t Ljudevitu Mlakarju Ob sedmini. Težko je človeku, kadar stoji ob odprtem grobu, pa naj polagajo vanj kogarkoli žc, dvakrat pa mu je težko, če izročajo zemlji nekoga, ki ga v življenju ne bo mogel nikoli pozabiti. In ta nekdo, ki ni bil samo znanec, prijatelj, tovariš, ki je bil vzgojnik, ki je s svojo globoko, skrito, bogato dušo zajemal in črpal iz nam neznanih in nedoumljivih sil svojega življenja. Ta človek — vzgojnik, je bil tisti, ki ga je pred kratkim sprejela zemlja. Dolg in nepregleden žalni sprevod se je zgrnil okrog črnc jame, da izkaže zadnjo čast in slovo svojemu dolgoletnemu zvestemu prijatelju, iskrenemu tovarišu in nepozabnemu profesorju. Stisnilo nas je pri srcu. Torej je vendarle resnica. Do zadnjega trenutka tega skoraj ni mogel verjeti nihče. Pa jc padla na krsto prva gruda, za njim še druga in tretja. Ta votel ropot pa je s svojo neizpodbitno resničnostjo našel pot v vsa mlada srca številne množicc, stoječe okrog groba. Zdaj se je pričelo tisto slovo, ko hočemo še prav v zadnjem trenutku, ko se že zapirajo vrata minljivosti in odpirajo dvori večnosti, razvozlati in doumeti ono vcliko in skrivnostno silo, ki smo jo občudovali do današnjega dne. Saj ni zapustil ne bogastva, ne denarja, ne visokih hiš, samo troje ljudi, ki jim je bil oče, pa tisto majhno in skrito delo, ki mu je žrtvoval življenje. Taka je usoda vseh onih, ki so se udinjali in se še udinjajo z vzgojo mladine in peresom. Tako delo zahteva poštcnega, značajnega, iskrenega človeka, takega, ki se zna žrtvovati, ki zna in more sebc zatajiti, ki se je dokopal do onega velikega spoznanja, da je edini smisel človekovega življenja — delo. Ko smo stali ob grobu vsi oni, ki smo kdaj poslušali njegovo besedo, nam je bilo to spoznanjc bridko. Bila jc slovenska beseda, ki jo je oznanjal. Strogo, očitajoče, dosledno, neizprosno. Kdo jc danes šc, ki bi vse svoje življenje posvetil pravilnosti oblikovanja, da bi ostala izražcna misel čista in jasna? Često premišljujcm tole, da je vendarle vkljub vsej študentovski jezi in nerazumevanju. vsaka rdeča pika, klicaj ali vprašaj, košček ljubezni in hotenja nekomu dobro storiti. In če pomislimo še na to, da bi vse tisto posušeno rdečilo na mrtvcm papirju odtehtalo kri živega človeka, jc to dokaz, pred katerim je treba kloniti glavo in mnogo misliti. Ni dajal s suho besedo in brczizrazno kretnjo, marveč s svežim glasom in preudarno ter v smehu in veselju. Prav tako je bilo vse njegovo delo in ne sama v šoli, tudi drugje. Kakor ga bo težko pogrešala šola, tako ga bodo težko pogrešala vsa ona številna društva, pri katerih je bil aktivni in požrtvovalni delavec. Človek, katerega življenjska pot ni bila z rožicami postlarua, marveč grcnka, preprcžcna z vsemi tcžavami in bridkostmi življenjske usode. more biti pač samo dober učitelj — pedagog. iVsi, ki smo stali ob grobu, smo občutili to resnico, ki jc ne morc spremeniti nihčc. Pred nami sc je vila vsa ona dolga pot, ki jo je zatčel tam nekje ob vznožju Pohorja in ki ga je vodila v široki svet skozi Dunaj in Pra- go ter ga pripeljala po velikih ovinkih nazaj v domovino, pot, na katero jih je odšlo veliko, vrnilo pa malo. Zivo smo občutili, da je njegova življenjska pot končana, da je legcl utrujen in izmučen k zaslužncmu počitku, toda obencm s tem spoznanjem, pa nam je rasl« v srcih tudi drugo, to, da je prcd nami, ki smo komaj dobro stopili v svet, še vsa pot neprehojena in da nas čaka šc marsikaj in da nam ne bo nič prizanešeno. To jc bil tudi drugi memento, ki je vzdramil naša srca, da smo ob grobu začutili, kako rastemo v novo življenje. Ob njegovem grobu so stale cele učiteljske generacije. Zivo jim jc zazvenela v srcih pokojnikova učeniška beseda: Delo za narod je najvišji poklic. Učiteljišče naj stremi vedno in povsod predvsem za tem, da vzgoji cele, značajne, poštene ljudi, ki bodo vredni svojega poklica, ki bodo močni delavci na polju narodne prosvete. ki naj bodo taki. da bo giledalo ljudstvo v njih svoje glasnike. na katerc se lahko obrnejo ob vsaki priliki. Kdor ni rojen za učitelja in kdor ni prišel do tega spoznanja, naj raje opusti brezplodcn trud in naj si poišče svojim težnjam odgovarjajoče delo. Res. to je bila učcniška bescda! Vsi smo jo oboutili kot en sam. Se zadnji hip, prav zadnji, jc klicala iz groba vsa živa, vroča in prepričevalna. Da bi vsi tisti, ki so stali ob pokojnikovem grobu, ko se bodo poslavljali na isti način od sveta in življenja, lahko rekli še tisti zadnji, prav zadnji hip: Nisem živel zastonj! Moje delo je bilo bogato. Dal Bog, da bi padlo seme na rodovitno zemljo. Poleg vseh neštetih vencev mu poklanjamo na grob tudi mi svoja: Večen spomin in iskreno hvaležnost.