Vasilij Melik O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šestdesetih let 19. stoletja* Kakor kaže že naslov, ne nameravam govoriti o celotni proble­ matiki razmer in politike na Slovenskem v Schmerdingovem času 1861 do 1865. Ne boiii se dotaknil zelo pomembnih vprašanj, kakor na primer gospodarskega razvoja in socialnih konfliktov tega časa ali Levstikove koncepcije slovenske politike. Marsikatere stvari so bile dokaj nadrobno zajete v dosedanji literaturi,1 druge bi spet zahtevale posebnih razprav. Zato se omejujem na nekatera posebna vprašanja. Prvo vprašanje so volitve v deželne zbore deta 1861, prve parla­ mentarne volitve po letu 1848 na Slovenskem. V zgodovini volilnih bojev od februarskega patenta do prve svetovne vojne imajo prve volitve leta 1861 poseben značaj in se razlikujejo od vseh poznejših. Mnogokaj v njih spominja na revolucionarno leto 1848, njihova glavna značilnost pa je v tem, da še ne poznajo organiziranih političnih strank in od njih vode­ nega in organiziranega volilnega boja in volilne agitacije. S tem seveda nočemo reči, da vodilnega boja ni bilo — narobe, volitve leta 1861 so bile celo zelo žive. Podatkov o volilni udeležbi pri pravolitvah Skorajda ni­ mamo, toda za Kranjsko sem po originalnem! volilnem materialu v Držav­ nem arhivu Slovenije mogel izračunati, da se je udeležilo pravolitev v kmečki kuriji okrog 30'°/o volivcev. To je odstotek, ki ni bil dosežen nikdar pozneje vse do uvedbe direktne volilne pravice v začetku 20. sto­ letja. V mestni kuriji na Kranjskem je znašala udeležba 50 °/o. Ta delež je bil presežen takoj ob naslednjih volitvah leta 1867, kar je povsem razumljivo, saj so o tem, kdo bo imel večino v deželnem zboru na Kranj­ skem, odločale volitve v mestih. Ob volitvah leta 1867 in pozneje nastopajo tako na Kranjskem kot v večini drugih slovenskih dežel osrednji deželni slovenski volilni odbori, ki postavljajo volilni program in določajo kandidate, skrbe za volilno agitacijo in za to, da bi se glasovi ne cepili med več kandidatov. Vsega tega leta 1861 še ni. Ponekod v mestih, tako tudi v Ljubljani, se sicer * Referat na zborovanju slovenskih zgodovinarjev, v Kočevju (14.—16. X. 1963). • i Glej v zadnjem času zlasti Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopoli- tdčna in slovstvena zgodovina, Druga knjiga (Obdobje okorelega konservatizma I860—1868), Ljubljana 1956, z zelo obsežnimi političnozgodovinskimi opombami, ki jih je napisal Dušan Kermavner. 155 formirajo vodilni odbori, ki pa v glavnem ne žele biti strankarski in tudi ne izhajajo iz slovenskih vrst. Pri njih naj bi se priglasili vsi kandidati, odgovarjali na vpraišanja volilcev na posebnih sestankih volilnih upra­ vičencev, organizirala naj bi se poskusna glasovanja. Kandidati se leta 1861 javljajo v zelo velikem številu. Ponujajo se sami, bodisi v tisku bodisi na predvolilnih sestankih, preko vplivnih znancev na terenu, po­ stavljajo ali nasvetujejo jih dopisniki v časopisih, na sestankih volilcev ali raznih organizacij.2 Od slovenskega časopisja dajejo nasvete za volitve Bleiweisove No­ vice ter Jeranova Zgodnja Danica. Medtem ko priporočajo Novice voliti ljudi, ki se-bodo zavzemali za pravice slovenščine in zagovarjali njeno enakopravnost, naroča Zgodnja Danica volilcem, naj poleg tega izbirajo le ljudi, ki bodo branili katoliško vero. Smeri obeh časopisov sta si močno različni. Jeranova Zgodnja Danica nedvomno izraža ekstremno klerikalno smer, za katero niti ne moremo trditi, da bi jo podpirala duhovščina v celoti. »Ljuba preljuba nam je narodovnost dn slovenšina, Bog nam jo ohrani in daj, de bi ji odperli vrata v šole in pisarnice, kakor pravica tirja; toda pervo nam je naša prava katoliška vera. Vsa moja slovenšina mi ni piškaviga oreha vredna, ako sim ob vero in po smerti vekomaj zaveržen.« Tako piše Zgodnja Danica 28. marca 1861.3 »Naš materni jezik je varh prave vere,« govori Slomšek istega'leta, »katoliška vera ravno tako med nami omaguje, kakor se slovenski rod ponemčuje.«4 Zgodnja Danica je razmeroma indiferentna glede ustave. »Te ne bomo ne hvalili, ne grajali. Saj vemo iz zgodovine, de so podložni absolutnih in. vstavnih deržav kmialo dobre, kmato slabe čase imeli.«5 Slomškov pastirski list iz februarja 1861 je poln pesimizma.6 To je čas velikih porazov cerkve. Zedinjenje je uničilo stari red v Italiji, papeška država, močno zmanj­ šana, je v zadnjih zdihljajih, liberalizem povsod dviga glavo, cerkev je v defenzivi. Močno se razburja Zgodnja Danica nad vsakim izražanjem svobo­ domiselnih in liberalnih nazorov, nad vsako kritiko duhovščine. O slo­ vanskih političnih časopisih v Avstriji pravi, da se z veliko vnemo po­ ganjajo za narodnost, za katoliško' vero pa »veči del niso ne krop ne voda«. »Ako nimajo lepe besede za našo sveto vero, taki časniki niso vredni da žive.« In nato sledi grožnja: »Gotovo je, de na Slovenskim se brez duhovske pomoči ne more noben časnik ohraniti.«7 Nasproti takemu ekstremnemu klerikalnemu stališču so Novice po­ vsem jasno za ustavno monarhijo. In kakor so odklanjale po oktobrski diplomi dane deželne statute zaradi njih reakcionamosü, tako najdejo pri februarskem patentu glavno pomanjkljivost v tem, da manjka še 2 Glej zlasti Laibacher Zeitung marca 1861; posebej Gausterjev predlog, v Laibacher Zeitung 5. marca in v Novicah 6. marca; pismi Höfferna Strahlu z dne 16. in 22. marca 1861 (Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjiž­ nice v Ljubljani). 3 Zgodnja Danica 28. 3. 1861, 51. 4 Zgodnja Danica 21. 11. 1861, 192. 5 Zgodnja Danica 11. 4. 1861, 60. e Zgodnja Danica 28. 2. 1861, 33, 34. 7 Zgodnja Danica 28. 3. 1861, 51. 156 marsikaj, kar je bistvo prave ustavne vlade, tako na primer odgovornost ministrov, § 13, obstoj gosposke zbornice. Vendar pa, pravijo Novice, moremo »za zdaj zadovoljni biti s tem, kar smo prejeli. Velika oblast je vendar dana ljudstvom, in njih naloga v deržavnih in deželnih zborih bo, da po postavni in mirni poti dosežemo sčasoma vse, česar zahteva prava ustavna vlada. Saj ena krepka korenina je s tem, kar so nam cesar 26. svečana dali, ustavnemu drevesu v našem cesarstvu zasajena;' to je gotovo.«8 V celem se pri volitvah leta 1861 prepletata dve vrsti boja; boj med liberalnimi in konservativnimi ali klerikalnimi nazori in boj za pravice slovenščine oziroma proti njim. Zraven se meša v volitve še vladni vpliv. Na žalost o podrobnostih tega boja razmeroma malo vemo. Časopisi so skopi, podrobna poročila vladi in vladna naročila, ki se tičejo volitev in ki bi nam mogla' mnogokaj povedati, pa v Državnem arhivu Slovenije manjkajo — zabeleženo je, da si jih je v osemdesetih letih izposodil grof Pace. Splošno razpoloženje po desetletju absolutizma je bilo leta 1861 tako ostro proti vsemu konservativnemu, da nihče ni hotel biti konservativen. »Liberalen je danes vsak, pa naj skrivaj tiči čez ušesa v reakciji,« piše celovški dopisnik Laibacher Zeitung.9 V celem konservativne sile na vo­ litvah ne uspejo. V Ljubljani sta propadla vladna kandidata Schöppl in Marenzi.10 Na celem slovenskem ozemlju je bil izvoljen pri prvih volitvah en sam duhovnik, Kaffol na Tolminskem. Propadli so Einspieler v šmo- horskem volilnem okraju, Muršec v mariborskem, kanonik Zavašnik v ljubljanskem, dekan Kramar v kranjskem, dekan Grab rij an v vipavskem, župnik Vovk v trebanjskem, itd.11 Medtem ko na Kranjskem neuspeh duhovščine nedvomno pomeni poraz klerikalnega, konservativnega ta­ bora in kaže, da so bili kmečki volilci, kakor leta 1848, proti duhovščini, pa nam jeo drugih deželah teže soditi. Ali sta na primer Muršec in Ein­ spieler propadla zaradi tega, ker sta bila slovenska kandidata ali zato, ker sta bila duhovnika? Rečemo lahko le to, da je mogla agitacija »ne volite duhovnikov« imeti lep useh proti nekaterim slovenskim kandida­ tom in da so se je zato mogli protislovenski agitatorji tudi namenoma posluževati. Kar se tiče nacionalne strani, imajo Slovenci proti sebi tako libe­ ralne Nemce oziroma Italijane, 'kise zavedajo svoje narodnosti in so prav zato, kot je za nacionalne buržoazije značilno, narodnostno nestrpni in šovinistični, prav tako pa tudi ljudi starih konservativnih pojmovanj, ki narodnostne ideje in zahteve sploh zavračajo, zato pa se jim zdi samo ob sebi umljivo, da so šole in uradi nemški oziroma italijanski in da je slovenščina jezik neizobražencev. Proti sebi imajo tuje uradništvo, ki je z narodnostnimi zahtevami" ogroženo v svoji eksistenci, pa tudi vlado, ki 8 Novice 6. 3. 1861, 75. 9 Laibacher Zeitung 22. 3. 1861. 10 Ost und West 4. in 6. 4. 1861. 11 Glej Ost und West 14. 4. 1861 (za šmohorski okraj), Novice 27. 3. 1861 (za mariborski okraj), volilni material v Državnem arhivu Slovenije (za Kranjsko). 157 je negativno razpoložena do slovenskih teženj in ima preko svojega uradniškega aparata ogromen vpliv. Da smo natančnejši: leta 1861 skoraj nihče ne govori o neenako­ pravnosti slovenščine. Z vseh strani se izražajo najboljše želje za njeno napredovanje, za njeno upoštevanje, izjavlja se ljubezen do slovenščine, obljublja se ji vsestranska podpora. Izražajo se le pomisleki prati pre­ napetosti, strah pred nepotrebnim bojem, ki razdira stoletno slogo, po­ udarja se potreba po postopnem napredku, ker slovenščina še ni dovolj izoblikovana, naglasa se potreba po nemščini, ki da jo najbolj čuti kmet itd. Toda vse te pomisleke in rezerve izraža marsikdo od kandidatov pri volitvah šele pozneje, bodisi da se je v vodilnem boju zavestno nalašč kazal Slovenca, bodisi da je zares mislil, da se slovensko narodno gibanje ne bo razvilo s tako silo, da bo ponižno in združljivo z njegovo nemško liberalno ali konservativno usmeritvijo, pa se je zato šele pozneje končno ločil od slovanske poti. Vsekakor meje med prijatelji in sovražniki ob času volitev še mnogokje niso bile jasne. Novice so priporočale za po­ slanca marsikoga, ki je stal potem, ko je bil izvoljen, v nasprotnem ta­ boru. Ne gre samo za Dežmana, ki je ob volitvah še veljal za Slovenca in ki je kot državni poslanec na Dunaju jasno prestopil na protislovensko stran. Vitez Waser, ptujski posilanec, je podpisal slovensko' peticijo Schmerlingu12 in poudarjal svoj slovenski rod.13 V celjskem okraju iz­ voljeni Mertl (Morti) je bil član slovenske čitalnice v Celju ter je ob­ ljubljal pri- volitvah, da se bo potegoval za slovenščino.14 Derbič, poslanec kranjskega okraja, in Brolih, poslanec Tržiča, Kamnika in Radovljice, sta sodelovala pri izročitvi peticije Schmerlingu.15 Karl Wurzbach, po­ znejši deželni glavar in deželni predsednik na Kranjskem, je še leta .1863 poudarjal, da je slovenščina njegova materinščina ter je v deželnem zboru branil nekatere pravice slovenskega jezika.16 Novice svetujejo v obliki dopisov celo vrsto ljudi, ki bi bili pri­ merni za poslance, omejujejo' pa se samo na Kranjsko in štajersko.17 Nasveti niso dobro' pretehtani. Ponekod naštevajo po več kandidatov za eno samo poslansko mesto, drugod pa spet priporočajo enega kan­ didata za več različnih volilnih okrajev. Vse to seveda onemogoča vsako načrtno glasovanje in cepi glasove. Poleg tega niso nasveti v časopisu povezani z organiziramo agitacijo na terenu. Vse je prepuščeno posamez­ nim zavednim Slovencem na terenu, ki se morajo znajti, kakor vedo in znajo. In mnogokje se ne morejo znajti. Trojna izvolitev Bleiweisa na Kranjskem, v ljubljanskem, kranjskem in kamniškem okraju, nam kaže na eni strani moč slovenskega narodnega gibanja, na drugi strani pa tudi njegovo neorganiziranost in pomanjkanje kandidatov. »Od mnogo strani,« piše boštjanski župan Dermelij Bleiweisu, »se nam ponujajo, da m Novice 3. 4. 1861, 114. 13 Stenographische Berichte über die Verhandlungen des Abgeordneten­ hauses, Session 1861—1862, 343 (22. 6. 1861). 14 Novice 8. 5. 1861, 152, 30. 1. 1867, Slovenec 31. 1. 1867. 13 Novice 15. 5. 1861, 163. 16 Bericht über die Verhandlungen des krainischen Dandtages 1863, seja 28. 1. 1863, 99, 100. 1,7 Novice zlasti 6. in 13. 3/1961. 158 bi jih volili... Mi med tihim hribovjem po Savski ožini in dolini se premalo razpoznamo po Dolenskem in sploh po> slovenskem svetu, za­ torej Vas prav ponižno in zaupljivo prosimo, gospod Dohtar, oznanite nam ob kratkem, ktere može da naj bi volili mi Boštanjci in z nami vred tudi drugi v Trebno poklicani možje, da bi naši izvoljenci korist donesli nam in sploh vsi slovenski deželi. Jako bi želeli, ko bi Vi sami, g. Dohtar, blagovolili naš poverjenec biti.«18 To pismo je za razpoloženje leta 1861 prav gotovo zelo tipično. Deloma še ne dovolj razširjena in utrjena narodna zavest, pritisk nemške in zlasti v Istri italijanske buržoazije in veleposestva, vladnih zastopnikov, zlasti okrajnih predstojnikov, na volilce, ki so bili od njih kakorkoli odvisni, še nejasna ali pa lažna opredelitev do slovenstva pri nemajhnem številu ljudi, in še daleč ne nazadnje pomanjkanje organi­ ziranih priprav na volitve in volilne agitacije S slovenske strani, vse to je povzročilo, da izid volitev za Slovence ni bil ugoden. Nepripravljena, neorganizirana, šibka slovenska stranka niti na Kranjskem ni dosegla večine. Težko je odgovoriti na vprašanje, koliko slovenskih poslancev je bilo leta 1861 pravzaprav izvoljenih. Poslanci so se opredeljevali šele pozneje, kako in kam naj jih tedaj štejemo ob volitvah? Isti volilni možje, ki so meseca marca v kranjskem volilnem okraju izvolili Bleiweisa v deželni zbor ter s tem jasno izpričali svojo slovenska usmerjenost in pri­ padnost slovenski stranki, so> v začetku aprila, ko so morali zaradi Blei- weisovega odstopa ponovno> voliti, s približno enako večino izvolili okraj­ nega glavarja Derbiča, ki se je potem opredelil proti slovenski stranki. Rezultatov volitev iz leta 1861 torej ne moremo obravnavati tako kakor rezultate poznejših volitev. Zadovoljiti se moramo s tem, da povemo, kakšna je sestava prvih deželnih zborov po končanem opredeljevanju izvoljenih poslancev. V kranjskem deželnem zboru se jih je od 36 v letu 1861 izvoljenih poslancev končno opredelilo v slovensko stranko 13. V goriškem deželnem zboru je bilo od 21 voljenih poslancev 7 Slovencev, poleg tega pa je bil v mestnem slovenskem volilnem okraju izvoljen dkrajni predstojnik Grossmann, po rojstvu Čeh, ki je užival le nemško vzgojo in se naučil slovenščine ile za največjo silo, kakor ga opisuje do­ pisnik v Stimmen aus Innerösterreich.10 Na Goriškem so bile nedvomno najmanjše težave za uveljavljanje slovenskih kandidatov. Tu so bili vo­ lilni okraji narodnostno dokaj homogeni, Italijanov ali Nemcev na sk>- venskem ozemlju — razen v mestu Gorici — skoraj ni bilo in nemški vpliv se ni mogel kazati drugače kakor preko uradništva. V štajerskem deželnem zboru se je le en poslanec, Nemec Herman, proti kateremu pa so Slovenci ob volitvah agitirali,20 pridružil slovenskemu političnemu ta­ boru. V koroškem deželnem zboru omenja časopisje kot iskrenega in za­ vednega Slovenca Boštjana Izepa iz Smerč v šmohorskem volilnem okraju.21 V istrski deželni zbor je bil izvoljen en Slovenec, Samsa v 18 Pismo Dermelja Bleiweisu z dne 14. marca 1861 (Rokopisni oddelek Na­ rodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani). 19 Stimmen aus Inneirösterreich 1861, 80. 20 Novice 27. 3. 1861, 106. 21 Ost und West 14. 4. in 2. 5. 1861, Slov. Prijatel 1862, 462. 159 vološkem volilnem okraju. V celem moremo torej našteti v vseh deželnih zborih 23 poslancev slovenske politične orientacije. Na drugih splošnih volitvah leta 1867 jih je bilo izvoljenih 44. Ta primerjava nam kaže, kako močno je v tem obdobju šestih let napredovalo in se organiziralo slo­ vensko narodno gibanje. Drugo vprašanje je opredelitev poslancev v dunajskem parlamentu. V Schmerlingovo poslansko zbornico je bilo izvoljenih 200 poslancev. Vo­ litve so namreč odklonile, kakor znano, vse ogrske dežele in Benečija, od poznejše avstrijske polovice monarhije pa tudi istrski deželni zbor, ki se je proslavil z znamenitim nessuno; prazno je ostalo tudi mesto enega zastopnika iz italijanskega dela Tirolske.22 Po nacionalno-politični orientaciji23 je bilo v parlamentu 119 Nem­ cev, kàr je pomenilo absolutno večino 60fl/o, 26 Poljakov, 26 Čehov, 13 Ukrajincev, 8 Italijanov, 4 Romuni, 3 Slovenci in 1 Srb. Po svoji socialni sestavi je bil ta na indirektni način preko deželnih zborov iz­ voljeni parlament zbornica veleposestnikov, inteligence, tovarnarjev in trgovcev. Delež aristokracije nam kaže podatek, da je bilo samo poslan­ cev z grofovskim naslovom 19. Zelo veliko je bilo število državnih urad­ nikov: 37.24 Duhovnikov je bilo vsega skupaj 17: zelo malo med Nemci — tu so bili le 3 katoliški in 1 protestantski, več pa med drugimi narodi. Sest jih je bilo med Ukrajinci, 3 med Poljaki, 3 med Cehi, 1 med Romuni. Samo 11 poslanskih imen nosi v prvem seznamu članov parlamenta oznako zemljiški posestnik (Grundbesitzer). Oznaka vključuje, tudi kmete, ni pa seveda omejena samo nanje. Zato je ištevilo pravih kmetov v par­ lamentu nedvomno še manjše od 11. Oznake zemljiški posestnik ne naj­ demo pri nobenem Nemcu, pač pa jo nosi 7 Ukrajincev, 2 Poljaka, 1 Ro­ mun in Slovenec Cerne, ki pa se v drugih seznamih pojavlja z oznako graščak (Gutsbesitzer).25 Poslanci so se posedli v parlamentu tako, da so na desnici sedeli poljski poslanci iz Galicije ter češki iz Češke in Moravske.26 Med češkimi poslanci je sedel tudi edini neitalijanski zastopnik Dalmacije, Srb Lju- biša. V centru so sedeli Ukrajinci pod vodstvom škofa Litvinoviča, Ro­ muni, mnogi nemški poslanci, zlasti zastopniki veleposestva iz čeških dežel, oba italijanska predstavnika Trsta, zraven njiju pa slovenska za­ stopnika Goriške, Cerne in Gorjup, V centru so sedeli tudi vsi štirje klerikalni predstavniki Tirolske (dva nemška in dva italijanska). Na le­ vici so sedeli na desnem krilu skupaj skoraj vsi koroški poslanci, poleg 22 Prim, uradni seznam Mitglieder des Hauses der Abgeordneten des Reichsrathes, Wien 1861. 23 Po tej razdelitvi smo slovenske nemčurje prišteli Nemcem, prav tako smo prišteli poljsko orientirane Ukrajince Poljakom in podobno. Statistike po materinskem jeziku sploh ni mogoče sestaviti. 24 Gustav Kol mer, Parlament und Verfassung in Österreich, Erster Band, Wien 1902, 62 — Vsi ostali podatki o poklicni sestavi so izračunani na podlagi podatkov v uradnem seznamu Mitglieder des Hauses der Abgeordneten des Reichsrathes, Wien 1861. 25 Tako v Personen-Registru v Stenographische Berichte über die Ver­ handlungen des Abgeordnetenhauses, Session 1861—62, 107. 26 Sedežni red poslancev je ugotovljen na podlagi številke sedeža vsakega poslanca v citiranem seznamu Mitglieder des Hauses. 160 njih kranjski poslanci Toman, Brolih, Derbič, Kromer in Dežman, ne­ koliko stran od njih še zadnji, Wurzbach. Za njimi so bili vsi štirje itali­ janski poslanci iz Dalmacije. Sicer je bila levica polna nemških poslancev iz nemških in čeških dežel, dobro polovico skrajne levice pa so> zasedali štajerski poslanci. Kakor vidimo iz tega bežnega opisa, so se posedli poslanci v prvem parlamentu nove ustavne dobe itako, da se je tradicionalni parlamentarni običaj izbire prostorov po sorodnosti političnih nazorov mešal z izbiro po deželni pripadnosti. Za Tomana pravi Valentin Zannik v svojem opisu dunajskega parlamenta v Novicah27 izrecno, da »se ni po misli in djanji, temuč zavoljo rojakov svojih tje vsedel«. In res je svoje prvotno mesto kmalu zapustil. Sedežni red poslancev drugega zasedanja, v letu 1862, ga najde že na desnici med Čehi.28 Državni zbor se je takoj v začetku razcepil na dva tabora. Zunanji kriterij za razdelitev je bilo kompetenčno vprašanje, vprašanje pristoj­ nosti državnega zbora oziroma deželnih zborov. Levica in center se kakor vlada zavzemata za večjo moč in pristojnost centralnega parlamenta in centralne oblasti. Desnica se zavzema za čim večjo avtonomijo dežel kot zgodovinsko-političnih individualnosti. Prve imenujemo navadno in na kratko centraliste, druge federaliste. Simbol prvih je februarski patent, drugih oktobrska diploma. Prvi so vladna stranka, drugi opozicija ali, kakor so se pozneje, v razliko od opozicije proti vladi, ki je zrasla v Vrstah nemške levice, semintja imenovali, »principielna opozicija«.29 Boj za in proti centralizmu seveda ni značilen le za Avstrijo 19. sto­ letja, najdemo ga v ceh vrsti evropskih držav. Lahko rečemo, da je bila težnja po centralizmu značilna za velik del liberalnih buržoazij v Evropi. Za čim večjo avtonomijo posameznih pokrajin pa so ise prav tako v veliki meri zavzemale konservativne, z nekdanjimi fevdalci in cerkvijo po­ vezane sile, ki bi se mogle, če že ne v središčih in v razvitih predelih, vsaj v bolj zaostalih področjih z avtonomnimi pravicami ustavljati po­ hodu kapitalizma in liberalnih buržoaznih idej. O nasprotjih in težnjah te vrste prav gotovo lahko govorimo tudi v Avstriji. Dva najbolj jasna primera Schmerlingove dobe za to' sta boj tirolskega klerikalnega tabora proti temu, da bi verska enakopravnost veljala tudi na Tirolskem, in težnje veleposestva po tem, da bi vprašanje vključitve veleposestniške zemlje v občino' ostalo prepuščeno deželnim zakonodajam. V posebnih pogojih avstrijske monarhije kot mnogonacionalne države pa je imel boj za centralizem še poseben značaj. Centralistične težnje so odgovarjale težnjam nemške liberalne buržoazije in birokracije po gospodarski in politični nadvladi nad nenemškimi narodi. »Centralizem je isto kot ger­ manizacija«— pravi Palacky.30 V boju proti takemu centralizmu se zdi zlasti češki in poljski buržoaziji čimveč j a deželna avtonomija močno 27 Novice 29. 5. 1861, 176. 28 Mitglieder des Hauses der Abgeordneten des Reichsirathes, Wien 1862 — sedežni red je privezan. 29 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Ab­ geordneten, III. Sesion 1864—1865, 865 (Toman 30. 3. 1865). 30 Stenographische Protokolle des Herrenhauses des Reichsrathes, Erste Session 1861—1862, 164 (27. 8. 1861). 1 fi1 11 Zgodovinski časopis -101 orožje. »Nam, gospoda moja,« pravi Poljak Smolka v parlamentu, »po­ sebno z ozirom na čisto poseben položaj naše dežele, se zdi svoboda, se zdi enakopravnost narodnosti utelešena v deželni avtonomiji, utelešena v avtonomiji dežela, kakor so< zamišljene kot zgodovinsko-politične in­ dividualnosti.«31 »Centralizem in avtonomija nista zadnji namen, po ka­ terem stremita obe strani,« pravi Palacky, »sta le sredstvo za višji na­ men, in ta višji namen je nagon narodnosti po samoohranitvi. Avtono- misti hočejo avtonomijo, ker upajo, da bodo tako laže ohranili svojo na- *- rodnost.«32 Slovencem v njihovi razcepljenosti na celo vrsto dežel avtonomija zgodovinskih dežel ni mogla mnogo koristiti. Edina naravna rešitev zanje je mogla biti že leta 1848 spočeta Zedinjena Slovenija, ki se pojavi zdaj tudi na začetku nove ustavne dobe, v peticiji Schmerlingu, z željo, »da bi se vse slovenske okraj ine postavile pod eno naj višo administrativno poglavarstvo«.33 Pojavljajo pa se tudi misli na povezavo s sosednjimi jugoslovanskimi pokrajinami. Toda vse kaže, da je še dokaj nemočno in nerevolucionarno slovensko buržoazijo preplašil silovit odpor z nemške strani, očitki separatizma, izdajstva, revolucionarnih piemontsko-franco- . skih načel,Ai smešenja kraljevine Tamanije, jugoslovanskega kraljestva 1 pod Nikolajem črnogorskim35 itd. Tako se ves slovenski politični program osredotoča na zahtevi po enakopravnosti narodov in po uvedbi sloven­ ščine v urade, sodišča in šole. Zunanjepolitično se ta program veže s \ težnjami po obstoju in utrditvi Avstrije. Ta avstrijski program nedvomno ne izvira samo iz legitimizma, tradicije in konservativnosti, ampak prav tako tudi iz prevdarka, kakršnega je bila naša liberalna in konservativna buržoazija zmožna v šestdesetih letih, ko se je vpraševala, kaj bo, če Avstrija razpade, in je rešitev pred nemško, italijansko in madžarsko nevarnostjo videla le v obstoju habsburške monarhije. Poleg tega mo­ ramo reči, da so bili izrazi vdanosti dinastiji, zvestobe prestolu in slav­ ljenja vladarja značilni domala za vso avstrijsko polovico monarhije, nikakor pa ne le za slovensko politiko.36 Jedro desnice v poslanski zbornici dunajskega, parlamenta sestavlja 26 čeških poslancev iz Češke in Moravske, povezanih s konservativnim grofom Glam-Martinicem, ter 25 poljskih poslancev iz Galicije. S to desnico navadno glasujejo dalmatinski poslanec Ljubiša, slovenski Toman in romunski graščak baron Petrino. Desnica v Schmerlingovem parlamentu nikakor ni bila tako ultra- montanska, reakcionarna in konservativna, kakor so ji očitali nasprot­ niki z levice. Pripadali so ji ljudje tako naprednih kot reakcionarnih 31 Stenographische Berichte über die Verhandlungen des Abgeordneten­ hauses, Session 1861—1862, 299 (19. 6. 1861). 32 Stenographische Protokolle des Herrenhauses des Reichsrathes, Erste Session 1861—1862, 79 (21. 6. 1861). 33 Novice 1. 5. 1861, 145. 34 Novice 16. 10. 1861, 348. 35 prav tam. 36 To se nam zelo hitro pokaže npr. ob prebiranju stenografskih zapisnikov dunajskega parlamenta. 162 mišljenj. Res pa je, da je desnico njeno zadržanje in glasovanje v mar­ sikaterih vprašanjih zlasti v začetku precej kompromitiralo. Ker se je zavzemala za kompetence deželnih zborov, je glasovala proti mnogim liberalnim zakonom in se znašla v istem taboru z onimi, ki so prepuščali odločitev deželnim zborom zaradi svoje konservativnosti. Sem spadajo na primer že omenjeni problemi od občine ločene veleposesti ali virilistov v občinskih odborih v razpravljanju o občinskem zakonu. Na drugi strani pa se je desnica večkrat pojavila tudi z'zelo demokratičnimi predlogi, tako na primer pri zakonu o varstvu osebne svobode, pri zakonu o tisku itd. Proti koncu Schmerlingove dobe pa se je desnica oziroma ostanki desnice v parlamentu močno vezala z nemško skrajno levico. . V vladnem 'taboru so sedeli Nemci, Ukrajinci, z njimi tudi en poiljski kmet,37 Italijani, kolikor so prišli na Dunaj, večina Romunov in goriška Slovenca Cerne in Gorjup. л Stališče poslancev Schmerlingovega parlamenta ob kompetenčnem vprašanju je, kakor smo rekli, za vsa naslednja leta ustvarilo in poime­ novalo obe stranki, levico in desnico, vladno stranko in opozicijo ter določilo mejo med njima. Toda glasovanje in opredeljevanje poslancev še daleč ni vselej potekalo v okviru te razdelitve. Grupiranje poslan­ cev v ta dva tabora še zdaleč ne prikazuje vse problematike politične sestave državnega zbora. Povsem nepravilno je označevati vso parlamen­ tarno večino, ki je sprejemala koncepcije februarske ustave, za liberalno, kakor se to ne itako redko bere. V vladni stranki so bili navdušeni pri­ staši ustavnega parlamentarnega sistema z; ministrsko odgovornostjo in širokimi kompetencami parlamenta, ljudje, ki so se vneto prizadevali za izdajo vrste liberalnih zakonov, za garancijo državljanskih pravic itd. Toda v klopeh vladne večine so sedeli tudi veleposestniki, katerih- nazore bi težko imenovali drugačne kot konservativne, in ki jih je samo spre­ jemanje februarske ustave ločilo od enako konservativnih veleposestni­ kov na desni, opozicijski strani zbornice. V vladni stranki so bili proti- klerikalci, nosilci gibanja proti konkordatu, toda itu so bili tudi sicer maloštevilni duhovniki, tu so bili ukrajinski poslanci pod vodstvom grško-katoliškega škofa Litvinoviča, ki so vsi branili konkordat. Tudi glede vprašanja, kaj gre prepuščati deželnim zakonodajam, so se ob konkretnih primerih mnenja v vladnem taboru močno razlikovala. Ob različnih glasovanjih so se torej večine v parlamentu formirale zelo raz­ lično. Včasih je večina obsegala levico in center, nemalokrat pa tudi desnico in center. Vladna stališča so včasih podlegla nasprotnim stališčem z leve strani, včasih pa 'tudi nasprotnim stališčem z desne in centra. Ve­ činoma pa, bi lahko rekli, se je vlada naslanjala na sredino. Njena sta­ lišča so zdaj zmagovala s podporo levice, zdaj s podporo desnice. Tako je bilo na primer v razpravljanju o občinskem zakonu z glasovi desnice, dela centra in dela levice sklenjeno, da bo deželna zakonodaja sklepala o morebitni izločitvi veleposesti iz občinskega ozemlja, medtem ko se 37 Walter Rogge, Österreich vom Vilägos bis zur Gegenwart, Zweiter Band, Leipzig 1873, 118. Sten. Berichte über die Verhandlungen des Abgeord­ netenhauses, Session 1861—1862, 390. 163 je naprednejša levica upirala itakim posebnim pravicam veleposesti.38 V istem občinskem zakonu so bili virilisti načelno sprejeti v občinske od­ bore, kakor je želela tudi vlada, spet z glasovi desnice in sredine proti levici.39 Spremembe je prinašal tudi čas. Desnica je po svoji številčni moči v parlamentu zelo nazadovala, zlasti z abstinenco čeških poslancev. Na drugi strani pa se je protivladni opoziciji desnice, kolikor bolj je Schmerlingova vlada izgubljala začetno zaupanje zares liberalnih kro­ gov, pridruževala vedno bolj močna opozicija z leve strani, katere jedro je bila skrajna levica. V parlamentu so se sicer že v prvih mesecih prvega zasedanja (1861) formirali klubi — tako so nastali v vrstah vladne večine trije klubi — ti so se tudi posvetovali in sklepali o glasovanju, vendar pa moramo reči, da v Schmerlingovi dobi prave klubske discipline v glavnem še ni, da se poslanci odločajo in opredeljujejo zelo individualno. Stranke še ne stojijo nad posamezniki v parlamentu, kakor je bilo to pozneje. V literaturi o šestdesetih letih beremo izredno pogosto' mnenje, da je bila desnica v Schmerlingovem parlamentu sestavljena iz Slovanov in nemških klerikalcev. Tako piše Kolmer: »Na desnici so iskali klerikalci in federalisti skupno vez v svojem odporu do centralizma«.40 Redlich govori o »sestavi federalistične stranke desnice kot v začetku še ohlapne zveze vseh slovanskih strank s plemiškimi, meščanskimi in kmečkimi nemškimi klerikalci alpskih dežel in visokoplemiškimi fevdalno-konser- vativnimi veleposestniki čeških dežel«.41 Vse take in podobne trditve po­ trebujejo precejšne korekture. Da sede vsi poljski in češki duhovniki kakor vsi njihovi rojaki na desnici in da pripadajo desnici, je znano in o njih seveda ne bomo go­ vorili. Toda katoliška duhovščina vseh drugih narodnosti, vsi trije nemški duhovniki, ukrajinski grško-katoliški škof Litvinovič, od jeseni 1861 še istrski škof Dobrila, ki je bil tedaj od novega istrskega deželnega zbora poslan v dunajski parlament, pa tudi tirolski klerikalci, tako nemški kot italijanski — vsi ti nedvomno klerikalni poslanci, .ki jih lahko ugotovimo v Schmerlingovem državnem zboru, sedijo v centru, v taboru vladne večine, ne pa na desnici in tudi praviloma ne glasujejo z desnico. Ob raz­ pravljanju o adresi poda tirolski klerikalec Fischer predlog, ki naj bi, kakor pravi, zadovoljil obe strani v kompetenčnem sporu.42 Ta predlog večina zavrne, Fischer sam pa glasuje z večino za adreso, prav tako kakor tudi vsa duhovščina (razen seveda poljske in češke). Z desnico se vzdržita glasovanja samo oba tirolska Italijana in en nemški klerikalec.43 Junijske zahteve desnice po odgoditvi državnega zbora in sklicanju deželnih zbo- 38 Sten. Berichte über die Verhandlungen des Abgeordnetenhauses, Session 1861—1862, 1317 (19. 9. 1861). 39 Prav tam, 1446 (27. 9. 1861). 40 Gustav Kolmer, Parlament und Verfassung in Österreich, Erster Band, Wien 1902, 69. 41 Josef Redlich, Das österreichische Staats- und Reichsproblem, II. Band, Leipzig 1926, 154. 42 Sten. Berichte über die Verhandlungen des Abgeordnetenhauses, Session 1861—1862, 72 (11. 5. 1861). 43 Prav tam, 92, 93 (11. 5. 1861). 164 rov ne podpiše noben nemiški ali italijanski klerikalni poslanec.44 Ko v razpravljanju o zakonu o varstvu osebne svobode predlaga Čeh Klaudy novembra 1861 za levico presenetljivo liberalno formulacijo, glasujejo zanjo Cehi in Poljaki, Slovenca Toman in Cerne, vsi Italijani razen enega klerikalca, tudi nekaj nemških levičarjev — proti pa je z večino nemških poslancev vlada, to se pravi, ministri-poslanci, in vsa duhovščina z Do- brilo vred, pa tudi Slovenec Gorjup.45 Februarja 1862 je glasovala za uvedbo porotnih sodišč pri tiskovnih pravdah predvsem desnica in skrajna levica (od Slovencev Toman in Cerne), proti pa levica in center z vlado in duhovščino (z Dobrilo).46 Ob glasovanju o protivladni resoluciji ob razpravi o zakonu o izrednem kreditu vojnemu ministrstvu 1. febru­ arja 1864 glasuje duhovščina (z Dobrilo) prav tako za vlado, (zanjo tudi Gorjup in Cerne), medtem ko je proti nji predvsem skrajna levica in desnica, kolikor še sedi v parlamentu.47 Tik pred padcem Schmerlingove vlade, ko izglasuje 16. junija 1865 parlament z veliko večino, zakon o § 13 temeljnega zakona o državnem zastopstvu ter dve resoluciji ob njem, ostanejo na vladni strani le .še maloštevilni poslanci, med njimi tirolski klerikalci in duhovščina (z njo Dobrila; za vlado tudi Gorjup).48 Glavna pozornost klerikalnih poslancev je bila seveda posvečena ob­ rambi cerkve in njenih pozicij v državi, zlasti obrambi konkordata. V tej obrambi pa klerikalni poslanci niso' bili sami. Na njihovi strani je bilo konservativno plemstvo, je bila avstrijska vlada. Schmerlingov režim razen patenta 8. aprila 1861, ki je na podlagi načela enakopravnosti vseh priznanih veroizpovedi urejal položaj protestantov49 in ki je vzbudil tak vihar na Tirolskem,50 ni napravil skorajda nobenega koraka, ki bi ogrožal položaj katoliške cerkve. Vlada — bodisi iz svojega prepričanja ali zaradi stališča cesarja — ni nastopala proti konkordatu.51 Schmerling sicer v Vatikanu ni vzbujal zaupanja,52 toda on in drugi ministri so' v parlamentu branili marsikatero, pozicijo cerkve. Osnutek zakona o verskih odnosih, ki ga je bil pripravil verski odbor poslanske zbornice, se nikdar ni po­ javil v parlamentu.53 Tudi slovenska klerikalna Zgodnja Danica je pisala, da vlada brani katoliško cerkev.54 Iste vezi, ki vežejo cerkev na vlado., vežejo tudi vlado na cerkev. Vlada pričakuje, da jo. bo cerkev podpirala in skuša to podporo doseči zlasti preko višje cerkvene hierarhije. Pri glasovanjih v parlamentu kle­ rikalni poslanci, cerkveni krogi v glavnem podpirajo vlado in glasujejo 44 Prav tam, 261 (11. 6. 1861). 45 Prav tam, 1774, 1775 (20. 11. 1861). 46 Prav tam, 2255, 2256 (21. 2. 1862). 47 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeord­ neten, II. Session 1863—1864, 2094 (1. 2. 1864). 48 Isto, III. Session 1864—1865, 2350—2352 (16. 6. 1865). 49 Reichsgesetzblatt 1861, št. 41. 50 Prim. Zgodnja Danica 4. 6. 1861, 109, s katoliško adreso cesarju. 51 Friedrich Engel-Jan o. si, Österreich und der Vatikan 1846—1918, Erster Band, Graz 1958, 130. 52 Prav taim. 51 Richard Charmatz, Österreichs innere Geschichte von 1848 bis 1907, I, Leipzig 1909, 59, prim. Laibacher Zeitung 28. 2. 1862. 54 Zgodnja Danica, 10. 5. 1864, 112. 165 tako, kakor glasujejo ministri. Seveda moremo slediti glasovanjem za­ nesljivo le tam, kjer je prišlo do poimenskega glasovanja in nam steno­ graf ski zapisniki dajejo podatke o zadržanju vsakega poslanca. Analiza ogromne večine glasovanj pa danes v podrobnostih ni več mogoča: v stenografskih zapiskih so opredeljena le stališča govornikov in večkrat beremo tudi oznake kakor levica in del centra proti ali desnica in del centra za in podobno, ali pa številčno razmerje glasov. Časopisna poročila le redkokdaj povedo kaj več. S to omejitvijo glede možnosti rtočne analize moremo torej reči, da glasujejo cerkveni krogi v glavnem tako kakor ministri Scherlingove vlade. Avstrijski episkopat zvesto opravlja slovesne maše na dan 26. februarja ob obletnicah februarskega patenta.55 Stališče praškega kardinala, konservativnega kneza Schwarzenberga, ki je tako proslavo leta 1862 odklonil, in ki ga Kolmer50 navaja kot primer kle­ rikalnega boja proti parlamentu in ustavi, je v resnici izjema. Povsem zgrešena je torej Prijateljeva, pod vtisom Kolmer j eve formulacije na­ pisana trditev: »Škofje vseh avstrijskih katoliških narodov so organi­ zirali krepko katoliško politično gibanje z ostjo proti parlamentu in ustavi in prepovedovali vernikom udeležbo pri proslavah ustave.«57 Schmerlingova vlada se pritožuje v Rimu pri Vatikanu proti episkopatu Ogrske, Hrvatske in Transilvanije, ne pa proti avstrijskemu episkopatu.58 Ljubljanski škof Vidmar s svojim znanim negativnim odnosom do slo­ venščine v kranjskem deželnem zboru in v izjavi, ki jo je dal vladi, je tipičen primer vladi lojalnega cerkvenega kneza. Toda tudi istrski škof Dobrila, znan po svoji vnetosti za pravice hrvatskega in slovenskega, je­ zika v Istri, je prišel v dunajski parlament bržkone kot vladni kandidat in je, kot smo že prej videli, stal v vladnem taboru, ne pa v taboru desnice. Z vsem tem, kar smo povedali, nočemo seveda prav nič trditi, da so bile vezi med vlado in klerikalnimi poslanci v parlamentu iskrene in prisrčne. Zlasti tirolski klerikalci, kd so branili konservativno podobo svoje zaostale dežele pred modernejšo zakonodajo, so že v začetku Schmerlingove dobe prišli v konflikt s centralizmom in so se vseskozi zavzemali za deželno avtonomijo. Njihov deželni zbor je veljal za proti- vladnega59 in ni bil za februarsko ustavo. V takih in podobnih stališčih so nedvomno bili predpogoji za stike in razumevanje z desnico. Vendar pa v državnem zboru niti ti tirolski klerikalni poslanci ob določenem oklevanju niso šli v desnico. Na drugi strani pa je klerikalne poslance vezala na vlado tudi konservativnost, odpor proti liberalnejšim zakonom, proti širjenju kompetenc parlamenta, tako npr. zlasti pri glasovanju o § 13, ki smo ga prej omenili. 55 Prim, poročila o tem v Laibacher Zeitung. 58 Gustav Kolmer, Parlament und Verfassung in Österreich, Erster Band, Wien 1902, 121. 57 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodo­ vina, Druga knjiga, Ljubljana 1956, 20, 21. 58 Friedrich Engel-Jan os i, Österreich und der Vatikan 1846—1918, Erster Band, Graz 1958, 131. 59 Stenogr. Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordneten, III. Session 1864—1865, 89. 166 Prav tako kakor na cerkveno hierarhijo se je opiral Schmerling tudi na uradništvo in na dobršen del veleposestnikov. Za državne uradnike so vlade v šestdesetih letih in še pozneje sploh smatrale, da je njihova dolž­ nost, glasovati za vlado in podpirati njeno politiko. Vsi uradniki se niso po tem ravnali, vendar jih je bil določen del, ki so v vsem glasovali za vlado. Marsikateri veleposestniki, konservativni po svojih nazorih, po srcu nič kaj vneti ne za februarsko ustavo ne za parlamentarne svobo­ ščine, so se v državnem zboru ileta 1861 vključili v vladno stranko in sedeli v centru zbornice. Včasih so v glasovanju potegnili z desnico. Zagovarjali so pravice veleposestva in s tem tudi kompetence deželnih /îaKonodaj. Zvestoba cesarju in zato tudi cesarjevi vladi pa jim je ne­ dvomno branila, da bi sedeli na desnici. Grof Richard Belcredi nam more biti primer takega aristokrata veleposestnika in obenem visokega držav­ nega uradnika. Seveda, ko pride 'Belcredi sam na vlado in je izdan sep­ tembra patent, ki je sistirail-februarski patent (1865), je bila ta skupina spet za cesarja in vlado, 'kakor je bila prej, le da sta bili vlada in smer druga. Po številu ne sicer velika, vendar zaradi razmerja glasov dokaj odločilna skupina veleposestnikov, ki je svoje čase nastopala proti des­ ničarskemu plemstvu in Čehom, je leta 1865 z njimi glasovala v češkem deželnem zboru za zahvalno adreso cesarju za septembrski patent.60 Od vseh poslancev, ki so jih naši deželni zbori izvolili v dunajski parlament, so se po diferenciaciji v prvih mesecih le trije izkazali za Slo­ vence: dr. Lovro Toman od kranjskih ter oba goriška poslanca, Anton Cerne in Anton Gorjup. Vsak od teh pa ima v državnem zboru svojo posebno politiko. V ospredju boja. za nacionalne pravice stojita Toman in Cerne. V tej smeri so> pomembne zlasti Tomanova interpelacija 8. junija 1861 glede enakopravnosti v šolstvu, ki jo> je podpisala češko-poljska desnica z gro­ fom Clam-Martinicem61 — »kar se tiče mož, ki bi imeli v zboru sloven­ stvo zagovarjati, in ktere je g. Toman zastran tega prosil in nagovarjal, ji je pristopil samo verli gospod Cerne«, kakor pravijo Novice;62 Černetov govor 27. junija 1861 o neenakopravnosti Slovencev in slovenskega je­ zika;63 Cernetova interpelacija glede enakopravnosti v sodstvu 9. sep­ tembra 1861, ki so jo> podpisali tudi Toman in Gorjup, dalmatinski Srb Ljubiša, tržaška poslanca Porenta in Girardelli, Romun Petrino, češka desnica, pa tudi trije Nemci, Wurzbach in Waser, ki sta bila izjavljala, da sta slovenske krvi, in dr. Fleckh;64 Tomanova interpelacija 13. sep­ tembra 1861 glede enakopravnosti jezikov v gimnazijah, ki so jo pod­ pisali podeg Cernete Čehi in Poljaki;65 Černetov govor o neenakopravnosti 60 Prim. Stenographische Berichte des böhmischen Landtages 1865, VIII. seja 12. 12. 1865, 48, ter glasovanja iz prejšnjih let. 61 Sten. Berichte über die Verhandlungen des Abgeordnetenhauses, Session 1861—1862, 229. 62 Novice 12. 6. 1861, 192. 83 Sten. Berichte über die Verhandlungen des Abgeordnetenhauses, Session 1861—1862, 378. , 64 Prav tam, 1149. 65 Brav tarn, 1221. 167 slovenskega jezika 14. maja 1862;66 ki ga nato podpre Toman;" trije To- manovi govori o jezikovni enakopravnosti na sodiščih,68 v uradih69 in v šolstvu70 maja in junija 1862, od katerih je vsak prinesel tudi poseben predlog v korist enakopravnosti. Medtem ko> sta bila prva dva predloga sprejeta in se je zanju zavzela rtudi Vlada, pa je tretji, o enakopravnosti v šolstvu, propadel. Toman, nedvomno najaktivnejši slovenski poslanec, se je takoj v za­ četku pridružil desnici in ostali do konca v njenih vrstah. Kakor vladna stranka, itako tudi desnica ni povsem enotno nastopala. Kazale so se večje razlike med politiko, ki so jo vodili Cehi, in med politiko Poljakov; med Čehi so spet nekoliko drugače nastopali poslanci iz Češke (pa tudi ti ne vsi enotno) in poslanci iz Moravske, in nazadnje so tudi posamezniki ubi­ rali včasih vsak svojo pot. Toman ni parlamenta nikdar zapustili, tudi se ni abstiniral od razpravljanja o finančnih zadevah.71 V primerjavi z ve­ čino desnice je njegovo stališče nedvomno mnogo zmernejše. Čeme je ob svojem znamenitem govoru 27. junija 1861 takoj v za­ četku poudaril, da stoji na pozicijah temeljnega zakona z dne 26. febru­ arja in da ni proti ministrstvu.72 Cerne torej ni na strani desnice, tudi ga ne najdemo nikjer med podpisniki desničarskih zahtev, ampak spada v stranko vladne večine. Vendar ga to prav nič ne ovira, da ne bi nastopal v isti vrsti s Tomanom in v enaki meri kot on za pravice slovenskega je­ zika in za narodno enakopravnost. Cerne glasuje v celem dokaj po svoje: večkrat z vlado proti desnici in levi opoziciji v vrstah prvotne vladne stranke, večkrat pa tudi z desnico in skrajno levico proti vladi. Po padcu Schmerlingove vlade, po nastopu Belcredija je Cerne v goriškem dežel­ nem zboru predlagal, naj zbor izglasuje zahvalno adreso cesarju za patent 20. septembra, napadel padlo Schmerlingovo vlado in sistem- februarskega patenta.73 Italijan Pajer je v diskusiji o tem predlogu izrazil svoje začu­ denje, da prihaja tak predlog od ljudi, ki so glasovali za zahvalne adrese ob februarskem patentu in dolgih pet let sedeli in glasovali v državnem zboru.74 Cerne je odgovarjal, da tu ni nobenega nasprotja: da je v par­ lamentu vselej pokazal svoje prepričanje, tudi kadar je bilo nasprotno vladi. Dejal je tudi, da je bil v državnem zboru v opoziciji proti vladi.75 Zagovarjal pa je potrebo po sprejetju zahvalne adrese še posebej z opor­ tunisti čnimi razlogi. Ko so prišli zastopniki Transilvanije 1863. leta v dunajski parlament, je dejal, so najprej kot koncesijo zahtevali železnico. Tudi Goriška potrebuje železnico1. Če bomo molčali, če ne bomo izgla- 68 Prav tam, 2718. . 67 Prav tam, 2726. «8 Prav tam, 2735 (17. 5. 1862). 69 Prav tam, 2798 (22. 5. 1862). 70 Prav tam, 3180 (23. 6, 1862). 71 Sten. Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordneten, II. Session 1863—1864, 50. 72 V op. 63 citirana stran. 73 Pentrattazäoni della quarta tornata della dieta provinciale della contea principesca di Gorizia e Gradisca 1865, 59, 60, (15. 12. 1865). 74 Prav tam, 75. 75 Prav tam, 77. 168 sovali adrese, »kako bomo mogli še upati, da dobimo železnico in osta­ nemo na dobrem z vlado, ki je na oblasti.«76 Navajam te Černetove besede, ker so morebiti značilne za njegovo lastno stališče v Schmerlingovem času. Precej drugačen je Gorjup, goriški deželnosodni svetnik. Ta je, kot smo videli, verjetno odklonil podpis prve Tomanove interpelacije, pod­ pisal pa je Černetovo z dne 9. septembra 1861. Njegovi govori v par­ lamentu se tičejo večinoma gospodarskih problemov Goriške in Istre, kjer se zavzema za izboljšanje težav, niti besede pa ne spregovori v državnem zboru o slovenščini, ne za ne proti. Njegovo mesto je tudi v vrstah vladne stranke, vendar na povsem drugačen način 'kakor pri Černetu. Gorjup spada s par izjemami (tako na primer glasuje 16. novembra 1864 za odo­ britev Helceletovega dopusta proti vladi obenem z desnico in ne tako maloštevilnimi nemškimi poslanci77) med najbolj tipične vladne poslance, tiste, ki do kraja glasujejo za Schmerlinga in sestavljajo njegovo glavno oporo. Tako torej vidimo, da slovenski poslanci v Schmerlingovem času v dunajskem parlamentu niso enotno nastopali, niso bili povezani v enem klubu, v eni stranki. Take enotnosti pa tudi nihče ne zahteva. Ob vseh drugih časopisih, ki se pojavljajo in med katerimi gre najodličnejše mesto Levstikovemu Napreju, so Bleiweisove Novice v celem nedvomno še vo­ dilno glasilo slovenskega narodnega gibanja. Novice sicer nikjer ne skri­ vajo osnovnega nerazpoloženja proti centralizmu in simpatij do politike desnice, vendar pa boj proti Schmerlingovi vladi in februarskemu pa­ tentu nikjer ni vodilni motiv njihovega političnega programa in nikjer ne postavljajo očitkov Černetu, da se ni pridružil desnici. Cerne in Toman dobivata zaupnice zaradi svojega zavzemanja za pravice slovenskega je­ zika in slovenskega naroda. Nikogar ne moti, nihče ne omenja, da sedita vsak na svoji strani parlamenta. Opozicija slovenskega tabora, zbranega okrog Novic, proti Schmerlingovi vladi je torej dokaj zmerna. Na pro­ slavi druge obletnice februarske ustave, ki so jo priredili deželni poslanci v Ljubljani, je bil tudi Toman in spregovoril sicer nevtralno napitnico kranjski deželi in Ljubljani.78 Kakšno je v Schmerlingovem obdobju mesto klerikalizma v sloven­ skem narodnem gibanju? Medtem ko gleda del zlasti višje duhovščine z nezaupanjem na narodno gibanje, ga nedvomno ogromna večina nižje duhovščine podpira in se v njem aktivno udejstvuje. Tak pozitiven odnos do narodnega gibanja ima tudi glavni klerikalni časopis, Luke Jer ana Zgodnja Danica. Prvaki, ki vodijo narodno gibanje, se v vsem trudijo za slogo in skrbno tlačijo vsa notranja nesoglasja in spore, da ne bi privreli na dan. Vendar pa se sloga tega časa v marsičem razlikuje od slogaštva poznejših desetletij, ko se vse narodno gibanje podreja katoliškemu pro­ gramu in nastopa v njegovem okviru ter se bori proti liberalni zakono­ daji. V navodilih volilcem pred volitvami, v novoletnih voščilih Sloven­ 's Prav tam, 81. 77 Sten. Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordneten, III. Session 1864—1865, 10. 78 Laibacher Zeitung 27. in 28. februarja 1863, Novice 4. 3. 1863, 72. 169 cem, v programskih člankih poudarjajo Novice narodnost in narodni pro­ gram, ne govorijo pa o veri in o potrebi obrambe katoliške cerkve. Take ideje se pojavljajo le redko in v posameznih dopisih, ne pa s strani uredništva. Isto velja za različne zaupnice in zahvale poslancem, Tomanu in Cernetu. Poudarja se narodnost, le sem in tja tudi vera, tako na primer v zaupnici s 677 podpisi, nabranimi v glavnem na Dolenjskem, ki so jo najbrž sestavili duhovniki in ki se zahvaljuje Tomanu in Černetu za njuno borenje za pravice naroda, pa pravi, da bo ta hvala dvojna, »ako se bosta enako krepko tudi za njegove verske pravice potegnila«.79 Toda naši poslanci na Dunaju ne nastopajo z govori v korist vere, ne govore v diskusijah o konkordatu ne na tej ne na oni strani. Naši trije poslanci govore o gospodarskih vprašanjih, Toman in Cerne veliko o nacionalnih in jezikovnih problemih, Toman tudi nekoliko o mednarodni politiki. Tu nastopa proti Nemčiji in angažiranju Avstrije v Nemčiji, zavzema se za ustavno ureditev v Vojni krajini in govori pri tem o privlačni moči, ki bi jo imela Avstrija »s svobodno in pravično ustavo za vse državljane« na prebivalstvo onstran Save in Donave.80 Navdušuje se za nekatere po­ stavke štajerske skrajne levice in z njo vred zahteva pravo ustavo proti dozdevni ustavnosti.81 V celem pa se niti on niti Cerne ali Gorjup ne spu­ ščajo v razpravljanja, kjer prihajajo do izraza liberalne ali konservativne , tendence in naziranja govornikov. Samo eno previdno Tomanovo formu­ lacijo najdemo v začetni dobi Schmerlingovega parlamenta, ko se oglasi k diskusiji o Mühlfeldovth liberalnih predlogih in pravi k predlogom o položaju in pravicah raznih verskih skupnosti, da mora k njim, neglede na svoje osebno, gotovo svobodno in humano naziranje, ker zastopa de­ želo, kjer eksistirajo nekateri privilegiji in ne ve, kako se bo deželni zbor odločil, pripomniti, da spadajo določbe deloma pred deželni zbor.82 Da zaključimo: Slovensko politiko v Schmenlingovem času ločijo ne­ katere poteze od one v poznejših časih. Vodstvo slovenskega narodnega gibanja se drži načela sloge in složnega nastopanja, poudarja le narod­ nostne težnje, ne nastopa pa z gesli obrambe katoliške vere in katoliških načel. Poskuša se izogniti vsem problemom, ki bi lahko povzročali libe- ralno-klerikalna trenja. Nikakor torej nima klerikalnega pečata. Vseskozi je proti centralizmu, s simpatijami spremlja desnico, vendar pa ne po­ stavlja vprašanja načelne opozicije priti februarskemu patentu in Schmer- lingovi vladi. Poslanci slovenske narodne zavesti na Dunaju nastopajo tako v taboru opozicijske desnice in sicer njenega zmernejšega dela kot v taboru vladne stranke. Ta razlika pa ne predstavlja zapreke zagovarjanju slovenskih narodnih zahtev, osredotočenih ta čas na dejanskem uveljav­ ljanju enakopravnosti in pravicah slovenščine v uradih, sodiščih in šolah. 79 Novice 19. 2. 1862, 59. 80 Sten. Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordneten, II. Session 1863—1864, 1476 (12. 12. 1863). 81 Prav tam, III. Session 1864—1865, 1387 (29. 4. 1865). 82 Sten. Berichte... Session 1861—1862, 329 (22. 6. 1861). 170 ON SOME QUESTIONS OF THE SLOVENIAN POLICY IN THE SIXTIETHS OF THE 19th CENTURY Summary - During the elections for the land diets in 1861 the Slovenians had no organized electoral contest nor agitation. Before the elections there was hardly anybody who made a public protest against the rights of the Slovenian lan­ guage; but after having been elected many'deputies assumed a hostile attitude towards the claims of Slovenian people. For these and some other reasons the results of elections had a negative effect upon the Slovenians. The leadership of the Slovenian national movement at Schmerling's time adhered to the principle of concord and acted in unison, stressed national ten­ dencies, used no slogans of the defence of Catholic religion and Catholic prin­ ciples, tried to avoid all problems which might provoke conflicts between the liberals and clericals and had no clerical characteristic whatsoever. This leadership pronounced against centralism, followed with sympathy the right in the Parliament of Vienna but put no question of an opposition, based on principles, to the February Patent and to Schmerling's government. The de­ puties of Slovenian national orientation in the Parliament of Vienna belonged to the moderate wing of the oppositional right (Toman) or to the governmental majority (Cerne, Gorjup). However, this difference of political attitudes pre­ sented no obstacle to laying claims to the use of Slovenian language, on an equal footing, in offices, law courts and schools. 171