Or. Job, Gruden: ('cščeuje sv. Martins, Škofa, na Slovenskem.	53
Soroden mu je Henrik Suzo, domin i kanec (•[■ 1365), ki razvija v svojih zanimivih govorih mistiko. Prizadeva si pred vsem ganiti src«, zato ne rabi mnogo dogmatičnih dokazov, temveč skuša le z ganljivimi prizori .srce pridobiti za brezmejno ljubezen do Boga.
(heiler v on Keisersberg sklene dolgo vrsto srednjeveških govornikov (f 1510). Ljudstvo ga obožuje; trumoma oblega njegovo lecp. Vendar se na njegovih govorih pozna znamenje tiste dobe: plitvost v učenosti in ne uglajen ost v obnašanju. Vsak izraz mu je dober, vsak dokaz mu zadostuje. Ž njim na enaki stopinji stojijo vsi, protestantski, a večinoma tudi vsi katoliški govorniki tiste dobe.
Govorništvo nazaduje. Se le ee/. sto let se ukus ublaži, iu prek or ist na govorniška umetnost zopet povzdigne nft dostojno visočino.
Dr. Anf. Medved.
Češčenje sv. Martina, škofa, na Slovenskem.
a poznavanje zgodovine kakega naroda je češčenje Svetnikov velike važnosti. V njem se nam razkrivajo vplivi, ki so delovali pri pokristjanjevanju dotičnega naroda aH sicer pospeševali njegov verski razvoj. Za kulturnega zgodovinarja so zanimive ljudske Šege in navade, katere spremljajo cerkveno češčenje, ker se je v njih ohranil marsikateri moment iz predkrščanslte dobe. Zlasti pa so cerkveni patron i, svetniki, katerim v čast je bila cerkev zgrajena, važen zgodovinski vir. Iz njih sklepamo, kedaj se je češčenje tega ali onega svetnika pričelo, kako se je razširjalo, in tudi obratno smemo vsaj z veliko verjetnostjo sklepati na starost dotičnih cerkva. Poleg tega so pa še marsikatere druge zgodovinske razmere, katere nam češčenje svetnikov osvetljuje in tolmači.
Med Slovenci je posebno razširjeno češčenje sv. Martina, tourskega Škofa. Skoraj največ cerkva po naših holmih in dolinah je njemu posvečenih. V ljubljanski Škofiji jih je 41 (15 župnijskih in 26 podružnic), v la van tin ski župnijskih, v krški 34, v goriški 10 in tržaški 8. Veliko izmed njih nosi znak starodavnosti že na sebi, o drugih nam viri poročajo, da so nastale v prvih stoletjih pokristjanjenja Slovencev. Tem zanimivejše bo, ako v naslednji razpravi nekoliko preiščemo razvoj in vzroke češčenja sv. Martina med našim narodom.
Načrta j mo najprej v glavnih obrisih njegovo življenje! Sv. Martin je bil rojen okoli 1.316. po Kr. v mestu Sabaria v Panoniji paganskim starisem. tzrejen je bil v mestu Paviji, kjer je opravljal njegov oče visoko služi») vojaškega tribuna. Na željo slarišev se je posvetil tudi on vojaštvu. Že kot desetletni deček je bil sprejet med katehumene,
54
VODITELJ.
in v osemnajstem letu je prejel sveti krst. Odsluživžl nekaj let pri vojakih, je dal slovo vojaški službi in odšel v mesto Poitiers k skotit Hilar ij n, znamenitemu brani telju svete Vere zoper arijansko krivo verstvo. Ta ga je posvetil v eksorcista, in kot tak se je napotil čez Alpe v Panonijo, da I j i pridobil svoje pagans ke stari Se za krščanstvo. Očeta ni mogel spreobrniti, pač pa mater in mnoge druge. — Ker so ga arijanei preganjali, se je moral umakniti v Milan tn pozneje na mali otok Gallinaria pri Genovi, kjer je živel kot puščavnik. Okoli L.360. je bil zopet v Poitiers in je tamkaj ustanovil samostan Liguge. Po smrti škofa Lidorija (37У) izvolijo meščani tega mesta Martina za škofa. V svoji novi Škofovski službi je živel ostro in spokorno kakor prej. Blizu mesta je sezidal samostan Marmautier, kjer se je zbralo mnogo menihov, da so se pod njegovim vodstvom vadili v duhovnem življenju. Po dolgotrajnem in gorečem delovanju je sv. Martin umrl I 1. listo-pada 397. Trajen spominik je postavil temu izrednemu možu njegov učenec in prijatelj Sulpilius Severus v svojih delih De vita sancti »Martini«, Dialogi« in »Kpistolae«. Obširno je pisal o njegovih Čudežih tudi Gregor, škof tourski (leta 850.),: De vi rtu te et iniraeulis sancti Martini .
Akoravno je v teh spisih marsikaj, kar ne mure obstati pred strogo znanstveno kritiko, vendar je tudi nepobitnih čudežev dovolj, ki spričujejo, kako izredne milosti je sv. Martin prejel od Boga. Taki dogodki se nam bodo zdeli tem manj neverjetni, ako pomislimo, kakšno nalogo je imel izvrševati sv. Martin v onih časih in kakšno obljubo je v teni oziru naš božji Zveličat* dal svojim učencem (Jan. 14, 1^).
Veliki pomen sv. Martina /.a ono dobo obstoji namreč v tem, da je bil apostol Galije, ki je ondi krščanstvo v trdil in razširil. Sulpitius Severus, njegov življenj episec, pripoveduje, da je bilo o Martinovem Času po deželi mnogo neverni ko v, zlasti med prostim ljudstvom. Zato so se tudi malikovavci imenovali »pagani«, t. j. seljaki (od pagus selo, vas). Se so stali templji starih bogov in se vršili malikovavski obredi'. Da, število malikovavcev jc bilo veliko večje, kakor kristjanov. Škof Martin pa je s svojo gorečnostjo in svojimi čudeži trumoma preobračal gališko ljudstvo. Kakor pozneje Bonifacij na Nemškem, rušil je kipe in templje bogov in sekal sveta drevesa ne verni kov. Pri tem gaje večkrat očitna pomoč božja obvarovala gotove pogube. — Ker je bil sv. Martin v življenju tolik bojevnik zoper maliko-vavstvo, zato so tudi krščanski propovedniki radi stavili njegovo vzvišeno podobo namesto keltiskih božanstev na oltarje in njemu v čast posvečevali cerkve'.
1 Sulp. St:v. Vita Martini t. <).
; Lccoy ik- la Marchs; St. Murtin. Tours iNMi, str, 635.
Dr.Jos. Gruden: L'eätenje sv. Martina, škofa, im Slovenskem.
55
Ćeščenje sv. Martina se je pričelo takoj po njegovi smrti. Očitni čudeži so proslavili njegov grob. Od vseh krajev Evrope so prihajali romarji v Tours iskat pomoči pri velikem čudotvorcu v dušnih in telesnih potrebah. Že v petem stoletju se je vz d i go vala nad njegovim grobom krasna bazilika. Njegov praznik seje slavil slovesno že leta 461. in od tega časa so mu tudi stavili cerkve. Frankovski kralji so ga izvolili za zaščitnika svojega kraljestva; tančica, s katero so pregrinjali njegov grob, jim je služila v vojski ш zastavo iu šteli so si v čast, hiti imenovani za kanonike bazilike sv. Martina1:
Po franko vskeni vplivu se je razširjalo češčenje sv. Martina tudi med Slovenci. Znano je, da so prišli oznanjevatci svete vere k nam iz Solnograda iu i/ Ogleja. Prvi je zasejal med našimi paganskimi pradedi seme krščanstva sv. Rupert, ustanovitelj solnograške nadškofije (okoli 1. 695 708). Že d njem vemo, da je postavljal cerkve v čast sv, Martinu. Preskrbe) si je ostankov tega svetnika iz Galije »in magna quantitate«
Več cerkva sv. Martina v Solnograški škofi ji spada v njegovo dobo.
Krščanstvo je zadelo v začetku na hud odpor pri paganskih Slovencih, ki so se bali, da zapadejo tujemu robstvu, ako bi postali kristjani. Začeli so se notranji boji med privrženci stare in nove vere.
Šele za Karola Velikega in njegovih naslednikov se je izvršilo veliko delo pokristjanjenja Slovencev.
Karol sam si je veliko prizadeval, da hi pridobil Slovence za krščansko vero. Vrnivši se po zmagi nad Obri v Solnograd, je obljubil škofu Anionu (7115 HLM) tretjino dohodkov od tistih krajev v Karan-taniji, katere bode pridobil za sveto vero. Njegov svetovalec, učeni Alkuin, pa je v posebnih pismih spodbujal Aniona in oglejskega patrijarha Pavlina (776—802) naj se vneto lotila tega važnega dela*.
Oba, Karal in Alkuin, sta bila goreča častivca sv. Martina. Poslednji jr [m Sulpiciju Severu spisal tudi nekaj govorov njemu v čast. V t r j dobi je bilo sezidani h veliko cerkva po slovenskem ozemlju, ki nosijo ime sv. Martina. Neko poročilo trdi, da jih je Karal Veliki postavil v Noriku 14, ki so sedaj stare župnijske cerkve.
V solnograški škofiji, kjer so bili Slovenci od 8.- 10. stoletja naseljeni, pripadajo tej döbi Martinove cerkve v Zeli pri Kufsteinu, Thalgau, Si. Michael in Lungau, Fusch, Ran ris, F.ugendorf, Strasš-walchen*; Na Koroškem se sicer v najstarejših listinah ne omenjajo
1 Schrödl v Wetzer in Welte Kirchen lexicon VI II., 931.
J Heiligenpatronate 111 der Diilcvse Salzburg v Sematizmu iz 1. 1896., >tr. 10,
» De Rubeis pag, 369.
1 Personalstand der Eizdiöcese Salzburg. Anhang, str, 50.
56
VODITELJ,
Martinove cerkve, temveč ono, ki ho še preostalo i/ rimske dobe (Gospa Sveta, Sv. Peter, Sv. L^vrencij, Sv. Andrej)1, vendar jih nahajamo v obližju najstarejših naselbin: Liburnia (St. Martin in Haldramsdorf), Veldtkircha (St. Martin in I-Iimmelberg), Curtis Fillae (St. Martin oii Villach), v celovški okolici (3 cerkve sv. Martinu), okoli St. Vida (4 cerkve sv. Martina) — V la van tins ki škofiji so stare cerkve sv. Martina (i7. 9. stoletja): v Slovenjem Gradcu, v Laškem, na Hajdinji pri Ptuju, na Pohorju in druge. — Na Kranjskem: V Bohinju, na Bledu, Šmartin pred Kranjem, podružnica sv. Martina v Cerkljah, Šrnartin pri Litiji i. dr. Seveda so prvotne cerkve že razpale ali pa so vsaj pre-zidane. Druge, iz novejše dobe, so se dvignile na njih mestu, ki pa še vedno nosijo ime svojih prednic in nam tako vsaj približno kažejo, v kateri dobi so nastale. V obče smemo reči, da je pri nas eešeeuje svetega Martina od 7. 10. stoletja najbolj cvetelo iti da je tudi n a j v e č njegovih cerkva iz te. dob e.
Kar se tiee vzrokov, ki so nagibali krščanske propuvednike, d;t so razširjali češčenje sv. Martina med Slovenci, je 1 >i 1 poleg njegovega evropskega slovesa morda merodajen tudi njegov rojstveni kraj Sabaria (Steinamanger) v Panoniji.
Drug zanimiv razlog povzamemo iz nekega himna, kateregp je zložil v čast svetemu Martinu, škofu tourskemu, Martin, Skof brakarski (j- 1. 580,)a.
Znameniti stihi se glasč:
Pa nuni us, Rugiis, Sel avti s, Nara, Sarin a t a, Hiitns, Ostr«t;otus, Francu», Hurgundus, Dacus, AlanuH, Te d u c e n o ss c I) c U ni g a u d e n t.
I/ tega himna povzamemo, da je sv. Martin Panonoem in Slovanom oznanjevil sveto Vero. To delovanje sv. Martina Iii spadalo v ono dobo, ko se je napotil i/, mesta Poitiers v Panoniji», da spreobrne svoje stariše (okoli leta 336.). Znamenito je to poročilo vsled tega, ker moramo iz njega sklepati, da so se Slovani že v četrtem stoletju naselili ob Donavi, in da so se vsaj deloma pokristjanUi že p r e d osmini stoletjem. Verjetno pa je to poročilo tem bolj, ker je bil Martin, škof brakarski, satu iz Panonije doma in torej o tamošnjih razmerah dobro poučen.
Ozirati se moramo pri razšiijevanju češfienja sv. Martina pa tudi na mitološki moment, ki je vplival tu enako, kakor pri češčenju drugih svetnikov v času spreobrnjenja narodov h krščanstvu1. Prvi
1 Ankcrshofen: Geschichte des Herzogthumes Kärnten, II, Hund, S. 535,
1 Ankershofen 1. c. str. .125.
3 Pröf. J o». S m rek ar v Zgodov. zborniku, 111. letnik, št, 10.
1 Taki svetniki s»: Sv. Jurij, sv. Vid, sv. Mihael, sv. |;me/. Krstnik, sv, Marjeta in drugi.
Dr.Jos. Gruden: Cefičenje sv. Martina, škofa, ua Slovenskem.
5 7
oznanjevalci svete vere so se ravnali v obče po onem navodilu, katero je bil dal papež Gregor Veliki sv. Avguštinu in njegovim tovarišem, ko so šli na Angleško spreobračat Anglosasov. Rekel jim je, naj ne potlerö starih templjev, temveč »quae in eis sunt idola destruantur, aqua benedieta fiat, in eisdem funis aspergatur, altaria construantur, reliquiae etc.«1 In ako so tudi porušili stare templje, zgradili so nove cerkve na istem mestu, ali pa vsaj \ obližju. Tudi je naravno, d;i so krščanski propovedniki, kolikor je bilo mogoče in dovolj enOj skušali se prilagoditi duhu narodovemu in njegovim običajem, da so verske resnice in krščanski kult navezovali na uredbe prejšnjega verstva. Preprosto ljudstvo pa je cesto svoje naziranje o bogovih preneslo na krščanske svetnike. Zato se nam ni čuditi, ako imamo še sedaj veliko ljudskih navad, ki izvirajo iz pagan stva in so šele v poznejšem času dobile krščanski pomen*.
<)menil sem že, da je v Galiji stopil sv. Martin na mesto nekdanjih paganskih (keltskih) božanstev1. Isto se je zgodilo tudi na mnogih krajih po Slovenskem. Učenjaki so sedaj vsi v tem edini, da so Slovenci, kakor Slovani sploh, nekdaj častili s o 1 n čn o božanstvo in imena bogov, ki jih nahajamo v slovenski mitologiji n. pr. Kadegost, Svantovid, Triglav, Božič niso drugega kakor poosebljen ja raznih laz solnčnega stanja (pomladno, poletno, zimsko solnce)'. Tudi Belin (ali Helen), bog starih Karnov, katerega so častili Slovenci, je bil sol n eni bog in perzijski Mithras, ki je imel že za Rimljanov po Nori k u veliko templjev. Na mnogih krajih lahko zasledujemo, da stoje cerkve sv. Martina na mestu ali pa vsaj v bližini nekdanjih paganskih templjev ', V Ogleju so častili boga Belina za najvišje božanstvo. Imel je svoje hramove zunaj mesta". Na istem kraju je stala pozneje opatijska cerkev sv. Martina7. Spomeniki izkopani v Šmartinu na Pohorju, na (Jigulni pri Celovcu, pri Ptuju, St. Vidu na Koroškem, pričajo, da so bili nekdaj tamkaj lira mu vi poganskih božanstev. Povsod na teh krajih nahajamo sedaj cerkve sv, Martina. Starodavna pripovedka govori o slovanskih
' Beda Vencrabiiis; Historia Ecclesiastica l„ ;r.
1 Gfr. Stiefelhagen: Theologie des Heidenthuraes, g >,7. überginge aus dem Heidenthum ins Christentlmm. — 1 Lecoy l. c.
< Dr. Gregor Krek: Einleitung iu die slav. Literutur, str. _lS>; Dav. Trstenjak , Letopis Matice Slovenske, 1870 in drugi letniki,
- N. |)r, ua Ha j din ju pri Ptuju, kjer so ravnokar od kopali Mlthrusuv tempelj.
Op. ur.
л S. Rut ar: Akvileja v »l.jubljauskem Z voum iN?q, str. 340.
' Valvasor pravi u njej t V lil. knjiga, str. 530): Dieses alten Götzens (namreč Belina) Gedächtnis i>t noch auf heutigen Tag übrig au der Abtei zu Aglar (Akvileja), welche zwar den heiligen Martinus zum Patron hat, aber von denen Einwohnern gleichwohl noch Belino genannt wird.
VODITELJ.
templji h v Bohinju m na Bledu, kjer so sedaj Martinove cerkve (Srednja vas, (J rad).
Ako nekoliko primerjamo sv, Martina s slovanskimi božanstvi, lahko ume v amo, zakaj so krščanski oznanjevalci sv. vere razširjali njegov kult in zakaj se ga je ljudstvo tako rado oprijelo, - Slovanom je bilo solnčno božanstvo hkrati božanstvo boja. (Primerjaj Apollo Mars.) <) Svetovidu so mislili, da se v bitkah na belem konju zanje bojuje1. Isto pripoveduje rimski zgodovinopisec Hefodian o Belinu, češ, da so ga videli Maximinovi vojaki na konju se bojevati zaAkvilejce*. Krščanski bojevnik sv. Martin, katerega so vpodabljali na belem konju, je tem lažje nadomestil Slovanom njih stare bogove.
Tudi ljudske šege o Martinovem so večinoma paganskega izvora. Leta 578. je moral cerkveni koncil v mestu Orange (concilium Arau-si Canum can. 5) prepovedati malikovalske razvade v martin o van ju s. Kar se je godilo v Galiji, se je vršilo tudi drugod; stari običaji so se strnili z novim praznikom sv. Martina. Pri nas je sv. Martin varih živine, zlasti konj; tudi slovanskim bogovom (Svetovidu, Belinu) so bili konji posvečeni. Na Nemškem zažigajo o Martinovem kresove, kakor o božiču ali kresu. Gos, katero ima sv. Martin pri sebi, kot stalen atribut, si najlažje razlagamo za simbol starih sol n en i h božanstev".
Iz koščiee Martinove gosi ugibajo otroci na Štajerskem, kakšna bođe zima, kar znači neko zvezo med tem ptičem in letnim časom'.
Zasledovali bi lahko še dalje slovanske starožitimsti v našem martinovauju, a že te nam dovolj pojasnjujejo njegov pomen. Z oziram na začetek in obseg češčenja sv. Martina na Slovenskem pač veljajo tudi v tem prenesenem pomenu besede škofa brakarskegaš >Te duce Slavus nosse verum Deuivi gaudet«.	/Л*. Jos, (Jrtuim.
1 Saxo Grammatlcus pri Linhartu II,, str. 242. - 3 Herodianus VIII., |. ! Mitokijj Schwarz pri Trs to ujaku: »Triglav« str. 2 z pravi: In besun derer Weist; but sich der Glaube eines Souueiivogels noch bei den Indogermanen in der Urzeit entwickelt.... In dieser Bedeutung dürfte der Ursprung der Enten, liiinse und Seli wiiiie zu suchen sein, IC et ran ski Radegost im« raco na glavi, Svetu vid laboda,
1 Dr. J. Pajek; »Črtice in žitja Štajerskih Slovencev , sti ij^. Neka analogi ja za Martinovo gos je petelin sv. Vida. Petelin je star simbol solne» in je liil posebno v časti pri severnih pomorskih Slovanih. Neka pripovedka sporoči«, da ji: škot t )tu bamberški, ku je Slovanom ozuanjeval evangelij, ua kipu s\. Vida dal obrazili petelina, da Iii Slovane tem lažje pridobit xu sveto vero. i -.Linacr Quartals e liri ft tSijj, str, 32U.)