ALOJZIJ PAVEL FLORJANČIČ JOŽE ŽAGAR, KALANUŠAR IN DRUGI LOČANI V SVETI DEŽELI LETA 1910 Kdor zmiraj doma tiči, ki nič vreden ni! Narodna, A. Karlin, 1903 Povzetek Vseslovensko romanje v Sveto deželo leta 1910 je bilo velik romarski in verski dogodek in odziven narodnozdruževalni dogodek /a Slovence neposredno pred prvo svetovno vojno. Tritedenskega romanja se je udeležilo več kol petst« i Sl< >vence\ i/ avstroogrskih dežel Kranjske, Koroške, Štajerske. Goriške, Istre in Krasa, i/ Trsta in / Dunaja. Največ romarjev je bilo i/. Ljubljane in okolice, po dejavnostih je bilo največ kmetov oziroma zemljiških posestnikov. Glede na število prebivalstva je delež romarjev iz loške dekanije bistveno presegel delež vseh romarjev v celotni slovenski populaciji v avstro-ogrski monarhiji. Poleg splošnih podatkov o romanju in romarjih predstavljamo v prispevku še posebej starološkega romarja Jožeta Žagarja. Kalanušarja, po podatkih iz arhiva družine Žagar iz Stare Loke 8. Letos, leta 2003. poteka sto let. ko je pri Mohorjevi družbi izšla knjiga V kelmorajn.1 Napisal jo je tedanji ljubljanski stolni kanonik, kasnejši tržaško-koprski in lavantinski ( mariborski) škof. dr. Andrej Karlin. »Kalanušov škof« iz. Stare Loke. Bogat in zanimiv opis potovanja - romanja v Koln (nekdaj imenovani Kelmorajn. tudi Kolin), vsebuje še danes uporabne napotke o različnih vzgibih in namenih potovanja. V knjigi avtor govori o nujnosti talnega zdravja, potrebnega za potovanje, o tem, da si moraš vzeti za potovanje dovolj časa. da moraš imeti zanj dober načrt in primernega sopotnika oziroma sopotnike, predvsem pa ne pozabi omeniti najnujnejšega za potovanje, denarja. Pove tudi, da je namen njegovega opisa potovanja po Avstriji. Švici in ob Renu tudi učiti in zabavati. Nekaj let za tem je prišla priložnost, da avtor preizkusi te napotke na svojem nečaku Jožetu, dediču Kalanuševe domačije. Jože se ima prav got( >v< > predv sem temu svojemu stricu zahvaliti za svoje potovanje v Sveto deželo leta 1910. To potovanje je 217 LOŠKI RAZGLEDI 50 bilo priznanje za ambicioznega in nadebudnega mladeniča ter spodbuda za naprej. Bilo je neke vrste investicija v skorajšnega gospodarja na Kalanuševem (pd na Kalanuš). Jože Žagar. Kalanušar ( 12. 3. 1886 - 10. 6. 1961) je že pred letom 1909 začel voditi lastni blagajniški dnevnik. S krajšimi presledki je pisal svoje zapisnike iti dnevnike praktično do svoje smrti junija 1961. Andrej Karlin je očitno res dobro investiral v svojega nečaka. Obema se imamo zahvaliti, da je danes v družinskem Kalanuševem arhivu enajst rokopisnih zvezkov z množico nadvse zanimivih podatkov Pol stoletja življenja na Kalanuševem. ki ga zelo ilustrativno predstavlja enajst avtorju dostopnih zapisnikov in dnevnikov Jožeta Žagarja, začenjamo z mladostnim potovanjem v Sveto deželo leta 1910. Zanj je bilo to neke vrste zrelostno, pred- poročno potovanje po svetu. Kot da bi se oba.Jože in njegov stric, ravnala po narod nem pregovoru: Mož le tisti je, ki po svetu gre!, kakor stoji v uvodu že omenjene Karlinove knjige. Nekaj o romanjih nekoč in danes Lahko bi rekli, da imajo l.ocani in med njimi kajpak Staroločani kot »protoločani«, potrebo po potovanju že v »enih. ali pa vsaj nagnjenje zanj. Bog ve, če to ni malce povezano tudi s kolonizacijo loškega gospostva preti tisočletjem. Ti vzgibi so se lahko ohranjali in krepili še v dolgih stoletjih, ko so loški podaniki tovorili vino z Dolenjskega in Primorskega tja noter proti bavarskemu Freisingu. Valvasor piše v Slavi Vojvodine Kranjske (Ehre III, 11, 709), da se je leta 1057 romanja na Kristusov grob v Jeruzalem udeležilo nekaj sto božjepotnikov s Kranjskega.' Če je to res. je velika verjetnost, da so bili med njimi tudi Ločani. Leta 1147, v začetku druge križarske vojne, je tedanji ireisinski škof Oton iz rod bine Babenberžanov, vnuk cesarja Henrika IV., nečak cesarja Henrika V., polbrat nemškega kralja Konrada III. in stric bodočega cesarja Friderika III. Barbarose. vodil veliko skupino neoboroženih romarjev. Po neuspehu pohoda se je od IS.000 romarjev s škofom vrnil le maloštevilni preostanek.5 Naslednje, t. i. tretje križarske vojne, ki jo je vcxlil cesar Henrik III. Barbari >sa. se je leta 1189 udeležil tudi naslednji freisinški škof, Oton II." Pričakovati bi bilo. da so bili na teh pohodih oziroma romanjih pri obeh l< )ških zemljiških gospodih tudi njuni Ločani. saj je bilo prav loško gospostvo največja in najbogatejša freisinška posest. Naj nam bo dovoljena predpostavka, da je začetek romanj v Crngrob povezan ravno s temi dogodki, saj naj bi začetki crngrobske cerkve segali, po starejših avtorjih, morda še prav v 12. stoletje."Freisinški škofi, kot mogočni gospodje, palatini in volilni knezi tedaj v tesni dinastični zvezi z vladarji, so imeli vsekakor možnost in interes, tla je njihovo loško gospostvo postalo tudi pomembno romarsko središče. Poleg verskega poslanstva so bile namreč srednje veške božje poti tudi izjemna priložnost za pretok ljudi in idej, priložnost za izmenjavo izdelkov, izkušenj in novotarij. Bile so to prave borze znanja, tehnologij in informatike. Loka je poslala tudi s pomočjo romanj pomembno rokodelsko, trgovsko, prometno, občasno tudi finančno mesto. (Spomnimo se samo Volbenka Schvvarza. finančnika cesarja Friderika III.. ali pa Siegesdorferjev, solastnikov idrij skega rudnika.) Stara Loka se je zgodaj vključila v »evropsko romarsko združenje« s cerkvijo v Crngrobu. Vanjo je na primer neznani romar že preti letom 1453 prinesel 218 JOŽE ŽAGAR KALANUŠAR IN DRUGI LOČANI V SVETI DEŽELI LETA 1910 kitovo rebro, predvidoma iz druge pomembne romarske poti iz. Kelmorajna, kamor so naši ljudje organizirano romali vse do druge polovice 19. stoletja. Tudi s Francoskega sn prihajali \ srednjem veku k nam. Mi pa k njim seveda. Na božjo pot in po poslih. Pa še v Cahe ali Cahen (Aachen), v Santiago de Compostela in še kam. Takrat je bila Evropa še brez meja. Toliko o romanjih Prifarcev in drugih Ločanovv srednjem veku. Protestanti so bili proti romanjem. Zlasti proti romanjem v Rim. (Naše poimeno vanje romanje za božjo pot izhaja prav od Kima. od originalnega latinskega imena svetega mesta - Koma). Protestantska »racionalizacija« romanj se je pri nas podalj šala še v čas rekatolizacije. Zato pa so v 18. stoletju Ločani z veseljem, predvsem pa šparovno, masovno 'romali' v mesto Škofjo Loko na Romualdov oziroma Škofjeloški pasijon. Danes Staroločani. Prilarci. tako kot drugi, seveda na veliko potujejo, romajo pa verjetno še vedno bolj kot drugi. Vsakoletno romanje peš (-h nogam-) na Brezje, odraslih preko Jamnika, mladincev preko Kranja, vsakoletno zaobljubilo romanje na šmarno goro na velikonočni ponedeljek, nekdaj z odhodom ob pol štirih zjutraj. vsakoletno zaobljubilo prvomajsko romanje k sv. Florjanu \ Sopotnico, romanje na Binkoštni ponedeljek v domači Crngrob, da omenimo le najbolj tradicionalne. Prifarci so se množično udeležili prvega slovenskega romanja v Rim leta 1976 in sve- toletnih romanj leta 2(i()0 h Gospe Sveti, v Oglej in v Rim. Na Silvestra 1999 so Staroločani in njim pridruženi začeli novo, popularno novoletno romanje v Crngrob. Lotevajo se tudi bolj eksotičnih romanj, kot je bilo na primer 780 km dolgo romanje treh Staroločank letos čez. vso Španijo v Santiago de Compostela. Ob vseh teh in drugih romanjih pa je bilo vseslovensko romanje v Sveto deželo za Staroločane in druge Ločane leta 1910 vendarle nekaj posebnega, izjemnega, zato si ga oglejmo nekoliko podrobneje. Prvo slovensko romanje v Jeruzalem od 2. do 21. septembra 1910 Romanje v Jeruzalem je bilo vedno zelo cenjeno, vendar zelo težavno, predvsem pa drago. Zato si ga je lahko privoščil le redkokdo. Še v osemdesetih letih 19. stoletja je Evropejca stalo 2.S00 kron. kar je bila tedaj celoletna plača visokega državnega uslužbenca. Prav proti koncu 19. stoletja pa so se začela tako imenovana »ljudska romanja v Jeruzalem« v skupinah po petsto ljudi. Trajala so tri ledne; en teden vožnja do Svete dežele, en teden v Sveti deželi in en teden za povratek. Razen Tržačanov so se pripeljali romarji v Trst z vlakom, od tu pa z. ladjo do Aleksandrije in Jafe, od koder so romarje prepeljevali na suho s čolni. Z dograditvijo železnice okoli leta 1900 so se romarji od Jate do Jeruzalema pripeljali z vlakom. Po drugih krajih pa so hodili peš ali se vozili z vozovi. Stroški potovanja so se izredno znižali, tako da je bila cena v tretjem razredu skoraj desetkrat nižja kot pred temi masovnimi romanji. Brezplačno prenočitev in prehrano so »ljudskim romarjem« v Jeruzalemu nudili hospici, avstrijski, španski, francoski, italijanski in drugi, ki so imeli vsak nekako po sto mest. Prvo tako romanje so organizirali Tirolci leta 1898. kar so ponovili leta 1901 še dvakrat. Začela so se množična iti relativno ugodna romanja iz številnih dežel in držav. Škof Anton Bonaventura Jeglič (1850-1937) si je ob škofovskem posvečenju leta 1898 zadal nalogo, da bi za poživitev verskega življenja popeljal Slovence iz vseh 219 LOŠKI RAZGLEDI 50 dežel, to je iz Kranjske, Štajerske. Koroške Goriške in Istre na prvo vseslovensko romanje v Sveto deželo.1 Danes si težko predstavljamo zahtevnost tega načrta. Akcija za vseslovensko romanje v Sveto deželo je tekla predvsem po župnijah. Odbor za jeruzalemsko romanje v Ljubi Jani je z datumi >m IS. januar 1911 v Bogoljubu objavil obvestilo o romanju in poziv za priglašanje. Cena romanja je bila odvisna od tega, v katerem razredu je kdo potoval. Za 44 mest v 1. razredu je bila cena 450 K, za L42 mest II. razreda 400 in za 350 mest III. razreda 280 K. Vse do odhoda romarjev so v Bogoljubu izhajala razna navodila in pojasnila o prtljagi, denarju, morski bolezni, »francoski kuhinji« na ladji, o primerni obleki za romarje, belo se na primer odsvetu je, črno pa da pomeni visoko dostojanstvo, o bradi, ki jo na jutrovem močno cenijo in si jo naj pustijo moški rasti, še posebno duhovniki, o znanstvenih in narodnih ciljih romanja. Prispevke o Sveti deželi in obvestila o romanju so odbor in posamezniki objavljali tudi po drugih časopisih in revijah. V štirinajstdnevniku Dolenjske novice je začel leta 1910 na primer novomeški katehet dr. Josip Marinko, publicist in organizator, velik popotnik in poznavalecJutrovega, objavljati prispevke o Palestini, ki so se v skupno devetnajstih nadaljevanjih nadaljevali še v leto 1911. Podobno je bilo v Bogoljubu in drugih publikacijah. Organizator je pripravi] brošuro Jeruzalemski romar" z zemljevidom, označenimi svetopisemskimi kraji in potjo romanja, ter Imenik romarjev v sveto deželo, ki so ju romarji dobili pred potovanjem. Zanimivo, da smo edini izvod Jeruzalemskega romarja, ki obsega 130 strani manjšega formata, od vseh slovenskih knjižnic (po podatkih Cobiss) našli edino v NI >K-u, paše tam je bil nerazrezan. Naj pripomnim* >. da sm< > Sl< »venci dobili prvo samostojno knjigo Potovanje v sveto deželo že leta 1859. Napisal jo je tržaški prost Matija Verne. Leta 1872 je Lukajeran izdal še knjigo 1'olorcmjc v sveto deželo. Egipt, Fenicijo, Sirijo, na Libanon, Carigrad in druge kraje. Leta 1892 pa je Frančišek Lanipe izdal knjigo Jeruzalemski romar.i: Knjiga na 366 straneh je še danes zanimivo in uporabno gradivo. Romarji so dobili romarski znak. trak z jeruzalemskim križem okoli leve roke in čutarico za vodo. S sabo s( i morali vzeti mik > in tisti v 3- razredu tudi brisačo. Vseh romarjev je bilo 536." Skupaj je bilo 322 Kranjcev, največ, 178 jih je bilo iz. Ljubljane oziroma iz njene okolice. Štajercev je bilo 1-+3. Tedanji Štajerski je poleg današnje slovenske pripadala tudi današnja avstrijska Štajerska. Gorenjci so bili sorazmerno zelo močno zasto pani. Bilo jih je blizu 90. Petdeset je 220 Jožef Žagar iz druge skupine je bil na ladji razporejen na ležišče šl. 407. Kol večina Ločanov je potoval v III. razredu. Prvega sta si privoščila le vodja Janez Ev. Kalan in loški župnik Avguštin Šinkovec, r II. pa sla bila Tomaž Zupan, trgovec izŽirov, in zasebnica Frančiška Šubic iz Škofje Loke. JOŽE ŽAGAR KALANUŠAR IN DRUGI LOČANI V SVETI DEŽELI LETA 1910 bilo Dolenjcev, Goričanov oziroma Vipavcev je bil<>L3. Korošcev I(> in Tržačanov 26. I/ Idrije oziroma Črnega \ rha jih je bilo 9. Notranjca sta bila samo dva: eden iz Cerknice in eden i/. Rakeka. I/ Istre (Buzet, Reka. Susak. Cre.s. Krk) je bilo enajst romarjev, osem i/ Hrvaške in Slavonije, štirje i/ Dalmacije in trije z Dunaja. Poleg slovenskih romarjev sta bivala tedaj v Jeruzalemu še dva Slovenca. Rektor avstri jskega gostišča v Jeruzalemu je bil koroški rojak dr. Martin Ehrlich. Eden od sed mih diskretov, članov kustodije, Predstojništva svete dežele, ki ga imajo \ Jeruzalemu tradicionalno frančiškani, je bil p. Benigen Snoj, doma iz Zagorja. Zanimivo, da je današnji starološki župnik dr. Alojzij Snoj pranečak tedanjega jeruzalemskega člana predstavništva svete dežele. Diskreti so se imenovali tudi varuhi božjega groba. V Stari loki je bila na primer vsako leto na cvetno nedeljo zanje cerkvena nabirka, kot lahko prebiramo v Oznanilni knjigi za tisti čas. Nabralo se je vsakič okoli pet goldinarjev. Po spolu je bilo med slovenskimi romarji 2S3 žensk in 258 moških. Po pok licu je bilo največ posestnikov oziroma posestnic. V seznamu so nekateri od njih vpisani tudi še kot zemljak ali kmetica ter drugi kot posestnikove žene. vdove, sinovi ali hčere. Ta skupina je štela IS- romarjev. Sledi jim delavski razred«. Če namreč seštejemo kar 53 kuharic (največ predvidoma farovških oziroma od »gospodov«), 37 tovarniških delavk ( IS tobačnih delavk in 19 drugih tovarniških delavk). P) gospodinjskih pomočnic (običajno so zapisane kot služke, vmes sta dve sobarici in ena hišna oskrbnica). 15 delavcev (štirje so neposredno zapisani kot delavci, nato še trije mizarji, dva krojača in po eden zidar, čevljar, strojnik, železničarski delavec, kolar in klepar), nadalje 13 šivilj, dve perici in ena modistka, dobimo 140-Člansko delavsko statistično skupino. \a seznamu so bili tudi trije mojstri (mizarski in pekovski), dva mlinarja, po en gostilničar, voznik, železniški uslužbenec, deset trgovcev, pet trgovk, en poslovodja, šest prodajalk, en skladiščar. en samostojni uradnik, ena uradnica. po en c.-k. (cesarsko-kraljevi) pisar, sodni svetnik, organist in cerkvenik, trije župani, trije veleposestniki in en veleindustrijalec. Na tretjem mestu so bili duhovniki, redovniki in bogoslovci, z. enim diakonom in katehetom. skupaj 89 po številu. Malo je bilo romarjev iz, dejavnosti zdravstva (štirje bolniški strežniki in tri usmiljenke)" in iz prosvete (en profesor, trije nadučitelji. po enega zastop nika so imeli učiteljice, veroučitelji in visokošolci). Na seznamu so bili še cestar- jeva žena. vdova deželnega sodnijskega svetnika, kiparjeva vdova, rudarska vdova, slednja iz Idrije. Kaj se skriva pod 51 zasebnicami. K) zasebniki, štirimi mladenkami in dvema mladeničema lahko le sklepamo. Morda so med njimi zdravniki, višji državni uradniki, politiki, umetniki, rentniki. različni vzdrževan- ei. S stališča današnje prakse varovanja osebnih podatkov je bil tedanji seznam prostodušno neposreden in informativen, saj so bili na razpolago rojstni podat ki, poklic (razen formulacije zasebnik), kraj bivanja in celo razred kabine, ki si ga je posamezni romar privoščil. Romarji so bili razporejeni v pet skupin. Na čelu prve je bil »Prevzvišeni gos pod knezoškof ljubljanski dr. Anton Bonaventura Jeglič«, ki je bil istočasno tudi duhovni vodja vseslovenskega romanja. Voditelj druge skupine je bil pater 221 LOŠKI RAZGLEDI 50 Melchior Lechner, generalni komisar Svete dežele z Dunaja. Tretjo skupino je vodil Franc Ksaver Meško, duhovnik in pisatelj, tedaj župnik na Koroškem. Četrto skupino je vodil Viljem Koster, rektor iz Hamborna, peto. v kateri je bilo tudi več Hrvatov oziroma Lstranov in Dalmatincev, pa dr. Petar Kragič, opat mitronosec iz Skradina. Prva skupina je nočila v avstro-ogrski hiši, druga in tretja v frančiškanski Časa nuova, četrta in peta pa v francoskem zavetišču Notre Dame de France. Ogledali so si svete kraje v Jeruzalemu in okolici ter Betlehemu. 170 romarjev se je. za doplačilo 25 kron. peljalo s -44 vozovi k Jordanu, v Jeriho do Mrtvega morja, kjer so se moški kopali. Na Oljski gori so slovenski romarji, kol 33- narod po vrsti, dali vzidali dva metra visoko kamnito ploščo s tekstom očenaša v slovenskem jeziku, veleposestnik Jurij Senk z Jezerskega pa je bil, z mečem jeruzalemskega kralja Gottfrida Boullionskega, proglašen za viteza božjega groba. Vsak romar je prejel romarsko listino, ki uradno potrjuje, da je njen lastnik romanje res opravil. Trinajst romarjev »Galilejcev« se ni takoj vrnilo, pač pa so pod vodstvom p. Benigena obiskali še Emavs, Galilejo, se povzpeli na goro Karmel in si ogledali še Egipt. Ena od romark se je pridružila za eno leto redovnicam boromejkam, Janez Hbervvein. zasebnik z Bleda, ki je tudi ostal v Palestini, si je eelo kupil posestvo med Jeruzalemom in Betlehemom. ()b povratku so si tisti romarji, ki so si pustili brade, ti so bili v večini, le-te c»brili. Jeruzalemski romar Jože Žagarje v četrti vrsti, dere/i z leve. Romarjem druge skupine na sliki seje pri fotografiranju pridružil knezoškof Anton Bon. Jeglič, prva vrsta /sredini, peti z leve. Fotografija A. Haschadour &J. Toumayan, Jertisalem 222 JOŽE ŽAGAR KALANUŠAR IN DRUGI LOČANI V SVETI DEŽELI LETA 1910 Jeruzalemski romarji iz loške dekanije: Avguštin Šinkovec, župnik (mestni) - svetnik, Škofja Loka loma/ Rožnik, župnik. Selca" Jane/ Kepec, kaplan. Selca liane Babic, krojaški mojster, Škofja Loka Matevž Jenko, delavce. Trata, Škofja Loka Sebastijan Jesenko. kolar, Železniki Marija Kalan. Kalenčeva, Stara Loka Kan Kemperle, trgovce. Češnjica Jožef Košir, posestnik. Češnjica Gregor Krmelj, Staniše, Škofja Loka Jakob Kurah, posestnik. Žabniea Kana Lazar, služka. škofja Loka Gašper Markelj, posestnik. Železniki Lranc Nastran. posestnik. Rudno, Železniki \nton Pintar, posestnik, Češnjica Valentin Pintar, posestnik. Potok, Železniki Andrej Porenta, mladenič. Virmaše Ana Potočnik, posestnica, Leskovica nad Poljanami Marija Potočnik, posestnikova hči, Dobračeva l Iršula Potočnik, posestnikova žena. Sv. Lenart pri Selcih Matevž Rani. posestnik, Osojnik. Železniki Ana Rupar, delavka, Škofja Loka Terezija Savnik, Žabniea, Škofja Loka Marija Šeljak. zasebniea. Mrzli vrh pri Žireh Anton Starman, posestnik. Suha Matevž šolar, posestnik, Dražgoše Frančiška Šubic. zasebniea, Binkelj ii>maž Zupan, trgovce, Selo pri Žireh Jožef Žagar, posestnikov sin. Stara Loka K tej loški skupini bi lahko prišteli še Janeza Evangelista Kalana, duhovni ka, pisatelja in organizatorja, rojenega na Suhi pri Škofji Loki. dejanskega voditelja prve romarske skupine. Jože Žagar in drugi Staroločani v Sveti deželi Zanimivo je, da v starološki cerkveni kroniki za leto 1910 ni niče sar zapisanega o romanju in romarjih v Sveto deželo.1 Kroniko za leto L910 je sicer tedanji starološki župnik m dekan Franc Kummer v začetku Vsak romarje nosil na levem rokavu razpoz navni trak. na njem pa, poleg jeruza lemskega križa, svojo številko iz imenika romarjev. Jožeta Žagarja smo na sliki našli prai' s pomočjo njegoi v šlei like l. Vi. 12.5 LOŠKI RAZGLEDI 50 Spominek, cvetje s Kalvarije in Kristusovega groba, k i se nahaja v starološkem župnišču, so prav verjetno prinesli iz Jeruzalema hvaležni prifarški romarji. Posnetek pisma ki ga je Jože z ladje pisal domov. Arhiv družine Jože Žagar iz Stare Loke leta L910 še pisal, ker pa je bolehen 1. 11. L910 Faro zapustil, je novi župnik Matija Mrak kasneje- v kro niko za leto 1910, poleg življenjepisa svojega predhodnika, za to leto vne sel le še farno statistiko. Pač pa je bil kasneje v kroniko na 61. stran prile pljen listič /. naslednjim besedilom: Od 2 do 21 septembra 1910 seje i ršilo pri o sloi ka39, .Marija Kalan. Kalenčeva Mica S/. Loka 13. Franca Subic Mrožem iz Bii /kija j)ii Siah /.< )ki. Vsi so se srečni in zadovolnji do/nor vrnili po obisku sv krajev v Jeruzalemu in Betlehemu. Sodeč po pisavi je listič za kroniko napisal kasneje sam Jože Žagar. Za romanje si je Jože Žagar pri pravil trdo v črno platno vezan zvezčič z napisom na nalepnici: Zapisnik jeruzalemskega romarja. 1910. Vendar dnevnika danes v zvezčiču ni, ker je kasneje nekd< i prvi snopič s tekstom iztrgal. Pač pa se je ohranilo pismo, ki ga je Jože pisal domov z ladje na plovbi proti Sveti deželi. Dragi domači! 3/9 1910 obpol2popoH dne) Danes smo že drugi dan na morju, jut še nimamo nič mirnega vremena, ves čas nam veter ladijo ziblje, da kar kot pijani skačemo sem in tja Tudi morska bolezen je že prišla. Več kot polovica jih leži, Andrej že ob desetih dopoldne leži in pravi, da se mu vse okolu vrli. Tudi jaz sem dal ribam fruštek in kosilo, druzega hujšega še ni bilo. 224 JOŽE ŽAGAR KALANUŠAR IN DRUGI LOČANI V SVETI DEŽELI LETA 1910 Na ladji imamo H oltarja: k(\)erse mošnje. Dosedajsejevesčas vršilo petje, molitve in govori. Mimo sedaj je bolj tiho. ker je vsak kolikor toliko bolan. Sinoči je bilo precej viharja, med viharjem smo zmolili dva rožna venca in trikrat litanije, zraven pa izpeli tudi več pesmi, potem se je pa pomirilo, da po noči ni bilo nič hudega. jesti imamo dosti, da še vedno ostane več kot zmanjka, pa tudi dobro. Pijače je tudi dosti, med vožnjo lahko vsak dobi 50'krat po I četrt vina' Postelje so tudi dobre v leni oddelku. k())er mi spemo je 350 postelj. Pni dan je dež šel, danes je pa oblačno. Danes se vozimo med dalmatinskimi otoki, ki so vsi posejani z vinogradi, kjer se blizopelje- ni' i kakega mesta ali če srečamo kako ladijo, nas povsod lepo pozdravljajo. Danes zjutraj smo vstali ob .i. ob pol štirih so se pričele sv. maše in obhajilo, ob pol devetih je bila zadnja maša. potem pa govor g. župnika Šinkovca. Tudi harmonij imamo pri sebi. da tudi orgljajo pri maši. Včeraj popoldne so blagoslovili kip matere božje in zastavo, katero bodemo nosili po sv. deželi. Na razglednico pa zalo nič ne napišem, ker je polovico več za plačati.'" Sedaj, ko to pišem se tako ziblje ladij a, da komaj pišem. Po morju se delajo kar liribje in doline in vidi se povsod samo morje nič druzega. Sedaj so šli knezoškof tolažit bolne in jim pravit, da ne bo nič hudega. Lidija z katero se vozimo, se imenuje Diploma stan/loškega romarja Jožeta 'Žagarja 225 LOŠKI RAZGLEDI 50 »Tiral" je dolga 100 met. in zelo lepo urejena, ima toliko prostora, da bi se kmalo zgu bil Ima električno razsvetljavo. V spodnjih prostorih in spalnicah gori luč noč in dan. /ma zelo / 'etike si roje, katere je kar groza gledati. To se mi dobro zdi. da sem sel. \ 'se svoje življenje boni pomnil in bom zalo stricem hvaležen, ravnotakose nam zdi. kot bi se v nebesa peljali. Kaj pa mati, ali ste že kaj boljši, jaz vedno molim za vas in vse dobrotnike. Srčno pozdravim vse, posebno pa strica in tete na vili."' Jožef Žagar Kaj lahko za konec rečemo o vseslovenskem in starološkem romanju ter romanju Jožeta Žagarja, Kalanuša. v Sveto deželo leta 1910? Tedanje slovensko romanje je imelo poleg osnovnega namena, poživiti versko življenje Slovencev, zelo pomemben narodno-buditeljski in združevalni pomen. Ne smemo namreč pozabiti, da je z imenom Slovenec prvi poimenoval svoje rojake Trubar leta 1550 v predgovoru svojega Katekizma, prve knjige, tiskane v slovenskem jeziku, in da smo se kot narodna skupnost in še posebno kot narod oblikovali šele od konca 18. stoletja naprej. Slovenijo kot domovino Slovencev pa je prvič javno poimenoval Jovan Vesel Koseški leta 1844.J" Po romantičnem programu Zedinjene Slovenije iz leta I848, po ustanovitvi Slomškove Mohorjeve družbe leta 1852, ki je bila verjetno naša najpomembnejša naro dnostna investicija, po političnoak- tivističnem obdobju taborskega gibanja v drugi polovici 19. stoletja, je bilo romanje leta 1910 prva pomemb na velika javna manifestacija Slovencev iz vseh dežel avstro-ogrske monarhije, če izvzamemo, dve leti prej, slavilni poklon delegacije Slovencev cesarju Francu Jožefu II. na Dunaju, ob šestdesetletnici njegovega vladanja. Romanje v Sveto deželo, tamkajšnje skupinsko petje sloven skih pesmi, vzidava »slovenskega oče- naša« na Oljski gori in grba škofa Za spomin na romanje v Sveto deželo so se dali v ateljeja The Photographik Studio C. Raad fotografirati v beduinski noši trije starološki jarani: Jože Žagar na sredini, na njegovi desni je Andrej Porenta, Erbežnikov iz Virmaš, na njegovi levi pa Andrej Starman s Suhe. 226 JOŽE ŽAGAR KALANUŠAR IN DRUGI LOČANI V SVETI DEŽELI LETA 1910 Jegliča v avstrijski hospic nova maša slovenskega duhovnika, somaševanje slovenskega škofa in pridiga v slovenskem jeziku v cerkvi božjega groba, so bile odmevne javne geste slovenske samozavesti. To je morda delovalo vsaj malce spodbudno v bližajočem se času pomembnih odločitev neposredno ob koncu prve svetovne vojne. Kot drugo, moremo ugotoviti, da se je vseslovenskega romanja v Sveto deželo leta 1910 udeležilo mnogo Ločanov, oziroma Staroločanov, glede na število prebi valcev. Sorazmerno osemkrat več jih je bilo, kakor iz drugih slovenskih krajev, primerjano po dekanijah ali farah.21 Za Jožeta Žagarja, Kalanušarja, pa je pomenilo romanje velik dogodek: »Vse svoje življenje (ga) bom pomnil«, kot je napisal v pismu. Prepričani smo tudi, da mu je romanje še bolj utrdilo njegov smisel za opazovanje, vrednostno oceno dogodkov, beleženje bistvenih podatkov in racionalno odločanje, kar je v svojem življenju s pridom še dolgo uporabljal." Na romanju 11. 9. 1910 Je v Jeruzalemu pel novo mašo Frančišek Šinit, tedaj diakon i: Ribnega pri Bledu. Čez petdeset let, 11. 9. 1960. so se zbrali pri zlatomašniku Šmitu v Kovorju pri Tržiču štirje nekdanji soromarji. Od leve Marija Rožič, roj Mikič iz Tržiča, (aktualni ljubljanski škof Anton Vovk, je srečanje počastil s svojo navzočnos tjo in somaševanjem), zlatomašnik Franc Šinit, Jože Žagar iz Stare Loke in Karel Gnidovec, župnik v Olševkupri Šenčurju, kot tedanji romar kaplan iz Žužemberka. Dodatek V Sveto deželo se vozijo danes romarji in turisti predvsem z letali. Pristanejo na letališču Ben Gurion pri Jafi. Od tam pa se vozijo z avtobusi po deželi. Vlaka do Je ruzalema že deset let ni več. Sedaj zopet razmišljajo, da bi ga zgradili. Delno tudi kot podzemeljsko železnico. Tudi Slovenci še vedno pridno romajo v Sveto deželo, oziroma kot turisti obisku jejo Izrael. Še posebno po letu 1991. Eden od izstopajočih organizatorjev romanj Slovencev je p. Peter Lavrih OFM, komisar slovenskega Komisariata za Sveto deželo, ki je vodil že 73 romanj. Letno vodi povprečno pet do šest skupin z nekaj deset ro marji. Eno leto jih je imel blizu sedemsto. Zdaj so skupine manjše. V letošnji Lavrihovi skupini je bilo 28 slovenskih romarjev. Med njimi so bili štirje Ločani, diakon p. Jurij Štravs OFM iz Poljan, diakon Urban Kokalj iz Karlovca, Ana Florjančič, knjižničarka v pokoju, in avtor, upokojeni geolog, slednja iz Stare Loke. S potovalno Agencijo Trud in češko letalsko družbo ČSA smo z Brnika leteli dobro 227 LOŠKI RAZGLEDI 50 uro do Prage, od tam pa tri ure in pol do Tel Aviva. Spali smo v frančiškanskih hote lih Časa Nova v Jeruzalemu in Na/aretu. romali po svetih krajih Judeje in Galileje. Je ruzalema in njegove okolice, Betlehema, Nazareta in Genezareškega jezera. Navzočnost Slovencev v Sveti deželi je opazna. Poleg naših diplomatskih in gospo darskih izpostav ter posameznikov, je tam precej slovenskih katoliških misij. Našo skupino, kateri so se za nekaj časa v Jeruzalemu pridružili tam živeči dve slovenski se stri lojolske skupnosti, je vodil tam študirajoči hebraist in arabist p. Michel Kuren ()FM, doma in Dobove.V modernem delu Jeruzalema, blizu osrednje ceste Ben-Yehu- da, je v parku postavljena bronasta skulptura venetskega konja avtorja Oskarja Kogo ja, dar slovenske države Izraelu. Slovenskega očenaša, vzidanega leta 1910 ob prvem vseslovenskem romanju v križnem hodniku samostana karmeličank na Oljski gori. ni smo videli zaradi samostanske klavzure (do sedaj je tam, predvsem v preddverju sa mostana, vzidanih 13H plošč v keramiki v različnih jezikih). Ob cerkvi rojstva Janeza Krstnika v Ain Karemu je bila leta 1991 vzidana plošča s hvalnico Bogu v slovenskem jeziku ob njeni samostojnosti (pripravljena je bila že leta 1989. zato na slovenski zasta vi ni grba). Od skupno M vzidanih plošč je le v slovenskem jeziku namesto Bog Izrae la .... zapisano Bog naših očetov .... Tudi v bližnji cerkvi Marijinega obiskanja je vzidan Marijin spev, Magnificat v slovenskem jeziku. V arkadnem hodniku, ki obdaja mogoč no baziliko Oznanjenja v Nazaretu. je vzidan imeniten mozaik s Kregarjevim moti vom Marije z Jezice in s slovanskima apostoloma Cirilom in Metodom. Obiskali in ogledali smo si, kot prvi turisti po treh letih, za turiste zaprto Tempelj sko ploščad. Po spolih ločeno smo obiskali Zid objokovanja, ogledali smo si staro mesto in nove četrti Jeruzalema, na Gori spomina smo obiskali mogočen in pretres ljiv muzej holokavsta. V Parku miru so, med Imeni velikodušnega človeka, ki so re ševali, oziroma rešili Jude med drugo svetovno vojno. Slovenci. I Iroš Zun. pravnik iz Radovljice. Zora Pičulin. medicinska sestra v Skopju in Ivan Brcskvar. Četrti, Andrej Tumpej, lazarist. še čaka na postavitev svoje tablice. Ogledali smo si esensko naselbino Qumran. kjer so leta 1947 odkrili slovite mr- tvomorske spise, se pri oazi En Gedi kopali v Mrtvem morju, zajeli vodo iz Jordana in se dvignili na Golansko planoto v bližino sirskega mesta Kuneitra s sledovi bojev iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ogledali smo si sredozemsko pristaniško mesto Haifo z mavzolejem Bahav in goro Karmel nad njim. Pred ogle dom pomembne zgodovinske strateške postojanke Megido smo se peljali mimo bojišča pri Hittimu. kjer je leta 1187 sultan Saladin usodno porazil križarje in si Z gore Tabor ogledali obsežne namakalne komplekse. Sveta dežela je poleg svoje verske pomembnosti za tri velike religije, judovstvo. krš čanstvo in islam, ter za množico najrazličnejših cerkva, kaleidoskop zgodovine človeštva, svet velikih kontrastov in nasprotij. Na eni strani elementarni, nomadski svet judejske pla note, puščave na jugu in okolice Mrtvega morja, na drugi strani urbani svet moderne dr žave z bogato poljedelsko Galilejo in industrijskim obrežnim sredozemskim pasom. V Je ruzalemu se spogleduje tradicionalni in ortodoksni religiozni svet s sodobno, sekularno globalizacijsko družbo. Izrazita varnostna, policijska in vojaška podoba Izraela z beton skim zidom, s katerim se ograjuje izraelska država od Palestincev, kontrast in nasprotja še povečuje. Sveta dežela, nemirna k< >t < >d pamtiveka, alfa in ornega. Šalom! 228 JOŽE ŽAGAR KALANUŠAR IN DRUGI LOČANI V SVETI DEŽELI LETA 1910 \emiri, spopadi in terorizem so žalostna vsakdanjost v Sveti deteli. Dan pred našim prihodom se je pri železniški postaji v Jeruzalemu palestinski samomorilec razstreli/ v javnem avtobusu. Ob njem je bilo še sedem mrtvih in veliko ranjenih. Tako/ za tem so izraelske oborožene sile v povračilnem ukrepu porušile njegov dom r Betlehemu, ki je sicer v palestinski avtonomni coni. Človek ima občutek, da se Palestinci in Izraelci občasno nekako sporazumevajo o posameznih nasilnih akci jah. Na posnetku avtor pred ploščadjo Cerkve Božjega groba 24. februarja 2004 v Jeruzalemu. Vsak neidentificiran. zapuščeni predmet, predvsem zavitke, torbe. vrečke in druge sumljive reči na tem izrazito frekventiranem kraju, varnostniki razstrelijo v tej jekleni prol/eksplozijski komori. Foto Doroteja Emeršič. VKelmorajn. Potopisne Orlice s slikami. Spisal dr. Andrej Karlin, stolni kanonik v Ljubljani, izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1903. Natisnila tiskarna sv. Mohorja v Celovcu. " Pri leni. /a tiste čase kar zahtevnem Finančnem podvigu, sta mu pomagala se stric Jane/, tudi duhovnik. ter stric Martin, profesor. Povejmo, da je imel lože štiri strice in pet tet. V prvem ohranjenem zvezku izkazuje namreč 1. januarja 1909 v koloni Prejel ostanek 36 kron 70 vinar jev od I. 1908. Tega meseca je s prevozom zaslužil 00 v. iz kapelice dobil JO v. 20 v /. neko pobotnico. 26 K pa je zaslužil s prodajo škafov, ki jih je kot priložnostni sodarsam izdeloval in kar mu je tedaj pome nilo glavni vir denarja. Drugega januarja je dal za naročnino revije Mladost dve kroni. H), jan. /a papir 30 v. čevljarju je 13. jan. za copate odštel 2,40 K. 21. jan. za železo 2 K, 22, jan. za clile in doge 7 K. 24. janu ar za »mete«, (zakovice) 60 v. 23. jan. zopet za papir 30 v, 29. jan. za 29 kilogramov železa 9.3 K. 30. janu arja pa je izdal 2 K za vožnjo in dr. (morda zakruglco pira ali štuc Vipavca), za Družbo sv. Mohorja 1.20 K. za bratovščino sv. Reš. telesa 30 v in očetu za les 20 K. Skupaj je v januarju 1909 prejel 63,70 K. izdal i8,00 K ter mu je ostalo lš kron in 70 vinarjev. V celem letu 1909 je prejel 360.20 K. izdal pa 2K3. i(l K Od poz itivne sume 74,80 K je dal 30 kron v hranilnico, v leto 1910 je prenesel v -ročno blagajno- 2 t kron ,S0 vinarjev, /a ta denar je Jože sel lahko na primer z vlakom do Ljubljane, si tam kupil drago zimsko obleko, kupil za hišo jaslice, si privoščil malico in poslal domov razglednico. Na koncu mu je ostalo ravno še 20 vinarjev, da je plačal še perici za »krogelce«, menjalne ovratnike za srajco. 229 LOŠKI RAZGLEDI 50 'Jožef Mass, Zeugen des Glaubetis, Don Bosco Verlag, Munchen. 197-1, sir. 51-52. Oton Freisinški, proglašen za svetnika je za sv. Korbinjanom, ustanoviteljem freisinške škofije, prvega freisinškega škofa. drugi najpomembnejši freisinški škof. Oton Freisinški velja za velikega zgodovinopisen visokega sred njega veka. ' \ik<> Kuret. Xa božji) pot. I'niz nično leto Slovencev, II 180. Družina. Ljubljana. 1989. " Zmago šmitek. Križarji romarji, spokorniki: naši srednjeveški stiki s sveto deželo. Časopisza zgodovino in narodopisje, 1-2, str 120-|_M. Maribor. 2000. Šmitek piše. da hi bili udeleženi naši ljudje tudi na prvi križarski vojni leta 1096. Kurtze Freysingische Chronica oderHistoria. in Viekher die Geschichten der Freysingischen Bischojfen, von P. Carolo Meichelbeck. Frevsing. 172 i. str. 167, " Emilijan Cevc. Nova umetnostno zgodov, inska < lelkriljn \ Crngrobu. Loški razgledi .M, str. 3-t. Skofja I.oka. 198 i. F. S. Segula. V Jeruzalem pojdemo. Cvetje z vrtov sv. Frančiška. 27. tečaj, str. 11- 1 i. Gorica, 1910. "' Ob obletnici • nadškofa Jegliča. Glasnik presv. Srca Jezusovega, junij 1938. "jeruzalemski romat: Kažipot ob I. slovenskem romanju v sveto deželo od 2.-21. septembra 1910. v Ljubljani. 1910, Tiskala Katoliška tiskarna. " Frančišek Lanipe.Jeruzalemski nuna/: Celovec, IKV2. (Tega leta je i/sel pr\ i zvezek, naslednje leto paše drugi zvezek.) V poenostavljenem statističnem pregledu romarjev, ki sledi, niso zajeti vsi romarji. Dejanski seznani se je od natisnjenega še nekoliko spremenil. Za vse tudi nista bila dosledno zapisana niti poklic niti kraj bivanja. 11 Pa še ti so bili le redovniki in redovnice, da ni bilo potrebno posebej angažirali in plačati medicinsko osebje, ki je bilo zahtevano od zavarovalnic za velika skupinska potovanja. h Selškega župnika, kot nadštevilncga (537), je Jože Žagar sam vpisal v svoj Imenik romarjev. Enako tudi Marijo Mikič por. Rožič. " Liber Memorabiliuni paroehiae locopol. vet. nI' IS(>.i str.60-61.Starološki cerkveni arhiv. 1 Za abstinente je bilo posebej poskrbljeno. '" Razglednice do pet besed so stale 5 vinarjev, če je bilo besed več. pa 10 vin. Pisma do 20 gr so bila 2S vin. " Tudi Kulrova v ila v nekdanjem Kapucinskem predmestju. \a istem mestu leta 1931 zgrajena nova hiša za stanovanja učiteljem, danes Šolska ulica 3, "'" Slovenija čaru Ferdinandu (ob veselem dohodu v Ljubljano leta is i i. Razna dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela-Koseskega, Malica Slovenska v Ljubljani, 1870, str. o. J1 Za miljon in pol Slovencev, kot jih je bilo v tedanjih avstrijskih deželah, je pomenilo 53" romarjev 0,04% prebivalcev, za 1841 staroloških faranov pa so štirje romarji iz Stare Loke predstavljali 0.22 ''.> populacije. Če prištejemo se Andreja Starmana in Janeza Kalana. oba iz Suhe. je bilo med jeruzalemskimi romarji 0.33 % faranov Stare Loke. ~ Le tako si lahko razlagamo, da so na Kalanovševem. kljuh ne preveč močnem gruntu in številni družini (Jože je imel z Manico Vcrlic iz Smlednika, s katero se je poročil 20. februarja 1911. enajst otrok), živeli solidno in bili na splošno obrajtani«. To je veljalo vse tam do junija 1944. 230