IZHAJA VSAK PETEK. NAROČNINA: I etna . Akademiki . . 30 Din Drugi . . . 40 Din Mesečna: Akademiki . 4 Din Drugi . 5 Din Čekovni račun številka 17.139 Uredništvo in uprava: UNIVERZA, Ljubljana. 19. NOVEMBRA 1936. LETO I. ŠTEV. 8. AKADEMSKO GLAS'LO ZA UNIVERZ N A IN S POSAMEZNA ŠT. 1 DIN. Vrgli ste kemike na cesto? Prav. - Zgradite Jim kov kemični institut! VNA VPRAŠANJA Oslovski most Spisal dr. teehn. Milan Vidmar, redni profesor univerze v Ljubljani. Ljubljana 1936. Vidmarjeva knjiga je svojevrsten dogodek. Nezaslišana po drznosti in osebnosti za avtorja, ki je univerzitetni profesor, po odmevu, ki ga bo oziroma ne bo sprostila, poučen znak duhovne zagrnjenosti, ki nam prehaja v navado. Redko se dogaja pri nas, da bi val misli in ugank, ki se ? njimi mučijo največje glave v svetu, pl jusknil že istočasno tudi k nam. Doseza nas morda desetletja kasneje in doseza nas oropan in izžet vsega poguma, srčnosti in pristnosti. Gotovo smo imeli in imamo ljudi, posameznike (čeprav so redki, zelo redki), ki jim njih visoka osebna kultura dopušča spremljati misli in dogodke, ki se pretakajo po svetu, v vsej svežosti in pristnosti. Vsa problematika, vsa usodnost teh dognanje pa se zvečine ustavi in utone v njih samih. To kar pronica skozi špranje in razpoke zaprtih vrat. ob katere bije vihar svetovnih spoznanj, ni izraz mefistofelskega iskanja in drznosti marveč popačena, švedrava figura cankarskega cerkovnika. Z grozo in tesnobo v srcu se spominjamo, kaj nam pomenijo vsi oni naj večji borci človeškega duha in življenja, ki preobrazu j e jo stoletja in svet. Za naš duhovni svet ne obstoje, kot da ne bi nikdar bili. Tn v kolikor je zvok njih imena udaril ob struno naše duhovne razpetosti, mu slednja, neuglašenu in nevajena tuke melodije. ni odgovorila. »Oslovski most« je morda kruta knjiga, pravi ant or v uvodu. »Po svoje je potrebna. Koristna bo že zato, ker neusmiljeno opozarja na nedo-statke starih naziranj in na piškavost predsodkov, ki jih nosimo kot svetinje s seboj. Nebroj mostov je v nji. Čez vse bomo morali korakati prej ali slej.* Poslušal sem matematika. S skepso in bojaznijo sem mu prisluhnil in še me je razočaral. Napotil me je k filozofu, metafiziku. S težavo in težavo sem ga našel, ki se je vsaj za hip zdrznil ob misli, ki se mu je odtrgala iz knjige, a že ugasnila in zaspala tam nekje v brezdanji negibnosti. O ti. ki blestiš v elegantnem reševanju najtežjih diferencialnih enačb in ki si pognal to spretnost do zavidanja vredne popolnosti, in ti, ki se lagodno ziblješ, zdaj vratolomno preskakuješ v oblakih visoke spekulacije, kjer ne rabiš ne metra ne šestila, ki bi ti križala račune, zakaj ne tvegata koraka naprej? Vama je tesno ob divji viziji, ki raste Vidmarju iz morja števil in mer? Saj hipoteze so lahko napačne, če hočete, nezmi-selne. Ne gre za to. Važna je pot, smer, pogled. Oslovski most! »Ni važno, da greš čez most,« pravi Vidmar nekje. Vsak izobraženec je nekoč korakal čezenj. Hkratu je korakal čez reko spoznanja, ne da bi se zmenil zanjo, ne da bi pogledal nanjo! Vidmar je profesor na univerzi. Ime ima in ni se nam .ga treba sramovati. Z vso jasnostjo in izzivalno doslednostjo podira in gradi, reže misel za mislijo v svet utrjenih predstav in pojmov. Vem, da ne bom v vsaki glavi uspel, pravi v uvodu. Vem, da je obilo glav, ki rajši padajo cele, kot da bi žrtvovale le en sam podedovan in ukoreninjen ;po(jem ali predsodek. Se bo našel kdo med vratniki, ki bo tvegal z isto samozavestjo in jasnostjo vreči v tehtnico, ki se je globoko nagnila, svojo lastno misel? Ali pa bo molk odgovor — da, tudi svojovrsten odgovor, ki naj potvarja: nobleso ali pogum? Poravnalte Se danes naročnino! ček. račun Stev. 17-139 ! Češko-slovaška republika predstavlja danes po svojem političnem in enako tudi kulturnem mednarodnem položaju v Evropi in zlasti v Srednji Evropi izredno važno moč. Politično: ta država je med redkimi, ki so vkJjub vsem ponovnim navalom povojnega evropskega fašizma ohranile idejo in obliko demokracije in ki še vedno vseskozi dosledno odklanja diktaturo kot tudi »stanovsko ureditev«; — z Masarykom, tem izrazitim zagovornikom sodobnega humanističnega realizmu na čelu, sta se češki in slovaški narod znala ubraniti vsiljivim lažem demagoških desničarskih ideologij in vkljub vsem iz nedoslednega izvajanja načela izvirajočim pomanjkljivostim ter vkljub vsej takozvani krizi demokratizma ohranila vero v ta ideal, ki ni zgolj političen (Masa-rykova definicija demokracije, izražena v »Pogovorih« s Karlom Čapkom, se glasi: »Demokracija ni samo državna oblika, ni samo to, kar stoji zapisano v zakonih in ustavah; demokracija je življenjski nazor, ki raste iz zaupanja v človeka, v človečnost in človečanstvo ... Poslednji argument za demokracijo je vera v človeški rod sploh.«). Vprav zaradi tega in takega svojega političnega zadržanja, pa je postala češko-slovaška republika s Prago po drugi strani tudi eden izmed kulturnih centrov današnje Evrope: kajti kjer ni demokracije, ni kult. ustvarjanja — kultura je nepotrebna, nasprotna in sovražna; tu sta dva pojma, ki se izključujeta: ali eden ali drugi tretjega ni. Poslednji veliki dokaz za to dejstvo je bila pač nedvomno popolna pregrupacija, oziroma točneje: emigracija vseh kulturnih sil Nemčije po zlomu weimar.sk e republike. In ni zgolj slučaj, da so mnoge izmed teh sil našle svojo novo domovino na Češkoslovaškem (H. Mann n. pr. je tudi formalno postal češko-slovaški državljan). Razstava češko-slovaške knjige v Ljubljani nam je resničnost gornjega dejstva, torej osrednjega položaja ČSR v sodobnem kulturnem in političnem evropskem svetu, znova dokazala. Drugi in drugje so napisali podrobna poročila o oddelkih, ureditvi, pomenu, kompletnosti ali ne-kompletnosti knjižnih zbirk, ki jih je razstava postavila pred obiskovalce. Ne da bi se na tem mestu mogli spuščati v izčrpnejšo obdelavo in naštevanje take vrste, naj navedemo zgolj nekaj bežnih, najosnovnejših opazovanj, ki so se človeku nudila, ko je hodil po dvorani. Beletristika, ki je zavzemala nekako poglavitno mesto, je naravno mogla biti in je tudi bila podana samo v izboru, po najvažnejših, najlepših in najbolj poznanih izdajah večjih založb, predvsem praških. Omenimo pa naj, da je bila precej popolno in smotreno zastopana zlasti poezija neposredno predvojne dobe, segajoča v povojni čas (deloma odgovarjajoča naši Moderni), z veliko neprezen-tativno izdujo Brezinovih del v treh obširnih knjigah na čelu; dalje liriku po vojni z Wolker-jpm, Horo, Nezvalom ter celo vrsto drugih, tudi pri nas poznanih poetov; enako je ,mogel obiskovalec dobiti precej točen vpogled v epično, zlasti romanovo češko povojno produkcijo, pri čemur so vzbujali pozornost zlasti spisi najbolj značilnega. najbolj evropskega dapašnjega češkega književnika Karla Čapka; priliko smo imeli, videti tudi izdaje nekaterih drugih, v zadnjih letih zelo uspelih knjig: tako Ivana Olbrachta roman o Šuhaju, .obenem s krasno in žgočo njegovo reportažo o domovini junaka Podkarpatski Rusiji (Hory a staleti); ali pa n. pr. veliki dvodelni legi-jonarski Kratochvilov roman Pramenf, ki je lani dobil prvo državno nagrado. Morda še bolj kot beletrija, ka nam je čudoviti nivo češke in slovaške književne tvorbe po vojni prikazal znanstveni oddelek. Tukaj so se idrpgp za drugim vrstila tako po kvaliteti kot opremi dobesedno krasna dela: pa najsi bo zgodovinskega, literarno-zgodovinskega (Novak, Ja-kubee, Vlček, Pražakl), državoznanskega, sociološkega ali tudi statističnega značaja, ne glede na Ottu v leksikon, izdaja Slovanskega Ustava in podobno. Ob takih stvareh se človek do živega zave ogromne kulturne tradicije in obenem neutrudne današnje delavnosti Čehov in Slovakov. Lanskoletna Idea československeho statu v dveh delih, ali Atlas ČSR, ali politična literatura z Masarykom, Benešem, Krofto in drugimi ali Pe-karev.i zgodovinski spisi — vse to priča o enem in istem: o evropski višini in o strastnem neumornem preiskovanju domačih problemov. Posebno zanimivost so na drugem koncu dvorane predstavljale publikacije, tičoče se velike stvari, danes evropsko-probojne stvari: češkega gledališča. Oddelek, ki ga je uredil režiser Bratko Kreft, je mogel tudi lajiku nuditi slutnjo o tem. kaj vse na tem polju tam gori ustvarjajo. Dočim sta češka lirika in proza dosegli viške že poprej, je šel razvoj češke dramatike in teatra sploh prav za prav šele po svetovni vojni strmo navzgor. To dejstvo bo popolnoma razumljivo vsakomur, kdor pozna silno povezanost dramat-ske in gledališke tvornosti z gospodarskimi ter političnimi razmerami pri nekem narodu; te pa so se po 1. 1918 na Češkem v primeru s prejšnjim časom sunkovito dvignile. Cela vrsta dramatikov od Langerja pa do Medka, gledaliških praktikov in režiserjev (Hilar, Hilbert. Kvapil. Burian, Voskovee-Werich) in teoretikov gledališča kot so spet Hil ar, Fischer, Rutte, Zich in drugi — priča o vzponu povojne češke dramatike. Na razstavi so dokazovale ta vzpon dovolj jasno njih publikacije. (izrečno pa naj omenim tudi zbornike Zgodovine narodnega gledališča praškega, ki obravnavajo posamezna obdobja tega gledališča in prinašajo tudi od sile poučne splošno-teoretske študije), kakor tudi izbrane fotografije posameznih režij in predstav. Morali bi si- prav za prav ustaviti tudi ob oddelku, ki je prikazal n. pr. češko bibliofilstvo (krasna izdaja Machovega Maja pri Evrop. liter, klubu, ali pa prevod Valeryjeve Kače, itd.); ob oddelku z medsebojnimi prevodi (češko-slovaško-slovenskimi); ob oddelku s pedagoško in šolsko literaturo; ob turističnem in publicističnem oddelku. In še ob katerem. Tudi ti so na svoj način karakteristični in presenetljivi. Najbrž se va,m zdi Čudno, da je bilo doslej v tem referatu razmeroma malo govora o slovaški literaturi in slovaški knjigi — skratka, o slovaškem oddelku na razstavi. Toda tudi nam se je zdelo čudno, da takega oddelka prav za prav v dvorani piti ni bilo. Prireditelji so sicer ponekod spravili slovaške knjige nekoliko bolj skupaj (tako je na nekem mestu bila za silo zbrana slovaška proza, ki pa vendar z Urbanom, Hronskym in Vamošem dosega evropski nivo; nekje drugje je bilo spet nekaj poezije z najznačilnejšima: Smrekom in Novomeskym), toda po ostalem delu so bile slovaške knjige pomešane med češke (režiser B. Kreft je pri svoji ureditvi gledališkega oddelka na to stvar .bolj pazil in zbral drobce, tičqče se slovaškega teatra, skupaj). Mi v ureditvi razstave kakršna je bila, ne bi radi videli tendence (morda pa je ta tendenca vepdarle eksistirala?), ker bi bilo takšno stališče do Slovakov grdo in bi ga pe mogli zagovarjati. Slovaški problem, nemalo soroden našemu lastnemu slovenskemu in že zaradi tega za nas prav važen, je pač dovolj poznan in ga tu ne bomo razglabljali. Omenimo pa naj samo to, $a so ravno letos Slovaki na svojem prvem pisateljskem kongresu znoya izrazili svoje zahteve in konkretizirali svoje stališče, ki je v celoti po- polnomu jasno in bi preko njega ne smel nihče, najmanj pa mi. (Naj navedem samo začetni stavek resolucije, ki so jo slovaški pisatelji na' svojem kongresu soglasno sprejeli: »Ne oziraje se na različne poglede, ki jih morda imamo v stvareh umetniške tvorbe in svetovnega nazora, izjavljamo vendar enoglasno: slovaški pisatelji hočemo ostati zvesti borbi za svobodo in velike ideale svojega naroda, ki so od nekdaj tvorcem naše kulture lebdeli pred očmi: zagotovitev lastnega narodnega obstanka ...«). Slovaki so svoj prvi pisateljski kongres izvedli v tako širokem stilu in s tako visokim nivojem diskusije, da so celo češki poročevalci morali priznati: s tem dejanjem so se Slovaki »postavili v vrsto evropskih narodov« (izraz Marie Majerove v praškem listu Čin, z dne 18. junija t. L). To so dejstva, ki bi jih prireditelji razstave morali upoštevati in — urediti v dvorani ločen slovaški oddelek, seveda z mnogo izčrpnejšim, mnogo popolnejšim izborom slovaških knjig. H koncu tega nepopolnega referata pa prihajamo s predlogom, ki menimo, da je danes bolj kot kdaj poprej izvedljiv in čigar uresničitvi bi bila izredne važnosti. Po vzorcu Francoskega instituta naj se v Ljubljani ustanovi č e š k o - s I o-vaški institut, ki naj že sedaj prevzame ves prosti del materijala. ki ga je razstava v svoje mokviru zbrala. Mislimo, da bi bila udejstvi-tev tega predloga dolžnost vseh faktorjev, ki prihajajo v poštev: Češkoslov, jugoslov. lige, zlasti njenega Akad. odseka; konzulata ČSR; ljubljanskih univerzitetnih oblasti (docenta za češki jezik); vseh naših privatnikov, ki so kdaj na Češkem študirali ali se za češke in slovaške probleme zanimajo. Danes, v politični in kulturni konstelaciji kakršna je, bi takšen institut v Ljubljani nosil tako bitno nalogo, da je o tem odveč vsaka izguba besedi. Če so resnične trditve, ki smo jih postavili na čelo tega referata, potem leži nujnost našega predloga na dlani. Češko-slovaški institut bi v Ljubljani izpolnjeval in izpopolnjeval vlogo kot jo ima Francoski institut: kakor nas ta druži s centrom Zapadne, tako bi nas prvi družil s centrom Srednje Evrope. Bil bi novo, veliko okno v svet. In — da povemo še to: realizacija češko-slovaškega instituta v Lj. bi bila v resnici realna, dejanska, konkretna, dragocena opravičitev in osmislitev vseh neštetih govorov, misli, napitnic in fraz, ki so šle doslej že preče-stokrat v zrak na račun našega medsebojnega bratstva, vzajemnosti, zveze itd. itd. B. Fatur. Moja generacija Sleherno leto sprejme univerza pod svojo streho val mladih ljudi, zapuščajočih srednjo šolo. Kakšni so ti ljudje? Kakšne cilje so si postavili? Kaj zahtevajo od življenja? Kakšne ideje prinašajo s st^boj? je to zdrava mladina, nesebična, polna idealizma, pripravljena na žrtvovanje, če gre za velike, svete stvari, ali je ta mladina bolna, nagnita, kot so bolni in nagniti njeni starši? Ali se zavedajo ti mladi ljudje dolžnosti, ki jo imajo do slovenskega ljudstva, ki je danes — milo povedano — na robu gospodarskega in moralnega propada, ali skrbe zgolj za svojo lastno dobrobit brez vsakršne vesti in odgovornosti pred samim seboj? Taka vprašanja so danes prav pogosta, bodisi da jih stavlja kdo izmed mnogih »voditeljev slovenskega naroda«, ki ima pri tem svoje prav posebne račune, bodisi da jih slišiš na univerzi v pogovoru s starejšimi tovariši, ki ne spoznajo več duhovnega obličja lastnih srednješolskih let v obrazu današnje mladine. Na vsa ta vprašanja bi rad odgovoril s kratko in — kar je neizbežno — tudi površno skico svoje generacije, ki pa bo kljub temu, upam, razčistila marsikomu pogled na nehanje sodobne mladine, ki zapušča zatohle sredješolske učilnice in prestopa prag univerznih tal. Za izhodišče vseh trditev in razmotrivanj si jemljem svoj razred, to je razred devetintridesetih ljudi, ki so letos napravili maturo na eni izmed ljubljanskih gimnazij in se to jesen vpisali na univerzo. Da sem si vzel za predmet svojega ocenjevanja le tako majhen krog ljudi, je bil edini razlog ta, ker edino ta krog ljudi dodobra poznam, vendar pa sem mnenja, da lahko kljub njegovi maloštevilnosti iz njega izluščimo vse poglavitne osnove današnjega slovenskega srednješolca. Prvo, kar nam pomore, da spoznamo duševni obraz srednješolca, njegovo zrelost ali nezrelost, je njegovo gledanje na svet — njegov »svetovni nazor«. Tzraz svetovni nazor dajem v narekovaj. Francoski in*ti£ui Univerza, zlasti še tako mlada in nepopolna, kakor je naša slovenska, ni nekakšen sam v sebi zaključen organizem, ampak je povezana z vsemi gospodarskimi in kulturnimi ustanovami svojega okolja. Pri nas. kjer trpi univerza na stalnem pomanjkanju najnujnejših sredstev, ki ji naj zagotovijo dostojen obstoj in razvoj, se mora univerzitetno delo naslanjati tudi na množice izven-univerzitetnih činiteljev. Posebno velja to za tiste zavode, ki pomenijo zvezo našega domačega slovenskega kulturnego udejstvovanja s kulturami drugih narodov. lak zavod je naš Francoski institut. Spričo bednega materialnega stanja naših seminarjev in univerzitetnih knjižnic je taka ustanova za študenta važen študijski pripomoček. Vendar je pomen našega Franc, instituta še širši; kajti v naših tesnih razmerah, kjer so štipendije skrajno omejene in je našemu mlademu človeku sila težko pogledati čez domače meje v veliki kulturni svet, je institut dragocena pomoč ne samo študentu romanistu, ampak našemu celotnemu občinstvu in še prav posebno akademski mladini vseh strok in fakultet. Naloga ustanove, ku-kršna je Francoski institut, je torej ta, da živi v organičnem delovnem sožitju z našo univerzo in z vsem našim kulturnim življenjem. Naloga akademske mladine pa je, da temu zavodu v tem stremljenju pomagaj, da se za zavod zanima z živim, stalnim interesom ter mu tako ustvari v naši kulturni sredini mesto, ki mu po pravici pripada. Francoski institut je nedavno praznoval 15-let-nico svojega delovanja. Institut je nastanjen v pritličju Narodnega (Uma. kjer pa bi poleg sicer res precej velike čitalnice vsekako zaslužil več prostora. Francoski institut je bil ustanovljen po prizadevanju francoske vlade, ki tudi sedaj še daje sredstva za njegovo vzdrževanje in nabavo potrebnih knjig (podpora banovine, kakor tudi donos članarine, je prav malenkostna). Knjižnica, ki je središče delovanja instituta, je za naše razmere še precej ustrezajoča in obsega približno 5000 izvodov. Po večini je med temi knjigami zastopano francosko leposlovje in sicer francoski klasiki prav tako kakor moderni romani in poezija. ■ Znanstveni inventar te knjižnice sestavljajo večinoma dela iz primerjalne in francoske literarne zgodovine, iz romanskega jezikoslovja in filozofije. Med znanstvenimi knjigami posega občinstvo najbolj po literarno-zgodovinskih in filozofskih delih. Ostale stroke so zastopane v ker je jasno, da človek, ki šteje komaj osemnajst, devetnajst ali dvajset let, še ne more imeti svojega trdnega in neizpremenljivega svetovnega nazora, svojih neizpodbitnih načel, po katerih uravnava svoje življenje. To. kar razumem tukaj pod »svetovnim nazorom«, je še mehka glina, ki lahko stoji že na določeni podlagi, je pa še čisto neobdelana, neizoblikovana, to je le material, iz katerega bo zgrajena hiša, kakšna bo ta hiša pa še ne vemo. Načrti zanjo se delajo sproti — od opeke do opeke. To, da mlad srednješolec, ki niti živel še ni, ne more imeti svojega svetovnega nazora izgrajenega, da ima kvečjemu neke osnove, nekaj vidikov, ki bo nanje šele pričel zidati svojo stavbo, to se mi zdi vredno poudariti, ker vidimo na naše veliko začudenje v srednji šoli množico ljudi, ki imajo svoj svetovni nazor »izgru-jen« do poslednjih potankosti, ki prisegajo na svoj nazor, se bijejo zanj, ga propagirajo in pljujejo na vsako drugo gledanje, ki je količkaj različno od njihovega. — In mi strmimo: kdo so ti ljudje? Kakšen je njihov nazor? Silno morajo biti talentirani, da so prišli tako mladi s tako sigurnostjo do svojega svetovnega nazora! Kakšno pot so si izbrali, da so prišli tako nenaravno hitro do svojih življenjskih načel? — In odgovor se bo glasil: To so ti in ti sinovi teh in teh znanih zu-vednih nacionalnih oz. katoliških rodbin. Do svojega svetovnega nazora so prišli na zelo lahek način. Podedovali so ga od svojih očetov. — Ali pa: ti in ti ljudje so se vso svojo srednješolsko dobo vzgajali v teh in teh zavodih. Svetovni nazor so podedovali od svojih predstojnikov. — In zdaj se nam razjasni, zakaj ravno ti ljudje tako glasno vpijejo in povzdigujejo v nebo svoja načela, zakaj pljujejo na svojega tovariša, ki je drugega nazora. Oni niso občutili na sebi vso težo iskanja svoje lastne in najbolj poštene poti skozi življenje, niso občutili vse tragike človeka, ki spozna, da je vse, kar je zidal, doslej, zidano na napačno podlago, da je treba vse podreti in začeti znova. Zato so oni tako glašni, tako ozkosrčni, manjši meri, vendar si vodstvo Franc, instituta prizadeva, da bi zbralo iz vsake znanstvene panoge vsaj po nekaj pomembnejših del. Med največje privlačnosti Francoskega instituta spada veliko število časopisov in revij — tednikov, ilustracij, političnih dnevnikov in strokovnih listov, med katerimi je treba omeniti gospodarske, umetniške, medicinske in filozofske publikacije. Med tedniki premore Francoski institut poleg drugih listov tudi lllustration, Vue, Le Monde illustre, nato Vendredi itd., med dnevniki vse večje francoske liste, tako Matin, Temps, Petit Parisien, Le Journal des Debats, Pariš soir, Excelsior, Re-publique itd. Med revijami naj omenimo Revue de deux Mondes, Le nouvelle Revue Frangaise, Revue de France, Revue Scientifique, Candide in dr. Med strokovno umetniškimi L’a rt et les artistes. L" art et Decoration. Ta pestra zbirka periodičnih publikacij bi morala biti ena glavnih privlačnosti Francoskega instituta. Večina te bogate knjižnice pa se žal še premalo uporablja. Večino obiskovalcev tvorijo še vedno študentje, zanimivo in nemara poučno pa je, da je med posestniki Francoskega instituta skoraj več srednješolcev kakor pa akademikov. Francoski institut prireja tudi predavanja, tečaje in literarne večere. Ustanova, ki nam nudi možnost čim tesnejšega kontakta s francosko kulturo. možnost čim večje razgledanosti po vsem kulturnem svetu vsaj s pomočjo črke, možnost spoznavanja in študija ene najstarejših svetovnih kultur, ki je nam vsem v marsikaterem oziru vzor in utelešenje pristne kulturnosti in človečnosti — ta ustanova zasluži, da ji slovenski akademiki posvetijo'mnogo več pozornosti in zanimanja kakor doslej. V soboto, dne 21. t. m. ob 3. pop. bo v zbornici univerze občni zbor Društva slušateljev filozofske fakultete. Akad. klub montanistov A. K. M. je na svojem rednem občnem zboru izvolil sledeči odbor: preds. Jan Vlado, podpr. Mandič Nikola, tajnik Šentjurc Slavo, blag. Dro-venik Franc; dalje Marovt Vlad., Koželj Ant., Jelenc Danilo. Mirkovič Dragotin. Zorc Alojz, Gostiša Valentin. Primarij dr. Leopold !Ješe naš stalni naročnik in zvesti zdravnik našega U. Z. F. je praznoval te dni petdesetletnico. Llva-ležni za veliko naklonjenost mu iskreno čestitamo. kar se tiče načel, tako fanatični, ker poznajo le svoj lastni svetovni nazor, ne da bi kdaj pomislili. da je ta nazor morda že zarjavel, prestar, da ne odgovarja več zdanjim razmeram, ker se je že desetletja ali celo stoletja dedoval od generacije do generacije. V mojem razredu je bilo 10 ljudi z »izgrajenim« svetovnim nazorom, med njimi je bilo troje tkzv. nacionalistov in 7 ljudi katoliškega svetovnega nazora. Vsi trije »nacionalisti« so bili istega nazora kot njihovi očetje. Prav tako dva »katolika«. ostalih 5 »katolikov« se je vzgajalo v katoliških dijaških domovih (Rakovnik). Poleg teh do kraja opredeljenih ljudi pa stoji še večja množica mhidih ljudi, ki sploh nimajo svetovnega nazora, ga ne p#znajo, se ne bavijo ž njim in ga tudi ne pogrešajo. To so tkzv. »fuz-balisti«, ljudje, ki jim pomeni žoga, ki se kotrlja po igrišču »Primorja« več kot vsi socialni, politični in kulturni problemi skupaj, ljudje, ki so oduševljeni, če plava Wilfan za eno desetinko sekunde bolje kot zadnjič, pa niti ne opazijo, če vrže Trboveljska premogokopna spet novih tisoč rudarjev na cesto ali če nastopi v Beogradu nova vlada, ki bo spet za nekuj Časa uravnavala usodo slovenskega naroda. Kaj je krivo, da je še večina našega dijaštva danes še tako nezrela in taka prihaja tudi na univerzo, o tem bi se dalo še veliko pisati. Omenim naj le, da je vzrok temu deloma okolje, v katerem žive, ki jim ne da iniciative, niti jim ne narekuje potreba, da bi si začeli gruditi svoj lastni duhovni obraz, deloma — in to podčrtavamo — pa je temu,kriva srednja šola, ki vzgaja zgolj dobre in pokorne uradnike namesto polnokrvnih ljudi. ^ (Se nadaljuje.) D. Janč. Naročnike za naš list nabira vratar univerze v Ljubljani. Prav tako sprejema vratar tudi naročnino. Zaprla pot (Donesek k vprašanju specializacije.) (Konec.) Kako si predstavljamo, (la bi univerza uredila to vprašanje? Predvsem bi bilo potrebno, da dobi sploh kolikor mogoče točen vpogled v vsa razdeljevanja štipendij, denarnih podpor, počitniških praks, ki se nudijo našemu dijaštvu in absolventom preko centralnih državnih oblasti in v razne fonde, ki obstoje v ta namen. Za našo univerzo je to kljub 17. letom njenega obstoja še nenačeto vprašanje. Moral bi se najti nekdo,' ki bi se tega vprašanja resno lotil, a ga gledal le s stališča koristi univerze in dija-štva in ne političnih strank, osebnih, nepodprtih pretenzij in podobno. Prav nič ne dvomimo, da bi bilo med dijaštvom lahko najti tako posameznikov kot strokovnih akademskih klubov, ki bi nudili vso pomoč z zbiranjem gradiva. Toda di-jaštvo samo teh vprašanj ne more načenjati, ker se mu ob takih prilikah redno godi, da mu viri niso dostopni, ker ni »uradni organ«. V ostalem pa se nam tudi zdi, in tudi to moramo že enkrat povedati, da sploh niso preveč na mestu vse različne ‘»akcije«, ki jih danes vodi dijaštvo. Če se je s tem že začelo, je prav. ker je bila pokazana pot, po kateri bo treba naprej v bodoči realistični slovenski politiki. Toda bil bi greh nad vzgojo mladih ljudi na univerzi, če jim ne bo odvzeto z ramen to breme. Zakaj imamo urade, predstavnike in predvsem — poslance, če ne za intervencije in skrb za za osnovne slovenske potrebe in s tem tudi za univerzo? Univerza naj pomaga mladim ljudem do popolne izobrazbe in zrelih, prodornih pogledov na življenje in ne, da pomagajo ti njej — do zidovja! Univerze imajo po vsem svetu za razne stranske naloge in sunkcije tkzv. komisije. Poznata jih zelo dobro obe ostali univerzi v državi, zagrebška in beograjska, le ljubljanska, ki je najmanj izgrajena, jih ne pozna. Tako komisijo sestavljajo navadno trije profesorji, ki jim formalno predseduje rektor, a posle votli njegov namestnik; imenuje jo rektor sam ali pa univerzitetni senat, njena funkcija pa traja običajno preko funkcijske dobe rektorja ali dekanov, da je tako ustvarjena neka kontinuiteta v delu. Vsi univerzitetni funkcionarji, predvsem rektor, dekani in univ. sekretar, so na ta način znatno razbremenjeni! delu pa zagotovljen uspeh. Važnejše komisije so sploh stalne. Tudi pri nas bi bilo koristno, če bi se uvedla praksa, ki odlikuje druge univerze. Imamo množico univerzitetnih profesorjev, ki niso toliko preobloženi s svojim znanstvenim delom in reprezentativnimi funkcijami, da ne bi našli časa za vprašanja, ki zahtevajo s tako trdo neizprosnostjo, Dom visokošolk« in »Planinke«, upamo pa da se bodo vrste mladega članstva povečale, saj je potrebno, da mladina v prvi vrsti sama za se dela in ustvarja. Društvo ..Dom visokošolk" se zahvaljuje vsem dosedanjim podpornim članom za naklonjenost. Enako zahvalo izreka onim, ki so mu z darovi pomagali pri ureditvi stanovanja. »Dom visokošolk« najvljudneje prosi vse za na-daljno naklonjenost. Za odbor: Cirila Gosakova, preds.; Muser Mimi, tajnica. Darulte v tiskovni sklad Občni zbor Doma visokošolk V torek 10. t. m. se je vršil II. redni občni zbor društva Dom visokošolk. Udeležile so se ga tudi nekatere podporne članice, zastopnice Ženske zveze in članice Gospodarskega sveta, ki so s tem izpričale zanimanje poklicanega dela naše javnosti za dom. Udeležba slušateljic naše univerze samih pa je bila spričo dejstva, da je »Dom visokošolk« edina res njihova organizacija, ki ima pred seboj izredno važne in težavne naloge, odločno premajhna. O delu odbora v minulem letu je jasno in pregledno poročala dosedanja prizadevna predsednica Cirila Gosakova, v podrobnostih so njena izvajanja dopolnile še druge odbornice. Kakor je predsednica omenila takoj v začetku svojega poročila, se je delovanje društva razvijalo v uresničevanje dveh docela različnih smotrov: 1. Upravljati kolegij visokošolk, ki naj bo prijazen dom vsaki stanovalki — visokošolki, neglede na njeno socialno pripadnost in svetovno-nazor-sko opredeljenost. Postati kulturno središče slovenskih visokošolk. V prvih letih je društvo hotelo zlasti lajšati težaven socialni položaj svojih članic in je v svojem prizadevanju doseglo tudi zadovoljiv uspeh. Danes uživa v prijaznem »Domu visokošolk« v Gradišču 14, oskrbo 24 stanovalk, ki plačujejo mesečno po 150—550 Din, kakor jim pač dovoljujejo razmere. Vendar to ne zadošča za kritje upravnih izdatkov doma. Društvo je zato nujno navezano na prispevke podpornikov in dobrotnikov. ki kažejo polno razumevanje za potrebe društva. Državne in banovinske podpore so namreč zelo nizke. Čeprav jc sedanji odbor porabil ogromnega časa za prošnje na pristojne oblasti, čeprav je društvo povsem dokazalo svoje nadstrankarsko, nevtralno stališče, četudi je povda-rilo svojo izrazito socialno usmerjenost, vkljub vsemu temu prizadevanja niso rodila pričakovanih in zasluženih uspehov. Bilo je pač premalo reklame, pristojna oblastva društvu niso naklonila izdatnejše podpore. — Letos spomladi so podjetne naše visokošolke priredile v domu dobro uspelo akademijo, ki je izdatno zamašila zevajoče denarne vrzeli in tako je letošnji obračun le končal s suficitom. Poleg tega se je odbor z vnemo posvečal tudi kulturni vzgoji svojih članic, med katerimi skuša vzbuditi in gojiti čim večje zanimanje za vsa aktualna kulturna in socialna vprašanja. Doslej so se vsakih 14 dni vršila predavanja, ki pa niso bila zadostno obiskovana. Nameravano poročanje iz revij in časopisov se ni obneslo. Posamezne društvene delegatke so se udeleževale sej banovinske ženske zveze, nekatere so vstopile v razne komisije. Svoje poročilo je predsednica zaključila z željo, da bi tudi bodoči odbor delal za zboljšanje materialnega položaja doma, predvsem pa je poudarila potrebo intenzivnejšega kulturnega dela. Podpredsednica je stopila v stik z »Enoto slovanskih žena«, ki deluje za medsebojno zbliža-nje vseh žena slovanskih narodov. Iz poročila knjižničarke je razvidno, da je knjižnica doma še skromna (76 knjig), vendar razpolaga poleg nekaterih knjig tudi s precejšnjim številom naših revij. Članice, nadzornega odbora so pregledale delo odbornic, ugotovile, da jc bilo vzvišeno z vso ljubeznijo in požrtvovalnostjo, nakar so dale staremu odboru razrešnico s pohvalo. Poročilu o delu dosedanjega odbpra je sledila živahna debata. Soglasno je bil sprejet predlog tovarišice Gosakove, naj se po zgledu inozemskih, zlasti čeških visokošolskih ustanov, preusmeri načelo karitativnosti v načelo posojila. Za to govore psihološki in gmotni razlogi. Psihološki v toliko, da se marsikatera tovarišica, ki plačuje znižano oskrbnino, čuti vsaj zapostavljeno, če že ne manjvredno. Uredilo bi se pa tako tudi finančno vprašanje društva, ki bi lahko računalo z nekim stalnim dohodkom. Pogoje o načinih odplačevanja bo v podrobnostih sestavil novi odbor. Predloga tovarišice Pirnatove o navezanju stikov s hrvatskim ženskim društvom »Hrvatsko srce«, in drugi o snovanju počitniških delovnih taborov sta bila po daljšem razgovarjanju in pregovarjanju sprejeta. Ozkosrčno bojazen nekaterih tovarišic, da bi osnovanje delovnih taborov gmotno preveč obremenilo društvo, je odstranil optimizem mnogih navzočih študentk, ki so bile pripravljene, da bodo o počitnicah žrtvovale svoj čas in po možnosti tudi denar in šle med naše ljudstvo, da spoznajo njegove težnje in potrebe in po svojih skromnih močeh pomagajo. Ni zaman povdarila ena izmed tovarišic, da bi društvo ne bilo vredno pozornosti, ki se mu zadnji čas izkazuje, in upoštevanja, če bi zasledovalo le svojo gmotno dobrobit, temveč