266
Bistran:  Nadeja in spomin.
'
obrazu. Morda je profesor z vseučilišča Svetega Simplicija ugenil moje misli.                       «
»Pijanec je bil nekdaj!« reče mi tiho.
»Zakaj pa neprestano joka?« vprašam prav tako tiho. Oni v celici štev. 3 se je namreč zvijal po tleh, kakor bi ga mučile najhujše bolečine, in jokal in tulil, da me je bilo kar groza.
»Pijanec je bil v mladosti svoji,« nadaljuje učitelj, »in pil je, kar se je dalo piti. Nekdaj je pijan zabredel v ženski oddelek. Cista devica mu pride naproti. Kaj se zgodi? Satan ga zmoti toli hudo, da oberoč goreče in strastno objame to devico. Vrgli so ga v ječo in mu dali v roke knjige blaženega Antona od Kala. Zopet prečudno spokorjenje! Tako silno se je skesal zločina svojega, da je pograbil ostro sekiro in si odsekal levo roko, s katero je nekdaj objel nedolžno devico.   Tako se je spokoril oče Kozma!«
»Zakaj pa joka sedaj?«
»Ker po njega mnenji   pokora še ni dovršena!«
»Kako li ne?«
»Saj si vender cul, da je oberoč objel devico. Z obema rokama je grešil, kaznil pa si je samo jedno roko!«
»Naj si pa odseka še drugo!«
»Kako li, ako si je že prej odsekal levo roko?«
»Res, nemogoče! Oče Kozma joka tedaj zato, ker si ne more odsekati še desnice, s katero je objel nedolžno devico ?«
»Tako je, takšen je vir žalosti njegovi! Neprestano si želi še tretje neomadeževane roke, da bi si ž njo odsekal pregrešno desnico I«
»Čuden,   čuden   Svet!«                                                        (Dalje prihodnjič.)
Nadeja in spomin.
^7
življenji mrjočih sinov Dreve" se leta naprej: Starost je doba  spominov, Mladost   je   doba   nadej.
Spominov blaženih nima,
Kdor upa prerad in preveč,
Uniči nadeje zima,
Ostane  —  spomin  pereč. Bistran.