LETO II. ŠT. 26 (74) / TRST, GORICA ČETRTEK, 26. JUNIJA 1997
SETTIMANALE SPEDIZ. IN ABB. POST. - LEGGE 549/95, ART. 2 COMMA 26 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596
CENA 1500 LIR
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SOLSKO LETO 1996/97: MED NEGOTOVOSTJO IN PRIHODNOSTJO
Je že pač tako: kot večina državnih institucij doživlja tudi šolstvo svoje prelomno obdobje, ki prinaša s seboj veliko novosti. Te pa povzročajo občutek brezizhodne negotovosti zaradi nenehnega spreminjanja pravil igre - zakonskih določil in izvršilnih norm. Tako smo na primer na nižjih srednjih šolah že v začetku šolskega leta, ki se pravkar izteka, kot "hladna" prha (ali pa morda "topla", če vidimo v novosti poenostavitev nekaterih birokratskih postopkov) izvedeli, da je novi minister le po pičlih dveh letih zamenjal nova spričevala s še novejšimi. Zato ni prav nič čudno, da se v takem vzdušju tako učno kot neučno osebje želi čimprej umakniti v bolj umirjen in prav gotovo manj razburljiv stan upokojenca. Zgleda, da je samo v tržaški pokrajini letos zaprosilo za upokojitev kar dvesto šolnikov.
Sicer pa so šolsko leto 1996/97 naše širše zamejske skupnosti v takem ozračju označevali predvsem naslednji dogodki: volitve v pokrajinski šolski svet, racionalizacija, parifikacija špetrske šole, ustanovitev slovenske sekcije na tržaškem konservatoriju. O vsem tem se je naše časopisje že obširno razpisalo. Kljub temu pa bi se rad zaustavil ob problemu, ki se ga bomo morali zelo resno lotiti še v poletnih mesecih, da nas ne bo v novem šolskem letu našel nepripravljene. To je racionalizacija slovenske šolske mreže v Italiji. Zdi se mi, da je prav vprašanje preureditve našega šolstva tisto, ki iz leta v leto vedno bolj buri naše duhove in pri katerem smo najbolj nebogljeni, morda celo razdvojeni. Težko je namreč prevzeti na rame breme nelahke odločitve krčenja števila šol in osebja. Vsakdo bi se temu rad izognil. In vendar potrebo po reorganizaciji naše šolske mreže šolniki - predvsem na osnovnih šolah - že dolgo čutimo. Osnovno vprašanje je po eni strani, kdo se bo te kočljive zadeve lotil: naj se ga lotijo sami šolniki ali damo raje besedo politikom? Morda pa kdo na tiho upa, da bi bi-
lo	najbolje, ko bi to delikatno operacijo izvedle kar šolske oblasti same, da bi si mi ne "umazali rok". Po drugi strani pa se poraja vprašanje, kako bi si zagotovili za naše učence bolj dostojne strukture in bolj številne ter socialno bolj motivirane razrede, ne da bi ob tem izgubili že pridobljeno pravico, da se izobražujemo v svojem jeziku, četudi bi se nekatere manjše šole v mestu in v okoliških občinah morale zapreti. Obstaja namreč utemeljena bojazen, da bi se naše šole le zapirale in prodajale brez nikakršne koristi za slovenske učence v zameno. Prepričan sem, da je to vprašanje, ki se tiče naše skupnosti v celoti in ki se ga le-ta mora nujno lotiti s stvarnimi pogovori z vsemi razpoložljivimi političnimi silami tako na deželni kot na državni ravni.
Prav to smo morda šolniki v tem letu najbolj pogrešali. Kljub velikim dosežkom v videmski pokrajini in na področju glasbenega šolstva, me nenehno spremlja občutek zapuščenosti.	/	STRAN	2
-	MARIJAN KRAVOS
ITALIJA / ZAJAMČENO ZASTOPSTVO
DVA PORAZA
IVO JEVNIKAR
Prvi dve "bitki" za zajamčeno zastopstvo slovenske narodnostne skupnosti v izvoljenih telesih sta se v preteklem tednu končali slabo za zagovornike te manjšinske pravice. Kako se bo končala "vojna", ki bo še dolga, je težko reči. Predvsem ne gre metati puške v koruzo. Še naprej je treba prepričevati odgovorne kroge. A kaj, ko so levičarski oblikovalci javnega mnenja med Slovenci v Italiji ustvarili tako nezaupanje do te zahteve, ki jo že dolgo postavlja predvsem Slovenska skupnost, da še ni prodrl v splošno zavest izredni pomen sedanjih odločitev v rimskem parlamentu. Redki zagovorniki zajamčenega zastopstva se v Rimu zaenkrat ne morejo sklicevati na kako množično zahtevo pri nas, kot tudi ne na kak ogorčen protest.
Kot smo pisali v prejšnji številki, gre za dva ločena postopka: za predloge ustavnih
GLOBOKO RAZKLANI
V	TRETJE TISOČLETJE?
V	Kočevskem Rogu je bila v nedeljo, 22. t.m., ob velikem grobišču pod Krenom spominska slovesnost, ki se je je udeležilo kakih deset tisoč ljudi. Že v zgodnjih dopoldanskih urah so prihajali romarji vseh starosti in se zbrano, vase zazrti, v skoraj popolni tišini počasi bližali kraju, kjer je pred 52 leti bilo zverinsko pobitih kakih deset tisoč mladih slovenskih fantov in mož.
Prva takšna slovesnost je na tem kraju bila leta 1990 ob tem času, ko je ljubljanski nadškof Šuštar opravil simbolni pogrebni obred, predsednik Kučan pa je v imenu slo-
reform, ki jih oblikuje dvodomna parlamentarna komisija, in za ustavni zakon, katerega besedilo je parlamentu predlagal deželni svet Furlani-je-Julijske krajine, da bi mogli nato spremeniti določila o deželnih volitvah.
V	sredo, 18. junija, je senatna komisija za ustavna vprašanja izglasovala besedilo, ki naj bi nadomestilo 13. člen statuta. V bistvu naj bi volilni ustroj, ki je lahko večinski, proporčni, mešani ipd., odslej določal sam deželni svet. Deželni svet Furlanije-julijske krajine pa je v svoj predlog 13. junija lani zapisal tudi naslednje določilo: "Deželni zakon sme določati norme za olajšanje izvolitve svetovalcev, ki so izraz jezikovnih manjšin in vsekakor jamči izvolitev vsaj enega svetovalca, ki je izraz slovenske jezikovne skupine." V senatni komisiji pa so besedilo povsem oklestili, saj se zdaj glasi: "Deželni zakon ne sme določati norm, ki bi ovirale zastopanost jezikovnih manjšin."
Izginila je omemba Slovencev. Bila bi sploh prva v statutu dežele, ki je nastala predvsem zaradi prisotnosti slovenske manjšine! Namesto sodobnega načela aktivne zaščite, kot ga terjata 3. in 6. člen italijanske ustave, ki govorita o odstranjevanju ovir, ki onemogočajo dejansko enakopravnost, in o posebnih varstvenih ukrepih, imamo staro, formalno načelo prepovedi diskriminacij. Zagotovljeno zastopstvo je nadomestila neobvezujoča in sporna formulacija. (Ali bi bil
v	skladu z njo sedanji deželni volilni zakon, zaradi katerega je po dvajsetih letih, kljub povečanemu številu glasov, izpadla iz deželnega sveta Slovenska skupnost, ali pa je sedanji zakon primer določil, ki "ovirajo zastopanost jezikovnih manjšin?") Rimski parlament je poleg tega - v času priseganja na federalizem - gladko zavrnil zahtevo, ki je vendarle dozorela na deželni ravni.
V	dvodomnem odboru za ustavne reforme so v četrtek,
Del množice med bogoslužjem v Rogu (Foto D. Komjanc - V. Levstik)
venske posvetne oblasti pobitim javno izkazal čast, ki gre vsem pokojnim. Tedaj je marsikdo upal, morda celo verjel, dajevSIoveniji končno nastopil čas sprave, ko bodo zmagovalci in premaganci priznali svoje zmote in napake ter drug drugega prosili odpuščanja.
Nadaljnji dogodki so žal pokazali, da se pričakovanja niso uresničila, slovenski narod se zato bliža tretjemu ti-
sočletju globoko razklan v dušah in srcih.
To nedeljo je ljubljanski nadškof Rode vodil na spominski svečanosti somaševanje in v svojem nagovoru romarjem predvsem poudaril, da je treba strogo ločiti greh od grešnika, da je zgodovina že obsodila vse tri poganske ideologije tega stoletja, in si-cerfašizem, nacizem in komunizem.	/	STRAN	2
-	DRAGO LEGIŠA
19.	junija, pri glasovanju o no-
vi	podobi parlamenta zavrnili popravek južnotirolskega poslanca Zellerja in komunista Cossutte, po katerem naj bi v ustavo zapisali, naj volilna določila spodbujajo zastopanost ustavno priznanih jezikovnih manjšin. Sam Zeller je pojasnil, da gre za Slovence, ki zaradi ozemeljske razpršenosti ne uspejo koncentrirati svojih glasov kot Južni Tirolci in Val-dostanci.
Tega načela poleg predstavnikov nemške in francoske manjšine ter Stranke komunistične prenove nihče ni podprl. Še najbolj proti so bili predstavniki Zelenih, Krščansko demokratske unije in Demokratične stranke levice. Načelnik DSL v dovodomni komisiji Salvi je povabil predlagatelja, naj umakneta popravek, saj bo drugače uradno zavrnjen in torej tudi za nadaljnji postopek pokopan. Predsednik komisije D'Alema (tajnik DSL) pa je obljubil, da bo problem omenil v svojem sklepnem poročilu o delu dvodomne komisije. In tako sta Zeller in Cossutta popravek umaknila.
V	izjavi najvidnejšega predstavnika slovenske komponente v DSL Miloša Budina zdaj beremo, da je bila zahteva po vključitvi omenjenega načela v ustavo nerealistična, ker da spada v ustavo načelno določilo o zaščiti jezikovnih manjšin (6. člen), ki se potem izvaja ali bi se moralo izvajati z uzakonitvijo posameznih pravic v okviru redne zakonodaje. Lojze Kante je to v ljubljanskem Delu komentiral: "Zdi se, da je mož pozabil, da Slovenci to že desetletja brezuspešno delajo." Dodati pa je potrebno še to, da so v preteklih letih tako politiki kot strokovnjaki na zahtevo po deželnem volilnem zakonu, ki naj bi zajamčil slovensko zastopstvo, odgovarjali, da bi moralo to najprej predvidevati posebno ustavno določilo...
In krog je tako sklenjen. Ali pa tudi ne. Tako za odobritev predlogov dvodomne komisije kot za spremembo deželnega statuta je postopek še dolg in so možne spremembe. Prvi pogoj, da do njih pride, pa je, da jih zahtevamo.
ČETRTEK 26. (UNIJA 1997
Janez Povše
BOMO ŠE NAPREJ IZGUBLJALI DOBRINE?
m M SPRAVA Z VSEMI MRTVIMI ŽRTVAMI VOJNE, ■ " KI NAM JO JE NALOŽENO IZPELJATI,
JE PREIZKUŠNJA NARODOVE ZRELOSTI, SAMOZAVESTI IN SAMOSPOŠTOVANJA.
JE ODPOVED LAŽNEMU UPANJU, DA MORE TO OPRAVITI KDO NAMESTO NAS.
JE ZGODOVINSKA NUJNOST IN NAŠA KULTURNA IN CIVILIZACIJSKA DOLŽNOST. (Milan Kučan, Kočevski Rog, 8. julija 1990)
Danijel Devetak / intervju G. RUGGERO DIPIAZZA
Jurij Paljk
PRIZADEVANJA JANEZA PAVLA II.
Ivan Žerjal
11.	LITERARNO SREČANJE NA PREMU
Klara Krapež
MOJSTER PLEČNIK IN NJEGOVI ZAKLADI
Aleksij Pregare MOJE LICEMERSTVO
Erik Dolhar / intervju
MAJA LAPORNIK: FESTIVAL AMATERSKIH...
ZBORNIK DRUŠTVA JADRO
Andrej Bratuž,
POD CERKVENIM OBOKOM
Gabrijel Devetak
SLOVENSKI PODJETNIKI V ZDA IN KANADI
OBČNI ZBOR KK BOR
SVET OKROG NAS
ČETRTEK 26. JUNIJA 1997
PO VRHU SEDMERICE RAZVITIH
MEGLENA
PRIHODNOST
MIRO OPPELT
V Coloradu se je zaključil vrh sedmerice razvitih, katero so Američani predstavili že kot osmerico, da bi podprli ruskega predsednika Jelcina, čeravno je Rusija še daleč od dejanskega članstva v klubu bogatih. V bistvu pa je šlo za potrditev edine dejanske svetovne stvarnosti, ameriškega svetovnega carstva. Liturgija sklepnih dokumentov se ni spremenila. Poziv k strožjim strukturalnim ukrepom za soočanje z izzivom globalizacije in brezposelnosti vsebuje zgled ameriškega uspešnega pristopa. Evropejci pa dvomijo v prilagodljivost recepta. Vsi so se strinjali s tesnejšim nadzorom nad finančnimi tokovi. Celo v političnem dokumentu so razvidne vrzeli nesoglasja. Ni enotnega pristopa do revnih držav. Združene države niso sprejele priporočil s francoske in italijanske strani glede članstva Slovenije v Atlantskem zavezništvu. Meglen je odnos do dejanske bodočnosti Bosne, saj Američani nameravajo prihodnje leto umakniti svoje čete. Zataknilo se je celo pri zaščiti okolja. Pohvala Italiji za njena prizadevanja pri premoščanju albanske krize prepušča položaj še v popolni negotovosti. Tako ostajajo nedeljske volitve še popolna neznanka. Zarek upanja prihaja iz rimske skupnosti Svetega Egidija, velikega Žarišča vzporedne svetovne diplomacije miru. Glavni albanski voditelji so tu podpisali dogovor dobre volje za bodočnost.
MILOŠEVIČU PRISKOČILI NA POMOČ ITALIJANI
SASA RUDOLF
"Miloševič je leto znižal na 8 mesecev, preostale 4 čakamo na zaostale plače", tako se v Beogradu hudujejo zdravniki, profesorji in ostali državni uslužbenci. Zgolj preživetje je v Srbiji umetnost, s katero se dnevno spopadajo gospodinje, ko skušajo borne družinske prejemke (ob dvojni zaposlitvi mož in žena zaslužita največ 600 nemških mark) prilagoditi zahodnoevropskim cenam v trgovinah.
Kljub vsesplošni gospodarski krizi je Miloševičev režim trdnejši kot kdajkoli. Opozicija je po zmagi na upravnih volitvah skregana med seboj. Monarhistično usmerjeni Vuk Draškovič, ki se poteguje za kandidaturo na predsedniških volitvah, očita nekdanjemu opozicijskemu soborcu in novemu beograjskemu županu Zoranu Džindžiču, da mu meče polena pod noge in sklepa tajne sporazume z Miloševičem.
Že v bližnjem pa si bo Miloševič, čeprav le začasno, oddahnil, ko bo vnovčil nepričakovani, zato pa še toliko bolj dragoceni finančni posel. Italijanski družbi Stet in grški Ote je za 1.500 milijard lir prodal 49 odstotkov domačega telefonskega omrežja. S tem bo lahko poravnal zaostale plače državnim uslužbencem in upokojencem, pa bo še vedno ostalo dovolj za uspešno predsedniško volilno kampanjo.
S 1. STRANI
ŠOLSKO LETO 1996/97: MED NEGOTOVOSTJO IN PRIHODNOSTJO
Simptomatično je dejstvo, da je na vseh pogovorih z oblastmi, ki so jih organizirali naši izvoljeni predstavniki, tekla beseda vv glavnem o zasebnem šolskem centru v Spetru in o Glasbeni matici. Skoraj povsem zanemarjeni pa so bili težki problemi ostalih 95% slovenskih šol v Italiji, to je državnih šol. Problemi pa se tako na državni kot na deželni ravni iz dneva v dan bolj kopičijo in ne najdejo ustreznega odgovora. Priznati moram, da me je včasih obšel celo strah, da s takim zadržanjem žrtvujemo slovenske državne šole v zameno za delno rešitev dveh ustanov, pa čeprav za našo manjšino zelo pomembnih. Stara vprašanja se prepletajo z novimi: o avtonomiji slovenskih šol se skorajda ne govori več, premalo se zanimamo za izobraževanje šolskega osebja
v slovenskem jeziku, problem priznanja Sindikata slovenske šole je na isti mrtvi točki kot pred dvema letoma, prav tako problem štipendij in izpolnjevanja drugih mednarodnih obveznosti. Temu se je v zadnjem letu prištel še problem informatizacije slovenskih tajništev, ki ne morejo uporabljati ministrskih programov zaradi skrajne zaprtosti sistema. Ta namreč v veliki večini predvidenih opcij ne dovoljuje uporabe slovenskega jezika. Da o nemo-žnosti koriščanja nekaterih deželnih prispevkov, ki so namenjeni slovenskim šolam, sploh ne govorimo. Vse to nas navdaja z občutkom popolne nemoči in osamljenosti.
Kako naj se torej pripravimo na nove izzive, ki se bodo udejanjili prav gotovo v roku prihodnjih treh let? Ne da bi rešili omenjenih vprašanj, bomo postavljeni med kladivo napovedane šolske reforme in nakovalo skrajno utesnjujočih Bassani-nijevih parametrov za uresničenje šolske avtonomije. Napete zgodbe še ne bo tako kmalu konec.
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18
TEL 0481 / 533177 FAX 0481 / 536978
34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3
TEL 040 / 365473 FAX 040 / 775419
GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEG1ŠA
IZDAJATEL|:ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 LOGOTIP, KONCEPT: KREA DESIGN AGENCV S.R.L. / GORICA TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI • FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 65.000.
INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 120.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOCOVORU
FC
S 1. STRANI
GLOBOKO
RAZKLANI..
Poudaril je še, da so se med slovenskimi partizani mnogi v dobri veri in s poštenimi nameni bojevali za svobodo slovenskega naroda, medtem ko so se domobranci upravičeno uprli komunističnemu nasilju, saj so imeli pravico do samoobrambe. Zato danes med prvimi in drugimi ne bi smelo biti ovir za spravo.
Naravnost ganljivo je bilo videti, kako so prisotni globoko doživljali mašni obred. Na njihovih obrazih ni bilo najmanjšega znaka ali znamenja kake mržnje, četudi so v bližnjem breznu pred 52 leti umrli strahotne smrti njihovi bratje, očetje, možje, skratka najožji sorodniki. Če bi bilo odvisno od teh, v ogromni večini preprostih in od trdega dela zgaranih ljudi, bi sprava danes gotovo že bila dejstvo. Zato bi bilo prav, če bi takšne prizore videlo tistih nekaj zadrtih in nadutih malomešča-nov - pa naj se izdajajo za še tako napredne ljudi! -, ki so dejansko odgovorni, da se naša slovenska najhujša rana v vsej zgodovini še ni zacelila.
Spominska svečanost se je končala s kulturnim programom, pri katerem so sodelovali recitatorja, solista, mešani pevski zbor ljubljanske stolnice pod vodstvom prof. Jožeta Trošta (zbor je pel tudi pri sv. maši) in govornika Nove slovenske zaveze. Prisotni so bili tudi nekateri vidnejši slovenski politiki, med njimi dr. Janez Podobnik, Janez Janša, Lojze Peterle in Marijan Schiffrer.
KRATKE
VODITELJI VSEH slovenskih parlamentarnih strank-izjema je Jelinčičeva SNS-so dosegli sporazum za odpravo oz. spremembo 68. člena republiške ustave. Ta člen določa, da tuji državljani ne morejo kupovati nepremičnin, zlasti zemljišč, na področju republike Slovenije.Takšna prepoved ni v skladu z zakonodajo Evropske zveze, zato jo Slovenija mora odpraviti, če hoče v Evropo. Omenjene stranke so se tudi dogovorile, da bodo njihovi poslanci z zakonom določili področja obče koristi, jih ustrezno zaščitili, da prizadete nepremičnine ne bodo predmet kupoprodajnih pogodb, če bi bili njihovi nosilci neslovenski državljani. Do trenutka, ko to pišemo, osrednji vodstvi SDS in SKD sporazuma še nista potrdili.
DR. JOŽE BERNIK iz Chicaga vZDA bo tudi poslej predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, tako je v Mariboru 22. junija sklenilo okrog petdeset delegatov Svetovnega slovenskega kongresa. Za prvega podpredsednika so izvolili dr. Borisa Pleskoviča, podpredsednik za Evropo je postal inž. Feliks Tavčar, za čezmorske države Marjan Laboda, medtem ko bo sekcijo SSK za Slovenijo in zamejstvo vodil dr. Janez Dular.
NA PROSTO mesto izrednega in opolnomočenega veleposlanika Malteškega reda pri Svetem sedežu je bil imenovan dr. Štefan Falež, ki je bil do pred kratkim veleposlanik republike Slovenije, prav tako pri Svetem sedežu. Čestitamo!
V ZVEZI z obnašanjem nekaterih italijanskih vojakov med miroljubno misijo Ibis v Somaliji v letih 1993-94 so se
zborno oglasili visoki častniki in generali ter vzeli v obrambo svojo vojsko. Nedopoustnoje, poudarjajo, da politiki kažejo tolikšno nepoznavanje razmer in zlasti hudo omalovažujejo vlogo in naloge vojske.
PRED DNEVI se je prostovoljno vrnil iz tujine in se predal italijanski sodni oblasti 64-letni GianfrancoTroielli. Italijo je bil zapustil maja 1992 in se tako izognil priporu, ki so ga bili odredili preiskovalci v Milanu v okviru t.i. akcije čistih rok. Troielli je bil blagajnik Craxijeve socialistične stranke. Zanjo in menda tudi za samega Craxija naj bi ustanovil in vodil mrežo, ki je predvsem z izsiljevanji skrbela za financiranje socialistične stranke.
AMERIŠKI PREDSEDNlKClin-ton je v pismu slovenskemu predsedniku vlade Drnovšku poudaril, da ostaja Slovenija resna kandidatinja za članico Atlantskega zavezništva, četudi ne bo v to zvezo sprejeta v prvem krogu, to je na zasedanju držav članic na začetku julija v Madridu. V pismu Clinton ugotavlja, da v Sloveniji narašča pripravljenost na sodelovanje pri izvajanju politike Atlantske zveze."
SLOVENSKI ZUNANJI minister Thaler se je v Rimu srečal s šefom italijanske diplomacije Dinijem. Ta je gostu zagotovil, da Italija vztraja, naj Slovenija postane članica Atlantske zveze že v prvem krogu. Medtem se predsednik republike Scal-faro pripravlja na prvi uradni obisk Ljubljane, kamor bo dopotoval na začetku julija. Zanimivo je, da kaže Rim veliko naklonjenost Sloveniji prav v trenutku, ko dvodomna komisija rimskega parlamenta nima najmanjšega posluha za glavne probleme in zahteve narodnih manjšin, zlasti za zahteve naše slovenske manjšine v Italiji.
P O V H l M O NAG L A S
JANEZ POVSE
BO NASA MANJŠINA ŠE NAPREJ IZGUBLJALA SVOJE DOBRINE?
Ob dogodkih v zadnjem obdobju bi bilo umestno in prav, da bi se vsi v manjšini naglas vprašali, do kdaj bomo lahko še naprej izgubljali svoje dobrine. Odsotnost tega vprašanja, ki bi se moralo nujnostno pojaviti kot pričetek snovanja drugačnih oziroma novih strategij, slej ko prej zaskrbljuje. Istočasno odsotnost tega vprašanja pomeni, da se kot narodnostna skupnost bržkone nahajamo sredi razumljivega šoka, ki po vsej verjetnosti traja od izgube Tržaške kreditne banke dalje. V času, ko se skorajda travmatično soočamo z reševanjem Primorskega dnevnika, je zatorej na dlani poziv, da bi si morali ob vseh takšnih dogodkih čimprej zastaviti navedeno vprašanje, namreč: do kdaj bomo kot manjšina še lahko izgubljali svoje dobrine? Šele na ta način bi se s problemom zares spoprijeli in pričeli skupno razmišljati, kako bi se bilo mogoče v prihodnje izogniti najhujšemu. Kot rečeno, je praktična odsotnost tega vprašanja eden od tistih osrednjih razlogov, zaradi katerega bi se utegnili navzeti zahrbtnega malodušja. Zdi se namreč, da si prav nihče več ne dela utvar oziroma iluzij, da se bodo vse stvari kar same od sebe srečno uredile.
Ne gre namreč le za Tržaško kreditno banko in boj za čvrsto ohranitev Primorskega dnevnika, gre tudi za celo vrsto drugih zadev. Za skupne ustanove, športna in kulturna društva, na novo zgrajene centre in nove ustanove, tednike, odzivna mesta poglobljenih javnih srečevanj in pogovorov, revije in otroška glasila, založniška in razstavna središča, delovna mesta,
središčne kulturne domove, vse odgovarjajoče nepremičnine in v tem smislu naprej. Dejstvo je, da manjšinski prostor v tem trenutku premore bogato mrežo najrazličnejših nepogrešljivih jeder, pri čemer bi bila izguba katerega koli med njimi za vse zelo hud udarec. Bomo vse svoje temeljne stvari na tem zahtevnem zgodovinskem prelomu uspeli ohraniti in nemara celo okrepiti? Kakšna so zagotovila in, če jih je premalo, kaj bomo kot skupnost storili? Po šoku s Tržaško kreditno banko in težavah s Primorskim dnevnikom so navedena vprašanja več kot utemeljena, pa vendar zaenkrat krožijo pretežno v zasebnih pogovorih, kar je seveda dosti premalo. Situacija zahteva jasne in odločne odgovore ter učinkovito strategijo za bližnjo in srednjeročno prihodnost. Ali pa je bilo težkih trenutkov in izgub še premalo, da bi si zaradi njih belili glavo?
Zdi se, da je mogoče ugotoviti, zakaj vprašanja te vrste, ki bi bila prvi pričetek učinkovitega soočanja z vsem, kar nam preti, ostajajo uradno bolj ali manj zamolčana. Za aktiven in energičen spopad z vsemi obstoječimi in možnimi problemi so razdalje znotraj manjšine prevelike in jasno postane, da bi morali skokovito preseči svoje sedanje stanje in celotni manjšini v prid strniti vse svoje vrste in se slednjič dvigniti do skupne politične volje. Brez tega se je bati, da bo naslovno vprašanje krožilo le po naših domovih, sicer pa ne bo prišlo niti na dnevni red naših uradnih razmišljanj.
AKTUALNO
INTERVJU / G. RUGGERO DIPIAZZA
MIR NIMA ALTERNATIV!
DANIJEL DEVETAK
Skromen, zamišljen, pripravljen sprejemati najhujše oblike sodobne revščine, zdraviti rane in šibkosti, ki najbolj pečejo, bolijo; ni mu do tega, da bi koga obsojal. G. Ruggero Di-piazza, župnik pri Sv. Roku v Gorici in direktor goriške Karitas, želi biti nekak "veleposlanik miru in pomoči": to je njegovo prvo poslanstvo. Vojna na Balkanu ga je popolnoma prevzela, mu spremenila življenje. Meseca maja je bil v Žepčah v srednji Bosni kot koordinator pri načrtu zgradbe vrtca za otroke tam živečih različnih narodnosti -seme za bratsko prihodnost. Projekt so omogočile ustanove Karitas italijanskega severo-vzhoda.
Ali se lahko na kratko predstavite našim bralcem?
Sem direktor goriške Karitas od leta 1990. Nadškof me je poklical, ker je bilo pomembno oživiti am-bient, ki je tedaj preživljal sivo vsakdanjost odločno premalo "preroško". Začel sem sicer jecljaje; toda naravnost me je prevzel dogodek, do katerega je prišlo kaj kmalu po mojem imenovanju, dogodek, ki je tudi zelo močno zaznamoval moje življenje; t.j. vojna v bivši Jugoslaviji oz., kot jo raje imenujejo prijatelji na oni strani meje, v post-Jugoslavi-ji. Skušal sem organizirati Karitas kot cerkveni organizem, ki ima kot prvenstveno nalogo, da sloni na pedagoškem načelu "caritas"-ljubezen: to je milost, božji dar, je vrlina, zavzetost, tako da postane pozitivna navada v našem življenju, šele potem je to služenje. Če ima služenje glavno mesto, tvega postati le-to cilj samo sebi. Verniki bi morali pričati "caritas" - ljubezen do sočloveka -kot prevod božje ljubezni v dejanja; in to je lahko tudi služenje, humani-
DOPOLNILO K INTERVJUJU MSGR. VONČINI
Intervju z msgr. Vončino, ki je bil objavljen v prejšnji številki Novega glasa, je vzbudil določeno pozornost, ker načenja vrsto kočljivih problemov za naše versko in narodno občestvo. Prizadeto se je o-glasil tudi g. Maks Suard, ki deluje v Borštu, ker je mnenja, da ga v u-vodnem vprašanju nekako nerodno postavljam v ospredje, in to mimo problematike, o kateri sem želel dobiti odgovor, se pravi pomanjkanja duhovnih poklicev med nami. Gospod Maks Suard je želel poudariti, da se on sam ima za zadnjega slovenskega novomašnika na Tržaškem in da se čuti globoko povezanega z narodnim telesom. Tega se seveda iskreno veselimo in mu voščimo veliko božjega blagoslova in uspehov v tem našem zahtevnem zamejskem vinogradu, tudi v upanju, da bi se našli drugi “delavci", ki bi sledili njegovemu pogumnemu zgledu.
-	MARKO TAVČAR
tarna zavzetost, pozornost do človeka. Ponavljam: ni to na prvem mestu, tudi če nujne potrebe lahko sprevržejo vse paradigme. Prava "caritas" torej črpa iz božje ljubezni in to ljubezen Boga do človeka pretvarja v vsakdanje življenje.
Dovolim si reči, da tega ljudje niso vedno pripravljeni razumeti. Pogosto se Karitas pojmuje kot veleblagovnica, kjer se lahko najde to, kar kdo potrebuje. Kot Karitas nimamo načrtov: odgovarjamo na klice, toda prvi poziv je, da smo Kristusovi, ko pomagamo potrebnim, ne pa socialni asistenti.
Povejte nam o stikih s slovensko Karitas. Kaj pa menite o odnosih s Karitas drugih držav bivše Jugoslavije, ki jim balkanska tragedija ni prizanesla? Stiki s slovensko Karitas so bili številni in trdni, predvsem s koprsko ustanovo, a tudi z vsedržavno, s katero smo veliko sodelovali od samega začetka prvih spopadov. Že takrat - julija 1991 - me je Karitas iz Nove Gorice pozivala, da bi sodelovali pri "preoblačenju" vojakov, ki so dezertirali. Jeseni 1991 so bile vse slovenske ustanove Karitas vabljene na posvet v Gradež, kjer smo skupaj z ustanovami iz Italije, Hrvaške, Srbije in Bosne pač razpravljali, kaj naj naredimo; bili smo zbegani nad vsem tem, kar se je dogajalo, ker so tedaj dogodki prehitevali naše čase in predstave. Od konca 1991 dalje meje Karitas italijanskega severo-vzhoda spodbujala, da bi se kot "človek, ki živi ob meji" zavzel za stike s Karitas na oni strani meje. Italijanska Karitas pa mi je nekako poverila nalogo, da bi bil veleposlanik miru in pomoči najprej na Hrvaškem, nato v Bosni, trenutno na o-zemlju Srbsko-črnogorske zveze, kjer še največ delujem v zadnjem času, hkrati pa ne pozabljam na Bosno. Obiskoval sem vse te dežele, od Subotice do Kotorja, kjer sem bil pred mesecem dni.
Lani ste povabili beograjskega nadškofa msgr. Perka. Ohranjate odnose z njim? Kaj nam lahko poveste
o	svojem poslanstvu v Srbiji?
Z msgr. Perkom se poznava in sodelujeva že dolgo časa, ohranjava stalne stike. Priti v Beograd in biti njegov gost mi je v veliko veselje; mislim, da je tako bodisi zame kot zanj zaradi iskrenosti najinih pogovorov in večletnega prijateljstva. Leta 1993 sem začel zahajati v Srbijo, obiskal sem patriarha Pavleta in številne škofe.
Rad bi poudaril tole: do leta 1991 še ni prišlo do tako hudega primera, kot je bila vojna na jugoslovanskih tleh, ki bi ga naše Karitas tako močno občutile in se nanj prizadeto odzvale. Če skušamo to oceniti, lahko mirno rečemo, daje bil odziv večji v tem primeru kot npr. po potresu v Furlaniji. Odgovor je bil absolutno izjemen, saj je na pomoč priskočilo v različnih oblikah na stotine italijanskih škofijskih Karitas, ki nadaljujejo še danes svoje delo. Številne italijanske Karitas so s stalno zavzetostjo še prisotne.
Cerkvene skupnosti italijanskega severo-vzhoda so omogočile uresničitev dolgoročnega načrta v Žepčah v srednji Bosni. Na noge ste postavili vrtec za otroke različnih narodnosti, jezikov in
veroizpovedi in tako vsejali seme upanja za prihodnost tiste ranjene zemlje. Kaj pomeni za Vas, koordinatorja tega načrta, ta vrtec kot simbol bratstva, kot zgled za celo Evropo narodov? Iti načrti za prihodnost?
Ko smo v prvi fazi iskali pobratenja (Gorica-Osjek, Vicenza-Karlo-vac, Videm-Gospič, Genova-Ogu-lim...), so naše Karitas nekako vsaka zase nudile predvsem ekonomsko pomoč, hrano, orodje, material, obleke... Nosili smo steklo, bakrene plošče za kritje bombardiranih streh itd. V drugi fazi pa smo iskali priložnost, da bi naredili nekaj skupnega, kar bi odražalo enotnost tudi naših Cerkva. Poverili so me, naj poiščem kak poseben kraj in predlagam pobudo, ki bi imela določen pomen in bi ciljala daleč. Tu se je rodila ideja za vrtec v Žepčah. Sarajevska škofija je poskrbela za višjo šolo (1020 gojencev, od teh 40% muslimanov), vZenici se uresničuje obvezna šola, manjkal pa je vrtec. Za Žepče smo se odločili iz dveh razlogov: italijanska država je prek ustanove Karitas gradila vas za 300 ljudi vZavidovičih, 7 km od Žepč v muslimanski coni. Zaradi tega so naši prijatelji katoličani vihali nos. Ker so Zepče katoliška enklava, ki nanjo pritiskajo s severa Srbi, s strani muslimani, je postalo potrebno in pomembno biti zraven s posebno in dolgoročno pobudo, dati znamenje, da bi se tamkajšnji narodi spet srečali. Vrtec je stal približno
900.000.000 lir, njegovo uresničitev pa so podprle vse škofije treh Benečij. Od maja je struktura učinkovita, vrtec obiskuje približno sto otrok, ki jih oskrbujejo redovnice in laiki-krajani. Šola želi biti odprta vsem, tudi če moramo priznati, da težave še obstajajo. Ohranja se nezaupanje, saj so se tam najprej bojevali Srbi proti vsem, potem Hrvati proti muslimanom, nato pa spet vsi proti vsem. Za ponovno vzpostavitev zdravega družbenega tkiva je potrebno veliko potrpljenja. Radi bi ohranili v Žepčah prisotnost kakega našega prostovoljca ne zato, da bi nadziral delo, ampak zato, da bi spodbujal in ohranjal prvotno zamisel, da bi videli, kaj lahko še naredimo.
Kaj naj povem o načrtih? V Zenici se na pobudo Karitas iz Milana postavlja na noge obvezna šola; konec julija bom tja spremljal kard. C.M. Mar-tinija za otvoritev šole. Svoj čas sta Karitas iz Milana in Spoleta tudi omogočila obnovitev šole v Slavonskem Brodu. Veliko je še raznovrstnih in zanimivih načrtov: škofija iz Bergama npr. v kraju Kakanji ponovno gradi hiše, da bi omogočila vrnitev beguncev. Vse to je zastonjska zavzetost za mir, ki ne sme imeti alternativ. Vojna ne more reševati problemov: ogromno jih je odprla. Ali si lahko pričakujemo, da bo reševalo probleme etnično čiščenje?
Kako so se obnesle pobude "posinovljenj na daljavo", npr. ti. "Rastimo skupaj" (Cresciamo insieme)? So se ljudje iz naših krajev odzvali nanje?
Ena najbolj doživetih in občutenih pobud v družinah naših krajev in sploh po celi Italiji so bile prav t.i. posvojitve na daljavo. Za vsaj približno sliko pojava povejmo, da nam je uspelo podariti v letih 1993-96 predvsem bosanskim družinam
skoraj 7 milijard lir. Kakih 6.500 družin je vsaj za dve leti darovalo po
50.000	lir mesečno in tako finančno podprlo družine v Sarajevu, Mostarju, Osjeku, Beogradu, Žepčah... Hkrati je italijanski urad Karitas v Zagrebu pod vodstvom puljske redovnice Antoniette Petrosino zbral kar 20.000 takih posvojitev, ki so doprinesle desetine milijard, s katerimi smo lahko podpirali upanje. Naša škofija je doprinesla kakih 180 milijonov letno.
Od kdaj - in zakaj -Vas tako zanima Bosna? Kako ste doživljali vse to, kar se je tam dogajalo? Kaj se je spremenilo v Vašem življenju po tej izkušnji?
Že od samega začetka sem se večkrat znašel med bombami, ki so pokale prav blizu mene; tako v Banja Luki. Z grozo se še spominjam na pretresljiv obisk Vukovarja leta 1994, ko sem šel tja z dovoljenjem škofa Ireneja iz Novega Sada. Spominjam se obiska v vzhodnem Mostarju; tam je bilo mogoče prečkati Neretvo po eni sami brvi, ki so jo mladi muslimani z ene strani gugali in nas tako postavljali v nevarnost, ko smo hoteli iti na ono stran. Zanje je bilo to šala, za nas pa ne. Obiskal sem številne družine, naselja izgnancev; videl sem veliko trpljenja, ki me je boleče presunilo ob misli, kako je človek absurden v svojih odločitvah. Kar sem videl in doživel, zbuja v meni veliko zmede in jemlje upanje. Nikdar ni mogoče vedeti, do kod lahko pride človek. Ko smo z druge strani mislili, da seje le dosegla določena stopnja človeškosti, smo doživeli nov padec, "vrnitev v divjino". Moje življenje? Bolj kot kaj drugega se je utrdilo v veri v Boga, ki poziva človeka, da bi bil sposoben ljubiti in sprejemati, ne pa ločevati in zadajati udarce.
Ali nam lahko orišete kak pomenljiv dogodek, ki bi razodel stanje teh ljudstev? Vemo, da jih žene močna volja po obnovitvi življenja...
Dogodkov je veliko, ogromno. Prišel sem v Mostar, ko so postrelili skupino mladih, ki so se napotili k nauku v cerkev; spominjam se tesnobe, ki sem jo doživel, ko sem prišel tja komaj nekaj ur kasneje. Spo-j minjam se trpljenja otrok blizu Ča-pline, ki so živeli in se igrali v železniških vozovih. Snežilo je; italijanski prostovoljci so prebarvali vozove v belo, nanje so še narisali cvetje. Vse | to je klicalo pomlad, ki pa je žal ostajala le risba na železniških vozovih... Ti otroci so iskali prisotnost človeka, iskali so prijatelje. Nikdar nisem stikal po dogodkih, da bi jih lahko pripovedoval kot anekdote. Vedno sem mislil, da se moram vesti kot tisti, ki vidi, toda ne pase radovednosti. Sklenil sem, da nikdar ne vzamem s sabo niti fotografskega aparata, kajti tudi tega usmeriš proti komu... U-smeriti aparat proti človeku se mi je zdelo kot vdreti na njegovo ozemlje kot sovražnik. Menim, da ne smem oskruniti nobene zasebne zaupnosti, da moram biti vedno obziren. Vedno je bilo zelo pomembno, da sem bil zraven, da sem sprejemal, poslušal, se nasmehnil.
Med zadnjim obiskom Sarajeva
12.	maja sem opazil, da je tam skrajna potreba po življenju. Našel sem mesto, polno vitalnosti. Tudi tiste napise po zidovih, na katere sem s tesnobo v srcu naletel ob prejšnjih obiskih, so zbrisali. Blizu
tržnice, kjer je bilo veliko pokolov, je bil namreč nekdaj napis: "Prepovedano prodajati svinjsko meso in alkoholne pijače"; to je pomenilo: tu obstajamo samo mi! Zadnjič sem z veseljem videl, da tega napisa ni bilo več. Vlaga se torej neki trud, da bi Sarajevo spet zaživelo kot kraj sožitja različnih, kar je vedno bilo.
V	tem smislu vidim veliko željo po obnovitvi vsega; manj tega je v Žepčah. Tam sem ljudem zaželel, da bi se vse (!) obnovilo, tudi podrta mošeja, od katere so odnašali opeke in tako brisali prihodnost enega dela prebivalstva. Obnavljanje je težavno, materialno še kar gre, človeško je še daleč.
Kako ocenjujete našo zahodno družbo in način, kako je leta spremljala dogodke na Balkanu, kako se je (ali ni?) vživela vanje? Naše skupnosti so se močno vživele v dramo sosedov. S časom se je sicer razvilo neko nelagodje zaradi samega trajanja dogodkov in zaradi nesposobnosti, da bi se ljudje med sabo spravili. Danes je ta napetost upadla. Na delu ostajajo prostovoljci in centri Karitas, ki sklepajo pobratenja, ustvarjajo srečanja, gradijo človeške odnose. Pastoralno sodelovanje je bilo in je še težavno, ker se ima hrvaška Cerkev, ki je na polotoku pomembna in s katero smo se hoteli pogovarjati, za ponosno in samozadostno. Katoliške Cerkve v Srbsko-črnogorski zvezi so trenutno v veliki stiski in tvegajo popolno izginotje. Pravoslavna Cerkev se namreč še boji, da gre katoličanom za prozelitizem pod krinko človekoljubne pomoči.
Po izkušnji Bosne kako gledate na "odpuščanje" in "spravo" na Balkanu?
In pri nas..?
Dokler še mislimo, da se težave lahko rešujejo z nasiljem, in naši narodi še vedno obnavljajo spomin na doživeta ali prizadeta nasilna dejanja, bo skrajno težko govoriti o resnični spravi. Spomin na umorjene še vedno vznemirja. Lahko bi se vprašali: zakaj nimamo poguma, da bi pozabili? Zakaj ii dogodki ne tonejo v pozabo? Toda to je možno le z veliko mero vere. Priznajmo: te vere je tudi med nami prav malo.
To velja tudi za ljudstva, o katerih smo govorili. Med njimi je vsaj navidezno zelo razširjena vera, toda v resnici je to bolj religija, ki ločuje, razdeljuje, postavlja ljudi proti ljudem. Bolj kot vera so to ekscesi religije, ki postaja celo bojna zastava, ne pa resnična zavzetost v veri, ki nas spominja na Kristusove besede: Odpuščajte, kot je Oče vam odpustil!"
ČETRTEK 26. JUNIJA
1997
DUHOVNA PRIPRAVA NA JUBILEJNO LETO 2000
VODIČ: EVANGELIST MARKO DOPISNIK: ZVONE ŠTRUBELJ
Z JEZUSOM NA OBALI, V ČOLNU,
NA POTI IN V MESTU (5)
Z Jezusom v čolnu ali kako Boga oznanjati danes?
Četrto poglavje Markovega evangelija je posvečeno Jezusovim prilikam. Odgovarja točno določenemu Markovemu pedagoško pastoralnemu načrtu. Jezus hoče iz skupnosti svojih učencev narediti "novo vino", se pravi preobraženo skupnost. Da bi jih dosegel v globini, jih vzgaja s prilikami, ki niso teorije. Vzete so iz vsakdanjega življenja, zato so pravi nagovor globinam človekovega duha. Vsakdo lahko v njih najde zrno resnice: kmet, pastir, delavec, izobraženec, potepuh, grešnik, izobčeni nec, bolnik. Marko se omeji na Jezusove osnovne prili-• ke: prilika o sejalcu, o rastočem žitu, o gorčičnem zrnu 'četrtek *n ° svetilki pod mernikom. Oznanilo božjega kraljestva 26. junija je kakor seme, ki klije in raste. "Zemlja sama od sebe 1997 poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu" (4,28). Človek oz. človeštvo že samo od sebe išče Boga in združenje z njim. Jezus vzgaja svoje učence k tej širini duha in k temu skrivnostnemu mističnemu pogledu: gorčično zrno je majhno, ko pa zraste, morejo ptice izpod neba prebivati v njegovi senci (prim. 4,31-32). Človek je žejen svobode božjega otroštva. Dovolj je to uvideti in ljudem nakazati pot do te božje rasti. Jezus učence imenuje "apostole" prav za to nalogo; poslani so k ljudem z oznanilom rastočega božjega kraljestva.
Jezusov način oznanjevanja božjega kraljestva v prilikah je izziv tudi današnji Cerkvi in oznanjevalcem evangelija. Marsikdo danes ugotavlja, da Cerkev izgublja svoj vpliv na duhovnem področju, tako da ne uspe prodreti v afero vsakdanjega življenja današnjega zahodnoevropskega človeka. Ali to morda ni posledica tega, da se Čerkev še vedno preveč oklepa neke podobe iz preteklosti, ko je bila absoluten in od vseh priznan in spoštovan moralni razsodnik? V akutni debati o bio-etiki in o perečih moralnih vprašanjih današnjega načina življenja je Cerkev prisotna in skuša teoretično opravičiti svoja zdrava načela. Zgleda pa, da je ves ta intelektualni napor namenjen le debati z laičnimi specialisti na tem področju. Ali ni tudi to iskanje zatočišča v podobi iz preteklosti? Kaj vse to ni podobno polemikam, ki so jih v evangeljskih poročilih iskali farizeji in saduceji, da bi preiskušali Jezusa? Prerok iz Nazareta je vedno in načelno obšel sterilna teoretična razglabljanja o pravi in nepravi poziciji; vedno se je izognil katalogiziranju ljudi in skupin in prav s pripovedovanjem prilik segel globlje, v skrivnost človekovega življenja in bivanja na tem svetu. To bi tudi danes morala biti metoda oznanjevalcev evangelija, glasnikov Jezusove resnice. Postati bi morali manj moralisti in bolj blizu življenja, ki svojo skrivnost pripoveduje v preprostih in zgovornih podobah, takih, ki znajo razkriti lepoto, pristnost in vrednost vsakdanjega življenja.
Ko kdo stopi na prižnico, bi se moral prej resno vprašati: ali bi Jezus govoril tako? Ali bi krmar čolna (skupnosti verujočih) plul v to smer? Ko vernik posluša pridigo, bi prav tako moral pomisliti, če je to, kar je slišal, govorjenje in razmišljanje v Jezusovem imenu in v skladu z oznanilom njegovega božjega kraljestva ali pa? Da, ali pa... govorjenje iz pozicije, funkcije, ki jo kdo ima in jo pač mora opravljati in zato mora govoriti, karkoli in kakorkoli pač govori? Izziv nove evangelizacije, ki ga je Cerkev sprejela kot prednostno nalogo v pripravi na jubilejno leto 2000, bi moral biti tudi pregled slovarja oznanjevalcev Kristusove blagovesti. Laiki in prebujene ter avtentične krščanske skupnosti so prav v tem lahko v veliko pomoč duhovnikom, svojim pastirjem.
ZAKLJUČNA PRIREDITEV ŠKOFIJSKE GIMNAZIJE V VIPAVI
20.	junija je bila na dvorcu Zemono zaključna prireditev Škofijske gimnazije v Vipavi ob sklepu šolskega leta 1996-97. Najboljšim dijakom so podelili priznanja in pohvale. Zahvalili so se tudi zgodovinarju, škofijskemu arhivarju prof. Francu Kralju, ki obhaja že 40-letnico nepretrganega vzgojno-izobraževalnega dela v Malem semenišču in Škofijski gimnaziji. 25-letnico vzgojno izobraževalnega dela na isti šoli je obhajal tudi znani prevajalec, Sovretov nagrajenec, prof. Janez Zupet. Na prireditvi so sodelovali Zbor škofijske gimnazije Vipava, Semeniški kvintet ter dijaki in dijakinje z deklamacijami in glasbenimi točkami.
IZ ŽIVLJENJA CERKVE
PAPEŽ ZAGOVORNIK SOCIALNE PRAVIČNOSTI IN ZDRUŽEVANJA KRISTJANOV
JURIJ PALJK
Sveti oče je pretekli teden sodeloval v Rimu na posvetu, ki ga je organiziral Papeški svet za pravičnost in mir.
Iz njegovega posega smo vzeli nekaj misli, ki samo še potrjujejo to, kar smo v Novem glasu že večkrat pisali: papež Janez Pavel II. se zavzema za Cerkev, občestvo združenih, ki mora globoko poseči v korenine sodobne družbe. V izrečenih besedah je sveti oče še enkrat potrdil, da je velik zagovornik pravičnosti in socialnih pravic vsakega človeka. Med drugim je povedal naslednje:
"Cerkev po svojem socialnem nauku ponuja evropskemu kontinentu, ki je v zelo občutljivem obdobju političnih, gospodarskih in socialnih integracij, kakovost svoje morale in svoje omike...
Socialni nauk Cerkve mi je zelo pri srcu, ker se globoko zavedam, kako radodarna in pripravljena mora biti vnema Cerkve pri oznanjanju evangelija življenja, pravičnosti in solidarnosti vsemu človeštvu....
Na gradbišču, kjer se gradi razvoj vsega človeštva, naj se poleg ekonomskih pravil u-poštevajo tudi moralna!...
Od Kristusovega rojstva naprej, ki je edina rešitev za človeštvo, lahko vsem pokažemo univerzalno vrednoto vere in krščanske antropologije in njun pomen za vsako
človeško bitje... Prav izhajajoč iz te antropologije se lahko cerkveni socialni nauk u-veljavi ne kot ideologija ali t.i. tretja pot, podobna tolikim drugim političnim in socialnim družbenim rešitvam, ampak kot zavestno teološko-moralno znanje, ki ima svoje korenine v Bogu, le-ta pa se človeku predstavlja...
V	današnji evropski kulturi je močno prisotna težnja, da se etika "privatizira" in zanika obča pomembnost sporočila krščanske morale....
Cerkveni socialni nauk predstavlja že sam na sebi odločen odklon od takšne 'privatizacije', ker postavlja v ospredje verodostojne in odločilne socialne razsežnosti vere in obenem osvetljuje etične posledice....
Vsi narodi sveta imajo pravico do napredka: prav zato se morajo prenoviti oblike organizacije gospodarskih, političnih in socialnih sil, hkrati pa se mora tudi spremeniti dosedanja porazdelitev dela, ki mora biti preverjena in tako naravnana, da se bo držala pravila, po katerem ima vsak človek pravico do dela v družbi, v kateri se dela za skupno dobro...
Pred tolikim številom velikih izzivov za človeštvo v sedanjem trenutku je Cerkev pri svojem delu evangelizacije poklicana, da se nenehno trudi in razvija občutek za socialno pravičnost.....
Položaj revnih narodov in revnih posameznikov kliče vsakega od nas, da prevzame odgovornost za tako stanje;
zavzemati se moramo, da u-resničimo tako ugodne razmere, da bo prišlo do dejanskega napredka v razvoju za vse ljudi na svetu."
V ponedeljek, 23. t.m., se je v Gradcu na Štajerskem v Avstriji začel Evropski ekumenski kongres, ki pa se ni odprl pod najbolj srečno zvezdo.
Po nedeljskem bogoslužju v dunajski pravoslavni cerkvi sv. Nikolaja je namreč slabost zadela ruskega pravoslavnega patriarha Aleksija II., tako da je sedaj vprašljiva njegova aktivna udeležba na kongresu. Poročajo sicer, da si je patriarh kaj kmalu opomogel in je že v nedeljo popoldan prisostvoval bogoslužju v cerkvi sv. Štefana v avstrijski prestolnici.
V Gradcu se je zbralo 700 delegatov, ki predstavljajo vse krščanske Cerkve, od Uralov do Atlantskega oceana in od Severnega do Sredozemskega morja. Katoličani, pravoslavni, protestantje najrazličnejših verskih različic in anglikanci bodo molili skupaj, razpravljali ter iskali skupna stališča in morebitne rešitve. Za vse to si bodo prizadevali pod osnovnim vodilom Evharističnega kongresa, ki se tokrat glasi: Sprava, božji dar in vir novega življenja.
Tematika Evharističnega kongresa v Gradcu presega duhovne meje kongresa, saj zadeva tudi življenje in družbo prisotnih predstavnikov Cerkva iz tridesetih držav. Sprava med kristjani in tudi sprava v svetu!
Najbolj pomembne točke kongresa, ki so zapisane v delovnem dokumentu, so: "Vse Cerkve naj si prizadevajo vzpostavljati ploden dialog z vsemi kulturnimi sredinami, naj se vedno zavzemajo za socialno pravičnost, zavzemajo naj se tudi za mirno reševanje vseh sporov, obenem pa morajo gojiti pravilni odnos do ekoloških vprašanj, ki zadeva prihodnje generacije človeštva."
Med vsemi ljudmi, ki pričakujejo od graškega ekumenskega kongresa predvsem konkretne pobude, vlada veliko zanimanje za stvarne predloge, kako naj stopijo kristjani v tretje tisočletje čim bolj
združeni. Zato je v dokumentu kongresa zapisano jasno vodilo: "Bogastvo različnosti naj bo sprejeto kot dar Sv. Duha in ne kot razlog za ločevanja in medsebojne spore!"
Sveti oče je v nedeljo, 22. t.m., med običajno opoldansko molitvijo na Trgu sv. Petra posvetil velik del svojega nagovora zbranim vernikom od vsepovsod prav graškemu Evharističnemu kongresu. Med drugim je dejal: "V tem trenutku je še posebno aktual no dejstvo, da se vsi kristjani čim-prej spravimo med seboj. Ekumensko gibanje, ki je božji dar, je že dalo sadove med Kristusovimi učenci. Zelo lepo bi bilo, da bi kristjani pred zoro tretjega tisočletja v prenovljenem binkoštnem vzdušju bolj združeni lahko oznanjali vsem ljudem, da je Kristus edini rešenik sveta." Omenil je tudi, da so nastale nekatere nepredvidene zapreke. Najprej ta, da se ne bosta srečala sv. oče in ruski patriarh Aleksij II. Odpadla je tudi udeležba carigrajskega patriarha Barto-lomeja.
Tretja neugodna vest pa je prišla iz Moskve. Tam je ruska Du ma (parlament) s skoro stoodstotno večino (337 za, 5 proti) sprejela zakon o verstvih v Rusiji. Ta pravi, da so v Rusiji dovoljena le tradicionalna verstva, in sicer pravoslavna, judovska, muslimanska in budistična vera. Vse ostale naj se imajo kot verske organizacije, ki morajo zaprositi pristojne oblasti za registracijo. Med take verske organizacije se prišteva tudi katoliška Cerkev, četudi je bila prva škofija katoliške Cerkve v Rusiji ustanovljena 1772 in so bile vanjo vključene župnije v Moskvi in Petroburgu. Katoličani v Rusiji so predvsem potomci Poljakov in Nemcev, ki sojih cesarji razselili po celem tedanjem ruskem carstvu.
Ob sprejetju omenjenega zakona v Dumi so se združili tako bivši komunisti kot nacionalisti in glasovali zanj. Iz tega zakona se da razbrati, da išče ruska pravoslavna Cerkev znova zaslombo v državi in da hoče postati znova državna Cerkev kot v dobi carjev. Vendar so tudi v ruski pravoslavni Cerkvi številni, ki so bolj odprti do drugih krščanskih Cerkva. Njihovo glasilo je agencija Blagovest. Ta skupina je dokaj odprta do katoliške Cerkve. Viktor Karajevič, direktor te agencije, je dejal: "Ne damo se ostrašiti in bomo nadaljevali s svojim sodelovanjem s katoliško Cerkvijo."
Tadevš Kondrušjevič, katoliški škof in apostolski administrator Rusije, je izjavil: "Zelo sem začuden in užaloščen zaradi glasovanja v Dumi. Sam sem bil navzoč, a so mi do zadnjega prikrivali, kar so nameravali izglasovati."
Tudi ekumensko zasedanje v Gradcu bo pokazalo posledice omenjenih dogodkov na združevanje vseh Cerkva.
ŠKOFIJSKA SPOMINSKA SLOVESNOST
za vse žrtve okupacije in revolucije na Primorskem pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej
Lajše
6. julija 1997 ob 16. uri
Sveto mašo bo s somašniki daroval koprski škc Metod Pirih.
Po maši molitve za rajne pri breznu in blagoslov.
Vabljeni!
Kladje
Tolmin
:\m a Gorica
RAST V VERI
KONCERT / 28. JUNIJA
EKUMENSKI KONCERT V CERKVI SV. SPIRIDIONA
V TRSTU
V	soboto, 28. t.m., bo ob 20.30 v cerkvi sv. Spiridiona v Trstu zanimiv zborovski koncert. Oblikovala ga bosta zbor pravoslavne cerkve sv. Spiridiona in Ekumenski zbor iz Barija, ki se bo na ta dan vračal iz Gradca, kjer bo jutri, v petek, 27.t.m., sodeloval pri verskih obredih ob evropskem ekumenskem srečanju.
Tržaški zbor bo izvajal nekaj pesmi iz svojega bogatega repertoarja. Med drugim zanimivo skladbo Viktorja Sonca Sobora pervago, Dostojno jest A. Kompanevske-ga, N. Kedrova Otče naš, S. Mokranjca N jest svjat in S. Rahmaninova Tebe pojem.
Gostujoči zbor pa je nekaj posebnega, saj šteje kakih 50 pevcev različnih veroizpovedi. Ustanovljen je bil leta 1987 z namenom, da bi v duhu edinosti med kristjani in drugimi verstvi povezoval ljudi, ki imajo veselje do petja.
V	tem smislu bo Ekumenski zbor iz Barija, ki ga vodi uveljavljeni dirigent Bepi Speran-za, oblikoval svoj sobotni spored. V izrazito ekumenskem vzdušju bo uvodoma zapel dve pesmi, ki sta nastali v taizejski ekumenski molitveni skupnosti. Sledili bodo trije korali J.S. Bacha, nato Sch u bertov Heilig ist der Herr in Brucknerjev motet Locus iste. Pravoslavni glasbeni svet bosta predstavljali odlomek iz Rahmaninovih Večernic Op. 37, št.6 in Zdrava Marija romunskega sodobnega skladatelja G. Ghiulamila. Na koncu pa bo zbor zapel še Pesem o miru J. Sibeliusa in Canto di Gloria N. Rote.
Koncert v znamenju ekumenske misli bo torej glasbena zanimivost, ki zasluži vso pozornost. Hkrati bo tudi duhovni izziv za obiskovalce, saj bodo lahko ob poslušanju teh pesmi podoživljali tudi notranje bogastvo in versko čutenje ustvarjalcev oz. ljudi, ki so jim bile te pesmi namenjene.
VSESLOVENSKO ROMANJE INVALIDOV IN BOLNIKOV NA BREZJE
V soboto, 21, junija, je potekalo že 29. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih v marijansko svetiščema Brezjah, ki ga organizira koprsko Ognjišče.
6. JULIJA
SPRAVNA SLOVESNOST NA LAJŠAH
V	nedeljo, 6. julija, ob 16. uri bo škof Metod Pirih vodil somaševanje na Laj-šah pri Cerknem. Ob njem bodo somaševali tisti duhovniki, ki so bili zaradi vere v zaporu, ter drugi duhovniki. Pri somaševanju se bodo spomnili vseh žrtev okupacije in revolucije na Primorskem pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej.
Somaševanje bo nad breznom, v katerem počivajo trupla 14 domačinov, med njimi dveh cerkljanskih kaplanov Ludvika Sluge in Lada Piščanca. Kakor izpričujejo dokumenti in pričevanja domačinov, so bile vse žrtve nedolžne. Prvič so se duhovniki in verniki tam zbrali leta 1991. Nad breznom so leta 1995 postavili kapelico in križev pot, ki ju je škof Pirih tedaj blagoslovil. Na spomeniku, ki stoji na istem mestu, so zapisali: Vsem žrtvam okupacije in revolucije na Primorskem pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej v letu 1995 - ob 50-letnici konca vojne in v 4. letu samostojne Slovenije. Škofija Koper.
Na koprski škofiji poudarjajo, da ima to srečanje izrazito spravni značaj: spomin in molitev naj gresta za vse žrtve okupacije, vojne in revolucije. Verniki pa se kristjanom, ki so bili umorjeni zaradi vere, priporočajo, naj jim pomagajo v današnjih razmerah živeti evangeljsko spravno sporočilo.
V	jutru je bila slovesna romarska maša, ki jo je vodil ljubljanski nadškof in metropolit msgr. France Rode. Pred mašo in po njej je bil za bolnike in invalide poseben program z rožnim vencem in petjem litanij. Romanje, ki ga organizira Ognjišče iz Kopra, že desetletja spada med največja verska srečanja na Slovenskem, saj na Brezje poroma ob tej priložnosti nad 10 tisoč ljudi. Posebnost tega romanja je, da je namenjeno bolnikom, invalidom in ostarelim, ki se sami s težavo odpravljajo na daljše poti. Zato jim prireditelji Ognjišča poskrbijo prevoz do Brezij in namestitev med mašo. Na pomoč priskočijo šte-
vilni mladi, ki so potrebnim romarjem na razpolago: skrbijo, da se čim lepše počutijo, j spremljajo jih do cerkve, zlasti do milostne Marijine podobe, omogočajo jim spoved ali pogovor z duhovnikom, delijo jim potrebno okrepčilo. Vsako leto vodi somaševanje eden izmed slovenskih škofov, ki se pred mašo in po njej ponavadi srečuje z romarji. Letos je to nalogo opravil - kot rečeno - nadškof Rode.
Družina in Tiskovno društvo Ognjišče sta poklonila j romarjem knjižico S posluhom za bolne in trpeče, ki prinaša papeževo poslanico za svetovni dan bolnikov, nekaj misli in navodil za bolnike ter naslove duhovnikov, ki hodi-Jjo po bolnišnicah.
To romanje je samo ena izmed oblik, s katerimi sloven-i ska Cerkev skrbi za bolnike, invalide in ostarele. Dobra organiziranost se obrestuje tako, da se ljudje romanja mno-I žično udeležujejo.
MED SLOVENSKIMI VERNIKI V KANADI
GABRIJEL DEVETAK
Mnoge Slovence, ki živijo v tujini in v matični državi, povezujejo kultura, znanost in tehnika, ter seveda vera, verski običaji in slovenske pesmi.
V	nedeljo, 8. junija t.l., sem se udeležil pomembne svečanosti, Telovske procesije, ki je bila v znamenitem Slovenskem parku v župniji sv. Gregorja v Hamiltonu pri Torontu v Kanadi. Tamkajšnji Slovenci so imeli ta dan sv. mašo in procesijo v čast Sv. Rešnjega telesa. Maševal je g. Štefan Križnik ob sodelovanju hamil-tonskega župnika Francija Slobodnika. Sledile so družabno srečanje, narodnozabavna glasba, ljudsko rajanje, športne igre itd.
Zvečer je v slovenski dvorani v neposredni bližini župnišča na Brown's line v Eto-bicokeu pri Torontu nastopil uveljavljeni ženski pevski zbor pod vodstvom Marije Ahačič-Pollak, ki je zapel o-sem priljubljenih slovenskih narodnih pesmi (Moj fantič je
prijezdil, Predica, Majolčica, Žabe itd.) in še sedem angle-l ških pesmi. Ta zbor naj bi nastopal od 16. do 24. avgusta letos tudi v nekaterih krajih po Sloveniji, prvi nastop naj bi imel v Protokolarnem centru na Brdu pri Kranju. Zbor se je že uveljavil v Kanadi in tudi izven nje zlasti po zalugi Marije Ahačič-Pollak. Za marsikatero pevko v zboru je zborovodkinja tudi prijateljica, mentorica in glasbena svetovalka. V isti dvorani, kjer je nastopal Plamen, je bila razstava slovenskega kiparja iz Sevnice. Ob tridesetletnici Slovenskega parka so v Kanadi izdali posebno publikacijo z bogato vsebino. Koristila bo pri iskanju stikov in navezovanju sodelovanja s Slovenci v Kanadi. Naj na tem mestu dodamo, da imajo Slovenci po svetu tudi velike zasluge na znanstvenem in tehni-čnem področju. Mnogi so se v Kanadi namreč uveljavili kot uspešni podjetniki tudi na mednarodnem tržišču.
GRADNJA NOVE CERKVE V LJUBLJANI
KOMU NAJ BO NOVA CERKEV POSVEČENA? ANGELOM VARUHOM!
MARIJA PRIMC
V	21 let stari ljubljanski župniji sv. Andreja Kašelj-Zalog-Podgrad, ki jo od vsega začetka vodi župnik Franci Frantar, se pripravljajo na gradnjo nove cerkve, kajti obstoječa cerkev sv. Andreja je pretesna za ok. 4.000 vernikov, ki ji teritorialno pripadajo. Prostorska
stiska se kaže zlasti ob župnijskih slovesnostih ter za božične in velikonočne praznike, zaradi česar uporabljajo poleti dvorišče pred cerkvijo.
Na gradnjo prepotrebne nove župnijske cerkve so začeli potihoma pripravljati farane pred kakšnimi desetimi leti. S spremembo političnega sistema v Sloveniji seje naen-
krat odprla možnost, da to skrito željo mnogih začnejo udejanjati. Pokojni arhitekt Jože Kregarje naredil prve skice za novo cerkev. Po njegovi smrti pa sta delo prevzela arhitekta Peter Kregar in Tine Gorenčič. Dolga je bila pot do lastništva zemljišča v Zalogu in do lokacijskega dovoljenja. Nazadnje se je zapletlo pri zvonjenju, ki ga tudi sedanja oblast šteje kot hrup in ga z zakoni omejuje. Temeljni kamen za novo cerkev na zemljišču v Zalogu naj bi postavili prihodnjo pomlad. Nova cerkev bo imela okoli 250 sedežev in 700 stojišč; na koru, kjer bo tudi zimska kapela, pa bo sto sedežev. Za versko izo-
braževanje otrok in odraslih bodo namenjene dve učilnici, pevska soba, soba za skavte, soba za ministrante in druge župnijske sodelavce. Gradnjo cerkve bodo omogočili ljudje odprtih src in odprtih rok, a ne bo šlo brez pomoči ljubljanskega Mestnega sveta. Ko je župnik Frantar premišljeval, komu naj bi bila nova župnijska cerkev posvečena, je pomislil na Angele varuhe. Ko je spremljal dogodke, v katerih seje Slovenija rešila tlake komunističnega režima, je sodil, da je to delo Angelov varuhov, ki jih je Bog poslal na pomoč Slovencem v odločilnem zgodovinskem trenutku.
BESEDA ŽIVLJENJA
SV. PETER IN PAVEL
SILVESTER ČUK ji
Apostola
■ v • • v ■ •
v božji soli
Ljudje se za svoj življenjski poklic pripravljamo s šolo: najprej z obvezno, ki ji pravimo osnovna in srednja šola, potem z višjo, ki je lahko poklicna, to je taka, ki mladega človeka neposredno pripravlja na določen poklic, za katerega čuti veselje že po nekih prirojenih lastnostih, ali pa taka, ki je priprava na visoko šolo. Vsi vemo, da šola ni sama sebi namen. To spoznanje so že stari Rimljani izrazili v pregovoru: "Ne učimo se za šolo, ampak za življenje."
Vse človeške šole so vključene tudi v božjo šolo. Ce malo bolj pozorno opazujemo življenje, nam postane jasno, da Bog vsakogar od nas jemlje v šolo, da nas pripravlja na nalogo, ki je namenjena izključno nam, ker je vsakdo edinstveno in neponovljivo bitje v zgodovini stvarstva. Ta božja šola obsega vse naše življenjske okoli- K
ščine: od družine, v kateri smo se rodili, do okolja, v ..........
katerem živimo, do naroda, katerega člani smo, in celo četrtek doba, ki v njej živimo, je v to šolo vključena. Najboljši i’g97UNI,A učenci v božji šoli so bili svetniki, ki so pozorno prisluhnili temu, kaj hoče Bog od njih, in so to potem po svojih najboljših močeh in z božjo pomočjo skušali izpolniti.
Kar otipljivo se vidi božja šola v življenju današnjih dveh slavljencev Petra in Pavla, ki ju zaradi njunega izrednega položaja in poslanstva v zgodovini Cerkve imenujemo "prvaka apostolov". Poslanstva si nista izbrala sama - namenil jima ga je Bog, ki je tudi vodil njuno človeško usodo, računal je na osebni značaj in darove obeh.
Apostol Peter je bil ribič, ko je spoznal Jezusa. Ta mu je ob prvem srečanju spremenil ime: Simon, Jonov sin, je postal Peter-Skala. Preimenovanje po svetopisemskih pojmih pomeni, da so tistemu človeku namenjene posebne naloge. Ob izpovedi vere v Jezusovo božanstvo je bil Peter deležen posebne pohvale in Jezus mu je dal vedeti, da ga misli postaviti za poglavarja svoje mlade Cerkve. Peter, po značaju vročekrvnež, je brž pripravljen to nalogo sprejeti, pa zanjo še ni zrel. Zato ga Jezus vzgaja: navaja ga krotiti njegovo preveč človeško navdušenje, ki je velikokrat podobno ognju iz slame. To šolanje je doseglo višek v dneh Gospodovega trpljenja. Ko je Jezus pri zadnji večerji napovedal, da ga bodo vsi zapustili, se je Peter zaklinjal, da on že ne; nato pa mu je Jezus rekel, da ga bo trikrat izdal, preden bo petelin zapel. Ko se je to res zgodilo, se je Peter bridko zjokal.
Odmev te trojne zatajitve je trikratna izpoved vere po Jezusovem vstajenju... Voditelj Cerkve mora razumeti človeško grešnost in moč kesanja. Kar Bog izbriše, le veča kristjanovo čast. Ohranili sta se nam njegovi dve pismi, polni očetovske skrbi. "Bog potrpi z nami... Prevzetnim se upira, ponižanim pa daje milost... Predvsem se med seboj goreče ljubite, ker ljubezen pokrije množico grehov."
Apostol Pavel, kolerik, izobraženec iz farizejske šole, preganja Cerkev. Prvi mučenec, diakon Stefan moli zanj.
Kristus ga je poklical za velikopotezno misijonsko delo med pogani. Temeljna Pavlova misel je: ljubezen mora povezovati vse kristjane v trdno bratsko skupnost, saj smo vsi Kristusovi. Zapustil je štirinajst pisem, polnih duhovnega bogastva, da jih po pravici imenujemo "peti evangelij." Kristus ga je osvojil popolnoma. Ponižno se je pustil preoblikovati Svetemu Duhu. S tem je zarisal pot tudi nam vsem.
POBUDE MLADIH SLOVENSKE PROSVETE ZA POČITNICE
Mladinski odbor Slovenske prosvete (ul. Donizetti 3, Trst) obvešča, da so na razpolago informacije o naslednjih pobudah: poletni tedni v Taizeju v Franciji (od 12. do 20. julija, od 19. do 27. julija, od 26. julija do 3. avgusta, od 2. do 10. avgusta); tradicionalno peš-romanje mladih k sv. Ignaciju na Pohorje iz treh smeri (Gospe svete, Murske Sobote, Moravč) od 21.7. do 17.8., prireja Skupnost krščanskega življenja, prijave do 13.7., zbira Blaž Dobre, Vodnikova 2 79,1000 Ljubljana, tel. 00386-61-571308 (ob pon. in tor. od 13. do 15. ure); duhovne vaje za študente: 13.-20.7. v Logarski dolini (g. Vinko Kobal), 13.-19.7. v Klancu pri Kozini - biblični teden (p. Milan Bizant in p. Andrej Benda), 20.-27.7. v Strži-šču (g. Vinko Kobal in g. Jože Jakopič), 21.-28.7. Po Frančiškovih krajih (p. Marjan Cuk), 21 .-29.9. na Brinjevi Gori (dr. Ivan Štuhec).
V'
NOVI GLAS / ST. 26 1 997
KULTURA
11. LITERARNO SREČANJE NA PREMU
ČETRTEK 26. JUNIJA 1997
V nedeljo, 22. junija, je bilo na gradu Prem pri Ilirski Bistrici že 11. literarno srečanje, ki ga je priredilo Združenje književnikov Primorske (na sliki). Spored, ki sta ga obogatila petje skupine Hrušiški fanti in kostumska predstava članov konjeniške šole iz Ilirske Bistrice, je predvideval v dopoldanskih urah srečanje s šolsko mladino, popoldne pa okroglo mizo na temo Največji sovražnik literature je svobodni trg, natanko to, kar smo si želeli in kar imamo. Zvečer pa je bil literarni večer, na katerem so nastopili Jurij Pal j k, Alferija Bržan, Peter Semolič, Ismet Begič, Vera Pejovič, Boris Biletič in Miran Košuta.
Med okroglo mizo o odnosu med književniki in svobodnim trgom (pa tudi državo), ki jo je vodil Edelman Jurinčič, je bilo med drugim obravnavano vprašanje približevanja literature ljudem, širjenja sodobne književnosti na šolah, prisotnosti književnosti v sredstvih javnega obveščanja in odnosa osrednje Slovenije do primorske - in zamejske -književnosti. Omenili bi npr. poseg Borisa Pangerca, ki je, izhajajoč iz izkušnje zamejske tržaške stvarnosti, poudaril pomen, ki ga imajo na slovenskih šolah na Tržaškem podeljevanje bralnih značk, pa tudi predstavitve knjig (tu je omenil vlogo Tržaške knjigarne) in literarni večeri, ki so zelo uspešni. Te konkretne akcije pa morata spremljati poznanje tržnih zakonitosti in programiranje. O problematičnem odnosu Ljubljana-Primorska sta spregovorila zlasti Jolka Milič in Jurij Paljk. Jolka Milič je npr. dejala, da predsednik Društva slovenskih pisateljev ni prišel niti enkrat na premsko srečanje, Jurij Paljk pa je potem
med drugim opozoril na dejstvo, da po podatkih neke raziskave posvečajo Slovenci |časopisom le pol ure časa dnevno (deset minut periodiki, dvajset pa dnevnikom), da
0 knjigah niti ne govorimo.
| Kar se zamejstva tiče, je še de-ijal Paljk, danes nekateri ljudje ne znajo več niti dobro govoriti, kaj šele dobro pisati po , slovensko.
| Precej kritik je letelo na od-
1 nos, ki naj bi ga imela sredstva javnega obveščanja do književnosti. Pod udarom je bil zlasti dvotednik Primorske novice, ki naj bi po mnenju ijolke Milič izvajal politiko sekanja nog literaturi. Mentaliteta časnikarjev pa bi morala postati malo bolj elastična. Več razpravljalcev se je zavzelo, da bi na kulturnih straneh časopisov objavljali tudi pesmi oz. odlomke iz proznih del. Mlada časnikarka Klara Kra-ipež pa je izrekla tudi kritično misel na račun samih književ-nikov: če se le-ti sami ne znajo prodajati, jih tudi drugi ne bodo. Poudari la je torej potrebo, da tudi književniki obveščajo uredništva.
Omeniti je treba, da je bil na premskem srečanju tudi j govor o Novem glasu. Tako je :npr. Boris Pangerc predlagal pogovor z uredništvom naše-!ga tednika za objavljanje literature na kulturnih straneh, i Naš list pa je omenil tudi bosanski književnik, živeč in delujoč v Sloveniji, Ismet Begič.
Udeleženci so na leto-Jšnjem premskem srečanju lahko podpisali izjavo o nasprotovanju zakonu o uvedbi davka na dodatno vrednost tudi za knjige oz. predlog o .znižanju predvidenega davka od 20% na 2%.
MOJSTER PLEČNIK IN NJEGOVI ZAKLADI
KLARA KRAPEŽ
Vse tisto, kar očem ni vidno, kar zaznava le notranje občutljiv človek, lahko postane v rokah izrednega umetnika in poznavalca snov za izpovedovanje in oblikovanje vsem vidnega. Približno tako bi lahko skromno označili delo velikega arhitekta, preprostega misleca in človeka Jožeta Plečnika. Tolikokrat prezrto delo in osebnost v novejši zgodovini Slovencev vendarle počasi pridobiva mesto, ki mu in ji pripada. Osebosti, pisane z veliko začetnico, so že običajno prezrte v svojem času in med sodobniki. Najverjetneje bolj zaradi drugačnosti, naprednosti kot zaradi česarkoli drugega. Morda tudi zaradi razmišljanja, ki mu večina v danem trenutku ni sposobna slediti, ga zaznavati, sprejemati. In ideje drobnega profesorja Plečnika so bile zagotovo takšne. Njegovo izredno talentiranost, drugačnost, so veliko prej opazili v tujini, in čeprav je bil mojster svetovljan, je svoj celotni opus gradil na izročilu domačega kraja, dežele. Zanj je bila domovina košček neprecenljivega zaklada, zato je ena njegovih razstav, ki je trenutno postavljena v Ljubljani in naslovljenaZa/c/a-di zlata, zakladi duha, resnično upravičila razstavljena dela.
Jože Plečnik je poleg arhitektonskega oblikovanja namreč namenjal posebno pozornost tudi sakralnemu posodju, oblačilom in sploh tovrstnim izdelkom. Nemalokrat pa so prav naročila tega tipa spodbudila tudi oblikovanje drugih posvetnih stvari. Plečnikov o-pus cerkvene arhitekture seje tako z mojstrskimi izdelki posodja oblikoval v celovito podobo posameznih cerkva in mojstrovega dela. Sakralno posodje je namreč med arhitektovimi nalogami zavzemalo visoka mesta, v okviru drobne cerkvene opreme pa je bilo sploh najviše uvrščeno. Prav število in raznolikost izdelanega govorita o mojstrovem zanimanju za sakralne teme in širini oblikovalca, za katerega je značilno, da je do takrat znane oblike oblikovno poenostavljal, prečiščeval in pogostokrat povsem geometriziral.
DALJE STR. 7
OB OBISKU KULTURNEGA DRUŠTVA "SKALA"
IZ GABRIJ NA SARDINIJI
Na otoku
pregnancev (2)
DORICA MAKUC
Kot pišeta najboljša raziskovalca prekomorskih brigad Srečko Vilhar in Albert Klun, naj bi bilo na tem otoku okrog petnajst tisoč pripadnikov jugoslovanskih narodov, med njimi največ primorskih Slovencev in Hrvatov. Leta 1943 je bilo na Sardiniji okrog 30 posebnih delavskih čet, ki so štele 7.000 mož, poleg že 6.000, ki so prišli tja v letih 1938-42. Slednji so sicer bili v enotah redne vojske, vendar v posebnih oddelkih, ki so jih uporabljali za redna dela; nekateri so bili oboroženi tudi s starimi puškami, toda brez municije.
"Boljše, če manjka kruh / kot pravica" (Sardinski ljudski pregovor).
Sardinija je bila otok pregnancev; kamorkoli je krenil otočan-domačin, povsod je naletel na taborišča naših pregnancev. In skozi nekaj teh taborišč je šel tudi gospod Franc Pavlica - Frenck Profesorjev iz Dornberka, ki je umrl 14. maja 1996. leta v starosti 92. let. Odraščal je v skromnem a kulturno razgibanem okolju, kjer so cenili knjigo, pesem, kjer je bilo krščanstvo življenjska drža. Občudoval je skladatelja Vinka Vodopivca in se ob njem učil. Okusil je grenkobo begunskega kruha, fašistično nasilje, nasilno italijansko mobilizacijo in po drugi svetovni vojni v domovini krivično preganjanje in zapor. Hčerka, gospa Stanka Pavlica iz Nove Gorice, hrani njegov še neobjavljeni dnevnik "Spomini s Sardinije v letu 1943". Ob prisilnem odhodu 13. fe-
bruarja 1943 iz Dornberka je oče Franc pustil doma tri nepreskrbljene otroke, ženo in starše, ki so še kako potrebovali njegovih delovnih rok. Daleč od doma je vsak dan v skromni šolski zvezek z lepo pisavo in v dobri slovenščini Pavlica zapisoval in zapustil tudi bodočim rodovom spomine na slovenske Sardince.
Natlačeni v tovorne vlake kakor sardele, so vipavski fantje in možje z drugimi "ribelli" po dveh dneh 15. februarja prispeli v Potenzo, kjer so ostali dva meseca.
"Doživeli smo malo lepega. Mesto Potenza je zloženo na precej strmem hribu, ulice ozke in tudi umazane, ljudje ravno tako in še bolj umazani. Posebno kmečki stan. Stanovanja imajo skupna; kuhinja, spalnica, živinski hlev, prašičji hlev, kurnik, to je na kmetih samo ena skupna soba. Posebno se odlikuje v mestu velik in tudi marsikateremu Slovencu dobro znan zapor. V mestu je tudi pet cerkva, stolnica je precej lepa in velika, velike orgle v stolnici dajejo tudi zelo lepe glasove. Poskusil jih je tudi naš organist Slavko iz Goč. In tudi zapeli smo naše nabožne pesmi več nedelj pri službi božji. Potenčani so se zelo zanimali za našo lepo pesem, posebno pa častiti gospod škof, tudi pobratimijo smo zapeli pred cerkvijo. V veliko moje in vseh presenečenje je prišlo osem dni pred odhodom iz Potenze v naše taborišče več naših žena iz Dornberka, med njimi tudi moja in tudi mojega brata, ki sva bila skupaj. To je bilo zame presenečenje in še bolj veselje, da sem še videl in preživel par srečnih dni z ženo, pred našim odhodom. Naznanili so nam, da bomo odšli v Civitavecchio. Od tam pelje pot čez morje v Sardegno, smo hitro slutili, zato smo bili prepričani, da gremo tja."
 	DALJE
TEMA ZA NAŠ ČAS
MOJE LICEMERSTVO
ALEKSIJ PREGARC
Toda pod menoj, v prvem nadstropju, je skafander s telefonom, edina vez z zunanjim svetom - seveda tudi zame. Grem k telefonu in zagledam bolničarke in zdravnike z masko na obrazu, strogo orokavičene..., in tako zvedavo poizvem za vrsto bolnikov, ki jih tisto nadstropje gostuje. Odgovor: zasvojenci z mamili. Kaj pa v pritličju? vprašam. Okuženci z aid-
Često se človek sprašuje, ali je sam boljši od drugih in ali je njegov odnos do bližnjega odgovornejši in plemenitejši, in ko samovšečno ogleduje svojo podobo v ogledalu z določene razdalje, kaže, da je vse v redu. Vse O.K.! Njegova podoba pa postane drugačna, ko mu je ogledalo tik pred nosom: če je količkaj samokritičen, lahko zlahka u-gotovi, da so na njegovem obrazu podrobnosti, ki od daleč niso zaznavne. Tem huje je, če ga to prizadene in zbega. Kdo je tedaj kriv: človek pred ogledalom ali ogledalo samo ? Poglejmo. V primeru, ki ga bom opisal, sem zardel od sramu.
Bolnišnica Sv. Marije Magdalene, nekoč ugleden sklop oddelkov za pljučne in infekcijske bolezni in morda še kaj. Idealna lokacija, zelenje med paviljoni, morje na dva lučaja, galebi, vratolomni let lastovk, jate vrabcev, ki spominjajo na prgišča poprovih zrnc v sunku vetra, dva vodometa z mini ribnikom in čudovitimi lokvanji itd. Danes je tam le upravno poslopje, za njim pa edini delujoči paviljon za infekcijske bolezni, z nekaj dodatnimi shrambami za pralnico, za orodje, namenjeno vzdrževalnim delom, električna kabina. Vsi ostali paviljoni v sladkem propadanju in razsulu; povežena okna, od rje preluknjani žlebovi, nekak čir v mestnem trebuhu, obdanem z zelenjem.
Nenadne težave z želodcem in neznosni krči so me nanagloma spravili v omenjeno bolnišnico, v zadnje nadstropje infekcijskega oddelka: prostorna soba s kopalnico, kot v hotelu. Krasen razgled skoz okno. Nevsiljiva izoliranost. Diagnoza jasna: salmo-neloza. Prijazno in ljubeznivo osebje, ki me sploh in oh, ujčka, tudi v slovenščini.
Prva dva dni sploh nisem stopil na hodnik. Nato se pa le malo razgledam naokrog: kakih dvanajst bolnikov, vsak v svoji sobi. Preberem imena, grem na vnanji hodnik, nekak balkon, pokadim cigareto, in ko se vrnem v notranjost, pozdravim pravkar došlega univerzitetnega profesorja Bo-namoreja, prijatelja Slovencev, katerega so v bolnišnico privedle pokvarjene školjke iz Istre. Do mojega odhoda je to edini bolnik, s katerim sem veliko kramljal, do drugih se vedem sumničavo, samoobrambno se jim izogibam, stopil sem edinole k neki starki, ki je stalno ihtela, in ji dvignem posteljno stranico; bala se je namreč, da ne bi zdrknila na tla. Sicer se mi nikamor ni mudilo, hotel sem namreč oditi iz bolnišnice popolnoma zdrav.
som/
Strese me. Najprej telefonska slušalka: podržim jo kak centimeter od svojega ušesa! Po telefonskem razgovoru stečem v svojo kopalnico in I si precej umijem roke, nato 'pa iz previdnosti tudi obraz. Se istega dne grem k ribniku, obdanemu z belimi klopcami iz plastike, in ko vidim zanemarjenega bolnišniškega gosta, ki tam poseda, se sploh ne dotaknem klopce, kaj še, da bi se usedel. Sklep: s tem svetom nočem imeti nobenega opravka, to je vse daleč od mojega miselnega dosega! Teroriziran sem, proč, čimprej odtod!
Ko se kasneje zamislim nad svojim ravnanjem, mi naenkrat postane nerodno: vsa moja informiranost pred soočanjem s krutostjo življenja, ki je prizadela ljudi tam notri, je bila v trenutku izničena, enostavno, ni me več zanimala usoda tistih revežev. Vse televizijske oddaje na temo, apeli na razumevanje in pomoč drugačnim so naenkrat zadobile operetni značaj! Seveda je k temu pripomoglo ogledalo iz daljave, saj so ob tako smrtno resnih in krutih življenjskih primerih na ekranu stalno prisotne reklame za edinstveno zobno kremo, za počitnice v počitnicah na super ladji, na trike "cloniranja" itd.
Sem sam res postal pristni član nerazpoznavne združbe z zabrisanimi vrednotami, ki nam jo ponuja in vsiljuje televizija? Ali res nimam več notranje moči, da bi trezno zbral svoje misli in preučil položaj, v katerem sem se znašel? In če sem res tak, kot sem se kasneje spraševal, ali lahko sploh še pesnim ? Saj so resničnim pesnikom nebesa prav tako blizu kot pekel! Le kam je vendar poniknila moja človečnost?! Marsikdo si pomirja vest s tem, da gmotno prispeva za te nesrečneže, ne meneč se za njihovo nadaljnjo usodo. Je to dovolj?
Sam ne morem postati ne mati Terezija ne dr. Schvveit-zer, toda prištevam se med tiste, ki jim solidarnost ne more biti le sprenevedanje, in odločitev"čim dalj in čimprej proč' od nesrečnežev me prisili, da zavoljo svojega licemerstva resnično zardim pred ogledalom.
SLOVO OD ISTRSKE MATERE
Z ganljivimi in hkrati pomenljivimi besedami so se sinovi in vnuki poslovili od svoje matere Eve Gregorič v Dekanih, 1. junija t.l. Pri odprtem grobu jih je izrekel sin Milan Gregorič, pronicljivi poznavalec istrske preteklosti in sedanjosti. V nagovoru je na kratko povzel usodo družin matere in očeta. Mati je bila namreč zadnja iz rodu njegovih staršev ter njihovih bratov in sester, ki je legla v grob. Pripoved razgalja življenjsko kalvarijo, ki je značilna za istrsko družino. Zaradi dokumentiranosti in osebne doživetosti objavljamo te besede, ki so bile sicer namenjene intimnemu slovesu najbližjih. Hvaležni smo jim, da so nam dovolili objavo.
NAŠI DRAGI MAMI EVI V SLOVO!
Naša mati Eva Gregorič se je rodila v Čežarjih 13. junija 1905. leta v družini Jožefa Bertoka in none Marije, rojene Bordon. Z dvojčkom Adamom sta bila najmlajša od petih otrok, med katerimi so bili še polbrat Josip, sestra Milka in brat Just. Družina je ob gostilni in borni istrski posesti še kar shajala. Vendar je nono Jožef umrl mlad zaradi neozdravljive bolezni. Gostilno so morali oddati in doma se je oziralo po nesrečni noni Mariji petero lačnih ust, od katerih sta imela tedaj Adam in Eva komaj 18 mesecev. Poleg tega je v deželo kmalu privihrala prva svetovna vojna in z njo tudi črna lakota. Otroci so ra-stli ob pomoči miloščine sorodnikov in skromne bere, ki jo je nona Marija prigarala s svojimi izčrpavajočimi potmi v Trst. Materin najpogostejši spomin na takratna otroška leta je bil v tem, kako sta z bratom Adamom kradla kuhan krompir iz posod za prašiče pri premožnem stricu Jožetu Bordonu, kjer sta pogosto opravljala razna kmečka dela. Ko je po končani osnovni šoli domači učitelj poklical nono Marijo na razgovor, spodbujajoč jo, da bi naj ob polbratu Josipu tudi hčerko Evo poslala naprej v šolo, češ da je otrok bister, je slednja trdo in brezprizivno pribila: "Sola ja! Plenjer na glavo in v Trst!" In tako je tudi 13-letna Eva najprej ob noni in kmalu zatem povsem samostojno začela s svojimi neskončnimi in ubijajočimi potmi v Trst dan za dnem, leto za letom in s kakim presledkom skoraj do starostne onemoglosti. Tako kot je to počelo na tisoče istrskih žena iz roda v rod. Strahotam prve svetovne vojne se je kmalu pridružilo še divjanje fašistov, ki je udarilo tudi po družini Bertokovih, zlasti spričo narodnobuditeljske zagnanosti polbrata Josipa, ki je uči-teljeval na Škofijah in se z vsemi svojimi močmi upiral vse hujšim pritiskom poitalijančevanja. Ob volitvah 1921. leta
so škvadristi vdrli tudi v dom Bertokovih, pokradli vse vrednosti, zlasti zlato in srebrnino, ter polili z bencinom in zažgali gospodarsko poslopje. Kmalu zatem je umrl tudi polbrat Josip, ki se je vrnil iz vojne bolan na pljučih. Nona Marija si od teh udarcev ni več opomogla.
Triindvajsetletna mati Eva seje nato 1928. leta priženila v veliko družino Gregoričevih v Dekanih, kjer sta si z očetom Pavlom ustvarila nov dom. Na svet so prijokali štirje otroci, in sicer Pavel, ki je umrl v ranem otroštvu, nato Boris, Milan in Darinka. Tudi Gregoričevim sta prva svetovna vojna in fašistično nasilje zadala neozdravljive rane. Nono Anton, eden od stebrov dekan-ske narodne prebuje, je bil kljub osmim nepreskrbljenim otrokom vpoklican v vojsko skupaj z najstarejšim, komaj sedemnajstletnim sinom Vinkom. Oba sta se vrnila domov z doživljenjskimi zdravstvenimi okvarami in nono Anton je sredi dvajsetih let za njimi tudi kmalu umrl. Kerješloza narodno zavedno družino, v kateri se je bralo skoraj vse, kar je tedaj izhajalo naokoli, od Edinosti, prek Goriške straže i n Čuka na palci pa do Puč-\kega prijatelja, se je nanjo kmalu spravil tudi fašizem. Očetov brat Avguštin je bil že 1936. leta obsojen na tržaških procesih in za 4 leta konfini-ranvjužno Italijo. Brat Stanko se je tudi kmalu znašel v mlinih fašističnih sodišč ter bil pod stalnim policijskim nadzorom. In ko je pritisk postal nevzdržen, je zbežal v Jugoslavijo in od tam naprej v Francijo, kjer so ga Petainovi kola-I boracionisti aretirali in ga predali nazaj fašističnim oblastem, da bi se potem, po razpadu fašizma, pridružil mestni vstaji vTrstu. Brat Milko je, zagrenjen, emigriral v Argentino. Preostali člani družine, to i so oče Pavel, sestra Marija, Zora in Justina, pa so bili kot potencialni nelojalni državljani tudi pod hudim očesom oblasti.
V	teh okoliščinah sta oče Pavel in mati Eva začela svoj trdi eksistenčni boj, s tiho ambicijo, da bi z nakupom razpršenih deležev morda počasi spet spravila pod eno streho razdrobljeno nonotovo posest, kar jima je z muko prigaranimi novčiči delno tudi u-:spelo. Mati je v petek in Svetek odhajala v Trst in skrbela za družinsko ekonomijo. Oče pa je kljub kronični bolezni in j šestim operacijam na želodcu po svojih močeh kmetoval in 'v materini odsotnosti tudi gospodinjil in skrbel za nas otroke. Predvsem pa je s svojim nepozabnim likom globoko vernega, dobrega, poštenega, pravičnega in doslednega človeka vtisnil neizbrisen pečat nam, doraščajočim o-trokom. Tako sta z materjo vsak na svoj način držala po-koncu vogale hiše.
Materi je morala občasno vskočiti v pomoč vsa družina, zlasti v letih, ko je ob prodaji kmetijskih pridelkov tudi prala
perilo nekaj desetim mestnim družinam hkrati. Pomagali smo ji ob Rižani, ko je iz tedna v teden in iz leta v leto s svojimi trudnimi rokami in še bolj trudnimi mislimi splakovala, ožemala in sušila na stotine kosov perila. In ko smo malo odrasli ter smo ob iskanju izobrazbe poklicnega znanja začeli delati svoje prve korake v svet, to je v Trst, smo se ji pogosto pridružili tudi na njenih poteh po mestu. Natovorjeni do poslednjih moči smo ji sledili po ulici Madonnina, Risor-ta, Tigor pa vse gor do ulice Giustinelli, od hiše do hiše, od vrat do vrat. Mati je potrkala ali pozvonila, oddala oprano in prevzela umazano perilo, prodala kak pridelek in odšla naprej. Ko je čas dopuščal, se je pri kaki družini tudi ustavila in za skromno plačilo postorila kako gospodinjsko delo. Trenutek predaha si je dovolila le pri znancih, ki jih je imela razpršene na svoji mestni progi. To so bili v glavnem preprosti in dobri ljudje, vratarji, čevljarji, mizarji in večinoma tudi Slovenci. Pri njih te je v strupenih zimskih dneh vedno pričakala tudi kaka šalica vroče kave in belega kruha. Življenje je tako dolgo enolično teklo po ustaljenih tirnicah. Vse seje podrejalo delu in bitki za preživetje. Tudi odnosi do otrok so se omejevali na najnujnejše. Ni bilo časa ne moči za pogovore in družinske nežnosti. Vse je bilo trdo in skopo, tudi besede. Kljub tej trdoti pa nas je ogrevala in varovala tiha, skrita, a pristna in velikih žrtev sposobna ljubezen staršev, tudi še kasneje, ko smo se ob naših mladostnih zablodah ali pod udarci nesreč, tudi zgodnjih smrti v družinah otrok in vnukov, vračali pod okrilje do-ima in si tam celili rane.
Ob eni takih priložnosti, ko bi mi dolgotrajna in trdovratna bolezen lahko uničila eksistenco, je v kritičnih dneh mati nemo prebila ob moji postelji ure in ure, podnevi in ponoči. Oče pa se je v svoji globoki veri zatekel s pripro-j šnjo za pomoč k svojemu Bogu ter se odpravil peš na nam vsem še danes neznano bo-jžjo pot. In ko se je po nekaj dneh vrnil, ni o tem nikoli z nikomer spregovoril niti besede. Vmes je potem prišla še druga svetovna vojna, ko je bil oče Pavel že 1937. leta vpoklican v posebne bataljone na Sardinijo, vendar zaradi bolezni tudi kmalu odpuščen, med vojno pa ponovno mobiliziran s strani Nemcev na de-,lo v rudnike boksita v Istri. V letih okupacije je družina po svojih skromnih močeh pomagala partizanom z živili, obleko ipd. in smo tako dočakali konec vojne z velikim olajšanjem. Vendar je bilo to razpoloženje kmalu skaljeno, ko je režim začel razkazovati svoje surove mišice zlasti v odnosu do kmetov ter vernih in različno mislečih ljudi. Eksodus sredi petdesetih let je nato prizadel tudi našo družino, saj seje brat Boris izselil v Trst.
„—, 'v	-	"*	*	3Sjf
Po hudi in dolgotrajni bolezni je 1975. leta oče Pavel umrl; mati Eva ga je v času bolezni skrbno negovala, dan za dnem in noč za nočjo do poslednjega trenutka. Izguba jo je močno spodnesla, vendar si je ob pomoči in prisotnosti otrok in vnukov opomogla in nato v pozna leta skrbno vodila dom in kmetijo. Kljub boleznim in dvema težkima operacijama je ostala čila in samozadostna do visoke starosti. Trdo življenje in neprestan boj za preživetje pa sta njenemu značaju vtisnila tudi nekaj neprijetnih lastnosti. V nasprotju z očetom, ki je bil blag in bi revežem ter ljudem v stiski razdal vse, je bila mati zaprta vase, trda in lahko tudi odljudna. V poslednjih mesecih je začela naglo pešati in v petek, 30. maja, je v večernih urah ob ljubeči prisotnosti sestre Darinke, brata Borisa in vnukinje Alenke za vedno zaprla svoje trudne oči.
Z mamo Evo tako umira rod, ki ga je življenje trdo, trdo preizkusilo. Kljub razdejanjem dveh vojn in strahotam fašizma pa so v najbolj kriti-i čnem trenutku za življenje na-; šega naroda ne samo vztrajali na svoji zemlji, ampak se nasilju tudi uprli ter nam, v znoju in krvi, očuvali zemljo, dom, jezik in kulturo. Brez odvečnih besed, zgolj s svojim zgledom, so nas tudi naučili poštenosti, skromnosti in spoštovanja do dela. In kljub trdemu boju za vsakdanji kruh so se trudili, da svoje otroke pripeljejo do poklicev ali celo izšolajo, tudi za ceno težkega odtrgovanja od ust. Z vsem tem so nam v svoji preprostosti dali vse, kar je bilo v tedanjih okoliščinah mogoče. Zato je tudi njihova zasluga, če imamo danes lastno domovino ter je naše življenje bogatejše, svobodnejše in manj ubijajoče. Za vse to se jim moramo hvaležno prikloniti in poskrbeti, da bomo prejeto obvarovali in prenašali naprej našim otrokom in vnukom.
Tako naj tudi naša mama Eva v miru božjem leže k svojemu zasluženemu večnemu počitku in tako dopolni to veliko skrivnost, ki ji pravimo človeško življenje. Hvala ji za i vse, kar nam je dala in za nas prestala. Bog naj ji bo pravičen in usmiljen sodnik.
MOJSTER PLEČNIK.
Celotna zbirka arhitektovih idej in načrtov izdelanega posodja šteje nekaj več kot 70 kelihov, ciborijev, monštranc in zakramentarijev. Prav za te je zelo verjetno, da si jih je Plečnik sam izmislil, saj na tujem zakramentarijev ne poznajo. Po mojstrovi zamisli je to posoda, v kateri je duhovnik umirajočemu nesel Najsvetejše in sveto olje. Doslej sta znani le dve taki posodi, zato bodo nadaljnje raziskave najverjetneje potrdile domnevo, daje Plečnikova zamisel edinstvena na svetu. Sicer pa seznam posodja, ki ga je arhitekt izdeloval, zajema tudi številne oltarne križe, svečnike, lestence, prapore, škofovsko palico in še kaj drugega, s čimer se potrjujeta Plečnikovo poznavanje problematike in njegova neustavljiva volja za ustvarjanje in izdelovanje vedno novih predmetov, s čimer se oblikovalec vedno znova znajde pred izzivom. Se pred razstavo so strokovnjaki našli dva doslej neznana Plečnikova keliha, ki sta prvič ponujena na ogled. Vsekakor je te "zaklade zlata in du-
0BVESTIL0 ZA NATEČAJ
Slovenski raziskovalni inštitut je ustanovil sklad za nagrajevanje diplomskih nalog iz družboslovja, gospodarskih, pravnih in prostorskih ved, geografije in urejanja prostora, ki posredno ali neposredno zadevajo prisotnost Slovencev v Italiji.
Prednost bodo imeli kandidati pravnih in zgodovinskih ved, ki nameravajo osvetliti zapletene pravne vidike vaških srenj oziroma vaške skupne lastnine ter njihov nastanek in razvoj do današnjih dni.
Prednostno bodo obravnavane tudi diplomske naloge, ki bodo imele za predmet gospodarske razvojne možnosti obmejnega prostora v luči vključevanja Slovenije in še preostalega zaledja v Evropsko unijo.
Višina nagrad je od 1.000.000 do največ 2.000.000 lir.
Razpisna določila so na voljo na sedežu Slorija v Gorici ter v prostorih Narodne in študijske knjižnice v Trstu. Rok za predložitev prošenj poteče 15. julija 1997.
7
ČETRTEK 26. |UNI|A 1997
ha" potrebno videti, saj besede same ne morejo dovolj izraziti tistega mojstrovega bogastva, ki je vključeno v posamezen izdelek, mojstrovino. Drobno posodje lahko izraža veličino in pomembnost, vse to pa pride do pravega izraza le pod previdnimi in občutljivimi rokami, v mislih preprostega in veličastnega človeka, za katerega velja, da je odprt drugim.
Ob razstavi, ki je na ogled v novem krilu Narodne galerije in sodi v sklop Evropskega meseca kulture, si je mogoče ogledati še dve njegovi razstavi. Na ljubljanskem gradu je na ogled del razstave Plečnik in '^praškigrad, v gradu Fužine pa dela, nastala na temo]ože Plečnik / Ljubljana urbani prostor. Trije sklopi so doslej najobsežnejša predstavitev arhitektovega dela, ki je dopolnjena tudi
i	s katalogi posameznih razstav 'in dvema knjižnima deloma -dotiskom kn\\ge Plečnikovi kelihi in Jože Plečnik - Ciboriji, monštrance in zakramentariji. Avtorja slednje sta dr. Peter Krečič in Rok Kvaternik.
8
ČETRTEK 26. JUNIJA 1997
PODELITEV CANKARJEVIH PRIZNANJ
V sredo, 18. junija, so v dvorani Zadružne kra-ške banke podelili srebrna in bronasta Cankarjeva priznanja zamejskim dijakom, ki so se udeležili letošnjega tekmovanja.
Posnetek z nagrajevanja (Foto Kroma)
Srebrno priznanje je prejelo šest dijakov, bronasto pa kar 35. Zlata priznanja so že pred časom podelili na Vrhniki, prejelo pa jih je kar 15 zamejskih dijakov, kar je še večje število kot v lanskem letu, ko je zlato priznanje prejelo 13 dijakov. Zelo razveseljivo pa je predvsem dejstvo, da je tržaška dijakinja Jadranka Križman prejela največje število točk med vsemi nastopajočimi, tako matičnimi kot zamejskimi Slovenci.
Ta uspešni obračun je v svojem posegu podala prof. Majda Kaučič-Baša, svetovalka za slovenske šole v Italiji prof. Andreja Duhovnik-Antoni pa je dejala, daje to potrditev kakovosti slovenskih šol na Tržaškem in Goriškem. Prof. Zora Tavčar je podčrtala važnost tega, daje treba biti v svoji literarni ustvarjalnosti čimbolj Tržačani, saj v tem je uspeh. Režiser in pisatelj Marko Sosič, ki je skupaj s prof. Tavčarjevo in prof. Nado Pertot podelil priznanja, je v svojem posegu dejal, da mu je pisanje spremenilo življenje. Še-
le z izkušnjo pisanja je občutil resničnost svojega bivanja. Pomembno je ceniti - je še dejal - to, kar se ti zgodi v življenju. V to spada tudi pisanje.
Podelitve Cankarjevih priznanj seje udeležil tudi konzul Republike Slovenije v Trstu prof. Tomaž Pavšič, ki je izrazil zahvalo mentorjem dijakov za skrb za slovenščino. Le-ta ostaja živa, izrazna in tudi dejavna.
Podelitev priznanj - nagrajenci so prejeli knjižni dar Goriške Mohorjeve družbe ter založb Mladika in Devin -je popestril literarni večer, na katerem je enajst dijakinj in dijakov prebralo svoje spise.
Naj še omenimo mentorice, ki so pripravile zamejske dijake: to so profesorice Olga Lupine, Patrizia Žužek, Kostanca Filipovič, NevaZa-ghet, Ida Primožič, Magda Jevnikar, Mariza Škerk, Majda Cibic in Majda Artač.
Ob tej priložnosti izraža dijakom in njihovim mentoricam iskrene čestitke tudi Novi glas.
■ IZ
KONEC TEDNA PODELITEV LITERARNE NAGRADE ACERBI
V soboto, 28. junija, bodo v kraju Castel Goffredo podelili 5. literarno nagrado Giuseppe Acerbi. Žirija bo izbirala med tremi avtorji, ki so se uvrstili v finalni del tekmovanja. Gre za tržaške slovenske pisatelje Borisa Pangerca, Dušana Jelinčiča in Alojza Rebulo in za prevode njihovih del Majeriča (L'albero del Maj), Zvezdnate noči (Le notti stel-late) in VSibilinem vetru (Nel vento della Sibilla).
Sploh pa je 5. izdaja literarne nagrade Acerbi posvečena Sloveniji in slovenski literarni ustvarjalnosti. Tako bodo pred podelitvijo nagrade izročili posebno nagrado pesniku Cirilu Zlobcu za življenjsko delo. Zlobca bosta italijanskemu občinstvu predstavila Miran Košuta in prevajalec Grytzko Mascioni.
Pred slovesnostjo, ki je predvidena za 21. uro in jo bo povezovala znana italijanska radijska in televizijska voditeljica Emanuela Falcetti, bo ob 18. uri srečanje na temo Turizem v Sloveniji v sodelovanju z obči no Pi ran (s katero je občina Castel Goffredo pobratena) in z milanskim uradom slovenskega turističnega urada. Spregovorila bosta predstavnik urada Janez Bogataj in svetovalec piranskega župana za turizem in gospodarstvo Dimitrij Živec. Naj še o-menimo, da prirejata to pobudo občina Castel Goffredo in krajevna Hranilnica in posojilnica pod pokroviteljstvom predsedstva italijanske vlade, ministrstev za kulturne dobrine, šolstvo in zunanje zadeve, dežele Lombardija in pokrajine Mantova.
POSEG SLOVENSKIH SVETOVALCEV
ZA RESNIČNI PRIKAZ ZGODOVINE NARODNEGA DOMA
KONEC SEZONE PONEDELJKOVIH VEČEROV V DSI
Slovenski svetovalci v tržaškem občinskem svetu Andrej Berdon in Peter Močnik (Slovenska skupnost) ter Igor Dolenc (Demokratična stranka levice) so v ponedeljek, 16. junija, vložili predlog, po katerem naj bi si župan in občinski odbor prizadevala, naj se na pročelje bivšega Narodnega doma (sedaj sedeža visoke šole za prevajalce in moderne jezike) postavi tabla, ki naj jasno in pravično poda zgodovino te stavbe. To se pravi, da mora na tabli pisati, da je bil Narodni dom kulturno in družbeno središče tržaških Slovencev in da ga je zgradil znani arhitekt Maks Fabiani, navedena pa morata biti tudi datum in resnični vzrok požiga iz leta 1920.
Pred kratkim pa je tržaško javnost razburila novica, da se zaradi pritožbe občana na Deželno upravno sodišče glede morebitnih nepravilnosti pri zbiranju podpisov za občinsko lllyjevo listo in
listo gibanja Svobodni sever utegnejo ponoviti občinske volitve. Vsekakor tako župan Riccardo llly kot občinski svetovalci si - vsaj na videz -ne belijo preveč glave zaradi tega. Splošno mnenje je to, da je priziv neutemeljen in da tudi morebitne formalne napake pri zbiranju podpisov niso vplivale na izid volitev. V ponedeljek, 23. junija, pa so v občinskem svetu odložili razpravo o proračunu, ki je sedaj predvidena ravno za današnji dan.
Se naprej pa poteka razprava o načrtu za prihodnost Trsta, ki ga je nedavno od tega predstavil novi predsednik tržaških industrijcev Federico Pacorini. Razprava se vije zlasti okoli vprašanja starega pristanišča, ki naj bi ga po Pa-corinijevem načrtu preusmerili k drugim dejavnostim, s pristaniško dejavnostjo pa naj bi se ukvarjalo v celoti novo pristanišče, okrepljeno z dodatnim, osmim pomolom, in z novimi infrastrukturami.
Matejka Peterlin (levo) in Marjana Prepeluh predstavljata zbornik in zgoščenko ob 50-letnici Radijskega odra (Foto Kroma)
V ponedeljek, 23. junija, je v Peterlinovi dvorani v Trstu potekal zadnji večer sezone Društva slovenskih izobražencev. Potem ko so prejšnji ponedeljek predstavili knjigo dr. Angela Kosmača Ricma-nje včeraj in danes, se je sezona DSI zaključila s predstavitvijo zbornika Naš glas pri vas doma in zgoščenke Glasovi za spomin, ki sta izšla ob proslavljanju 50-letnice Radijskega odra. O zborniku in zgoščenki sta spregovorili
Matejka Peterlin Maver in Marjana Prepeluh Lapornik, ki sta orisali priprave, raziskave v številnih arhivih, kriterij izbire odlomkov igranih del, seznama najpomembnejših igralcev Radijskega odra itd. Po predstavitvi seje razvila razprava, med katero so udeleženci obravnavali odnos javnih občil do obletnice RO ter vprašanje današnje vloge RO in radijskega medija nasploh.
RAZSTAVA IN PREDSTAVITEV
NARODNE NOSE IN POLETNI VEČERI
V ponedeljek, 23. tjn., je Kulturno društvo Rdeča zvezda iz Saleža pri Budinovih (Salež 32) odprlo razstavo noš ter predstavilo priročnik Kadar v nošo se oblečem in Poletne večere v zgoniški občini.
Razstavo so pripravile udeleženke tečaja pod mentorstvom Marte Košuta, ki je s Silvo Perčič-Lovrenčič tudi sestavila priročnik s fotografijami Miloša Zidariča Kadar v nošo se oblečem. Razstavo, ki bo odprta vsak večer do sobote, 28. t.m., in na kateri so na ogled devet ženskih in šest moških narodnih noš ter otroške obleke, je predstavila časnikarka Breda Pahor, ki je spregovorila tudi o brošuri. Razstavljene obleke so nastale izpod pridnih ženskih rok udeleženk tečaja šivanja narodnih noš, ki ga je dve leti zaporedoma vodila Marta Košuta v občinski knjižnici v Saležu. Slikovno bogat priročnik obravnava slovensko primorsko narodno nošo z zgodovinskega in tehničnega vidika, v njem pa lahko najdemo polno dragocenih navodil glede oblačenja, likanja in "štikanja", zelo zanimiva pa so tudi izvirna imena raznih delov obleke in dodatkov.
Predsednik KD Rdeča zvezda Vladimir Budin je predstavil drugo izvedbo niza Poletnih večerov v zgoniški občini, ki so že lani pod pokroviteljstvom občine Zgonik želi velik uspeh. Društvo je tudi letos pripravilo sedem glasbenih in kulturnih srečanj. Prvo bo na sporedu 4. julija, ko bo v cerkvi sv. Urha v Sama-torci nastopila vokalna skupina Odmevi pod vodstvom Rada Miliča, niz poletnih večerov pa se bo zaključil šele 28. septembra, ko bo v cerkvi sv. Mihaela v Zgoniku nastopil Godalni kvartet Glasbene matice.
Spregovorili so tudi o drugih prireditvah, ki bodo popestrile letošnje poletno prizorišče v občini. Večer v prijetni šaleški domačiji je popestril Trobilni kvintet Godbenega društva Prosek, ki ga vodi Marko Štoka.
--------------ED
PRAZNIK FARNIH ZAVETNIKOV V SV. KRIŽU
Slavolok in procesija iz leta 1928 ob 70-letnici Marijinih prikazovanj v Sv. Križu pri Trstu
Prihodnjo nedeljo, 29. junija, bodo imeli na praznik farnih zavetnikov sv. Petra in Pavla v Sv. Križu ob 10. uri slovesno sv. mašo. Daroval jo bo upokojeni župnik in pisatelj g. Jožko Kragelj. Po sv. maši bo tradicionalna procesija z Najsvetejšim po vasi. Vodil jo bo domačin in proseški župnik g. Rudi Bogateč, ki bo prihodnje leto obhajal zlato mašo. Pri procesiji bosta sodelovala domači cerkveni zbor in nabrežinska godba. Na ta praznik se bodo svetokriški župljani spomnili tudi 150-letnice ustanovitve samostojne župnije (prej je bil Sv. Križ kaplanija v okviru openske župnije). Na to pomembno obletnico bo spominjal tudi slavolok z letnico 1847-1997, ki bo postavljen ob cerkvi. 150-letnice ustanovitve župnije se bodo spomnili še posebej meseca oktobra z duhovno obnovo in s prireditvijo ob blagoslovitvi župnijskega doma.
ZAKLJUČNA PRIREDITEV V OTROŠKEM VRTCU V DEVINU
Otroci, ki obiskujejo državni vrtec v Devinu, in njihove vzgojiteljice Magda Škerk in Mirjana Gradenc ter Nadja Žerjal so imeli v teh junijskih dneh res veliko dela. Pridno so vadili in za sredo, 18. t.m., povabili v vrtec starše, babice in dede ter druge sorodnike in prijatelje, da bi si ogledali zaključno prireditev.
Udeleženci smo si ogledali nekoliko prirejeno ekološko pravljico Janeza Bitenca o Modrem zmaju, nato so otroci pod vodstvom vzgojiteljice Magde Škerk in ob klavirski spremljavi Tanje Peric zapeli še vrsto otroških pesmic ter pokazali, da so dobri pevci. Na koncu pa so se lepo poslovili od tistih, ki bodo na jesen vstopili v prvi razred osnovne šole. Starši in ostali, ki so prišli na predstavo, so se nato še dolgo ustavili ob bogato pogrnjeni mizi na klepetu, saj je tudi to pomembno, da se ljudje srečajo in pogovorijo o lepih, a tudi manj lepih zadevah, ki smo jim v teh časih priče.
DOŽIVETA SVETOIVANSKA PRAZNOVANJA
Pri Sv. Ivanu je bila v nedeljo, 22. junija, tradicionalna procesija z narodnimi nošami, zatem pa slovesna maša v slovenščini. Dan prej, v soboto, 21. junija, pa je bil v svetoivanski župnijski cerkvi pevski koncert. V ponedeljek, 23. junija, je bila zvečer tradicionalna slovenska maša v stari cerkvici sv. Ivana in Pelagija. Zatem je bilo kresovanje na Stadionu 1. maj, ki ga je priredilo SKD Slavko Škamperle. Ob tej priložnosti so tudi odprli razstavo Maria Magajne, ki je razstavljal tudi v Mladinskem domu v Boljuncu, kjer so tudi praznovali sv. Ivana. Ob svetoivanskih praznovanjih je v Boljunec prišel tudi škof Evgen Ravignani, ki je v torek, 24. junija, daroval slovesno mašo.
TRŽAŠKA
POGOVOR Z MAJO LAPORNIK / FESTIVAL AMATERSKIH DRAMSKIH SKUPIN
MAVHINJE: DVA TEDNA, PREŽETA S KULTURO
ERIK DOLHAR
V sredo, 25. t.m., se je v Mavhinjah začel 2. Zamejski festival amaterskih dramskih skupin, ki ga organizira Športno-kulturno društvo Cerovlje-Mavhinje pod pokroviteljstvom občine Devin-Nabrežina ter v sodelovanju s Primorskim dnevnikom, Slovensko prosveto - Trst in Zvezo slovenskih kulturnih društev. Spored objavljamo na 16. strani.
Ob tej priložnosti smo se pogovorili z Majo Lapornik, pobudnico festivala, režiserko, mentorico in domala pravo dušo kulturne dejavnosti v devinsko-nabrežinski občini.
Kako se je pravzaprav vse začelo?
Zamisel za Zamejski festival amaterskih dramskih skupin seje porodila v dolgih, toplih poletnih večerih pod velikim kostanjem mavhinjskega trga, ko je skupina gledaliških navdušencev pripravljala prizor ob 50-letnici požiga štirih slovenskih vasi v občini. Zamisel, ki se je nekaterim zdela le prekrhka, da bi se ji predali, taka, kot so pač sanje, drugim pa drzen izziv, ki se mu nikakor niso hoteli odreči. Prevladala je pogumna odločitev, da se v našem prostoru s to pobudo ovrednoti delo številnih amaterjev, ki se leto za letom soočajo z odrskimi deskami in svoje okolje bogatijo s temi izkušnjami. Tej izbiri pa je nedvomno botrovala tudi zavest, da sta prisotnost in delo amaterskih dramskih skupin javno manj priznana kot morda nekatere druge tradicionalne društvene dejavnosti.
Ste s številom prijavljenih skupin zadovoljni?
Pred dvema letoma se je na festival prijavilo 16 skupin, letos jih je 25, od katerih jih je kar 22 s Tržaškega (tako iz mesta kot iz okoliških vasi -
PREJELI SMO
ROJAN -PRENOS SLOVENSKE MAŠE PO RADIU
V	nedeljo, 8. junija, sta pri sv. maši iz Rojana, ki jo prenaša slovenska radijska postaja iz Trsta, sodelovala župnik gospod Žarko Škerlj in cerkveni pevski zbor iz Bazovice.
Ob lepem in nadvse uspelem gostovanju bi radi posredovali nekaj misli v zvezi z radijskim prenosom slovenske sv. maše iz Rojana. Javnosti je dobro znano, da tržaška slovenska radijska postaja prenaša nedeljsko sv. mašo iz cerkve v Rojanu že od leta 7 965. Za pripravo te dolgoletne oddaje skrbita gospod Stanko Zorko in ro-janski slovenski cerkveni pevski zbor. V tem obdobju smo imeli v gosteh lepo število cerkvenih pevskih zborov iz zamejstva pa tudi iz Slovenije, ki so se sami ponudili, da bi peli pri nedeljski maši
KD Rdeča zvezda iz Saleža npr. celo z dvema igrama, medtem ko je SSG odpovedalo nastop, ker je zasedeno drugod), dve z Goriškega (O-troški zbor KD Oton Zupančič - Štandrež in Lutkovna skupina Iskrice srednje šole Ivan Trinko, medtem ko je dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež tokrat polemično odpovedal) in ena iz Benečije (Beneško gledališče). Zanimivo je tudi dejstvo, da so se izven društev ali drugih organiziranih struktur ustanovile skupine nalašč za ta festival, kar nam tudi nekaj pove. Seveda pa sta poleg veselja nad takim porastom
po radiu. Žal smo lahko tem skupinam posredovali le skromno nagrado, in sicer prispevek, ki nam ga za vsak radijski prenos dodeli tržaška slovenska radijska postaja (zadnja leta po 700.000 lir) ter dodaten skromen prispevek od naše slovenske župnijske skupnosti. Z željo, da bi to oddajo, ki veliko pomeni predvsem ostarelim in bolnikom, popestrili ter hkrati ponudili možnost organiziranega nastopanja po radiu cerkvenim pevskim zborom iz naše dežele (Kanalska dolina, Benečija, Gorica, Trst) pa tudi iz Slovenije, smo pripravili načrt za leto 1997, ki ga v skrčeni obliki predstavimo:
"Prenos slovenske maše po radiu - Deželni načrt za leto 7 997
- izvajalci načrta: slovenski cerkveni zbori dežele Furla-nija-Julijska krajina ter iz Slovenije;
- namen: utrjevanje vsestranskih vezi med kanalskimi, beneškimi, goriškimi, tržaškimi Slovenci in Slovenci iz matice; sodelovanje in s tem obogatenje prenosa sloven-
gledaliških skupin tudi pri organizatorju stalno prisotni skrb in želja po kvaliteti in u-metniški dovršenosti posameznih predstav. Ne nazadnje pa nam lahko navdušenje za festival morda razkriva tudi neko javno pomanjkanje zanimanja za delo naših a-materskih gledališčnikov.
Letošnji festivalprinaša tudi nekaj novosti...
Festival je in ostaja tekmovalnega značaja. Glede tega je bilo v našem prostoru začutiti kar nekaj ostrih polemik (in zamer!), a organizatorji smo prepričani, daje tekmovalnost lahko predvsem vzpodbuda za nadaljnjo rast in razvoj posameznih skupin. Letos so predstave razdeljene v tri kategorije: otroško-mla-dinska igra, tradicionalna ljudska igra, ki zaobjema največje število predstav, ter eksperimentalna igra, ki očitno predstavlja željo po novejšem gledališkem izrazu. Igre bo ocenjevala strokovna komisija, ki jo letos sestavljajo: Staška Albreht in Anton Šepec s Postonjskega, Marij Čuk, I-gor Tuta in Igor Gabrovec s Tržaškega, Daria Gherlani (predstavnica društva ŠKD Cerovlje-Mavhinje) ter Iva Koršič z Goriškega.
ske maše, ki jo iz cerkve v Rojanu že 31 let prenaša slovenska radijska postaja v Trstu;
- letno število nastopov: 12 nastopov zamejskih zborov ter 5 gostovanj iz Slovenije;
- predvideni stroški: vračanje potnih stroškov nastopajočim zborom, vsaj skromna nagrada, vzdrževanje orgel (popravila in uglaševanje);
- soglašajo s pobudo: (sledijo podpisi)."
Načrt, s katerim soglašajo nekatere vodilne osebnosti, duhovniki in laiki naše dežele, smo že januarja letos posredovali Svetu slovenskih organizacij s prošnjo, da bi pobudo podprli. Do danes nismo dobili nobenega odgovora.
Prepričani smo, da načrt pomeni tudi priznanje in spodbudo za naše cerkvene zbore in skupine, ki tiho, skromno, a vztrajno teden za tednom izpričujejo svojo vero in narodno identiteto tudi v najbolj ogroženih krajih našega zamejstva.
-	STANKO ZORKO HUMBERT MAMOLO
Organizatorji smo se tokrat pripravili na vse in razporedili nastope raznih skupin tako, da bodo nekatere nastopale na glavnem odru na prostem, druge pa bodo potekale pod šotorom, torej v pokritem prostoru, kar nam daje še večjo gotovost pri organizaciji raznih predstav.
Obfestivalu ste organizatorji ponudili še nekaj drugega!
Festival bodo spremljale razstave naših priznanih u-metnikov in obrtnikov: fotografska razstava Janka Kovačiča, leseni izdelki Bogomile Doljak in kamen Andreja Merviča.
Koliko truda in napora terja tako dvanajstnevno srečanje?
To so ure in ure zastonjskega dela in velikega fizičnega napora. Brez trdnega prepričanja v pravilnost take pobude bi tega enostavno ne zmogli.
Festival hoče biti izraz kar najširšega kroga naših ljudi, ki v imenu gledališke dejavnosti znajo stopiti skupaj v korak.
Prisrčno vabljeni torej na mavhinjski trg, kjer se bodo predstave zvrstile vsak večer ob 20.30 (v petek, 27. t.m., soboto, 28. t.m., in nedeljo,
29.	t.m., tudi ob 18.30 in v sredo, 2.julija, ob 20. uri) ter ob 21. ali 22. uri do nedelje, 6. julija, ko bo ob 20.30 slavnostno podeljevanje nagrad za vsako kategorijo za najboljšo izvedbo, najboljšo moško vlogo, najboljšo žensko vlogo, najlepšo sceno, najlepše kostume, najboljšo režijo, najboljšo glasbo; igro pa, ki bo prejela nagrado občinst\u, bo nagrajena skupina ponovila. Nasvidenje v Mavhinjah!
DOLHARJEVA LEVA SREDINA
V	sredo, 18. t.m., so v Tržaški knjigarni predstavili drugi del publikacije Leva sredina in tržaški Slovenci, ki jo je napisal dr. Rafko Dolhar, izdal pa Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček. Pregled dosedanjih del iz bogatega Dol-harjevega opusa s podrobnejšo vsebinsko analizo zadnje storitve je podala literarni kritik Ivanka Hergold, nakar se je s spomini na obdobje prve levo-sredinske uprave na Tržaškem vrnil avtor sam, ki je bil v 60. letih kot odbornik SSk v takratni upravi protagonist tega razburkanega obdobja. Na koncu se je razvila živahna raprava, v katero je konkretno posegel predvsem eden od takratnih slovenskih predstavnikov na pokrajini, prof. Josip Pečenko. Do izraza so prišli izredni nacionalistični pritiski, ki so takrat prišli na dan v od nekdaj nestrpnem mestu, ter še zlasti primerjava s sedanjo levo-sre-dinsko upravo v Trstu, v kateri pa žal ni niti enega slovenskega odbornika, kar bi bilo danes nedvomno "bolj normalno" kot v času pred podpisom Osimskih sporazumov. - ED
OBVESTILA
IŠČEMO PRIMERNO osebo za nabiranje reklamnih oglasov. Pokličite na tel. 040-365473.
MLADINSKI ODBOR Slovenske prosvete (ul. Donizetti, 3) obvešča, da so na razpolago informacije o raznih pobudah za preživetje poletnih počitnic za mlade in študente: poletni tabor v Izoli (vabi Združenje katoliških študentov iz Ljubljane. Od 3.8 do 8.8. Vodita: Milan Knep in p. Marko Rupnik), Draga mladih na temo Prihodnja postaja: Evropa! na Opčinah, potovanja za študente (Irska, Škotska, Skandinavija, južna Italija in Sicilija, Češka in Slovaška, Grčija, Turčija, Egipt, Združene države Amerike), ki jih ponuja Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Za vse informacije: tel. št. 370846 (urad Slovenske prosvete), Francesca (2269 23) ali 211551 (Breda).
SLOVENSKA VINCENCIJEVA konferenca v Trstu sporoča, da je še nekaj prostih mest za poletno gorsko kolonijo v Comegliansu v Karniji. Kdor se želi vpisati, naj telefonira v večernih urah na št. 366970 ali 43194 za Trst, na št. 0481-530924 za Gorico. Kdor se je že vpisal, naj vsekakor še telefonira na navedene številke.
URA MOLITVE za duhovne poklice, mladino in družine bo v četrtek, 3. julija, ob 17. uri v barkovljanski cerkvi. Vodil jo bo g. Jože Špeh. Ker je "žetev velika, delavcev pa malo", bi bilo prav, da pride k tej molitvi čim več vernikov iz vseh župnij. Iskreno vabita Slovenska Vincencijeva konferenca in Klub prijateljstva.
v NEDEIJO, 29. junija, po maši ob 9. uri, bo v nabre-žinski cerkvi spregovoril znani laični misijonar, agronom iz Indije Ludvik Zabret.
V	letu 1996-97 je bilo v na-brežinski župniji zares pestro versko in kulturno delovanje. O marsičem smo že pisali, tokrat pa bi podali le zgoščen prikaz dogodkov, ki so potekli v tem letu.
Tako vidimo, da je bilo npr. devet srečanj oz. predavanj na aktualno in versko tematiko, trikrat pa so bila predavanja posvečena goriški sinodi.
V	božičnem in velikonočnem
TUDI LETOS bo v Nabrežini ob sredah ob 9. uri mladinska maša in igra na travniku.
DAROVI
ZA CERKEV v Nabrežini: Petejan 70.000; Tomšič 30.000; Kakeš 100.000; društvo Igo Gruden 50.000; v spomin na Karlota V. 50.000; RN. 40.000; Rebula 20.000; ob pogrebu Ide Gruden 270.000; v spomin na Venka A. 150.000; v spomin na mamo Valerijo daruje Nada 100.000; Rudež 20.000; ob poroki Petaros T.-Gruden M. 250.000; Bone 35.000; Košir 85.000; Šemec 15.000; Divjak 70.000; v spomin Venier L. 70.000; M.S. 70.000; ob pogrebu Marice Gruden 70.000; Vida R. 50.000; ob krstu Jana S. 50.000; Gabriele S. 50.000; It. šola 50.000; Zidarič 20.000; Gruden E. 15.000; Piloti 30.000; Radovič 35.000; Kosmina 40.000; N.N. 40.000.
ZA CERKEV v Bazovici: O-troci pok. Marije Fonda ob smrti 100.000; ob obletnici smrti pok. Vinka Križmanči-ča žena Marija 20.000; v spomin na pok. starše Nada Debenjak 50.000; v spomin na pok. moža Milana žena Grgič Delka 50.000; ob smrti Stopar Emilije vd. Vodopivec sorodniki 100.000; v spomin na pok. moža Vinka Marca žena 25.000; v spomin na pok. iz družine Marc, Marija in Danica 25.000; v spomin na pok. Grgič, Marija in Danica 25.000; sosedje
90.000	za cerkev ob smrti I-gorja Križmančiča poleg cvetja; ob smrti Igorja za domačo cerkev, Zdenka 50.000.
ZA MARIJIN dom pri Sv. Ivanu: Luisa in Saško Rustja ob 25-letnici poroke 100.000; Mimi Kobal in Pina Gruden 50.000; družina Bizjak v spomin na Karla Kokorovca
40.000.
(OSTALI DAROM PRIHODNJIČ)
času je bila v župnijski dvorani na ogled tradicionalna razstava jaslic oz. pirhov, priredi-
li	so tudi nekaj drugih razstav. Ob Božiču so tudi priredili priložnostni koncert. Koncerti so bili tudi ob Dnevu za življenje 2. februarja letos (pel je zbor iz Podgore, govornica pa je bila dr. Irena Tavčar) ter ob zaključku šmarnic 31. maja (pel je vokalni trio Musiča noster amor).
PESTRO VERSKO IN KULTURNO LETO V NABREŽINI
I
'F L'
■h-
"Pričevalki upanja" na mesečni konferenci v Nabrežini
KRONIKA
9
ČETRTEK 26. JUNIJA 1997
Ji*
gSt?ial
BnčlgniPj
GORIŠKA KRONIKA
POLETNO SREDISCE V ZAVODU SV. DRUŽINE
TU JE LEPŠE KOT DOMA!
NOVOGORIŠKI DIJAKI V GORICI
10
ČETRTEK 26. )UNI|A 1997
Tako so, dragi starši, izjavili razposajeni, nasmejani otroci, ki preživljajo brezskrbna jutra v Zavodu sv. Družine na Poletnih srečanjih '97. Ste sedaj prepričani, da jim je zares lepo? Da so se v tem prvem tednu počitnic dobro odpočili in med poskakovanjem žog pri nogometu in odbojki spletli iskrena prijateljstva?
Z velikim ponosom so nam razkazali belo majico, na katero so v živo pisanih barvah narisali s tehničnimi nasveti znanega ilustratorja VValterja Gru-dine simbole poletnih srečanj: zlata, debelolična, navihana sončeca, velike nasmejane rožice, čudovite mavrice, zelene travice... V eni sapi so povedali, da jih je prav tisti dan, 23. junija, snemala ekipa deželne tretje mreže RAI. Pred kamerami so izvedli cel programček: zarajali so in zapeli nekaj igrivih pesmic in pripovedovali, kako se kaj imajo v poletnem središču in kaj počnejo med visokimi drevesi, cvetočimi grmiči, na prostranem travniku, med vrtiljaki, tobogani, gugalnicami. Izvedeli smo tudi, da jih je obiskal gospod Ivo Kovic in skupinici večjih otrok pokazal, kako se pritrkuje. Ker pravih zvonov seveda ni bilo, jim je prinesel nekakšne medeninaste posodice iz granat. Nanje so zaigrali kar tri melodije. Pri tem seje najbolj izkazala Erika. Nicola, Marko, Danilo, Blaž, Jan, Gregor... pa se zelo radi igrajo "ti loviš" s simpatično Tanjo Figelj, ki z Nadjo Kovic, Aleksandro Posillipo, Natašo Ferletič, Sandro Lombardi in Bogdanom Podverši-čem trenutno spremlja pribli-
žno trideset otrok. Najmlajši, med temi svetlolasi Kirn, pa se najraje zatekajo k Nadji, ki jim pripoveduje pravljice, tudi take izmišljene.
Pa tudi gospa Ana Turus je prišla mednje. Radovedni Sara, Rebeka, Erika, Marta, Jerica, Sabrina, Laura, David, Mitja... so se zgrnili okrog nje in z njeno pomočjo izdelali iz papirja, tulcev, žogic, lepenke, volne ljubke pajacke s klobučki.
Daje v parku pri sestrah res živahno, lahko sami preverite, saj se vriskanje in smejanje razlegata daleč naokrog. ----------IK
DIPLOMSKI KONCERT RAFFAELLE PETRONIO
V komorni dvorani SCGV Emil Komel smo v torek, 17. junija, imeli priložnost poslušati violinistko Raffaello Petro-nio. Predstavila nam je svoj diplomski program: Corellijevo Sonato v A-duru št. 6, Bachovo Ciaccono iz II. partite za solo violino v d-molu in Mendel-Isohnov koncert v c-molu op. 64. Na klavirju jo je spremljala prof. Beatrice Zonta. Diplo-mant-ka študira violino na šoli Glasbene matice Marij Kogoj v Trstu v razredu prof. Marka Bitežnika. Raffaella Petronio spada med naše mlade poustvarjalce, ki se utegnejo ob študiju resno posvečati tudi glasbi, in je aktivno prisotna v našem kulturnem življenju. Mladi violinistki so ob temperamentnem izvajanju srčno zaploskali njeni sošolci, prijatelji, profesorji in drugi poslušalci.
Na kratko smo že poročali o obisku večje skupine dijakov zadnjih letnikov višjih srednjih šol iz Nove Gorice, še posebno pri slovenskih ustanovah. Vsekakor je ta obisk pomemben dejavnik v odnosih med obema mestoma, pa tudi v sodelovanju med Slovenci z o-beh strani meje. Zato naj v naslednjih vrsticah podčrtamo še nekaj aspektov s tega zanimivega obiska-srečanja.
Gorica se pripravlja na bližnjo proslavitev tisočletnice svojega uradnega obstoja, saj bo I. 2001 praznovala svoj jubilej. Pri tem se spominjamo znanega dokumenta cesarja Otona III. Saškega, ki jel. 1001 oglejskemu patriarhu predal del ozemelj v Solkanu oz. Gorici in prvič imenoval kraj z njegovim slovenskim imenom. Vse to bomo gotovo še proslavljali v obeh mestih. Zato je bil posebno nastop v dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž še res pomenljiv.
Prof. Marija Mercina, ki je vodila omenjeno dijaško skupino, je v uvodu poudarila pomen tega obiska in prikazala prispevek dijakov na tem kulturnem nastopu. Tri dijakinje so lepo recitirale izbor pesmi Ljubke Šorli o Gorici, med temi Na goriškem Travniku in 20. maj 1984. Prva obuja spomin na tragičen zaključek tolminskega punta 1.1714, druga pa na mogočno vseslovensko manifestacijo na Travniku. Vmes so obeležile tudi tragično usodo Lojzeta Bratuža.
Tudi Gorica je hotela dijake iz sosednje Nove Gorice bolje seznaniti s svojo kulturno zgodovino in s sedanjimi prizadevanji za svoj narodni in življenjski obstoj. Prof. Lojzka Bratuž je v sintetični obliki prikazala glavne podobe goriške preteklosti in sedanjosti, ki kažejo na življenjskost in razvejanost v vsestranskem delovanju slovenske narodne skupnosti. To se razodeva tudi v veliki knjižni in publicistični dejavnosti včeraj in danes. V vsem tem času sogoriški Slovenci morali veliko pretrpeti zlasti pod fašizmom v borbi za svoje pravice. Danes se tu ustvarja ozra-
čje sožitja in sodelovanja, kar je vsekakor pozitivno.
G. Marjan Markežič je nato živo prikazal delo za nov kulturni center in njegov pomen ' danes na Goriškem. Vse to zahteva veliko žrtev in truda, vendar se to izplača in je lahko v ponos celotnemu slovenskemu občestvu. Podobne misli je ob sprejemu poudaril tudi predsednik odbora za Kulturni center prof. Franko Žerjal.
Dijaki so se nato s svojimi mentorji podali na uredništvo našega tednika. Novi glas so jim predstavili Jurij Paljk ter urednika Andrej Bratuž in Drago Legiša, ki so orisali nastanek lista ter poudarili pomen, ki ga časopis ima v našem zamejstvu. Goriško Mohorjevo družbo pa je predstavila dr. Mirjam Simčič in prisotne seznanila s knjižnimi izdajami iste. Nato so dijaki obiskali še tiskarno Budin, kjer se tiskajo Novi glas in knjige GMD.
Novogoriški obisk je tako res pomenil lep doprinos k spoznavanju predvsem skupnih goriških korenin, ki so še danes temelj za kulturno udejstvovanje na obeh straneh državne meje in tako opozarjajo na skupni goriški prostor. ------------AB
27. FESTIVAL ŠTEVERJAN
Od 4. do 6. julija bo v Štever-janu potekal tradicionalni Festival narod no-zabavne glasbe. Na dveh tekmovalnih večerih bo nastopilo 26 ansamblov iz Slovenije in zamejstva. Najboljši bodo nastopili na nedeljskem finalu. Poleg glasbene ocene čaka udeležence Festivala tudi strokovno mnenje komisije za besedilo. Na nedeljskem finalu bo kot gost nastopil ansambel Beneški fantje. Domačinka Vilma Zotti bo v prostorih Sedejevega doma razstavljala slike s suhim cvetjem. Ob Festivalu se bodo prisotni lahko okrepčali ob buffetu in razstavi vin. Letošnji Festival so finančno podprli vinogradniki in podjetniki iz Ste-verjana in Gorice, pokrovitelji pa so: Briška gorska skupnost, ZSKP, Rai-Radio Trst A in TV Primorka. Društvo Sedej vabi med borovce v petek in soboto ob 20.30, v nedeljo pa ob 1 7.30.
SPREHOD PO STANDREŠKI ZGODOVINI
SAŠA QUINZI
V ponedejjek, 16. junija, je bila zvečer v Štandrežu dvojna otvoritev: po daljšem obnovitvenem posegu so zopet predali v uporabo prostore spodnje dvorane župnijskega doma A. Gregorčič in tako so odprli razstavo o Štandrežu v letih 1866-1927. Razstava sama je bila zamišljena kot spremna pobuda ob predstavitvi knjige dr. Damjana Paulina Štandrež samostojna občina v letih 1866-1927, ki prav zaradi obnovitvenih del ni bila postavljena. Večer jez narodnimi pesmimi uvedel mešani zbor Štandrež pod vodstvom Tiziane Zavadlav, o razstavi pa je spregovoril avtor knjige.
Zgodovinski sprehod, ki nam ga je ponudila razstava, se bistveno ne ločuje od kronološke in tematske razdelitve knjige, saj se je začela s katastrskim planom iz I. 1822 in
se prek poglavij, posvečenih upravi, žigom, šolstvu, prvi svetovni vojni zaključila s koncem dvajsetih let oz. ukinitvijo občine 1927. leta. Vseeno pa je bilo predstavljenih nekaj prijetnih zanimivosti. Med te gotovo sodi prapor pevskega in bralnega društva, izdelan 1906 na Češkem in danes v lasti župnije sv. Andreja. Kot svojevrstne priče avstroogr-skega obdobja so bili kozarci s podobo cesarja Franca Jožefa, v katere je točil pijačo gostilničar in prvi štandreški župan Jožef Nanut. Na obdobje prve svetovne vojne je spominjala poleg številnih slik ruševin vasi in cerkve ter spominskih slik vojakov še vrsta drugih eksponatov vojaške zapuščine. Predmete, ki so v glavnem v lasti domačinov, so za razstavo posodili Rado Paulin, Rudi Nanut in Niko Budal.
USPEH MLADIH SLOVENSKIH INSTRUMENTALISTOV
V kraju Povoletto blizu Vidma je tamkajšnje Filharmonično društvo organiziralo v dneh 21. in 22. t.m. prvo mednarodno tekmovanje za mlade instrumentaliste. Udeležilo se ga je okoli osemdeset mladih glasbenikov iz naše dežele in Slovenije. Tekmovalci so bili razvrščeni po starosti v štiri kategorije od A do D. Izredno uspešni so bili slovenski tekmovalci iz zamejskih glasbenih šol in Slovenije, saj so osvojili skoraj vse prve nagrade. V A kategoriji sta prvo in drugo mesto dosegli učenki prof. Si-javuša Gadžijeva Sara Rustja (GŠ Ajdovščina) in Nina Kruh (SCGV E. Komel); v B kategori-
ji je prvonagrajenka Maja Fiirst, ki je dosegla tudi največ točk (98,5) in je prav tako u-čenka prof. Gadžijeva na Centru Komel; drugo mesto je osvojila violinistka Mojca Gal (prof. Jurij Križnič z GŠ Nova Gorica), tretje pa Neža Naglič z GŠ v Kranju. V C kategoriji ni bilo nagrajenih. V D kategoriji je prvo nagrado dosegla kitaristka Anja Stoka (prof. Marko Feri z Glasbene matice v Trstu), tretje mesto pa je osvojil oboist Matija Faganel (prof. Andreja Konjedic s SCGV Komel). Vsekakor lepo priznanje za slovenske glasbene ustanove, njihove pedagoge in učence, katerim iskreno čestitamo.
H!
[H|lovensko kulturno rekreacijsko društvo Jadro iz Laškega je priredilo v soboto zvečer,
21.	junija, predstavitev izdaje vsakoletnega almanaha jadro na Križadi med občinami Za-graj, Doberdob in Foljan. Na domačiji družine Samsa so v lepem okolju kmečkega turizma predstavili publikacijo, katere urednik je inž. Karlo Mučič, profesor na višjih šolah v Trstu.
Prof. Mučič, ki je duša in glavna gonilna sila slovenskega društva na skrajnem jezikovnem robu slovenstva, je skozi vse leto pripravljal zajetno publikacijo, ki jo je številnim zbranim tudi predstavil na Križadi. Tokrat je ilustracije za almanah prispeval znani zdravnik in slikar Ivo Petkovšek, ki je bil prisoten na prireditvi. Prof. Majda Artač Stur-man je na lepem večeru pre-
brala svoje poezije, ki so tokrat prvič objavljene v zborniku. Šicer pa je bil večer zares izjemen, saj so pri društvu Jadro povabili na Kras vse prijatelje in so z njimi priredili družaben večer, ki ga je zaključilo svetoivansko kresovanje. Ob kresu so priredili tudi veselo žrebanje srečolova, ki so se ga veselili predvsem otroci, saj je skoraj vsakdo dobil prijetno presenečenje, poskrbljeno pa je bilo tudi za glasbo in ples. Na harmoniko sta zaigrala mlada fant in dekle in tudi starejši so se radi zavrteli ob zvokih polk in valčkov.
V	popoldanskem času pa je Jadro priredilo srečanje za bivše učenke in učence osnovne šole iz Romjana. Slovenska šola v Romjanu je lepa slovenska stvarnost na najbolj zahodnem delu goriške po-
OB DESETLETNICI DRUŠTVA V LAŠKEM
IZŠEL ZBORNIK JADRA
krajine, kjer še živijo in delajo Slovenci. Otroci so si ogledali posestvo Samsa z voza, gospod Pavel pa je med potjo malčkom razlagal kraški svet, rastlinje in tudi ovce, pravzaprav pristne kraške ovce (pasma le-teh je zelo redka v Evropi). Ogledali so si tudi kraški požiralnik in dolino. Okrog požiralnika so izvedenci našli nad petdeset rastlinskih vrst.
Letos je pri zborniku Jadro sodelovalo več avtorjev; z veseljem smo opazili, da je med njimi tudi več novih, mladih piscev. Ob inž. Karlu Mučiču najdemo v zborniku tudi zapise Bernardke Radetič, Grazia-na Benedetiča, Eda Starca, Jurija Paljka, Majde Artač Stur-man, Franka Bratine, Štefanije
Pahor, Klavdije Sulič, Anuške Marušič, Luise Gergolet, Davorina Devetaka, Bojane Daneu, Barbare Jelen, Zorke Danieli, Bruna Volpi Lisjaka, Vilija Prinčiča, Egea Petejana ter
Renza Frandoliča. Urednik Karlo Mučič je poskrbel, da je letošnji zbornik tudi vsebinsko zanimiv, posvečen predvsem življenju in delu Slovencev v Laškem. V zborniku je tudi vrsta starih fotografij, last učiteljice Sonje Božič, ki pričajo o zametkih šolstva slovenskih ljudi v teh krajih. Zbornik preveva skupna nit, ki je slovenstvo in pa seveda bližina Laškega morju in bližnji Timavi; zato tudi več člankov govori o tem, kako so bili tu ljudje od vedno navezani na morje.
Društvo Jadro deluje v zelo težkih razmerah, pa vendar mu uspe organizirati tudi tečaj slovenskega jezika in marsikatero likovno razstavo, prirejajo pa tudi več kulturnih večerov in obvezno vsakoletno, dobro obiskano Prešernovo proslavo. Že od samega začetka so se trudili, da bi vzposta-
vili dobre stike z občinsko u-pravo v Ronkah, kar jim je tudi uspelo, saj občinski možje zgledno sledijo in pomagajo slovenskemu društvu.
Ob desetletnici delovanja so se pri Jadru spomnili tudi gospe Fanci Kocut iz bližnjega Šempetra, ki v Romjanu uči dekleta umetnosti klekljanja, te stare slovenske umetne o-brti, ki počasi izginja. V mesecu maju so namreč priredili družaben večer, na katerem so gospe Koncutovi podelili posebno priznanje. Ob tej priložnosti pa so dali tudi Štefaniji Pahor, animatorki te skupine, posebno diplomo, saj je najbolj zaslužna, da se ohranja klekljanje v Laškem.
Pogovor z dušo in predsednikom društva Jadro inž. Karlom Mučičem bomo v Novem glasu objavili v eni prihodnjih številk.
------------J	UP-
POD CERKVENIM OBOKOM
ANDREJ BRATUŽ
A
FOTO BUMBACA
Prejšnji petek, 20. t.m., je bil v obnovljeni cerkvi sv. Ivana zaključni nastop gojencev Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici. Pod gornjim naslovom so nastopajoči prikazali predvsem bogat izsek iz klasične nabožne glasbe, in to v solističnem, komornem in zborovskem sestavu.
Na tem koncertu je prvič nastopil goriški mešani zbor Lojze Bratuž z novim dirigentom. Vse to je gotovo tudi privabilo veliko število poslušalcev, ki so do konca napolnili bogato prenovljeno svetoi-vansko cerkev, ki je sedež go-riške slovenske duhovnije (cerkev v svojih svetlejših barvah izgleda bolj prostorna in razsežna).
Prvi dve točki je imel zbor Lojze Bratuž, in sicer vokalni skladbi a cappella Ave Maria F. Biebla in Ačkov Oče naš v priredbi A. Čopija, obe s solističnimi deli. O vsem tem pa kasneje z zapisom o glavni zborovski točki (z orkestrom), ki jo je predstavljal Vivaldijev Magnificat.
Sledili sta dve skladbi za vokalne soliste in posamezne instrumente. Prvi je bil na programu Domine Deus iz Vival-dijeve Glorie. Sopran solo je pela Alessandra Schettino, spremljala pa sta jo Peter Gus (violina) in Michela De Castro (basso continuo). Skladbo so izvajalci podali dovolj prepričljivo in na dostojni višini. Sledila je Brahmsova kompozicija Geistliches VViegenlied, v kateri so sodelovali Kristina Macarol (alt), prof. Ingrid Silič (klavir) in prof. Aleksander Sluga (violončelo). Solopevka je pri tem pokazala lep vokalni razpon in smisel za fraziranje ter občutljivo interpretacijo. Obe pevki sta iz razreda prof. Franke Žgavec.
Nato je bil na sporedu Vivaldijev Concerto grosso v a-molu za dve violini in godala. Kot solista sta nastopila Raffaella Petronio in Iztok Cergol, dirigiral pa je prof. Peter Filipčič. Izvajalci so priljubljeno in znano delo beneškega baročnega mojstra izvedli precej lahkotno in tekoče. To je predstavil Godalni ansambel Glasbene matice iz Trsta (mentorja prof. Jagoda Kjuder in prof. Marko Bitežnik).
Naj se sedaj nekoliko dlje zaustavimo ob zadnji točki petkovega koncertnega sporeda, ki je bila tudi nekako pričakovanje glasbenega večera. Gre za prvi nastop pre-
novljenega mešanega zbora Lojze Bratuž, ki ga sedaj vodi dirigent Stojan Kuret iz Trsta (ki je med drugim tudi dirigent APZ Tone Tomšič iz Ljubljane). Zbor se je tu predstavil skupno z orkestrom in izvedel Antona Vivaldija veličastno skladbo Magnificat za soli, zbor in orkester. Skladba je ena izmed tistih kantatnih del, ki so v glasbeni zgodovini imela veliko najrazličnejših u-glasbitev in obdelav, od poli-fonskih tovrstnih zborovskih del do recimo sijajnih kompozicij Johanna Sebastiana Bacha in njegovega sina Karla Philipa Emanuela. Tudi Vival-dijevo delo sodi seveda v podoben baročni ustvarjalni svet, ima pa gotovo svoje značilnosti, npr. v solističnih de-
lih, ki jih je skladatelj zaupal samo ženskim glasovom. To je morda posledica dejstva, da je bil Vivaldi za duhovnika v nekem ženskem zavodu v Benetkah in je tu imel na razpolago te glasove. Njegov Magnificat skoraj enakomerno sestavljajo solistični in zborovski deli. Medtem ko so solistični deli (za tri soprane) bolj lirične narave, pa so zbori v glavnem mogočni in vsaj delno polifonsko grajeni (Et misericordia, Fecit potentiam, Et in saecula saeculorum). Zbor se je predstavil v precej pomlajenem sestavu (kakih trideset pevcev in pevk) s skoraj enako porazdeljenimi glasovnimi skupinami. Prvi dve skladbi za sam zbor je izvedel v dostojni interpretaciji (vAve Mariji še mala skupinica na
koru), čeprav je bolj zablestel v Vivaldijevem vokalno-in-strumentalnem delu. Dirigent Stojan Kuret je z veščo roko in smislom za subtilno stilno interpretacijo suvereno vodil zborovsko telo in izvabil iz njega primerno izraznost. Skupno z zborom so tu nastopile sopranistke Mirjam Pahor, Alessandra Schettino in Julija Kramar, ki so s svojim barvitim nastopom bistveno prispevale k celotnemu uspehu nelahkega Vivaldijevega dela. Orkestralno spremljavo so pri tem opravili člani Komornega ansambla društva Nova iz Nove Gorice in Glasbenega ateljeja Emil Komel (mentorja sta profesorja Jurij Križnič in Igor Kuret).
Prepričani smo, da bo v še večji medsebojni uigranosti med zborom in orkestrom v bodoče prišlo do popolnejše skladnosti. Vsekakor je orkestralna skupina (godala, flavta, oboa, continuo) lepo prispevala k celotni glasbeni podobi Vivaldijevega dela.
Amica templis - prijateljica svetišč so o glasbi dejali že v antiki. In prav pod cerkvenim obokom smo za zaključek zahtevnega šolskega leta v slovenskem glasbenem centru prisostvovali tako prijetnemu in skrbno oblikovanemu koncertu. Priznanje in zahvalo zaslužijo predvsem profesorji, vodstvo šole in seveda gojenci sami, ki so ta večer pokazali sadove resnega dela in študija.
SREDNJEŠOLSKA PRIREDITEV V KULTURNEM CENTRU
IVA KORSIC
Goriškim dijakom srednje šole I. Trinko bo ostalo v trajnem spominu nešteto enkratnih doživetij, ki so se zvrstila v letošnjem plodnem šolskem letu. Bežnega odseva teh prelepih doživljajev so bili deležni tudi starši, prijatelji in ostali gledalci, ki so 10. junija z veseljem pohiteli v veliko dvorano Kulturnega centra Lojze Bratuž. Tu so jim srednješolci pripravili celovečerno prireditev s pomenljivim naslovom Doživetij spomin.
Za sproščujoč uvod je poskrbela dobra uigrana šolska Lutkovna skupina Iskrice, ki je pod pozornim vodstvom prof. Lučane Budal ponovno prikazala igrico Jane Kolarič Salon Expon. Skazomaza se je spretno kretala po odru in na "znanstveni podlagi" z odpravljanjem osebnih napak spremenila čarovnico v lepotico, pomladila palčke, predpisala shujševalno kuro debelušnim prašičkom... Zaradi te "lepotilne torture" so protagonisti izgubili svoj lastni jaz in zato primerno kaznovali Skazomazo. Mladim izvajalcem so večkratne uspešne ponovitve okrepile samozavest, tako da sedaj že odločno nastopajo in brez težav sukajo velike, natančno izdelane lutke.
Po prijetnem gledališkem prikazu so se na belem filmskem platnu zvrstili prizori iz videofilma Doživetij spomin, ki so ga posneli na nedavnem
enotedenskem potovanju po Danski. Ob gledanju posnetkov smo v mislih prepotovali to zanimivo deželo in uživali ob pogledu na lepote. Občudovali smo značilne stavbe mest Tinglev in Tondern (tu so dijaki nastopili z igrico in petjem) in videli, kako severni veter maje travo, mrši lase in se zaganja v lopate pravljičnih mlinov. Sveži glasovi šolskega zbora pod taktirko Tanje Pelicon so nas prebudili iz sanjarjenja in navdušile z venčkom pesmi iz ljudske zakladnice. Prisluhnili smo tudi veselemu doberdobskemu triu (harmonika, pozavna, trobenta), ki je zaigral nekaj okroglih skladbic. Člane zbora in tria smo pobli-že spremljali tudi na videocli-pu Simfonija zvokov in narave, ki se je sočasno pojavil na platnu.
Ob koncu prijetno zasnovanega sporeda so se lutkarji z ročno izdelanim darilom za-
hvalili profesorjema Budalovi in Peliconu za ves trud, ki sta ga vložila v uresničitev lutko* ne predstave.
Istega dne je v jutranjih urah na sedežu šole v ul. Leopardi gospa ravnateljica Rožica Lojk podelila priznanja marljivim bralcem. Ob koncu šolskega leta so srednješolci gori-ške šole in doberdobskih razredov izdali glasilo Sračje gnezdo (v razredu pač včasih dijaki vreščijo kot srake, od tod ime glasila), ki je nasledilo Marjetici. "Revija" je zelo zajetna, saj šteje 73 strani. V njej je veliko pesmi, ki so privrele iz mladih src; domišljijski in doživljajski spisi; spomini na nepozabna srečanja na Danskem; slikanica (v angleščini!), botanična in zgodovinska raziskava; prispevka o motorjih in kajenju, zapisek o mladih lutkarjih. Vse je opremljeno s fotografskimi posnetki in risbami. Poskrbljeno je tudi za smeh in dobro voljo. Za bistre glave je pa križanka. Članki so v glavnem v slovenščini, nekateri pa tudi v italijanščini. Živahna naslovnica Janine Cotič vabljivo kliče bralce k prebiranju. Priljubljeni prijatelj mladine Tone Pavček je reviji posvetil izvirno pesem, ki je objavljena na uvodni strani. Spremlja jo povzetek iz dolgega nadvse spodbudnega pesnikovega pisma. Tudi mi želimo, da bi se komaj porojenoSračje gnezdo še dolgo oglašalo in spodbujalo mlade k pisanju.
TISOČ SLOVENCEV - TISOČ DAROV
ZA KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
N.N. 50.000 lir.
Svoj prispevek lahko nakažete na uredništvu Novega glasa ali na tekoči račun št. 31276 na Kmečki banki.
OBVESTILA
POTOVANJE NASicilijo. Udeleženci potovanja z Novim glasom lahko dvignejo na našem uredništvu potovalke. Obenem naprošamo tiste, ki še niso poravnali celotnih stroškov, da to nemudoma opravijo.
GORIŠKO NADŠKOFIJSKO romanje v Lurd. Udeležence seznanjamo, da je za romanje že vse pripravljeno. Vlak je poln in tudi slovenska skupina je številna. Odpotovali bomo v četrtek, 3. julija, ob 15.30 z goriške postaje. Vlak se bo ustavil še v Tržiču in Červinjanu.
V	Lurd dospe v petek ob 14. uri. Vrnitev pa je predvidena v sredo, 9. julija, ob 12.26. Vsak romar bo imel v vlaku določen prostor. Romarji, ki še niso poravnali potnine, so naprošeni, da to naredijo do
30.	junija.
ANDREJ KOSIČ razstavlja do 28. junija v prostorih Ljudske
banke iz Čedada (Banca Po-polare di Cividale) na Korzu Italia 91.
V	GALERIJI Ars v prostorih Katoliške knjigarne na Travniku razstavlja Herman Kosič. Razstava je odprta do 10. julija po urniku knjigarne.
DAROVI
ZA ŠTANDRF.ŠKI cerkveni zbor: v spomin na organista Bogomira Špacapana in pevca Igorja Paulina I. Bolčina
50.000 lir.
ZA PD Štandrež: Ivanka Zavadlav 100.000 lir.
ZA CERKEV v Rupi: N.N. 20.000; druž. Ožbot ob poroki Magde in Edija 100.000 lir.
ZA CERKEV sv. Ivana: Aleksandra in Franko ob poroki
400.000 lir.
ZA MISIJONARJA Štanto E-ma Urdih 50.000 lir.
VERNIKI OBNOVLJENE DUHOVNIJE SV. IVANA PRAZNUJEJO
Slovesno praznovanje župnijskega zavetnika sv. Janeza Krstnika bo v obnovljeni cerkvi sv. Ivana v Gorici v soboto,
28.	junija, s pričetkom ob 19. uri. Mašo, pri kateri bo podelitev sv. birme, bo vodil nadškof Bommarco, sledila bo družabnost na vrtu za cerkvijo.
Verniki goriške mestne duhovnije sv. Ivana se ob tej priložnosti iz srca zahvaljujemo župniku Cvetku Žbogarju in delavnemu g. Marjanu Mar-kežiču, ki sta omogočila ta podvig. Ker so stroški za restavriranje notranjosti in zunanjosti naše cerkve znatno visoki, smo vsi vabljeni, da začeto delo po svojih močeh podpremo tako z molitvijo kot s fizično pomočjo in denarnimi prispevki.
"FOJBE-TEZAVNA
ZAPUŠČINA
PRETEKLOSTI"
V	prostorih goriške pokrajinske uprave so v torek, 24. t.m., predstavili knjigo o fojbah, ki nosi naslovFoibe-Upeso del passato (Fojbe-težavna zapuščina preteklosti). Knjigo je uredil tržaški zgodovinar Giampaolo Valdevit, sestavlja pa jo več esejev, ki z več zornih kotov prikazujejo perečo problematiko fojb, kraških jam, v katerih je po drugi vojni ugasnilo preveč mladih in večkrat nedolžnih življenj. Pokrajinski predsednik Bran-dolin in odbornica za kulturo Massau Dan sta pozdravila prisotne, knjigo pa sta predstavila Pier Lugi Pallante in goriški prof. na Inštitutu za so-
cialno in versko zgodovino Luigi Tavano. Od slovenskih zgodovinarjev je s svojim esejem sodelovala le Nevenka Troha, ki je skušala osvetliti problematiko fojb z dveh zornih kotov, s strani ljudi, ki so Jugoslavijo sprejeli z veseljem, in s strani ljudi, ki so Jugoslavijo sprejeli kot okupacijo.
Sprachferien Hermagoras
Nemščina za mladino v Avstriji
Pri Celovški Mohorjevi smo najugodnejši ponudnik poletnih jezikovnih počitnic v Avstriji. Zadnja leta se je v Modestovem domu v Celovcu zvrstilo že polno mladih.
Mnogi se vračajo.
Zakaj ne bi poskusili tudi vaši otroci? Zahtevajte prospekte: 040-212987
11
ČETRTEK 26. JUNIJA 1997
12
ČETRTEK 26. JUNIJA 1997
PETJAG / PRIČEVANJE O
PREDSTAVITEV DVEH KNJIG JOŽKA KRAGLJA
MARKO GUS
V	soboto, 21. junija, je potekala v cerkvi sv. Doroteje v Petjagu slovesna kulturno-verska prireditev, pri kateri so sodelovali dekanija Nadiških dolin, slovenske organizacije in kulturno društvo Ivan Trin-ko.
Večer se je pričel s sveto mašo v spomin na duhovnike, ki so skrbeli za kulturno in duhovno rast ljudi iz Nadiških dolin. Maševala sta msgr. Marino Qualizza in dekan iz Kobarida Franc Rupnik, ki sta se spomnila na zelo priljubljenega župnika v Benečiji gospoda Rina Marichiga ob 15-letnici njegove smrti. Pri oblikovanju maše je sodeloval tudi pevski zbor Pod lipo, ki je zapel nekatere izmed najbolj znanih slovenskih mašnih pesmi. Številni gostje so po maši lahko prisostvovali predstavitvi obeh del slovenskega duhovnika Jožka Kraglja z naslovom Ivan Trinko in Leta dozorevanja. Seveda je bila posebno v centru pozornosti figura Ivana Trinka ob 10O-letnici izdaje njegovih Poezij. Iz del je čutiti globoko osebno doživetje, saj je avtor eden izmed zadnjih, ki so pesnika poznali osebno, kar pripomore k temu, da je oris te zgodovinske figure izredno
Z leve: g. Franc Rupnik, g. Marino Qualizza, g. Jožko Kragelj
natančen in popoln. Vsebino knjig sta prikazala dekan Franc Rupnik in predsednik kulturnega društva Ivan Trinko Marino Vrtovec. Slednji je zlasti poudaril večrazsežnost trčmunskega duhovnika, ki ni bil le človek vere, temveč tudi 'globok literat, zgodovinar in arheolog", skratka človek, ki je želel celotno spoznati svojo zemljo, kot je tudi o njem zapisal Srečko Kosovel: Trinko je globoka duša, ki se je opila umirajočega slovenstva in začutila ukaz, da mora izpovedati misli in želje, ki so tlele v pol mrtvi h očeh molčečega umirajočega naroda." Ne gre pa pozabiti, dajeTrinkovopis preveden tudi v številne tuje jezike (češčina, ruščina, polj-
ščina, italijanščina), kar ga uvršča v sam vrh povezovalcev slovenskega in romanskega sveta.
Ob koncu večera je besedo povzel še avtor sam, ki je na kratko predstavil še tretjo, sicer nenapovedano knjigo Moje celice, ki je izšla tudi v italijanskem prevodu pod naslovom /o prete nelle prigioni della ex Yugoslavia. Tudi gospod Jožko Kragelj je goreče posredoval svoje spomine na msgr. Trinka, čigar vlogo za Benečane je primerjal po-menskosti, ki jo ima Prešeren za Slovence sploh v iskanju slovenske identitete, ki bo ta narod rešila.
ARHEOLOŠKE DOMNEVE O NASI ZEMLJI
ERIKA JAZBAR
Ščigle, majhna vasica v občini Podbonesec, so postale v prejšnjih tednih prizorišče pomembne arheološke raziskave, pri kateri so sodelovali izvedenci čedajskega muzeja.
V	nekaj dneh so po prizivu tamkajšnjih oblasti našli ob Nadiži zanimive najdbe iz bronaste dobe in temelje mostu iz rimskih časov. Raziskave se nadaljujejo, zaenkrat pa si podrobneje oglejmo omenjene novosti.
Po mnenju samih arheologov in zgodovinarjev je dogodek pomemben in nazadnje nepredviden, saj je bila tam-kajšna pokrajina bonificirana na začetku tega stoletja; čudno je, da so šli taki predmeti mimo tako neopazno (dodajmo k sreči, saj v tistih časih ne bi vzbudili posebne pozornosti in bi jih pristojni lahko kar mirno spravili v odmaknjeno skladišče).
Prvo najdbo sestavlja 43 bronastih izdelkov, med katerimi so predmeti, ki spominjajo na orožje in orodje obrtnika, npr. majhen srp, sekira ter bronasti hlebci kruha, nepraktični predhodniki naših kovancev, za skupno težo 135 kilogramov. Kronološko lahko predmete omejimo na leta 1200-1000 pred Kristusom. Na prvi pogled bi se lahko reklo (oz. so rekli), da so bronaste najdbe skrivališče - skladi-
‘‘jr
;	a
■
m #V	4.
, J	• Lu-
	
	\VJttl
u 4*	
mam* * ■*	-/• ^ *5lf ‘
mitM
**rt****	it’
{!** IV-Ar	:	+i*+": :
•iti*	**r	'	•‘HfM-'	-cnft«<
l nf ciut UttiUim vrrrtf
a* cac a *** CMRT4	W<
o * r -»j t* -
ir.
J	urSn-	••	• ttur £
aufirtn' t-liojn. 1'** ru -.-r* it\ -nr:» ■ .	a
>««oi	i
>J*ut*r -«umaIj	Mirni
■miie.fMr	h,
HAimr-jLt	...
šče kovača-obrtnika ali trgovca, ki je predmete zaupal zemlji z namenom, da bi jih nato dvignil ob vrnitvi (z vzhoda?).
Z zgodovinskega vidika nam omenjeni predmeti dajejo novih dokazov, da so bile doline ob reki Nadiži pomembna in nazadnje najhitrejša povezovalna črta s Soško dolino za pot do Donave ali v o-bratni smeri do severne Italije. Omenjeno pot bi lahko zarisali na podlagi že raziskanih najdb; k raznim postojankam
ali točkam morajo arheologi odslej dodati še Sčigle.
Ostanki rimskega mostu odpirajo nekatera zanimiva vprašanja. Pavel Diakon v Zgodovini Langobardov (na sliki stran iz Furlanskega kodeksa Zgodovine Langobardov, 9. stol.) piše o Slovanih, ki "so se utaborili v kraju, ki se imenuje Broksas (Broxas). (...) Ko se je približal (vojvoda VVektari) mostu čez reko Nadižo, kjer so bili utaborjeni Slovani, je snel čelado z glave in pokazal Slovanom svoj o-braz; kajti bil je plešast. Ko so Slovani spoznali, da je sam VVektari, so karosupljeni klicali, daje prišel VVektari in so prestrašeni od Boga mislili bolj na beg kakor na boj. Zdajci jih je VVektari s svojimi maloštevilnimi možmi (25) napadel in jim prizadel takšen poraz, da jih je od pet tisoč mož ostalo le malo, ki so odnesli pete." (5. knjiga, 23. poglavje)
Nekateri zgodovinarji menijo, da omenjeni most, ob katerem so se utaborili Slovani, je most Sv. Kvirina, drugi pa izenačijo Broxas z vasico Brišče, nedaleč od Ščigel, na drugi strani Nadiže, in dom-| nevajo, da je omenjeni most bil nekje pri tem zaselku. Zadnje najdbe ostankov mostu naj bi torej okrepile z novimi dokazi drugo tezo, vendar o tem bo zelo verjetno tekla še marsikatera beseda.
V RIBNICI, 6. JULIJA
SREČANJE ZA SLOVENCE PO SVETU
Matica Slovencev po svetu organizira vsako leto osrednje srečanje za Slovence po svetu.
To pomeni vsa območja, dežele in države, kjer začasno ali stalno živijo naši ljudje. Prireditev se imenuje Srečanje v moji deželi i n bo letos v nedeljo, 6. julija, v Ribnici na Dolenjskem. V tej "deželi" Ribničana Urbana, suhe robe, lončarstva ter predvsem gostoljubnih in duhovitih domačinov bo potekal splet zanimivih kulturnih in zabavnih programov.
PROGRAM RIBNIŠKEGA "SREČANJA V MOJI DEŽELI"
Ob 9. uri: izseljenska maša, župna cerkev sv. Štefana, Ribnica (pojejo cerkveni pevski zbor, nonet Vitra in oktet Gallus)
Ob 10.30: Dediščina in sodobnost ribniške doline (sprevod kmečkih vozov in predstavitev domačih obrti)
Ob 11,30. Organizirani izleti in ogledi: obiskovalcem bodo na voljo izleti z avtobusi in kmečkimi vozovi: 1. baročna cerkev Nova Štifta, vrnitev skozi Sodražico preko Slemen v Ribnico; 2. planinska koča Grmada nad Velikimi Poljanami, vrnitev preko Slemen skozi Sodražico v Ribnico; 3. cer-kvicasv. Ana nad Ribnico, postanek v planinski koči ali krajši pohod na Stene; 4. Kočevski Rog; 5. ogled suhorobarske delavnice v Sajevcu; 6. ogled lončarske delavnice v Dolenji vasi; 7. ogled razstav v Miklovi hiši in ribniškem gradu, ogled Ribnice in obisk stojnic.
Ob 17. uri: osrednja svečanost v poletnem gledališču ribniškega gradu; prireditev bosta pozdravila predsednik Slovenske izseljenske matice dr. Janez Bogataj in župan občine Ribnica, Jože Tanko. Marijan Hinteregger bo izvedel monogrotesko Frana Milčinskega Butalci.
Ob 19. uri: Doživetja in srečanja na "Srečanju v moji deželi"; prizorišče na grajskem odru: ansambel Franca Miheliča; Prizorišče na ribniškem Marofu: Vlado Kreslin z Beltinško bando in Prifarski muzikantje; med odmori glasbeni spored.
Obiskovalcem prireditve bodo na voljo tudi domače jedi ribniške doline.
PRIREDITVE OB 100-LETNICI ROJSTVA KIPARJA FRANCETA GORŠETA
Vse obiskovalceorganiza-torj i vljudno vabijo tudi na prireditve ob 100-letnici rojstva ribniškega rojaka, kiparja Franceta Goršeta.
V	soboto, 7. junija, koncert Komornega zbora Ave (ob 20. uri v župnijski cerkvi, Sodražica); sobota, 26. julija, Večer stare glasbe (ob 20.30, cerkev naStrmici, Sodražica); petek, 5. septembra, otvoritev razstave Goršetovih del (ob 20. uri, Miklova hiša, Ribnica); sobota, 6. septembra, koncert tenorista Marjana Trčka, ki ga spremlja na lutnjo Boris Šinigoj (ob 19.30, cerkev na Strmici, Sodražica); nedelja, 21. septembra, osrednja jubilejna slovesnost z odkritjem doprsnega kipa Franceta Goršeta (ob 15. uri, Sodražica).
SLOVENCI V ZDA BODO POSLALI V VVASHINGTON SVOJ GLAS
Naš sodelavec in prijatelj Joe Valenčič iz Clevelanda, ze-
lo	aktiven član slovenske narodnostne skupnosti v Združenih državah Amerike, raziskovalec in zbiratelj kulturne dediščine Slovencev v Severni Ameriki ter sedaj organizator kampanje za ameriško podporo članstvu Slovenije v Natu, nam je poslal v vednost besedilo razglednice, ki so jo pobudniki odposlali Slovencem po ZDA. Natisnili so jo v
5.000	izvodih. V njem Slovence naprošajo, da podpišejo izjavo, nakar razglednico pošljejo ameriškemu predsedniku Billu Clintonu v Belo hišo. Iz originalne verzije besedila razberemo, da so Slovenci in potomci Slovencev v Ameriki prepričani v to, da bi moral predsednik Clinton podpreti slovensko državo v njenih prizadevanjih za takojšnji vstop v Atlantsko zavezništvo. Zato ga prosijo, naj to stori. O-
benem so natisnili in odposlali tudi besedilo, ki ga lahko vsak ameriški Slovenec uporabi, tako da direktno pokliče Belo hišo in ga prebere po telefonu. V njem se poudarja dejstvo, da bi lahko Slovenija kot članica Nata bolje in več prispevala k varnosti v tem delu Evrope. V besedilu najdemo tudi podatek, da je prošnjo podprlo več kot 650 (!!!) slovenskih organizacij v ZDA. Vsem je priporočeno, naj predsedniku pišejo ali ga po telefonu pokličejo na dan slovenske državnosti, 25. junija. Zaključuje Valenčič svoje sporočilo: "Pomembno je, da v VVashingtonu slišijo naš glas!"
Sicer pa se nam je prijazni Joe Valenčič tudi z nekoliko melanholije potožil, da so Slovenci v Ameriki prepuščeni sami sebi, in dodal, da bi bilo lepo, če bi se jih kaj več spomnili in o njih pisali.
SLOVENIJA
NASLOV AMBASADORJA ZNANOSTI TUDI PROF.
DR. SILVU DEVETAKU
V	Narodni galeriji v Ljubljani je bila v ponedeljek, 23. t.m., podelitev naslovov Ambasador Republike Slovenije v znanosti. Priznanje so za raziskovalne dosežke prejeli: prof. dr. Silvo Devetak, prof. dr. Anuška Ferligoj, prof. dr. Uroš Skalerič, prof. dr. Danilo Zavrtanik in docentka dr. Nada Lavrač.
Prof. dr. Silvo Devetak je diplomiral s področja prava, doktoriral je v Sarajevu. Je redni profesor za mednarodno pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru in direktor Evropskega centra za etnične, regionalne in sociološke študije. Kot strokovnjak je sodeloval v številnih mednarodnih dejavnostih, zlasti na področjih pravic človeka, odprave rasne diskriminacije, manjšinskih vprašanj, čezmejnega regionalnega sodelovanja in politične problematike držav v tranziciji. Med drugim je sodeloval ali opravljal dolžnosti, ki so bile pomembne tudi za uveljavitev Slovenije - kot republike in pozneje kot neodvisne države - v tujini ali za reševanje slovenskega narodnega vprašanja s pomočjo mednarodnega sodelovanja. Med drugim je bil strokovni svetovalec in pogajalec v ju-goslovansko-italijanskih pogajanjih, ki so pripeljala do sklenitve Osimskega sporazuma.
Bibliografija prof. Devetaka, ki je povečini plod njegovega mednarodnega delovanja, obsega več kot 300 enot. Objavil je 83 znanstvenih in strokovnih člankov, večinoma v tujini, 38 predavanj na znanstvenih in strokovnih srečanjih, 7 samostojnih poglavij v znanstveni in strokovni knjigi, 5 monografij. Po letu 1985 je prof. Devetak pripravil več kot 100 predavanj in razprav na univerzitetnih in znanstvenih srečanjih v tujini, ki predstavljajo dragocen prispevek k uveljavljanju slovenske znanosti v svetu in politični promociji Republike Slovenije v mednarodni skupnosti. Prof. Devetak je predsednik nevladne organizacije ISCOMET -International Scientific Con-ference Minorities for Europe of Tomorrow (Mednarodna znanstvena konferenca za manjšine v jutrišnji Evropi), je soustanovitelj in član vodstva mednarodnega Foruma za etnične odnose, član Združenja za proučevanje etničnosti in narodnosti, s sedežem v Londonu, član kuratorija Mednarodnega inštituta INTEREG, član mednarodnega znanstvenega sveta ugledne revije Regions of Europe in izvedenec Sveta Evrope, Evropske zveze in Evropske banke za obnovo in razvoj za vprašanja manjšin, regionalizma in dežel v tranziciji.
-	ERIK DOLHAR
(SiPli
BENEŠKA SLOVENIJA
KANALSKA DOLINA
IVANU TRINKU
U B R11< E
O POKNEŽENI GROFIJI GORIŠKI IN GRADIŠČANSKI
V NOVI GORICI IZŠEL PONATIS ZNAMENITEGA DELA
SIMONA RUTARJA
MARJAN DROBEŽ
V NoviGorici se je prejšnji četrtek zbralo veliko javnih in kulturnih delavcev ter drugih ljubiteljev slovenske zgodovine in slovenstva na Goriškem na predstavitvi ponatisa znanega dela Simona Rutarja o zgodovini Poknežene grofije Goriške in Gradiščanske.
SLOVESNO OB DNEVU DRŽAVNOSTI V SLOVENIJI
Večer v Goriški knjižnici France Bevk sta pripravila Forum za Goriško (nestrankarska organizacija civilne družbe) in Založba Branko, ki je omenjeno delo založila. To je bila že štirideseta publikacija znane zasebne založbe Branka Lušine v Novi Gorici, ki je nemara najpomembnejša nadaljevalka bogate tradicije slovenskega založništva v Gorici.
O knjigi Simona Rutarja, ki je v marsičem utiral pota slovenske zgodovine znanosti pri našem narodu in posebej na Goriškem, je podrobno govoril dr. Branko Marušič. Ta je v ponatisnjeni knjigi o tem napisal tudi poseben prispevek z naslovom "O Simonu Rutarju in o pisanju slovenske zgodovine." O nekdanji Pokneže-ni grofiji Goriški in Gradiščanski, tudi o pomenu in razsežnostih knjige v sedanjem času in razmerah pa je, tudi v odgovoru na razmišljanja posameznih udeležencev predstavitve, podrobno govoril Rudi Simac, novi predsednik Foruma za Goriško. Zlasti je poudarjal, da sedanja oblast v Sloveniji s središčem v Ljubljani podcenjuje pomembnost Goriške, čeprav je bila ta utemeljena že v zgodovini. Zaradi podcenjevanja vloge in možnosti Goriške v Sloveniji je tudi Nova Gorica, ki je središče Goriške in pomembno mesto ob meji, v zadnjih letih izgubila nekaj pomembnih ustanov ali dejavnosti, ki soji bile odvzete. Zanimiva in v marsičem izvirna je bila trditev Šimaca, da so bili goriški grofje enako pomembni, kot so bili za slovensko zgodovino, državnotvornost in identiteto važni Celjski grofje.
V predgovoru h knjigi je dr. Cvetko Vidmar razmišljal in utemeljeval vlogo Slovencev v Gorici pred tisočletnico prve pisne omembe tega naselja in razčlenil sedanje razmere na Goriškem. Meni, ' da je ponatis nad sto let starega dela zgodovinarja Simona Rutarja pri merno dejanje za zgodovino Gorice in hkrati tudi za počastitev imena in dela pisca prve obsežnejše slovenske zgodovine Goriške. Prisotno je kajpada bilo tudi prepričanje, da bo s ponatisom delo, katerega redke izvode hranijo le še knjižnice in nekateri posamezniki, prišlo spet v roke širšega kroga bralcev in bo poživljajoče učinkovalo na zavest o identiteti Goriške."
URESNIČILA NAJ BI SE ŽELJA IN NAČELO "O DVEH MESTIH IN ENI GORICI"
Dr. Cvetko Vidmar, ki je znan preučevalec preteklosti Goriške in izvedenec za lokalno samoupravo na tem prostoru, v svojem predgovoru h knjigi Simona Rutarja po-
daja mnenja o funkciji, ki jo je Gorica imela v preteklosti, tudi zato, ker v njej prebivajo pripadniki raznih narodov. Postavlja si vprašanje, o čem morda razmišljajo Slovenci v obeh Goricah ob tisočletnici omembe Gorice. In odgovarja: "Prva misel je, da imamo v rojstnem listu mesta, če lahko tako imenujemo cesarsko listino z dne 28. aprila leta 1001, neodvrgljiv dokaz, da smo bili Slovenci in slovenski jezik tu prisotni že pred tisoč leti in najbrž že dolgo prej, da smo bili sosedje Furlanom, Italijanom in Nemcem, ki so prišli sem za nami. Družno
smo skozi stoletja gradili mesto, ki je postalo središče pokrajine, vsak v okviru svoje politične, socialne in gospodarske vloge, kot nam jo je odmerjala zgodovina. Vpliv Slovencev na rast Gorice, obkrožene s slovenskimi naselji in s pretežno slovenskim zaledjem, ni mogel biti zanemarljiv. Mesto je dobilo slovensko ime, pa tudi nekatere mestne trge in ulice smo poimenovali. Zato tudi ni čudno, da je ime Gorica obstalo in se ohranilo danes, kot seje ohranilo ime za največji mestni trg-Travnik."
Pisec v svojih razmišljanjih tudi opozarja, "da v času faši-
stičnega raznarodovanja nismo bili slovenski prebivalci Gorice in Goriške priznani niti kot aborigeni-domorodci, temveč smo bili le alogeni in alogloti - torej tujerodni in tu-je-jezični. Zal še ne moremo reči, daje zanikanje in zamolčevanje slovenstva že dokončno stvar preteklosti."
Dr. Cvetko Vidmar tudi meni, “da so obeti nove Evrope, svoboda, enakopravnost, dostojanstvo vseh posameznikov in vseh narodov, večinskih in manjšinskih, sicer lepi in mamljivi, toda med njimi in uresničitvijo so mnoge predvidljive in še zlasti nepredvidljive ovire. Mnoge med njimi še dolga leta ne bodo zgodovinsko presežene. Zato bo še nekaj časa namesto gesla »Dve Gorici eno mesto« bolj realno geslo »Dve mesti ena Gorica.«"
Ponatis Rutarjevega dela o Pokneženi grofiji Goriški in Gradiščanski je finančno podprlo vseh 11 sedanjih občin na Goriškem oz. v Posočju.
V Sloveniji bodo bolj slovesno in z večjimi poudarki kot prejšnja leta počastili Dan državnosti, 25. junija. Le-ta spominja na zgodovinske dogodke ob osamosvajanju Slovenije, predvsem na vojno za novo državo. Slovenci se zavedajo pomena in razsežnosti praznika, čeprav so v marsičem razočarani zaradi stanja in pojavov v novi državi. Najbolj so zagrenjeni, ker Slovenija še ni povsem pravna in socialna država, kar povzroča številne krivice in negativne pojave. Poglabljajo se razlike med reveži, ki v mnogih primerih nimajo možnosti oz.
Solkan, celovito in samostojno naselje v naši neposredni bližini, se v pisanih virih prvič omenja leta 1001 kotCa-stellum Silicanum. Na pomembno obletnico, tisočletnico prve pisane omembe kraja, se Solkanci pripravljajo s številnimi prireditvami, ki jih bodo v novo tisočletje nanizali ob pomemben praznik. V zadnjih dneh pa so s celovečernim koncertom, ki je bil v domači cerkvi sv. Štefana, ter nekaterimi drugimi kulturnimi utrinki (omenimo razstavo gobelinov krajanke Fride Kodermac, razstavo letalskih in drugih modelov Julija Srebrniča, izid nove številke domačega časopisa 1001, slavnostno skupščino Sbesa Krajevne skupnosti, ki sta jo popestrila Anica in Rok Furlan) dostojno obeležili tridesetletnico delovanja solkanske Krajevne skupnosti, ki jo trenutno vodi Roman Colja.
Z Vrtnicama, Goriškim oktetom in narodno zabavnim ansamblom, so preteklo nedeljo na Trnovem obeležili letošnji krajevni praznik, ki sta ga pri pravi la domače Turistično i n športno društvo. Goriški oktet Vrtnica, ki ga vodi Bogdan Brecelj, pod umetniškim vodstvom Ivana Mignozzija, poje že petnajsto leto. Ob nastanku je zapolnil vrzel, ki je na področju tovrstnega zborovskega petja nastala na Goriškem. Pevci, ki jih družita prijateljstvo in ljubezen do petja, so se na koncertu predstavili z ljubezenskimi, domovinskimi, tujimi in domačimi skladbami iz pevskega "železnega" repertoarja. Uro trajajoči koncert je nanizal zgolj delček bogatega programa, ki ga pevci pripravljajo za septembrsko turnejo, ko bodo v šestnajstih dneh s koncerti razveselili Slovencev Braziliji, Argentini in Urugvaju. Edi Florentin, novi pevec, Robert Ličen, Darko Šuligoj, Dušan Sedmak, novi pevec, Ivan Šinigoj, Fedor Bernard,
sredstev za golo preživetje, ter jim morajo pomagati razne človekoljubne in druge humanitarne organizacije, denimo Karitas in Rdeči križ Slovenije, ter slojem novih bogatašev, ki so si v mnogih primerih izobilje zagotovili tudi s prilaščanjem nekdanjega t.i. družbenega premoženja.
Večja slovesnost v počastitev Dneva državnosti bo v soboto, 28. junija, v Ozeljanu. Pripravljajo Pokrajinski odbor Združenja veteranov vojne za Slovenijo, potekala pa bo pod geslom Šest let zmagovalci in samostojni.
MARJANA REMIAŠ
Na koncertu, ki se ga je u-deležilo veliko število ljubiteljev petja in dobre zborovske ter solistične glasbe, so nastopili tenorist Vladimir Čadež, domačin, profesor Dimitrij Rejc, ki je zaigral nekaj orgelskih skladb na prenovljenem instrumentu vcerkvi sv. Štefana, nonet Brda pod umetniškim vodstvom Radovana Ko-košarja, avtorja številnih priredb zborovskih skladb, Big Ben kvartet pod umetniškim vodstvom Danila Čadeža, člana Slovenskega okteta, in pevci domačega Mešanega zbora Slavec.
Koncert, ki pomeni vrhunec solkanskih prireditev, bo v soboto, 28. junija, obogatila tudi tradicionalna Solkanska osmica, ki bo v prostorih sedaj prenovljene, nekdanje vojaške karavle v Solkanu.
Radovan Ličen in Bogdan Brecelj so na Trnovem zbudili publiko, ki jih je po gromkem aplavzu ponovno povabila na oder. Z enako velikim aplavzom so na osrednjem prizorišču ljubitelji harmonike pozdravili 16 finalistov, ki so se pomerili v igranju na diatonično harmoniko. Ob koncu tekmovanja je ljubitelje narodno zabavne glasbe razveselil absolutni evropski prvak David Koren, zabavni del obeležitve trnovskega praznika pa so o-bogatili zvoki ansambla Vrtnica. Trnovci so obiskovalce razveselili tudi s pravo oglarsko kopo, ki sojo pridno kurili zadnjih štirinajst dni, zaključek večera pa je naznanilo oglje, ki je v kopi nastalo.
Turistično in športno društvo si na Trnovem s podobnimi atrakcijami, ki vračajo v življenje stare ljudske in kmečke običaje, prizadevata za vzpostavitev bogatejše turistične ponudbe na planoti.
-----------MR
OB 50-LETNICI ZDRUŽITVE PRIMORSKE S SLOVENIJO
OSREDNJA SLOVESNOST V NEDELJO, 14. SEPTEMBRA, V NOVI GORICI
V Novi Gorici pripravlja osem komisij osrednjo proslavo ob 50-letnici združitve Primorske z matično domovino Slovenijo. Manifestacija z javnim zborovanjem, ki naj bi sega udeležilo nad 15.000 ljudi, ter z bogatim kulturnim programom bo v nedeljo, 14. septembra, v Novi Gorici. O značaju in vsebini proslave so prejšnji teden na tiskovni konferenci govorili novogoriški župan Črtomir Špacapan, ki je tudi predsednik organizacijskega odbora, in sodelavci. Opozorili so, da bo proslava kljub spo-štovanju boja in pokončne drže primorskega ljudstva v vsej njegovi zgodovini postavljena predvsem v obdobje slovenske državnosti. Država bo na simbolni ravni predstavljena z zastavami, slovensko himno, govorom predsednika Milana Kučana, s častno stražo slovenske vojske, fanfarami in z ansamblom Slovenske filharmonije.
Slovesnost bo potekala pod geslom Na svoji zemlji. V kulturno-umetniškem programu bodo izvajali stvaritve raznih skladateljev, glasbenikov in drugih umetnikov, ki so bili oz. so še zmeraj pomembni za Primorsko ali pa izhajajo iz tega prostora, torej območja na obeh straneh slovensko-italijanske meje. Omenjamo Srečka Kosovela, Rada Simonitija, Cirila Kosmača, Maksa Pirnika, Ubalda Vrabca ter znane vokalne in instrumentalne ansamble.
Jubilejna prireditev bo na osrednjem novogoriškem trgu pred poslopjem Primorskega dramskega gledališča. Uvodoma bodo nastopili pihalni orkestri iz Goriške in zamejstva. V koncertu združenih pevskih zborov pa bodo sodelovali MePZJacobus Gallus iz Trsta, Hrast iz Doberdoba in Komorni zbor iz Postojne. Na slovesnost bodo organizatorji seveda povabili predstavnike slovenske narodne skupnosti iz Italije, Koroške in Madžarske.
Organizacijski odbor je na natečaju izbral grafično podobo oz. simbol, ki bo povzemal značaj in značilnosti Primorske, kot jih bodo predstavljali na slovesnostih. Njen avtor je ar-litekt Bojan Bitežnik iz Nove Gorice. Podoba z barvami in risbo simbolizira vedrino in temperament primorskih ljudi, čoln z jadrom pa upodablja veter, moč in svobodo. S svojo zasidranostjo v hribu simbolizira trdnost, pokončno držo. Na levi sije sonce kot značilnost in privlačnost Primorske. Modrina pa je simbol reke Soče in slovenskega morja. Ob 50-letnici priključitve bo tudi slavnostna seja državnega zbora.
-------------M.
50 lef priključita Primorske Sloven//
MAMILA V ŠOLI ZA POLICISTE
Prejšnji teden je slovensko javnost najprej osupnila, potem pa tudi pretresla novica, da seje uživanje mamil razširilo tudi med slušatelji Srednje policijske šole v Tacnu pri Ljubljani. Preiskava še traja, tako da vse podrobnosti niso znane, vendar Ministrstvo za notranje zadeve zagotavlja, da bo javnost o vsem tem natančno obveščena. V Sloveniji sicer ni skrivnost, da so mnogi srednješolci bolj ali manj redni uživalci t.i. mamil oz. "trave", toda dijaki policijske šole naj bi bili vendarle izjema. Po neuradnih vesteh naj bi bilo v omenjeni policijski šoli več deset uživalcev mamil (marihuane in hašiša). Na notranjem ministrstvu zatrjujejo, da bodo uvedli preiskavo proti odgovornim oz. krivcem za omenjeni pojav in uvedli ostre disciplinske ukrepe. Slednje bodo podvzeli, tako napovedujejo, tudi proti vodstvu šole.
Pojav je obravnaval tudi minister za notranje zadeve Mirko Bandelj. Dejal je, "da je to blamaža za slovensko policijo; da pa je dogodek z mamili na Srednji policijski šoli tudi eden od odgovorov na vprašanje, zakaj zamenjave v vrhu Ministrstva za notranje zadeve." Prav v času razkritja afere z mamili sta bila namreč zamenjana direktor slovenske policije in direktor Uprave kriminalistične službe Slovenije. - M.
■M.
OB 30-LETNICI KRAJEVNE SKUPNOSTI
SOLKAN SE PRIBLIŽUJE POMEMBNI OBLETNICI
OB PRAZNIKU KRAJEVNE SKUPNOSTI
VRTNICI DVE NA TRNOVEM
13
ČETRTEK 26. JUNIJA 1997
u
ČETRTEK 26. JUNIjA 1997
NOVI GLAS / ŠT. 26 1 997
GOSPODARSTVO
NA POVABILO SDGZ
MOŽNOSTI MEDNARODNEGA SODELOVANJA S POMOČJO SLOVENCEV V ZDA IN KANADI
OBISK SLOVENSKIH POSLANCEV V F-Jk
GABRIJEL DEVETAK
V času od 26. maja do 16. junija smo s študenti in absolventi Fakultete za organizacijske vede v Kranju obiskali več znamenitih krajev in mest
v	ZDA in Kanadi.
V Nevv Yorku je bil zanimiv obisk newyorške borze ter WTC - VVorld Trade Center. Posebno pa je bil zanimiv obisk na Univerzi v Baltimori, kjer nas je sprejel prof. A. Milton Jenkins na Merrick School of Business ter s sodelavci pokazal prostore in delovanje na tej univerzi.
Prisrčno nas je v Clevelandu - Ohio - ZDA sprejel častni konzul RS prof. dr. Karl B. Bo-nutti. Pokazal nam je nekaj zanimivosti v Clevelandu, kot so npr. cerkev sv. Vida, Slovenski kulturni center itd. Posebej pa smo mu hvaležni, da nam je omogočil ter organiziral o-gled ene največjih Fordovih tovarn v ZDA, t.j. CCP - Cleveland Casting Plant, kjer proizvajajo več tipov odlitkov za motorje Ford in sestavne dele. Ogled omenjene tovarne je
Posnetek s srečanja podjetnikov (Foto G.
bil za nekatere udeležence pravo čudo z vidika organizacije dela, tehnologije, stimulacije in kakovosti, saj dosegajo 'total quality excellance."
Za mnoge udeležence je bil obisk tovarne posebnih vozil za varna predsedniška vozila ter blindirana vozila v Fair-fieldu - Ohio - ZDA, kjer smo lahko tudi preizkusili eno od varnih izvedb. Lahko rečemo, da so se Slovenci uveljavili tu-
VINA Z ZAŠČITENIM POREKLOM
PRODUKCIJSKO OBMOČJE KRAS
ERIK DOLHAR
To je naslov zgibanke, ki jo je izdal Konzorcij za zaščito vin s kontroliranim poreklom Kras ob letošnji degustaciji vin Enokras 97. V njej je podrobneje opisano območje Kras, ki obsega vso tržaško pokrajino in goriški Kras. Kljub svoji omejenosti kaže teritorij raznoliko podobo in na njem najdemo okolja z zelo različnimi rastlinskimi vrstami. Obdelane površine so ravne ali rahlo položnate, dokaj pogoste pa so tudi terase na strmih pobočjih gričev, ki se spuščajo do morja.
V	tržaškem predmestju, dobršnem delu dolinske občine in na miljskih gričih najdemo rjavo prst na flišu, medtem ko je nad kraškim robom, ki se strmo dviga iz morja, zemlja, ki je nastala iz apnenca, močno rdečkaste barve. Podnebje tega področja je rezultat zmerno kontinentalnih in sredozemskih vplivov z burjo, ki močno piha iz notranjosti, in rahlimi morskimi sapicami. Zemlja je po svoje skromna in življenje na njej od nekdaj težavno. Vsaka obdelana ped je bila iztrgana naravi, ki je ostra, a hkrati gostoljubna. Pretekli rodovi so s svojim umnim in trdim delom na njej ustvarili prijetno kulturno, arhitekturno in kmetijsko krajino, ki jo danes čvrsto varujejo zlasti tisti, ki se posvečajo tradicionalnim dejavnostim, kot je kmetijstvo. Žlahtno grozdje, ki ga potrže-jo v brajdah, daje vina z izrazito osebnostjo. Vzrok temu
so skromne pedoklimatske značilnosti in prizadevnost marljivih ljudi, ki intenzivno obdelujejo svoje vinograde in skrbno kletarijo. V zadnjih letih delajo številni proizvajalci, ki so mladi po duhu, a hkrati spoštljivi do vsega, kar je dobrega v tradiciji, mnogo na tem, da bi dvignili kakovost vin. V ta namen so prešli na gosto sajenje in celo drastično znižanje pridelka; svoja boljša vina pa hranijo in negujejo v leseni posodi.
Trenutno so v seznamu vin z zaščitenim poreklom za tržaško in goriško pokrajino chardonnay, malvazija (iz istrske malvazije), sauvignon, merlot in rdečepecljati refošk, v seznamu samo za goriško pokrajino sivi pinot, traminec, kabernet frank in kabernet sauvignon in v seznamu samo za tržaško pokrajino vitovska in teran.
di v ZDA in Kanadi. Tako npr. tudi prof. dr. Saša Dekleva, ki predava na DePaul University, School of Accountancy vChi-cagu., nas je izredno prisrčno sprejel s sodelavci. Obrazložil nam je delovanje nekaterih ameriških univerz, kolidžev in povezovanje z gospodarstvom. Med uspešnimi slovenskimi podjetniki v Kanadi bi posebej podčrtal Jožeta Slobodnika, ki je lastnik in predsednik podjetja Top Grade Molds v Mississaugi pri Torontu. Šteje 110 zaposlenih in je specializiran za proizvodnjo zahtevnih orodij za brizganje plastičnih mas. Njego-
vi	izdelki - orodja - so našli kupce po vsem svetu. V zadnjem času navezuje sodelovanje tudi z nekaterimi slovenskimi podjetji.
Med kanadskimi podjetniki je odskočil tudi Ludvik Sta-jan, ki ima specializirano podjetje ABC Fire Door - proizvodnja protipožarnih vrat v Mississauga pri Torontu. Zaposlene imaže sinove in vnuke. Pohvalil pa se je z dvema vnukoma, ki sta že na univerzi. To zagotavlja razvoj in širjenje sedanje in bodoče proizvodnje.
KANADSKO-SLOVEN-SKA TRGOVINSKA ZBORNICA
V	začetku junija nas je v Etobicoke v bližini Toronta sprejel predsednik kanadsko-slovenske trgovinske zbornice Mihael Luzar s sodelavci. Naši študentje in absolventi s FOV Kranj so znali prisluhniti strokovnim izvajanjem predsednika in sodelavcev ter postavljati konkretna vprašanja za možno nadaljnje sodelovanje med Kanado in Slovenijo s pomočjo omenjene gospodarske zbornice ter uspešnih slovenskih podjetnikov v Kanadi. Le-ti sodelujejo tudi z Marijo Ahačič-Pol lak pri radijski oddaji Glas kanadskih Slovencev v Torontu. Ta mešana gospodarska zbornica ima že vzpostavljeno sodelovanje z Gospodarsko zbornico Slovenije in drugimi obrtnimi institucijami oz. podjetji ter obrtniki. Vsekakor pa bo koristno, da bi vložili več truda v izmenjavo izkušenj in selekcijo tistih slovenskih izdelkov, ki so zanimivi za Kanado oz. Severno Ameriko.
-----------DALJE
V petek, 20. junija, se je v deželi Furlaniji-Julijski krajini mudila na obisku 10-članska delegacija Državnega zbora Republike Slovenije. Sestavlja-
li	so jo člani Odbora za mednarodne odnose, Odbora za gospodarstvo in Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Med temi velja o-meniti predsednika odbora za mednarodne odnose Jelka Kacina, podpredsednika Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Davorina Terčona, predsednika odbora za gospodarstvo Jožeta Zagožna, člana odbora za gospodarstvo Izidora Rejca in predsednika odbora za znanost in tehnologijo ter člana odbora za gospodarstvo in odbora za mednarodne odnose Borisa Soviča. Na obisk so prišli na pobudo Slovenskega deželnega gospodarskega združenja z namenom - kot je dejal eden od podpredsednikov SDGZ Marko Stavar -, da se seznanijo s stvarnostjo gospodarstva slovenske manjšine v Italiji.
V dopoldanskih urah so slovenski poslanci obiskali terminal pri Fernetičih, kjer so se tudi pogovarjali o zunanji
trgovini in povezanih sektorjih; zatem so si ogledali Zadružno kraško banko na Opčinah in obrtno cono v Dolini. Na sedežu SDGZ so se z zamejskimi gospodarstveniki pogovarjali o strateških interesih manjšinskega gospodarstva in odnosih z matico. Pogovora - ki mu je sledilo srečanje s časnikarji - sta se udeležili tudi generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Vlasta Valenčič-Pelikan in vicekonzul Zdenka Simonovič. Po kosilu so obiskali tiskarno Gra-fica Goriziana in se srečali z vodstvom Slovenskega gospodarskega združenja Gorica, zatem pa so se srečali z gospodarskimi in javno-kul-turnimi predstavniki Benečije. Obisk seje zaključil v restavraciji La Subida v Krminu (Gorica), kjer je bil pogovor o gostinstvu in turizmu, nato pa še večerja.
Če lahko na kratko obnovimo zaključke, do katerih so prišli ugledni gostje in ki sojih podali na tiskovni konferenci, moramo povedati, da so pozitivno ocenili obisk. S pridobljenimi informacijami bo namreč lažje razpravljati in od-
ločati v parlamentu (pa tudi v izvršilnih organih), ko bo šlo za slovensko manjšino in njeno gospodarstvo. Potreben je tudi konkreten strateški načrt sodelovanja med matico in manjšino, zlasti kar se tiče vstopanja Slovenije v Evropsko zvezo. Tu so v Sloveniji še v fazi osvetljevanja vseh perspektiv glede vstopa, vsekakor, so dejali poslanci, je manjšinsko gospodarstvo sestavni del gospodarske strategije Slovenije. Pogoji za sodelovanje so ugodnejši tudi zato, ker je po mnenju gostov slovenska manjšina v Italiji (z razliko od tiste na avstrijskem Koroškem) enotnejša kot v preteklosti. Tudi v delegaciji slovenskega parlamenta je bilo opaziti enotnost v pogledih, ne glede na strankarsko pripadnost oz. politično prepričanje. To je nadvse pomembno, saj je usklajevanje stališč bistvenega pomena za organsko politiko neke države. Od tega ima korist tudi manjšina z vsemi svojimi dejavniki, saj tako vemo, pri čem smo, in na tem lahko gradimo sodelovanje in skupno strategijo.
 IŽ
DO 30. JUNIJA IZPLAČILO STRANSKIH DAVKOV NA DEDOVANJA
DAMJAN HLEDE
Kot je bilo že pisano v NG 10. aprila letos, je Prodijev dodatni finančni manever uvedel določene novosti na področju davkov na dedovanja, med katerimi so predvsem nadomestni davek Invim (1% vrednosti dedovanih nepremičnin) in nova pravila v zvezi z izplačili davkov na dedovanja. Na tem področju je bilo uvedeno pravilo samoizplačila (autoliqui-dazione). Doslej je namreč veljalo načelo, da so dediči v šestih mesecih po zapustnikovi smrti morali izročiti registrskemu uradu prijavo o dedovanju, ki je vsebovala opis in vrednosti vseh elementov zapuščine, davčni urad pa je v treh letih poslal dedičem davčni izračun, šele po katerem je prišlo do plačila. Odslej pa bo veljalo naslednje pravilo: pred izročitvijo prijave o dedovanju bodo morali sami dediči (oz. s pomočjo notarskih uradov ali komercialistov ali geometrov) izračunati in izplačati davke, ki so povezani z davkom na dedovanje: hipotekarni, katastrski in nadomestni davek Invim. S tem v zvezi je predvidena tudi prehodna določba, in sicer za dedovanja, za katera je bila dne 29. marca že predstavljena prijava, ampak registrski urad ni še opravil izračuna. V tem primeru morajo dediči oz. volilojemniki do 30.6. 1997 plačati manjše davke, povezane z dedovanjem (skupaj 3% vrednosti nepremičnin, prisotnih v zapuščini). Registrski urad pa bo kasneje opravil še izračun za davek na dedovanje in nadomestni davek Invim.
Težava je v tem, da davčni uradi niso davkoplačevalcem
poslali nobenega obvestila v zvezi s to novostjo in s časovnim rokom 30. junija. Iniciativa je bila prepuščena dobri volji časopisov in notarskih uradov. Večina le-teh je namreč poslala obvestila klientom, ki so pri njih opravili obveznosti v zvezi z dedovanji. Tovrstno obve-ščevanje pa ne more izpolniti vseh vrzeli, saj smo videli, da je možno izpolniti prijavo na dedovanje tudi s pomočjo drugih izvedencev. Veliko je torej dedičev, ki za novost še niso izvedeli. Finančno ministrstvo je zato v teh dneh pripravilo tiskovno sporočilo, v katerem napoveduje, da bo rok odložen na 30. september. Kdor pa
bo obveznost opravil po 30. juniju, bo moral doplačati dodatni davek v višini 1% davčnega bremena. Skratka pravilo je naslednje:
1) do 30. junija (ali do 30. septembra, a z enoodstotnim davčnim dodatkom, če bo res prišlo do napovedanega odloga) mora poskrbeti za samoiz-plačilo, kdor je izročil prijavo
o	dedovanju, v kateri so bile prisotne nepremičnine ali stvarne pravice nanje, pred 29.3.1997;
2) do 30. septembra po bo moral obveznost opraviti tudi tisti, ki je prijavo izročil po
29.	marcu, ker je rok šestih mesecev minil po tem datumu (v tem primeru pa ne glede na to, ali je prijava vsebovala nepremičnine ali ne).
OBČNI ZBOR DEŽELNE ZVEZE ZADRUŽNIH BANK
Potem ko je v zadnjih mesecih vseh 19 zadružnih bank v naši deželi izpeljalo svoje občne zbore, je imela svoj letni občni zbor tudi njihova deželna zveza. V ta namen so se v soboto v vili Manin zbrali predsedniki in drugi predstavniki omenjenih bank. Občnega zbora se je udeležil tudi predsednik vsedržavne zveze Azzi. V svojem posegu je najprej prikazal sedanje stanje zadružnih bank v Italiji in njihove uspehe na raznih področjih, nato pa je zlasti razvil najpomembnejše vodilo, na katerem naj sloni gibanje teh bank; to je zvestoba identiteti, ki se kaže v solidarnosti in sodelovanju z zadružnim gibanjem nasploh ter v povezanosti s člani in teritorijem.
Najpomembnejši podatki, ki zadevajo gibanje zadružnih bank v naši deželi, pa so naslednji: 22.000 članov, 19 zadružnih bank s 122 okenci, 1.070 nameščencev, 6.300 milijard lir zbranih sredstev, 2.100 milijard lir posojil, nad 600 milijard lir premoženja.
Poleg običajnih točk na dnevnem redu so po statutu nadomestili v upravnem odboru tiste predsednike zadružnih bank, ki na letnih občnih zborih niso bili več potrjeni za predsednike.
Zato je med novimi člani upravnega odbora deželne zveze tudi nova predsednica Zadružne banke iz Doberdoba Severina Peric.
----------(MAB)
SREDOZEMSKE IGRE
COSLOVICH
SREBRNA
ROLKANJE
25-Jetna tržaška Slovenka Claudia Coslovich, doma s Piščancev nad Rojanom, je na Sredozemskih igrah v Bariju dosegla največji uspeh v svoji dosedanji atletski karieri.
Bivša Borova atletinja, sedaj članica turinske-ga Sisporta, je v sredo, 18. t.m., z rezultatom 57,16 m osvojila srebrno medaljo v metu kopja. To je njen letošnji najboljši rezultat in tretji vseh časov v Italiji. Zlato se ji je izmuznilo le za las, saj je najžlahtnejše odličje šlo Francozinji Auziel le v zadnji seriji za samih 16 cm. Dotlej je bila Claudia stalno v vodstvu. Kljub končni hladni prhi je bila naša brhka plavolaska z osvojeno srebrno kolajno na letos najpomembnejši množični športni prireditvi na svetu izredno zadovoljna: 'To je moj letošnji najboljši rezultat. Seveda mi je žal za zlato kolajno, toda osebni rekord Francozinje Auziel znaša 64 m, tako da ni nič čudnega, da je zmagala, čeprav sem na tihem upala, da seji zadnji met ne bo posrečil. Vendar pa, ponavljam, sem zelo zadovoljna!" Claudia je že naslednjega dne z ostalimi člani italijanske reprezentance odpotovala v Miinchen, kjer jo je konec tedna čakal nastop na tekmah za evropski pokal. Z razmeroma skromnim rezultatom 53,80 je zasedla 6. mesto. Skrita želja tržaške atletinje, ki se ima za vzpon v evropski vrh zahvaliti tudi svojemu dolgoletnemu trenerju, Ljubljančanu Leopoldu Toplaku, je nastop na svetovnem prvenstvu avgusta v Atenah, za kar pa potrebuje met čez 60 m. Coslovichevaje bila že štirikrat državna prvakinja, za državno reprezentanco pa je nastopila trinajstkrat.
Drugi zamejski atletinji, Margaret Macchiut, ki je nastopila v Bariju, pa žal ni uspelo osvojiti kakega odličja. V teku na 100 m z ovirami je namreč zasedla 5. mesto, a je lahko s tem rezultatom zadovoljna, saj seje uvrstila tik za najboljšimi, kot sta Francozinja Girard in Slovenka Brigita Bukovec. - ERIK DOLHAR
SLOVENIJA NADVSE USPEŠNA
Slovenija je na Sredozemskih igrah v Bariju dan pred koncem tekmovanj osvojila že 5 zlatih, 8 srebrnih in 10 bronastih kolajn. Gregor Cankar je z 8 m dolgim skokom zmagal v skoku v daljino. Po osvojenem zlatem odličju je izjavil: "Razmere, v katerih sem skakal, so bile ene najtežjih v moji karieri. Veter seje neprestano spreminjal, zato je bilo izredno težko ujeti pravočasni odskok. Meni je uspel le en dober skok, k sreči pa je bil ta dovolj za zlato medaljo."
Rajmund Debevec je v streljanju z malokalibrsko puško v trojnem položaju Sloveniji pri-streljal bronasto kolajno. Prvi je bil Jugoslovan, 2. pa Bosanec. Ljubljančanka Polona Vilar je v karateju v kategorji do 55 kg osvojila bronasto kolajno, ravno tako kot rokometašice, ki so v malem finalu gladko odpravile ZRJ. Slovenska jadralca v razredu 470 Tomaž Čopi in Mitja Margon sta si že predčasno zagotovila zlato kolajno. Na teniškem turnirju sta Borut Urh in Iztok Božič osvojila srebro.
JADRANJE
SPET GAJA LEGEND
Slovenska jadrnica je potrdila svojo premoč tudi na tradicionalni italijansko-slovenski mednarodni regati Milje-Portorož-Milje. 19-članska posadka Gaje Legend koperskega jadralnega kluba Jadro je s krmarjem Kosmino prispela na cilj s tako prednostjo, da si je zagotovila še Trofejo prijateljstva. Druga je bila tudi slovenska jadrnica Esimit Matjaža Antonaza (društvo Burja), 3. pa Cimbra di Levade sesljanske Pietas Julie, na krovu katere je bilo kar nekaj članov Cupe (Alex Bezin, oba Ferfoglia in drugi).
PAULINA IN SULLINI DRŽAVNA PRVAKA
Lissone (Ml) - Na državnem prvenstvu v rolkanju v ravnini sta člana Mladine iz Križa Mateja Paulina in Eros Sullini osvojila državni naslov. Za Matejo je to že drugi državni naslov v dveh tednih, saj je že zmagala tudi v reber. Največji uspeh teh dveh rolkarjev so dopolnili še trije člani Mladine: Mateja Bogateč si je med kadetinjami prirolkala srebro, bron pa je šel v kategoriji najmlajših Ani Košuta in naraščajniku Lorenzu Schirri.
ŠD Mladina je bilo deležno še enega priznanja: Mateja Paulina je bila poklicana v državno reprezentanco, ki bo konec meseca nastopila na tekmi za svetovni pokal začetnic na Švedskem.
DEVETAK IN BENSA DRŽAVNA PRVAKA V KATAH
Slovenski člani goriškega kluba Karate Sho-tokan Sankaku Isonzo so uspešno nastopili na državnem prvenstvu AICS (Associazione italia-nacultura e šport) v tradicionalnem karateju. 29-letni Erik Bensa med plavo-rjavimi in 22-letna Neva Devetak med oranžno-zelenimi pasovi sta osvojila državni naslov v katah, Devetakova pa je osvojila bronasto kolajno tudi v borbah.
Za Karate Shotokan Sankaki Isonzo je bila letošnja sezona zelo uspešna, saj je klub v raznih zvrsteh posegel kar po 14 državnih naslovih. Najpomembnejši rezultat je na italijanskem pokalu FIKTA z zmago dosegel Robert Bensa, ki si je skupaj z Matjažem Černičem prislužil črni pas.
Večina slovenskih članov Shotokana Sankaku Isonzo izhaja iz vrst slovenskega kluba Karate Shotokan Ryu, ki je zaradi težav s trenerskim kadrom začasno prekinil delovanje.
SLOVENIJA ZA SVETOVNO PRVENSTVO
V sredo, 25, t.m., se je v Španiji začelo košarkarsko Evropsko prvenstvo.
Zamejski košarkar Gregor Fučka
Slovenska reprezentanca i-gra s trenerjem Urlepom v skupini B prvi krog prvenstva v Gi-roni. Najprej se bo srečala s Francijo, nato še z Izraelom in Litvo.
V slovenskem taboru so si kot cilj zastavili uvrstitev v drugi krog, saj se zdi, da ima Slovenija med tako izenačenimi moštvi, kot so letos na Ep pravico, da upa in se bori za 5. mesto, ki vodi na svetovno prvenstvo (to bo prihodnje leto v Grčiji). Le Jugoslavija se zdi nepremagljiva.
V skupino moštev, ki se bodo vmešala v boj za vabljiva mesta, spadajo Francija, Slovenija, Litva, Italija, Turčija in Hrvaška. Glavni adut italijanske vrste bo rojak Gregor Fučka.
OBČNI ZBOR KK BOR
BREZBRIŽNOST BIVŠIH UPRAVITELJEV
V ponedeljek, 23.t.m., je bil na Stadionu 1. maj v Trstu redni občni zbor Košarkarskega kluba Bor.
Predsednik dr. Renato Štokelj se je najprej poklonil družini bosanskih beguncev, ki se po dolgem bivanju v gosteh pri Boru lahko končno vrne domov. V svojem poročilu je Štokelj pregledal delo vseh ekip, ki so letos nastopale v raznih prvenstvih, in poudaril, da je "glavna smernica in vodilo delovanja KK Bor omogočiti košarkarsko dejavnost na čimboljši strokovni ravni doraščajoči mladini v mestu in bližnji okolici ter o-mogočiti vsem, ki želijo ostati v košarkarskem okolju, tudi ko dorasejo v člane, primerno možnost igranja." To je Boru tudi uspelo, najvažnejši pokazatelj zadovoljstva v Klubu pa je število fantov, ki gojijo košarko: brez članske ekipe je letos vadilo 94 fantov. Tako mislijo pri Boru tudi nadaljevati. Trenerska komisija je že izdelala načrt, ki za prihodnjo sezono predvideva še večjo pozornost trenerjev in večje investicije Kluba pri delu z mladimi. Za izvedbo teh programov pa se srečujejo s finančnimi problemi in težavami z razpoložljivostjo vadbenih prostorov. Iz blagajniškega poročila Darija Kovačiča je bilo razvidno, da se je tudi letošnja sezona končala s pasivo, ki pa je veliko manjša od lanske. Štokelj seje nadalje zahvalil vsem družinam košarkarjev, ki jim gmotno pomagajo, da se njihovi otroci lahko udejstvujejo pri Boru, in ravno tako vsem sponzorjem: podjetju Velox, ki v Trstu zastopa firmo Radenska, ki že 10 let omogoča nastope Borove članske ekipe, nato podjetjem La nuova edile, Dentalex, Autocarrozzeria Krmec, Ediauto ter Zadružni Kraški Banki, ki je omogočila nakup novega kombija. O stiski s prostori na Stadionu je Štokelj povedal, da je "ŠZ Bor v nenehnem iskanju izhoda iz težkega ekonomskega položaja, v katerem je, (za katerega pa nima sedanji odbor nobene krivde) prisiljeno omejevati razpoložljivost prostorov in vadbenih ur
F1TP
FOTO KROMA
lastnim klubom in sekcijam ter dajati prednost donosnejšim dejavnostim. To politiko Združenja razumemo in delno podpiramo, predlagali pa smo, naj se pri dodeljevanju ur sekcijam upošteva predvsem številčnost le-teh. Zelo cenimo napore predsednika Rustje in ostalih odbornikov pri upravljanju Bora in objekta, preseneča pa nas popolno brezbrižje tistih, ki so gojili politiko Združenja v preteklosti in pripomogli, da je v tem stanju." O tekmovalni dejavnosti je Štokelj povedal, da ni še jasno, če bo prva ekipa napredovala v C2 ligo, znan pa je trener, Luka Furlan. Člani bodo kot običajno šli z mladinci na pripravev Radence, mladinske ekipe pa na Trbiž. Za največji društveni uspeh sezone je poskrbela ekipa trenerja Stojana Corbat-tija, ki je v prvenstvu propaganda v široki konkurenci zasedla končno 3. mesto, razveseljivo pa je bilo tudi veliko število otrok pri minibasketu (41!).
Občni zbor so pozdravili Peter Žerjal za ŠZ Jadran, Gorazd Pučnik za ZSŠDI, pismeno predsednik ŠZ Bor Alexander Rustja, zastopnik glavnega sponzorja Radenske dr. Boris Siega in za Cicibono Vanja Jogan. V razpravi so prišli na dan vsakodnevni problemi na Stadionu 1. maj, s posebnim poudarkom na parkirnino, ki jo bodo morali odslej plačevati pred športnimi objekti. Na volitvah je bil za predsednika potrjen dr. Renato Štokelj, podpredsednik bo Bruno Kneipp, blagajnik Dario Kovačič, odborniki pa Igor Canciani, VValter Corbatti, VValter Gaburro, Martin Kralj, Pejo Kr-čalič, Edi Lovriha, Mario Pison, Andrej Udovič, Cesare Ursich, Pavel Volk in Matija Jogan.
--------------ED
ZSSDI: KLJUB TEŽAVAM POZITIVNA SEZONA
Novi odbor Združenja slovenskih športnih društev v Italiji je na nedavnih sejah razpravljal o problematiki zamejskega športnega gibanja.
Beseda je stekla o racionalnejši porazdelitvi dela v uradih s prevzemom večjih nalog reprezentančne narave, o odnosu do članic ter povečanju uslug, ki bodo na razpolago društvom tudi na Goriškem. Razčlenil je dokument iz I. '92 o vsebinski usmeritvi slovenskega športa v Italiji, ki so ga društva že soglasno sprejela za svoje vodilo. Dokument so posodobili in ugotovili, daje bil tako sestavljen, daje še vedno aktualen. O splošnem finančnem stanju pri ZSŠDI-ju menijo, daje težko določiti jasnejše programe in obveze, saj ni še znano, s kolikimi sredstvi bo Združenje razpolagalo. Z zadovoljstvom so pozdravili ustanovitev panožnih komisij tudi na Goriškem ter medpokrajinsko sodelovanje in dogovarjanje
med posameznimi panogami, ki predstavlja predpogoj za bodoče zadovoljive rezultate tudi v ekipnih športih. Govor je bil o športnem srečanju manjšin v Brežicah, o skorajšnjem izidu Lakovi-čevega Zbornika zamejskega športa za sezono 1996/97 ter o predstavitvi nekaterih zamejskih dejavnosti in ekip v Ljubljani. Na koncu je vodstvo ZSŠDI-ja podalo letni obračun in ugotovilo, da so slovenski športniki v Italiji kljub težavam dosegli izredno dobre rezultate z osvojitvijo državnih naslovov, priboritvijo mesta v državnih reprezentancah ter dosego napredovanj v ekipnih športih. To le potrjuje vitalnost zamejskega športnega gibanja in njegovo prilagodljivost tudi najtežjim časom.
SREČANJE OBMEJNIH ŠPORTNIKOV, ZMAGALI ZAMEJCI
Konec tedna je bilo v Brežicah XXI. Srečanje slovenskih športnikov iz obmejnih dežel v priredbi Olimpijskega komiteja Slovenije. Najuspešnejša je bila 40-članska reprezentanca ZSŠDI, ki je zasedla prva mesta v namiznem tenisu in odbojki. Poleg nje so se srečanja udeležili predstavniki Slovenske športne zveze z avstrijske Koroške, Zveze Slovencev na Madžarskem in Športne zveze Brežice. Športno snidenje je bilo namenjeno tekmovalcem letnika 1982 in mlajšim. Na programu je bil tudi sprejem delegacij pri županu občine Brežice, ki je bil tudi pokrovitelj srečanja. Vsi udeleženci so bili nastanjeni po družinah, kar je bila še dodatna priložnost za medsebojno spoznavanje in navezavo prijateljskih vezi s sovrstniki, kar je tudi cilj tovrstnih prireditev. Organizacija in prijateljsko vzdušje v Brežicah sta bila vzorna.
ODBOJKA
FINALE MEMORIALA SPAZZAPAN: OLYMPIA B - MOSSA
V Štandrežu se je končal turnir na mivki
Na odprtem igrišču Slovenskega športnega centra v Gorici seje v sredo, 25. t.m., zaključil 18. Memorial Peter Spazzapan v organizaciji ŠZ Olympia. Pred zaključkom redakcije nam je uspelo le izvedeti, da se bosta za končno zmago potegovali Olympia B in Mossa.
Turnirje bil letos za mešane ekipe, kvalifikacijski boji pa so trajali tri dni. Prva dva troboja sta bila na odprtem, zadnji dan pa so zaradi slabega vremena igrali v dvorani. Gledalci so bili priča izenačenim, zanimivim in kvalitetnim dvobojem. Olympia B je zmagala v svoji skupini, medtem ko seje Olympia D uvrstila v polfinale kot najboljša drugouvrščena ekipa. Olympia B je igrala s kvalitetno postavo: Mijo Vukovič, Mery Trapuzzano, Eri-
ka Brisco, Janez in Simon Terpin, Nikolaj Pintar in Pavel Spazzapan (na sliki).
V Štandrežu pa se je v priredbi domačega Vala končal turnir odbojkarskih dvojic na mivki, ki sega je letos udeležilo rekordno število igralcev (170). Med ženskami sta zmagali Erika Brisco in Monika Tomasin pred Zotti-jevo in Princijevo ter Tržačankama Vodopivčevo in Gregorijevo. Med mladinkami je bil najboljši Valov par Uršič-Vižintin, ravno tako kot Valovca Jelen in Sergo v moški konkurenci. Finale mešanih ekip je osvojila trojica, ki jo je vodil trener Valovk Jerončič. Najbolj zanimiv je bil moški finale, v katerem sta igralec in trener Olympie Terpin in Vukovič po ogorčenem boju položila orožje pred Videmčanoma De Ceccom in Capellinijem,
DALJE STR. 1 b
15
ČETRTEK 26. JUNIJA 1997
ZADNJA STRAN
OTROŠKA OLIMPIADA
ENKRATNO DOŽIVETJE TROJICE
ERIK DOLHAR
16
ČETRTEK 26. JUNIJA 1997
FOTO KROMA
Na sliki so Mateja Paulina (Devin, kolesarstvo), Miloš Kalc in Matteo Feruglio (Bor, plavanje), ki so se navdušeni vrnili iz grške Sparte, kjer so se kot člani tržaške reprezentance udeležili 27. otroške o-limpiade. 12-letna Mateja je kot zdaleč najmlajša udeleženka iger osvojila 4. mesto v kolesarstvu, ki med drugim sploh ni njena športna panoga, saj se ukvarja z rolkanjem
in tekom na smučeh. Že izkušeni plavalec Matteo je bil 5. v hrbtnem slogu, medtem ko je bil Miloš 14. in 16. v kravlu in prsnem slogu. Za vse tri pa je bil nastop na teh igrah pravo doživetje. Nepozaben je bil še zlasti mimohod pred nabito polnim stadionom med otvoritveno slovesnostjo. Ob koncu iger se je izvedelo, da je Trst med kandidati za prireditev iger leta 2000. -----------ED
AMATERSKI NOGOMET
TRENTIN NOVI TRENER SOVODENJ
Sovodnje so najele novega trenerja, Armanda Trenti-na iz Turjaka, ki bo vodil člansko ekipo v 1. amaterski ligi. Gre za priznanega strokovnjaka, ki je že uspešno treniral v Mošu, Ločniku in drugod ter povsod žel uspehe in napredovanja v višje lige. Znan je kot sposoben in zahteven trener, ki doseže tako od posameznikov kot od ekipe največ, kar se da. Društvo s športnim direktorjem Giannijem Marso-nom na čelu se sedaj trudi, da bi sestavilo dobro enajsterico, ki bi častno branila barve Sovodenj v 1 .AL in se že po enem prvenstvu vrnila v promocijsko ligo.
Na Padričah so se najmlajši Gaje v okviru deželnega pokala pomerili z ekipo SanLOdorico. Padriško-gro-pajska postava je po naslovu tržaškega prvaka osvojila še deželni pokal in tako s pre-
istižnim uspehom kronala nadvse uspešno sezono pod vodstvom trenerja Žežlja.
FABIO RUZZIER DOBER PRED SP
44-letni lonjerski hitroho-dec Fabio Ruzzierje pred bližnjim nastopom na svetovnem prvenstvu v južnoafri-;škem Durbanu dokazal, da je v dobri formi. V soboto, j 14. t.m., je namreč v Trstu za več kot 15 sekund izboljšal svetovni rekord master-jev (neuradni) na razdalji
3.000	metrov, izboljšal pa je j tudi osebni rekord, ki ga je pred šestimi leti dosegel v Minsku. V Durbanu bo Ruz-Izier zadnjič nastopil v naj-! mlajši kategoriji masterjev,
l	kar pomeni, da bo tekmoval tudi s štiri leta mlajšimi tekmovalci. Ruzzier bo branil naslova na 5000 metrov in 20 kilometrov, ki ju je pred Ištirimi leti osvojil na Japonskem.
PLAVANJE
BOROVCI DOBRI
V	TRŽIČU
Na zadnji kvalifikacijski tekmi začetnikov za nastop na deželnem prvenstvu je Borovec Daniel Pettirosso zasedel drugo mesto na 100 m prsno. Borovi plavalci so se v istem bazenu udeležili tudi že 9. tekmovanja za plavalne šole in posegli po treh odličjih. Luka Zidarič je bil tretji na 25 m delfin, Niko Sossi je zmagal na 25 m prosto med tekmovalci letnika 1991, mlajša štafeta (Pescatori, Škrap, Sossi, Zidarič) pa je bila druga. Daniel Pettirosso in Luka Peric sta konec tedna sodelovala tudi na zelo kakovbstnem 16. mednarodnem memorialu Luciana v Brescii.
NAMIZNI TENIS
BRESCIANI IN MILIČ (KRAS) NA EP?
Zvezni mladinski selektor je poklical Krasovi naraščaj-nici Dašo Bresciani in Martino Milič v vsedržavni visoko specializirani center v Terniju na priprave za evropsko prvenstvo na Češkem.
V	Tarantu je bilo konec prejšnjega tedna državno prvenstvo za veterane, na katerem Sonji Milič ni uspelo u-braniti dveh naslovov, ki ju je bila osvojila lani. Tako med posameznicami kot v dvojici z Miriam Rosso iz Cunea je osvojila srebrno odličje.
KOTALKANJE
POLET
SOORGANIZATOR
EVROPSKEGA
PRVENSTVA
V	sredo, 25. t.m., se je v Trstu začel evropski pokal v umetnostnem kotalkanju, ki ga prirejata tržaški Jolly in o-penski Polet pod pokroviteljstvom CONI-ja, dežele, pokrajine in občine.
To je nedvomno veliko priznanje za naše društvo, saj mu je italijanska kotalkarska zveza zaupala organizacijo tako pomembnega tekmovanja, ker verjame v izredne organizacijske sposobnosti o-penskih športnih delavcev.
2. ZAMEJSKI FESTIVAL AMATERSKIH DRAMSKIH SKUPIN NA TRGU V MAVHINJAH
Na tem mestu objavljamo spored mavhinjskega festivala. Več o njem na 9. strani.
ČETRTEK, 26. T.M.:
-ob20.30: RomildaSmotlak Tul - MAČKULANSKE ŠTORJE; dramski odsek Prosvetnega društva Mačolje, igrata Milena Smotlak in Valentina Tul (tradicionalna ljudska igra)
-ob 22. uri: JEN ŠE SMUA LETE; dramska skupina KD Rovte - Kolonkovec, režija Drago Gorup (tradicionalna ljudska igra)
PETEK, 27. T.M.:
- ob 18.30: Fran Milčinski -ZVEZDICA ZASPANKA; izvaja dramska skupina SKD Primorec - Trebče, režija Suzi Bandi (otroška igra)
- ob 20.30: Aristofanes - LA PACE-MIR; izvajata dramski skupini Znanstvenega liceja F. Prešeren (Trst) in Industrijskega tehničnega zavoda Volta (Trst), rež. Paolo De Paolis (mladinska igra)
- ob 22. uri: člani "bande" MTKB - TIERRA, DENTIERRA Y LIBERTAD; izvaja MTKB (Mala Tržaška Kabaretna "Banda"), samoupravna režija (eksperimentalna igra)
SOBOTA, 28. T.M.:
- ob 18.30: Stana Milič -TAČKOVA SREČA; izvaja dramska skupina KD Kraški dom, rež. Stana Milič (otroška igra)
- ob 20.30: Luise Alcott, prir. Lučka Susič - MALE DAME; izvaja Slovenski oder Slovenske prosvete v Trstu, rež. Lučka Susič (mladinska igra)
- ob 22. uri: Tatjana Turko -ANA B'LANA PUPA, izvaja dramska skupina SKD Slavec Ricmanje - Log, rež. Tatjana Turko (tradicionalna ljudska igra)
NEDELJA, 29. T.M.:
- ob 18.30: Mariza Perat -GOZDNE ŽIVALI PRIREJAJO GOSTIJO; izvaja Otroški zbor KD Oton Župančič - Štan-drež, rež. Ada Bačar (otroška igra)
- ob 20.30: več avtorjev -TEKU JE B'LO AMBET V BUER-ŠTE; izvaja dramska skupina PD Slovenec iz Boršta, rež. Boža Hrvatič (tradicionalna ljudska igra)
PONEDELJEK, 30. T.M.:
- ob 20.30: Žarko Petan - PET PEPELK; izvaja Mladinska skupina amaterskega odra Jaka Stoka - Prosek - Kontovel, rež. Sara Balde (otroška igra)
- ob 22. uri: Anton Ingolič, prir. Lučka Susič - TAJNO DRUŠTVO PGC; izvaja Gledališka skupina Slovenskega kulturnega kluba, rež. Lučka Susič (mladinska igra)
TOREK, 1. JULIJA: .
- ob 20.30: Zvonko Legiša -KLEPET NA PUNKIŠČU; izvaja Srednja šola Igo Gruden - Nabrežina (ml. igra)
- ob 21. uri: Kristina Brenkova - MODRA VRTNICA; izvaja Pedagoški licej A.M. Slomšek, rež. Suzi Bandi (mladinska igra)
- ob 22. uri: Sregej Verč - IZ TAKE SMO SNOVI KOT S(R)A-NJE; izvaja Mladinska igralska skupina KD Rdeča zvezda -Salež, rež. Sergej Verč (mla-Idinska igra)
SREDA, 2. JULIJA:
I- ob 20. uri: Jana Kolarič -(SALON EXPON; izvaja Lutkovna skupina ISKRICE Srednje šole Ivana Trinka iz Gorice, rež. Ada Bačar in Luciana Bu-idal (otroška igra)
- ob 21. uri: Tatjana Turko -■ POD ZVEZDAMI; izvaja dram-
ski odsek KD F. Prešeren, rež. Tatjana Turko (tradicionalna ljudska igra)
- ob 22.15: Čuk, Mermolja, Kravos, Košuta - KAJ BI BILO SONCE BREZ LJUDI; izvaja dramska skupina Metronom, izbor poezij in rež. Nerina Švab (eksperimentalna igra)
ČETRTEK, 3. JULIJA:
- ob 20.30: Svetlana Makarovič - KORENČKOV PALČEK; izvaja Mladinska lutkovna skupina SKD Tabor - Opčine, rež. Olga Lupine (mladinska igra)
- ob 22. uri: Vinko Modern-dorfer: ŠTIRJE LETNI ČASI; izvaja dramska skupina KD Kraški dom, rež. Drago Gorup (tradicionalna igra)
PETEK, 4.7.:
- ob 20.30: C.Goldoni, prir. Maja Lapornik - PRIMORSKE ZDRAHE; izvaja Dramska skupina SKD Igo Gruden -Nabrežina, rež. Maja Lapornik (tradicionalna igra)
- ob 22. uri: Tatjana Turko -VANKA IN TONCA, izvajata Tatjana Turko in Ingrid Werk (tradicionalna predstava)
SOBOTA, 5. JULIJA:
- ob 20.30: Aldo Nicolaj, prir. Beneško gledališče - BUOGI MOŽJE; izvaja Beneško gledališče, rež. Marjan Bevk (tradicionalna ljudska igra)
- ob 22. uri: Gizela Budin Pegan - PRIPRAVA NA ZLATO POROKO, izvaja dramska skupina KD Rdeča zvezda, rež. Anton Petje (tradicionalna ljudska igra)
NEDELJA, 6. JULIJA:
- ob 20.30: SLAVNOSTNO NAGRAJEVANJE
- PONOVITEV IGRE, KI JE PREJELA NAGRADO OBČINSTVA
- DRUŽABNOST.
mmnMmsmi
	gl