Draginja in podeželje Šolsko leto se nagiba h koncu. Uspehi nam bodo plačilo za trud. Vse leto je imelo učiteljstvo borbe za vsakdanji kruh. Toda to je skoraj razumljivo; slabe plače in draginja je bilo gonilo vseh pritožb in nezadovoljstva. Na žalost smo ostali pri slabih plačah in prišii v naravnost neznosno draginjo. Zato pa ostajamo še vedno pri pritožbah, ki do sedaj niso rodile uspeha. Vsem so že zvišali plače! Ali ni delo državnega nameščenca enakovredno drugemu? Ali morda državni nameščenec ne potrebuje v tej draginji izboljšanja plače? Vsi ukrepi za pobijanje draginje na deželi so brezplodni, ker so v bistvu pogrešeni. Zdi se nam, kakor bi se draginja smejala, ker ji ne moremo do živega. Vsak grižljaj se nam pravniško draži iz dneva v dan — zato pa je vrednost naših plač vsak dan manjša. Kmalu bomo morali živeti samo od upanja in tiste dobre volje, ki nam je še ostala, po načelu Valentina Vodnika »živi se brez cvenka ob petju ko ptič!« Mesto da bi se zvišale plače so se letos zvišale cene živilom. Edino, kar ni zadelo učiteljstva na deželi je uredba o dveh brezmesnih dneh. To pa zato, ker že dolgo let je samo enkrat na teden meso. Mnogo jih pa je, ki so morali postati absolutni vegetarjanci že mnogo prej. Priromali smo v hude čase. Učitelj si že ne more kupiti vsakdanjega kruha; njegovi otroci so bosi in raztrgani. Pač pa smo letos dosegli nebroj krivičnih očitanj. O, da, s tem smo se letošnje leto obogatili. Dali so nam toliko, da komaj nosimo. Vsa ta očitanja imamo doma in jih ljubosumno skrivamo, ker sonam dragoceni dokument, "kako je slovensko učiteljstvo plačano za svoje delo. To, kar ste nam dali je za nas. Najlepša vam hvalal Ko bomo preminuli vam bomo zapustili vsa ta očitanja kot bogato doto, s katero se lahko zopet kje drugje okoristite. iPonavljamo — to je bilo za nas — zaenkrat imamo dovolj. Zdaj nam pa dajte nekaj še za naše žene in otroke. Tudi oni bi nekaj potrebovali. N. pr. malo bolj zabeljeno hrano. Zdaj je mast postala luksus; učitelji si jo ne moremo v zadostni meri privoščiti. Zato pa je naša deca bleda in suha. In še marsikaj bi naša družina potrebovala — več kruha, več olja ter cele čevlje itd. Kontrola cen na deželi izborno funkcionira. Državni organi zapisujejo koliko so cene narastle. Toda, kaj vse to pomaga, ko pa jeidovoljeno navijanje cen tam, kjer se v resnici draži t. j. pri velikih paromlinih in veletrgovcih, kjer mali podeželski trgovec kupuje. Mali trgovec kupi eno vrečo moke pri veletrgovcu po 4,50 din, prodati jo pa mora po 5 din. Tu je torej kontrola cen od več, ker je 0,50 din pri kg moke podeželskemu trgovcu oblastno dovoljeno zaslužiti. Riba smrdi pri glavi in tam je treba zavreti, kakor tudi onemogočiti umazane borzne špekulacije — posebno pri pšenici. Kakor je vidno bo draginja šla svojo pot, kakor kak nestvor, ki gazi vse, kar mu pride pod noge. Nam bo s kontrolo cen zelo malo pomagano, zato nam je treba zvišati plače vsaj za 500 din mesečno.