Priloga „ Vrtcu" štev. 4.
Šopek pomladanjčic
Ob Adriji.
Ob Adriji sinji sem stal
In gledal v brezkončno daljavo,
Priplaval do mene je val
In pravil povest mi sanjavo:
..Pod solncem  tam, onkraj morja, Cvetoča se širi dežela, Tam mlada je sreča doma, Tam vesna je mlada zacvela.
Po travnikih tamkaj cveto Vse dneve pomladne cvetice,
V   gojzdičih zelenih pojo Vesele si pesmice ptice.
Oblak hudourni nikdar Tam zlatega solnca ne skrije. Tam burja in sever nikdar Čez snežne planjave ne brije."
In dalje še pravil je val
0   čaru neznane dežele,
Pa skočil s peščenih je tal, Med bratce odplul je vesele . . .
Ej. meniš-li, valček morja,
V   daljavo da žalosten gledam? Ej, meniš-li, glasek voda,
Da fvojim verjamem bescdam?
1  v naših, glej, vrtih cveto Spomladi prekrasne cvetice. I v naših, čuj, gajih pojo Vcsele si pesmice ptice!
Naj solnce zakrije oblak. Saj potlej še lepše posije, Naj zima zagrne nas v mrak. Saj vesna iznova priklije!
Blagoje.
Pridi!...
Pridi, pridi, vesna zlata, In objemi brib in plan, Moja duša koprni že, Da te vidi, pomladanji dan.
Zopet sreča, zopet radost Bo polnila mi srce, Ko nasiajal ob razkošju Pomladanjcga se bodem dne.
Zopet bodem cvetke trgal,
Vence pisane bom vil,
lz srebrne kupe sreče
Bom veselje, radost srebal. pil . ..
Pridi, pridi, vesna zorna, Duša moja koprni, Zopet vrata sreče zlate Srcu hrepenečemu odpri.1 . . .
Zvonimir.
Kmalu.
Jug čez polje veje. Snežec se topi, Kmalu zemljica odeje Bele se znebi.
Kmalu novo cvetje
Klilo bo iz tal,
Kmalu čul bom novo pctje,
Kmalu čul piščal.
Kmalu srce bedno Tuge se znebi, Pridi, pridi, pomlad draga, Z vencem lepih dni! . . .
Zvonimir.
Ko vesna pride.
Ko zima bo odplavala, In vesna bo zacvela, Bo zopet pesmico veselo Mi duSica zapcla.
In sreča bo priplavala, Objela srce moje. In prašala bo dušo srečno, Zakaj veselo poje . . .
Saj vedno žalostinke le Poprej je pela duša, Bot zemlja dragih znancev koga Ki krila črna ruša.
—     66     -
Aj, ti ne veš še, bratec tnoj. Da pomlad rajskomila Po mračnih dnevih podarila Je meni nova krila?
Zvonimir.
Na izprehodu.
Tam ob potu bela breza Bele vejice iztcza Proti nebu, kot prosila Bi iz neba tolažila Za nesrečno srce svoje.
Jaz pa mislim misli druge: Ker še breza zimske tuge Žale znake v vejah nosi, Pa pomlad zdaj vdano prosi, Da ozeleni ji lubje . . .
SokoLov.
Veseli čas.
Zapeli veseli so ptički Po drevju cvetočem v vrteh; Z zelenjetn odcti so grički, Po dolih odmeva spet smeh.
Živinica v hlevu že muka, Ker rada na pašo bi šla, Po njivi oralo zdihuje, Morilna razjeda ga rja.
Ah, mi pa želimo si časov Žarcčih, dehtečih cvetic; Po polju in griču odmeval Vesclja bo našega klic.
Taras Vaziljev.
Pa so prišle . . .
Pa so prišle ptičke
ln so nam zapele,
In so ljubo vesno
'    Zopet k nam privele.
Pa so nam zapele Pesem rajskomilo, In so pozdravljale Vesno, devo milo.
Vesna pa hitela Tja je čez dobrave, Rože so ob potu Dihale pozdrave.
Ljud. Bergant.
Le šumite!. . .
Le šumite, temni lesi, Le šumite o pomladi! Z gorkim srcem poslušali Bomo fantje mladi.
Le šumite, le budite V prsih dneve nam vesele In vzbudite gorske vile. Da nam bodo pele,
Da nam bodo pele pesmi O veselju in radosti, Da izginili ne bodo Dnevi nam mladosti . . .
Sokolov.
Na plan!
Hajdi z menoj,
Bratec fi moj,
Zime nič več se ne boj!
Glasno zapoj,
Vriskaj z menoj,
Zime nič več se ne boj!
Tam za goro,
Tam za goro,
Tam za zeleno goro
Slavčki pojo,
Rože cveto
Tam za zeleno goro.
Hajdi na plan.
Hajdi na plan,
Zunaj pomladnji je dan!
Cvetna ravan
Bode naš stan,
Dom naš zelena ravan!
Fr. Lovšin.
Velika noč.
Velika noč prispela k nam Iz daljnih, sinjih je daljav: In zemlja vsa in stvarstvo vse Ji dihnilo jc vroč pozdrav.
Iz daljnih prihiteli dalj Vetrovi so gorkejši k nam: Odeli so zeleni plašč Dolinam, gričkom in goram.
In plavala Velika noč Je nad ravninami lahno, In vzcvele njej so rožice, Zapele ptičke ji lepo.
—     67     —
In splavala Velika noč Je tiho vernikom v srce: Kjer vzcvela nova je pomlad, Naj srca vsa se pomlade.
Slavko Slavič.
Velikonočna bajka.
Zvončki so sanjali Sanje brezskrbne, Pa jih vzbudila je Velika noč.
nKdo ne privošči nam Sladkega spanja, Kdo neusmiljen je Vendar tako? ..."
— nOj. vi zaspančki, vi! Prav, da vas karam; Niste li mislili Name prav nič? ..." —
»Božja Velika noč, Zdrava nam, zdrava!..." Pa zacingljali so Tih ji pozdrav . ..
Čule trobentice Tihe pozdrave. Pa so vprašale se: ,,Kaj pa je io? . . ."
Zvončki, ti zlobneži. So se smejali: ,,Aj, kaj ne veste še — Velika noč . . ."
Pa so zapiskale Glasne pozdrave: ,,Zdrava nam. zdrava. Velika noč!"
Potok jih slišal je, Pa si je mislil: Komu pač godejo Tak lep pozdrav . . .
Kdo mu je vendar dal V bistro glavico. Da se dotnislil je: Velika noč . . .
Urno se spustil je S hriba nizdolu, Ve I i k i no č i Šumljal je pozdrav.
Zvončki zvonili so. Jagleci piskali, Virček poskakoval: Velika noč . . .
Mdrijan.
Sveti Jurij.
Sveti Jurij na konjiču čilem Je prijahal v jutru na poljč: Sveti jurij v plašču je  zelenem Razprostrl nad njivami roke.
Zavihrala jc konjiču griva, V lahnem vetru gaj je zašumel, Vse poljane in gorice solnčne S plaščcm svojim je svetnik odcl.
Kamor je udaril konj s kopitom, Vzcvele rožice so brž iz tal; A jahaje mimo bornih kočic Jim je blagoslov svetnik dajal. Taras Vaziljev.
Cez vasico . . .
Čez vasico belo Bela megla plava, Okrašena s prvim Cvetjem  je dobrava.
Dalje megla bela Žalostno se vleče, Kakor bi iskala Po obzorju sreče.
Naj bi sc v dobravo Pisano ozrla, Tam bi se ji vrata V srečico odprla! . ..
Zvonitiiir.
Priplule so ptičke . ..
Priplule so ptičke Od južnih dobrav. Sladko so zapele Pomladi pozdrav.
—     68    —
Priklili so zvončki Na beli dan, Pozdravili v zboru Zeleno plan.
Potoček, prej vklenjen, Je spet zašumljal, Od radosti čiste Je ves vztrepetal . . .
Ko zima uzrla Je bujno pomlad, V viharju zbežala Je z naših livad.
Mdrijan.
Veter.
Skozi gozde lahen vetrec
Je zavel, Vzbujati se gozd v življenje
Je začel.
In po polju širncm vcter
Je pihljal, Nežne jc cvetice zvabil
Spet iz tal.
in na čelo vroče mcni
Je pihljal; Pa iz srca bridko žalost
Mi pregnal.
V. Žirov.
Ko pride pomlad.
Po gozdih in poljih, Po hribih in dolih, Po mestu in vasi Veseli so glasi Sc spet oglasili.
V  otožnih so Iogih
V  veselih se krogih Spet ptičice zbrale, Z veseljem obdale Otožno samoto.
Na trati pri vasi Veseli so časi Se spet oživili, Ker vnovič priklili lz zemlje so cveti.
Srce od radosti, Življenja sladkosti, Človeku trepeče, Neznane mu sreče, Kipi gor v višave.
Slavko Slavič.
Pomladnji pozdrav.
Izpod sivih skal Virček prišumljal Je na beli dan; In zapel je ptič: Aj. kako spomladi Vsi pojcmo radi!
Iz spočitih ta)
Prvi cvet pognal
Zvonček beli je,
In zazvonil je
Čcz zeleno pfan:
Lep si, iep pomladnji dan!
Meni pa privrela
Pesmica vesela
Je iz srca tiste dni:
—   Živela pomlad,
Polna lepih nad.
Ti znanilka lepših dni!...
Zvonimir-
Pomlad je prišla.
Pomlad nosi, pomlad trosi
Po dolinah cvetje,
Cvetje nosi, cvetje trosi
In po logfih petje.
Trananina, tranana,
Spet pomlad je k nam prišla.
Slavček peva, drozd drobi
Svoje melodije,
Vsa narava oživi,
Kadar trcvnik zeleni.
Trananfna, <ranana,
Spe< potnlad je k nam prišla.
Iz brloga medved gre,
Kosmatinec gode:
,Juh, juhe, juhe, juhe,
Proč so zdaj nezgode!"
Trananina, tranana,
Spet pomlad je k nam prišla.
—     69     —
Z bukve dol se polh režt, Svoje brke suka, Tiho sc mu jež smeji, Zunaj jazbec uka: nTrananina, tranana, Spet pomlad je k nam prišla!" Fr. Lovšin.
Spet zazelenel je log ...
Spet zazelenel je log, Svet je pisan kroginkrog; Dajmo, veselimo se, Pomladi navžijmo se.
Vija, vaja  —
Veter maja
Po drevesih cvetje,
Vija, vaja
Živa radost
Nam razvnema petje.
Ko odzelenel bo log,
Takrat, bratci, urnih nog
Bomo se podvizali,
Lepih bajk nanizali
Na srebrno nitko . . .
In črez zimo, dolgo zimo
Bomo jih poslušali.
In črez zimo, dolgo zimo
Z nitke sad okušali . . .
Vija, vaja — Vctrec maja Na drevesih cvetje, Vija, vaja i Živa radost Naše je imetje.
Mdrijan.
Piščalke piskajo.
Fiju, fiju, fijuju!
Piskajo piščali,
Hajd na prosto brez strahu,
Fiju, fiju, fijuju!
Tiitu, tutu, tiituru*/ Trobijo rogovi, Mila vigred spet je tu, Tiitu, tiitu, tiituru.
Izza peči hajd na plan, Na zeleno trato. Dom naš rožna je ravan, Drug naš solnce zlato !
Pa zapiskaj: ffjuju!
Na obe piščali,
Starki — zimi brez strahu
V  rog zatrobi: tiituru!
Fr. Lovšin.
Aj, kako so lepi. . .
Ha, ha, ha . . . pastirček Se tam v travi smeje. No, saj solnce toplo Srčece mu greje.
Čiv, čiv, čiv . . . na veji Drobni vrabec čivkaj Mu-mu-mu . . . na paši Muka mlada sivka.
Cicifuj . . . sinica
V  temnem logu peva, »Kuku" kukavice
Z gore dol odmeva.
In vcselo kroži Orel bistrooki Od gore do gore Pod rteba oboki.
Pesmica vesela Se glasi po vasi: nAj, kako so lepi Pomladanji časi! ..."
Zvonimir.
Bajka o pomladnem jutru.
V  tiho noč je Bog poslal Angela nebeškega, Keruba najlepšega. —
Mlade zore Zlati svit Onkraj gore Sniva skrit.
Dol z nebes priplava Angel mili Skoz svetovje širno Na zemljico mirno S čarobnimi krili.
Nad poljano plava
V   snežnobelem oblačili, Z zlato krono na laseh Pa z Ijubeznijo v očeh.
—     70     —
Na poljane. na planine, Na dobrave. na doline Siplje rožice z desnico, Siplje bisere z levico. —
Pa se zora vzdrami
Za gorami.
Čez vrhove
Sc povzpne
In zazre
Rajske te darove.
Po dolinah
ln planinah,
Po dobravah
In planjavah
Cvetke klijejo,
Biseri na cvetih
Rosni sijejo.
]zza gore Solnce vstane In posije na poljane. Oj, kako se biseri Sred dobrav Lesketajo v solncu! Oj, kako cvetice Klanjajo glavice Solncu mlademuvpozdrav! Blagoje.
Na polju.
Toplo solnce pomladanje Na poljano sije; Na poljani oživeli Cvet pri cvetu klije.
Tiha polja in ravnice Pas zelen odeva, A v višavi rajskomilo Piičic zbor prepeva.
Na poljani oživeli Tiha radost klije, Srce radosti prevzeto V slednjih prsih..
Taras Vaziljev.
V gozclu.
Ko mc izvabiš v (ihi raj, Kjer lisl šušti in cvet dehli, Takrai srce mi prekipi: ^Pozdravljen gozd pomladnji mi!"
V vrhove tvoje, tihi gozd, Oko presrčno mi strmi; Saj prej le beli snežni prt Duha je mučil in oči.
In beli sneg — mrtvaški prt Pred mano prej je bil prostrt, A zanj temna zelen, o gozd, Budi mi up v pomladnji vrt.
Ko me izvabiš v tihi raj, Kjer list šušti in cvet dehti, Iz srca spev mi prikipi: MPozdravljen gozd pomladnji mi!"
Takrat mi srce v sen sladak Zaziblje se in šum vrhov Vrši skrivnostno nad menoj, — Skrivnostno kot šepet duhov.
Spet krila svoja je prostrl Nad zemljo moj pomladnji dan, In zemlji vsej, na licih vsem Mladosti plamen spet je vžgan!" A/tdr. Rape.
Pomladnjl dih.
Aj, aj, aj Zlati maj Spe čez plan . . .
Žarno solnčecc Skozi okence Gleda mi v obraz, Kuka mi v oko, Da bi zvedelo, Kdo sem jaz.
Solnce . . . ej, V srce glej: Vesna vlada Čvrst fantič Živ kot ptič To jaz sem.
v njem-------
Sokolov.
Na vrtu.
Draga mama Pa zdaj sama V sobici sedi: Bratci in sestrice So na vrtu vsi.
—      71      —
In še nekdo Zdaj na vrtu m           Poleg njih scdi
Radosfnih oČi: Vesna zlatolaska — Ta nebeška hči.
Zvonimir.
Lenica.
Lenica — ta mala Oolobičica  — Pravtako zna peti Kot spomladi ptičica.
Ali včasih, včasih Se tako drži, Ko\ bi ptičke kruhek Pozobale ji.
Ali, če le vzklikneš: ,Hej, pomlad, pomiad P Pa ti spet zapoje, Kakor mlad strnad . . .
Zvonimir.
Prva kukavica.
Kuku, kuku! Ali čujete, Ali čujete? Že spet sem tu! Veselo zdaj Vam pela bom, Ko v gozdu tem Živela bom . . _
Pa vprašam kukavico,
Li bom še mnogo lct
Jaz tlačil revni svct,
Jo vprašam drobno ptico. —
A ona obmolči, Z drevesa odleti, Ne reče nič 1    Samotni ptič, A niisli si: Pripravljen bodi, oj fantič!
S. C.
Cvetici.
Pozdravljena, cvetica draga. Ki vzklila si iz zemlje spet! Saj doigo, dolgo si čakala, Kd aj se raztaja sneg in led.
Topleje solnce zopet sije, In vedno jasno je nebo: Budi narava se v življenje, Po gozdih ptički spet pojo.
Vesela stvar sedaj je vsaka, Ko klije rajska ji pomlad: Cvetica, bodi zdaj vesela — Potnlad ti sije le enkrat!
Rajko Rajev.
Starček in pomlad.
Po gorah je skopnel sneg, Zeleni že dol in breg; Jasnih visočin vrhovi Zelene v pomladi novi.
Kdaj, o kdaj pa raz glavo Meni sneg izkopnel bo? -—• ,,Ko gomilo pomlad mila S cvetjem bo ti okrasila ..." Taras Vaziljev.
V srcu pa mojem je zitna ledena . . .
Gozdiči otožni so zazeleneli, Vživljenje vzbudila jih spet je pomlad Po drevju so plički veseli zapeli, Kako veselil bi se ž njimi jaz rad.
A v srčecu mojem je zima ledena, Veselja in rajske pomladi tu ni. O) pridi, 0) pridi, pomlad zaželjena, Osladi življenje mladostnih mi dni!
Taras Vaziljev.
Pomladnji spomini.
Ko  m\ pomladanski žarki V sobi poigravajo, Takrat v daljne srečne čase Mi spomini plavajo.
Zdi se mi. da mamica se Spet mi nasmihavajo Jn da se v domači hiši Z mano poigravajo.
Ko v cvetočem grmu ptički Ljubko žvrgolevajo, Oj, globoko v duši moji Olasi ti odmevajo.
—     72     —
Ali niso to glasovi, Ki so me uspavali, Ko še krog zibelke  mojc So krilatci plavali?
Olasi tisti! Enkrat čuti Še jih srce hrepeni, Enkrat, enkrat le še pestni Čufi mamične želi.
Fr.
Smrtnoblcdo moje Je upalo lice. Kot nebo jesensko Točim jaz solzice.
Jaz ginevam, toda — Kdo sc zame ztncni ? Tak spomladi joka V solncu mož sneženi.
Fr
Tožba.
Vesna smehljajoča Se je povrnila. Radost in veselje Kroginkrog razlila.
Zamc pa veselja Lepa vesna nima, Jaz umiram. kakor Zdaj umira zima.
Moja pomlad.
Ko jeseni rože Zvenejo v naravi, Snežna jim odeja Grob mehak napravi.
Drugo leto nove Kali poženejo, Radostno v pomladnjem Solncu spet cvetejo.
—     73     —
V ineni le bolesti Nikdar ne zaspijo, Z novim dnevom v srcu Nove se zbudijo ...
Slavko Slavič.
Jesen v pomladi.
,,Zdravstvuj,pomlad.<"Čuj sredlivad Pozdrav hvaležnih mladih src! ,,Zdravstvuj nam, polna nad, naslad, Družica nežnih mladih src!u
In spev kipi, in smeh zveni. Z nedolžnih lic srebrni smeh. Nad logom solnčni trak blesti, In cveti vonjajo v vrteh.
Skoz gaj in gozd šušti radost, V njem spi pokoj, v njem diha hlad, In v pesmih brez besed sladkost Vanj pevcev lije zbor krilat.
,PomIad, zdravstvuj!' Pozdravta čuj, Utrinja se v planinski svet — A duhu mojemu je tuj, Kot tuj rnu spcv je, vonj in cvet...
I vanj pomlad s cvetočih trat Poljub iskren je dahnila. Vendar je prazen kot takrat, Ko vanj jesen je dahnila . . .
Savo Zugorski.
Kadar slanica strupena
Kadar slanica strupena Na vrtove dahne, Mlada, komaj vzcvela roža Žalostna usahne.
A ko sape pomladanske Topli dih priveje, Cvetje novo se v gredicah Iz zemlje prismeje.
Le, ko mlado, mirno srce Dih strasti vznemiri. Mrzle roke nad človekom Bridka smrt razširi . . .
Cvetoš.
Lilija.
V   gredici cvetela Je lilija bela,
Cvetela je rajskolepo.
Še solnčece milo
Se je veselilo. Ko gledalo cvetko je to.
Lepo je dehtela
In z vonjem objela Ves pisani, širni je vrt.
Metuljci, čebele
Vse k nji so hitele, Nje sladko so srkale strd.
Pred mrazom meglice Kot nežne tančice Odele so glavico jej;
V  vročini nadležni Pa vetreci nežni
So hlad ji pahljavali z vej.
Po noči zibala
je lunica zala To rožico belih peres;
A zvezdice male
So se ji smehljale Z oboka visokih nebes.
Oblak izpod ncba.
Če bilo je treba, Rosil je cvetici dežka:
Tako je cvetela
Ta lilija bela In rajsko je srečna bila.
Ah, zvedel pa mrazek
Za njen je obrazek, Ko v mcgli nckoč ni bil skrit.
Privel je v gredico.
Poljubil cvetico. Ko zjutraj se zoril je svit.
Ah. lilija bela
Lepo jc cvetela, Nje cvet je bil rajskokrasan;
A takrat sred vrta
Slonela je strta, — Ves žar je bil solnčni zaman.
Pa saj ni gredica,
In ni to cvetlica, Ni lilija vrtna bila:
Gredica srcč jc.
V njeni čistost se smejc. Če mraz je strasti ne   konča. Mirko.
—     74     —
Bolnikova pomlad. I.
ln spet je prišla k nam pomlad, Prinesla srcu novih nad, Privedla v gaje pevcev roj, Privcdla zemlji solnčni soj.
Vse srečo diha. radost, vse — Kaj tebi, srce moje, je, Čemu le ti si žalostno, Kaj solzo vabiš nii v oko ?
Aj, umem žalost trpko to, Aj, nmem solzno to oko: Bolniku cvetje ne cveti, Se ptičev spev mu ne giasi . . .
II.
,,Kukaj, ptica knkavica, Dolgo, glasno kukaj mi, Kukaj  mnogo mi denarja, Kukaj mi še mnogo dni!"   —
Kukavica mc podraži: ..Kaj boš revež borni ti! Saj v mošnjičku imaš kačo, V  prsih tvojih smrt sedi."
IU.
Poje, poje drobni slavec, Pesem v tiho noč drobi, Pesem peva o radosti, O veselju prešlih dni.
Duša moja glase nežne Željno, željno diha v se, Saj ob njih vsaj za trenutek Zabi trpko bol srce.
Generoz Maver.
Še meni!
Zunaj zacvela je pomlad vesela, In zapihljali so mili vetrovi: Vse oživelo je v božji naravi, Polni veselja so zopet gozdovi.
Sobica mračna obdaja le mene. Vanjo iT)i solnčeca žar ne posije; Pošlji.BogOče.spetljubomizdravje Pomlad vesela še meni naj vzklije ! Taras Vaziljcv.
Na bolniški postelji.
Jasen dan iam ztinaj sije, Krasen pomladanski dan; Gorek veterček spet dije Čez gorice in ravan.
Vse v življenje spet se vzbuja, Vsak ima vesel obraz: Solze točim, venem, venem Kot jesenska bilka jaz.
Slavko Slavič.
Babici.
Povejte mi, babica. vendar, Zakaj sc solzi vam oko, Ko zrete nas deco veselo, Ko slišite petje glasno.
Saj vedno vas radi imamo, Ubogamo radi vas vsi, In vendar, ko mi smo veseli, Zakaj se oko vam solzi ?
Zakaj pač nagubano lice Zakrivate v suho si dlan, Zakaj ne igrate se z nami, Ko sije pomladnji nam dan ?
Zakaj se ozira otožno Vam k cerkvici beli oko. ln tja na zelene gomile Upira se dolgo, rosno ?
Fr.
Venčki.
Po iratah vence vili So dečki \z vasi, Pri cvetkah veselili Se svojih mladih dni.
Ob oknti trhle koče Sedel je starček vel, Po dečkih se ozira), Govoril jim in del:
,,Ko na mrtvaškem odru Bom smrtno spanje spal, Takrat — kaj ne? — bovenček Še meni vsak podal.
Med lučkami bom spaval S cveticami odet, A duši spet odpjral Se cvct bo vaših let". . .
Oradiški.
75     —
Še sedaj...
Kako je neki bilo Pri srcu mi takrat, Ko zlato, zorno vesno Sem videl prvikrat? . . .
Ne vem, kako je bilo, Pa menim,  da tako: Od vesne se Iočiti Ni moglo mi oko.
A še sedaj, ko gledam Na vrtu mladi cvet, LoČiti se ne morem Od njega ves zavzet...
Zvonimir.
Ko imel bi...
Ko imel h             'late.
Bele struniii  u«>  njih, Pa bi vam zabrenkal Pesmic radostnih.
Ko imel bi cvet čaroven, Srce polno zlatih nad, Pa bi kar začaral
V  zlato vas pomlad.
Ko imel bi srce srečno,
V  srcu še mladost — Aj, kako bi vriskal, Kot na svatbi gost . . .
Sokolov,