Obisk v zavodu Frana Milčinskega v Smledniku Vsakomur najti temelj Osem od devetih slovenskih vzgojnih do-mov je nameščenih v nekdanjih graščinah ali samostanih. Podobno tudi Vzgojni zavod »Frana Milčinskega« v Smledniku. Ali je lahko stavba z močnim nadihom pisane pre-teklosti tudi v resnici topel dom mlademu dečku ali deklici? Nebogljencu, ki strastno, a nezavedno hlepi po opori, ljubezni, svojem temelju za bodoče življenje? Pogovarjala sva se s Francetom Ravnikarjem, ravnateljem smledniškega vzgojnega zavoda: • »Zavod je bil ustanovljen 31. oktobra 1946. Spočetka so semkaj pošiljali voine si-i"ote in zapuščene otroke. Takrat so Smlednik imenovali Deško vzgajališče, od leta 1956 pa služi današnjemu namenu.« • Danes se v Vzgojnem zavodu ukvarja-jo z vedenjsko in osebnostno motenimi otro-ki obeh spolov v času šolanja od petega do osmega razreda. Ti dečki in deklice so v zu- . nanjih šolah in prenatrpanih razredih bili s svojo nemarnostjo pogosto kaj hitro odri-njeni na rob dogajanj in ožigosani. Nasprot-no pa so v tukajšnjih razredih s po šest do dvanajst otroki v središču pozornosti kot po-samezniki, enaki med enakimi: • »Seveda nismo čarovniki. Vendar vsa-kemu učencu pri nas skušamo nuditi najugod-n^jše pogoje, v vsakem primeru pa pri nas ,-nihče ni številka, vsakdo ima resnično svoje ime. S posamičnim delom in vzbujanjem za-nimanja hočemo odpraviti otrokove težave. Odpraviti ali vsaj ublažiti. Razvijati pri vsa-komer tiste sposobnosti, ki jih v mladem člo-veku zaslutimo in mu tako najti temelj, na katerega se bo lahko oprl tudi v kasnejšem življenju.« • Ne. otrok še ne more biti tat in vlo-milec. Otrok vzame. Seveda pa »etikete« ni težko dobiti. Tako je prav srečno naključje otrokov prihod v zavod. Tukaj obravnavane-mu kot posamezniku pomagajo pedagogi, da bo tudi kasneje sposoben živeti in preživeti. Z lastnim delom in nikomur v nadlego. • Po dosedanjih izkušnjah se 70 odstot-kov otrok po šolanju pri nas normalno vklju-či v zunanje življenje, 20 odstotkov ni v navz-križju z zakoni in le 10 odstotkov odpove.« • V Smledniku že dolgo razvijajo dejav-nostno vzgojo z mnogimi interešnimi aktiv-nostmi likovne, tehnične. športne in zadnji čas tudi glasbene smeri. V vsakomer toi"ej poiskati njegov temelj, razvijanje suverene osebnosti, uveljavljanje posameznika na po-zitiven način. In nič več samo v notranjih, zavodskih okvirih. Ven iz grajske hiše. Mladi med mlade: • »V kolonije, na taborjenje, obiskovanje znamenitosti, športna tekmovanja v okvirih občine. Naši fantje in dekleta se ne sramuje-jo več povedati, od kod prihajajo. Dogovo-rili smo se tudi, da niso več gojenci, ampak učenci.« • Toda kam po končanem šolanju v za-vodu? Kako jih sprejme novo okolje, ki pa se navadno z nikomer kaj posebej ne ukvar-ja? • »Vidite, naša hiša je za vsakogar vse-lej odprta. Preden pa otroka pošljemo v uk ali nadaljnje šolanje, se vselej pogovorimo z odgovornimi. Tudi družbena klima je ugod-nejša kot nekdaj, predsodkov skoraj ni, v to-varnah in šolah delujejo strokovni delavci.« • Bivanje, šolanje v domu ni zastonj. Kdo poravnava račune, stroške za oblačila, šola-nje, izlete, delo in življenje otrok? Usode za romantičnimi zidovi smledniške gra-ščine. • »Šolanje poravnava, tako kot drugod, Izobraževalna skupnost Slovenije. Sodelova-nje je zelo dobro. Oskrbni dan za učenca, ki je v zavodu pač 24 ur, velja 235,80 dinarja, kar poravnavajo obcinske skupnosti social-nega skrbstva. Nekatere prispevajo tudi 500 dinarjev mesečno za oblačila. Zavod ima tu-di lasten vrt, ki ga naši učenci obdelujejo po skupinah in sploh so štirje hektari naših po-vršin zelo skrbno obdelani. Tako si tudi sami izboljšujemo prehrano, dedek Mraz nam je lani denimo prinesel barvni televizor.« • Učenci konec tedna odhajajo tudi do-^ mov. Enkrat mesečno so organizirani v za-vodu roditeljski sestanki. Velika večina star-šev rada prihaja: • »Hudo je, kadar se starši za otroka ne zanimajo. Socialna sestava staršev je različ-na; nekaj otrok pa je sirot.« • Mlad fant in dekle, ki po koncu šola-nja odhaja v belj svet, navadno v tej nekoli-ko neznani širjavi veliko pričakuje. Zapušča zidove stare graščine, ki pa mu je po svo.je vendarle bila dom. Morda je tam doživel pr-vo Ijubezen, spoznal, česa v sebi se lahko o-prime. Franc Ravnikar in pedagoško osebje zavoda so nemara po človeški plati storili vse, kar je bilo mogoče. Ali pa bodo tako po-zorni tudi zunaj, kjer posamezniki pogosto t-e zase nimajo časa? Spomin na lepe šolske dni, kjer so učenca itnenovali z imenom, bo zanesljivo ostal... Tekst in foto: Bogomir Šefic