444                                                                 Listek.
Amalijo Razpelovo, očarovalno ljubimko, gospodične Leopoldino Kovačičevo, Elo Kastelcevo, Tonico Pciničevo, ki so zvršile svoje uloge prav po aaojsterski; in ako bodo gospodje: yenic, Pleničar, Žužek, Cesnik, Virant in drugi dosedanji igralci posvečevali svoje izborae moči gledališkemu odru, prepričani smo, da postane novomeška čitalnica kmalu jedna prvih v deželi. O neugodnem poletnem času so predstave pojenjale, a kakor ču-jemo izza kulis, vežbajo iu urijo se naši diletantje prav pridno za predstave jeseni in po zimi, kajti ne marajo se zadovoljevati s tem, kar so že dosegli, ampak napredovati hočejo od predstave do predstave. Mi pak jim kličemo radostni: le tako dalje v prospeh svete domače stvari!                                                                                                        * ^ *
»Pedagogiško društvo« v Krškem je ravnokar izdalo in založilo „Pedagogiški letnik", obsezajoč „Občno vzgofeslov/e" (po dr. Jos. Michu poslovenil Fr. Gabršek), »Pouk o črtežih". s podobami, II. del (Jos. Bezlaj) in razne pedagogieno-didaktičiie spise. Cena knjigi je za neude i gld. 40 kr.  (po pošti 5 kr. več).
Poleg tega so se izdali posebni odtiski ,, Občnega vzgojeslovja" (cena 80 kr.) in „Pouka o črtežih" (cena 30 kr.);  po pošti 5  kr. več.
Ker so te knjige prve v tej stroki, nadejati se je obile naročbe. — Denar naj se pošilja odboru ,,Pedagodiškega društva" v  Krškem.
Dve doslej neznani knjigi. V neki izvirni pergameutni listini iz 1484. leta, katero sem meseca maja 1887. leta prepisal, našel sem naslednji dve knjigi omenjeni: »Librum sermonum de tempore hiemali et estivali in papiro in carta arcali Thonie de Haselbach; item librum sermonum de Sanctis dieti Tliome de Haselbacli in carta arcali.« Torej je neki duhovnik iz Leskovca na Kranjskem, z imenom Tomaž, te dve knjigi spisal in izdal že v srednjem veku.                                                                                    Fr.  Šumi.
Prenos Kopitarjevih kostij. Ker se je culo, da mestna občina dunajska opusti dozdanje pokopališče Sv. Marka (St. Marxer Friedhof), nasvetoval je prof. Leveč pred blizu dvema letoma, naj »Matica. Slovenska« poskrbi za to, da se umrjoči ostanki Kopitarjevi preneso v Ljubljano. Matičin odbor je v ta namen izvolil poseben odsek, da bi stvar pretehtal na vse strani. Ta odsek se je pozneje pomnožil z zastopniki mestne občine ljubljanske in deželnega odbora kranjskega ter stopil v dogovor z g. Ivan Navratilom na Dunaji, ki je jako radovoljno in točno pri ondotnem mestnem magistatu dognal vse, kar je bilo treba o tej stvari. Ker je pa odsek pozneje zvedel, da misli mestna občina dunajska umrjoče ostanke Kopitarjeve na svoje troške prenesti na ondotno osrednje pokopališče ter jih pokopati na posebnem mestu, odločenem »slavnim umrlim«, sklenil je odsek v zadnji seji z večino glasov, da Kopitarjevih kostij ni prenašati v Ljubljano, in sicer zategadelj ne, ker je za velikega učenjaka gotovo častneje, ako bode pokopan v izbrani družbi slavnih mož na Dunaji, kjer je kot glavni zastopnik slovanske učenosti prebil dolgo vrsto let življenja svojega. Odsek je naprosil tudi g. Navratila, naj se bla-goizvoli pobriniti za to, da se na novem pokopališči na Kopitarjevem grobu napiše zgodovinsko imenitna nagrobnica z njegovega nagrobnega kamena, a da se spomenik sam, katerega so mu po trudu prof. Fessla postavili čestitelji Kopitarjevi, prenese na Kranjsko iu morebiti shrani v deželnem muzeji.
Nove muzikalije slovenske. 1. Cantus saeri in solemnitate Corporis Christi tam in expositione, quam in processione servientes ad IV. voces inaequales composuit Ig. Hladnik. Op. 7. Sumptibus auetoris. Pr. 80 cr. Tvpis J. Blasnik. Labaci. 1887. Prodaja katoliška bukvama.
Ta lepi zvezek obseza zastopane skladbe za praznik presv. Rešnjega Telesa: 1. Gra-duale, 2. Ofertorij,   3. Pange lingua,   4.  Himna   »Sacris   solemniis«,   5.  »Verbum   super-
766                                                     Listek.
lepi knjigi naši. Platnice so dvoj'ne vrste: od rujavega ali zelenega platna po 60 kr. za zvezek, ali pa od rujavega in sivega usnja po 90 kr. za zvezek. Kdor potrebuje za božični dar lepe knjige, temu priporočamo   Stritarja v Bambergovi izdavi.
Dragotin Ripšl. f Dne" 8. novembra t. 1. je umrl v 68. letu dobe svoje v Vidmu na Štajerskem slovenski pisatelj, čestiti gospod župnik Dragotin Ripšl. Porojen dne" I. novembra 1820. 1. v St. Jurji ob južni železnici, sin ondotnega učitelja, zvršil je srednje šole v Celji, bogoslovje v Gradci ter je pozneje kapelanoval po mnogih krajih južnega Stajerja. Od leta 1859. do leta 1864. bil je tudi vojaški duhovnik, pozneje pa župnik v Loki pri Zidanem Mostu in zadnjih dvanajst let v Vidmu za Savo. Koder je služil, povsod je spisal obširno in zanimivo farno kroniko, zložil je več pesmij, zlasti šaljivih, izmed katerih sta brata Ipavca nekatere uglasbila, ter objavil tudi poučno »Knjižico za kmete« o sadjarstvu. Pokojnik je bil vzoren duhovnik, blag človek, ljubezniv družabnik in iskren narodnjak.   Bodi mu žemljica lahka !
Prenos Kopitarjevih kostij. Ker mestna občina dunajska opusti pokopališče Sv. Marka, kjer je pokopan jeden največjih sinov slovenskih, slavni jezikoslovec in zgodovinar Jarnej Kopitar, izprožila je »Matica Slovenska« misel, da bi se umrjoči ostanki njegovi prenesli v Ljubljano, in je v ta namen sestavila odbor, v katerem so bili zastopniki »Matice«, deželnega odbora kranjskega in mestnega odbora ljubljanskega. Ta odbor je naprosil g. Ivana Navratila na Dunaji, ter ga pooblastil pozvedeti in oskrbeti vse, kar je treba ukreniti o tej stvdri. Toda ker je mestni magistrat dunajski pozneje sklenil, Kopitarja, »velikana učenosti«, na novem osrednjem pokopališči pokopati na dnem »častnem mestu«, katero je odločeno slavnim, na Dunaji umršim možem, zdelo se je odboru primerneje in tudi za Kopitarja našega častneje*,da počiva v toli častni družbi na Dunaji, kjer je živel in deloval nad šestintrideset let. Kopitarjevi umrjoči ostanki ostanejo tedaj na Dunaji; prekopljejo lin' prenesd se ob troških dotičnega odbora na osrednje pokopališče in na grobu njegovem se postavi dozdanji (to seveda popravljeni ! in ponovljeni) spomenik, katerega so mu postavili 1. 1846. prijatelji njegovi. Za vsako--. letno olepšavo Kopitarjevega groba bode pa skrbel magistrat dunajski brez kakega povračila za take troške. Da se je ta domovinska^tvar rešila tako ugodnega to gre posebna zasluga g.  Ivanu Navratilu, kateremu zategadelj   tukaj  izrekamo javno zahvalo.
»Matica Slovenska« je za leto 1887. začela razpošiljati knjige svoje. Vsak ma-tičnjak jih prejme po   troje.
Prva knjiga je »Letopis Matice Slovenske*., katerega je uredil Fr. Leveč. V Ljubljani 1887, 8°, 386 str. Vsebina mu je ta: V prvem članku nam pripoveduje g. dr Jos. Vošnjak, »kaj človeštvo prideluje in uživa«. Spis je poln zanimivih podatkov, toda ni še dovršen, kajti g. pisatelj nam letos opisuje samo rastlinske prirodnine, drugi del o živalskih in rudninskih prirodninah pa hoče opisati drugo leto. — G. prof. Davorin Karlin nam podaje jako točno sestavljeno in baš letos času primerno kratko zgodovino c. kr. nižje gimnazije v Kranji. — G. Ivan Navratil nadaljuje temeljito razpravo svojo »Slovenske narodne vraže in prazne vere« ter zlasti nadrobno in korenito pripoveduje o kresu, o veliki noči, cvetni nedelji. — G. prof. Ivan Steklasa nam opisuje Žigo Višnje-gorskega, prvega avstrijskega poslanca na turškem dvoru 1. 1528. in za lepi spis njegov mu bode hvaležen vsak prijatelj domače zgodovine. — G. prof. Anton Raic razpravlja o znamenitem kajkavskem pisatelji vladiki Petru Petretiči (1600—1667) in njegovih evangelijih, s čimer je izvestno močno ustregel vsem jezikoslovcem našim. — Z največjim zanimanjem bode bral vsak omikan Slovenec razpravo prof. Ivana Subica, ki slove: •»Voda s posebnim ozirovi na pitno  vodo in na ljubljanske  razmere«, kajti gospod pisatelj