•POŠTNINA • PLAČ ANA-V-GOTOV/INU« M* i i Vsebina desetega szveszlca Stran 1. Cvetko Colar: Dve ruski. Muc Katafej. Kdor noče, naj ne posluša! . . 217 2. Šotori in koče. Za spretne roke..............220 3. Anton Ingolič: Janezek Narobesvet..............223 4. Vinko Bitenc: Pravljica o kresnem škrateljčku......225 5. Ivan Albreht: Basen. Pesem ..........227 ó. Hram Slave v Skoplju......................228 7. Fran Roš: Rožajeva hruška 229 8. Marijana Zeljeznova-Kokalj: Poletna sapica. Pesemca.....230 9. Josip Kenda: Otroci voščijo mamici za god. Menuet za klavir . . 231 10. Tone Gufar: Jurij in geometrija..........231 11. Hlaček in Biba — športnika 232 12. Andrej Rapè: Seju Alasnam in kralj duhov.......234 13. Alojzij Potočnik: Mimo spomenikov po beli Ljubljani 238 14. Arnošt Adamič: Deček iz sirotišnice. Povest............239 15. Dravski: Zakaj naj ljubimo Koroško?........242 16. Franjo čiček: Zgodbe o Tijeku Kijeku. 13. Tijek v vojaški službi. 14. Ti- jekova smrt in konec............243 17. »Zvonček« prihodnje leto...........244 18. Zastavice za brihtne glavice. Rešitev. Rešivci. Nagrade . Tretja stran ovitka 19. Stric Matic —■ s košem novic...... Četrta stran ovitka POKAŽITE IN PRIPOROČAJTE „ZVONČEK" SVOJIM ZNANCEM! NABIRAJTE PRIDNO LISTU NOVIH NAROČNIKOV! ČIM VEČJI BO KROG „ZVONČKARJEV", TEM LEPŠA IN OBSEŽNEJŠA BO VSEBINA NAŠEGA LISTA! »Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec in stane v naprejšnjem plačilu za vse leto 30 Din, za pol leta 15 Din, za četrt leta 7'50 Din. Posamezni zvezki po 3 Din. Uprava »Zvončka« je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, Učiteljska tiskarna. — Na ta naslov pošiljajte naročnino in reklamacije! Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »Zvončka« v Ljubljani, Krakovski nasip 22. Rešitev ugank, nalog itd. sprejemamo le prvih 8 dni po odpravi vsakega zvezka. Glavni in odgovorni urednik: Dr. Pavel Karlin. — Izdaja, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani (predstavnik Francè Štrukelj). ZVONČEK Cist s podobami zza mladino Ceto 35 Junij 1934 Štev. IO Cvetko G ol ar Dve ruski Muc Katafej V neki vasi je imel mož velikega muca, ki pa je že napravil toliko škode, da je bilo kar groza. Zato se ga je mož naveličal, poklical ga je k loncu mleka, ga zagrabil in vtak* nil v vrečo. Trdno jo je zadrgnil pa nesel v gozd in vrgel v goščavo. »Tukajle naj pogine ali pa naj stori kar hoče,« je pomislil kmet jezno in odšel domov. Legel je na peč in zaspal, prepričan, da bo muc poginil. Ali mucu se je posrečilo, da je pregrizel vrečo in ušel. Tekel je na vso moč in prišel proti večeru h gozdarjevi bajti. Tam se je, ne da bi ga kdo videl, splazil na podstre-šje, skril se je v kot na slamo in se je lepo udomačil. Kadar je bil lačen, je zbežal v gozd in vjel mi* ško ali ptičko, se najedel in se zopet splazil na podstrešje. Godilo se mu je prav dobro. Lepega dne se sprehaja po gozdu, pa sreča lisico. Ta ga vidi in se silno začudi: »Toliko let že živim v gozdu, ali take živali še svoj živ dan nisem videla!« Globoko se prikloni pred mucom in mu reče: »Povej mi, vrli mladenič, kdo pa si ti? Kako si prišel sem in kako naj te kličem?« Muc skrivi hrbet, naježi dlako in odgovori: ( »Poslan sem iz sibirskih gozdov, da Vam gospodarim, pravijo mi pa muc Katafej!« »Ah, moj ljubi Katafej,« reče lisica, »svoj živ dan te nisem videla, ne slišala o tebi; pojdi k meni, da te pogostim.« Muc gre z lisico, ki ga pelje v svojo luknjo, mu postreže s putka-mi in petelinčki in vpraša: »Ljubi Katafej, povej mi, ali si že oženjen, ali si še samec?« »Samec sem,« odgovori muc. »Jaz sem pa gospica lisica, vzemi me za ženo!« Muc je bil s tem zadovoljen in sta napravila veselo ženitovanje. Drugi dan gre lisica na lov, da bi svojemu mlademu soprogu prinesla kaj dobrega, muc pa ostane doma. Ko hodi lisica tako po gozdu, išče, se ozira za plenom, ji pride nasproti volk in jo prijazno ogovori: »O, botrica, kje pa si tako dolgo hodila, da te ni bilo nič pred oči? Vse luknje smo že pretaknili, pa nikjer te nismo dobili.« »Ti me kar pusti, šema stara, kaj pa misliš o meni? Prej sem že bila gospica lisica, zdaj sem pa omože* na gospa.« »Tako, koga si pa vzela, ljuba IU sica?« »Ali nisi nič slišal, da je iz sibirskih gozdov poslan muc Katafej k nam za nadzornika? Zdaj sem njegova žena.« »Ne, nič nisem slišal, ljuba lisica! Kje bi ga pa lahko videl?« »Ha, moj Katafej je strašno hud! Če mu kdo ni všeč, ga kar požre. Glej, da ujameš tolstega kozlička in mu ga pošlješ. Položi ga mu pred prag, ti se pa skrij, da te ne vidi, moj dragi, ker ti utegne huda pre* sti«. Volk steče, da bi čimprej ujel kozlička. Lisica pa gre naprej in sreča medvedka, ki jo tudi lepo na; govori, lisica pa ga nahruli: »Kaj češ, ti kosmatinec, krivo-nogi ščetinec! Če sem bila prej li-sica gospica, sem pa sedaj omože* na gospa!« »Koga si pa vzela za moža, ljuba lisica?« »Nadzornika, ki je bil pred ne; davnim k nam poslan iz sibirskih gozdov. Ime mu je pa Katafej, muc, njega sem vzela.« »Ali ga lahko obiščem, ljuba 1U sica?« »Ha, moj Katafej, muc, je strašno hud! Kdor mu ni všeč, ga kar požre. Pojdi, poišči pitanega vola, pa mu ga prinesi za darilo. Volk mu bo prinesel kozlička; pa bodi previden, položi vola kar pred prag in se skrij, da te Katafej, muc, ne vidi, ker sicer, dragi moj, ti utegne huda presti.« Medved odhlača hitro proč, da poišče vola. Volk je medtem že prinesel kozlička in ga dal iz kože. Ozre se, glej, že prihaja medved z volom. »Pozdravljen, preljubi Bine Ko-smatine!« »Pozdravljen, sivi bratec!« »Ali nisi nič videl lisice z njenim možem?« »Nič, moj dragi, pa čakam nanj že ne vem kako dolgo!« »Pojdi in jih pokliči!« »Nak, ne grem, ljubi kosmatinec, ti kar sam pojdi, ti si močnejši!« »Ne, ne, moj dragi, si ne upam!« Nenadno priteče od nekod zajec. Brž ga pokliče medved: »Pridi sem, pokveka!« Zajec priteče, ves prestrašen. »Povej, dolgoušec, ali veš, kje stanuje lisica?« »Vem, ljubi kosmatinček!« »Teci brž k njej in ji reci, da je Binezkosmatine s svojim prijate-Ijem, sivim volkom, že prišel in da čakata nanjo in na njenega moža; da jima poklonita tolstega kozlička in pitanega vola.« Zajček brž pot pod noge, beži, kar le more, medved in volk pa premišljujeta, kam bi se skrila. Medved pravi: »Jaz bom splezal na tole drevo.« »Kam pa naj grem jaz?« vpraša volk. »Jaz ne pridem na noben način na drevo! Ah, dragi Bine*kosmatU ne, pomagaj mi, reši me, prosim te!« Medved skrije volka v goščavi in ga pokrije s suhim listjem, sam pa spleza na smreko, gori, prav v vr-šiček in opazuje, kdaj pride muc Katafej z lisico. Medtem pa pride s skokom zajec pred lisičjo luknjo, potrka in zakliče: »Ljuba lisica, Bine^kosmatine in njegov prijatelj Sivi volk ti sporočata, da že dolgo čakata na te in na tvojega moža, da vama poklo* nita pitanega vola in tolstega kozlu čka. Lisica se oglasi iz luknje: »Le pojdi in povej, zajček dolgo* ušček, da prideva takoj!« Zajec prinese novico, vsi trije čakajo. Lej ga, že prihaja muc z lisico. Medved jih zagleda in pove volku v gošči: »Pozor, pozor, sivi bratec, že gre lisica s svojim možem. Joj, kako je majhen!« Muc pride in takoj skoči na vola, ležečega pod smreko. Naježi dlako in začne trgati meso z zobmi in kremplji ter godrnjati, kakor da je strašno hud: »Premalo, premalo!« Medved pravi: »Tako je majhen, pa tako požre? šen!« Jaz bi komaj četrt vola požrl, on ima pa celega, pa ga mu je še pre* malo! Nazadnje se spravi še nad naju!« Pa tudi volk bi bil rad videl muca Kat afe ja, pa ga ni mogel zagledati skozi listje, zato je začel suho ste* ljo odgrinjati izpred oči. Muc pa zasliši, da nekaj šumi v listju, in si misli, miš je! Skoči in se zadere s svojimi kremplji volku v gobec. Volk plane ves prestrašen, skoči in zbeži, kar so mu dale noge. Muc se splaši in skoči urno na drevo, na katerem je sedel medved. »Joj, mene,« si misli medved, »zdajle me je pa videl.« Dol ni mogel splezati, zato kar skoči na tla in jo ubere v goščo. Lisica pa kriči za njima: »Na, le počakajta, Katafej vama bo že pokazal!« Od tega časa se vse živali strašno boje muca. Lisica pa je bila za vso zimo preskrbljena z mesom, ki ga je delila z mucem Katafejem. Kđor noče, nafne posluša! Kmet je imel v kleti petelina. Ne* koč najde petelin grahovo zrno in skliče kokoši. Kmet pa izve, kaj je petelin našel, mu vzame zrno, ga vsadi v kleti in zalije. Grah vzkali in zraste do oboka. Kmet prebije obok in grah raste še više, raste visoko do stropa v hiši. Kmet prebije strop, grah raste više in više in zraste do strehe. Kmet odkrije streho, grah raste skozi, zraste gor v nebesa. Pa reče kmet svoji ženi: »Poslušaj me, ali ne bi splezal v nebeški raj, da vidim, kaj tam po* čno? Zakaj meni se zdi, da imajo tam gori sladkorja in medu, pogače in kolačev, vina in medice, mesa in pečenke in vsega preveč.« Žena mu odgovori: »Le splezaj, če moreš!« In kmet spleza na grah, pleza pie* za in pride s težavo v nebesa. Stopi noter, pa je bilo že tako lepo tam gori, da se ni mogel nagledati. Sredi nebes stoji velika peč in v peči je vse polno skled in v njih so pečene gosi, pa pečeni prašički in kolači, vsega strašno veliko in kar si le srce poželi. Pred pečjo pa straži koza s sedmimi očmi. Kmet premišljuje, kaj naj stori, in pravi sam pri sebi: »Očke, očke, zaprite se!« In koza zapre prvo oko. In kmet pravi bolj na glas: »Očke, očke, zaprite se!« Koza zapre drugo oko. In tako se je po vrsti zaprlo šest oči in za* spalo. Sedmega očesa pa, ki ga je imela koza na hrbtu, kmet ni videl in mu ni ukazal, da bi se zaprlo. Kmet ne premišljuje dolgo, stopi k peči in poje gosi in pečenke in kolačev, kolikor je mogel, in popije, kolikor je šlo v grlo. Potem leže na klop in zaspi. Kar pride gospod Bog. Koza mu vse pove, kar je videla s svojim sedmim očesom. Gospod Bog se razjezi, pokliče angele in veli, naj zapode kmeta iz nebeškega raja. Kmet gre ves žalosten in pride na tisti kraj, kjer je priplezal po grahu v nebesa, ali nik jer več ni bilo gra* hovega stebla. Kaj bo pa sedaj? Kmet pa ne izgubi glave, začne ometati pajčevino po kotih in splete iz nje vrv, dolgo in močno. Obesi jo na luno in se spusti po njej navzdol. Spušča se zmiraj niže in niže, kar naenkrat pa je bilo konec vrvi, ali do zemlje je še daleč. Šotori in koče (xa Poletje je tu in z njim se približujejo tudi velike počitnice. Tedaj bo konec skrbi, pospravili boste knjige in se veselili zlate prostosti. Marsikdo izmed vas jo bo mahnil na počitnice in šel taborit s prijatelji k morju ali v gozdove. Za taborenje je potreben šotor in tega ni tako težko napraviti, to bomo takoj videli. Pa tudi če ne boste šli od doma, vam bo šotor prav dobro služil na domačem vrtu ali dvorišču pri igri in na obrežju pri kopanju. Predvsem potrebujemo za naš šotor močno, če le mogoče nepremočljivo blago. Toliko takih kosov blaga sešijemo, da dobimo pravokotnik 2 m širine in 4 m dolžine. Najprej narišemo na blago polkrog (glej sliko 1). V proste ogle zarišemo zra-čilna okenca (a), jih izrežemo, obrobimo poklopce okenc in jih pri b prav močno prišijemo. Ravni rob polkroga zarobimo, na krožni lok (to je spodnji del šotora) pa prišijemo še en ozek kos blaga, da se šo-torina ne more cufati. Na ta rob prišijemo še močno vrv in sicer tako, da jo prišijemo na 5 do 10 cm oddaljenih mestih z močnim motvozom (slika 6). Skozi tako nastale zanke vtaknemo pozneje, ko šotor postavljamo, šotorne količke, s katerimi šotor napnemo. Za nosilce šotora (šotorni drogovi) vzamemo osem palic 2—2l/ìruškci Sredi vasi ob cesti pred Rožajevo kočo je nekoč stala mogočna stara hruška. Odkdaj je stala tam, tega nihče v vasi ni vedel več. Trije možje so jo komaj obsegli, znotraj pa je bila votla in v tej votlini je bilo neki prostora za sedem ljudi. Prav tja do potoka, ki je žuborel ob vasi, so segale hruškine korenine. Leto za letom je rodila obilo drobnega, a okusnega sadu. Ta hruška je bila soseskina last, zakaj stala je na obcestni trati, na vaškem svetu. A Roža j, skopušni starec, si jo je po krivem trmasto svoj il. V veselje mu je bila s svojim vsakoletnim bogastvom in široko senco, pa tudi v veliko jezo. Kadar so hodili mimo nje vaški fantje in otroci, so se ozirali v veje in ugibali, kdaj ji sad dozori. Komaj so bile hruške napol godne, že so lezli v drevo in tresli, otepali veje. Včasih celo zvečer in ponoči, ko je naglušni Rožaj trdno spal. In so odnašali polne žepe, polna usta. Celo pesem so zložili nanj : — Rožaj, Rožaj, si hud možic, če si mi stric, mi hruško daj, če ne, ne prideš v sveti raj! Tisto leto, ko je bila vojna z Lahi in Prajzi obenem, tega bo že kmalu sedemdeset let, je hruška posebno bogato obrodila. Rožaj je trepetal v strahu pred nepoklicanimi gosti. Mnogo je preudarjal, kako si ohrani sad, da bi imel za zimo mnogo pijače in suhega sadja. Hudega psa mu ni kazalo rediti vse leto, sam pa tudi ni utegnil bedeti vse noči, premagal bi ga bil spanec. Pa si je izmislil pravo misel, kako ukane vas. Še precej zelene in trde so bile hruške, ko je na večer privlekel vrečo, natlačeno z ličjem, v dreve- sno votlino. Ves teden je nato vsako noč spal v hruški na straži, zadovoljen s svojo prebrisanostjo. Ponoči so hodili ljudje mimo drevesa in slišali njegovo zateglo smrčanje iz votline. Smejali so se skopuhu, ki si je po vsej sili lastil hru-škin sad in ga tako zvesto čuval. Nazadnje pa je oznanil po vsej vasi, da bo prihodnji dan obral drevo, saj je sad že pomalem rumenel. Tedaj so se vaščani dogovorili. Ko je zadnji večer svoje straže Rožaj krepko spal v hruški, so> se zbrali fantje in otroci. Nekateri so zlezli v veje, tresli in s palicami tolkli po njih. Deževalo je hrušk na slamnato streho Rožaj eve koče kakor gosta, trda toča. Na debelo so pokrile trato pred kočo in velik kos ceste. Otroci so vriskali in se smejali, niso mnogo hrušk pobrali, puščali so jih skopuhu. Potem so zaplesali okoli drevesa, ki je v njegovi votlini na straži trdno spal naglušni Rožaj. In so zapeli pesem, zloženo zanj. Zateglo je smrčal Rožaj. In nekdo se je domislil šale. Pa so fantje zgrabili z ličjem nabasano vrečo in na njej potegnili Rožaja iz črne votline. Ni se prebudil. Tako so ga nesli na postelji v potok in ga položili na kos suhega proda, ki je molel iz vode kakor oto-čič. Valovi so žuboreli mimo njega, on pa je sladko spal. Domov so se odpravili ljudje, noč je bila skoro že pozna. Ko je zjutraj sonce že svetlo sijalo, se je ob potoku nabrala množica otrok in odraslih. Gledali so v strugo, kjer je na suhem produ ležal Rožaj. Voda je rahlo šumela mimo njega z obeh strani, obadi so ga obletavali v zgodnji sopari, on pa je trdno spal. Morda mu je slednjič muha zlezla v nosnico, zakaj krepko si je podrgnil po nosu in potem je odprl oči. Dvignil se je z ležišča. Menda je v prvem hipu menil, da se mu sanja. Potem pa je preudaril vse to in spoznal, kako se je dogodilo. In huda jeza ga je obšla. pravljal kočo. Toda potem je dve leti kuril hruškin les. Ni bil sicer njegov, a vaščani niso marali prepira ž njim. Raje so zložili novo hudomušno pesem nanj. Te pesmi Rožaj nikoli slišal ni, zakaj oglušil Zasmejali so se otroci. Rožaj pa je pobiral kamenje in ga lučal vanje, da so se urno razbežali. Nato si je zavihal hlačnice, prijel naga-čeno vrečo, ki je spal na njej, in stopil skozi vodo na breg. Pregazil je hruške pred kočo, rdeč je bil od jeze in sovraštva, glasno je roban-til. Ves dopoldan je nosil sadje v klet in hišo. V pozni jeseni je hruško podrl. Najprej ji je odžagal veje, nato je posekal deblo. Toda deblo je med padcem za nekaj hipov obviselo v zraku, nato se je nagnilo v stran in je odčesnilo vogal Rožaj eve koče. Rožaj je bil ves hud in nesrečen zaradi hruške, ko je s trudom po- je bil docela. In otroci so mu tik pred kočo pogumno prepevali na gluha ušesa: — Rožaj, Rožaj, Rožaj za hruške se je bal, zato je v hruški spal, v potoku se zbudil, hudo se razjezil, posekal je drevo, razsul si kočo vso ... To zgodbo mi je nedavno povedala stara Brdnica. Bila je takrat med tistimi otroci, ki so jedli Ro-žajeve hruške. Dolgo je že tega, toda leta pretečejo prehitro in jih ne bo več nazaj. Tako je dejala stara Brdnica in se je žalostno nasmehnila. Marijana Željeznova-Kokalj Poletna sapica Hej, šaljivka, nagajivka, sapica poletna! Glej, šušljaje, vsa zdaj maje travica se cvetna! Otroci voščijo mamici sa god Menuet xa Klavir Zložil: Josip K end a Dvorlflvo =3= Z3Z X t— :t Konec. pospeši zadrzi * Tone C. u far Jurij in geometrija V večerno obrtno šolo je zahajalo mnogo vajencev različnih strok. Učitelji so jim vtepali v glavo razno učenosti in jim dopovedovali, da brez podkovane pameti in pravega obračanja številk kaj slabo izhajaš v življenju. Dolgi in nerodni Jurij se je počutil v šolskih klopeh kakor na trnju. Če je le mogel, je izostal od pouka; posebno, kadar je slutil spraševanje. Vselej se mu pa ni izognil. Včasi se mu je posrečil kak preprost račun, raje pa je videl, če so drugi hodili k tabli. Kadar je učitelj geometrije risal po raji različne kroge in druge like, mu je bilo kar všeč. Ko je pa nekega večera moral sam predenj, se je s težavo dvignil iz klopi. Učitelj ga je prijazno pogledal in vzel v iroke veliko šestilo, ga raztegnil in domače vprašal: »Jurij, kakšen je tale kot?« Jurij je gledal, se prestopal, a ni po-tuhtal odgovora. Vajenci so mu priše- petavali, tudi učitelj mu je polglasno pomagal, da je končno prav za prav samo za njim ponovil: »To je topi kot.« Jurij je mislil, da je že rešen, a učitelj je stisnil šestilo in mu ga znova pokazal: »Jurij, kakšen je pa tale kot, ker je ravno nasproten?« »Ta je pa mrzel kot«, se je odločno odrezal dolgin. Razred je bušil v grohot. Še učitelj ni zatajil dobre volje. Jurij jih ni razumel. Pri prejšnjem kotu je zamenjal topost s toploto, zato je bil sveto prepričan, da je nasprotje toplote mrzlofta, in mu ni bilo težko ugibati, kakšen je drugi kot. Po krohotu je pa spoznal svojo polomijo in je obupal nad vso učenostjo, nad geometrijo pa še prav posebej. ŠPORTNIKA Staro, mlado, bolno, zdravo v sportu išče si zabavo; torej nič se ne čudite, ako Hlačka tam dobite! Z Bibo modro sta sklenila: plavati se bosta učila. Vendar vname se prepir, komu gumijast mehir. Končno sta se domenila, vsak en čas bi ga nosila: prvi Hlaček z njim zaplavaj, potlej Biba se zabavaj! Biba rada bratcu streže, mu mehur krog pasa veže, rahlo, kar nič pretrdo, da vezalo ga ne bo. Hlaček drzno v vodo skoči, a ojoj, balon mu poči. Fantič vpije, otepava, se v globino pogrezava. Kopališčnik pridrevi, Hlačku na pomoč hiti, za lase ga ven izvleče, konec je plavaške sreče. Danes ves moderni svet kar nori za nogomet. Hlaček žogo si nabavi, z Bibo je treniral davi. Ker nikogar ni doma, v kuhinji se vežbata. Stole skupaj sta znosila, z njimi ličen gol zgradila. Hlaček ljuto naskakuje, žoga živo poskakuje. Biba vneto vrata brani, stoli plešejo pijani. Tete Mice nogavice so pri boksu rokavice. Boksanje je krasno, fino: Schmelling jaz, ti Paolino! Biba sune, fant parira, potlej naglo ripostira, tak po sobi se podita, plemeniti sport gojita. Pa se očka prebudi, na bojišče prihiti: Hlačku gorko prisoli, skoraj knockout obleži. „Biba, pazi na ta strel, ta bo v golu obsedel!" Fant močno se zaleti, žoga strašno odleti. Bibo v nosek je zadela, da je skoraj omedlela, potlej v šipo odleti, vse podira, vse drobi. Raz polico lonce meče, med se kar po zidu vleče. Ko miru si zaželi, žoga v mleku obsedi. Andr e/ Rapè Seju Masnam in Kralj duf)ov Kmalu sta prišla na breg velikega morja. Mobarek je tu sedel na tla in dejal kralju: »Morava čez morje.« »Ali kako?« je vprašal Seju, »saj nimava ladje«. »V hipu jo boš zagledal«, je odz vrnil Mobarek. Začarana ladja kralja duhov bo prišla, da naju prepelje, toda ne pozabi, gotovo ne poza« bi, kar ti bom sedaj povedal: Brez glasu morava biti. Ne govori s prevoznikom ni ene besede. Pa naj bo njegova podoba še tako čudna in karkoli bi videl tudi čudovitega, ne izpregovori niti zloga: rečem ti, ob prvi besedi, ki bi prišla preko tvojih ust, bi se ladja potopila.« »Znal bom molčati,« je dejal knez. »Le reci mi, kaj naj storim, vse bom točno izvršil.« Ko je še govoril, je nenadoma zapazil na morju ladjo iz rdeče sam dalovine. Jambor je bil iz ambre, za* stava iz modrega atlasa. Na ladji ni bilo nikogar razen krmarja, ki je imel slonovo glavo, drugo telo pa je bilo tigrovo. Ko se je ladja približala princu in Mobareku, je zgrabil prevoznik s svojim rilcem drugega za drugim in m postavil na ladjo. Nato ju je v trenotku prepeljal na drugi breg. Tu ju je zopet izkrcal s svojim rilcem, postavil na suho in takoj izginil s svojo ladjo. »Sedaj lahko govoriva,« je dejal Mobarek. »Tu sva na otoku kralja duhov; temu otoku na svetu ni podobnega. Poglej naokoli, kralj; ali si moreš misliti lepše prebivališče? Res, to je prava podoba onega sreč* nega kraja, ki ga je bog določil o-nim, ki vestno izvršujejo njegove zakone. Vidiš, kako so poljane okrašene z vsakovrstnimi cvetlicami in dišečimi zelišči. Občuduj to lepo drevje, kojega okusni sadovi vise do tal. Veseli se blagoglasnega pe> tja, ki ga je polno iz grl tisočero ptičev.« Seju se ni mogel nagledati kra« sote tega kraja in čim dalje sta hos dila po otoku, tem več novih mikov je videl. Končno sta prišla do neke palače iz čistih smaragdov. »Ne greva dalje«, je dejal Moba« rek, »zakaj duhovi bi naju pobili in ako hočeva, da ne pridejo na to stran k nama, morava napraviti gotovo magično pripravo«. S temi be' sedami ie potegnil iz svoje torbe, ki jo je imel pod suknjo, štiri pasove rumenega tafta. Z enim je ovil svoj pas, drugega je pripel na svoj hrbet; ostala dva pa je dal kralju, ki ju je prav tako uporabil. Nato je Mobarek pogrnil na tla dva velika namizz na prta, na njiju rob pa je položil nekaj draguljev z mošusem in ambro. Nato je sedel na enega izmed prtov. Seju pa na drugega. Sedaj je Mobarek dejal kralju: »Gospodar, se* daj bom rotil kralja duhov, ki sta* nuje v tej palači. Dal bog, da bi pru šel k nama nerazsrjen! Priznam, da mi je zaradi sprejema malo tesno ob srcu. Ako mu najin prihod na njegov otok ni dobrodošel, ni po-všeči, se nama bo prikazal v podo* bi grozne pošasti; ako pa tvoj namen odobrava, se nama bo pokazal v podobi prijaznega moža. Kakor hitro stopi pred naju, moraš vstati in ga pozdraviti, ali ne stopi s prta, sicer bi bilo po tebi. Nato mu reci: »Neomejeni vladar duhov, oče moj, tvoj sluga, je zapal dihu smrt« nega angela; naj bi tvoje veličanstvo varovalo tudi mene, kakor je varovalo vedno mojega očeta«. Ako te nato kralj duhov vpraša, kakšno milost naj ti izkaže, reci: »Gospodar, ponižno te prosim za deveti kip.« Ko je bil Mobarek kraljevega sina na ta način poučil, je pričel z zaklinjanjem. Kmalu jima je vzel vid dolgotrajni blisk, ki mu je sledil grom. Ves otok je pokrila tema; na; stal je silen vihar. Zaslišal se je silen krik in zemlja se je tresla, kakor se bo tresla na dan sodbe, ko bo zatro* bil angel k vstajenju. Seju je postal nekoliko nemiren in je mislil skoro, da je to grmenje slabo znamenje, ko mu je dejal Mobarek, ki je bolje vedel, kaj to pomeni: »Bodi brez skrbi, kralj moj, vse kaže dobro. In res se je v tem trenotku prikazal kralj duhov v podobi lepeg§ moža, ki pa je imel na zunaj le nekaj strašnega. Kakor hitro ga je Seju zagledal, ga je ogovoril, kakor mu je bil rekel Mobarek. Kralj duhov je smehljaje se odvrnil: »Sin moj, tvoj oče mi je bil drag, in kolikorkrat je prišel, da mi izkaže svoje spoštovanje, sem mu podaril kip, ki ga je vzel s seboj. Enaka naklonjenost me vleče k tebi. Jaz sem nekaj dni vred njegovo smrtjo napotil tvojega očeta, da je napisal, kar si čital na kosu belega atlasa. Tudi sem mu obljubil, da te bom vzel v varstvo in ti daroval de* veti kip, ki po lepoti prekaša vse druge. Pričel sem že izpolnjevati dano besedo, ko sem se ti v snu pri* kazal kot starček in povzročil, da si našel podzemeljsko sobo z vrči in kipi. Vem, čemu si prišel, in tvoja želja se bo izpolnila. Prej pa mi moraš priseči na vse, kar nrisego na* pravi sveto, da se boš vrnil na ta otok in privedel s seboj deklico, ki je stara petnajst let, ki je popolno* ma nedolžna in brez zla, lepa pa brez primere. Ti sam pa moraš imeti toliko moči nad seboj, ko jo boš peljal semkaj, da ti niti na misel ne bo prišlo, da bi ti bilo žal, da izročiš tako lepo bitje kralju duhov.« Seju je prisegel, kakor mu je velel duh. »Toda«, je dejal nato, »ako bi bil tudi tako srečen, da bi našel mia* denko, kakršno hočeš imeti, kako naj jo spoznam kot tako?« »Gotovo bi se lahko zmotil,« je smehljaje se odvrnil duh. Dam ti ogledalce, ki bo boljši cenilec nego li tvoji dozdevki. Ako ugledaš iz* redno lepo deklico, staro petnajst let, poglej le v ogledalce, kjer se ti bo pokazala slika deklice. Ako je nedolžna, bo ostalo steklo čisto in svetlo, ako pa se orosi, je to gotov znak, da deklica ni bila vedno do; bra. Ne pozabi torej na prisego, drži jo kot mož časti, drugače bi te stalo življenje, četudi sem ti velik prija* telj.« Seju je ponovno obljubil, da se bo točno držal dane besede. Nato mu je kralj duhov dal ogledalce. Drugi dan sta se gosta lepo pošlo* vila od kralja duhov in se vrnila k jezeru, kjer ju je čolnar s slonovo glavo zopet prepeljal. Nato sta poiskala svoje spremstvo in odpoto* vala v Kairo. Kralj Seju se je nekaj dni odpočil pri Mobareku, nato mu je dejal: »V Bagdad morava potovati, da tam poiščeva deklico za kralja duhov.« »Ali ni tu v Kairu«, je dejal Moba* rek, »lepih deklic dovolj?« »Prav imaš,« je odvrnil kralj, »toda kako naj jih najdeva?« »To naj te ne skrbi, gospodar«, je dejal Mobarek. »Poznam kaj spret* no staro gospo, ki ji bom naložil ta posel in ki ga bo gotovo dobro iz* vršila.« Res je starka predstavila kralju mnogo deklic s petnajstimi leti. Kolikorkrat pa je kralj povprašal ogledalce, vedno se je orosilo. Ko sta videla, da tu ne moreta dos biti zahtevane deklice, sta odšla v Bagdad, kjer sta najela sijajno pas lačo v enem izmed najlepših delov mesta in pričela veselo živeti. V isti četrti mesta je živel imam, po imenu Bubekir Muesin. Bil je ne-čimeren, ponosen in zavisten mož, ki je bogataše sovražil le zato, ker je bil sam ubog. Čul je o Seju Alas: namu in o obilici, ki jo je imel, in ni bilo drugega treba, da se mul je vzbudila nenaklonjenost. Šel je celo tako daleč, da je nekega dne v mo-še ji po večerni molitvi ljudstvu de: jal: »Bratje! Kakor sem slišal, sta: nuje sedaj v naši četrti tujec, ki vsak dan zapravi ogromne vsote. Morda je ta neznanec kak hudode: leč, ki je v svoji domovini nakradel denar in sedaj tu dobro živi. Bodi: mo oprezni, bratje; ako izve kalif, da tu živi tak človek, nas lahko zato kaznuje, ker mu ga nismo naznanili. Ljudstvo, ki se da hitro pregovoriti, je Bubekir ju soglasno dejalo: »V a: ša dolžnost je, da to naznanite državnemu svetu«. Vesel je šel imam domov in je jel sestavljati spome: nico, ki jo je hotel drugi dan izro-čiti kalifu. Toda Mobarek, ki je bil ob molitvi tudi prisoten in je kot drugi čul imamov govor, je dal petsto cekinov v robec, napravil za: vitek iz raznih svilenih blagov in šel k Bubekir ju. Imam ga je osorno vprašal, kaj želi. »Pobožni mož,« je odvrnil Mobarek mehko in mu ob: enem stisnil denar in blago v roko, »tvoj sosed sem in tvoj sluga. Pri: hajam od kralja Seja, ki stanuje v tej četrti. Čul je govoriti o tvojih zaslugah in mi velel, naj ti povem, da bi se rad seznanil s teboj. Ob: enem pa te prosi, da sprejmeš ta skromni dar.« Ves vesel je Bubekir odvrnil: »Bodi tako dober, gospod, in prosi v mojem imenu kralja oprostitve, sram me je, da_ga še nisem obiskal. Toda to bom popravil in mu takoj jutri izkazal svoje spoštovanje.« Res je takoj drugi dan po jut r nji molitvi govoril ljudstvu: »Vedite, bratje moji, da ima vsak svoje so: vražnike. Posebno zavidani so oni, ki so premožni. Tujec, ki sem vam včeraj govoril o njem, ni hudodelec, nego mlad knez s tisočerimi čed: nostmi. Varujmo se torej in ne pri? našajmo o njem kalifu na uho kaj slabega.« Ko je Bubekir pri ljudstvu s temi besedami zopet zabrisal sla: bo mnenje o Seju, se je vrnil domov. Opravil se je v svojo naj: boljšo obleko in se napotil k mlade: mu kralju, ki ga je prav prijazno sprejel. Po raznih obojestranskih vljudnostih je Bubekir vprašal kra: lja, ako misli dolgo ostati v Bagda: du. »Toliko časa bom ostal tu,« je odvrnil kralj, >xlokler ne najdem petnajstletne deklice, ki je v lepoti popolna, nedolžna in vseskozi do: bra.« »Težko ti bo to, ali jaz vem za eno. Njen oče je bil prej vezir, pa je zapustil dvor in že dolgo živi v samotni hiši. Ako želiš, prosim zate pri njem za njeno roko.« »Po* časi,« je odvrnil knez. »Ne bom se oženil z njo, dokler ne vem, da li mi prija. Glede lepote se pač lahko za-nesem nate, toda kako mi dokažeš, da je čednostna?« »Kakšen dokaz želiš?« je vprašal Bubekir. »Videti jo moram iz oči v oči«, je odvrnil Seju, »drugega ne zahtevam.« »Pojdi torej z menoj k njenemu očetu; pro: sil ga bom, da ti jo dovoli pogledati v njegovi navzočnosti«. Bubekir je torej vedel kneza k ve: zirju, ki je takoj poslal po hčerko in ji velel odkriti obraz, kakor hitro je zvedel za ime in namen Sejov. Ta: ko lepe deklice Se ju še ni videl. Ka: kor hitro se mu je nudila prilika, je takoj uporabil ogledalce in glej, o: stalo je čisto in svetlo. Ko je torej videl, da je našel, kar je iskal, je prosil vezirja za njeno roko. Takoj so poklicaii kadija (sodnika), na: pravili so ženitno pogodbo, nakar je povabil Seju vezirja v svoje stano: vanje, ga kraljevski pogostil in mu dal znatna darila. Nevesti je poslal po Mobareku mnogo draguljev. Na* to so praznovali poroko z vsem sija* jem. Ko so gostje odšli, je dejal Mobarek svojemu gospodu: »Pojdi* va sedaj nemudoma v Kairo. Spom* ni se obljube, ki si jo dal kralju du* hov.« — »Odpotovala bova,« je dejal kralj; »mož beseda moram biti; vendar pa ti odkrito povem, da le nerad ubogam kralja duhov. De* klico, ki sem jo pravkar poročil, bi rad posadil v Balsori na prestol.« »Ne stori tega«, je dejal Mobarek. Zatri svoje želje in ostani kralju duhov mož beseda, naj te stane kar hoče.« »Skrbi torej,« je dejal kralj, »da deklice ne vidim več, smili se mi.« Vrnila sta se v Kairo in odtod na otok kralja duhov. Ko so prišli tja, je vprašala mlada žena, ki je bila vse potovanje v nosilnici in ki od poroke ni več videla svojega moža: »Kje smo? Ali je še daleč v kra* ljestvo mojega moža?« »Prišel je čas, ko te moram razočarati,« je de* jal Mobarek. »Ta ženitev je bila le pretveza, da smo te mogli spraviti iz očetove hiše. Nisi določena za prestol nego za kralja duhov, ki je zahteval deklico, kakršna si ti.« Ko je to čula, ie točila bridke sol* ze, kar je Mobareku trgalo srce. »Usmili se me«, mu je dejala. »Tujka sem in izdajstvo na meni boš moral zagovarjati pred bogom.« Njene solze in tožbe so bile za* man. Predstavili so jo kralju duhov, ki jo je pazljivo ogledoval in dejal Seju: »Knez, zadovoljen sem s te* boj. Deklica kakršno si mi privedel, mi je všeč in vesel sem, da si ostal mož beseda. Vrni se sedaj v svoje kraljestvo. Ko boš prišel domov v podzemeljsko sobo. kjer je onih osem kipov. boš tam našel deveti kip, ki sem ti ga obljubil.« Seju se je kralju zahvalil in odpo* toval z Mobarekom v Kairo, kjer se pa ni dolgo mudil. Hrepenenje, da bi dobil deveti kip, ga je gnalo domov. Hudo mu je bilo, da je mo* ral oddati ženo kralju duhov. »Lju* bemu očetu sem jo iztrgal iz na* ročja in jo dal kralju duhov,« si je oponašal. »Tega pač ni zaslužila«. V takih žalostnih mislih je prišel v Balsoro. Najprej je poročal svoji materi o potovanju. Vzhičena ie bi* la od tega, da je dobil deveti kip. »Pojdi, sin moj«, je dejala. »O* glejva si ta čudoviti kip, zakaj go* tovo je že v podzemeljski sobi, kakor ti je obljubil kralj duhov.« Odšla sta. Kako sta se začudila, ko sta namesto kipa iz dijamant ov našla na devetem podstavku krasno deklico, ki jo je kralj takoj spoznal za svojo ženo, katero je bil odpe* ljal kralju duhov. , »Kralj moj,« je dejala deklica, »gotovo se čudiš, da me vidiš tu. Mislil si, da boš našel na tem pod* stavku večjo dragocenost, nego sem jaz, in se sedaj gotovo kesaš, da si se toliko trudil.« »Nikakor!« je odvrnil kralj. »Ne* bo mi je priča, da sem že hotel kralju duhov dani besedi postati ne* zvest, da bi obdržal tebe. Naj bo kip še tako dragocen, ali ne more biti dragocenejši nego si mi ti? Ljubša si mi nego vsi zakladi sveta.« . Ko je še tako govoril, je pretresel podzemeljsko sobo silen grom. Sej* ova mati se je hudo prestrašila, to* da kralj duhov, ki se je v tem hipu prikazal, jo je pomiril. »Kraljica,« ji je dejal, »tvojega sina varujem in ga ljubim. Hotel sem videti, da li se more v tej mladosti obvladati. Sicer vem, da se ni čisto ravnal po dani besedi, zakaj razmišljal je, da bi mi deklice rajši ne dal. Toda poznam šibkost človeške narave in vesel sem, da se je premagal. Tu je deveti kip, ki sem mu ga obljubil. Kip je dragocenejši nego vsi drugi...« Ob teh besedah je kralj duhov iz* ginil. Še isti dan so praznovali pravo poroko. Seju je ženo takoj oklical za kraljico Balsore. Dolgo in srečno sta nato živela oba. Alojzij Potočnik Mimo spomenikov po beli Ljubljani Na trgu sv. Jakoba stoji visoko Marijino znamenje. Deželni stanovi kranjski so leta 1664. obljubili, da bodo slovesno praznovali praznik Marijinega spočetja in postavili Mariji Brezmadežni na čast spomenik. To obljubo so izpolnili tudi zato, ker sta se strašna kuga in turška sila ognili našim krajem. Načrt za spomenik je napravil zgodovinar Valvasor ter plačal model, stojalo in steber. Spomenik je stal že leta 1681. pred glavnim vhodom šentjakobske cerkve, a so ga leta 1870. vsega prenovljenega postavili na sedanji prostor. Štiri sohe, ki obkrožajo znamenje, so kipi štirih ljubljanskih župnijskih zavetnikov: sv. Nikolaja, sv. Petra, sv. Jakoba in sv. Ivana Krstnika. Če stopimo po šentjakobskem mostu na levi breg Ljubljanice, nam nehote pade v oči lepa trinadstropna hiša, rojstni dom slovenskega učenjaka in zaščitnika naših književnikov v Vodnikovi dobi, Žige barona Zoisa. Nedaleč od te hiše pa stoji piramida, skromen spomenik tega moža. Ilirski steber Zdaj si lahko blizu odtod ogledate zid stare Emone na Mirju. Če pa krenete na desno po Vegovi ulici, pridete na Napoleonov trg. Tu opazite s podstavkom 16.5 m visok spomenik, ki je izdelan iz hvarskega marmorja, ki nosi na vrhu polumesec stare Ilirije s tremi celjskimi zvezdami, kar znači grb nove, svobodne Slovenije. Ob stiku 4. in 5. kvadrata je na eni strani bronasta glava Ilirije, na drugi pa glava cesarja Napoleona. Tu so tudi napisi z zlatimi črkami v slovenskem in francoskem jeziku, ter pozlačen palmin list, dar francoske republike. V tem stebru je vzidan v kovinasti Škatlici prah Napoleonovega vojaka, ki se je boril za slavo svojega cesarja in padel za našo svobodo v okolici črnuč. Ob Vegovi ulici proti vseučilišču zapazite ostanke starega mestnega obzidja, ki ga je dal postaviti zadnji koroški vojvoda Ernest Železni v prvi polovici 15. stoletja. Pred našim najvišjim glasbenim zavodom — konservatorijem in Glasbeno Matico — vidite kipe naših najboljših glasbenikov. Na Kongresnem trgu stoji nasproti veličastne uršulinske cerkve znamenje sv. Trojice. Do prve polovice leta 1927. je stalo to znamenje na Gosposvetski cesti pri križišču cestne železnice. Tudi to znamenje priča o hvaležnosti bogu, da je bilo mesto rešeno strašne kuge. Leta 1722. je naročila vdova deželnega maršala Herberta grofa Turjaškega Marija Konstancija kiparju Mi-sleju, naj izgotovi to znamenje. Kip sv. Trojice je izvršil najbrž Frančišek Robba, zet kiparja Misleja. Pomaknimo se dalje po Šelenburgovi ulici proti glavni pošti ter zavijmo na levo po naši najlepši in najbolj prometni Aleksandrovi cesti. Pri opernem gledališču vidimo kipa naših znamenitih igralcev Antona Verovška in Ignacija Borštnika. Na Muzejskem trgu stoji krasen, iz brona vlit kip, delo kiparja Alojzija Gangla iz leta 1903. Predstavlja nam našega znamenitega zgodovinarja Janeza Vajkarda Valvazorja, ki je vse svoje znanje in premoženje posvetil naši ožji domovini Sloveniji. Pri vhodu blizu Tivolija stoji Trubarjev spomenik, katerega je izklesal kipar Ber-neker. Primoža Trubarja slavimo, ker je s svojimi deli ustvaril slovenski književni jezik in leta 1550. v Tiibingu na Nemškem tiskal prvo slovensko knjigo »Abecednik in mali katekizem«. Nasproti spomeniku stoji Narodni dom z Narodno galerijo, kjer so razstavljena najlepša dela naših kiparjev in slikarjev. Na povratku proti glavnem kolodvoru pojdimo mimo sodne palače, kjer stoji na Kralja Petra trgu spomenik Franca Miklošiča, ki sta ga izgotovila kiparja Tine Kos in Svitoslav Peruzzi. Franc Miklošič je bil velik bojevnik za pravice našega narodnega jezika in znamenit profesor slovanskih jezikov na dunajski univerzi. Tako smo vas, dragi in mili nam gostje, seznanili z najvažnejšimi spomeniki bele Ljubljane, ki proslavljajo naše velike može in govore o zgodovini našega naroda. Zaradi točnosti navajamo k sklepu še nekaj spomenikov našega mesta, ki pa so podeželanu kolikor toliko od rok, vendar pa vzbujajo našo pozornost. V Krakovski ulici hiš. štev. 21. je vzidan kip žalujočega angela, ki nas spominja na kugo. Podoben kip je vdelan tudi na Krakovskem nasipu hiš. štev. 14. Poleg šentpe-terskega mostu na Ambroževem trgu stoji Hrenov križ, ki je bil postavljen leta 1622. ob 25 letnici škofovanja Tomaža Hrena, ki je z vso silo zatiral in tudi zatrl luteran-stvo v Ljubljani. Blizu od tam, v Bergan-tovi ulici hiš. štev. 2., je vzidana francoska krogla z napisom: D. 29. Sb. 1813., kar pomeni 29. septembra 1813. Enaka krpgla je vzidana tudi v Vošnjakovi ulici v hiši restavracije »Novi svet«. V spomin na osu- ševanje Ljubljanskega barja imamo dva spomenika. Prvi stoji pred kamenitim mostom na desni strani ob Gruberjevem prekopu in nosi letnico 1825., drugi pa ob mostu čez Ižico. Postavili so ga leta 1833. Zdaj pa brž v Ljubljano, Zvončkarji! Na skorajšnje veselo svidenje! Cojzova piramida Arnošt Adamič DečeJc is sirotišnice (Povest) Nove zarje Ko so se tisto leto obletela drevesa, sta premagani državi Nemčija in Avstrija pokleknili na kolena in zaprosili miru. Sproščene vojske so zapustile bojišča in drle domov. Vsak posameznik izmed milijonov je našel pot do rodne zemlje, ki ga je vse težke čase klicala in neprestano vabila. Zazvonili so zvonovi in njih pesem je piala po Evropi, bodrila skrušena srca in jih navdajala z novimi upi. Strelski jarki so ostali zapuščeni; le o polnočnih urah se shajajo tam duše umrlih, za žive pa je vstal nov dan. Iz ruševin so se kmalu začeli dvigati novi domovi, po poljih so zapele motike, redke gozde je zasajala skrbna roka vrnivšega se gospodarja z novim zarodom: povsod je vstajal dan, dan dela, miru in sprave. Milijoni so se zazrli v nove zarje boljše dobe ... Pred ljubljansko garnizijsko bolnico se je ustavil rumen avto. Štirje naši znanci so izstopili in odšli v čakalnico. Bili so Strgar in sin, Bine in sivi Kapo. Nestrpno pričakovanje se je odražalo v njihovih licih, posebno Kapo je bil videti najbolj neučakan. »Kaj toliko mečkajo! Vsak dan ista pesem: čakajte, počakajte.« »Bolje kako minuto pozneje kakor prekmalu. Danes ponoči je bila kriza,« ga je miril Strgar. »Prehudo ga je oplazilo po glavi, sreča, da je nekoga nesel na rami, Pogovor je prekinil vojaški zdravnik, ki so ga vsi radovedno obstopili. »Dovolite, gospod zdravnik, kaj je z njim?« je vprašal Strgar. Zdravnik se je dobrodušno nasmejal nestrpnežem. »Vse je dobro, izven nevarnosti .ie.« ce ne, bi sploh bilo po njem tako je pa oni prestregel najhujše,« je razjasnjeval Bine Kapu, ki je gotovo že stotič slišal to razlago, a jo je še vedno rad čul. »Će bi pa tebe ne bilo, kaj?« je pomagal Ivo, ki se je medtem raz-rastel v krepkega mladeniča. »Kaj tisto. Bil sem takrat že pri bregu, ko me je zgrabil za nogo. Gotovo bi se bila oba potopila, bil sem zelo zdelan, pa ti moli od brega sem debela veja. Pograbim jo in iz-vlečem še njega na suho.« »O ti moja dobra duša!« se je razveselil Kapo in prisrčno objel Bineta. »Ti ne veš, kakšno veselje si mi napravil za stare dni. Nikoli nisem mislil, da jih bom dočakal, poganjali so me iz ječe v ječo, a zdržal sem, hohoho.« Vsi so se oddahnili in Kapo je hotel kar brž v bolniško sobo, a zdravnik ga je ujel za rokav. »Čajte no! Le počasi, počasi! — Razburjenja ne bi prenesel brez škode.« In potem je šlo po zdravnikovih navodilih. Najprej ga je obiskal Strgar z Ivom, za njim Bine in šele naslednji dan je ves zasolzen pri-juckal Kapo. Vprašanj ni bilo ne konca ne kraja. Vse težave pretekle dobe so prerešetali do pičice in se po otroško veselili svidenja. Kapo se je ta čas pomladil, toliko je bilo veselja v njem. Ko je Tone povedal, koga da je nosil na hrbtu in da bi ga kmalu zahrbtnež zadavil, je Kapo jezno udaril po kolenih. »Tiho mi bodi o njem, dobil je svoje plačilo. Tebi je pa sam Bog omehčal srce, da si naložil never-nika, sicer bi bilo po tebi.« Tone je takrat dobil težko rano v lobanjo, možgane mu je pretreslo in omračil se mu je um. Šele izredno skrbni zdravniški negi se je posrečilo ozdraviti težko bolezen, po njem bi bilo, če se ne bi Strgar zavzel zanj. Tone je tudi zvedel, da zato ni nikdar prejel pošte, ker so vse zaplenili, kar je bilo v zvezi z Logondrom; pozneje je moral še Strgar v vojno in tako ni bilo nikogar, ki bi odgovarjal, zakaj tudi Bine in Ivo sta odšla s puško na rami v boj. Ko je Tone zapustil bolnico, se je začasno nastanil pri Strgarju. Nekega popoldne so se zopet sešli in takrat je Strgar začel takole: »Kaj boš pa sedaj počel, Tone?« »Kaj? V delo bom stopil, kaj hočem.« »Kaj te najbolj veseli?« je poizvedoval Kapo. »Kaj? — Saj veste, v mlinu sem rastel in najbolj srečen bi bil tam. Nekaj me še sedaj vleče nazaj.« »Pa bi šel tjakaj,« se je vtaknil vmes Bine. »Kako? Vse je razdejano, bog ve, kdo sedaj tam gospodari.« Strgar je nekaj časa zamišljeno molčal, potem je okrenil pogovor. »Iz vseh tvojih besed spoznavam, da si se umiril in te ne žene več proč v svet. Vprašam te, tudi tebe Bine, čemu ves svet? Ali ni najbolj zadovoljen človek, ki se je vrnil z dolgega pota in zagledal košček zemlje, ki je njegov? Tu se spočije in najde zadovoljstvo, ki mu ga ves svet ne more dati. Poslušaj, Tone. Dejal si, da bi šel najrajši nazaj na Logondrovino. Tudi Kapo misli ta- ko, vso mladost je preživel tam, tudi njega vleče nazaj, kaj ne starina? Logondrovo oporoko, s katero ti je zapisal svoje imetje, je odnesel Pičino. Logonder je bil pa previden mož, poslal mi je nekoč veljavni prepis oporoke, evo ga!« in pomolil mu je list. Tonetu so zaigrale solze veselja v očeh. »Tedaj bova res smela nazaj, k Soči?« »Seveda. A dvoje je slabo: zemljo so zasedli Italijani in pa niti kamen ni ostal na kamnu. Če si zadovoljen s svetom, ta je sedaj tvoj, in če bosta hotela postaviti novo domačijo, vama posodim, dojlg mi bosta že nekoč povrnila.« Pri tem je ostalo. Ko sta po nekaj tednih nestrpnega pričakovanja priromala Tone in Kapo na Logondrovino, ju je veselo cvileč oblajal Čuvaj, jima začel lizati roke in se vzpenjati po njiju. »Glej, še žival se vrača domov!« se je razveselil Tone. Pobožno sta obhodila vse prostore in obujala davne spomine. Naslednji dan sta vzela orodje in se odpravila na delo. Preden sta prvič zamahnila, sta se ozrla v nebo. Med ta svečani tre-notek je od nekod prinesel veter bučni italijanski marš, ki ga je igrala vojaška godba. Na cesti se je ustavil italijanski orožnik in ju opazoval ... Senca je šinila na Tonetovo lice, zazrl se je v sinjo vedrino in spregovoril: »V imenu domovine, tudi križ suženjstva vzamem na svoje rame. Nikdar naj me ne prežene tujec. To je moja, naša jugoslovanska zemlja. Še bolj jo bom ljubil, še bolj, ker je v stiski najbolj potrebna ljubezni in zvestobe.« »Amen«, je odgovoril Kapo in nimi perotmi. — Tonetu je droben zamahnil s kopačo. Tone je še dolgo zrl proti Krasu in videl: ogromen bel oblak se je tiho dvigal izza obzorja. Kakor bi priplaval beli ptič in zamahnil s sil- nasmeh šinil preko lic, sklonil se je in udaril tudi on, da se je razpršila rodovitna zemlja. Nič več težav ni bilo v njegovem srcu ... Dravski Zakaj naj ljubimo Koroško? Nemško govoričenje, da koroški Slovenci govore »čisto posebno narečje, ki je od slovenskega jezika zelo različno,« torej ne odgovarja resnici. Mar koroška slovenska narečja ne pripadajo slovenskemu jeziku? Resnica je, da so nemška narečja mnogo bolj različna med seboj nego slovenska in da se nemška narečja mnogo bolj razlikujejo od pismene nemščine nego slovenska narečja s koroškimi slovenskimi narečji vred od pismene nemščine. Profesor dr. Reinprecht, po rodu Nemec, je trdil, da se nemška narečja mnogo bolj razlikujejo med seboj nego slovenščina in srbohrvaščina. Resnica je nadalje, da so koroški Slovenci pristni Slovenci, ki imajo v svojih narečjih mnogo starih slovanskih izrazov, ki so se v drugih slovenskih narečjih že izgubili ali pa so izgubili svoj prvotni pomen. »Čujem« pomeni na Koroškem: slišim, ne: bedim; »sodim« ima še svoj prvotni pomen: rešetam. Res imajo koroška slovenska narečja precej nemških besed, a imajo jih tudi ostala slovenska narečja! Koliko jih ima celo ljubljansko narečje! V splošnem prvotni ljudski slovenski jezik na Koroškem nima več nemških besed, nego jih imajo ostala slovenska narečja. Deloma celo manj. Ob Baškem jezeru pravijo: barva, ne: farba, v Podjuni pravijo: korak, ne: šret ali šrit. V Ziljski dolini pravijo gozdu: gozd, v Podjuni pa: les, ne: gmajna. In še več drugih. Dejstvo je, da koroška slovenska narečja od pismene slovenščine niso nič bolj različna nego ostala slovenska narečja. Nemci trdijo samo iz političnih razlogov, kako zelo se razlikuje koroška slovenščina od izvenkoroških slovenskih narečij ter od pismene slovenščine. To zatrjujejo ponavadi ljudje, ki niti slovenski ne znajo! Sodijo kakor slepec o barvah! Radi bi nas čim bolj ločili, čim bolj bi nas radi raz- Velikovec trgali! A to se jim ne sme posrečiti! Zavedajmo se, da so koroški Slovenci veja s To venskega in jugoslovanskega narodnega debla, kri naše krvi so, naši bratje po krvi in jeziku! Prav po načrtu jih Nemci hujskajo proti lastnemu narodu, govorijo jim o »jugoslovanskem sovražniku«, zastrupljajo že mladino s protinarodnim, z nemškim mišljenjem! A na vsa nemška prizadevanja, da bi nas ločili popolnoma, da bi nam naš koroški slovenski rod povsem odtujili, moremo odgovoriti samo: Kar je Bog združil, naj človek ne loči! Franjo Čiče Jc Zgodbe o Tijeku 13. Tijek v vojaški službi Tiste dni so se valile preko naše domovine francoske čete, pred katerimi so se umikali Avstrijci. Ti so delali ljudem posebno ob cestah veliko nadlogo, ko so jim jemali živila, živino in drugo kar brez plačila in jih še silili, da so morali za njimi voziti krmo, hrano. ranjence in bolnike. Takšna usoda je zadela tudi našega Tijeka, ko sei je neki dan z vozom vra- Svoji zemlji in svojim bratom po krvi in jeziku se ne odpovemo! Živel naš lepi Slovenski Ko-rotan! Živela naša lepa koroška slovenska zemlja! Živeli naši koroški slovenski bratje in sestre! Da smo tudi mi Slovani, da slovensk' je Korotan, narod naš dokaze hrani, jezik naš in duh in stan. (Dr. Lovro Toman, Pesem koroških Slovencev.) Ki jeku čal od kovača. Vojaki so ga na poti zgrabili, mu naložili nekaj vreč ovsa in še sami posedli na voz in — hočeš nočeš — je moral voziti z njimi proti Gradcu. Vse izgovarjanje, da je v grofovi službi, ni prav nič zaleglo. Še smejali so se mu. »Kaj nam mar tvoj grof, vojna je vojna, klobasa pa klobasa«, so pravili. »Tako tudi jaz psavim,« de Tijek in vozi z njimi, videč, da je vsak ugovor bob v steno. Dolgo pa le ni vozil. Ne-opaženo je izdrl vtikač iz prednjega kolesa, da so se kmalu nato skotalili z vrečami vred v obcestni jarek. Go-drnjaje so se vojaki pobirali in začeli popravljati kolo. Tačas pa je Tijek izbil vtikač na zadnjem kolesu. Ko so zopet pognali, jih je doletela ista smola. Le Tijek je srečno odskočil, ker je vohal, kdaj bo kolo odletelo. »Teža je iteža«, razlaga Tijek pova-ljanim vojščakom. »Veste kaj, soldatjei, dajte mi groš, pa skočim domov po močnejši voz. Grofa sem že itak sit, pa še eno kobilo mu odženem.« In je začel strahovito udrihati čez grofa. Vojaki so mu verjeli in ker se na ta voz itak niso več upali, so mu dali celo dva groša, naj hitro pride z drugim vozom. Tijek je urno pregledal in pritrdil vsa štiri kolesa, eno vrečo ovsa je obdržal. da bo laže sedel, in naglo pognal. »Zbogom, na onem svetu se vidimo, presneti iblajtarji,« brunda skozi zobe in urino zavozi proti gradu. Ali so vojaki presneto dolgo čakali na Tijeka in njegov voz! V grad pa jih vendar ni bilo, grof je pač grof in Tijek je bil v njegovem varstvu. 14. Tijekova smrt in konec Neumna navada je, da ljudje radi stavijo o Veliki noči, koliko bo kateri pojedel trdo kuhanih jajec. Tako si je tudi grof izmislil to budalost in oblju- bil Tijeku pol cekina, ako poje 12 trdo kuhanih jajec drugo za drugim. Tijek se jih je lotil in res srečno spravil pod streho. In še dve si je privoščil za nameček. Toda zvečer mu je postalo slabo, itiščalo ga je v želodcu in naslednji dan so ga našli mrtvega. Grof je silno žaloval za Tijekom, posebno, ker mu je; prav za prav on bil kriv smrti. Pokopali so ga poleg Urha in mu na grob postavili skromen lesen križ s temle napisom: Tukaj počivata Urh in naš Tijek, Urh je bil lačen, ko je umrl, Tijek pa jajec preveč je pojedel, naj bi oba Bog v nebesa povedel! »Zvonček« prihodnje leto Za novi, 36. letnik našega „Zvončka", ki bo dobil spet drugo, lično opremo in bo bogato ilustriran, je pripravilo uredništvo svojim mladim čitateljem več prijetnih presenečenj. List bo zlasti še v večji meri posvečal pozornost važnejšim pojavom iz pisanega sveta, zlasti pa značilnim dogodkom v naši lepi, ljubi Jugoslaviji in med brati onkraj državnih meja. Tudi ima urednik pripravljenih zvrhan koš mikavnih zgodb, čudovitih pravljic, kratko-časnih pripovedk, pestrih črtic in drugega takega zanimivega in zabavnega blaga. Razume se, da hudomušni Bobi in razposajena Hlaček in Biba ne bodo še pozabili na Zvončkarje. Raznovrstnega drobiža in zvitih ugank pa je že zdaj polna uredniška miznica. Posebna sladčica za naše bravce, ki se tako radi smejo, bodo vesele zgodbe burkeža Pavlihe, ki jih bo pripovedoval g. Pavle Fleré. Pisatelj letošnje priljubljene povesti „Deček iz sirotišnice" je prispeval za novi letnik roman za deco: Koruzni frontnik Sandi, ki nas v napetem dejanju povede med. otroke črnega rudarskega revirja, doživljajoče v teh težkih časih vso bedo, pa tudi radosti deških let. Taka bo približno vsebina prihodnjega letnika, v katerem bo vsak kaj našel zase, saj bo „Zvonček" skušal biti kar le mogoče pester in bogat. Prijetne, sončne počitnice vsem skupaj in na veselo svidenje jeseni! Za&iavìce sa brinine glavice ZASTAVICA V PODOBAH REŠITEV UGANK IZ DEVETE ŠTEVILKE 1. Mreža: Jablane, hruške in druge cepe, cepi v mladosti za stare zobe. 2. Posetnica: Sobni slikar. 3. Kvadratna dvojica: gram, reva, Avar. Maribor, Baba, obok, Raka. 4. Diamant: z, ave, krona, Zvonček, mačka, peč, k. VSE ŠTIRI UGANKE SO PRAVILNO REŠILI: Milcš Babič, Janko Ozimič, Dragica Vra-ničeva, Minka Pristovškova, Vil'ko Zaletelj in Franci Bitenc, vsi iz Ljubljane; Marjan Lebar iz Brežic ob Savi; Ivan in Marjan Svoljšak, oba iz Doba pri Domžalah; Božica Roševa iz Dola pri Hrastniku; Jelka •Suchyjeva iz Kranja; Anica Kleinsteinova iz Most pri Ljubljani; Mitja Grašič iz Li- tije; Lučka Turkova iz Novega mesta; Mirko in Franci Ostrožnikova iz Polul pri Celju; dijaki Deškega vzgajališča Ponoviče pri Litiji; Sonja Petrovičeva iz Ptuja; Bojana Ravbarjeva iz Stare vasi; Zlatica Ju-gova iz Studencev pri Mariboru; Stojan Drašček iz Zaloga pri Ljubljani. NAGRADE Pridnim ugankarjem je žreb takole naklonil nagrade: 1. Ivan Svoljšak iz Doba pri Domžalah dobi: E. Gangl, Zbrani spisi, V. zvezek. 2. Franci Ostrožnik iz Polul pri Celju prejme: Fr. Zbašnik, Drobne pesmi. 3. Zlatica Jugova iz Studencev pri Mariboru dobi: A. Rapè, Zbrani spisi, IV. zv. Nagrajenim mnogo zabave pri čitanju in na svidenje jeseni! Sžric Matic s košem novic Najhitreje rastejo med milijonskimi mesti: Šangaj (na 1000 prebivalcev letno 55), Tokio (45), Osaka (27) in Moskva (27), Berlin in Pariz pa nazadujeta. Će pojde tako naprej, bo Newyork kmalu imel 9 milijonov ljudi, Šangaj 6 milijonov, Moskva 4 in pol milijona. Letos obhajamo 200 letnico rojstva Antona Janše, veščega čebelarja in slavnega čebelarskega učitelja, čigar ime ni zaslovelo le po vsej Evropi, ampak je prodrlo tudi preko morja. Saj je ta naš znameniti rojak s svojim opazovanjem odkril v življenju čebel važne tajnosti, ki jih niso mogli razumeti njegovi sodobniki in tudi poznejši čebelarji ne. Anton Janša se je rodil v Breznici na Gorenjskem, 20. maja 1. 1734. Ameriška vlada je dala našemu v Ameriki živečemu slavnemu rojaku Nikoli Tesli na razpolago 40 km dolgo železniško progo blizu niagarskih slapov, da dela poizkuse z lokomotivo, ki jo žene z brezžično dovajanim električnim tokom. Baje njegovi poizkusi dobro napredujejo. Izračunih so, da ima Evropa železnih rud še za 58 let, ves svet pa za 64 let, ako bo poraba vsako leto nekoliko narasla. Okoli leta 1500 so izdelali na vsem svetu okroglo 50.000 ton sirovega železa na leto, danes pa 100 milijonov ton. Iz Honkonga poročajo, da se je v Lu-šangu v pokrajini Kvantungu dogodila nenavadna nesreča. Gora Kaiman, ki se je vdrla, je zasula 12 večjih naselbin. Hkratu je zasula tudi strugo reke in uničila več čolnov in ladij. Reka je krenila v drugo smer, v dosedanji strugi pa je nastalo mnogo vodopadov. V Ameriki so po dolgotrajnem delu s pomočjo fotografskih posnetkov izračunali, da šteje vesoljstvo, kolikor ga dosežejo najmodernejši optični pripomočki, okoli 170 milijard zvezd. V Kolumbiji teče mimo še delujočega ognjenika Puracéja Jesihova reka (Rio Vi-nagre). Ta reka ne nosi zaman svojega imena, okus njene vode je namreč kisel. Seveda ne prihaja to od jesiha, temveč od žveplene in solne kisline, ki se nahajata v vodi in ki izvirata menda iz omenjenega vulkana. Nobena riba ne more živeti v tej reki, ki je prav za prav del reke Kavke in se izliva po 680 milj dolgem toku v lensko reko. Neka italijanska tvrdka v Milanu si je izmislila 6 m visok strelovod, ki se da zložiti okoli klobuka in nima posebne teže. Namenjen je predvsem zaščiti kmetov, ki jih pri delu na prostem zateče nevihta. V tem primeru se strelovod odvije in vtakne v zemljo. Izumitelj trdi, da strela potem ne more zadeti kmeta. Na binkoštno nedeljo je umrl v Mariboru slovenski pisatelj Josip Kostanjevec v starosti 7*0 let. Pokojnik je bil rojen v Vipavi, 18. februarja 1. 1864. Kot pisatelj je Kostanjevec nadaljeval delo Levstika, Jurčiča in Kersnika, pozneje pa se je na- slonil tudi na Govekarja, Meška in Cankarja. Njegovo pisateljsko delovanje je bilo zelo plodovito in pestro, saj je kot učitelj imel dober vpogled v naše podeželsko življenje. Pisal je zabavne in resne povesti ter slikal v njih življenje v trgih in mestecih. Sodeloval je skoro pri vseh slovenskih leposlovnih listih. Tudi naš »Zvonček« ga je dolgo vrsto let štel med svoje sotrudnike. Kot samostojne knjige so izšle njegove povesti: Iz knjige življenja, Življenja trnjeva pot, Krivec, Zbrani spisi, itd. V Mariboru, kjer je preživel zadnja leta, je bil Josip Kostanjevec izredno priljubljen kot duhovit, dobrosrčen in družaben mož. Slava njegovemu spominu!