Janko Glaser:
Doma v planini.
Očetu.
1 u po tej cesti trudoma je stopal, ž njim jaz, skrbi. Njegove bukve senčile so naju — sedaj jih ni . . .
Na plan posekano sedaj žge solnce -in kriv sem jaz. — In sence težke vse, ah, legle njemu so čez obraz . . .
A. Debeljak:
Zimskim zvezdam.
V ečni, nešteti
ognji na nebu neskončnem v tej noči,
slični srebrnim čebelam na svodu sijajnem!
Plaho brenče plahutate ob oknih na koči,
cvet enonočnic vas zmamil v bohotu je bajnem.
Vam je potožil, komur strah grlo je zožil, komur preplavila skrb nezajezna možgane. Dlan sem iztegnil ob šipe, ob snežne cvetlice — strd na njih zbirate, srkate nektar pijane — dlan sem odtegnil v tri hipe: pik sem začutil studen in strupen. Potrtim lek je vaš, kakor da smrti pogledal bi v lice.
»Ljubljanski Zvon" XXXIII. 1913. 1