Ženska vzgoja. (Spisuje Jos. Ciperle.) 17. Da bodo naše hčere pravične, bodimo tudi mi pravični do njih; a preredko smo pravični. Rodila se nam je hči. Uže to nam ni največ zelo všeč. Deček bi nam bil Ijubši. Ali verjemite, da novorojena hči je nedolžna pri tem, vender pa mora ona mnogokrat občutiti našo nezadovoljnost, Dostikrat ne vidi ona zato po cele tedne našega prijaznega obraza; hudujemo se nad njo, ako se moramo le količkaj truditi z njo, in tudi ni nam všeč, ako se malo trudimo. Mislimo si: Glejte, ko bi bil deček, kako malo truda bi nam prizadejal, in koliko bi se dalo napraviti iz njega! — Toda, imamo le hčer I Žalibog! Ljudje največ ne vedo ceniti ženske; le tista velja kaj pri njih, ki se je, recimo, omožila s kakim imenitnežem, potem tista, ki je postala, recimo, profesorica ali vsaj otroška vrtnica. Tista je pri ljudčh kaj vredna, ki si prisluži toliko, kakor kak mož. Ali ona, ki modro vlada v domači hiši, ki živf in trpi le za svoj dom, za svojega moža, svoje otroke, — oj, ta ni vredna mnogol Kdo govori o nji! Kdo jo občuduje! In vender ona koristi več naiodu, nego tisoč drugih učenih. In ker ni mogoče vsem starišein vzgojiti svojih hčera tako, da bi enkrat pridigovale svojo učenost raz katedrov, ter razsvitljevale s svojo modrostjo glavice svojih slušateljic, zato niso hčere pri njih vredne nič. Kogar ne ljubimo, s tem se tudi ne bodemo pečali z onim veseljem, katero je potrebno pri vzgoji. Slaba navada je ta, da stariši one otroke, katere posebno ljubijo, tudi pitajo z boljšo jedjo, ter jih lepše oblačijo, nego druge. Dalje smejo njih ljubimci tudi mnogokrat biti samoglavi, nepokorni in hudobni, a ne skrivi se jim zato niti enega lasii. I oni, ki nam niso tako priraščeni na srce, se ne smejo niti ganiti, in uže godrnjajo stariši, jih svare in celo kazoujejo. Celo nič nimnjo zoper to, ako ljubimci te 22* uboge zanemarjence dražijo, zaničujejo in tepo. — In da so mej temi zanemarjenci le predostikrat deklice, tcga menda mi ni treba ponavljati. Kakšen sad ima taka vzgoja, ako jo iDoremo še imeuovati tako? Naj potožijo koniu deklice, da se ravna tako z njimi, reče se jiui, da stariši uže vedo, zakaj ravnajo tako; ali reče se jini celo: kaj kočeš imeti druzega, saj si le dekle; s teboj se ne bodo upirali toliko, kakor z dečkom. In zakaj ne? Ali ve kdo kakov pameten vzrok za to? Jaz ga ne vem. Le sam predsodek, da ženska ni vredna toliko nego moški, le sam ta pregrešen predsodek nas ovira, da vzgoja naših hčera je na tako nizki stopinji. Toda včasih je zopet drugače. Včasih se vse stori za hčere, in nič za dečke Tako ravnajo oni stariši, ki mislijo, da jim bodo hčere enkrat več koristile, nego dečki. Se ve, to je ravno tolika napaka, kakor, ako se čisto zaneraarjajo. V navaduem življenji je v obce razširjeno ono mnenje, da neha ženska mnogo prej biti otrok, nego deček. Zato jo začno ljudje tudi mnogo prej vikati, ter ji dajati naslov -gospodičina". S tem se dela hčerkam le krivica. Vikamo navadno onega, kogar spoštujemo; ali nasprotno tudi onega, kogar zaničujemo ali komur hočemo pokazati, da ni na tako visoki stopnji nego mi, in slednjič tudi tujce. Toda, ako vikamo dekleta, ki še niso prišle do prave zrelosti, mislimo tudi izkazati s tem le nekako spoštovanje do njih. Vender ne dosežemo nič druzega, kakor da jih napihujemo. To je krivično. (Dalje prihodnjič.)