JUBILEJNA GLEDALIŠKA SEZONA OB DVESTOLETNICI ROJSTVA ANTONA TO M A2 A LINHARTA Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Lastnik in izdajatelj Slovensko narodno gledališče Ljubljana. Urednik Lojze Filipič. Osnutek zai naslovno stran: Vladimir Rijavec. Izhaja za vsako premiero. Naslov uredništva: Ljubljana, Drama SNG, poštni predal 27. Naslov uprave: Glavno tajništvo SNG, Ljubljana, Cankarjeva 11. Tiska tiskarna »Urška«, Kočevje. Redakcija 3. številke XXXVI. letnika (jubilejna sezona 1956/1957) je bila zaključena 15. septembra, tisk pa je bil končan 15. oktobra 1956 GLEDALIŠKI LIST DRAME SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA LJUBLJANA ŠESTINTRIDESETI LETNIK LINHARTOVA JUBILEJNA SEZONA 1956-57 — ŠTEV. 3 WIL LIA M SHAKESPEARE HISTORI JA O HENRIKU ČETRTEM DRUGI DEL SLOVENSKA KRSTNA UPRIZORITEV DRUGA PREMIERA V JUBILEJNI SEZONI 1956/1957 SLOVENSKA KRSTNA UPRIZORITEV DRUGEGA DELA SHAKESPEAROVE HISTORIJE O HENRIKU IV. Poslovenil MATEJ BOR Režiser: dr. BRATKO KREFT Scenograf: VLADIMIR RIJAVEC Asistenta: ŽARKO PETAN in MILE KORUN Kostumi: MILICA BABIČ-JOVANOVIČ in NADA SOUVAN Lektor: prof. MIRKO MAHNIČ Govorica JANEZ IlOHACEK Henrik IV. .... . VLADIMIR SKRBINŠEK Princ Henrik BORIS KRALJ Princ John .... DUŠAN ŠKEDL Princ Thomas . . . MAKS BAJC Princ Humohrey . . DANILO BENEDIČIČ Warwick STANE POTOKAR Westmorland .... IVAN JERMAN Gower — Harcourt . . STANE ČESNIK Lord, vrhovni sodnik . LOJZE DRENOVEC Njegov služabnik . . MARIJAN BENEDIČIČ Northumberland. . . LOJZE POTOKAR Nadškof Scroop . . JOŽE ZUPAN Maršal Mowbray . . EDVARD GREGORIN Hastings, lord . BRANKO MIKLAVC Lord Bardolph BERT SOTLAR Sir Colevile .... . MARIJAN BELINA Travers ANDREJ KURENT Morton JURIJ SOUČEK Poins . MAKS BAJC Falstaff (JANEZ CESAR • v PAVLE KOVIČ Bardolph . MAKS FURIJAN Pištol ALEKSANDER VALIČ Peto . VINKO PODGORŠEK Paž . MAJDA POTOKARJEVA Puhle STANE SEVER Molk DRAGO MAKUC David, Puhletov sluga . . ANTON HOMAR Krempelj . JANEZ ROHAČEK Zankar VINKO PODGORŠEK Plesnivec ANDREJ KURENT Senca IVAN LESKOVIC Bradavica . NACE SIMONČIČ Slabe BRANKO STARIČ Bikec JURIJ SOUČEK Lady Northumberland . MILEVA UKMARJEVA Lady Percy .... . HELENA ERJAVČEVA Krčmarica Burja . . MILA KAČIČEV A Dolči Solznodolska . . IVANKA MEZANOVA Vratar . POLDE BIBIČ Glasnik, sipači ločja, lordi, častniki, biriči, ljudstvo Scenska godba: MARKO 2IGON Kostume izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka Inspicient: Marijan Benedičič Odrski mojster: Vinko Rotar Razsvetljava: Vili Lavrenčič, Lojze Vene Masker in lasuljar: Anton Cedč DR. BRATKO KREFT Drugi del „Henrika IV." Zgodovinsko ozadje drugega dela »Henrika IV.« zajema precej večje časovno razdobje kot prvi del, kjer so se tudi resnični zgodovinski dogodki odvijali v okrog desetih mesecih, medtem ko začenja zgodovinski čas dogajanja za drugi del po bitki pri Shrewsburyju (21. julija 1403. leta) in traja do smrti Henrika IV. (1413). V prvem delu deset mesecev v drugem pa deset let. Tega v historiji nit; ni čutiti, ker ima Shakespeare svoj čas in svoj koledar. Iz desetih let zgodovinskega dogajanja je izluščil najvažnejše dogodke ter jih bolj ali manj vzročno povezal med seboj, da tvorijo dramatsko skladno dejanje, čeprav je čutiti v nasprotju s prvim delom neko zrahljanost in večjo fragmentarnost. Tudi komične scene so pogostejše, kar nemara res gre na rovaš popularnosti, ki si jo je pridobil Falstaff v prvem delu. Nekateri zato očitajo drugemu delu, da je slabši od prvega. V nečem imajo prav: res je, da nima takšne osrednje osebe v protiigri, kakor je v prvem delu Henry Persy-Vihrač, zato tudi princ Henrik nima pravega nasprotnika, zlasti pa še, ker je prevzel boj z uporniki njegov brat John. čeprav vodi ta neko svojo sumljivo politiko, o kateri se sicer Shakespeare nikjer določneje ne izrazi, a jo je čutiti iz dejanja in položaja, se po porazu upornikov in očetovi smrti umakne, ne da bi se kaj sporekel s Henrikom. Ni se mogoče znebiti vtisa, da je hotel izkoristiti njegovo lahkomiselnost in mu spodkopati prestol. Gotovo skriva v sebi misel, kako bi zasedel prestol on, ker je prestolonaslednik še zmeraj precej lahkomiseln, čeprav ne več v toliki meri kot v prvem delu, saj tava burkavi Falstaff v drugem delu po večini brez princa. Prinčev poslednji obisk pri »Merjaščevi glavi« je bolj naključje, pomemben pa je vendarle, ker je v drugem delu historije to njegov zadnji, na sceni vidni, nastop skupaj s Falstaffom in njegovo druščino, čeprav slišimo še pozneje iz ust brata Thomasa, da obeduje v Londonu »s Poinsom in njegovo klapo« (IV. d. 4. pr.). Torej se še vendarle ni odtrgal od njih. To stori šele po očetovi smrti. Vodja upornikov v drugem delu je nadškof Scroop, vendar njegova osebna dejavnost ni tako neposredna, kakor je bila Vihračeva. Vse to res priča, da< na prvi pogled drugj del nima tako močne dra-matski osi, kakor prvi, da je nekam bolj epičen ko dramatičen. Vse to je res, toda, da bi ne imel svojega notranjega dramatskega strže-na, ni res, le da je dramaturgija drugega dela različna od prvega. Nedavno umrli nemški dramatik in gledališčnik Berthold Brecht je zagovarjal tako imenovano epsko gledališče, epsko dramatiko. Klasično delo v tem smislu je ustvaril z dramo »Mutter Courage« (Mati Korajža«, kakor so nekateri prevedli). V takšni dramatiki ni protiigra sklenjena v eni osebi, marveč v vrsti oseb in dogodkov, ki so nanizani zoper glavno osebo, v tem primeru zoper marketenderico, ki so ji dali vojaki vzdevek »mati Korajža«. Podobno tehniko ima Shakespeare že v »Rihardu III.«, prav tako pa se je poslužuje v drugem delu »Henrika IV.«. Tudi v Puškinovem »Borisu Godunovu« je podoben problem. Takšna dramatika zahteva zlasti od režije nekoliko drugačen prijem kot sicer. Treba je izluščiti za predstavo vendarle tisti skrivni dramatski živec, ki ga mora imeti vsako resnično dramatsko delo. To je dokazal tudi Čehov s svojo dramatiko, ki sicer res nima tiste dramatičnosti, kot jo ima klasična in romantična dramatika, ki pa ima kljub vsemu svojo dramatičnost in svoj dramatski živec. Prav tako je z drugim delom »Henrika IV.«, pri katerem pač ne smemo iskati dramatičnosti po klasičnem kalupu, pač pa iz njega samega. Punt se sicer nadaljuje in je važna dramat-ska gonilna sila protiigre, toda ljudje, ki ga vodijo zdaj, so drugačnega značaja, hkrati pa so tudi v državi stvari nekoliko drugačne. Kralj je že nevarno 'bolan, vest, da si je krono prilastil kot samozvanec z umoromi ga peče vedno bolj. Ta politično-moralni moment je v drami silno važen. Kralja Henrika tareta dve stvari: slaba vest in sin. To se tudi jasno odraža v njegovih samogovorih v drugem delu, kajti Henrik ni le oče, marveč je hkrati kralj in to celo zelo stremljiv vladar, kar vemo že iz prvega dela, ko je izpovedal svojo politično in diplomatsko taktiko, na katero ne pozabi niti v drugem delu, ko umirajoč naroča nasledniku: »Ti, ki so potisnili me na tron po sili, bi me utegnili seve tudi spodnesti; da se temu ognem, spodneseni jaz nje: sklenil sem, da pošljem čim več od njih osvajat božji grob, sicer bi v brezdelju vtikali svoj nos v moj posel.. . Torej, Harry, glej, da boš zaposljeval vse prekucuhe kje v tujih zdrahah ...« To je vsekakor makiavelističen nasvet, ki sicer ni nič novega, saj je po številnih primerih v zadnjih stoletjih do našega časa postal že klasična praksa, ki se je je posluževal Napoleon prav tako kot Hitler, Mussolini in drugi. V Shakespearovih historijah niso dramatsko gibalo dejanja le osebni, subjektivno človeški motivi, marveč tudi politika, kar potrjuje tudi osrednji zaplet v drugem delu »Henrika IV.«. Ves čas gre za vprašanje, ali je Henrik IV. pravi kralj in ali je bil upravičen polastiti se prestola z umorom Riharda II. V tej zvezi je razkol med njim in sinom še bolj tragičen, saj ne gre zgolj za očeta kakor na primer pri Balzacovem očetu Goriotu, marveč gre tudi za državnika, za očeta-vladarja, kralja in politika. Zato tudi ni mogoče ločiti teh dveh sil, ki razdvajata kraljevo notranjost, in govoriti le o eni. Kar se godi s kraljem Henrikom IV. je politično-etična drama kralja in očeta, nikakor "pa. ne zgolj očeta. Kakor danes je tudi takrat politika globoko posegala v intimno življenje pred družbo in svetom izpostavljenih ljudi, kajti med človeške strasti je treba šteti tudi politiko. Vzporedno s kraljevo dramo se zaključuje tudi Falstaffova drama, o kateri bi se celo moglo reči, da se zaključi tragično. Falstaff uganja v drugem delu še hujše burke ko v prvem. Shakespeare mu je dal za. to celo več prilike, saj je v prvem delu le pet samostojnih Falstaffovih prizorov, v drugem pa sedem, če pa prištejem še zadnjega, ko ga novi kralj zavrne, jih je celo osem. V drugem delu nam ga Shakespeare sicer ne predstavlja več kot roparskega viteza 113 114 kakor v prvem, ko je napadel in izropal trgovce, pač pa kot deka-meronskega ljubimca, zadolženca korupcionista (pri naboru, čeprav smo za podobne stvari slišali že v prvem delu, toda tu jih vidimo) in še hujšega krokarja, kakor smo ga spoznali pri prvem srečanju v krčmi »Pri merjaščevi glavi«. Poleg tega nam Shakespeare predstavi štiri nove osebe iz njegove družbe: deklino Dolči Solznodolsko, sodnika Puhleta in Molka ter divjega »viteza« Pištola, ki so mu romantično patetične pesnitve in tragedije zmešale glavo, da v prozi skoraj sploh več ne more govoriti. Strašen pretepač je in nevaren mečevalec. Nič manj izvirna nista korumpirani sodnik Puhle in Molk, V. Kijavec: Osnutek scene za »Henrika IV.« — I. In II. del ki zaživi le, če se ga nasrka. Dolči Solznodolska je ženska cvetka iz te družbe, ki tekmuje z nekoliko robato in jezično krčmarico Furijo. Vse štiri osebe so novi in mikavni značaji, ki spopolnjujejo Falstaffo-ve prizore po komičnosti in slikanju ljudskega življenja. Komedijsko in burkavo se v njih ponekod že prepleta s farso, kajti Shakespearova komedijska žilica se izživlja ob Falstaffu kakor Falstaff sam ob svojih duhovitostih in podvigih, s katerim se krohota v brk vsemu takratnemu, poznejšemu in dandanašnjemu puritanizmu katere koli sorte. Brezsramnost teh res že legendarnih ljudskih prizorov je priča, kako sproščeni sta bilj takrat literatura in gledališče v svojem humorju in življenjski radosti, kar je nadalje dokaz, koliko humorja C. Neher: Osnutek za sceno Henrika IV. — Berlin 1955 (Schillerjevo gledališče) so imeli ljudje in družba tistega časa, da so gledali z veseljem tudi takšne podobe svojega življenja. Falstaff s ponosom in zavestno skrbi za smeh in duhovitost, saj ob tem tudi sam uživa. »Jaz nisem samo duhovit, marveč sem razlog, da je duhovitost (tudi) v drugih ljudeh!« To geslo je njegova življenjska izpoved poleg tistih, ki jih že poznamo iz prvega dela: Humor, brezsramnost in ljudskost teh prizorov ima že svojo literarno tradicijo v Chaucerjevih »Canterburyj-skih povestih«, kakor tudi v ljudski in viharniški dramatiki pred Shakespearom. Ge premislimo Falstaffa v drugem delu nekoliko podrobneje, opazimo, da vendar ni več čisto Falstaff iz prvega dela. Nekje je čutiti, da mu manjka prinčeva druščina, ne le gmotno, marveč tudi sicer. Lord vrhovni sodnik ga preganja, kjer je le prilika, tudi s krčmarico je zaradi dolgov najprej sprt, da ga hoče dati zapreti. Čeprav se prav po svoje izvije iz krempljev sodnikovih biričev, lebdi že nekje od sredine dalje slutnja, da je prišlo Falstaffovo življenje na mrtvo točko in da se je začelo sukati okrog samega sebe. Čuti se, da se stara in ob Dolči Solznodolski občuti to tudi sam. Kralj je hudo bolan in ob njegovi smrtni postelji zaključi princ svoje burkavo življenje. Kaj bo poslej s Falstaffom? Ta ravno brezupno kroka pri sodniku Puhletu, ki ga gosti do neizmernosti, da bi si kupil njegovo naklonjenost. Celo precejšnjo vsoto denarja mu je posodil, ker špekulira, da si bo s Falstaffovo protekcijo lahko pomagal na boljše, saj je vendar Falstaff prijatelj bodočega kralja Henrika V. Ko priteče Pištol in mu sredi razigrane krokarije pri sodniku Puhletu sporoči, da je kralj umrl, se skoraj v hipu strezni, ker misli, da bo zdaj njegova vsa Anglija, o čemer je sanjaril že 115 v prvem delu. Pri kronanju pa doživi razočaranje, ki ga je moralo slej ko prej streti. Kralj ga da aretirati z vso njegovo druščino (najbolj jo je izkupil špekulantski sodnik Puhle!) ter jih vse skupaj pošlje v pregnanstvo, kjer bodo, dokler se ne poboljšajo. Toda kako naj se ti ljudje poboljšajo? Ali naj prenehajo biti to, kar je njih bistvo, ali morejo zatajiti svoj jaz in se preleviti v nekaj dragega? Ali more postati Falstaff —- purgar? Ne. Ali more piti vodo in ne več vina? Zares bi zvodenel. Zanj ni nobenega drugega izhoda več kakor umreti. Shakespeare si je prihranil njegovo smrt za »Henrika V.«, toda tudi besede, ki jih govori ob koncu drugega dela »Henrika IV.«, ko Falstaff tolaži sebe in svojo tovarišijo, da se kralj le pretvarja, da ne misli resno s pregnanstvom, niso nič kaj prepričevalne, kajti Falstaff je zaključil svoje brezskrbno, prešerno in razkošno življenje, za katerega v novih razmerah ni več prave možnosti. Toda novi kralj ne more drugače, prav tako pa tudi Falstaff ne more drugače. Ge se je Henrik V. hotel odtrgati od mladostnega vihravega življenja, je moral obračunati tudi z njegovo poosebljenostjo in simbolom. To je za Falstaffa^ usodno in tragično. Drugi del »Henrika IV.« je kraljeva drama, toda Falstaffova tragedija. Kralj vendarle pomirjen umre, ker ve, da se je naslednik znašel, Falstaff pa zre v prazno, pred njim »gre prazna cesta v prazno življenje«. čeprav vemo, da pravzaprav mladi kralj ne more drugače, kakor pretrgati s Falstaffom, kajti državo je treba krepko prijeti za uzdo, mu vendarle v srcu ne moremo čisto pritrditi in odpustiti, ker nam je ta prikupna baraba, ta zgubljen vitez z debelim trebuhom (don Kihot je vitez žalostne postave) Falstaff prirastel k srcu. Indicije so, da je nastopal sprva (vsaj v rokopisnem konceptu) še v »Henriku V.«. V epilogu k drugemu delu »Henrika IV« je to obljubil svojemu gledališkemu občinstvu avtor sam: »če se že niste preobjedli mastnega mesa, bo naš ponižni avtor nadaljeval svojo historijo — tudi sir John bo v nji — in vas spravil v dobro voljo z lepo Katarino Francosko; in tam v deželi bo, kolikor vem, Falstaff od znoja umrl, če ga že poprej ne ubije vaša neusmiljena sodba.« Ena izmed njegovih najpopularnejših oseb mu je prizadejala tudi precejšnje skrbi, kakor domnevamo že iz te pripombe. Shakespeare se je pri ustvarjanju svojega Falstaffa zgledoval v siru Johnu Old-castlu, ki je nastopil v igri »Slavne zmage Henrika V.«, čeprav je ta figura komaj senca Shakespearovega Falstaffa. Kljub temu je Shakespeare za svojega junaka sprva obdržal ime Oldcastle. Old-castle je bil v tisti dobi zelo znana oseba. Njegovo življenje je takrat popisal John Foxes v knjigi »Book of Martyrs«. Ljudsko izročilo si je Oldcastlovo življenje prikrojilo po svoje in nekje celo skazilo podobo tega pristaša Wiclifovih naukov in reformacije, saj je umrl kot mučenik. Angleškim katolikom je bilo všeč, da so Oldcastla kazali na odru v takšni, moralno precej dvomljivi podobi. Še 1603. leta je to z zadovoljstvom ugotovil jezuit Parsons. Puritanci pa so prav tako odločno branili tega znamenitega angleškega protestanta. Eden izmed njegovih potomcev, Henry Brooke, osmi lord Cobham, se je zavzel zanj, kakor poroča Richard James okrog leta 1625. Shakespeare je zato spremenil ime v Falstaff in v epilogu k drugemu delu »Henrika IV.« pravi sam: »Oldcastle je namreč umrl mučeniške smrti... pa kaj, saj Falstaff ni on.« Toda tudi z imenom Falstaff 116 niso bili vsi zadovoljni, ker je preveč spominjalo na sira Johna Fastolfa, ki ga je Shakespeare baje po krivici prikazal v prvem delu »Henrika VI.« kot slabega poveljnika. Po vsem tem je videti, da ni imel Shakespeare s svojo danes že legendarno figuro le velikega uspeha, marveč tudi nekaj težav pri raznih zelotih in mračnjakih, ki so seveda zmeraj bili in bodo brez humorja. Uporniki ne morejo zmagati, ker niso vsi vztrajni. Vihračev oče, ki ima na vesti nemara res tudi sinovo smrt, kar mu snaha očita, izda zarotnike tudi v drugem delu, ker se rajši umakne na škotsko, kakor da bi jih podprl in šel z njimi v boj. Toda tudi v nadškofu se skriva neka vzvišena resigniranost, ki jo izpove v svojem govoru zarotnikom v 3. pr. I. dejanja, ko govori o človeški omahljivosti in o nestalnosti značajev, kar ga dovede do bridke obsodbe in spoznanja: Historija o Henriku IV. — prvi del v Drami SNG Premiera 25. decembra 1955. Režija dr. Bratko Kreft, scena Vladimir Rijavec. — Na sliki: L. Rozman in B. Kralj Foto Vlastja »Prekleti ljudski duh! Kar je bilo in bo, je dobro, a kar je, slabo!« V razgovoru z Westmorlandom, kraljevim odposlancem, govori mirno, a odločno, toda zaradi svoje lahkovernosti zaupa preveč in spravi tako sebe in uporniško vojsko v zanko, s katero jo princ John m Westmorland zadavita. Ko je že v zanki, mu nič več ne pomaga, da je pri pogajanjih dejal Westmorlandu: »Moj narod je moj brat. Zato ga branim. Zločin nad mojim rodnim bratom pa je še en razlog več za mojo pravdo.« Westmorland in John sta ga prelisičila, ker je bil bolj etik, kot pa politik in vojak. Zato nasede hinavskemu Westmorlandu, še bolj pa premeteno dvoumni besedi princa Johna. »Henrik IV.« je pisan na ta način, da tvorita oba dela skupaj celoto, prav tako pa sta vsak zase zgrajena kot samostojno dra-matsko delo. To je vsekakor zanimiva dramaturška lastnost tega Shakespearovega dela. čeprav imajo nemara tisti shakespearologi prav, ki trde, da ob pisanju prvega dela še ni mislil na drugega, pa je prav tako res, da se drugi nevsiljivo veže s prvim v celoto. Ta dvojnost v njegovi zgradbi, ko ima vsak del zase svojo dramatsko arhitektoniko, hkrati pa tudi skupno dramatsko ost, je vsekakor zanimiva, ker lahko na odru nastopata oba samostojno, prav tako pa kot celota, kar pa bi se občutilo neposredno le v tem primeru, če bi lahko uprizorili oba v enem večeru. To pa je v našem času postalo nemogoče, saj so celo Kitajci začeli krajšati predstave svojih klasičnih del, ki so baje včasih trajala tudi do deset ur. Režija si je prizadevala za stvaren, realističen govor, ki sicer naj ne uničuje melodije Shakespearovega blancverza v lepem Borovem prevodu, ki pa se naj izogiba vsake patetike in deklamatorič-nosti. To načelo je režiser že določil in 'zagovarjal pri uprizoritvi »Romea in Julije« leta 1940 in pri »Hamletu« leta 1941. Zato je uprizoritev obeh delov »Henrika IV.« le zavestno in dosledno nadaljevanje tega načela in prizadevanj, ki so rezultat večletnega študija Shakespearovih del, dramaturgije in tehnike elizabetanskega odra in shakespearologije sploh. Aleksander Sergejevič Puškin O Shakespearu Osebe, ki jih je ustvaril Shakespeare, niso kakor pri Molieru tipi take in take strasti, take in take napake, pač pa živa bitja z mnogimi strastmi, z mnogimi napakami; okoliščine razvijajo pred gledalcem njih raznovrstne in mnogostranske značaje. Molierov Skopuh je skop in nič drugega; Shakespearov Shylock je skop, zvit, maščevalen, ljubeč oče, bistroumen. Molierov Licemerec zalezuje ženo svojega dobrotnika — licemersko; sprejme njegovo premoženje v varstvo — licemersko; prosi za kozarec vode — licemersko. Shakespearov licemerec izreče razsodbo z nečimrno strogostjo, a pravično; svojo okrutnost opravičuje z globokoumnim razsojanjem državnika; nedolžnost zapeljuje z mogočnimi, osvajajočimi sofizmi, ne s smešno mešanico pobožnosti in pohotnosti. Angelo je licemerec, ker njegova javna dejanja nasprotujejo skrivnim strastem! A kakšna globina je v tem značaju! Nikjer pa se nemara Shakespearov mnogostranski genij ni pokazal s tako mnogoličnostjo kakor v Falstaffu, čigar napake, povezane druga z drugo, sestavljajo zabavno, spačeno verigo, podobno starodavnim bakanalijam, če razčlenimo Falstaffov značaj, vidimo, da je njegova poglavitna poteza nasladnost; grobo, ceneno vlaču-ganje mu je bilo verjetno prvo opravilo od mladosti, a zdaj ima že kakšnih petdeset let, zredil se je, postal je nadložen; požeruštvo in vino sta očitno premagali Venero. Drugič, Falstaff je strahopetec, a ker se druži z mladimi divjaki in je vsak hip izpostavljen njihovemu posmehu in burkam, prikriva svojo strahopetnost s prekanjeno in posmehljivo predrznostjo. — Bahač je iz navade in preračunanosti. Falstaff nikakor ni omejen, narobe. Ima nekatere navade človeka, ki je kdaj pa kdaj videl boljšo družbo. Načel nima nobenih. Šibak je ko stara babnica. Potrebno mu je močno špansko vino (the Sack), mastno kosilo in denar za njegove ljubice; da jih pridobi, je pripravljen na vse, le ne na očitno nevarnost. V svoji mladosti sem se po naključju seznanil s človekom, v katerem je priroda, kakor da hoče posnemati Shakespeara, ponovila njegovo genialno stvaritev. ** je bil drugi Falstaff: nasladoljuben, strahopeten, bahaški, ne neumen, zabaven, brez kakršnih koli načel, jokav in rejen. Neka okoliščina mu je dajala izvirno mikavnost: bil je oženjen. Shakespeare ni utegnil, da bi svojega samca oženil. Falstaff je umrl pri svojih prijateljih in ni utegnil biti ne rogat soprog ne družinski oče; koliko prizorov, ki jih je Shakespearov čopič zapravil! Naj navedem podrobnost iz domačega življenja svojega spoštovanega prijatelja. Njegov štiriletni sinček, cel oče, mali Falstaff III., je nekoč, ko ni bilo očeta, ponavljal sam zase: »Kako je moj očka hlabel! Kako ima cal mojega očka lad!« Slišali so fantičkove besede ter vzkliknili: »Kdo ti je pa to povedal, Volodja?« — »Očka,« je odgovoril Volodja. (ID A. S. Puškina — prevedel Mile Klopčič.) 119 THE HISTORYOF HENRIE THE FOVRTHj Witb thc battcllat Shrewsburic, ktmtnc tbe /(os? sni Lord Hcnrr Pcrcv, furrumcd Havknodniaf dicNan, Witbtbe httmorcus amceUsofSir Ichn Fa&iaiffe« AT LONDON, PtoRcdiby P- for *AMjrewWt&. dlwdSifi€ >o Paolo CW±ry*id^rf< (kcAnfcl 2 )#*. Faksimile naslovne strani iz izdaje 1598 THE Second part of Hcnric thefourth, condnuing to Im dtadr?, and caronstk* of Hmrie dtefifc. Wich thc humours offsr lohn Fai-/Ufi*., aru/f»Mg*enBg PM s it bat h bcen fmdriethmes futbli^tij adkd Sv rhe righr honoorabic^ffic ]^ord CboMjKklcraK«. STnsu* 0’JLom^ Skd«fyt»*r. LONDON Pjinted bjr V .S .fc*r Ar*irew Wi£ev**I William Aipicf. lbat Ibaue toJajy is of mine owne making; and urbat (mdeed) Ijhould fiy, 'bili '(I doubt) prootie mine owne mar ring. But to tbe rPiirpofei and fo to tbe Vtnturc• Be it knowne toyou (m it is rvery 7oeU)lwas Litely beere in tbeendof a di^pleafingrPlayi topray yourTatience for it, and topromift youaBetter: Idtdmeane (indeede) topayyouH>itbtbit, 7t>bicb if (likean ill Venture) it come •unluckily borne, lbreake-% andyou)>nygeyu tle Ct editors lofe. Heere Jpromifl you Iivould be, and beere I commit my Bodic toyour Mercies: Bate m fome, and Iwillpayyou fome> and^as moflVchtors do) promifeyou infinitely. Jfmy Ton^ue cannot entreateyou to accjkit me: Tt>iUyou command me to >vfe viy Lcgges ? Andyet tbat ivere but ligbt payment, to Dance out ofyour debt: But agood Qonfcienceywillmake any pofsible fatisfaflion, andfo Tbifl L Ali tbe Gen » t le w ometi beere ,baue forgiuen me, if tbe Gcntlemen Ut ill not,tben tbe Gcntlemen do not agree u>itb tbe Gentlewowcn, wbicb 'toatneuer feene before, in fucb an Af* Jembly. Oneword more, 1 befeecbyou : ifyou be not too mucb cloid witb Fat Mecte, our bumble Autbor will continue tbe Story ('toitb Sir lohn in it) and make yok merry^itb faire Katherine oj France: Itherc (for any tbing I knoTi>) Fal-ftaffe [hali dye bf a fweat, rvnlefft‘ already be be kilfd witb your bardrOpinions : For Old-Cafllet/jf^ « Martyr,and tbis is not tbe man. My Tongui ii r»earie, wbenviy Le^s are too} 1 will bidyongoodnigbt) andfo k/ieele doione tefore you: But (indeed) to pray for tbe Queene. Faksimile epiloga iz prve folio-izdaje Shakespearovih del (1623) 130 napredek pokazal nenadno. Prav zato »tudi Verovškovo srečanje s Shakespearom v Trstu ni moglo doživeti nobene izpopolnitve. To razmerje se je seveda izpremenilo, ko se je Verovšek vrnil v Ljubljano in našel tu nove razmere, ki jih je ustvaril poprejšnji Govekarjev odstop (1906), srdita Cankarjeva polemika o nalogah osrednjega slovenskega gledališča, ki je v mnogočem izčistila ozračje, ter ponovna postavitev Govekarja kot ravnatelja v Slovensko deželno gledališče. Ne da bi na tem mestu v podrobnostih sodili o odzivu Govekarja na Cankarjeve obtožbe V\ omenjeni polemiki, naj ugotovim, da je Govekar, ko se je ponovno vrnil v gledališče kot vodja, v mnogočem spremenil svoje poprejšnje nastope in skušal umetniško vodstvo gledališča prilagoditi javno izrečenim zahtevam glede očitanih mu ne-vzdržnosti. Njegova dramatizacija Levstikovega »Martina Krpana« je izginila z repertoarja, kar se pa tiče očitkov glede repertoarja, se je previdno skušal prilagoditi zahtevam. Ugotovitev, v kakšne, za splošni položaj slovenskega gledališča nemogoče kompromise ga je v naslednjih letih njegovega ravnateljevanja silila želja za vzdrževanjem finančnega ravnovesja, naj na tem mestu izostane. Važno pri tem je njegovo razmerje z Antonom Verovškom, ki se je od sezone do sezone slabšalo in bi skoraj privedlo do nepričakovanih posledic, če bi bil Govekar na svojem mestu ostal, in če bi ne bil Verovšek nevarno obolel za boleznijo, ki je tako zgodaj povzročila njegovo smrt. Verovšek se je želel osvoboditi komičnih vlog in vlog, ki so ga držale v oblasti slovenskih ljudskih originalov. Bolj in bolj mu je postajalo jasno, da svoje igralske sile ne bo mogel razviti, kakor mu veleva njegov igralski poklic, ki se ga je oklenil z vso življenj- Anton Pavlovič Cehov: »Tri sestre« (1955-56, režija inž. arh. Viktor Molka, scena Vladimir Rijavec) Foto Vlastja sko silo, dokler ne bo dobil vlog, pospešujočih in okrepljujočih njegov doseženi igralski izraz. Napadi Ivana Cankarja na Govekarjevo repertoarno politiko pred letom 1906 so ustrezali njegovim željam in umetniškim potrebam. Ge se je zdaj skušal Cankarjevim zahtevam prilagoditi še Govekar, sta se dve možnosti združili in dali Verovšku svojevrstno priložnost za novo udejstvovanje. Ko je Cankar poleti 1906 zaključeval svojo polemiko z Govekarjem, se je dotaknil tudi tehnike Govekarjevih dram,, dramatizacij in izvirnih poizkusov. Pri tem je za Govekarjeve »Legionarje« ugotovil, da je bil edini prizor, ki ga je v tej igri razveselil, izposojen iz Shakesperarovega »Henrika IV.«. Ta izposojeni prizor je v »Legionarjih« mojstrsko zaigral Verovšek. Iz teh premis izvajajoč svojo misel do konca, je Cankar očital Govekarju, da dobro pozna to Shakespearovo dramo, da mu pa vendar še ni prišlo na misel, da tii ponudil Verovšku vlogo Falstaffa. če količkaj natančneje sledimo Govekarjevemu ravnateljevanju po njegovem povratku na vodstveni položaj v slovenskem gledališčut nam ne more ostati skrita ugoditev zahtevam razjarjenih začetnikov gledališke polemike nekaj let pred tem. Tako je Cankar povzročil, da je Verovšek v predzadnji sezoni svojega življenja zaigral eno tistih vlog, ki bi bile že mnogo prej zelo pomembne za njegov umetniški razvoj m hkrati za razvoj vsega slovenskega gledališča. Govekar si sicer ni izbral Shakespearovega »Henrika IV.«, pač Pa »Vesele ženske vvindsorske«, katerih pomembna oseba je prav tako Falstaff kakor pri »Henriku IV«. Izbral pa si jih je najbrž zato, ker je upal, da mu bo to delo privabilo več gledalcev kakor »Henrik IV.«. Morebiti je pravilno sklepal, širokemu občinstvu in tudi prenekateremu rednemu obiskovalcu našega gledališča je ta mah morda bilo znano Shakespearovo komično delo po uprizoritvi Nico- 131 Anton Pavlovič Čehov: »Tri sestre« (1955-56, režija inž. arh. Viktor Molka, scena Vladimir Rijavec) Foto Vlastja laieve opere »Vesele žene vvindsorske«, ki so jih peli v Slovenskem deželnem gldeališču v Ljubljani v sezoni 1897/98, v tisti sezoni torej, ko je v dveh različnih Shakespearovih dramskih delih Verovšek nastopil v dveh vlogah. V Nicolaievi operi je tedaj pel partijo Falstaffa Poljak Fedyczkowski. Tako bi bil v sezoni 1911/12 privlačeval k uprizoritvi Shakespearove komedije že sam naslov. Precej verjetno je namreč, da razen redkih izobražencev in gledališčnikov ta čas nihče v Ljubljani o Shakespearovem »Henriku IV.« ni imel niti pojma. Še manj je upoštevati pri tem tisti del občinstva, ki mu je bil po Verovškovi izjavi element prevzaprav — opereta ...« Vsekakor je Govekar računal s komedijsko snovjo igre kot take in na komičnost situacij, ki bi hkrati s kreacijami igralcev mogle privabiti v gledališče širše občinstvo tudi k Shakespearu. Oton Župančič, ki je v sezoni 1911/12 sodeloval v Slovenskem deželnem gledališču kot pomočnik za dramaturške posle, je po premieri igre možne pomisleke glede uprizoritve komedije skušal razpršiti v naslednjih stavkih svoje kritike o uprizoritvi: »Vpričo te veselosti bi se načmeril pač le kakšen okisanec, namrdnil le kak preučen zapečni kritik-estet, češ, da ne spada ta komedija med najodličnejša dela Shakespearovega duha, da je Falstaff »Veselih žensk« precej nesimpatičnejši in med-lejši od Falstaffa v »Henriku četrtem«, ta pohotni klavrni starec — amoralist itd. A koliko dramatičnega življenja, koliko situacijske komike in brezskrbnega dovtipa je nakopičenega v tej .slabejši’ komediji!..;« Delo je režiral Hinko Nučič, glavno vlogo Falstaffa je igral Anton Verovšek in s tem eno svojih največjih komičnih vlog. Verovšek še ni imel priložnosti, da bi na svojih študijskih potovanjih videl to vlogo na odru, zato je črpal iz sebe, iz svoje nadarjenosti 132 Anton Pavlovič Čehov: »Tri sestre« (1955-56, režija inž. arh. Viktor Molka, scena Vladimir Rijavec) Foto Vlastja in svoje narave, doživljajoče igralsko ustvaritev kot primaren izraz svoje umetniške moči. Po Župančičevem pričevanju je Verovšek z drastično komiko podal zlasti pohlep in pohotnost in otročje zadrege ostarelega epikurejca. Zanemaril pa je do neke mere svoj razgovor zlasti v krčmi, kjer bi bil moral teči živahneje in rasti iz situacije, skratka, njegov govor bi se moral liti v živahnejših kaskadah, da uporabim Župančičev izraz. Pri tem je Župančič mislil na tisto, kar je njegov tovariš Etbin Kristan skušal izraziti nekoliko bolj prozaično (potem ko je ugotovil, da se je Verovšek dobro maskiral in to znano figuro nasploh dobro pogodil), da bi želel le nekoliko bolj markirane bahavosti, za katero bi bilo treba tudi čim glajšega, tekočega govorjenja, kar da bi mogla Verovšku dati rutina. Doživetje Verovška v Falstaffu je bilo ne glede na ponovitev v naslednji sezoni, zadnji Verovškovi igralski sezoni, ko je prevzel tudi režijo in zadnjič zaigral Falstaffa, enkratno. Ob ugotavljanju Verovškovega igralskega šolanja, upoštevajoč pri tem tudi njegova študijska potovanja, so večkrat ponavljali ime nemškega igralca Baumeistra, ki da je bil Verovšku za zgled. Verovšek ga v vlogi Falstaffa ni nikoli videl, kljub temu pa vzbujajo nekateri dokaj podobni si igralski uspehi obeh igralcev pozornost. Baumeister (s pravim imenom Bernhard Baumiiller, 1828—1917) je dosegel svoja največja uspeha v dunajskem Burgtheatru s Falstaffom, ki ga je podal vprav mojstrsko, in pa z glavno vlogo v »Sodniku Zalamejskem«. Kakor Verovšek je bil tudi Baumeister obdarjen z naravno nadarjenostjo. Vsaka narejenost mu je bila popolnoma tuja. Primerjava obeh igralcev je zelo zanimiva in daje Verovškovim kreacijam prav posebno ceno, če upoštevamo, da jih je izvijal iz sebe v naših razmerah in okolju. še v zadnji sezoni igralskega udejstvovanja se je Verovšek srečal s Shakespearom. Šlo je pri tem za uprizoritev »Komedije zmešnjav«, ki jo je režiral Fišer in jo postavil v moderni scenski okvir, ki je nekoliko pred Nučičem (1919) seznanil slovensko gledališče z možnostmi izkoriščanja odrskega prostora z domiselno razporeditvijo in prav nič preveč naturalistično kuliserijo. Pri tej uprizoritvi, ki je sledila njegovemu velikemu igralskemu triumfu v »Sodniku Zalamejskem«, pa je bil Verovšek že bolan, raztresen, pozabljiv, nervozen in zelo občutljiv. Igral je sirakuškega trgovca Aegeona, a ni znal vloge. V sebi je nosil že kal smrtne bolezni brez vsakršnih igralsko-vzpodbudnih možnosti. Tisto pomlad 1913 se je nato še nevarno prehladil pri enem svojih nastopov v marcu. Ponovna režija Cankarjevega »Kralja na Betajnovi«, v katerem je Borštnik kot gost igral Kantorja, Verovšek pa vnovič župnika, je bila poslednja Verov-škova igralska manifestacija v slovenski izvirni dramatiki, potem ko je z zgoraj opisanim uspehom na odru zaigral kot prvi Slovenec Shakespearovega Falstaffa. Zaključujoč ta kratki prikaz Verovškovega razmerja do Shakespearovih uprizoritev in pomembnih igralskih likov v njih na slovenskem odru, naj ugotovimo, da bi bil Verovšek kot igralec prav v nekaterih šekspirskih tipih dosegel velike uspehe, če bi ga pri tem že zgodaj podprla urejena repertoarna politika. Tako pa se je moral ukvarjati s Shakespearovimi liki bolj priložnostno kakor pa načrtno, bolj improvizirano (kar se tiče oblikovanja vlog) kakor pa umetniško disciplinirano. Ne glede na to je ostala njegova kreacija Falstaffa kot lep zgled njegovi igralske nadarjenosti in dosežene stopnje njegovega umetniškega prizadevanja. 133 Dunajska gledališka pisma m Vedno eno in isto: v času pred dunajskimi festivalskimi tedni, ki prinesejo zmeraj kup odličnih gledaliških predstav in se navadno prično v začetku junija, si privoščijo dunajska gledališča -i- bi rekli —• kvalitativen predah. Tako tudi tokrat, ko so zadovoljila le malo ljubiteljev gledališča. V dobro štejemo: obnovitev Grillpar-zerjeve žalne igre »Židinja iz Toleda« v Burgtheatru, s katere čarom nas je mojstrsko odel režiser Ernst Lothar. Z Walterjem Reyerjem je bil na razpolago tak kralj Alfonz, da ga lahko primerjamo z najslavnejšimi predhodniki. Burgtheatru je v njem zrasel nov mladostni junak, ki bo pa, kot smo izvedeli, po razprtijah z direkcijo spet odšel v gledališče v Josefstadt, ki je v svoj ansambel pritegnilo večje število burgtheaterskih igralcev. Židinja Rahela je bila z Anne-marie Diiringer napačno zasedena, zato pa sta ugajali Elisabeth Hobarth (Esther) in Hermann Thimig (Isaak). Po skromnem »Otokarju« in ponesrečeni »Sapho« končno vendarle zadovoljiv Grill-parzer. S tem je Burgtheater po dolgem času lahko izpolnil eno svojih bistvenih nalog. V naslednji premieri smo videli dva nemška gosta, kar je pravzaprav nasprotno zamisli o enovitosti ansambla, in je predstavi le malo koristilo. Kathe Dorsch in Wiktor de Kowa sta prinesla iz Berlina Christoperja Eryja igro »Tema je dovolj svetla«, za katero se kritika ni preveč ogrela. Res, hvalili so Fryjeve humano, pesniško pretkane teze, pogrešali pa so vsakršne atmosfere in na Dunaju so na delo in na izvedbo postali pozorni šele potem, ko je primadona Kathe Dorsch prisolila Hansu Weiglu, kritiku, ki se ga gledališčniki najbolj boje, dve zveneči klofuti. Seveda je to postalo za Dunaj tema dneva. Weigel je tožil in zahteval, naj igralko pregledajo psihiatri. Burgtheater, z direktorjem Rottom na čelu stoji v strnjeni vrsti za svojo maščevalno »DeVico orleansko« in sodne razprave so prava senzacija. Na pravem odru pa, v svoji depandansi Akademitheater je moral Burgtheater zabeležiti še drug mučen neuspeh: krstna predstava igre »Lačni bogovi« Hansa Schuberta nasploh ni ugajala, čeprav avtorju ne odrekajo rutine in so angažirali vrsto sijajnih igralcev. Tudi v gledališču Josefstadt se je uspeh menjaval: najprej so uprizorili nenavadno komedijo »Otroški paviljon« Jeana Sarmenta, kjer oživljajo spomine in se po 60 letih razodevajo stvari, ki kažejo mnogo srčne surovosti in grdih grobosti. So pa v igri tri velike vloge za tri odlične igralce in edinole to opravičuje vso stvar: Helene Thimig, Adrienne Gessner in Anton Edthofer so zopet enkrat očarali z nedosegljivo močjo svojih osebnosti. Mlademu režiserju (Hermann Kutscher, njegovo ime si velja zapomniti) je bila zaupana igra Antona Wildgansa »Siromaštvo«; in z ansamblom, ki je skoraj brez »zvezd«, je ustvaril upoštevanja vredno interpretacijo pesniško tako preduhovljene drame obubožanih meščanskih ljudi z Dunaja okoli leta 1900. V Volkstheatru so segli po »Zimskem dnevu« (Wintertag) Max-welia Andersona (J. Žmavc je igro, ki jo je uprizorilo PG Kranj, prevedel z »Zašlo je sonce«« — op. ur.); koral gangstrstva, ki je bil prepričljivo izveden. Krstna predstava »Favoritinje« Otta Emmericha 134 Groha je vsakdanja komedija za nezahtevne. Čas francoskih kra- Ijevskih metres je preložen na Henrika IV. in po dunajsko serviran. Sedaj pa nam obljubljajo poln, težak festivalski akord: »Requiem« W. Faulknerja (tudi v repertoarju Drame SNG — op. ur.). V Scali sta zelo ugajali dve dobro uspeli predstavi klasikov — Molierov »Namišljeni bolnik« in Calderonova »Dama škrat«; obe polni iskrivosti in domislic, za kar lahko pohvalimo tudi Nestroyevo »Dekle iz predmestja« v Renaissanse-theatru. Po malih gledališčih: v Tribuni je bila uprizorjena prisrčna komedija o Alexandru Velikem »Vedno sta dve možnosti«; spet enkrat je antika pomagala napeti lok, da spuščamo dovtipne domislice na moški in ženski svet, na vojno in mir današnjice — zahtevna in prisrčna, ta beseda je tokrat res na mestu. Več so hoteli doseči v Theater der Courage s čudnim in svojevrstnim Wedekindovim delom »Glasba« (Musik), to srdito persiflažo meščanstva in umetništva, polno nehotene samoironije; v Theater am Farkring so si upali z dobro izvedbo nad Pugetovo igro »človek, imenovan Juda«. Judež izda Kristusa, ker ga hoče prisiliti, da se razodene kot mesija in kralj, ker hoče imeti obljube realizirane in zemeljsko izpolnjene. Ko zve za Kristusovo smrt na križu, se zlomi in gre v samomor. — V »Malem gledališču« v Koncertnem domu utrujajo publiko s krščanstvom Grahama Greena v igri »Living Room«. Praznično gledališko poletje in pričetek sezone Avstrija je postala dežela festivalov. Prednjači seveda — sve-tovnoznani — Salzburški festival, ki je 1956 zelo potisnil v ospredje dramo. Prevladovale so seveda Mozartove opere v res sijajni izvedbi. Slišali smo: »Figarovo svatbo«, »Don Giovannija«, »Čarobno piščal«, Anton Pavlovič Cehov: »Tri sestre« (1955-56, režija inž. arh. Viktor Molka, scena Vladimir Rijavec) Foto Vlastja 135 Anton Pavlovič Cehov: »Trt sestre« (1955-56, režija inž. arh. Viktor Molka, scena Vladimir Rijavec). — Na sliki: Olga - M. Danilova, Maša - S. Severjeva in Irina - A. Levarjeva »Cosi fan tutte« in »Beg iz Seraja«. Prva med dramami je bila zopet stara, preizkušena Hofmannsthalova igra ^Slehernik« v stari Reinhardtovi režiji; novi režiser Ernst Lothar je uvedel mnogo tekstovnih in inscenacijskih novosti, ki se nam zdijo popolnoma upravičene in so igri le koristile. Will Quadflieg je postal sijajen Slehernik, z njim pa so tokrat prvič nastopili Walter Reyer (Dobri tovariš), Hans Ernst Jaeger (Mamon) in Marta Wallner (Prešuštvo) — sicer so pa igrali v stari zasedbi. Na majhnem odru salzburškega Deželnega gledališča so uprizorili »Egmonta« z vrsto znanih imen; vsi niso zadovoljili; tako W. Quadfliegov Egmont in Regentka Elisabeth Flickenschildt, pač pa sta ugajala Ewald Balser kot princ Oranski in Ernst Ginsberg kot Vansen. Klariča Inge Konradi je žela občudovanje in — odpor. Za leto 1957 predvidevajo poleg »Slehernika« Les-singovo »Emilijo Galotti« in še krstno uprizoritev kake novitete. Bregenz je ob sodelovanju reprezentativnega Burgtheatra z Adolfom Rottom pripravil za festival poleg operete »Beraški študent« že v jeseni 1955 neprijazno sprejeto Grillparzerjevo igro »Kralja Otokarja sreča in konec«. Tudi na Bodenskem jezeru Rottova srednjeveška revija ni prepričala, p3č pa je bila krstna predstava Maxa Mella »Jeanne d’Arc« opažen uspeh in to po zaslugi režije Josefa Gielena in glavnih interpretov: Inge Langen, Alme Seidler, Andreas Wolf in Fred Liewehr. V Gradcu in Celovcu so bili na sporedu klasiki v novem, ljubkem okolju na tratah grajskega parka oziroma pred majhnim jezer-cem mestnega parka. Nov člen v festivalskem vencu naj bi 1957 postal Innsbruck, a proti temu se Bregenz in Salzburg že sedaj močno borita; z Oscarjem Wernerjem v glavnih vlogah mislijo uprizoriti »Don Carlosa«, »Hamleta« in Grillparzerjevo igro »Gorje mu, 136 kdor laže«. Za sedaj so krog tega le časopisne praske. Shakespearova posmrtna maska Na Dunaju se je s krepkim zagonom pričela nova sezona. Kot začetek: krstna predstava »Pesmi nemih« Giintherja Buxbauma, ki je zanjo prejel leta 1955 državno nagrado in jo je Volkstheater v prisrčni režiji Giintherja Haenela dal v diskusijo. Realnost in sanje, obtkane s čarom Provence (boter: Pagnol) in začaranosti trans-cedentalnih kontrastov (boter: Tenessee Wiliams: Camino Real). Tudi drugo delo, »Obisk stare dame«, Friedricha Durrenmatta je bilo težak zalogaj. Groteska, med grobimi pretresi in ironičnimi sprostitvami, med grenko resnobo in spravljivim spoznanjem. Burgtheater igra za sedaj svoj stari repertoar; in Nestroyeva burka »Danes bomo tiči« ter Shakespearova »Mera za mero« sta v ospredju priljubljenosti pri občinstvu. Prevzeta iz Bregenza, je prišla v hišo na Ringu tudi »Jeanne d’Are« Maxa Mella. šele »Maria Stuart« (s Paulo Wessely in Kiithe Dorsch) bo prva velika premiera. Po sledovih Burgtheatra je poromal v začetku sezone tudi Thea-ter in der Josefstadt; zastavil jo je s »Hamletom«. Naj takoj povem: to je bil gledališki dogodek in srečanje z novo pesnitvijo: jasno in lucidno so žareli Shakespearovi verzi; nič ni bilo razvlečeno in zakrito s staromodnim patosom, vse moderno in učinkovito podano; in Oscar Wemer je bil Hamlet, ki je dosegel največje vzornike. Režiser Lothar Miithel je imel na razpolago kot izvrstne pomočnike še Ervvina Linderja (Kralj), Wernerja Fincka (Polonij), Helmuta Ja-natscha (Laert) in Giintherja Haenela (Grobar). To je bila uspela predstava, ki je dokazovala nekaj več kot samo uspeh enega večera: enakovrednost Burgtheatru! Od dunajskih malih gledališč igra za sedaj le Theater am Park-ring in razveseljuje z zabavnim delcem Tirsa de Moline — »Ljubosumen sam nase«, šele v oktobru bodo tudi ostali odri zazveneli v polnem akordu. Za GL Drame SNG: Friedrich Langer Iz rokopisa prevedel Marijan Kovač 138 Anton Pavlovič Čehov: »Tri sestre« (1955-56, režija inž. arh. Viktor Molka., scena Vladimir Rijavec) Primer sodobne gledališke arhitekture: Avditorij nove vzhodnoberlinske Opere V TRGOVINI IIP ČOPOVA 16 — TELEFON 22-622 DOBITE VSE VRSTE ZENSKEGA PERILA, NOGAVIC ITD. KVALITETA PRVOVRSTNA! NAJMODERNEJŠI VZORCI! CENE KONKURENČNE! BREOBVEZEN OGLED! PRIPOROČAMO SE! PEKARNA CENTER, Ljubljana PRVOVRSTEN KRUH — NAVADNO PECIVO VSEH VRST MLEČNO PECIVO — PREPECENEC IN VSI DRUGI IZDELKI V PRVOVRSTNI KVALITETI TER OB HIGIENIČNI IN KULTURNI POSTREŽBI uiiitiiiiuiiiiiitiiiiiiiiiiiitliiiuiiiiiiflliiiiiuiiitliiiij mov.podf£Tjc ^rtn