IVAN TAVČAR
ZAČETNI LITERARNI POSKUSI
(Ob 120-letnici pisateljevega rojstva)
Literarna dela iz Tavčarjevih zrelih
let so splošno znana in širšemu občinstvu
na voljo v številnih knjižnih izdajah. Tega
ne moremo reči za Tavčarjeve pisateljske
začetke iz njegovih mladostnih let.
Zato ponatiskujemo znane rokopise in
prve objave, da bi ljubitelji Tavčarjevih
spisov mogli spoznati njegove prve literarne
poskuse, ki so nastali v gimnazijskih
letih. Spisi so razvrščeni po času nastanka:
Avrelija (fragment rokopisa iz
ISea^e?), Prlmola 1867/65, obj. samo začetek
v Slavjanskem jugu 1868), Madama
Avrelija (fragment rokopisa iz 1968 do
1870), Erazem iz Jame (isto), O ljudski
obliki (nap. 1870, obj. jeseni 1871 v koledarju
Mohorjeve družbe za 1872), Dona
Klara (nap, 1871, obj. decembra 1871 v
Slovenskem narodu), Kmet in pesništvo
(nap. 1871, obj. v Besedniku poleti 1872),
Kako naj izredi slovenski kmet svoje
otroke (nap. 1871, obj. jeseni 1872 v koledarju
Moh. družbe 1873). — Nadrobnejše
podatke o tem glej v knjigi: Berčič, Mladost
Ivana Tavčarja, Ljubjana 1971.
Tavčar osmošolec
AVRELIJA
Izvirna noveleta
Da, to so mi stari zidovi, zidovi gaberške graščine: z mahom obraščene
skale, gotiška okna i pa šele dolgočasni stolpiči! Prav tam v kotu čepi v dolini
med gostim drevjem, brez leska i bleska, temnorujavo, melanholično, žalostno.
Ali mir vlada tu povsod, i prečudna harmonija tihote obdaja kraj čez i čez
i vtopi serce v čare starodavne. — Pa ne misli dragi bralec, gaberška graščina
je brez krasote, brez lepotije! Stopi skozi visoke vrata i pogleduj njeno notranjost,
začuden bodeš stermel zbog njene notranje krasote, veličastnih shramb
i Stanič, i če stopiš šele v grajsko kapelico, slep bi moral biti, ako bi ne opazil
njenih krasnih slik i bi jih zaničlivo prevzrl. Te krasotije toraj preglej i ljubil
189
bodeš pusto zidovje, pusto graščino, kakor sim je jest ljubil! .. . Šele sedaj
čutim to ljubezen, ko ti Avrelija že ne šetaš več po krasnih njenih sobanah!
Nesrečna Avrelija!
Se mlad, še otrok sem bil i že sem ljubil strastno to zidovje, sam nejsem
vedel, zakaj lazim le zmiraj k stari graščini, sam nejsem zapazil, kako sem
prišel tjekaj, pri priči bil sem pri starem zidovji! Domu pridši me je skrbna
mati vselej poprašala:
»Kje si bil zopet, Janezek?«
»Pri stari graščini, mati.«
Mati se je čudila i me božala, ter me gledala tako skerbno i ljubeznivo
s svojimi očmi, da mi je veselja igralo serce. O j imela je tako lepe oči!
»Kako, da zmiraj tjekaj zahajaš, Ijubček?«
»Stara grašina je tako krasna, mati, zelo je imam rad!«
Zopet se je smejala blaga žena i me poljubovala! —
Začel sem hoditi v šolo, a še zmiraj sem gorel za staro zidovje, tamkaj sem
se učil, tamkaj sedal cel ljubi dan; ondi sem iskal ptičjih gnezdov, ondi naberal
še zmeraj rudeče jagode i jih nosil ljubi materi! —
»Mati,« poprašam necega dne, »kdo pa stanuje v tej graščini?«
»Nihče, Ijubče, gospode, ampak star hud oskerbnik!«
Alj še vedno sem ljubil staro graščino, čeravno nihče gospode ni stanoval
v njej! —
Odmenil me je oče za učenje, dokončavši tedaj osmo leto mogel sem zapustiti
prijazno vasico i joj — tudi staro graščino.
»Jutri poj deva Janezek!« rekel mi je oče, preden sem šel spat.
Jutri? Pa vendar popoldne, sem ječal i solze so me zalile, celo noč sem
jokal v postelji, šel sem zelo nerad v mesto. Jutro napoči, porabiti sem hotel še
ostali čas, šel sem k staremu zidovji. Kako se mi je žalostno i temno zdelo, gledalo
me je tako milo i začel sem plakati. Prehodil vso goščavico, vsak kotiček,
kateri mi je bil prej drag, sem obiskal i — vedno plakal. Prišedši domu, pričakovala
me je mati na vertu, bila je žalostna, tiho me objemala i jokala sva oba.
»Oj, mati, stara graščina, nič več je ne bodem videl,« stokal sem i skrival
glavico na njenih persih.
»Kaj pa, da je bodeš še, milče,« i smejala se je mojej otročariji, zopet me
poljubovala i gledala tako milo! Nikdar ne bodem pozabil njenega pogleda
i imela je tako krasne oči!
Prišel sem v mesto v šolo, pozabil sem nekoliko domačijo, alj česar sem
najmanj pozabil, bila je stara graščina! — Oče me je večkrat obiskal, z veseljem
sem ga sprejel i gotovo vselej vprašal:
»Kaj pa kaj stara graščina oče? Alj še stoji?«
Alj resen mož me je karal zbog moje otročarije, pa ljubezni po starem
zidovji ni mogel vkrotiti s svojo jezo. Prišle so perve počitnice, sedaj bodem
zopet videl vas, mater i tudi graščino, rojilo mi je vedno po glavi, teško pričakoval
ure odhoda i štel na perste dnove, ktere sem mogel še v pustem mestu
prebiti. Zopet sem videl vas, zopet poljuboval mater i zerl v njene mile oči, alj
starega zidovja tudi nejsem pozabil. Obiskal sem ga koj pervi dan, i zopet so
se mi smejali gotiška okna i na voglih stolpiči. Radosti sem jokal sprehajaje
se zopet v prijetnej goščavici, tergal cvetke i jih prinesel materi, ktera me je
serčno ljubila, bil sem njen Ijubček, kar mi je dostikrat povedala, seveda oče
ni smel slišati teh njenih besedi!
190
»Poglej! poglej,« zakriči dete, pogledam proti kraji, Avrelija je jezdila
svojega ponija.
»Kmalu me obiščita, dragi Ivan,« šepnila je proti meni.
»Da, da, alj mogla bodeš zopet tako lepo gosti,« rekla je Elizabeta. Madama
se je zasmejala i zginila v visokem portalu!
PRIMOLA
Izvirna novela
Uvod
Stari Primož sedi v slabo razsvetljene] sobi. Oko se mu bliska i srdito gleda
krepkega mladenča, kteri mirno njemu nasproti sedi.
»Alj si trdno sklenil kljubovati svojemu očetu?« zavpije starec, »če bi to
slišala tvoja ranjka mati, še v grobu bi se obrnila. Tedaj me ne vbogaš?«
»Ne morem, oče, ne morem,« boječe odgovori mladenč.
»Meniš tedaj, da sem te zato zredil, zato se potil, zato zapravljal svoj denar,
da si goljuf, bogotajec i Bog ve, kaj še? Le pojdi na Dunaj v tvoj raj, povem
ti pa, ne dam ti venarja več, nehvalježnež!«
Sin pobesi oči, jeze ga oblije rudečica, vendar ne zine besedice; to starca
še bolj vname, zadere se s hripovim glasom:
»Poberi se mi izpred oči, da ti ne kolnem i ne oskrunim spomina tvoje
matere, poberi se!«
V svojem srdu ni čutil, kako je zapustil sin sobano.
Drugo jutro je odrinil na vseučelišče.
O Vrba, srečna, draga vas domača
I'. Kjer stoji hiša mojega očeta!
Prešeren
Spomladansko solnce se je bližalo k zatonu, se zadnjimi žarki je obsevalo
vaški zvonik v P*. Delalci se vračajo z polja, pastirji podijo svoje cede proti
vasi i potihnilo je petje milih ptic: narava zavila se je v tihoto, le sumljenje
bližne rečice, pa trde stopinje potnikove cule so se v tihoti. Potnik bil je mladenč,
kakih i dvajset let star, oblečen v gosposko suknjo. Črna brada mu obsenčeva
obraz ter mu daje izraz žalosti i zamišljenosti. Počasi koraka po cesti,
ktera je peljala v vas, ter večkrat globoko vdahne. Cesta se zavije i pred njim
leži v dolini domača vas. Osupnjen obstane, a solze mu zatitrajo v očesih.
»Že tri leta nisem te videl, draga domačija, mnogo si spremenila svojo
obleko! Oh! Kako srčno te ljubim!«
Mladenč ni bil nihče drugi kot sin starega Primaža. Oče mu je vmerl. odpustil
mu na smrtnej postelji njegove pogreške ter mu izročil vse premoženje;
teden prej, kot je mladenč korakal proti vasi, izročili so ga hladnej zemlji.
Zapustil je sina, kterega so z očetovim imenom krstili i sedemnajstletno hčerko
Barbiko. Mladi Primož pospeši svoje korake i kmalo dospe v vas. Srce mu tolče,
ko zagleda rojstno hišo, zunaj grada najlepše poslopje v vasi. Stopi v hišo,
191