tudi zdi kot ena sama srečna pesem, je iz tega razlita neka globoka melanholija (Chateaubriand). Tako oboževani in toliko zavidani Goethe je sam o svojem življenju izpovedal: „Ne bom tožil, vendar je bilo vse samo delo in trud, in lahko rečem, da nisem bil v petinsedemdesetih letih niti štiri tedne zares srečen. Bilo je, kakor da bi večno valil kamen in ga vedno znova dvigal.“ Prav to neutešeno hrepenenje je v človeku najgloblji vir njegove bolečine in že ob tem samem, ko bi tudi ne bilo nobenega drugega trpljenja, bi veljalo, da nobeno srce boli ne more uiti, da je trpljenje splošno. že „vesela“ pesem in vrisk in ples nas ne prepričajo o zgolj veselju, popolnem veselju človeka; podajajo morda le eno stran ali le bolj zunanjost njegovega srca, A prisluhni še drugi, bolj splošni, bolj človeški in resnični pesmi, ki bridko toži, joka. Beri, kar je najlepšega v knjige položil človeški duh — romane, drame — so pač (drame), navadno tragedije, zgodbe človeškega trpljenja. Poslušaj najodličnejše skladbe, opere; ali ne joka v vsem človeštvo tako bridek jok? In kaj izpovedujeta pisatelj in pesnik v svojih najlepših delih? Ali ne svojo globoko bolečino? Odpri katerokoli knjigo, listaj v zgodovino, — vse je polno globoke melanholije, vse ti govorj o trpljenju, bolečini. Kje je v človeštvu stoik, ki bi se ga trpljenje ne dotaknilo, ki bi ostal nad njim vzvišen, brezčuten? „Glej bolezen, žalitev, prezir, sovraštvo krivico. . . kot nekaj tujega kar se te ne tiče, nad čemer si vzvišen....“ To so lepe besede. A kaj pomaga, ko pa sem človek in vse to tako boli in ne morem nič proti temu, da boli. če bi bil kdo tak, vzvišen nad trpljenje. bi bil gotovo eden, učlovečeni Bog, Kristus. A prav on je človek največjega trpljenja, mož bolečin, če njemu ni bilo prizaneseno, ampak je prav v njegovem vzor-življenju trpljenje še nakopičeno, je trpljenje nujna sestavina človeškega življenja. Zastonj je poizkus in prazno domišljanje stoika, da bi mogel trpljenje prezreti, ostati nad njim vzvišen, iti mimo njega brezčuten. človek v življenju trpi, mora trpeti. JOB Sveto pisma stare zaveze nam govori o življenjski skrivnosti trpljenja v posebni knjigi, ki nam v njej slika trpljenje pravičnega Joba. Zelo je bil bogat, vse mu je šlo po sreči, imel je dobre otroke, bil je spoštovan povsod, v zdravju je sredi srečne družine gospodaril svojemu bogastvu. Pa je prišla nesreča, izredno trpljenje. Naenkrat je izgubil vse' svoje imetje, za tem enako vseh svojih deset otrok do zadnjega. Ostal je brez vsega. A da bi mu bilo vsaj ostalo življenje v zdravju. Pa je prišla najhujša bolezen, ki se je je mogel bati; gobavost mu je pokrila vse telo. Tak sedi na gnojišču in si čisti gnojno telo, poln gorja, tem bridkejšega ob spominu na vso srečo, ki jo je bil izgubil. Da bi mu bila ostala vsaj tolažba dobrih prijateljskih src. A tudi ta mu je vzeta, žena se iz njega norčuje; prijatelji, ki so prišli, ga bolj žaloste, kot tolažijo. Ostal je osamljen, sam s svojo bolečino pred svojim Bogom. Job je v mnogočem predpodoba Kristusa. kot uče cerkveni očetje in teologi. Trpi nedolžen, potrpežljivo, zasramovan, vendar poln zaupanja na rešitev in vstajenje. A je Job v nekem poglelu podoba vsakega človeka. Vsak mora v življenju sprejeti svojo mero trpljenja, vsak v neki meri poskusiti usodo Joba. Morda pomanjkanje, kar je še najmanj; a pride več — bolezen, telesno trpljenje. Da bi bilo samo to, a bi čutil ob vsem tem umevanje bližnjega, s teboj čuteče sreče, vse bi bilo dobro; a zadene te še to, prav človeku posebno trpljenje: krivica, žalitev, čeprav ne morda na-toerna; a še hujše moraš doživeti -— namerno žalitev, pravi iskreni prezir, zami'zo, prevaro od človeka, na katerega si se zanesel... In če se čutiš odveč zavrženega in izključenega od vseh, tiepotrebnega, ko te obdaja popoln hlad, ko ostaneš sam s svojo bolečino pred svojim Bogom — kako to boli, si kot Job. človek ■—• človeštvo —• večni Job. . . Vsak to čuti, človeštvo to vedno glasno izpoveduje. To zavest je ob pogledu na trpljenje povzel rimski filozof Seneka v besedah: ,,žalostna reč je življenje. Daj, poglej na smrtnike okrog! Povsod je obilen in neizčrpen vir solza. . . Prej nam bodo pošle solze, kakor gorje, ki nam jih iztiska. Ali ne vidiš, kakšno življenje nam je namenila uarava? Otrok že zajoče, ko pride na svet!“ S posebno plastiko je to bedo žjvlje-nia naslikal naš pesnik: življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, Skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi! skrivnost trpljenja O dejstvu trpljenja v življenju in nje-6a splošnosti ne more biti nobenega dvoma. Preveč živo in boleče okušamo to resnico. Vse nasprotno razlaganje stoicizma je le lepo, a neosnovano in Prazno besedičenje. Dejstvo trpljenja tedaj ni vprašanje. *t6 pa cela vrsta vprašanj, ki nam jih to dejstvo, trpljenje nastavlja So stara ta vprašanja, kot je staro človet.vo: Odkod in čemu trpljenje, smisel in pomen trpljenja; to vse pa spet zadeva ob druga temeljna življenjska vprašanja: 0 Bogu in njegovi modrosti, pravično-sti, dobroti, o smislu takega življenja, a'i je tako življenje vredno živeti. . . Na vsako teh vprašanj, ki mučijo človeštvo, čujemo različne odgovore, tako raznovrstne, da si že ne moremo zamisliti novih, izvirnih. „Bedna stvar je človek; najnesreč-nejše bitje na zemlji,“ odgovarjajo na ta vprašanja grški modrijani in pesniki. „Zemlja in morje sta polna gorja, da nikjer ni mirnega kota mučenemu smrtniku! Bolj! je snmnj dan kot rojstva dan; srečnejši so mrtvi kot živi. Najbolje bi bilo nebiti. Najsrečnejši je oni, ki ni bil rojen in ni videl gorja, ki je pod soncem...“ „Roditi se ne — najbolje človeku je to; a če pride na svet, pustiti hitro ga spet —-to pak je za prvim najbolje“ (Sofokles.Stritar) ,,Jokajte,“ govori Evripjdes, „ko novorojenček pride na svet, mrtve pa no. site s slavjem in čestitkami v grob!“ „Nesreča je življenje vsem stvarem, nad vse je človek vreden milovanja — da smo rojeni, to nesreča, to greh, pokora je na j veča“ (Stritar). Pa se proti temu mrkemu naziranju o življenju ob pogledu na njega trpljenje oglašajo nasproti optimisti, ki ne le ne predstavljajo življenja trpljenje kot znosno, ampak vidijo v njem blagoslov, • Kjer je trpljenje, tam je posvečena zemlja. Nekaj bo človeštvo umelo, kaj se lo pravi. Prej ne ve ničesar o življenju,“ govori angleški pisatelj Oskar Wilde. Skrivnost življenja mu je trpljenje; trpjenje mu je najvišja oblika življenja na zemlji. . . .Tj delaš človeka, o Bolečina!“ poje francoski pesnik Lamartine, kateremu ima življenje večji smisel in večjo vrednost — v trpljenju kot pa v uživanju. O Kdo ima prav? Vedno je mučilo človeka vprašanje o trpljenju in v njem nejasnost jn nasprotujoči si odgovori učiteljev, šele luč razodetja je pregnala temo, v katero je bilo zavito trpljenje. Konec je muke, tudi ob trpjenju veren človek more biti miren in mu je trplje. nje, ki sicer ostane res trpljenje, vir tihega, globokega, tako osrečujočega upanja. (Citati v tem članku so povzeti po: A Ušeničnik, Izbrani spisj X, Knjiga o življenju.) MOČNEJŠA KOT SMRT JE LJUBEZEN Srečno sta živela on in ona svoj mladi zakon in hrepenela po dopolnitvi njune skupnosti: po otroku. In je prišel tudi ta. Hrabro je ona prenesla nevarno operacijo, ki jo je spravila na rob smrti. Sedaj pa je ostala z otrokom sama. Njen mož je moral oditi na fronto. Nato je prišla tista grozna vest: Padel! Mlada žena se je sesedla. Ni vpila in divjala, toda prav njena tiha bol je bila strašna. Ali bo prenesla hudi udarec? Vera v občestvo svetnikov, upanje in srečanje v nebeškem kraljestvu in ljubezen do Boga, ki vse prenese, vse pretrpi, vse sprejme, so bili močnejši kot bolečina. Danes je stara mala Marija sedem let. Kdor bi dejal, da nima očka, bi slabo naletel. Za rokav bi ga zgrabila in v sobo povedla, tja pred očetovo sliko. Pred to sliko, ki je okrašena z vedno svežimi cvetlicami se ustavi pogosto mala Marija in govori očetu: ,,Atek, pomagaj mi, da bom vedno pridna in dobra.'* O, da, Marija pozna dobro svojega očeta. Ona ve, da je bil vedno vesel, da je imel njo in mamico vedno zelo rad, da ni mogel prenesti hudobije, in da mora zato tudi ona hudobijo in greh mrziti In če je Marija kdaj trmasta ali jezikava, jo mamica pelje najprej pred atovo sliko, da se tam opraviči in nato pred kip Srca Jezusovega, da tudi tam prosi odpuščanja. Nato je Marija spet pridna. Očetov god in rojstni dan praznujeta tako, da gresta zjutraj k maši in obhajilu; nato okrasita očetovo podobo in opoldne je boljše kosilo s potico na mizi. Tudi album, poln spominov na očeta, si Marija nato ogleda. Tako ima ta nedolžni otrok čisto jasno predstavo o svojem očetu. Po materinem posredovanju ga pozna v vseh podrobnostih, bolj popolno kot marsikateri otrok svojega živega očeta. Ona pa ob svojem otroku doživlja moževo bližino. Dobro ve, da je samo malo naprej pohitel, še se bodo videli, vsi trije. In ta misel jo krepča in jo dela srečno. —jej— Velika skrb sv. Očeta Kdo pazljivo prebira številne papeževe nagovore, ki jih ima ob raznih priložnostih, bo iz njih kmalu z lahkoto razbral, da se sv. oče ponovno vrača na vprašanja, ki so mu prav posebno pri srcu. Apostolski delegat v Angliji, nadškof (iodt'rey, je nedolgo tega zbral vsa ta vprašanja, ki jih papež prav posebno pozornost posveča. Petero jih našteje nadškof ter jih imenuje petero skrbi sv. očeta. Ena izmed teh je — o njej hočemo nekoliko več razpravljati — ogrožanje današnje družine in skrunitev zakonskega življenja.* Današnja družina je bolna, smrtno nevarno bolna. In ker narod, država, človeška družba sestoji iz družin, kakor sestoji telo iz posameznih udov, je bolan tudi narod, bolna država in druž-ba.Družina je korenina, iz katere naj Poganja zdrav življenjski sok v deblo, veje, liste, cvetje in sad. Iz družine naj rastejo in se presnavljajo narod, država in družba, če pa je korenina bolna in trhla, kako naj potem uspeva drevo? Današnja družina je ogrožena versko in moralno, gospodarsko in socialno — kako naj se potem čudimo, da vera tu- * Ker se teh petero skrbi po vsej verjetnosti precej krije z nameni svetega očeta, po katerih molimo pri popolnih odpustkih, bi utegnilo marsikoga zanimat, katere so še ostale štiri. Nadškof Godfrey našteva poleg zgoraj omenjene se naslednje: preganjanje Cerkve v deželah, kjer vladajo brezbožniki, katoliška vzgoja otrok, mržnja do Boga in Cerkve v glasilih javnega mnenja (tisk, radio, film), naraščanje razrednega boja, ki ubija duha krščanske ljubezni. di v narodu in sploh v družbi ugaša, da morala naravnost grozeče propada, da se gospodarstvo kljub velikim naporom ne more prav opomoči, da na vsako rešeno socialno vprašanje nastaneta dve novi, pereči in grozeči. Kajti socialni in gospodarski zakoni ter ukrepi za dvig javne morale niso samo stvar parlamenta in zakonodaje, temveč prav tako stvar človeka samega, njegove vzgoje in samodiscipline. 1. Versko mišljenjem življenje v družinah ugaša: po premnogih družinah se ne moli več, ne skupno ne posamezno, nedeljsko službo božjo pa nadomeščajo šport, izleti in zabava, verska knjiga in nabožen časopis nimata več prostora na družinski mizi: družina se je Bogu in veri odtujila. Materializem, ki vidi in telita samo dobrine tega sveta in ki ga skuša komunizem znanstveno utemeljiti prevladuje praktično tudi v premnogih krščanskih družinah ter poriva vero v duhovne in nadnaravne dobrine v ozadje.* * Vpreteklih letih sta dva angleška sociologa Rowntree in Lavei's objektivno in po znanstvenih metodah skušala preiskati, kakšna je življenjska filozofija angleškega prebivalstva. Kot zaključek sta izdala knjigo, ki je na Angleškem vzbudila precejšnjo pozornost. V tej knjigi poročata tudi, kaj sta dognala glede verskega mišljenja in življenja. Pravita, da sta našla le malo ljudi, ki verujejo v nebesa in pekel, več jih je, ki verujejo v neko vrsto posmrtnosti. Velika večina ljudi pa da je zavrgla toliko naukov sv. pisma, da jih nobena Cerkev ne more več priznati za kristjane. Seveda so to razmere v sko- 2. Iz verske slabokrvnosti današnje družine izvira njeno moralno propadanje, ki se kaže najbolj v številnih za-konolomstvih in zakonskih ločitvah, v naraščajočem protinatumem omejevanju otrok, v zločinih nad še nerojenim življenjem, v vedno večjem številu mladostnih kriminalcev. Na zborovanju Pax Homana v Salzburgu lansko leto je podal dunajski vsaučiliški profesor dr. Avgust Ivnoll naslednje strahotne številke: V Avstriji (ki ji pravijo katoliška država) je bilo od leta 1945 do 1950 08.842 zakonskih ločitev, torej več kot eno tretjino v istem razdobju sklenjenih zakonov. Skoro 80^ teli zakoncev se je razšlo zaradi zakonolom-stva. 42^ vseli družin v Avstriji je brez otrok, -~>yo družin ima samo no enega otroka. 903^ otrok iz mladih zakonov na Dunaju se je 1950 rodilo v 3---O me- secih ih> poroki. Iz nekega poročila iz leta 1951 posnemamo, da je bilo tedaj v Zahodni Nemčiji 12.2 milijonov hišnih gospodinjstev, od teli 7.2 milijona brez otrok. Angleški zdravnik in pisatelj dr. Halliday Sutherland je na nekem zborovanju za starše v Birminghamu ugotovil, da je angleški narod obsojen na smrt, če ostane pri sedanjem številu rojstev. Leta 1871 da je bilo normalno imeti v družini šestero otrok, leta 189ti sta bila le še dva, leta 1931 le še enega. Danes pa da so po družinah že ponosni, če so brez otrok. Seveda teh številk ne smemo posplošiti, ker ima vsaka dežela v tem oziru svoje številke, vendar pa je zlasti v germanskih deželah povsod ista. Nemški zdravniški strokovnjaki računajo za leto 1950 najmanj pol mili- ro izključno anglikanski deželi. Toda sami vidimo in skušamo, kako se ta brezverni duh vedno nevarneje zajeda tudi v katoliške družine. jona umorov nerojenih življenj, po vsej Evropi 5 milijonov letno (torej v sedmih letih več kot je padlo vojakov v drugi svetovni vojni). Umor je vnebo-vpijoč greh, vpije k Bogu x>° maščevanju — kakšna kazen naj pride nad Evropo še za te strahotne umore! 3. Temu moralnemu propadanju pa ni iskati vzroka v pomanjkanju vele, ki naj bi dajala zakoncema moč nositi bremena, ki jih nalaga zakon in urejeno družinsko življenje, ter se ustavljati vabam, ki priliajaja od zunaj in znotraj. Zelo velik vzrok moralnemu propadanju družine leži tudi v težkem socialnem in gospodarskem položaju mnogih zakoncev. Na eni strani porabi danes družina — tudi proletarska — mnogo več za svoje potrebe kot v prejšnjih časih. Zahteve modernega človeka niso skromne. Mislimo na boljšo hrano, obliko, časopisje, šole, zabave, radio itd. Na drugi strani pa zaslužek premnogih družin s temi zahtevami ne drži koraka. Oče ne zasluži toliko, da bi mogel vsem družinskim zahtevani zadostiti. Ne preostane drugega, kot da gre tudi mati za zaslužkom. Tudi v socialno visoko stoječih deželah je odstotek delovnih žena vedno višji. Tu niti ne mislimo na dežele onkraj železne zavese, kjer matere s silo tirajo v tovarne ne samo zato, ker jim za njihovo umetno in napihnjeno rastočo industrijo primanjkuje delavcev, temveč tudi zato, ker je komunizem po svojem bistvu nasproten družini. Kjer pa je mati prisiljena iti za zaslužkom, mora zanemariti vzgojo otrok, prc|M>gosto pa si izbere drugo možnost, da se nenatumo in grešno izogiblje otrok. Velik vzrok moralnega propadanja današnje družine leži zlasti v pomanjkanju stanovanj, ki je predvsem v Evropi, kjer je divjala vojna, tako občutno, da je iMistalo stanovanjsko vpraša- nje eno najbolj perečih socialnih problemov. Naravnost pretresljiva so n. pr. tozadevna poročila iz Zahodne Nemčije. Ali smo sploh še v kulturni zemlji ali med primitivnimi divjaki? In kakor povdarjajo ta poročila, niso to samo posamezni primeri, ker v tem primeru bi jim ne bilo težko od pomoči, temveč so množična prikazen. Da se družinsko življenje v teh tesnih, smrdljivih in temnih brlogih ne more normalno razvijati ali da se ne morejo ®«£lepati novi zakoni, je razumljivo. Tako je raztrgana, razdejana in zanemarjena družina eden najglobljih vzrokov, da je sodobni človek sam v sebi tako razklali, nemiren in nezadovoljen, do sočloveka tako nezaupen in sovražen. Današnja družina na splošno ni več zmožna dajati otroku in odraščajočemu človeku tistih nravnih moči in dušnih sil, ki jih neobhodno potrebuje v svojem poklicu, v svojem zasebnem in javnem življenju. Kljub velike» nm tehničnemu napredku, ki na vse strani lajša življenje, tožimo, da so časi slabi, prenasičeni socialnih, gospodarskih in duhovnih kriz, ki utegnejo vreči svet v najhujšo katastrofo Vseh časov. Ta strah ni pretiran. Papež, ki ima gotovo globok vpogled v življenje vseh narodov ter v politična, socialna in duhovna dogajanja po vsem svetu, je lansko leto 10. februarja v svojem' radijskem nagovoru na rimske vernike opozoril na preteče nevarnosti sedanjega časa. „Danes poslušate klic očeta in pastirja, ki ne more molčati spričo sveta, ki nezavestno tira človeštvo z dušo in telesom, dobre in hudobne, civilizacijo in narode v prepad. Večje in hujše kot Vsaka kuga in vse naravne katastrofe v preteklih stoletjih so nevarnosti, ki teže današnje človeštvo, čeprav je njihov trajni pritisk napravil narode že skoro neobčutljive in apatične. . . Spričo trajno kritične napetosti, ki se utegne, ka- kor sina pač morali ugotoviti, vsak trenutek sprožiti v strašno katastrofo in katero najgloblji vzrok je iskati v verski brezbrižnosti, v nizkem moralnem stan ju zasebnega in javnega življenja, v načrtnem zastrupljanju preprostih duš. . . dobri ne morejo in ne smejo brezskrbno in nedelavno v starem tiru naprej živeti kot tihi opazovalci bližnje, vse razdirajoče katastrofe.“ 4. Prenovitev družine v krščanskem duhu je ena najnujnejših nalog sedanjega časa. Treba je reformirati človeka, potem bo kmalu reformiran tudi čas. Kajti čas delajo ljudje, ne samo čas ljudi. Dobri ljudje — dobri časi, slabi ljudje — slabi časi. Najboljše socialne, gospodarske in kulturne reforme ne zadostujejo — kakor so sicer tudi potrebne — če človek sam ni reformiran in prenovljen; kakor drevesu ne pomaga ne sonce, ne dež, ne še tako skrbna nega, če pa je samo v sebi trhlo in gnilo, človeka pa ni mogoče prenoviti, če ne bo prenovljena družina. Zakaj družina jr korenina, iz katere človek in vsa njegova notranjost raste. Kakršna je družina, tak je tudi največkrat človek, ki je iz nje zrastel. Izjeme ostanejo izjeme in ena sama lastavica še ne napravi pomladi. Tu imamo vprav katoličani ogromno in odgovorno nalogo. Kajti ravno katoličani imamo v verskih resnicah, ki jih posedujemo v polni meri, nepokvarjene, kakor so prišle iz božjili ust, ter v zakramentih in sv. maši moč kot nikdo drugi, da to nalogo izvršimo. „Treba je — kakor pravi papež Pij XII. — ves svet v temelju prenoviti, treba je spremeniti podivjani svet v človeško plemenitega, iz človeško plemenitega napraviti v Bogu prenovljenega v smislu božjih zveličavnih namenov. Zato upirajo ljudje ves svoj pogled na (Vekev Kristusovo, ki se kot edino preskušena vodnica zavoljo svojega spoštovanja do človeške svobode more postaviti na čelo tej ogromni nalogi. Z odkritimi besedami prosijo njenega vodstva.“ Saj človeška družba sama čuti strahotno osamljenost posameznih udov kljub jekleni povezanosti, v katero ga navidezno nerazvezljivo oklepa današnji državni in tehnični aparat. Sodobni človek hrepeni i»<> varnem zavetju in toplem gnezdu družine. Kakor je dejal na 75. nemškem katoliškem shodu v Berlinu P. Gilbert Corman: ,,Bolj kot kdaj prej koprni danes človek v tej brezočet-nj družbi po očetu, po bratu. Socialna politika in država kristjanu ne moreta nadomestiti očeta ter ga je strah pred vsakim nadomestnim očetom in očkom.“ Te sile so še podtalne, toda so tu. Stvar katoličanov je, da jih odkopljejo in vpreižejo v svoje apostolsko delo. Pravimo: stvar katoličanov. Ne zanašajmo se samo na učečo Cerkev, ki stori v tem oziru več kot kdajkoli — na papeža, škofe, duhovnike. Vsaka družina, vsak posameznik mora začeti z reformo najprvo liri samem sebi: z močno voljo in s pomočjo milosti božje spraviti svoje življenje, svoje delo in dolžnosti, počitek in zabavo, zlasti še medsebojne odnose v sklad z voljo božjo. To pa je že obenem tud zajčetek apostolskega dela, ki je po Kristusovi za-povedi dolžnost vsakega vernika: dober zgled, ki je najučinkovitejša spodbuda za vse, ki žive v našem okolju. fzt Nevarnost komunizma v Boliviji ,,Komun.Jtični režim se nam bliža z vrtoglavo naglico,“ je zapisal mons. Jožef Klement Maurer, nadškof iz bolivijskega mesta Sucre. Zato se morajo katoličani v Boliviji pripraviti na čase, ,,ki bodo morda od njih zahtevali težke žrtve. Samo tesno povezani na Cerkev bodo mogli zavreti komunizem na njegovem pohodu-“ Ker je še vedno mnogo takih, ki v resnost položaja ne verjamejo (saj je bilo v Sloveniji isto!), navaja nadškof Maurer sledeča dejstva: — Komunistična stranka je postala zakonito priznana. —Marksistične 'deje naglo prodirajo v univerze in srednje šole, kjer se sramoti tiste, ki nočejo teh idej sprejeti. — Načrtno se hujska domačine na deželi in v rudnikih proti gospodarjem. — Pojavili so se mnogi tuji agenti dvomljive vrednosti, ki jih nihče ne kontrolira, kaj delajo in kaj govorijo. —- Zlasti pa je obsojanja vredna zločinska brezbrižnost državnih oblasti. Včasih obstoja vtis, da te oblasti zavestno komunizmu pripravljajo pot. Nadškof opozarja svoje vernike na izobčenje, ki zadene vse, ki izražajo marksistične ideje ali komunistom pomagajo pri njih razdiralnem delu. Izjavlja, da so komunizma krivi v prvi vrsti slabi katoličani, ki ne storijo svoje dolžnosti, zanemarjajo vzgojo otrok in so trdi in krivični nasproti delavcem Opozarja na delovanje španskega komunista Valentina Gomeza s pridevkom ,,E1 Campesino“, ki je pred letom prišej iz Moskve, potem ko se je sprl s Stalinom; raste propaganda proti inozemski duhovščini in govori se o potrebi povezanosti s Sovjetsko Rusijo. Ker so škofje zahtevali, da se pri podržavljanju rudnikov da lastnikom poštena odškodnina, kot to zahteva socialna pravičnost, so jih levičarski krogi proglasili za zaveznike kapitalistov. Nadškof Maurer zaključuje svoje pismo z besedami: ,.Katoličani, pripravimo se! Bolje je častno umreti kot živeti v suženjstvu. In velite: vaš nadškof je pripravljen iti prvi v- ječo ni smrt!“ NEKAJ SOCIALNIH NOVIC Katoliška živahnost v Evropi je bila v Preteklem letu v socialnem pogledu Ha višku. Omenimo naj samo velike katoliške prireditve, ki so se bavile samo s socialnim vprašanjem, bilo, da so socialno vprašanje posrečeno vključile •ned drugi program. Najorej je gotovo treba omeniti mednarodni evharistični kongres v Barceloni, kateremu sta se Priključila nemški in avstrijski katoliški dan. Vse tri manifestacije so imele močno socialno obeležit Podrobnemu študiju sooailnega vprašanja pa sta bila posvečena socialna tedna francoskih in italijanskih katoličanov. Italijanski socialni teden se je vršil koncem septembra v Torinu. Na njem se je v trinajstih govorih obi avnavala vodilna tema: „Podjetje v sodobnem gospodarstvu“. Socialne resolucije kongresa v Bel jaku, Krščanski mladinski kongres v Beljaku, ki se je nedavno ' '•šil, je zbral 12.000 mladih ljudi, večinoma iz Avstrije. pa tudi od drugod Resolucije kongresa so se nanašale na politično, gospodarsko, sindikalno, dijaško, športno in begunsko vprašanje. Najvažnejša resolucija gospodarskega značaja priporoča, naj se po „poevropenju“ premoga in jekla, pristopi nemudoma k poevropenju kmetijstva. Iz socialnega področja je zlasti značilna resolucija, ki zahteva, da naj se pri Evropskem svitu nemudoma Ustanovi stalen gospoda rsko-socialen odbor, ki naj bo sestavljen iz delavcev in podjetnikov, pa tudi države naj pošljejo vanj svoje predstavnike. Michael Serrarens je zapustil glavno tajništvo utreške internacionale, že skoraj sedemdesetleten je potem, ko je bil zaporedoma izvoljen za glavnega tajnika internacionale, na letošnjem kongresu izjavil, da mora to tež.ko mesto prepustiti mlajši moči. Kongres se je Serrai'ensu, ki je ž.rtvoval vse svoje življenje krščanskemu sdtdikalnemu po-kretu, najganljiveje zahvalil. Na slovesnost je bila povabljena, tudi Serra-rensova soproga, kateri se je poseben govornik zahvalil zlasti ker je svojega moža ves čas njegovega javnega dela ne. sebično podpirala, das; jo je to stalo prvnekatero žrtev. Serrarens kljub svojim letom ne odhaja v pokoj! Kaj še! Pri Evropskem svetu bo še naprej opravljal predsedstvo komisije za socialna vprašanja. Prav v zaim jem času pa je prevzel mesto sodnika v novoustanovljeni evropski skupnosti premoga in jekla. Bog mu daj še veliko uspehov! Za njegovega naslednika v tajništvu internacionale je bil 'zvoljen Avgust Vanjstendael. Hrvatski vadnički savez v izseljenstvu je razširjl svoje delovanje. Doslej hrvatsko izseljenstvo Njegovo glasilo je deloval samo na Francoskem. Zdaj pa je razširij svoje delovanje na vse ,,Hrvatski Radnik“ bo v bodoče izhajalo izmenično, en mesec v Franciji, drugi mesec pa v Kanadi — V Hrvat-skem radničliem savezu delujejo sporazumno hrvatski katoličani in muslimani. Pravijo, da jim g-delovanje ne dela težav, ker načela muslimanov temelje na etiki, ravno tako kot načela katoiličanov. Sklicujejo se tudi na dejstvo, da enako razmer e obstoji med francosko krščansko strokovno organizacijo in njenimi člani v kolonijah v Afriki, ki so muslimanske vere. „Glas sv. Antuna“ poziva Hrvatski radnički savez naj javno pristopi k študiju papeških socialnih okrožnic. Muslimani naj pa ustanove svojo lastno delavsko zvezo. Nadaljuje, da je izven vsakega dvoma, da se bo vedno lahko našla pot za sodelovanje katoliških in muslimanskih delavcev, kadar bo šlo za socialno pravičnejše urejeno bodočo Hrvatsko. ^FcLtLMlIcd JOlfLCL Film ,,Fatimska Gospa“ spada med izredne filme, ki so katoličanom lahko samo v čast in ponos. Film je izdelala filmska družba „Aspa-Suevia‘‘ v Španiji. Vodstvo filinanja je imel Rafael (lil. Glavni igralci pa so: Lucia — Ines Orsini (glej gornjo sliko), Duarte: Fernando Rey; Oliveira: Tito Junes; Antonio: Jose Maria L odi; Jacinta: Maria Anlee. Ocena vsebine: Po svojem značaju vsem priporočljiva. V izvlečku podajamo kratko vsebino filma. Fatima 1917. Neznana vasica na Portugalskem. Lucija, mlada pastirica, zapušča farno cerkev. Vrača se domov, kjer jo čakajo težave družinskega življenja. Njen oče je pijanec. Njen starejši brat naveličan večnih prepirov zapušča dom in odhaja med prostovoljce na bojne poljane. Mati je bolna in z Deklica, ki je videla Marijo žalostjo gleda na ugašanje družinskega ognjišča. Solze, nerazumevanje, prepiri polnijo vzdušje družinice Abobora. Lucija, nežna in skromna pastirica odhaja vsak dan s svojim bratrancem Frančkom in sestrično Jacinto pasti malo čredo ovac. Vsi trije tvorijo veselo družbo na ljrjjskih poljanah. Molitev se jim zdi večkrat kar predolga in nadležna. Ko se Lucija nekega večera vrne domov, je priča bolečega slovesa starejšega brata. Kasneje zve, da namerava oče prodati zadnji kos domače grude, da plača v krčmi dolg. Zateče se k nebeški Materi Mariji. Prihodnji dan doživijo otroci na paši veliko presenečenje. Obdala jih je skrivnostna svetloba. Marija jim govori in ukaž.e ohraniti skrivnost prikazovanja. Lucija izpolni zapoved, a ne tako mlajša bratranec in sestrična. Zvedo starši in vaščani! Lucija je zatožena prevare in odvedena k župniku, ki še ne veruje r prikazovanja. Sovražno vzdušje obdaja Lucijo, ki je sedaj podvržena težkim preizkušnjam. Kljub temu se pripravlja na 13. oktober, za katerega Marija obljubi vsem viden čudež. Okrajni glavar se zanima za prikazovanja Portugalska živi v revolucionarnem ozračju. Oliveira hoče končati s to ,,prevaro“ za vselej. Da zapreti pastirčke in jih mučiti, da bi zanikali videnja, a brez uspeha. Glas o prikazovanjih pride do državnega predse "nika. Svetovno časopisje bruna v svet čudne novice. Svet prisluhne. Približal se je 13. oktober 1917. ,,Fa-timska Gospa“ je napovedala prvi še ne- I'ies Orsini, mlada filmska zvezda, ki si je v znanem filmu „Nebo nad močvirjem“ pridobila svetovni sloves, se je vinila na filmsko platno v osebi prieevalke fatim-skib čudežev l.rn ije, junakinje čudovitih dogodkov ljubezni in trdne vej'e dokončani svetovni vojni, novo in še krutejšo vojno, stisko narodov, ki so Podložni Rusiji, sovraštvo in preganja-nje Cerkve in nevarnost svetovnega brezboštva. Kljub nasprotovanju državne oblasti ®e v Lirijsko globel vale množice rado- vednega ljudstva. Cerkvi nasprotno časopisje pošilja svoje najbolj kritične dopisnike in časnikarje. Bližnje in daljno okolje Fatime je kakor ogromno mravljišče. Eni nosijo bolnike in drugi neverni Tomaži se s preprostimi verniki prerivajo proti kraju prikazovanja, da Trije pastirčki iz Fatime: .Jacinta, Lucija jn Franček vidijo napovedani ,,čudež-1. Nade mnogih se spolnijo. Devica je ostala zvesta dani besedi. 7 0.000 ljudi vidi vrtečo se sončno kroglo. Napolni jih strah. Naenkrat pa ljudje zastrme in padejo na kolena in ob velikem čudežu mogočno za-pojo ..Zdravo Marijo“, katere spevi še danes odmevajo na lirijskih poljanah. „Fatimska Gospa“ je filmana z apostolskega vidika. Temu namenu popolnoma ustreza. Začetek filma je prikazan nekoliko teatrsko in dvogovor ne ustreza svojemu namenu. Moti nekoliko glas Ines Orsini. A kmalu se začetni nesigurni vtisi spremene v zaupanje. Film se spremeni v čudovito lep verski motiv. Pastirčki so zelo posrečeno podani. Le škoda, da je ta tako lepi film, tako malo zaželen v filmskih dvoranah. EVHARISTIČNO SONCE V meni žari evharistično Sonce in na vse konce ■ svete žarke škropi. .. Ni sivega \ota ne strupenih megla v pokrajinah mojega sveta! Vsa pota sončna so, sončna, sama v sebi zaključena in neskončna \ot bitje Boga. Duša izmučena na njih se spočije in \ot nevesta Jezusu zvesta v rajski lepoti zasije . . . HUDO JE, BITI ZVELIČAR, pa dati človeku popolno prostost, — posebno še v dvajsetem veku! Vsak polovičar, ko mu ugasne srčnost, Ga uporablja za poravnavo, na Njegovo postavo m voljo pozablja — in misli tajno na svojo blagajno in slavo . .. BOGDAN BUDN.IK Jožef in njegovi bratje BORIS KOMAN OČETOV LJUBLJENEC Obljube, dane očaku Abrahamu, da bo postal oče velikega ljudstva, so se začele izpolnjevati v družini njegovega Vnuka Jakoba. .Ta se je že lepo udomačil v novi zemlji, v Palestini in je imej 12 sinov. Bolj kot druge je ljubil Jožefa, ker se mu je rodil v njegovi starosti (Gen 37, 3). Zato mu je dal harediti tudi dolgo pisano suknjo. S tem pa je podžgal nevoščljivost ostalih sinov, ki so Jožefa sovražili in niso mogli prijazno z njim govoriti. Bog je Jožefa izbral za svoje velike načrte in mu je to že v mladosti razo-del v obliki sanj. Mladec si ni mogel kaj, da ne bi na dolgo in široko razlagal svojim bratom in očetu, kako so se sredi polja snopi bratov njegovemu snopu priklanjali in da so me klanjali sonce, mesec in enajst zvezd. V svojo nesrečo! Vsi jezni so mu bratje rekli: ■•Ali nam hočeš še kraljevati?“ (Gen m, 81. In so ga še bolj sovražili ter iskali prilike, da se znesejo nad njim. BRATJE GA PRODAJO Prilika se jim je kmalu ponudila. Oče Jakob je poslal Jožefa gledat za brati, ki so pasli črede pri Siheniu. Ko 80 ga bratje od daleč zagledali, so rekli drug drugemu: ..Glejte tam prihaja sanjač.“ (Gen 37, 18). Ubili bi ga, da se ni zanj potegnil brat Ruben, ki je svetoval vreči Jožefa v prazen vodnjak, hpajoč pozneje najti možnost za nje-govo rešitev. Ko pa je bil odsoten on, je prišla mimo družba popotnih Izma-elcev. Bratu Judu je šinila v glavo zla misel: ,.Prodajmo ga tem. Mi se rešimo prelivanja bratske krvi, svoje bomo pa le dosegli.“ (Prim. Gen 37, 27). šestnajstletni Jožef jih je ves v solzah prosil milosti, pa srca bratov so oka-menela v sovraštvu in so mirne duše prejeli zanj dvajset srebrnikov. Očetu pa so v hlinjeni žalosti natvezli izmišljeno zgodbo, da je Jožefa požrla divja zver. Oče Jakob ga ja silno objokoval in 83 ni dal potolažiti (Gen 37, 33), —• Zločinski bratje so pa mislili, da so dosegli svoj cilj. In bi ga dosegli, če bi Boga ne bilo! TEŽKE PREIZKUŠNJE žalostna je bila pot prodanega Jožefa skozi puščavo v Egipt. Daleč od doma, v tuji nepoznani deželi sam. Brez znancev, brez človeka, h kateremu bi se mogel zateči po tolažbo. Nikoli več ne bo videl svojega ljubljenega očeta. Prodan kot žival od rodnih bratov! Kako je mogel pravični Bog to dopustiti, saj mu je bil zvest celo svojo mladost?! Izmaelci so v Egiptu Jožefa prodali Putifarju, načelniku faraonove telesne straže (Gen 37. 36). Ta ga je postavil zaradi odličnih njegovih lastnosti nad vse, kar je imel in Gospod je blagoslavljal Egipčanovo hišo zaradi Jožefa. Bog pač ne more zapustiti v stiski svojih zvestih! Za Jožefa se je začelo razmeroma lepo življenje. Vendar ni pozabil Boga, kakor se to žal tako pogosto v podobnih razmerah zgodi, in se je v mislih pogosto vračal na poljane svojega očeta. Medtem je dorastel v lepega mladeniča prikupnih lastnosti. Vse ga je imelo rado. Skušnjavec pa se je polastil gospodarjeve žene, ki se je vnela v strastni ljubezni do njega. V moževi odsotnosti je skušala Jožefa zapeljati v nečisti greh. Težak boj se je začel zanj tujca v hiši deželnega mogotca. Dolgo časa, dan za dnem, mu je skvarjena gospodarica s priliznjenimi besedami nastavljala zanjke (Prim. Gen 39, 7-—10). Pa zamanj! Jožef je bil že preizkušen v trpljenju in goreče molitve so ga naredile močnega. ,,Kak0 naj storim ta zločin in grešim zoper mojega Boga!“ (Gen 39, 9) Pustil je svoj plašč v rokah zapeljivke in zbežal. Gospodarica se je čutila užaljeno v dno svojega strastnega srca. Z vso strastjo maščevalnosti ga je obrekovala pri svojemu možu, da jo je pritepeni tujec skušal zapeljati v greh. Dosegla je svoj črni namen. Putifar ji je verjel in ukazal Jožefa vreči v ječo. (Gen 39, 20). Kako je vse to moralo zaboleti plemenitega mladeniča: Je to božje pla čilo, ki je obljubljeno čistim v srcu?! Bolelo ga je, ko je moral znova spoznati, da je za zlobne hinavce in skvar-jence svet odprt, za Bogu zveste pa tako zelo s trnjem posut! Zmesti se pa ni dal niti po tem udarcu. V čudovito močni veri se je predal božji previdnosti verujoč, da kar Bog dopusti, dopusti in stori vedno, ker nam dobro hoče. Tudi preizkušnje in trpljenje so izraz božje ljubezni, le razumeti jih je včasih tako težko. FARAONOVE SANJE Kdor zaupa v Boga, vekomaj ne bo osramočen. To se je krasno pokazalo sedaj v Jožefovem življenju. Gospod mu je tudi v ječi pridobil srca, tako da je našel milpst v očeh načelnika ječe. Tisti čas sta bila v ječi tudi faraonov veliki točaj in veliki pek. Jožef jima j? po božjem razsvetljenju razložil sanje (Gen 40, 8). In vse se je zgodilo tako. Jožef je točaja prosil, naj ga priporoči pri faraonu, da ga spusti iz ječe. A točaj se ga je spomnil šele čez dve leti, ko je imel faraon vznemirljive sanje. Faraon je videl v sanjah, kako je iz reke Nil stopalo sedem lepih in debelih krav, za njimi pa sedem grdih in suhih, ki so sedem debelih požrle. Videl je spet v sanjah, kako je na enem steblu rastlo sedem debelih in lepih klasov, za njimi pa sedem drobnih in snetljivih, ki so sedem debelih požrli (Prm. Gen 41). Ker med Egipčani ni bilo nikogar, ki bi znal te sanje razložiti, so poklicali Jožefa iz ječe. Jožef je rekel: ,,Bog j-1 razodel faraonu, kar hoče storiti. Sedem lepih krav in klasov je sedem rodovitnih let. Sedem grdih krav' in praznih klasov je sedem let lakote, ki nastopijo za leti obilnosti. Zdaj torej naj faraon poskrbi za razumnega moža in naj ga postavi nad egiptsko deželo, da zbere živež dobrih let in shrani za sedem let lakote“ (Gen 41, 25). Faraon je za tega moža postavil prav Jožefa. POVIŠAN Bog je začel poplačevati Jožefu njegovo zvestobo v preizkušnjah. Jožef je prehodil vso egiptsko deželo in zbral v velikih shrambah ves preostali živež za leta lakote. Ko pa je ljudstvo v letih lakote vpilo za kruh, je rekel faraon: ,,Pojdite k Jožefu; kar vam poreče, storite“ (Gen 41, 55). Tedaj je Jožef odprl žitnice in rešil ljudstvo lakote in smrti. Lakota je nastala tudi v Kanaanski deželi, domovini Jožefovi. Zvedeli so, (*a v Egiptu žitu. ne manjka. Zato je oče •Jakob poslal svoje sinove v Egipt po žito. plemenito MAŠČEVANJE Božji načrti so se začeli razvijati. Po-časi meljejo božji mlini, meljejo pa sil-no na drobno. Zločinski bratje so prišli tako v roke svoje žrtve Jožeta. Oni ga seveda niso spoznali, so bili pač prepričani, da je izginil za vedno, še daleč s' niso mogli misliti, da je ta visoki S°spod njihov brat. Jožef pa jih je takoj spoznal. Sedaj bi se lahko krepko maščeval nad njimi, ali jih dal vsaj kaznovati, kakor so zaslužili. Kdo na hjegovem mestu ne bi izrabil tako kras-ne prilike?! Kaj pa Jožef? Potajil se je Pred njimi. Pustil je, da so se mu priklanjali kot kraljevemu namestniku. Sanje so se mu začele izpolnjevati. — Govoril je z njimi trdo. Dolžil jih je, da so ogleduhi (Gen 42, 9). Simeona Pa je pridržal v ječi, dokler mu ne pripeljejo najmlajšega brata Benjamina, ki se je rodil po njegovem odhodu v svet in je ostal pri očetu. Vreče pa jim je ukazal napolniti ter vsakemu v nje-Sovo vrečo vrniti ves denar. Oče Jakob se je branil, da bi bratje odpeljali s seboj Benjamina. Ker pa je lakota le prehudo pritiskala, je morali Privoliti. Ko je Jožef zagledal svojega Pajmajšega brata, se je razjokal. Brate Pa je še trdo preizkusil (Gen 43, 44). Ko pa je spoznal, da so se popolnoma spreobrnili, da so pripravljeni na vse. Jo da ne bi očeta užalili, se jim je dal spoznati (Gen 4 5, 3). Kot strela z jasnega neba je vplivalo 1° na brate, ki so imeli v hipu pred očmi svoj ostudni zločin. Zatrepetali so. _ a je bil njihov strah zastonj. Jožef jih 3e ljubeznivo objel, jim od srca vse od-Pustil in jih kraljevsko pogostil. Potem Pa je dal pripeljati v Egipt očeta Jakoba in družine svojih bratov. Ginljivo je bilo snidenje sivolasega Jakoba z ljubljenim Jožefom, katerega je dolga leta objokoval kot mrtvega. Jožef je hitel očetu nasproti in ga objet ter se razjokal. — Kako dober je Bog! Za vso Jakobovo rodovino so se začeli srečni dnevi v rodovitnem Egiptu. Jožef je končno zatisnil očetu tudi oči ob njegovi smrti. Bratov se je pa znova polastil strah: ,,Kaj, če se sedaj maščuje?“ Pa jim je poln ljubezni rekel: ,,Ne bojte se! Vi ste hudo namerjali zoper mene, Bog pa je to obrnil v dobro“ (Gen 50, 19). To je zgodba Jožefa, težko preizku-šanega izvoljenca božjega. Koliko nam v» povedati, posebno nam beguncem, izseljencem! Bog svoje zveste često težko preizkuša, pa le, da potem tem lepše doseže svoje vzvišene načrte. Vse se obrne kočn0 v dobro tistim, ki Boga ljubijo in se zvesto drže njegovih potov tudi v časih preizkušenj. In še ene velike stvari nas uči, odpustiti svojim zlobnim bratom od srca. Tudi dokaz Sultan Mohamed II. je dal poklicati k sebi v Carigrad slavnega benečanskev-ga slikarja Gentile Bellini. Naslikal naj bi obglavljenje Janeza Krstnika. Mohamed II. je bil s sliko zadovoljen, le Janezov vrat se mu je zdel predolg in preširok. Da bi lažje prepričal umetnika, je poklical k sebi enega izmed sužnjev in ga dal v slikarjevi navzočnosti obglaviti. ,,No,“ je dejal sultan zmagoslavno, ,,ali se ne skrči vrat skupaj, če je glava enkrat preč?“ Tako nazornemu dokazu seveda Bellini ni mogel ugovarjati. Seveda je take vrste dokaz mogoč le tam, kjer človeško življenje ničesar ne velja. Danes bi bil možen povsod, kjer vlada rdeče nasilje. Ob razvalinah Žužemberka Tak naslov je dal „Dolenjski list“, ki izhaja v Novem mestu svojemu poročilu o obsodbi dekana Gnidovca in tovarišev. Podnaslov se pa glasi: Krinka nekronanega cesarja Suhe Krajine je padla. Omenjeni list bi rad opravičil krivično sodbo. Zato skuša dekana Gnidovca prikazati kot pokvarjenega človeka, ki je „nauk o božji ljubezni zamenjal z najodvratnejšim izkoriščanjem verskih čustev ljudstva in z izdajstvom lastnega naroda.“ Po „Dolenjskem listu“ je bil dekan Gnidovec popolen diktator, „absolutni vladar duš in teles svojih podložnikov“. „Pokvaril“ je tudi svojega kaplana Vinka šega, kot že preje kaplana Jenka. Sicer pa je bil kaplan šega istega kova kot dekan sam. Novo mašo je praznoval pod varstvom italijanske vojske in slovenskih legijonarjev, s katerimi se je dal celo slikati (to sliko „Dolenjski list“ zmagoslavno priobčuje), njegov brat je bil komandant protikomunistične postojanke, dve sestri pa, zgrozite se: sta nuni! Tako sta oba zaslužila pravično kazen nad vse „pravične ljudske oblasti". Toda ravno poročilo omenjenega lista pokaže, da sta bila oba gospoda, zlasti pa gospod dekan velika v izvrševanju svojega poklica. Nista klonila niti za las, med tem ko je mnogo njunih sobratov popustilo in se začelo rdeči oblasti udinjati. Prvo, kar list očita dekanu Gnidovcu, je zloraba prižnice in spovednice. Učil je namreč, da so nekrščeni otroci pogani, civilne poroke pa navadno prešuštvo. Ker je Rezka Rajer hotela prejemati zakramente, pa bila istočasno le civilno poročena, je s prižnice povedal, da ne sme dati sv. obhajila osebi, ki živi v divjem zakonu. „Toliko časa je vrtal s svojim kaplanom, da je zakon (civilni seveda, op. ur.) tudi razbil." Ob tej priliki list namigne, da je gospod dekan tud užival sladkosti zakonskega življenja. Kdor je poznal gospoda in njegovo sveto življenje, ve, kako podlo je tako namigavanje. A komunisti vedo: Laži, nekaj bo že ostalo. Velik greh je storil gospod dekan tudi z molitvijo za škofa Gregorija Rožmana. Takole piše „Dolenjski list“: „Da bi s kaplanom Šegom pokazala tudi na zunaj svojo solidarnost z vojskujočim se škofom Rožmanom, ki je prenesel svoje izdajalsko delo v tujino in tam z vsemi močmi rine med „blažene in svetnike“ belogardista Grozdeta kot „slovenskega mučenca“ ter rovari s pomočjo Vatikana proti naši državi, sta žužemberška duhovna gospoda vsa leta po vojni v cerkvi javno molila: „Molimo za našega škofa Gregorija,“ malo tiše pa sta pristavila: „Bog naj ga čuva in ohrani,“ še tiše pa so odgovarjale še vedno zapeljane suhokranjske ovčice: ,,in ne izroči ga našim sovražnikom“. Dekan Gnidovec ni odobraval Ciril-Utetodijskega društva slovenskih duhovnikov. Saj je vedel, da je to društvo le orodje v rokah komunizma, da zanose spor v vrste katoliške duhovščine ‘h jih odtrga od svojih škofov in Vatikana. ,,Dolenjski jist" smatra tako zadržanje za zločinsko in takole ugotavlja: ..Gnidovčevo sovraštvo da ljudstva, nove države in celo do lastnih stanovskih tovarišev, ki so v vrstah Cirilme-todijskega društva našli pot do sodelovanja z ljudsko oblastjo, je skoraj brezmejno. Kadar mu ni dajal javnega duška v pridigah ali osebnih stikih z 'črnki, ga je izlivaj s svinčnikom v strupene opazke na rob revije „Nova Pot“, glasilo Čiri [melodijskega društva katoliških duhovnikov Ljudske republike Slovenije. Poglejmo nekaj teh njegovih „bistroumnih“ cvetk, ki krasijo borbenega dekana in njegova leta. Ko je dr. Stanko Canjkar napisal v 11- letnik „Nove poti“, št. 2-3 članek z naslovom: „O pojmu politike v našem Casu“. je „popravljal“ dekan Gnidovec njegove sestavke takole: Canjkar: „Ljudstvo je nositelj oblaki in predmet politične skrbi." Gnido-Vec strupeno in zlohotno doda: „Samo govoriti nima nič!“ V istem odstavku Canjkar: „Resnica je vsekakor nad zakonom.“ — Gnidovec spet: „a pri nas Ljudska oblast je dekanu samo faza, obupan se svetohlinsko sprašu-ie: „Kako more po vesti človek delati za socializem?“ Ko navaja dr. Canjkar v isti številki * razpravi „Nekaj misli o socialnih dolžnostih,“ da je „oblast prišla iz rok fevolucionarjev v posest predstavnikov ludstva,“ hiti Gnidovec pripisati: „in r®bljev.“ ®r- S. Kosa, ki razpravlja v „Novi P°ti“ o volitvah v letu 1950, naziva zu?emberški dekan „trapeč“, govori o »fopanju dežele“ in podobno. Norčuje se tudi 'z članka pisatelja Fran Sal. Finžgarja, ko piše ta o tovarišu Titu. Poročilu o delu Cirilmetodijskega društva v okraju Lendava, pristavlja: Revija: „Jasno je, da tako društvo (namreč Cirilmetodijsko društvo) mora nekaj pomeniti, da se vidi njegov vpliv v javnem življenju, pa tudi pri nečlanih.“ — Gnidovec na rob: „žal le preveč.. . “ In spet: revija: „... To je gotovo velik napredek, če pomislimo na zadržanje velikega števila duhovnikov med okuVacijo in še pozneje, torej v posredni preteklosti. . .“ (podčrtal Gnidovec! ), k temu odstavku pa pristavlja dekan z dvema klicajema podprt vzklik: „.'Sram te bodi!“ Sploh je njegova revija vsa počečkana, podčrtana, polna zbadanja, velikih vprašajev in klicajev. Volitve zanj niso ni kake volitve, lepoto praznikov mu moti „skrunjenje nedeljskega dela“, borba za svobodo naših narodov je zanj „borba z.a oblast komunizma“, narodni interesi mu pomenijo manj kot sveta pokorščina Vatikanu. Tako „Dolenjski glas“. Ko človek prevdarno prebere gornje vrstice, šele vidi, kako velik je bil dekan Gnidovec sredi sodobnih zmot in zmed. Ni se dal premotiti od zvenečih imen in oseb. Ostal je zvest Cerkvi in narodu. To ravno komunistične mogotce draži Jezi jih, da jih je spregledal in razgalil njihovo dvoličnost. Tudi glede narodnih problemov ima gospod dekan jasno stališče. Seveda se to stališče ne sklada si stališčem komunistične stranke. Zato „Dolenjski list“ nadaljuje: „Narodno poštenje dekana Gnidovca pokaže njegova opazka ob temle odstavku „Nove poti“: „Prav tako je bila priključitev Slovenskega Primorja osvobojeni Jugoslaviji mogoča le zaradi osvobodilnega gibanja jugoslovanskih narodov.“ Gnidovec: ?! — „Kdor misli, da bi bili v boju za meje proti Italiji bolje uspeli, če bi nas bili osvobodili zavezniki od vzhoda ali zahoda brez našega sodelo- vanja, se močilo moti.“ — „Prav nič!“ je pripisal žužemberški dekan. Stepin-čeva zaslužena kazen je zanj „maščevanje“, socialno zavarovanje duhovnikov — članov Cirilmetodijskega društva laž. K stavku „Belogardizem je bil v svojem bistvu borba starega družbe, nega reda proti nastajajočemu novemu,“ pristavlja dekan svoj „Ni res!“ Posebno pa je rdeče oblastnike razkačila Gnidovčeva pripomba k ideološkemu referatu dr. S. Canjkarja „Obračun in pogled na bodočnost“. Ta pripomba pove tisto resnico, ki je komunistom vedno nerodna in jo bodo zmeraj tajili, vsakogar pa, ki jo bo izrekel, pa obmetali s prostaškimi besedami in grožnjami. Takole se izraža gospod dekan: „Koliko zavijanja dejstev, hinavščine in izmikanja dejstvom! Avtor (dr. Canj-kar, op. ur.) noče nič vedeti, da je naša stranka (Slovenska ljudska stranka, op, ur.) vabila vse druge k skupnemu odporniškemu gibanju in so bile vse pripravljene sodelovati, razven komunistov, ki jim je šlo le za oblast in ki so začeli po vrsti likvidirati vse, ki bi mogli voditi kako odporniško gibanje proti okupatorjem. . .“ Ob tej strašni zgodovinski resnici „Dolenjski list“ zdivja. Pravi, da te vrstice kažejo Gnidovčevo zločinsko klerofašistično fantazijo, da je njegova pripomba največja bedastoča in laž, ki jo je kdo izustil po zadnji vojni, da je vse to le onemogel izraz jeze in besa žužemberškega mogotca. V resnici pa ravno te psovke dokazujejo, da je gospod dekan zadel v živo. Psu, ki stopiš na rep, zacvili. še eno dragoceno priznanje nam nudi „Dolenjski list“: da je velika večina ljudi na strani gospoda dekana. Takole pravi: „še so ljudje v Suhi Krajini, ki navzlic jasnemu dnevu nočejo videti. Slepcu zaman pripoveduješ, da je oblak bel in noč črna. Zaman se naprezajo žu-žemberške pevke v farni cerkvi, da bi razburile čustva preprostih vernikov in „izsilile“ vrnitev gospoda dekana. Za- man švigajo tercijalke od vrat do vrat; in brusijo dolge jezike o „gospodovi nedolžnosti“. Zastonj teka Čopova Mica okoli znancev in sobojevnikov, da bi pri-: čali za „gospoda in njegovo čistost“-. Mera je polna. Vsi pošteni ljudje v Žu-žembzerku in Suhi Krajini (namreč ko-, munisti, op. ur.) so si od srca oddahnili, ko je v teh tednih in mesecih z obraza nekdaj tako mogočnega žužemberškega nasilnika padla preperela ten-čica svetosti.“ Na mesto gospodov Gnidovca in šega je škofija poslala v Žužemberk dobrni- j škega kaplana Miha Zevnik. Tudi njega: „Dolenjski list“ primerno predstavi: „Odkar obeh gospodov ni več v Žužemberku, je prevzel vodstvo poneumljenih žužemberških ovac dobrniški kaplan Miha Zevnik.“ Nato ga pokaže kot skrajno pokvarjenega človeka, ki zapeljuje mladino in zaključi: „Komur gre v račun, da k takim ljudem nosi svojo vest na izpraševanje in jih posluša, je treba tako veselje pač pustiti, : — dokler se mu oči same ne bodo odprle.“ Tako je torej „Dolenjski list“ skušal utemeljiti sodbo, ki jo je sodišče v Novem mestu izreklo nad dekanom Gnidovcem in njegovim kaplanom šego. Doseglo je prav nasprotno. Vsak pošten človek pride do spoznanja, da je postal dekan Gnidovec žrtev komunističnega maščevanja. Ker ni klonil kot mnogi drugi njegovi sobratje, ker je ostal zvest Cerkvi in svojemu škofu, ker je branil svetost zakona, ker je oznanjal resnico, je moral pasti. * * * Nepotrebno zgražanje V Črnomlju je skočila pod vlak 20 letna trgovska pomočnica Lojzka Ber' kopec, doma iz Podzemlja ob Kolpi. V poslovilnem pismu je navedla, da gre v smrt radi razočarane ljubezni, ki ni ostala brez posledic. Ko je zvedela, da se je njen fant, s katerim je bila noseča, poročil z drugo, se je odločila za samomor. Dopisnik „Dolenjskega lista“ z mlado ^‘tvijo sočustvuje. Obsoja brezvestnega ZaPeljivca, ki je videl v dekletu le predmet izkoriščanja. Mi pa dostavljamo: Ali ne bi bilo Prav, če bi obsodil še tiste, ki so odpravili verouk iz šol, ki načrtno dajejo gladini priliko, da se sestaja in greši *n ki neprestano smešijo Boga in Njegove zapovedi? Dokler bo oblast brezbožna, bo narod nemoralen in zato je Vsako zgražanje nad tistimi, ki padejo, Pepotrebno. Kar je rdeča oblast v preteklih letih sejala, to bo sedaj žela, in to vsak dan v bolj žalostni obliki. ♦ * « ČUdiig sramota V ljubljanskem „Poročevalcu“ be-Penio uoročilo o sedanjih razmerah v vasi Oiehovlje, v občini Predoslje pri Kranju, ki jasno prikazuje zagrizenost th strupenost titovskih komunistov do vsega, kar je v zvezi z vero. Poročilo se glasi takole: • .Belogardistični izrodki oskrunjajo Opomine NOB“ — V vas Orehovlje, ob-öiha Predoslje pri Kranju, so že pred Dekaj leti postavili spomenik padlim borcem v NOB. Vaščani, ki jim je spo-|Pin na padle žrtve okupatorja vedno Mv, skrbijo, da je spomenik stalno okra. Sen s svežini cvetjem in zelenjem. Ta spomenik pa bode v oči posameznike, ki go že od vsega početka nasprotovali postavitvi spomenika. To sta predvsem Anton Sajevic iz Orehovlja in s,anko Bučan, tesar iz Britofa pri Kra-Pju. In ta dva belogardistična prirepnika ®tn tik pred spomenik padlim borcem iz NOB na lastno pest postavila tri in Pol metra visok križ, in to v času, ko Je VS9 naše ljudstvo slavilo Dan vstaje. Ksi vedo, da sta Sajevic in Bučan Postavila križ z namenom smešiti najino osvobodilno borbo in njene pri-oobiteve. Ta križ predstavlja samo težnje nasprotnikov naše družbene stvarnosti, za- radi česar je dolžnost prebivalstva, da odstrani od spomenika to sramoto. — Viktor Dragaš.“ * * * Sedem škofov ima dosedaj Titov komunizem na vesti: kardinal Alojzij Stepii*ae je konfiniran v svoji rojstni vasi Krasič pri Zagrebu: Jožefa Care-viča, škofa iz Dubrovnika so komunisti ubili med zadnjo vojno; Peter Cule, škof iz Mostarja je obsojen na 10 let ječe; Ivan sinivak, grško-katoliški škof v Križevcih je bil umorjen v ječi; Jožef št. lan tla:id, banjaluški škof je umrl v tujini. V izgnanstvu se nahajata tudi naš škof dr. Gregorij ltožman in nadškof iz Sarajeva dr. Ivan šarič. „Vogelfrei“ so se imenovali v srednjem veku ljudje, katere je lahko vsakdo ubil, ne da bi bil zato klican na odgovor. Take vrste ljudje so postali sedaj duhovniki v Jugoslaviji. Vrstijo se na nje napadi, ne da bi se moglo krivce najti in kaznovati. — Prav tako se postopa z njimi, kadar dobijo kak paket iz tujine. Za nje carinski predpis; ne veljajo Neka oseba je istemu duhovniku dvakrat poslala zavoj sveč. Prvič so mu računali za vsako kilo 2.400 din, tako da je carina znesla 3'i .440 din in je moral paket zavrniti; ko jo isti paket prejel drugič, so mu gu zaračunali „le“ 211>0 din; in ko še toliko denarja ni imel, so se zadovoljili s 1830 dinarji. — Komunisti gredo tako daleč z gaženjem zakona, da skoro ne bo mogoče duhovnikom več kaj poši-ljati v bodoče. Le kako naj Imajo potem ljudje še zaupanje v državo, kjer pošteni ljudje nimajo niti pravice niti možnosti življenja? Sv. stolica je odgovorila na jugoslovansko noto od 15. decembra in ugotavlja, da ima vse delovanje jugoslovan. skih oblasti, tiska in političnih organizacij le ta namen, da bi vlada iztrgala ljudstvu, zlasti pa še mladini vse ideale iu verska čustva, in ga usmerila proti katoliški Cerkvi. Odkar je bil nadškof Stepinac imenovan za kardinala, živi popolnoma izoliran od ostalega sveta. Za svoje imenovanje je zvedel od inozemskih časnikarjev. Sedaj se le malokaterim posreči dobiti dovoljenje in ga obiskati. Pota proti Krašuču, kjer biva, so močno zastražena, Ne ve se še dobro, kaj mislijo oblasti z njim storiti. Eni so za to, da se obnovi proces proti njemu, drugi, med njimi notranji minister Rankovič, pa za to, da se ga izžene. Ker pa bi obe odločitvi vzbudili vihar ogorčenja v svobodnem svetu, zaenkrat komunistične oblasti še mirujejo. Tudi v Sloveniji so morali demonstrirati proti Stepinčevemu imenovanju. List ,,Mladina“ je 8. decembra 1952 prinesel članek z napisom: „Krvavi kardinal“. V njem pravi: „Tisoče ljubljanske mladine je demonstriralo po ulicah in ob vzklikih ogorčenja zažgalo pred glavno pošto slamnato karikatu-i'o Stepinca, med tem ko jo je druga skupina vrgla v Ljubljanico.“ — „Delavska enotnost“, glasilo sindikatov Slovenije, pa je 5. NIL prineslo drug članek pod naslovom: „Vojni zločinec v kardinalskem plašču“. Med drugim piše: „Odlikovati človeka zato, ker je izdal svoj lastni narod, ker je zakrivil smrt tisočev Hrvatov in Srbov, kaj takega zmore le Vatikan.“ Oglasiti se je moral proti imenovanju Stepinca tudi dr. Marijan Brecelj, podpredsednik vlade v Sloveniji. Govoril je delavcem tobačne tovarne in se zaganjal zlasti v Stepinčevo izjavo, da ne misli oditi po kardinalski klobuk, ker se ne bi mogel več vrniti, a on misli, da je narodu potreben Za dr. Breclja je ta izjava višek cinizma. Kajti po dr. Breclju narod nadškofa Stepinca ne priznava več za svojega pastirja. Zato z gnjevom odklanja Stepinčeve besede, ki narod žalijo, kajti v Jugoslaviji „smo samo mi gospodarji in samo narod odloča. kdo je njegov prijatelj in njegov sovražnik.“ Resnica na dan! Pod tem naslovom odgovarja Marija Pančur v „Ameriški Domovini“ neki Mariji Božič, ki se za ganja v Antona Grdina, češ da slednj1 laže, če trdi, da v starem kraju ni verske svobode. Marija Pančur, ki je sam» obiskala Slovenijo, pribija: „Pa verske svobode tudi v resnici ni. Preteklo poletje sem bila tam, pa sem to videl» in skusila. Naprosili so me za krstn» botro. V cerkev smo šli zvečer, pa sm« otroka še pokrili z odejo, da ljudje nisfl videli, kaj peljemo, ker bi nas utegnil kdo naznaniti, da smo šli z otrokom h krstu. Včasih je bil to slovesen do* godek, danes pa ga je mogoče naprav vit: le na tak skriven in poniževale® način. To je prava sramota. Cilj vsega tega početja je, da bi iztrgali ljudem vso vero iz srca. če bi hotela le malo premisliti, bi morala vedeti tudi Mrs. Božič, kaj pomeni to za svet, ki je bil in je še dane» tako veren, kot je slovenski Ljudje š® hodijo v cerkev, posebno kmetje, ki s® neke mere še svoji gospodarji. Toda delavci. k: delajo za državo, imajo strah, če bi kdo koga videl v cerkvi in ga naznanil, bi zgubil delo. Po mojem to ni verska svoboda, če bi bila vera v deželi prosta, se kaj takega ne bi moglo goditi. Versko svobodo imamo mi tu v Ameriki. Če hočeš, greš v cerkev, če pa nočeš, pa ne, nihče te ne bo za to prijemal. Ne tako v starem kraju! Tam zgubiš delo in zaslužek, če te vidijo v cerkvi. Mrs. M. Božič piše, da vsak pošteB človek lahko kritizira, toda laži pošteB kristjan ne pozna. Kristjani dobro poznamo iaž, zato govorimo resnico, kot jo je povedal tudi Anton Grdina, ko je dejal, da v starem kraju ni verske svobode. Ljudje se zaupno obračajo k Bogu z® pomoč, hodijo tudi na Brezje prosit Marijo, da bi jim izprosila pomoči v sedanji stiski." Pismo .jugoslovanskih škofov, poslanega Titu, bpmo objavili v aprilski številki. N SLOVENSKE KOKOŠKE Gojenke slovaške kmetijske in go-^‘'•diiijski' šole pri šolskih sestrah v Rupertu pri Velikovcu so pripravile 2a Praznik Brezmadežne krasno Marijan. s^o akademijo. Z njo so najprej pozdra. 'ile in počastile našo nebeško Mater, bato pa so pokazale, kako se lepo in Va,'no hodi z Marijo skozi življenje. S sodelovanjem lanskih absolventk šentrupecske sestrske gospodinjske šole sta se sredi prejšnjega meseca začela P°d nadzurtvom gdč. Milke Hartmanove, 7nane koroške gospodinjske učiteljice, kuharska tečaja na Suhi in v čirkovčali. haro v Blačah v Zilji je dolgo časa Upravljal g kaplan iz Sv. Štefana. Malo Pred adventom pa je dobila končno svo-^esa stanega dušnega pastirja v osebi uukdanjega stolnega župnika v Ljub-iunj g. kanonika dr. Tomaža Klinarja. ..Moje grede“. Takšen je naslov pes-niške zbirke gdč. Milke Hartmanove, ki ]e ravnokar izšla pri celovški Mohorjevi Uružbi. Izdaja je prijetno ilustrirana. - hl;e je oskrbel znani slovenski koroški slikar g. župnik A. Čebulj. Veseli smo te knjiga, saj pomenja prijetno iznena-'je,’je: po dolgem času spet lep nastop domačega slovenskega koroškega roja-,ia odnosno rojakinje s svojim pesni-sktm sadom pred slovensko javnostjo. šO letnica celovškega učiteljišča 6. in • decembra je celovško učiteljišče pro-suvilo svojo osemdesetletnico. I.eta 1872 . bilo to učiteljišče ustanovljeno, žal služilo le potujčevanju slovenske de-ze*e- Zadnje čase pa zgleda, da se je ubrnilo na boljše. Ravnatelj zavoda g. ^eiwald se iskreno trudi, da bi študen-Je, k j bodo poučevali na dvojezičnih Šolah, obvladali oba jezika. To je prišlo 0 izraza tudi pri družabnem večeru, .1 Sa je priredio učiteljišče ob priliki Jubileja. Skupina osmih deklet in osmih fan-l°v je namreč v ziljskih narodnih nošah Pokazale rajanje po slovenskih melo-‘jah in ob petju ,,Polka je ukazana" ln se imamo radi“. Slika na odru je bila odlična in enotna po enotnih narodnih nošah, izvajanje do potankosti izdelano, tako da je med to točko v dvorani vladala popolna tišina in je po sedemminutnem plesu zagrmelo po dvorani odobravanje, kakor ga tudi, v mestu le redko slišimo. Vsi so se izredno pohvalno izrazili o tem rajanju po slovenskih narodnih pesmih. Sam prosvetni minister je izjavil, da je bila ta točka večernega programa višek vsega večera, sicer pa je vsako priznanje odveč, ker je dvorana kot celota odgovorila. Tudi sam deželni glavar je dijakom izrazil svoje veliko priznanje. Ne podcenjujemo tega, kar so pokazali v melodiji in plesu nemški dijaki, poudariti pa moramo, da je bila omenjena točka programa posebnost vsega večera. Posebnost pa moramo to imenovati še bolj, ker je bilo prvič v zgodovini celovškega učiteljišča, da je slavnostni program vseboval tudi nekaj našega. Zdi se nam, da je mogoče ravno s tem večerom storjen zgodovinski korak, katerega prejšnji vodje zavoda niso razumeli. če živita v deželi dva naroda, ki se naj bi v resnici med seboj spoštovala in cenila, tedaj je treba ravno mladim učiteljem dati v roke in srce orodje, da bodo mladino obeh narodov na to pot pripeljali, PRIMORSKE VESTI Za ,,Katoliški dom“ v Gorici. Navdušenje za ,,Katoliški dom“ v Gorici vedno bolj raste. Ponovno moramo povdariti, da nam v tej naši veliki zamisli daje pred vsem poguma velikodušno sodelovanje ameriških Slovencev. Zavest, da v tem našem trdem boju nismo sami, nas dviga in krepi in daje gotovost naši zmagi. Pa tudi naši ljudje pridno sodelujejo. Od vsepovsod prejemamo prispevke in pisma, v katerih se zrcali vsa dobrota in ljubezen naših ljudi za dobro stvar. Večina so to prispevki revnejših ljudi, saj marsikdo obžaluje, da ni bogatejši. Tako piše slovenska služkinja iz Italije: „Zgradba „Katoliškega doma“ v Gorici je tako velika in lepa zamisel, za uresničitev katere bi bil človek rad zelo bogat. . Ko bo dograjen naš ,,Katoliški dem“ bomo nanj lahko ponosni. Kot svetinja nam bo, saj nam bo govoril o neštetih žrtvah in odpovedih naših ljudi. Goriški nadškof je koncem decembra praznoval zlati jubilej svojega vstopa v kapucinski red. Prevzvišenemu škofu tudi mi Slovenci čestitamo in mu želimo vse dobro k lepemu jubileju. Slovenski večer v Trstu 18. decembra 1952 je lepo uspel. Bilo je nekaj točk, ki so vzbudile v navzočih domače in toplo božično razpoloženje, nato pa je sledilo predavanje g dr. Rudolfa Klinca iz Gorice. V svojem lepem in izredno temeljitem predavanju: ,,Lik prepričanega katoličana“ nam je govornik prikazal vse dolžnosti, ki jih ima katoličan v zasebnem in javnem življenju. Zlasti je poudaril nujnost, da morajo imeti katoličani v vsem svojem delovanju vedno pred očmi svoj končni cilj, Boga, posebno v današnjih težkih, razvrvanih časih, ko prodirajo na vsa področja javnega življenja laž, krivica in nasilje. Le če bodo katoličani dosledni, borbeni in načelno nepopustljvi, se bo bolna človeška družba lahko ozdravila in prerodila. številni udeleženci prosvetnega večera so se razhajali v globokem zadovoljstvu pod močnim vtisom govornikovih izvajanj. Izjava duhovščine devinskega dekanata. Duhovniki devinskega dekanata so na svoji konferenci sklenili, da preberejo v nedeljo, 21. decembra, pri vseh sv mašah naslednjo izjavo: „Ta teden so odstranili v naši občini Devin-Nabrež.ina dvojezične krajevne napise. Kot dušni pastirji devinskega dekanata se čutimo v vesti dolžne, da prot; temu najodločneje nastopamo in to dejanje javno obsodimo kot varuhi in branitelji božjih pravic, ker kršenje osnovno narodnih pravic je po krščanski veri krivica in greh. četrta božja zapo-ved ne ukazuje spoštovati in ljubiti K staršev, ampak spoštovati in ljubiti na' rod in jezik, kateremu pripadamo. Zah1 ima vsak posameznik in oblast dolžnost pred Bogom spoštovati tudi slovenski jezik in narodnost. Zgodovinsko dejstvo je, da Slovenci bivajo v tej občini več kot tisoč let in da so bila slovenski imena dozadnjega vedno v veljavi i» spoštovana. Duhovnik kot čuvar krščanske morale je torej v vesti dolžan, da s tegs svetega mesta najodločneje obsoja, da je zavezniška oblast odstranila sloveti' ske krajevne napise v naši občini!“ To izjavo so duhovniki podpisali 18 poslali conskemu poveljniku g. generalu Wintertonu. Zvonovi na Opčinah. Ob priliki po'| svetitve novih zvonov na Opčinah so slovenska dekleta okrasila zvonove s slovenskimi trakovi, kar pa nekaterijD prenapetežem ni bilo všeč. Naznanili s°| jin na policijo, ki jih je potem zasliše-j vala, zakaj so „predrzne“, da izzivaj0! italijanski živelj v vasi. Pa to bi se dalo razumeti: Italijan bo Slovenci) vedno krivico delal, je pač tujec. Bolj pa je dekleta zabolel napad v sloveti' sko pisanem komunističnem listu „Delo“, ki je potegnil z Italijani in oblatil požrtvovalna dekleta z najbolj progresivnimi priimki, ki se najdejo 1° v rdečih besednjakih. Vsa ta gonja j | Opencem samo v čast! Komunisti ji*1 napadajo zaradi vere, Italijani pa jih zastrašujejo in popisujejo zaradi slovenstva. Zopet ena cvetka več v našij skupni borbi za slovensko pravdo! Učitelj verouka v šoli: „Katekizem pravi, da se pravi starše spoštovati, čislati jih. Kaj pa pomeni beseda ,,či slati"?“ Fante: „Kampljati jih.“ Isti učitelj: „In vode so pridrle |Z globin. Kaj je to „iz globin“?“ Učenec: „To je ono za čižme mazat.1 j'ucjollovcLnlle dinipote Pred prvo svetovno vojno 1914 so se nahajale na območju današnje Srbije tri katoliške zuPnije: Beograd, Niš in Kragujevac. Vernikov je bilo malo. Večino med njimi so imeli Memci, potem Madžari, Čehi, Italijani in Hrvati. Po svetovni vojni se je ustanovila država Jugoslavija. Tedaj se je Srbija tesneje pove-zala z ostalimi deli države. Prestolno mesto Beograd, razvijajoča se industrija, zlasti rudarstvo, vse to je potegnilo precej kat. življa v Srbijo. Razen tega so prihajali v južne kraje države prečanski državni uradniki, zlasti financarji in orožniki, potem pa vojska. Mnogi katoliški fantje so svoj vojaški kadrov-ski rok odslužili v Srbiji ali pa še bolj južno, v Makedoniji in na Kosovem polju. Tako je hastala potreba, da pride v te kraje tudi več katoliških duhovnikov, da bi skrbeli za versko življenje teh katoličanov, ki jih je živije-nje vrglo med drugoverce. V letih 1927 do 1931 so bile ustanovljene Miri nove župnije v prestolnici: župnija sv. Antona, župnija bi. Device Marije, župnija sv. Cirila in Metoda na čukarici in župnija sv. Betra. Vse te župnije so prevzeli redovniki, ki so si postavili poleg cerkva tudi svoje samostane. V istem času so nastale tudi po notranjosti dežele nove župnije, in to: V Smederevu in .abcu leta 1928, v Zaječarju 1931, v Kra-ijevu 1933, v Ravni Reki 1933 in v Boru 1932, poleg tega pa še dve kaplaniji v Va-'jevu in Paračinu leta 1934. Prvotno so bili dušni pastirji v notranjosti Srbije skoro izključno bosanski frančiškani. Polagoma pa je beograjska nadškofija dobila sama nekaj s volih svetnih duhovnikov (dr. Milorad Avramo. v*d, Vid Ivanušeč, Anton Golič, Boris Rakič, izseljeniški duhovnik Rudolf Mecilošek) Duš-n°_ Pastirstvo med vojaki so vršili posebni vo-Jaški duhovniki. Dušno pastirstvo v Srbiji je pa bilo tako v Prestolnici kot v notranjosti zelo težavno. Te. zava je bila najprej na strani duhovnikov: ki so prišli od najrazličnejših strani, so bili bolj ®labo med seboj povezani, često tudi še neizkušeni na tako težkem terenu. Druge težave pa so prihajale od strani vernikov in zuna- TOVAKNJŠK1 Dl'HOV NIKI Nisem sicer še bral zapadnih avtorjev o današnji svetovni zmedi, pa vendar ne bom trdil preveč, če rečem, da ni najbrž še nihče tako odkrito priznal celokupne krivde kot newyorški pomožni škof mons. Fulton Sheen v svoji knjigi ,,Komunizem in zapadna vest“ (Communism and the conscience of The west). Sam sem doživljal v Švici in tudi tu v katoliških krogih in celo v duhovniških vrstah očitke, da smo mi sami vsega krivi, ali da bo komunizem zapadnega kova drugačen od našega vzhodnega (brutalnega, zverinskega itd.), češ da bo bolj kulturen in socialen. Zato je toliko bolj pozdraviti lo knjigo, ki je tako odkritosrčna. Avtor hoče v knjigi pojasniti, da je komunistična filczofija in tudi revolucija krivda vesti zahodnega sveta. ,,Vprašajmo se, če je komunizem sovražen naši zahodni civilizaciji. Brez dvoma je sovražnik naše krščanske civilizacije, ni pa sovražnik naše zahodne civilizacije. ki je buržujska, kapitalistična in materialistična, saj je ,z njo v sorodu kot gniloba z boleznijo.“ „Ne smemo se bati komunizma zato, ker je proti Bogu, marveč zato, ker mi nimamo Boga; ne zato ker je močen, temveč zato, ker smo mi slabi.“ „Kje ima komunistična filozofija svoj začetek? Ne v Rusiji, marveč na zapadu v preteklem stoletju. Njegova filozofija je nemška, sociologija francoska in ekonomija angleška. Niti ene ruske besede ni v filozofiji komunizma. Vse je buržujsiko, zapad-no, materialistično in kapitali. stično.“ Po teh in mnogih drugih temeljnih ugotovitvah in priznanju krivde z naše strani pa se vpra- Suje pisatelj, kako pobijati komunizem. ,,Ena izmed oblik pobijanja komunizma je tudi imenovanje duhovnikov v vseh industrijskih panogah, in sicer za vse vere, ki jih delavci izpovedujejo. Funkcija tega duhovnkai bi bila nekaj sličnega kot vojaškega kurata. On ne bi pripadal ne k prostakom, pa tudi ne k častnikom, marveč bi moral biti srednik med obojimi.“ „V naših velikih mestih imajo svoje duhovnike: policija, gasilci, poštarji, zdravstvo za prvo pomoč in celo nekatere varnostne zveze. Največja skupina našega narodnega življenja pa je industrijsko življenje. Zato ni razloga, zakaj naj bi se vera odrekla svojim zahtevam tam, kjer je najbolj potrebna, da pokaže moralne nauke tudi v trgovskih zadevah.“ ,,Da bo mogel duhovnik delovati bolje med industrijsko skupino, mora zgraditi cerkev ali sinagogo (govori amerikanec, kjer je mnogo j udov in še več protestantov) kar najbolj blizu tovarne, kjer bodo mogli delavci in ravnatelji, kapital in delo, izpolnjevati svoje bogočastje in se naučiti, da so vsi, ki jedo isti kruh, le eno telo." ,,Ako bi ljudje poklekovali skupno, bi prav gotovo manj rabili pesti drug proti drugemu. Toda duhovnik bi imel razen tega še več možnosti. Kot vojaška taborišča določijo kuratu poseben urad, tako bi tudi industrija dala duhovniku prostore, kjer bi se lahko posvetovali z njim tako delavci kot ravnatelji, kajti ni razloga, zakaj na; bi železne mreže tovarne branile modernemu delavcu, da se okoristi s tem, kar je na razpolago vsakemu vaškemu kovaču: dostop k svojemu duhovniku, pastorju ali rabinu. njih okoliščin, fiesto so prihajali v diasporo ljudje, ki že doma niso vestno izpolnjevali svojih verskih dolžnosti. Prišli so v razmere, kjer redne službe božje včasih sploh ni bilo ali je bila preveč oddaljena; v nekaterih krajih po leto dni niso videli katoliškega duhovnika. Zato je okolje, v katerega so prišli, toliko /ažje prodrlo s svojim vplivom vanje. Prišli so mešani zakoni, odpadi od vere, duhovna otopelost. Konkordatna borba v letih 1937 in 1938 je vzbudila precej sovražnih strasti, ki so še bolj otežkočile dušno pastirstvo. Vendar kljub vsemu temu je bilo opažati pred razpadom Jugoslavije lep duhovni prospeh. Z razpadom Jugoslavije se je tudi v Srbiji mnogokaj spremenilo. Okupacija Srbije j« prinesla v te kraje Nedičev režim, ki ga je podpiral Ljotičev pokret, proti kateremu sta se borila Draža Mihajlovič s četniki in Tito s svojimi partizani. Iz Beograda in Srbije so se v velikem delu izselili Hrvati in Madžari, ki jih je bilo zadnje čase pred vojno že precej, pa tudi precejšen del Slovencev, .zlasti obrtnikov in služkinj. Naselili pa so se tisti Slovenci, ki so jih Nemci nasilno preselili v Srbijo, okrog 5000 do 7000. Razmere po rudnikih so se tudi spremenile. Nekateri so sploh prenehali z delom. Tudi katoliška duhovščina se je med drugo svetovno vojno precej zmenjala. Bosanski frančiškani so vsi zapustili Srbijo in šli na Hrvatsko, razen onih na župniji sv. Antona v Beogradu. Enako so tudi nekateri drugi Hrvati zapustili nadškofijo. Namesto njih so delo prevzeli zlasti slovenski duhovniki, ki jih je okupator vrgel iz Slovenije. Tako je bilo med vojno še več duhovnikov v Srbiji kakor pred vojno. Najboljši verniki so bili seveda pregnanci, ki so se čutili osamljene in zato bolj iskali verske tolažbe. Vojn» je zahtevala kar štiri žrtve med tukajšnjo duhovščino. 6. IV. 1941 je bomba raztrgala ministra dr. Kulovca, nekako leto pozneje je bil od četnikov ubit Maks Rupar, župnik v Ravni Reki, septembra 1943 so neznanci oropali in ubili Marjana Kremžarja v Ribarih pri Ribarski banji, a 11. VIII. 1944 je bomba zadela Rudolfa Meciloška, župnika v Kraljevu. Zaradi preganjanja Srbov v NDH je bilo stališče katoličanov v Srbiji precej težko. Zna. ten del liberalnejših Hrvatov ia Slovencev jd prestopil med vojno v pravoslavje, pač iz opozicije odnosno iz protesta na to, kar se je do- 8aialo na Hrvaškem. Pa tudi Dražini četniki so izvajali pritisk, tako da je okrog 120 Slovencev, pregnancev v čupriji in nekaj Čehov Prestopilo v pravoslavje. Slovensko pravoslav. ho cerkveno občino je vodil y Beogradu Gorazd Dekleva. Uspelo jim je privabiti v svoj krog slovenskega kateheta v Beogradu To-hiaža Ulaga, ki je s svojim prestopom 29. VIII. ■*■943 zbudil veliko pozornosti in zapeljal za seboj nekaj desetin slabih katoličanov. Z osvobojenjem Beograda 30. oktobra 1944 •n nekaj mesecev pozneje cele Srbije, so se Politične pa tudi verske razmere ponovno spremenile. Ko so se v maju 1945 prenehale sovražnosti, se je pričelo vračanje pregnan-cev. v nekaj mesecih so vsi pregnanci skoro ho zadnjega, verniki in duhovniki, zapustili Srbijo in odšli domov v Slovenijo. Nekaj nasilno v pravoslavje prevedenih Slovencev se je Pred odhodom v domovino vrnilo v Cerkev. Slovenska pravoslavna občina v Beogradu se je razšla. Dekleva se je preselil v Maribor, To-hiaž Ulaga pa je stopil v ozadje in nekaj let Pozneje vložili prošnjo za odvezo od izobčenja, kateremu je zapadel s prestopom. 2. marca 1949 je bil v nadškofijski kapeli izobčenja odvezan, a ostal je še iregularen. Versko življenje v Srbiji po letu 1945 je bilo postavljeno pred svojevrstne težave. Več cerkva in kapel je bilo med vojno razrušenih oziroma poškodovanih, število duhovnikov se je še bolj znižalo. Nekaj kape], ki so se čez hoč znašle v državnih poslopjih, je bilo de-hiontiranih. Verniki, ki že poprej niso bili Versko zavedni, so se v novih razmerah še bolj odtujili. Požrtvovalni lazarist Andrej Prebil je v Kraljevu za silo popravil župnišče, deloma tudi cerkev. Večja popravila so bila potrebna tudi v Zaječaru v cerkvi sv. Jurija. V šabcu ha cerkvi sv. Ane. V Smederevu pa je bila cerkev radi eksplozije 5. junija 1941 tako Prizadeta, da jo je bilo treba porušiti. Nekaj časa so imeli v privatnem stanovanju prostor za kapelico, kasneje jim je bilo še to onemogočeno. Malo število vernikov in pomanjkanje duhovnikov je privedlo do tega, da so ostali le še .trije ali štirje duhovniki v notranjosti Srbije: eden odnosno dva v Nišu, eden za Zaječar in Bor, eden za Kragujevac in Kraljevo oziroma Rankovičevo in eden pensionist v šabcu, ki je tamkaj pred vsem za zagrebške v šopcu, ki je tamkaj pred vsem za zagrebške Tovarniški duhovnik ne bo dobival plače ali denar za stroške od delničarjev, direktorjev ali delavcev, marveč od svoje cerkve, da bo svoboden vsake obveznosti do ene ali druge strani. Ob svojem času bo duhovnik lahko zgradil tam čitalnice in klube, ali celo vpeljal tovarniško bogoslužje, kjer bi manjši spori med delovnimi urami spuhteli že ob misli, da go vsi ljudje bratje, ker je Bog njihov oče. Komunizem uspeva le zato, ker neti sovraštvo, nasprotje, napetost in borbo med skupino, ki kupi delo in med ono, ki delo proda. Največja vrednost tovarniškega duhovnika bi se pokazala v organiziranju ljudi na temelju, ki ne bi bil tekmovalen, razredno-boien, ampak družilen na duhovni podlagi. Ko bi nastopil trenutek, da se izvolijo, tovarniški delavski zastopniki, bi bilo mogoče obvladati komuniste, ki uspevajo s kričečimi malimi skupinami v zadnjem trenutku, ker bi jih ustavile velike skupine, ne zato da bi odobrile odlok, ki daje Rusiji pravico polastiti se Lit',e, Poljske itd. marveč, da se ohranijo temeljne človeške pravice, ki imajo svoj izvor v vsemogočnem Bogu, ter jih priznavajo vlade, ki so iz ljudstva, z ljudstvom in za ljudstvo.“ Vinko Antonov KXOTNOST ZLOBI ,,In sprijaznila sta se Herod in Pilat tisti dan; prej sta bila namreč v sovraštvu med seboj.“ Te besede so se žo neštetokrat uresničile v zgodo\ini. In danes se uresničujejo znova, ko se dru- žita Poljska in Jugoslavija, da napadeta papeža, tega ,,zločinca“, ki ,.vtika svoj nos“ v notranje zadeve dežel, ker je imenoval za kardinala dva ,.ljudska izdajalca: Stepinca in Wiszinskega“. Zgodovina jih res ničesar ne nauči. Naj-brže sploh ne vedo naši komunisti, kaj je zgodovina, ker oni štejejo svoje leta od svojih goz-dovniških junaštev dalje, to je šele od leta 1941. sestre sv. Vinka, ki so zaposlene v državni bolnišnici. Ko se je naselilo v Banatu okrog 3000 Slovencev, se je javil Jože Škorjanc, da bi med njimi pastoriral. Po dobrem letu se je preselil v Srbijo, kjer sedaj vodi dve župniji; Kragujevac in Rankovičevo. V Beogradu samem so ves čas ostale v se župnije; največji med njimi sta Krista Kralja in sv. Petra. Ni mogoče reči, da manjka dobrih in gorečih vernikov, ki se udeležujejo vseh cerkvenih pobožnosti. Morda se je v zadnjih letih zmanjšalo število porok in deloma tudi krstov. PROF. DR. ALOJZIJ ODAR: UREDITEV DUŠNEGA PASTIRSTVA ZA IZSELJENCE Papež Pij XII. je na praznik vezi apo- „Begunska družina Nazaretska, Je- stola Petra 1. avgusta 1952 podpisal v Castel Gandolfo apostolsko konstitucijo „o dušnem pastirstvu za izseljence“, kot beremo v njenem naslovu. Objavljena je bila delno — ne v celoti, ker je predolga — v L’Osservatore Romano teden dni pozneje, dne 7. avgusta. Ta konstitucija je znamenit dokument, ki se bo s častjo omenjal v cerkveni zgodovini. Z;; nas izseljence pa ima tudi velik praktičen pomen. Zato je prav, da si ga bolj natačno ogledamo. Konstitucija se začenja s pomenljivima besedama Exuj familia, po naše bi rekli „begunska družina", mišljena pa je sv. družina na begu v Egipt. Z besedama Exul familia se bo konstitucija tudi navajala. Ima krajši uvod in dva zelo različna dela, prvi je zgodovinski, drugi pa pravni. Uvod pokaže na sv. družino na begu, ki je zgled za vse izseljence in begunce med njimi še posebej. Govori tudi o tem, zakaj se mora Cerkev za izseljence še prav posebej zanimati. Uvod je poln globokih misli. Ker ni dolg, naj ga podam celega v prevodu; glasi se: zus, Marija in 'Jožef, je pri izselitvi v Egipt, kakor tudi v begunstvu v Egiptu, na begu pred jezo brezbožnega kralja, predpodoba, vzor in zatočišče izseljencev in tujcev iz vseh časov in krajev kakor tud; beguncev vseh vrst, ki so v strahu pred preganjanjem ali zaradi revščine prisiljeni zapustiti domači kraj in drage starše in sorodnike ter ljube prijatelje in odit; na tuje. Vsemogočni in usmiljeni Bog je bil namreč določil, da naj bi bil Njemu po bistvu enaki Sin, ki ,,je postal sličen ljudem in bil po vnanjosti kakor človek“ (Filip 2, 7), s slavno brezmadežno Materjo in pobožnim varuhom, prvorojenec med mnogimi brati (prim. Rim 8, 281 tudi v težavah in trpljenju te vrste in naj bi še; pred njimi. Da bi pa v nesreči ta dokaz tolažbe in dani zgled ne obledela, marveč bi beguncem in izseljencem nudila edino zavetišče v trudu in gojila krščansko vero, je bilo potrebno, da se je Cerkev s posebno skrbjo in s stalnim prizadevanjem trudila, da bi v njih ohranila pošteno življenje in neomadeževano ve- ro. ki so jim jo izročili predniki. Prav tako jo bilo potrebno postaviti proti novim nevarnostim,ki so za nje nastale v tujih pokrajinah in ki jih niso ne Poznali ne predvidevali, primerna sred-stva in pripraviti odgovarjajočo pomoč, z*asti proti zanjkam hudobnih ljudi, ki so pod krinko gmotne nodpore skušali jim bolj škodovati na duši kot pa jim gmotno pomagati. Koliko vzroka za skrbi bi bilo tako v preteklih časih kot danes, če bi se ne opravljala zadosti evangeljska služba! Veliko hujše stvari bi morali obžalovati kot pa so bile te v žalostnih dneh sv. Avguština, ko je hipon-ki škof pretresljivo opominjal duhovnike, naj v hudih časih ne puščajo črede brez pastirja, opisujoč jim, kolikšna bo korist, če bodo ostali pri vernikih, in kakšna bo škoda, če jih bodo zapustili: ,,Kolikšna poguba zadene, če ni duhovnika, tiste, ki odhajajo s tega sveta neprero-jeni ali nespravljeni! Kolikšna je žalost njihovih vernih svojcev, ki jih ne bodo imeli s seboj v pokoju večnega življenja. Kako bodo končno stokali vsi in kako bodo nekateri preklinjali, ker ne bc ne opravljanja svetih skrivnosti, ne teh, ki naj bi jih opravljali. Glejte, kaj naredi strah pred časnim Zlom in koliko večnega zla povzroči! ^e pa duhovniki ostanejo, prihajajo z Hočjo, ki jim jo Bog daje vsem na Potnoč; nekatere krščujejo, druge spravljajo z Bogom; nihče ni prikrajšan na udeležbi pri Gospodovem telesu; v"si prejemajo tolažbo, vzpodbudo, opo-tnine, naj prosijo Boga, ki more odvrniti vse, česar se boje“ (sv. Avguštin, pisno 22S). Za tem uvodom sledi dolg zgodovinski del konstitucije. Pod naslovom ,,materinska skrb Cerkve za izseljence“ popisuje, kaj je Cerkev do danes storila za tiste svoje vernike, ki so morali na tuje. Zbranih je tu veliko podatkov iz faznih dob. Za papeško konstitucijo, ki hoče biti znanstvena razprava, ampak ie dokument praktične veljave, je ta zgodovinski del nenavadno dolg. Pa-Pestvy je z njim odbilo očitek, da ni nič storilo ali vsaj premalo za izseljence in tujce. Obenem pa je opozorilo vse, da je v duhu cerkvene tradicije, če se danes sv. stolica prav posebej zanima za izseljeniško vprašanje. Zgodovinski del se začenja z zgledom velikega milanskega škofa sv. Ambroža (339—397), ki je v stiski razbil zlate sv. posode, da je dobil sredstva, s katerimi je pomagal vojnim ujetnikom. Nato konstitucija popisuje, kaj je storila Cerkev za ujetnike in izseljence v naslednjih stoletjih. Bolj podrobno poroča, kaj so napravili papeži od Leona XIII. dalje do danes, torej papeži Leon XIII., Pij X., Benedikt XV. Pij XI. in sedanji papež Pij XII. Praktične določbe zlasti glede italijanskih izseljencev je izdal papež bi. Pij X.; mnoge od teh so še sedaj v veljavi. Silno poučen je ta zgodovinski del konstitucije, a zaradi pomanjkanja prostora se tu ne moremo ustavljati pri njem. Sicer pa tudi nima nujne zveze z današnjo ureditvijo dušnega pastirstva za izseljenstvo, ki nas tu zanima. Povrnili se bomo k njemu ob drugi priliki Bila bi namreč le prevelika škoda, če bi šel mimo brez vsake koristi za nas. Zgodovinskemu delu konstitucije sle-d: pravni del. Vsebuje določbe o ,.dušnem pastirstvu izseljencev“, kot beremo v njegovem napisu. Ta del zadeva tudi slovenske izseljence. Zato ga podajamo v prevodu v celoti. Pred zakonsko besedila samo pa smo postavili nekaj uvodnih pojasnil, ki naj bi olajšala umevanje določb. Zaradi pomanjkanja prostorata uvod ni mogel narasti v komentar. ki bi ga določbe zaslužile. H ODNA POJASNILA Kdo je izseljenec Oba pojma iz napisa, namreč dušno dušno pastirstvo in izseljence, moramo v smislu teh določb jemati široko. Določbe govore namreč o skrbi Cerkve in ne samo o dušnem pastirstvu za štiri skupine oseb. Prva skupina so duhovniki latinskega obreda iz Evrope ali sredozemskih obal. ki odpotujejo v zunanje prekomorske kraje (3. § 1, t. 1). Druga skupina so „pomorski ljudje, to so tisti, ki vstopajo na ladje, da jih vodijo ali na njih služijo ali pa so v pristaniščih zaposleni s pripravljanjem pomorskh potovanj“ (8 § 1) pa tudi „tisti, kj potujejo čez morje ali se iz katerega koli razloga mude na ladjah ali so jim kakor koli dodeljeni“ (5. § 1. t. 1). Tretja skupina so izseljenci latinskega obreda kjer koli, izseljenci katerega koli vzhodnega obreda pa v kraju, ki ni podložen kongregaciji za vzhodno Cerkev in ni tam duhovnika njihovega obreda (1 § 2). Pojem izseljenca pove, da gre za človeka, ki se je izselil z doma, ki je torej na tujem. To „tuje“ pa je tako zato, ker tam ne govore njegovega jezika, ali ne pripada njegovemu narodu ali državi. Izseljence imenuje naša konstitucija tudi tujerodce (gl. napis četrtega poglavja). Ti tuje-rodci morejo biti „prišleci ali tujci“ (32). Po kan. 91 cerkv. zak. je razlika med prišlecem in tujcem. Prišlec je po cerkvenem pravu oseba v kraju, kjer ima nepravo domovališče. Domovališče, po katerem dobiš svojega škofa, če gre za škofijsko, in svojega župnika, če gre za župnijsko, more biti pravo ali nepravo. Pravo domovališče se dobi z bivanjem v kakem kraju in z voljo tam trajno ostati. Nepravo domovališče pa se dobi z bivanjem v kakem kraju in z voljo tam ostati večji del leta. Z voljo trajno ostati se zenačuje dejansko bivanje polnih deset let; z voljo ostati večji del leta pa dejansko nad šestmesečno bivanje (kan. 92 cerk. zak.). Glede na domovališče more biti človek ali domačin ali prišlec ali tujec ali po-tikavec. V kraju, kjer imaš pravo domovališče si domačin; v kraju, kjer imaš nepravo domovališče, si prišlec; zunaj svojega pravega ali nepravega do-movališča, ki ga pa še ohraniš, si tujec; če pa nimaš nikjer pravega ali nepravega domovališča, si potikavec (kan. 91 cerkv. zak.). Iz povedanega sledi, da je v cerkve- ne pravnem jeziku razlika med prišlecem in tujcem. Naša konstitucija pa giede stvari, ki jih ona ureja, namerno odpravlja pri tujerodcih razliko med prišlecem in tujcem. Naredila pa je še več. Pojem izseljenca ali tujei'odca je pozitivno razširila. Berimo odst. 40, ki se glasi: „Med prišlece ali tujce spadajo glede na učinke, ki se tu omenjajo: 1. vsi tujerodci — tudi oni, ki so prišli iz kolonij — pa naj se mude na tujem ozemlju kolikor časa že in iz katerega koli razloga, tudi če se zaradi študija, 2. njihovi potomci, če tudi so dobili pravice državljanstva." Apostolska konstitucija torej ureja dušnopastirstvo pri tistih osebah, ki niso doma, ampak na tujem in zato v tujem okolju. Zakaj so prišli na tuje, koliko časa že tam bivajo, ali se nameravajo vrniti domov ali ne, ne igra vloge. Značilno je samo to, da niso na domačih tleh. če pa so na domačih tleh, a kot narodna manjšina v tuji državi, ne veljajo za izseljence. Duhovniki Takoj po prvi svetovni vojni, že 30-decembra 1918, je konzistorialna kon« gregacija izdala določbe za duhovnike latinskega obreda, ki iz Evrope odpotujejo v Ameriko ali na Filipine. Razlikovale pa so te določbe duhovnike iz Italije, duhovnike iz Španije in Portugalske ter duhovnike iz ostalih krajev E\ rope. Vsi duhovniki so morali imeti dovoljenje lastnega škofa in dovoljenje škofa, v čigar škofijo so nameravali priti. Duhovniki iz Španije in Portugalske so vrh tega morali dobiti dovoljenje madridskega oziroma lizbonskega nuncija. Duhovniki iz Italije pa dovoljenje konzistorijalne kongregacije. Taka dovoljenja so potrebovali duhovniki, ki so hoteli oditi v Ameriko alf na Filipine za šest mesecev ali dalj. Zadevna okrožnica Magni semper je še ostala v veljavi, toda določbe iz nove konstitucije so jo poostrile (3). Dovoljenje konzistorialne kongregacij6 morajo za naprej dobiti vsi evropski duhovniki, naj potujejo kamor koli čez morje in za kolikor časa že. „Pomorski ljudje“ Za pastirovanje ljudi, ki potujejo na •horskih ladjah kot uslužbenci ali poteki, se določijo pomorski kaplani. Ti opravljajo pri svojih vernikh vsa duš. bopastirska opravila; izvzete so le zakonske zadeve. Vodijo o njih tudi žup-nijske matične knjige. Problem dušnega pastirstva za izseljence Izseljencev v zgoraj opisanem pome-nu je zelo veliko. Prednjačijo Italijan-ski izseljenci, zato je razumljivo, da se jo sv. stolica zadnjih štirideset let brigala zlasti za nje. Po drugi svetovni v°jni se je običajnim izseljencem pridružilo še veliko število takozvanih Preseljenih ljudi in beguncev. Zato se jo zaostrilo vprašanje o dušnopastir-skem oskrbovanju izseljencev. Dušnopastirske postojanke,po katerih StoPa Cerkev v direkten stjk z verniki, Se grade po teritorialnem načelu. Ozemlje, v katero se Cerkev vkorenini, se razdeli na škofije; ozemlje vsake škofje pa na župnije, župnija je poleg župnije Po teritoriju se razlikujejo druga od druge. Izseljenec pride v de-zelah, kjer je cerkvena organizacija izpeljana, v določeno teritorialno župnijo. ki ima svojo župnijsko cerkev in sv°jega dušnega pastirja, ki mu pravi-nio župnik (prim. kan. 216 § 1 cerkv. ^ak.). Izseljenec postane župljan nove župnije. Teoretično je s tem vprašanje o duš-Popastirskem oskrbovanju izseljenca rešeno; v praktičnem redu pa še zdav-naj ne. Izseljenci se ne morejo kar čez Poč vživeti v nove cerkvene razmere. navadi govori verska občina, v ka-,pro stopajo, drugačen jezik kot oni; skoro vedno pa so razmere v njej zelo različne od tistih, ki so jih bili oni 'ajeni. V novem kraju se velikokrat z °kalne cerkvene strani pihče ne zmeni Za nje. Deloma iz površnosti, deloma pa faradi tega, ker je v velikih mestih, anior se navadno ljudje vseljujejo, silno težko imeti evidenco o tem, kdo 88 je vselil in kje se je naselil, še težje pa najti pota, kako ga pritegniti k cerkvenemu življenju. Brez dobro izpeljane organizacije je tako delo nemogoče. Psihološko je razumljivo, da bi duhovniki iste narodnosti in istega jezika, kakor so priseljenci, mnogo laže opravili to delo, kot ga pa morejo domači duhovniki, ki so izseljencem tuji. Cerkvena dušnopastirska organizacija temelji na teritorialnem načelu. Navzlic temu pa pozna tudi jezikovne in narodnostne župnije, ki se ustanavljajo za pripadnike določenega jezika ali naroda. Take župnije so seveda v opreki s čistim teritorialnim načelom, ki je osnova cerkvene organizacije. Zato so take personalne župnije le izjema. Cerkveni zakonik določa: ,,Brez posebnega apostolskega dovoljehja se ne morejo ustanavljati župnije za poedine jezike ali narodnosti vernikov, ki bivajo v istem mestu ali ozemlju. . .; pri že ustanovljneih pa se ne sme brez vednosti apostolske stolice nič spreminjati“ (kan. 216 § 4). Priseljenci pripadejo torej sami po sebi teritorialni župniji kraja, v katerem se naselijo. Sv. stolica pa more zanje ustanoviti posebno jezikovno ali narodnostno župnijo. Razume se samo po sebi, da z ustanovitvijo jezikovne ali narodnostne župnije ni lahko. Danih mora biti vec pogojev, preden se more uresničiti taka ustanovitev. Priseljencev istega jezika mora biti v istem okolišu primerno visoko število, zavezati se morajo, da bodo nosili bremena, ki so združena z novo župnijo, zgraditi je treba župnijsko cerkev, zagotovljena mora biti relativna stalnost kolonije in tako dalje. Jezikovna ali narodnostna župnija je prav tako podložna krajevnemu ordinariju kot teritorialna. Vstanovitev jezikovne ali narodnostne župnije zavisi v veliki meri tudi od uvidevnosti in dobre volje krajevnega škofa. Krajevni škof pa more poskrbeti za izseljence tudi v teritorialnih župnijah tako, da nastavi na takih župnijah duhovnike, ki znajo jezik izseljencev, in jim dovoli ali ukaže, da naj se za iz- seljencc ppsebej zavzemajo, imajo za nje posebno službo božjo, pri kateri naj se govori in petje vrši v jeziku izseljencev, tudi posebne kartoteke ali zapisniki o izseljencih se morejo uvesti. Taka ureditev dušnega pastirstva za izseljence predpostavlja pri krajevnih cerkvenih organih široko razgledanost in pripravljenost; v sebi morajo zatreti vsako -sled narodnega šovinizma in lokalnega patriotizma. Postati morajo po Pavlovi besedi ,,vsem vse“. To pa je težka stvar in zato redka, dejansko je kar le preveč redka. Zato pa se je tako veliko število izseljencev izgubilo v verskem in nravnem pogledu. Nova ureditev Ureditev dušnega pastirstva za izseljence, ki jo prinaša apostolska konstitucija Exul familia, se giblje v mejah občega cerkvenega prava. Pravice krajevnih škofov ostanejo nedotaknjene. Ostane tudi sistem teritorialnih župnij. Predvidevajo se tudi jezikovne in narodnostne župnije za izseljence in sicer bolj pozitivno, da tako rečem, kakor pa v cerkvenem zakoniku. Primerjajte le kan. 216 § 4, ki sem ga v prejšnjem odstavku izpisal, z besedilom pod št. 32 v novih določbah. Po besedilu v št. 32 so take župnije že nekako pravilo, med tem ko kanon naglaša le njih izjemni značaj. Nova ustanova pa so izseljenski misijonarji. Te nastavi sv. stolica po izseljenskih dušnopastirskih postojankah. Krajevni škofje morajo te misijonarje sprejeti in jim dati oblast za izvrševanje dušnega pastirstva pri izseljencih, za katere je nastavljen. Določiti morajo misijonarju določeno cerkev ali kapelo, v kateri opravlja božjo službo za svoje izseljence in opravlja dušnopastirske posle. Za svoje izseljence vodi vse matične knjige, a en izvod teh knjig izroči ob koncu leta krajevnemu župniku. Izseljenski misijonarji niso v ničemur izvzeti izpod oblasti krajevnega škofa. Svojo službo opravljajo pod njegovim vodstvom in po navodilih sv. stolice. Izseljencem je dano na izbiro, da se v svojih zadevah obrnejo ali na miši' jonarja ali na krajevnega župnika. Organizacija dušnega pastirstva za izseljence Pred štiridesetimi leti je bil pri kom zistorialni kongregaciji ustanovljen odsek za izseljence. Po § 3 kan. 248 cerkv. zak. je konzistorialno kongregacija tudi najvišji nadzorni organ v Cerkvi; pregleduje škofovska poročila o stanju škofij in nadzira škofe. Zato je; primerno, da je po novih določbah njej pridržano vse vodstvo izseljenskega dušnega pastirstva (1 § 1). Za izseljenske zadeve sta pri konzi" storialni kongregaciji ustanovljena dva I sveta, namreč vrhovni svet za izseljenstvo (7) in generalno mednarodno tajništvo, ki vodi pomorski apostolat (8) • I Predsednik obeh svetov je prisednik (tajnik) konzistorialne kongregacije same (7, 8). Delo za izseljenstvo vodi pri konzi-storialni kongregaciji delegat za izseljenstvo (9___16), ki je po službeni dolžnosti tudi tajnik obeh omenjenih svetov . V pokrajinah naj bodo škofovski od-j bori za izseljenstvo; duhovnika, ki je | tajnik takega odbora, bo konzistorialna kongregacija imenovala za direktorja za izseljenstvo v dotičnem narodu ali; pokrajini, če takega škofovskega odbora ni, naj škofje predlagajo kakega duhovnika za direktorja za izseljenstvo (6). Dušnopastirstvo pri izseljencih oprav- j ljajo izseljenski misijonarji, pri pomorskih ljudeh pa pomorski kaplani. Obojne imenuje konzistorialna kongregaci- j ja. Razmešča pa jih po postojankah delegat za izseljenstvo, ki tudi bdi nad njimi in jih podpira pri zvrševanju dušnega pastirstva (5). Med delegatom za izseljenstvo in izseljenskimi misijonarji oziroma pomorskimi kaplani so direktorji izseljenskih misijonarjev oziroma pomorskih kaplanov Po svoji službi odgovarjajo dekanom Direktor vzdržuje zvezo med izseljenskimi misijonarji oziroma pohorskimi kaplani, ki go mu podrejeni, in krajevnim škofom. Nadzira misijonarje ali kaplane in o njih poroča po delegatu za izseljenstvo konzistorialni kongregaciji. Direktorje nastavlja in odstavlja konzistorialna kongregacija (18—23). Skrb za italijanske izseljence Za italijansko izseljenstvo velja vse, kar je zgoraj povedano. Vrh tega pa določbe določajo še naslednje: 1. ustanavljanje izseljenskih komitejev in patronatov po italijanskih škofijah, kar je priporočal že bi. Pij X.; 2. praznovanje vsakoletnega italijanskega izseljenskega dne; 3. denarne zbirke med Italijani za italijansko izseljenstvo; 4. cerkvene izkaznice za italijanske izseljence. Te stvari so za italijanske škofije in italijanske izseljenske skupine ukazujmo. Za druge narodnosti se pa priporočajo, če ni pri njih zadeva že drugače urejena (41—49). Italijanski izseljenski dušni pastirji se vzgajajo v „papeškem zavodu za italijanske izseljenske duhovnike“, ki je Podrejen konzistorialni kongregaciji. Vodijo ga pa po papeževi volji duhovniki iz Družbe sv. Karla za italijanske izseljence“ (51—55). Izseljenski dušili pastirji pa krajevni škofje in župniki že zgoraj smo povedali, da pripadajo lzseljenci tisti župniji, na ozemlju ka-tere se näsele. Toda dušnopastirsko °skrbovanje izseljencev tirja nekatere Posebnosti, smo rekli. Zato se morejo, so dani pogoji, ustanavljati za nje Jezikovne ali narodnostne župnije, ki so nasproti navadnim teritorialnim župnijam sicer izjema, tola zahteva jo hagor duš, ki je najvišji zakon v Cer-kvi- Kjer pa ni pogojev, da bi se ustanovile za izseljence jezikovne ali narodnostne župnije, tam naj se poskrbi za ušno pastirstvo izseljencev z izseljenskimi misijonarji, kakor smo videli. Ta ustanova izseljenskih misijonar- jev je za obče cerkveno pravo novost. Doslej je namreč ni poznalo, kakor tudi pomorskih kaplanov, čeprav je ta ustanova novost, vendar ni v nasprotju z občim cerkvenim pravom, ki ga predstavlja cerkveni zakonik iz leta 1917. Ne ruši teritorialnega sistema, po katerem je zgrajena organizacija dušnega pastirstva. Pri ureditvi izseljenskih misijonarjev je bilo treba rešiti dve kočljivi vprašanji, kakšno naj bo namreč razmerje do krajevnih škofov in kakšni naj bodo odnosi do krajevnega župnika. Jasno je namreč, da sta oba, krajevni škof in krajevni župnik, s prihodom izseljenskega misijonarja v Škofjo oziroma v župnijo močno prizadeta. Tj dve kočljivi vprašanji rešujejo določbe v četrtem poglavju, v odstavkih 32 do 40. V ravnanju s škofi je sv. stolica silno spoštljiva in vljudna. Zaveda se pač, da so škofje „nasledniki apostolov in se po božji uredbi postavljajo na čelo posameznim cerkvam, ki jih vladajo z redno oblastjo pod vodstvom papeževim“ (kan. 3 29 5 1 cerkv. zak.). Zato izdaja določbe, ki zadevajo škofe osebno, v vljudnostni obliki, toda določbe zaradi tega niso nič manj pravne in ob-vezne, V konkretno upravljanje škofij se vtakne sv. stolica le iz važnega razloga. Za tako vtikanje ima pač pravico, ker škofje vladajo škofije „pod vodstvom papeževim“ (nav. kan.); papeževa oblast pa je „redna in neposredna tako nad vsemi in posameznimi cerkvami kakor nad vsemi in posameznimi dušnimi pastirji in verniki“ (kan. 218 § 2 cerkv. zak.). Taka važna stvar, zaradi katerr poseže sv. stolica konkretno v upravo določene škofije, je tudi duš-nopastirstvo izseljencev. Povedano je treba imeti pred očmi, da moreš pravilno umeti določbe v navedenih odstavkih 32 do 10 po formalni in vsebinski strani. Konzistorialna kongregacija pošlje za dušno pastirstvo izseljencev v škofiji izseljenske misijonarje. Ti so pač od svete stolice potrjeni za tako dušno pastrstvo. Nimajo pa še oblasti izvr- sevati dušno pastirstvo, škof mora take izseljenske misijonarje sprejeti, njim izročiti dušnopastirsko oskrbovanje izseljencev in jim dati v ta namen potrebno oblast. Izseljenski misijonarji pa so kakor drugi duhovniki podrejeni krajevnemu škofu. Dušno pastirstvo med izseljenci opravljajo pod vodstvom krajevnega škofa kot drugi dušni pastirji. Držati pa se morajo pri tem tudi navodil sv. stolice. Oblast izseljenskih misijonarjev, ki se tu omenja, je osebna, ne krajevna, in se razteza le na izseljence, za katere je izseljenski misijonar nastavljen. Krajevni škof naj izseljenskemu misijonarju določi kako cerkev ali kapelo za sedež njegovega dušnopastirskega delovanja. Odnošajl med izseljenskim misijonarjem in krajevnim župnikom pa se takole urejeni: Le zaradi koristi izseljencev se nastavijo izseljenski misijonarji. Izseljenec pa sam po sebi pripada župniji kraja, v katerega se je naselil. Cerkev ga ne sili, da bi se moral obračati na svojega izseljenskega misijonarja, obračati se more tudi na krajevnega župnika. Dano mu je na izbiro, da se obrne ali na enega ali na drugega. Zato je dosledno, da imata nad njim oblast župnik in izseljenski misijonar in sicer, kakor pravimo, kumulativno, župnik ima oblast nad njim za to, ker živi na ozemlju njegove župnije, torej pod teritorialnim vidikom. Izseljenski misijonar pa ima oblast nad njim, ker pripada njegovi izseljenski skupini, torej pod osebnim vidkom. Izseljenec sam pa more zbirati med krajevnim župnikom in svojim izseljenskim misijonarjem. Izseljenski misijonar vrši pri izseljencih svoje skupine, ki se ne obračajo na krajevnega župnika, celotno dušno pastirstvo. Vodi zanje tudi matične knjige En avtentični izvod teh knjig mora ob koncu leta poslati krajevnemu župniku, drugega Pa svojemu direktorju. Ta določba o pošiljanju izvodov župnijskih knjig je zel0 značilna za poznavanje položaja, ki ga zavzema izseljenski misijonar. Krajevni župnik pošilja avtentične izvode knjig škofijski kuriji (kan. 4 70 § 3 cerkv. zak. K Izseljenski misijonar pa svojemu direktorju, ki je nekak njegov dekan in prav tako predstavlja škofijsko kurijo, in pa krajevnemu župniku. Slednjemu zatö, ker se vodi evidenca o vernikih po teritorialnem načelu, ki ima sploh prednost v cerkveni organizaciji. Opore pri svojem delovanju izseljenski misijonar ne bo iskal pri krajevnih cerkvenih oblasteh, marveč pri svojem direktorju in delegatu za izseljenstvo. Direktor mu mora po določbah nuditi isto, kar nudi krajevnemu župniku njegov dekan. Zadevne določbe so do besede prepisane iz kan. 447 cerkv. zaK., ki govori o dolžnostih in pravicah de- I kanov (prim. št. 21 in navedeni kanon; j glej tudi št. 2 2 in kan. 448 § 1; št. 23 I in kan. 449 cerkv. zak.). Delegat za iz- I seljenstvo pa mora po določbi šte 13 | § 2 izseljenskim misijonarjem nuditi I vso potrebno pomoč. Ureditev izseljenskega dušnega pastirstva in Slovenci v zamejstvu V smislu gornjih določb moramo med I Slovenci v zamejstvu razlikovati doma- I čine in izseljence. Tisti, ki žive na svo- I jem narodnem ozemlju čeprav kot narodna manjšina tuje države, so domačini. Gornje določbe ne govore o duš- I nem pastirstvu pri njih. Toda skladno , z njimi ali bolje povedano skladno z duhom, kj preveva gornje določbe, pa gotovo ni, če se v dušnem pastirstvu pri njih ne upoštevajo tiste njihove posebnosti, kj se upoštevajo pri izseljencih. Tako ni prav, če imajo tujerodnega dušnega pastirja, kadar je na razpolago duhovnik domačega rodu ali bi se tak mogel dobiti. Ni prav, če se ne upoštevajo njihov jezik, njihov način petja, [ njihovemu čutu odgovarjajoče pobož- j nosti in navade, če se vse to upošteva pri izseljenskem dušnem pastirstvu na tujem, bi se moralo Pri njihovem, ki se vrši doma, v vsaj tolikšni meri. človek bi mislil, da je to izven prerekanja. Jasno pa je seveda tudi to, da Morajo biti dušni pastirji narodnih •hanjšin pokorni škofu, ki je tujega r°du, prav tako, kot če bi bil njihovega rodu. Tudi o tem ni v Cerkvi debate, l'ar velja glede pokorščine, velja tudi Slede spoštljivosti in vljudnosti. Zahteva, da naj slovenski izseljenci 'lobe slovenske dušne pastirje, je v Popolnem skladju z določbami apostolske konstitucije Exul familia. Gre le Za to, odkod naj jih dobe. Doslej je bilo hastavljauje takih dušnih pastirjev Prepuščeno zasebni iniciativi. Kakšen Versko goreč in narodno čuteč posameznik se je zavzemal za take dušne Pastirje, včasih tudi kakšno društvo ali državna ustanova. Danes pa se nabavljajo izseljenski dušni pastirji po Uradni iniciativi, škofje domače dežele, iz katere izseljenci odhajajo, in delegat Za izseljenstvo pri konzistorialni kongregaciji so poklicani, da dajo iniciativo za ustanovitev dušnopastirskih Postojank med izseljenci in da po-skrbe za duhovnike, ki jih bo kon-bstorialna kongregacija odobrila za iz-Seljensko dušno pastirstvo. Pravi izseljenski dušni pastirji so fvojne vrste, ali so župniki in kaplani jezikovne ali narodnostne župnije ali Pa so izseljenski misijonarji v smislu n°vih določb. Prav tako sta dve vrsti 'lušnopastirskih središč za izseljence, Panireč narodnostne župnije in izseljence dušnopastirske postojanke ali ,.misijoni". Slovenske izseljenske skupine so majhne, če jih primerjamo n. pr. z italijanskimi. Naši ljudje so res da raztreseni skoraj po celem svetu, a krajev, . jer bi tvorili tolikšno skupino, da bi bilo za eno župnijo, ni veliko. Zato najbrž ne bomo mogli dobiti narodnostnih župnij, vsaj veliko ne. V poštev prihajajo torej izseljenske dušnopastirske Postojanke z izseljenskimi misijonarji. Take izseljenske dušnopastirske postojanke niso zgolj prehodnega značaja, "tt bi imele namen prepeljati izseljence s čim manjšimi motnjami za versko življenje v redue teritorialne župnije. ^Pomnimo se le na določbo pod št. 40, ki smo jo zgoraj izpisali, pa nam bo to takoj jasno. Ta določba nam namreč pove, koga je v smislu te konstitucije imeti za izseljenca oziroma ,,za prišleca ali tujca“, čas bivanja v tujini ne igra pri tem, kakor smo videli, nobene vloge. Za izseljence se štejejo tudi otroci izseljencev, čeprav so dobili že državljanstvo v novi deželi. Razlikovanja torej med ,.starimi" in „novimi“ naseljenci ni po teh določbah. Tudi to je treba imeti pred očmi, ko se organizira dušno pastirstvo med slovenskimi izseljenci. Od treh težav le še ena Dušno pastrsko oskrbovanje izseljencev so doslej zavirale zlasti tri težave. Prva je bila ta, da je bilo prepuščeno zasebni iniciativi in zasebni dobri volji. Večkrat se je smatralo za nekakšen šport nemirnih duš. Ta težava je sedaj odpadla. Dušno pastirstvo izseljencev je postala uradna zadeva. Prevzela ga je konzistorialna kongregacija. Druga težava, hujša od prve, je bila ta, da je zavisela od dobre volje krajevnih cerkvenih oblastnikov. Ti so po svoji volji pripuščali posebne dušne pastirje za izseljence ali pa jih odklanjali. Ponekod se je domača duhovščina z vso gorečnostjo zavzela za priseljence. Tudi slovenski priseljenci so bili ponekod deležni prijaznega sprejema in požrtvovalnega dušnega oskrbovanja, še več pa je bilo krajev, kjer za izseljence niso storili nič in še ovirali, če bi kdo drug kaj hotel storiti zanje. Stali so na stališču, da se morajo izseljenci vključiti takoj v krajevno župnijsko občestvo. To stališče je z apostolsko konstitucijo, o kateri govorimo, načelno premagano. Zato so tej težavi spodrezane korenine. Upati je, da bo sča-som tudi praktično izginila. Sveta stolica je svojo voljo izrekla le preveč jasno, da bi se ji še kje upali upirati. Tretja težava pa je bila, kako dobiti sposobne dušne pastirje za izseljence, in kako vzdrževati nje in dušno pastirstvo med izseljenci sploh. Tudi • a težava je z novo konstitucijo neko- ARGENTINA KRASNO USPELA PRIREDITEV „DUHOVNEGA ŽIVLJENJA“ Dvajset let v življenju sicer ne po. meni veliko. Toda če gre zii list v izseljenstvu, ki kot naše „Duhovno življenje“ skuša slovenskim rojakom posredovati to, kar jim domovina ne more nuditi, je dvajset let že lepa doba, ki se jo splača spominjati. To pomembno obletnico je „Duhovno življenje“ proslavilo v nedeljo 25. ja-nauarja z veliko družabno prireditvijo na slovenski pristavi v Moronu (veliki Buenos Aires). Dvojen namen je imela prireditev: dostojno proslaviti omenjeni jubilej in gmotno okrepiti finančno stanje Ista. Prireditev je oba namena v polnem pomenu besede ostvarila. liko omiljena, a v glavnem je le še ostala. Izseljenci sami in narod, iz katerega so izšli, bodo morali poskrbeti za vzdrževanje svojega izseljenskega dušnega pastirstva. Italijanski izseljenski dan in denarne nabirke, ki se nabirajo med italijanskimi izseljenci in doma v Italiji za dušno pastirstvo italijanskega izseljenstva sta zgled, kako bi mogli tudi drugi narodi poskrbeti za dušno pastirstvo pri svojih izseljencih in take odpravljati tretjo težavo, ki je še ostala. Točen prevod apostolske konstitucije o „dušnem pastirstvu za izseljence“ bomo radi pomanjkanja prostora prinesli v prihodnji številki. Starejši bralci „Duhovnega življenja“ se bodo spomnili, da je g. Janez Hladnik v prejšnjih letih redno vsako leto prirejal „Veselico „Duhovnega življe' nja“. Ob prihodu novih Slovencev j® ta navada prenehala. Sedaj se je obno-’ vila. Lep uspeh je pokazal, da bo treba na njo misliti od leta do leta. Pomen takih prireditev je zlasti v tem, da se zbližajo rojaki med seboj in se navdu' šijo za svoj verski in narodni tisk. Prireditev se je vršila v najkrasnej-šem poletnem vremenu, še dva dni prej6 je strahovito leževalo, tako da je ob' stojala bojazen, da bo vse šlo po vodi-Pa se je za lepo vreme mnogo molilo in ga tudi izmolilo. Udeležba je bila zelo velika, nad 90"I Ijenja! S kakšno ljubeznijo bi prihiti na to slavje svojega srčno ljubljene?8 otroka njegov oče, rajni č. g. Jože Ka stelic.. . pa je že v večnosti. . . In tistiI kateri so slavili z mano desetletnico- ^ako malo jih je najbrže danes navzočih.. . Kaj to pomeni: ,.Duhovno življenje" in mora biti kakor drevo, ki se iz leta v leto obnavlja, rodi novo listje, cyete znova in daje nove sadove. Le korenine in deblo z vejami ostajajo in se iz leta v leto krepe. Tako želim jaz ,,Duhovnemu življenju“ ob tem jubileju. Kolikokrat sem se veselil, kadar sem d**vai ob pogledu na novo številko, in hžival zadoščenje ob prebiranju priznal-d'h pisem zvestih in hvaležnih naročnikov! Kolikokrat me je bridko bolelo, ko sem prebral anonimne napade zapeljanih rojakov... Kolikokrat sem si oclil glavo, kako izravnati račune. . . kolikokrat je bila ura petelinovega pe-ija, ko sem končaval uredniška dela. . . In ko sem ob koncu letnika gledal pred seboj v lično knjigo povezanih 12 zvezkov celega leta; ali ni bilo to zame ve-Selje, kakor ga uživa mati, kadar njen °ti'ok prestane važen izpit, ki mu odpre nova vrata v življenje! 12 let. sem bil urednik. Kar čez noč sem moral zgrabiti to breme. Beseda htojega in našega škofa, prevzv. dr. Gregorija Rožmana, me je postavila v to dolžnost. V želji, da bi vernim, kateri s° bili meni ozročeni, in narodu, ki me j® v tujino poslal, dal, kar sem dati mogel, geni to breme prevzel in z menjajočim uspehom nosil. Doživel sem za-vidne uspehe z 2.000 naročniki ob desetletnici, a preje pa tudi ,,potresno številko", katero najde vsakdo, kdor premca „Duhovno življenje“ iz drugega Petletja, ne da bi ga kdo nanjo opozoril. * Potopisih ,,Po Argentini sem in tja" šeni skušal razviti tudi nekaj pisateljske zmožnosti, a doživljal pač staro resnico, da s soncem tudi senca hodi. Pred svetno oblastjo sem moral svoje delo opravičevati in pred najvišjo duhovsko gospodo me je tudi zatožila človeška zloba. No ja! To so spomini očeta ob pogledu na grunte, katere je dal sinu čez, z bolečim srcem nemara, toda v zaupanju, da bo sin z isto ljubeznijo vodil domačijo, a z večjo spretnostjo v spremenjenih časovnih razmerah, katere on -—- starec, več ne spreume, kot je potrebno za grunt, da se ohrani na prvem mestu v okolici. . . Duhovno navzoč med vami vam vsem toplo priporočim „Duhovno življenje", ki je iz lokalnega izseljenskega lista postalo vodilno slovensko kateoliško glasilo, öe boste „Duhovno življenje" sprejemali in brali z ljubeznijo, boste čutili, da je vaš najiskrenejši prijatelj in najzanesljivejši svetovalec. Veseli ga boste in z veseljem ga tudi podpirali, da bo v nadaljnjem desetletju vršilo še bolj uspešno vzvišeno nalogo, katero ima kot vodilo k časni in večni sreči vseh slovenskih rojakov. Janez Hladnik Glavni govornik na slavnosti je bil sedanji glavni urednik „Duhovnega življenja“ g. prelat dr. Alojzij Odar. V Glavni urednik DŽ prelat dr. A. Odar govori na prireditvi „Duhovnega življenja“ - Foto „Adria“ Marjan Kocmur svojem globokem govoru je povdaril sle. deče misli: „Slovenci smo imeli bogato katoliško literaturo, ki se je razvila v zadnjih petdesetih letih. Danes je doma vse to zatrto. „Vse je vihar razdjal.“ Toda, ne bojmo se: „narod je ostal." Del tega naroda se je zatekel v tujino. Znova je začel ustvarjati na tujih, a svobodnih tleh svojo kulturo, ki naj ohranja katoliško kulturno tradicijo med Slovenci in jo množi. Pri tem pa moramo najprej ohraniti sebe Slovence in katoličane. In v tem obstoja smisel in poslanstvo „Duhovnega življenja" Ohranjati nas katoličane in Slovence, ohranjati mel nami slovensko kulturno tradicijo in gojiti versko kulturo med nami. Zato n; dovolj, da samo beremo revijo. Moramo jo tudi podpirati, ker je v tujini vse, kar je slovensko, „bolj naše koc pa bi bilo doma." — Starši bi se morali truditi, da tudi njih otroci začno gpcštovati in ljubiti slovensko katoliško kulturo." Sledili so nato rajalni nastop deklic na pesem „Rdeča ruta, bel ošpetelj. . . “ ter nastop otroškega pevskega zbora. Ti dve toč,ki je pripravilo naše požrtvovalno učiteljstvo, ki ne skopari niti z zdravjem, niti s časom, da bi naša šoloobvezna mladina ohranim stik s starejšo izseljensko generacijo Na sporedu je bila še slušna igra pisatelja Jožeta Vombergarja jn šaljiv nastop, ki ga je pripravil g. Peter Klobovs. Otroci so se zabavali z morskim prašičkom; mladina se je zadrževala okoli „štanta", kjer so vabila lectova srca, fantje pa so poizkušali svojo srečo pri metanju obročkov na steklenice. Le malo jih je še bilo tako spretnih, da bi bili vrgli obroček na stekleničin vrat in si jo tako zaslužili. Najbolj privlačna točka prireditve je bil srečolov z nad 400 krasnimi dobitki. Bilo je za srečolov tako veliko zanimanje, da je v eni uri zmanjkalo vseh srečk in teh ni bilo malo. Glavni dobitek je bil radioaparat. Tudi nagradno žrebanje „Duhovnega življenja" je vzbudilo veliko pozornost. Kdo je do 2 5. januarja zvečer poravnal celoletno naročnino, je dobil pravico do enega od 15 nagradnih dobitkov. Samo na dan priieditve je plačalo 35 naročnikov svojo naročnino. V celoti je bilo kandidatov okoli 350, med njimi okrog 50 iz inozemstva. Glavni dobitek je bila dragocena moška zapestna ura. že sedaj opozarjamo, da se bo tako nagradno žrebanje vršilo tudi v bodoče s še več dobitki. Naj torej vsakdo, ki more, takoj v začetku ieta poravna naročnino. Za veselo razpoloženje je skrbel zvočnik, ki je prenašal poskočne komade, fantje in dekleta od Slovenske fantovske zveze in Slovenske dekliške organizacije so pa s svojo postrežbo pripomogli, da nikomur ni bilo treba trpeti lakote in žeje. V zelo prijetnem razpoloženju je družabna prireditev trajala do desete ure zvečer, ko so se gostje začeli razhajati na vse strani velikega Buenos Airesa. Ob tej priliki se „Duhovno življenje" iskreno zahvaljuje vsem plemenitim darovalcem lepih dobitkov, vsem, ki so prireditev tako vzorno pripravili in na njej sodelovali in končno vsem, ki so na prireditev pohiteli in tako dali priznanje delu, ki ga naša revija že 20 let vrši med našimi izseljenci. Naj bi vsa slovenska skupnost v zamejstvu tudi vnaprej izkazovala reviji svojo naklonjenost in razumevanje. —jaj— Poleg prireditve „Duhovnega življenja" se je vršil v mesecu januarju tudi lep koncert pevskega zbora „Gallus“-V nedeljo, 11. januarja, je priredil omenjeni zbor, čigar velikih umetniških sposobnosti ni treba posebej povdarjati, v salezijanski cerkvi Don Bosco v Ra-mos Mejii koncert starih in novih božičnih pesmi. Kljub deževnemu vremenu je bila udeležba dobra in so ljudje z užitkom sledili izbranemu programu. Naši fantje in dekleta, organizirani V Slovenski fantovski zvezi (SFZ) in Slo' venski dekliški organizaciji (SDO) so so kupili poleg slovenske pristave v Mo-ronu lastno zemljišče. Glavno zaslugo ima pri tem g. Janez Kralj, ki je neumorno deloval pri tem, da naši mladinski organizaciji prideta do lastnih Prostorov. Seveda je nakup zemljišča Precej stal, zato se obe organizaciji obračata na plemenite dobrotnike v Ar-gantini in izven nje; da prispevajo kak delež (2(j dolarjev — 400 pesov) za čimprejšnje izplačilo dolga. Delež, se more plačati tudi v delnih vsotah. Prva znaša 2 00 pesov (10 dolarjev). V Rosario so imeli katoliški delavci javno zborovanje v počeščenje papež.a in novih kardinalov, zlasti jugoslovanskega trpina kardinala Stepinca. Mašniško posvečenje pod milim nebom je bilo meseca decembra v mestecu Jauregui med Lujanom in Mercedesom, kjer je meicedeški škof mons. Serafini Podelil svete redove enemu izmed sinov ondotnih tkalcev. Pri vsem tem jim je Sel zelo na roke ondomi tovarnar, po-četnik in ..duša vsega katoliškega življenja“ v tem idiličnem mestecu Belgijec ,,Don Julio“. G. Stanko Skvarča, ki je bil tam nekaj časa v dušnem pastirstvu, bi znal popisati vso idiličnost tega kraja. Buenos Aires je molil za edinost Cerkve V tem smislu je izdal kardinal Co-Pello svoje zadnje pastirsko pismo ter Pozval vernike svoje nadškofije naj molijo z vso vnemo svetovno osemdnevnico za edinost Cerkva (18.—25. januarja) zlasti, da se odpro ječe in se vrnejo v 6voje domove naši trpeči in krivično mučeni bratje ter se uresniči srčna ž.elja našega Odrešenika, da bi bili vsi eno. ZDRVžENK DRŽAVE SEV. AMERIKE Nova slovenska cerkev. 7. decembra 1952 je bila posvečena v Lorainu, Ohio, nova slovenska cerkev sv. Cirila in Metoda. Posvetil jo je klevclandski nadškof Edvard Hoban, popoldne pa je p. 0b priliki nogometne tekme v Lanusu mef 20* 2ll 25" 21*1 221 221 22^ ■ZA* 2S'l 2l0 22# TARIFA REDUCIDA Concedön No. 2560 !» »O O o is 5 o o „Duhovno življenje" je slovenski duhovni mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (0re h ar Anton), urejuje pa uredniški odbor (dr. Alojzij Ödar). — Naslov: Vici®* Martinez 50, Buenos Aires, Argentina. — Celoletna naročnina za Argentino zna5 50 pesov, za USA in Kanado pet dolarjev, za Italijo 2000 lir. — Tiska ImpreB*s „Poliglota“, Corrientes 3114, Buenos Aires, T. E. 86-5120