\
§f@v« 7. Lefc* LXSV.
Liublfani, 14. februarja 1924, poštnina plačana v gotovini.
Vse spise, v oceno poslane knjige itd. jfi pošiljati na uredništvo — naročnino, reklamacije in vse administrativne stvari pa na upravništvo v Ljubljani, Učiteljska tiskarna, Frančiškanska uL 6/!. Vse po-šiljatve je pošiljati franko. Reklamacije so proste poštnine. Rokopisov ne vračamo. Telefon uredn. 313.
Glasilo Udruienia Jugosl. (Jšltelistva - PoverjeniStvo LJubljana
Izhaja vsak četrtek. Naročnina znaša za neorganizirane 40 Din, za inozem. 60 Din. Posamezna štev. 1 Din. Članstvo „Pov. UJU — Ljubljana" ima s članarino že plačano naročnino za list. Za oglase in reklamne notice vseh vrst je plačati po Din 2*50 od petit vrste. Inseratni davek posebej. Pošt. ček. ur. 11.197.
Plače vojaštva in prosvetnih delavcev
v naši držaji.
V	državnem budžetu znaša postavka za vojno nad tri milijarde, medtem za prosveto komaj 500 milijonov.
To razmerje nam jasno kaže, da se iorsira silo pred uvidevnostjo in da vladajoča stranka absolutno neče zidati bodočnost na kulturni in prosvetni jakosti naroda, temveč na oboroženi sili. Morda bi bilo to z ozirom na vnanje politične razmere upravičljivo, pa še tam si skoro upamo trditi, da bo zmagovalec vedno kulturno jačja in zdrava narodna individualnost nad surovo silo; absolutno pa-je pogrešena pot, če se metodo oborožene sile predpostavlja narodni prosveti v notranji politiki, ker disciplina sile v narodu prerada odreče, medtem ko ima disciplina, privzgojena narodu potom prosve-te vedno najtrdnejšo in trajno vrednost.
V	mladi državi, kakor je naša, bi bilo želeti, da bi šli obe metodi vsaj vzporedno.
Zakon o ustroju vojske z dne 9. avg. 1923 in zakon o civilnih državnih uradnikih z dne 31. julija 1923 sta zarezala zopet globoko brazdo med militaristično in prosvetno smerjo, kar ima lahko nedo-gledne posledice za prosveto v državi. Ne samo, da se z nezadostno preskrbo prosvetnih delavcev ubija lete materialno, ubija se jih tudi moralno z zavestjo, da se podcenjuje njihovo delo in se jim ne da sredstev, da bi lahko uspešno delovali na svojem mestu. In z njim ne pada samo stan vzgojiteljev naroda, temveč tudi narod sam!
Primerjava plač in drugih dohodkov časnikov in učiteljev nam jasno kaže nerazumevanje do prosvete naroda s strani vodilnih mož.
V	osnovni plači je sledeča razlika:
			Častniki.	Učitelji.
Stop.	1.	Din	3.600 •—	3.000•—
»	2.	»	4.560 -	3.720 —
»	3.	»	5.520" -	4.440 —
»	4.	»	6.600 •—	5.160'—
»	5.	»	7.800 •—	5.880"—
»	6.	»	9.000 •—	6.600-—
»	7.	»	10.200--	7.320"—
»	8.	»	11.400 —	8.280 •—
»	9.	»	12.600-—	9.240 ■—
»	10.	»	14.400--	10.440- —
Ob koncu službene dobe je torej razlike pri osnovni plači 3.960 Din ne glede
na to, da se je upošteval pri primerjavi kot najvišji čin le položaj majorja.
Položajna palača nam kaže sledečo sliko:
Častniki.	Učitelji.
Skup. Din 3000 —	1920'—
» 4200 •—	2640 ■—
» 5400 •-	3600 •—
» » 7200 •—	4800 •—
» 9600 •—	6600 ■—
Pri položajni plači je ob	koncu službene dobe razlike 3000 Din.
Pri stanarini se je napravila sledeča razlika:
Častniki.	Učitelii.
1.— 6. leta Din 1800 •—	1200-—
7,—15. » » 2100 •—	1500'—
ostali čas » 2700 •—	1800-—
Razlika znaša ob koncu dobe 900 Din. Naturalna stanovanja se zaračunajo vojaštvu enako kakor civilnemu državnemu uradništvu in tudi poviški po 30, 20 in 10% so predvideni v obeh zakonih.
Že pri tem stalnem temelju o plači je razlike skupno 7860 Din, še večje razlike so pri posebnih dokladah in bonitetah, ki jih uživajo častniki in ki jim olajšujejo socialni položaj, s katerimi se pa nasprotno ima boriti vse življenje prosvetni delavec.
Častnik dobi za opremo na leto 9600 Din, medtem ko državno uradništvo nima glede obleke prav nikakih udobnosti in se ima z istim položajem boriti tudi učitelj-stvo.
Za slugo dobe častniki na leto 600 Din, poleg tega je preskrbljen sluga z eraričnim stanovanjm in hrano ter je oproščen bolniške blagajne. Pri uradniku pada vse breme nanj; ne samo, da ne dobi nikake podpore za vzdrževanje služkinje, dajati ji mora poleg plače tudi hrano in stanovanje in plačevati za njo tudi občutni znesek za bolniško blagajno.
Poleg tega dobe častniki na leto tudi 27.250 tn3 drv, kar reprezentira po zadnjem tarifu drv, ki jih je plačevalo uradništvo pri državnem zavodu za nabavo drv (k 195 Din m3) 5313.25 Din. Učitelj-stvo ima sicer »stan in ogrev« tudi v zakonu osiguran, toda ne dobiva ga niti v naravi niti v denarju; država je napravila pri tem še to zlo, da je vrgla učitelj-stvo s tem vprašanjem v borbo z občina-
LISTEK.
Srpsii ill bratski jezili u slovenskim Mu.
(Tomo J e d r 1 i n i č.)
Svaki pravi Jugosloven obradovao se kad je pokr. prosvetna uprava za Slo-veniju uvela obligatno učenje »srbohrvaščine« u sve škole svog područja. To je vrlo pohvalno i tirne je prosvetna uprava pokazala volju i ljubav ne samo do »srbohrvaščine«, nego i do onog dela našega jedinstvenog naroda, koji se služi tim jezikom. Pokazala se težnja za duhovnim jedinstvom. To je velik korak napredka približenju u upoznavanju »nas« i »našega«. Naša omladina u Sloveniji dobija priliku, da, učeči »srbohrvaščinu«, upo-znaje pre svega lepotu in blagoglasje jezika. a otvara joj se velika knjiga našeg narodnog blaga, koje je vrlo veliko. Što više, omladina uzgajana u narodnom. ju-goslavenskom duhu, uvidet če kaka razlika izmedu »slovenščine« i »srbohrvaščine« nije baš tako ogromna. Svakako manja od jedinstvenog njemačkog jezika, koji se govori u Hamburgu ili u Gradcu, ili jedinstvenog talijanskog jezika, koji se govori u Siciliji ili u Lombardiji. Nitko ne če poreči, da gradiščanski Hrvati ne govore hrvatski i ako se njihov govor razlikuje od ktijiževnoga hrvatskoga, pa da je to ipak jedan jezik, kao što je jedan jezik otočana i Šumadinaca. »Šteta « samo što gradiščanski Hrvat}, otočani ili Makedonci nemaju svoje razvijene književno-
sti, pa da se i oni krste drugim književnim jezikom, kao što bi se možda mogli zagrebački Rajkavci ili Dubrovčani iz doba Gunduliča!
Napokon pitanje dvaju ili triju knji-žvnih jezika prepustimo starim filolozi-ina, a mi čemo da idemo našim putem napred. Naš je put ravan,a cilj nam je ja-san i svim Jugoslavenima isti: jedinstvo! Prepirati se i debatirati o književnim je-zicima znači gubiti vreme, jer če to iz-jedtiačiti vreme i prilike i protiv volje »ustavljača«. A bilo bi to i na uštrb stvari, jer nije pametno ni svrsishodno raspi-rivati strasti i još više buditi osečaj tra-dicionalnosti. Naša pokolenja ne če biti, nadajmo se, tako uzgojena kao današnji nazovi Jugoslaveni. A zar ne če doči vreme, kad če naša pokolenja biti jezikovno nastrojena ne jugoslavenski nego — sla-venski? I za celokupnost slavenstva tre-bat če koješta žrtvovati! A što če onda govoriti tradicionalisti? Evo što kaže dr. Z. Kovačevič o osečaju tradicionalnosti: »Kako je god taj osečaj bio od neproce-njive koristi u vreme dok je naš narod stenjao u ropstvu, jer je podržavao nje-govu otpornu snagu, tako je on danas velika smetnja formiranju jedinstvenoga naroda. Taj osečaj največa je zapreka svakom progresu, pa i razvoju onih konstruktivnih sila koje deluju u praven ujed-načenja našega naroda.« »Ako nam je do toga stalo da i mi saradujemo na progresu naše nacije, prva je naša dužnost da stresemo sa sebe okove tradicionalnosti.« I to upamtimo i toga se držimo!
mi, torej ga je napravila direktno odvisnega od prebivalstva med katerim živi, mesto da bi plačevala to iz državnih sredstev — kakor pri vojaštvu — in bi učiteljstvu prihranila neprijetne socialne posledice, ki jih prinaša to vprašanje. Učiteljstvo mora imeti kurivo, kajti ono si ga ne more prihraniti z zmrzovanjem kakor drugo uradništvo, ker mora po šoli opravljati še korekture in se mora pripravljati za pouk in drugo delo, ker oho ni po uradnih urah prosto kakor drugo uradništvo, ampak vrši tedaj bistveni clel svojega poklica.
Predstoječa izvajanja nam preoču-iejo razliko med častnikom in prosvetnim delavcem, ki jo dela država, samo če računamo golo denarno razliko pri osnovni, položajni plači, stanarini, znesku za opremo, za slugo in denarno vrednost drv, znaša to letno 23.373-25 Din.
Draginjske doklade je uredila vlada častnikom že z ozirom na povišane plače po novem vojnem zakonu z uredbo z dne 23. januarja 1924, ki izpreininja dosedanjo skupno uredbo o draginjskih dokladah z dne 28. februarja 1922, katera velja tudi za ostalo državno uradništvo.
Če so to splošne norme, po katerih misli urediti vlada draginjske doklade tudi civilnemu državnemu uradništvu, tedaj bodo osebne draginjske doklade ostale v isti višini kakor dosedaj, samo da se vsota prenese na mesečni znesek; stanovanjske doklade se pa za polovico znižajo.
Gori citirana uredba draginjskih do-klad častnikom določa sledeče osebne draginjske doklade:
Častniki	Uatelji.
II- drag r III. drag. r. II. drag. r. III. drag. r.
Din 780"— 720 •— 780"— 720 •— mes.
» 840 780 •— 840 780;— »
Stanovanjske doklade so se častnikom za polovico znižale, kar se bo sigurno zgodilo tudi pri ostalem uradništvu. Razlika je sledeča:
Častniki.	Učitelji.
II. drag. r. III. drag. r. II drag. r. I!I drag. r.
Din 75:— 30-— 150 — 60"— mes.
» 60;— 30-— 120;— 60;— »
Častnikom pripadajo vse družinske doklade kakor civilnim državnim uradnikom po njihovem zakonu; nova uredba o častniških draginjskih dokladah predvideva 150 Din mesečno kot doklado za ženo.
Posebne doklade dobe tudi v to upravičeni častniki za konja, v znesku 1200 Din na leto in tudi člen 291. voj. zakona predvideva še posebne doklade za težavne položaje.
Poleg navedenih draginjskih doklad določa gori omenjena uredba še posebne doklade za častnike-komandante, ki znaša mesečno 750 Din (najmanjši znesek). Tu bi se dala napraviti paralela s funkcijskimi dokladami šolskih voditeljev. Koliko izvenšolskega dela, skrbi in odgovornosti pada na šolskega voditelja! On je pravi voditelj vse prosvete v okraju, če je na svojem mestu. In kaj ima od tega? Nič! Ker je vlada odtegnila šolskim voditeljem celo sedanje funkcijske doklade, ki sicer že davno niso več odgovarjale predvojni vrednosti, a so bile z zakonom in dekretom voditeljem zajamčene. Vlada jih je enostavno pogazila z bud-žetom. Funkcijske doklade šolskih voditeljev so znašale 75 Din letno za triraz-rednico in za vsak nadaljni razred 25 Din letno. Če primerjamo to letno bagatelo z mesečno nagrado komandanta pri vojaštvu in če upoštevamo pogaženje celo teh pravic pri voditeljih, tedaj se moramo čuditi bagateliziranju prosvetnega dela in prosvete same s strani vlade.
Tudi za službeno selitev in potovanje se daje častnikom prednost. Za učiteljstvo so predvidene po uredbi z dne 4. oktobra 1923 za službeno potovanje dnevnice po 45 in 50 Din, kilometrina 6 Din, za prenos prtljage 5 Din, kar tudi ne odgovarja času.
Pokojninski predpisi vojaštva so v vseh slučajih enaki s civilnim uradni-štvom v pravnem oziru.
Kakor je drakonsko in nesocialno preskrbela vlada državno uradništvo za slučaj bolezni, tako ima vojni zakon za vojaštvo vzorne določbe v tem oziru. Častniki imajo brezplačno zdravljenje za sebe in rodbinske člane, če bolujejo doma in tudi brezplačna zdravila. A ne samo doma, tudi v bolnicah jim zakon predvideva brezplačno zdravljenje; dobro pri tem je to, da ima vojaštvo svoje državne garnizijske bolnice, ker sicer bi se mu godilo tako kakor civilnemu državnemu uradništvu, kateremu v zasmeh je postavljen člen 112. činovniškega zakona, ker vlada ne dovoli brezplačnega zdravljenja v bolnicah, ki jih faktično ona vzdržuje, kakor je to slučaj v Sloveniji.
In tudi za rekonvalescenco častnikov je dobro preskrbljeno. Zakon jim dovo-
Tradicionalizam nas upropaščuje, zbog njega naša država još i danas nije konsolidirana kako bi mogla i morala biti, a sve zbog onog tradicionalizma, koji narod nikad ne ističe i prema kojemu bi narod bio sasvim ravnodušan, da ga ne podgrejava i raspiruje inteligenca, kojoj je.valjda cilj (mnogima i besvesno!) raz-jedinjenje, rušenje.
Ne kažem da spada i jezik u tradiciji! onako kao na pr. banska čast, ali i jezik živi i on se usavršava, ali neka se usavršava tako. da se približuje, a ne odalečuje, da se ne stvaraju veče razlike, nego nek nas uvek vodi ideja jedinstva. Jedinstvo jezika ne če se stvoriti preko noči, ali treba pokazati želju i težnju, treba pokazati da nam leži na srcu jedinstvo i samo jedinstvo! Jezik je narodu svetinja, narod se tom svetinjom ponosi i bio bi opasan skok »preko noči« svetinju oteti, ali približavanje i usavršavanje može da pode takvim putem, koji ne če biti »preko noči« učinjen, ali opet je učinjen, a da nitko nije ostao povreden. Da li i koga Jugoslovena boli što smo se odale-čili od jezika Gunduliča, Trubarja ili Ob-radoviča i tim »odalečenjem« priblizili se i stvorili jedinstveni srpsko-hrvatski jezik, kojeg su i hrvatski Kajkavci kova Ignjata Kristijanoviča i zagovornici srp-skog cerkvenog jezika postali žrtvom. A zar nije interesantno i čudno da je »Kaj-kavac« župnik Josip Durdevački u svo-joj »Jezičnici horvatsko - slovinskoj« (1826.) pozivao sve Slavene u jedno kolo i zahtevao za njih zajednički pravopis i
zajednički jezik? Boli me, kad mi jedan filolog starog nejugoslavenskog mentali-teta reče: jedinstveni jezik je samo vaš ideal, a da znate, moj nije! To me boli, ali preziretn taj bol, kao što sažaljujem takve filologe i one filozofe, koji govore o trima narodima: Srbima, Hrvatima i Sloveneima! Sažaljujem takve mudrija-ne. ponosan što sam učitelj Jugoslaven, što odgajam omladinu u jugoslavenskom duhu, uveren, da če ta omladina drukče shvatati jedinstvo, jer če shvatiti potrebu jedinstva, potrebu za progres naše nacije. Na učiteljima, na školi leži budučnost Jugoslavije, na školi leži izgradnja jedinstva. a verujuči u pravo i čisto jugoslo-venstvo učitelja i učit. naraštaja, uveran sam. da če izgradnja jedinstva biti pot-ptina i savršena.
U zadnje se vreme počelo više zanimati za nastavu »srbohrvaščine« u slaven. školama. Držalo se o tom i nekoliko predavanja, pisalo se o tom u stručnim i političkim novinama. I ja ču da iznesem svoje »mnenje« o nastavi sh, a bilo bi poželjno, dapace i nužno, da i drugi, koji se za stvar zanimaju, iznesu svoja mnenja u našem staleškom glasilu (do člana-ka u polit, novinama dolazi se slučajno). Dolaze mi na pamet reči jednog uvaže-nog slaviste, koji je lane pisao o tome, da se »srbohrvaščina« u slov. školama za boga ne uči ka tudi jezik, neka se dake ne muči gramatikom, jer če se postignuti negativan uspeh, nego nek se lepo, slo-bodno čitaju narodne i umetne pripovesti, pesma itd. To je ispravno, ali i ne osvr-
ljuje brezplačno nastavitev in zdravljenje v državnih kopališčih, sanatorijih in kli-matičnih krajih ob pogojih, ki jih predpiše minister vojne; oboleli častnik dobi po-seboj še podporo za zdravljenje, ki se zagotovi s proračunom in se ne vrača, katere velikost odreja minister vojne.
V pravi zasmeh je tozadevna socialna preskrba učiteljstva, ki ga tako radi izkoriščajoči krogi nazivajo z bombastično frazo »pionirji prosvete«. Ne samo, da ne dobe brezplačnega lečenja doma, brezplačnih zdravil, brezplačnega lečenja v bolnici; učitelji morajo po »Pravilniku« ministerstva zdravja z dne 10. oktobra 1923 plačati celo državno zdravniško komisijo za pregled po 60 Din vsakemu državnemu zdravniku, t. j. 180 Din poleg vožnje in prehrane na lice mesta zdravstvene komisije. In da je mera trpljenja
še bolj polna, mora revež položiti denar v naprej svojemu šefu, sicer so mu odprte vse opasnosti sedanjih razmer. Za vse državno uradništvo v Sloveniji je določenih 20 mest za 50% popust v državnih kopališčih; koliko teh mest odpade na učiteljstvo in koliko na najpotrebnejše bi pokazala statistika!?
Edino ena zavest nas dviga še ob teh pogledih: to je velika vera v notranjost trdo preizkušenih vrst učiteljstva, v njega nesebično delo in v njega razsodnost, ki dviga visoke smotre države nad ustvarjajoče razmere s strani vlade ter velika ljubezen in idealizem učiteljstva do prosvete, ki bo edina prinesla po trdo posuti poti končno zmago nacionalni in državni ideji — s prerojenjem naroda.
—k.
MREN:
Najhujše zlo.
Lahko si je misliti in mi se tudi dobro zavedamo, da so pri tako velikem preobratu, kakor je zadel našo sedanjo generacijo, neizogibni temeljni pretres-ijaji ustroja javnega življenja in države. To je tudi vzrok, da smo mnoge velike hibe, ki so se dogajale v tem času in se dogajajo še sedaj dan na dan, pripisovali temu dejstvu. Tolažili smo se, da je to mogoče le v prehodni dobi in izvira iz nepoznanja razmer. Zato smo našli za vse izgovor in opravičilo in ga iščemo še sedaj, čeprav ga moramo često privleči za lase. Zakaj sedaj, v šestem letu svobode, se to zlo prav nič ne manjša, ampak raste prav sumljivo od dne do dne in kopiči gorje nad nas vse. Tako, da vidijo danes veliki prejšnji optimisti in neverni Tomaži v vsem tem ne samo neizogibne slučajnostne napake, ampak naravnost sistem, ki hoče prav do temelja porušiti vse, da bode mogel graditi znova, seveda, če njega samega ne pokopljejo razvaline pod seboj.
Kakor je pri nas gmotno zlo (absolutno nezadostni prejemki) neprimerno bolj občutljivo in pereče, kakor je to v spodnjih krajih, kjer je marsikateremu nastavljencu redna plača postranska stvar, prav tako občutljivo in še bolj pereče je naše moralno zlo. ki prihaja zlasti zadnja leta nad nas in zadaja udarec za udarcem ne samo posameznikom in celim slojem, ampak že širokim plastem naroda in s tem seveda tudi drž. misli in ideji. Saj se navadno vlada istoveti z državo, in obeh pojmov niti inteligenca večkrat ne loči, kaj šele pri-prosto ljudstvo. In to je ravno najhujše! Za napake, katerim bi se bilo tudi v sedanji dobi možno izogniti, bode treba leta in leta trdega in sistematičnega dela, da se vsaj deloma zabrišejo zle posledice, ki so nastale ne ravno samo za uradništvo in javne nameščence, ampak za državo kot tako.
Mnogo, prav mnogo, je zagrešil v tem pogledu Beograd, morda več nehote, kakor je namenoma. Koliko nevolje in zabavljanja nad državno upravo bi lahko izostalo, ako bi bili merodajni krogi previdnejši pri uveljavljenju novih na-redb v vseh panogah, torej tudi v šolstvu! Potem bi ne zagledali belega dne odloki, ki so često naravnost nasprotni ustavi, ali pa docela neizvršljivi. Menda je nepotrebno navajati natančnejših dejstev. Za malenkostni gmotni dobiček mora često mnogo trpeti državna misel (krivično kolekovanje šolskih naznanil) in prosvetna uprava sama. Uvajanje silno okornega in počasnega birokratizma v državno upravo provzroča velikansko moralno in gmotno škodo ne samo državljanom, ki so pri tem prizadeti, ampak tudi državi kot taki. Pomislimo le na postopek pri upokojitvah in izplačevanju pokojnine! Uradništvo živi pri nas iz rok v usta in nima nikakih prihrankov razen dolgov. In sedaj mora čakati mesece in mesece brez plače in brez penzije, ker tako zahteva neizprosen svetnik, sv. Birokracij, v Beogradu. In tu so največkrat cele družine, ki so navezane samo na redne prejemke družinskega poglavarja! Ali ni to nepotrebno zlo, ki zadaja gmotne udarce prizadetim, državnemu prestižu pa občutne moralne zaušnice?!
Mnogočesa so pa krive naše politične razmere, ki so specijaliteta posebne vrste. Marsikaj bi lahko izostalo, ako bi ne bilo naše politično življenje tako raz-orano, ako ne bi povsod korakalo v prednjih vrstah golo in egoistično strankar-stvo. To je tisto nezdravo strankarstvo, ki vidi le samo sebe in je samo sebi cilj in namen ter mu je več lasten jaz, nego dobrobit celokupnosti — države. Tudi temu dejstvu moramo pripisati dosti zlih posledic, katerim bi se pa naposled državni krmilarji tudi lahko izognili, če bi
hoteli. Seveda bi se moralo potem ozirati i n upoštevati mnenja strokovnjakov in strokovnih organizacij. Po takem mjienju pa merodajni krogi ne vprašujejo, in če se jim ga že prinese na krožniku. ga ne pogledajo.
Naše oblasti in pa mi sami pogosto grešimo v tem, da hočemo biti bolj p a p e š k i, kakor je papež s a m. Pozabili še nismo mučne situacije leta 1922.. ko naenkrat ni bilo kredita za že nastavljene učne moči! To je bilo pa samo v Sloveniji, med tem, ko je bila ra^ dičevska Hrvaška dovolj oskrbljena. Letošnja redukcija ob novem letu tudi ni delala prav nobene časti našemu višjemu šolskemu svetu, ki je raznim učiteljskim osebam ustavil novoletne plače brez vsakršnega predhodnega obvestila samo za to, ker je Beograd zahteval, da se vrne vse prideljeno učiteljstvo šoli. Ta zahteva pa je prav tako veljala tudi za druge kraje naše države, vendar se ni izvajala nikjer, med tem, ko se je hotela pri nas izvesti na precej nenavaden način. Uči-teljstvu so se kratkomalo ustavili prejemki in se ga je sililo, da se povrne na svoja mesta, katera je zapustilo že pred leti ravno na poziv višjega šolskega sveta.
In tako se vleče cela veriga od Beograda pa tja do vaške šole, na kateri je možno, da se prav resno razpravlja o tem, ali je po zakonu o taksah dovoljeno učencem p o v e d a t i rede o napredku, če ne morejo vzeti šolskih naznanil zaradi taksne marke, in se pride seveda do zaključka, da ni dovoljeno.
V sedanjih časih in razmerah ni brez nevarnosti, da se ne zanese tisti nesrečni duh birokratizma, ki je zavladal na višjih mestih in provzroča toliko nepotrebnega zla nam in državi, tudi med nas v najnižje vrste »oblasti«. Bodimo čuječi in se mu izogibajmo. Zakaj nas ne obdajajo suhoparni akti in kljukasto zaviti paragrafi, temveč življenje. In to življenje gre brezobzirno svojo pot naprej in si ne da predpisavati smeri.
Bodimo korektni in skušajmo spraviti v sklad predpise in življenje. Ne iščimo pa dlake v jajcu in malenkosti, na katere ni mislil niti zakonodajalec.
Iz Čehoslovaške republike.
—čh Pedagoški listi in stanovska glasila učiteljstva v Čehoslovaški: »P e -
dagogicke Rozhledy«, izdaja književno pedagoško Udruženje »Dedictvi Komenskeho« v Pragi. — Informativen list »D i 1 n e 1 i d k o s t i«, izhaja v Brnu kot priloga »Vesnika Ustadniho spolku učitelskecho na Morave a ve Slezsku. — »Če sky Učitelj« s prilogo »Škol-ske reform y«, glasilo »Zemskeho ustredniho spolku jednot učitelskych u Češkoj. — ■ »K o m e n s k y«, glasilo »Ustredniho spolku jednot ucitelskych u Moravskoj. — »Š k o 1 a m e š t a n s k a«, glasilo »Zemske ustredni jednoty učitel-
čuči se na te reči, mi smo dužni da se pitamo jedno: koju svrhu, koji cilj ima učenje srbohrvaščine? Imamo li cilj, da upoznamo dake sa jednim njihovu govoru sličnim govorom, da daci upoznaju lepo-tu tog jezika i da ga zavole, te ga Slovenci, poznavajuči taj jezik, dodu do srp-skog ili hrvatskog narodnog i umetnog štiva, ili da dake naučimo pravilno govoriti?
Učenici treba da čuju lep i ispravati govor, da priviknu nanj, da shvate naj-glavnije razlike, osobito u akcentu, te da iin jezik kao lep i blag omili. Slušajuči oni če zaželiti da i sami tako govore, t. j. da čitaju. Kad su postigli vežbu u lepom čitanju, oni če pokušati da kakvu malu pesmicu ili priču nauče naizust, pa da je tako deklamuju. Deca to vole i ona če u tom uživati, te če tražiti isprva lakših, kračih i zabavnijih štiva i pesama, a mi čemo ih polako upoznavati na naše narodne smešice, pitalice, priče i pesme. Sve od lakšega i deci pristupačnijega i zanimivijega. Deca če u kratko da pripo-vedaju što su pročitala i naučila; isprva mogu da pripovedaju makar i slovenski, da se vidi kako su razumela, a vremenom ona če i sama nastojati da pripovedaju srb. Uz pomoč učiteljevu dete če jedno drugome postavljati pitanja, da se uče pitati, jer to je prilično teško, svakako teže nego odgovarati (kod pripovesti).
Odgovor je naime učenik naučio iz knjige, možda i doslovno, dok za pitanje treba da dobro promisli, kako če ga slo-žiti, a da mu drugi na nj po želji odgo-vara. Jer, ako želiš dobiti odgovor: »otac je imao sedam sinova,« nije sve-jedno ako pitaš »što je imao neki otac?« ili »koliko je sinova imao otac?« Ako že-
liš dobiti odgovor: »Sinovi su se medu sobom svadali,« nije svejedno ako pitaš »kakvi su bili sinovi?« ili »kako su sinovi živeli medu sobom?« Da če kod mno-gog čitanja i pripovedanja doči i slovnica na red, o tom nema sumnje. Ali to ne če biti kao mučenje, nego kao potreba. De-klina^iju i konjugaciju treba svaki dobro da zna. Potpuno govoriti učenike i tako je nemoguče naučiti, tim više što je razlika si. i sh. takva, da se više puta bes-vesno pogreši u uverenju da je dobro rečeno: Sličnost jezika zdaje deci dosta muke. Glavno je, da dobro razume, što čita, a onda se na temelju toga lakše vež-ba. Potpuno i gladko govoriti nauči se čovek u praksi, u životu, gde se za to upotrebi malo više nego 2 h sedtnično. Slovenci, koji žive medu Srbima ili Hr-vatima nauče kroz nekoliko meseci do-tično narečje, isto kao i Srbi i Hrvati koji žive medu Slovencima. Učenje sh. neka se dakle u školi ne sili kao na pr. u gimnaziji latinski ili grčki, jer to dacima brzo dodija i omozne, ali zahtevati, da deklamuju naučenu pesmicu, da lepo (makar i napamet) pripovedaju pročitanu priču, da znadu vremena (aorist i imperfekt da tekom vremena upoznaju), deklinaciju, imenica, zamenica, prideva, stupnjevanje prideva, to može i mora svaki učitelj. Citati, citati i citati! Škol. zadače neka se temelje na obradenitn štivima ili pesma-ma (na razne načine: iz jednine u mno-žinu i obratno, iz 3. lica j. ili mu u 1. 1. j. ili mu i obratno, u obliku pisma ocu, prijatelju, na pamet itd., kratki opisi, sa-stavci itd.).
Uopče treba nastojati, da se olakša učenje jezika pa makar postigao i polo-vicu uspeha. Preteravati je vrlo opasno!
I kod učenja »srbohrvaščine« treba da prevladava nacionalni momenat.
Ja ne znam jesatn li rekao dosta, no u koliko nišam, nadopunit če drugi, koji na ovom polju rade i koje predmet zanima.
A kako sa čirilicom? Cirilica je sveto pismo Slavena i treba da nam bude isto tako mila kao i jezik. Svaki Slaven treba da vlada čirilicom isto tako kao i latinicom i da mu to postane svejedno čita li ili piše li latinicom ili čirilicom. Nama treba da bude cirilica i svetinja i milija nego što je Germanima gotica. Pa kad i Germanci zabace svoju goticu (što oni ne če!) mi čemo čirilicu da obdržimo, jer je ona naša, slavenska. Komu ona smeta i komu je na teret? Potrebno je da i Slovenci i Hrvati naviknu na čirilicu kao i Srbi na latinicu. Zar dok se milioni Rusa, Kitajaca, Japanaca, Turaka, Ger-manaca, Grka, Jevreja itd ponose svojim pismom, mi da čirilicu preziremo? A koliko bi se medu tim ignorantiina našlo zagovornika cirilice, kad bi na pr. Nemci, Francozi iti njome pisali? Neki hoče da oponašaju i da se»igraju« ili »grade« Evropejca na račun cirilice! Kažu, cirilica je nepraktična! Isto tako je cirilica za nas nepraktična, kao što je za Srbe, Ruse, i Bugare latinica! A zar je to praktično, kad ja čitam doslovno latinski nat-pis »Manicure« ili slično? Zato se ja pridružujem tovarišu P. S. kad kaže, da bi trebalo i u slovenskim čitankama štatn-pati nekoliko (makar i slov.) štiva čirilicom, kao što imaju hrvatske, ili srpske latinicom. Cirilica se vrlo lako nauči. Zato ne treba posebne »nadarenosti« ali treba imati ljubavi. Barem onoliko, ako ne i više koliko si imao učeči goticu. Istina je, da »latinaši« ne čitaju čirilicom pisanih
stva mestanskych škol u Češkoj in »Ri-škeho svazu učiteljstva meštan. škol v republiki Čehoslovensky, izhaja v Pragi.
»Časopis čehoslovenske o b c e učiteljske«, glasilo »Čehoslovenske obce učiteljske«, glasilo vsega učiteljstva v republiki. — »Uhor«, list za kritično proučavanje mladinske literature. — »Narodna s k o 1 a slovenska«, organ »Sviizu Slovenskeho učitelstva« v Bratislavi, Edlova ul. l/a.
Splošne vesti.
t Aleksa Šantič. Dne 2. t. m. je umrl v Sarajevu po daljši bolezni veliki srbski pesnik Aleksa Šantič. Pokopali so ga 5. t. m. z velikimi slovesnostmi na državne stroške. Rojen je bil 27. maja 1868 v Mo-starju ter je po končani ljudski šoli obiskoval Mahrovo šolo v Ljubljani, odkoder pa se je radi bolehnosti preselil v Trst k svojemu stricu, ki ga je izročil v vzgojo Ljudevitu Vuličeviču, lirskemu pesniku. Leta 1883. se je vrnil v Mostar, kjer se je seznanil z mladim trgovcem Jovanom Dučičem, pesniško navdahnjenim. Oba sta začela pisati pesmi. Učitelj Dušan Lemajič je poslal oba v uredništvo somborskega otroškega »Goluba«. kjer je izšla leta 1887. prva Šantičeva pesem. Oba sta kmalu potem sodelovala pri vseh književnih listih. Šantič je izdal dve zbirki pesmi. Leta 1896. je ustanovila »mostarska deteljica« književni list »Zoro«. Šantiču in Dučiču se je namreč že mnogo preje pridružil tudi Svetozar Corovič. Šantičevo književno delo je bogato. V založbi srbske književne zadruge je izšla leta 1911. njegova zbirka pod naslovom »Pjesine«, leta 1913. zbirka pesmi »Na starim ognjištima«. Za pesnikovo 50-letnico je društvo književnikov v Zagrebu izdalo zopet zbirko pod naslovom »Pjesme«, ki jim je napisal uvod Vladimir Čorovič. Znamenitejša dela Alekse Šantiča so še »Pod maglom«, izšlo v Beogradu 1907., »Hasanaginica«, izšla v Beogradu 1911., »Angjelija« izšla v ino-starskem »Narodu« 1912. in »Sunce«, ki še ni tiskano. Šantič je leta 1910. izdal zbirko prevodov pod naslovom »Iz nemške lirike«, leta 1919. pa prevod »Pjesine roba« češkega pesnika Svatopluka Ce-cha. Za svoje književno delo je bil Šan-tič leta 1914. izvoljen za dopisnega člana kraljevske srbske akademije v Beogradu, leta 1920. pa za člana umetniškega oddelka Jugoslovanske akademije znanosti v Zagrebu. Kralj Aleksander ga je še kot regent odlikoval z lento sv. Save. Slava njegovemu spominu!
— Prevedba učiteljstva. Ministrstvo prosvete je definitivno končalo prevod in razvrstitev po novem zakonu in uredbi. Na podlagi tega se izdelujejo razvrstilni dekreti za vsakega poedinca. Po tej uvrstitvi je razrešenih okrog 315 veroučite-ljev, ker nimajo zadostne kvalifikacije. Vsi stalni in začasni učitelji, izvzemši onih, ki še nimajo našega državljanstva,
knjiga samo zbog te cirilice, i to je gorka istina, ali sasvim neopravdana i bez ika-zva temelja! Ta se istina rodila kod ljudi, kojima je cirilica trn u oku. ne možda što je mrze, ali im »ne treba« i bode ih! Ali ih ne bode gotica! Do glasovanja za ali proti latinici ili cirilici kod nas ne če i ne sme doči, jer su to ravnopravna pisma, kojima se može svazi jednakopravno po-služivati.
U osnovnoj školi uči se cirilica, več u VI. raz. Vežbe su u I. Čitanci preduge, pa je dosta ako se uzme 3—4 retka pisanih i tiskanih slova pojedine grupe. Deci ne zadaju poteškoče slova, nego još nepoznate reči. Treba što pre preči na štiva, koja su deci zanimljivija i koja daju više života nego mrtva vežba. Štivima se deca uvežbaju glatkom čitanju i pisanju, a pomalo i govoru. Deca če i tako stano-vita slova zaboraviti, t. j. ne če moči da sete (B, i još koje) ali tu se dade pomoči genetički i mnemotehnički na pr.: r T, n II, t T (jedan, dva, tri. poteza kod inalog i velikog slova) ili (r> brojka 6. JI brojka dva), (dete zapamti B broj, ^ dva). Kod mnogih vežbi može se od-mah uzeti mala i velika slova kod kojih je razlika samo u veličini: A, IJ, H, T>, TJ, E $ X II J, K, JI, ,Tb, M, H, Tb. O. P. C, III, y, li, 'M; pa onda i I, 11 II. 111 lil (r I\ ir IT, t T), isto se savlada, a onda treba mnogo vežbe u prepisivanju, diktovanju, te u marljivom čitanju (pojedince, po dva, 11 zboru, sedeči, samo da se obuka oživi). U visim razredima ona se marljivo vežba, te učenici tekom vremena po-stanu okretni u cirilici kao i u latinici.
so prevedeni. Prevedeni so tudi učitelji z gimnazijsko maturo, a položiti bodo morali še strokovni izpit.
—	Prevedene učiteljice ženskih ročnih del: Ministrstvo prosvete je imenovalo za stalne učiteljice ročnih del v III. kategoriji, I. skupini: Karolmo Vrečko v Slovenjgradcu; Matildo Zvin-šek v Narapljah; Marico Paulšek v Kačah: Ivano Brus v Mariboru; Emo Kranjc v Mariboru; Beato Sedevcic v Mariboru; Angelo Karba v Ljutomeru; Terezijo Kunej-Borštner v Irbovljah; Marijo Laznik v Hrastniku; Ano Grmov-šek v Pilštanju; Marico I rampuš na Homcu; Matildo Vudler na Rečici; Ma-rijo Pečar pri Št. Pavlu nad Preboldom; Josipino Tratnik v Celju; v III. kategoriji, 2. skupini: Ano Smolnikar v Vojniku; Nežo Mejač v Motniku; Terezijo Doganoč v Velikih Laščah; Marijo Godnič v Zrečah; Jožico Kavšek v Radečah; Ljudmilo Arzenšek v Trbovljah; Gizelo Žen v Soteski; Marijo Avbelj v Ljubljani; Ivanko Demšar v Ljubljani; Cecilijo Skubic v Ljubljani; Karolino Zeh-rer v Mostah; Ido Kotnik v Selnici; Emo Sešek-Cajnko pri Sv. Bolfenku; Marijo Kit v Rogaški Slatini; Ano Povh pri Sv. Venčeslavu; Marico Trobej v Šoštanju; v III. kategoriji, 3. skupini: Ro-zalijo Gaberc v Lehnu; Franjo Urbas v Braslovčah.
—	»Magister, doce te ipsum...! »Slovenčevemu« uvodnikarju priporočamo naj si predse postavi zbirko praktičnega življenja in udejstvovanja katehe-tov v šoli, ki jo je izdal leta 1907. sedanji predsednik Čehoslovaške republike dr. Th. G. Masaryk pod naslovom »Ein Katehetenspiegel« (Frankfurt a. M. 1917
Wien, Verl. L. Rosner). V tej knjigi je zbranih samo nekaj slučajev, ki nam kažejo, kako daleč je odstranjena ravno duhovščina od pozitivnega krščanstva, ki ga zagovarja vsikdar napredno učiteljstvo. Te slučaje naj si ogleda člankar, predno vzdrži svoje trditve glede učiteljstva.
—lu Zakaj smo prinesli srbsko stališče glede pouka veronauka. Preradi se čudimo, da se Srbi tako malo ozirajo na naše razmere, še bolj se pa čudimo, kako se oni zavzemajo za stališča v šolskih vprašanjih, ki ne odgovarjajo našim nazorom. če se pa vglobimo v njihovo zgodovino, v mentaliteto naroda in učiteljstva, tedaj nam postaja marsikaj jasnejše. Tako vprašanje je tudi vprašanje verskega pouka v osnovni šoli. Oni vztrajajo na svojem stališču! Globlje se tega vprašanja sploh ni razmotrivalo, ne z našega in ne z njihovega stališča. Učiteljstvo se je pri nas dosedaj še vedno izrekalo proti srbskemu stališču, in sicer iz treh momentov: radi števila ur. ki že itak presega maksimum, radi nadzorstva in iz politiških ozirov. Duhovščina je zastopala svoje stališče bolj iz vzroka nad-oblasti nad šolo, kateri boj vodi proti šoli pri nas še izza dobe padca konkor-datske šole. V obeh slučajih igra tradicija zgodovinskega razvoja obeli narodov svojo vlogo. Našel se bo pa gotovo kak znanstvenik, ki bo tradiciji nadel še kako »pravno stališče«. Da je ethos le dobrodošla krinka, nam je priča zgodovina naše šole in strastni boj duhovščine proti šoli ob padcu konkordatske šole; pri nas v času, ko ni bilo dvoma o mišljenju tedanje generacije učiteljstva. Smatrali smo za svojo dolžnost, da smo ob-jasnili srbsko stališče, ker s tem utrjujemo medsebojno spoznavanje mišljenja in naziranja. »Narodna Prosveta« je nedavno prinesla glavne izcepke iz dr. Šu-steršičeve brošure, ki kažejo zlorabo vere s strani klerikalizma pri nas — tudi to je napredek, znak, da se zanimajo za nas. Ne bojmo se pogledati malo čez plotove Slovenije; razumljiv pa je krik separatističnega tabora, ker tudi v tem vprašanju išče le sebe in svoje — moči.
Slotnškarija ljubljanske okolice je zborovala te dni in je vso svojo duševno plitvost objavila v »Slovencu«. Ne pečali bi se z njo, da se niso obregnili ob stvari, ki generala Štruklja prav nič ne brigajo. Vse njihove resolucije se pečajo namreč z urejevanjem »Učiteljskega Tovariša«, kjer obžalujejo in obžalujejo Slomškarji. da »Učiteljski Tovariš« ne propagira slovenskega separatizma. Kadar bo »Tovariš« njihovo glasilo, se bomo tudi ozirali na nje, doslej je pa smer učiteljstva, ki stoji za »Tovarišem« diametralno nasprotna od njihove, ker gre za narodnim in državnim ujedinjenjem in proti separatizmu plitvega obzorja, ki ga goji Slotnškarija.
—	Državna vzgoja Slomškove zveze. Olede vprašanja: kako naj učitelj služi narodu in državi, je po objavi »Slovenca« z dne 12. febru-
arja t. 1. sklenila Slomškova zveza za ljubljansko okolico na zborovanju dne 9. t. m. sledeče: »Glede referata za okrajno konferenco ljubljanske okolice, v katerem naj učiteljstvo napiše kako naj učitelj služi narodu in državi, se je sprožila misel, naj se vsebina te naloge suče v smislu znanega pregovora: za malo denarja malo m u z i k e.« — Rimski hlapci so pač pasje udano služili Avstriji, odrekajo pa to svoji lastni nacionalni državi.
Dopusti učnim osebam; postopanje pri podeljevanju. Glede dopustov (izostanka iz službe) odreja višji šolski svet na podlagi zakona o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih z dne 31. julija 1923 začasno nastopno: Če zboli učna oseba ali je sicer zadržana priti v službo, mora po čl. 104. takoj ali vsaj v 24 urah o tem poročati svojemu neposrednemu starejšini (šolskemu vodji, ravnatelju); šolski vodja, ravnatelj okrajnemu šolskemu nadzorniku, odnosno pristojnemu nadzorniku za srednje šole; okrajni šolski nadzornik pristojnemu višjemu šolskemu nadzorniku. — Svoj izostanek mora opravičiti in starejšina prevzame popolno odgovornost za to, da je bil izostanek v resnici neizbežen in odsotnost dovoljno opravičena. Če dvomi o resnični potrebi izostanka, poroča izčrpno višjemu šolskemu svetu. — Ako traja bolezen, oziroma drugačen zadržek dalje kakor sedem dni, mora neposredni starejšina o vsakem slučaju takoj poročati višjemu šolskemu svetu, pojasniti vse okoliščine in priložiti opravičilo (zdravniško izpričevalo, uradno potrdilo i. dr.) prizadete učne osebe. — Višji šolski svet bo potem primerno ukrenil in učno osebo o ukrepu obvestil. Opozarja pa že sedaj na točko 7. in na zadnji odstavek člena 133. čin. zak. — Pri boleznih, ki vsled svojega značaja ne zahtevajo takojšnjega izostanka od službe, je vlagati pismene prošnje za dopust, naslovljene na ministrstvo prosvete. Do rešitve prošnje je ostati na službi, če ne nastopi med tem bolezen v taki meri, da to ni mogoče. V tem primeru je potem postopati do rešitve vložene prošnje po čl. 104. čin. zak., kakor je to uvodoma povedano. Pripominja pa se, da je ministrstvo prosvete z odlokom P. br. 652 od 1. februarja 1924 odredilo, da se bo moglo dovoljevati le omejeno število bolezenskih dopustov in da kolegijalnost zahteva čimdaljšo vztrajanje v službi, ker bi sicer v resnici in težko bolne učne osebe ne mogle dobiti dopusta zaradi manj bolnih, ki ne službujejo. — Prošnje za podaljšanje dopustov se morajo vlagati najmanje 10 dni pred potekom dovoljenega dopusta. Proti učni osebi, ki bi ne vložila take prošnje pred potekom dopusta, pa izostala od službe po njegovem poteku, se bo uporabljala prej omenjena točka 7., čl. 133.
—	Dopuste po privatnem poslu v zmislu čl. 110. čin. zak. dovoljuje do 10 dni na podlagi poverila gospoda ministra prosvete P. br. 415 od 22. januarja 1924 predsednik višjega šolskega sveta, preko 10 dni pa ministrstvo prosvete. Prošnje za odsotnost od službe po privatnem poslu je torej predlagati na višji šolski svet.
—	Slučaji, ki se jih ne da predvideti, kakor n. pr. smrt v rodbini, poklic k uradni zaslišbi in podobno, spadajo pod točko A tega odloka. — Vse prošnje in poročila je pošiljati po uradni poti in jih odpravljati kot jako nujno zadevo.
—	Naročniki koledarja naj nemudoma poravnajo naročnino. Naj bo to zadnji opomin! Zamudniki nam povzročajo mnogo nepotrebnega posla.
—	Nabiralci naročnikov »Zvončka« naj označijo pošiljko zneska za 2. številko na položnici z označbo »Mesečniki — 2. številka«. Koncem tega tedna prejmete 2. številko. Na zalogi imamo še par sto izvodov 1. številke, ki z njo lahko postrežemo naročnikom. Skrbite, da nam ostanejo vsi naročniki zvesti celo leto, ker bi sicer nastala med letom pri upravi velika zmeda in tudi gmotna škoda izdatna. Vsako napako v dostavljanju nam takoj javite, da jo odpravimo.
Uprava »Zvončka«.
—	Učiteljski koledar je na razpolago okroglo še v 1000 izvodih, kakor poroča »Narodna Prosveta«. Udruženje apelira na učiteljstvo, da razpeča še te izvode, ker je čisti dobiček namenjen UJU v gmotno podporo. Apeliramo posebno na okrajne učiteljske knjižnice in na lokalne učiteljske knjižnice, da si ga nabavijo. Na vrednosti bo pridobil koledar posebno v poznejših letih, ker bo v njem lahko vsakdo našel potrebnih šolskih in prosvetnih podatkov iz cele države in ker je to prvo skupno pedagoško in stanovsko delo slovenskega, hrvatskega in srbskega učiteljstva. Naroča se pri Udruže-
nju Jugoslovenskega Učiteljstva — Beograd, »Učiteljski dom«.
—	Upokojeni učitelji in učiteljice.
Ministrstvo prosvete je upokojilo naslednje učitelje v področju Slovenije. Albino Kocijančič-Ažman v Ljubljani; Cecilijo Kocbek v Dobrovcah; Rozo Salberger v Mostah; Maro Opašič-Vrišer v Lajters-berg-Krčevini; Pavlo Režek-Zurc v Novem mestu; Irtno Pakač v Kapči; Franja Petrič v Ljubljani; Jakoba Kovačič v Pragerskem in veroučitelja Regalata-Če-bulja v Ljubljani.
—	Ljubljanske člane S. Š. M. opozarjam, da so knjige za 1. 1923. na razpolago in se dobe v sredo in petek popoldne pri poverjeniku R. Grumu v Učiteljski tiskarni, soba št. 17. Člani, ki še niso doplačali članarine na Din 30, naj to store ob prejemu knjig.
—	Zahvala. 8. in 9. februarja se je vršil v Črnomlju knjigoveški tečaj pod vodstvom tov. Ivana Zagažena. Knjigoveški tečaj ni samo važen za učiteljstvo, v prvi vrsti za našo šolsko mladino. Želimo samo, da se napravi take tečaje po možnosti pri vsakem okrajnem učiteljr skem društvu; zadnji se je vršil v Slov. Bistrici. Naj mu bo uspeh tečaja v vzpodbudo za nadaljne tečaje. Za trud se mu zahvaljujejo udeleženci tečaja.
—lp Na občnem zboru jeseniške podružnice »Slov. čeb. društva« dne 2. t. m. je imel tov. Iv. Šega predavanje: »Življenje naše č e b e 1 e«. Predavanje je bilo prav poučno in vsestransko zanimivo. Predavatelj je obljubil predavanje nadaljevati.	—p—.
—lp »Ljudsko vseučilišče« na Jesenicah v »Delavskem domu«. (Nadaljevanje predavanj). 65., 66. »Pridelovanje železa«. Fr. Zupančič. 67. »D e -1 o angleškega p r o 1 e t a r i j a t a«. Fr. Zupančič. — Dne 11. decembra 1923 je priredilo društvo »Svoboda« »Spominski večer Iv. Cankarja«. Spominski govor je imel Iv. Šega. 68. »Premog, bogastvo naše držav e«. Iv. Šega. (Predavanje je namenjeno za štiri večere). 69., 70. »Ljudsko vseučil. je priredilo na sv. večer »božični-co«, ki je prav dobro uspela. Poleg god-benih točk in obdarovanja sta imela tovariša Iv. Šega in Fr. Zupančič vsak po eno predavanje, in sicer prvi »Božični običaji pri slovanskih narodih«, a slednji pa: »Kaj pravi sv. pismo o rojstvu našega odre š e n i k a.«	—e—.
—	Uradna učiteljska konferenca prekmurskega učiteljstva se je vršila v telovadnici realne gimnazije v Murski Soboti dne 29. septembra 1923. — Poročamo nakratko o nje poteku, sicer malo pozno, a vseeno bolje, kakor če bi ne poročali. — Konference se je udeležilo okoli 190 »pionirjev prosvete«, moškega in ženskega spola. S svojim obiskom sta počastila konferenco okrajni glavar g. Lipov-šek in nadzornik za meščanske šole gosp. Fran Fink iz Maribora. Kot gosta sta prisostvovala meščanski učitelj g. Trobej iz Ljutomera in katehet g. Horvat. Bila je to druga uradna konferenca prekmurskega učiteljstva. — Začela se je z mešanim zborom »Slovenac, Srb, Hrvat«. — Predsednik konference, okrajni šolski nadzornik Fran Cvetko je vsled zamude vlaka otvoril konferenco ob 10. uri, pozdraviv-ši .navzoče učiteljstvo in goste. Pozdravni brzojavki sta se na soglasni sklep učiteljstva odposlali 1. kralju Aleksandru I. in kraljici Mariji, 2. višjemu šolskemu nadzorniku in dvornemu svetniku, našemu gospodu Ganglu. Po prvi brzojavki se je navdušeno zapela državna himna »Bože pravde«. — Nato je predsednik obširno poročal o stanju prekmurskega šolstva, dajajoč potrebne napotke in migljaje, vse na podlagi izkušenj in zaznav, ki si jih je nabral o nadzorovanju tukajšnjih šol in lastni šolski praksi. Iz poročila se je dalo povzeti, da prekmursko šolstvo napreduje in bo napredovalo i nadalje, ako se bo vsaka učna oseba zavedala svojih vzvišenih dolžnosti v lastnosti vzgojitelja-učitelja in Jugoslovana. Poleg tega je pa seveda potrebno vplivati še na neorientirano ljudstvo, da bo vedelo ceniti, ljubiti in podpirati narodno šolo. Tov. Humar iz Vidoncev je potem nakratko poročal o temi, kaj je narodna šola v Prekmurju že dosegla kot gojite-ljica in pospeševalka narodne in državljanske vzgoje in katere tostvarne načrte ima za šolsko leto 1923.'24. Drugo, prav lepo in stvarno sestavljeno poročilo o pomenu risanja, telovadbe, petja in ročnih del za estetsko in narodno vzgojo je podala gospa Dragotina Kirarjeva (Pavel) iz Trnja. Nadzornik g. Fink je prav zanimivo predaval o temi, kakšen bi moral biti nazorni nauk v osnovni šoli, dočim je domači nadzornik g. Cvetko govoril o
modernem pouku spisja v osnovni šoli. Konferenca je sprejela tudi nekatere aktualne predloge, ki pa jih tukaj ne kaže navajati. Nadejamo se, da ne bodo pri višjem šolskem oblastvu neugodno rešeni. — Dnevni red konference je bil obširen, vse se je moralo vršiti v precej hitrem tempu, kljub temu je ujel vsak udeležnik nekaj dobrega, zlasti novih pobud, da bo s poživljeno vnemo v bodoče opravljal svoj vzvišeni poklic vzgojitelja-učitelja. Naša naloga je: povzdigniti šolstvo in narodno prosveto na čim višjo stopnjo.
Slovenska Šolska Matica. V pedagoškem zborniku za leto 1923. je treba število članov pri Prekmurju popraviti tako: Članov 99 (+ 37). Vsled tega ne odgovarja tudi skupno število članov isti-ni. Resnično število članov ni 2410, ampak 2459. Število letošnjih članov je potemtakem padlo samo za 100 v primeri z lanskim letom. — Da se prekmursko učiteljstvo zayeda visoke važnosti naše Slovenske Šolske Matice, to dokazuje dovolj dejstvo, da je vposlalo članarino na poziv potom okrožnice šolskemu nadzorniku in poverjeniku Franu Cvetku tekom treh tednov. Čast zavednosti in točnosti !
Vestnik za učiteljski naraščaj.
AKADEMIJA NA LJUBLJANSKEM UČITELJIŠČU.
Abstinenčna krožka moškega in ženskega državnega učiteljišča v Ljubljani sta priredila v soboto 9. t. m. s sodelovanjem pevskega zbora F. S. pod vodstvom prof. E. Adamiča prav zanimivo akademijo. Na vzporedu je bilo 15 izbranih točk, ki so se menjavale pred nami v pestri slikefvitosti, in sicer: 4 mešani zbori, dvoje deklamacij. 1 solospev in 1 duet, oboje s spremljevanjem klavirja; dalje gosli in klavir, duet gosli, moški kvarteti in kratek protialkoholni govor. Ves spored so izvršili naši mladi naraščajniki dovršeno-krasno! Izmed pevskih točk je posebno ugajal moški kvartet, ki je moral na splošno željo eno točko ponoviti. Govoril pa je znani in žalibog edini pravi protialkoholni slovenski propagator duh. svet. g. J. Kalan, ki je bodril mlade abstinente k nadaljni vztrajnosti ter izrazil željo, da bi se moški in ženski krožek razširil v velik krog, podoben onemu naših srbskih bratov, kjer je med srednješolci 7000, po drugem poročilu že celo 12.000 organiziranih abstinentov. Ob sklepu akademije je pohvalil in zahvalil prireditelje(ice) navzoči višji šolski nadzornik Wester, kateri zahvali so se pridružili vsi ostali poslušalci, izražujoč samo eno napako, namreč, da je bil ta zanimivi večer vzlic mnogim točkam vendarle mnogo — prekratek.
Obrambni vestnik.
PODRŽAVLJENJE UČITELJSTVA IN KLERIKALCI.
Naše klerikalce je podržavljenje učiteljstva, kakor je bilo predvidevano v ustavi, strašno zabolelo. »Straža« je napisala o tem besen članek, v katerem skuša z uporabo vseh mogočih za lase privlečenih argumentov dokazati slabe strani tega vladinega koraka, med vrsticami pa neženirano pove, zakaj so klerikalci in ona proti podržavljenju. Med svojimi argumenti pravi, da je višji šolski svet že danes ob vso veljavo; da od po-državljenja nima nič ne država, ne ljudstvo, ne učiteljstvo; da obstoja nevarnost, da se bodo v naših krajih ukinili razredi ali cele šole in reducirale učne moči, vsled česar bo trpela naša kultura, da bodo radi tega učitelji vedno pristaši vladajoče stranke, ki bo vedno srbska (!); da bodo zanemarjali pouk »materinščine« na škodo srbohrvaščine in cirilice; da ljudstvo od tega ne bo imelo nič dobrega; da se bo še bolj šopirilo protiljudsko liberalno učiteljstvo itd., itd. V resnici klerikalce prav nič ne briga, koliko veljave ima višji šolski svet, ko ni v njihovih rokah; ne briga jih, če ima od tega kaj učiteljstvo, država in ljudstvo; ne briga jih naša kultura, pač pa jih briga samo eno: koliko komande imajo oni kot stranka nad učiteljstvoin in nad šolo. Hudo jim je, da sedaj, ko je učiteljstvo podržavljeno, ne bodo mogli nikdar več uvesti pri nas zopet onih časov izza Šušteršičeve dobe, ki jo je naš nesmrtni Cankar ovekovečil kot kulturen škandal slovenske zgodovine v svojih »Hlapcih«. Hudo jim je, da ne bodo mogli poniževati, preganjati in uničevati naših najidealnejših prosvetnih delavcev, naših učiteljv zato, ker slučajno niso hlapci in priganjači SLS. Odtod vsa onemogla
jeza. V svojem bolnem ogorčenju se »Straža« seveda tudi ni sramovala napisati neresnice, da se v srbskih šolah ne poučuje latinica, čeprav ve vsak otrok, da je v Srbiji ravno tako obvezna latinica, kakor je pri nas cirilica. In še nekaj zanimivega je napisala »Straža«, »da bo vladajoča stranka v naši državi vedno srbska!« Mi smo pa mislili, da bo vladajoča stranka sedaj, ko se snuje opozicijo-nalni blok, »hrvatska«, Koroščeva! Pa pride »Straža« in trdi da se to nikdar ne bo zgodilo. Čemu potem farba javnost z vlado iz federalistov, z avtonomijo itd., če je sama prepričana, da se to nikdar ne bo zgodilo? Da, da, včasih tudi »Straža« nevede in nehote pove resnico, da njena stranka nikdar več ne bo vladala. Dobro bi bilo, da bi si naše ljudstvo, ki še vedno veruje v klerikalne prazne obljube, to »Stražino« priznanje zapomnilo in se po tem ravnalo!	»N. D.«
—ob Klerikalci so prejeli zasluženo plačilo. V obče je dobro znano kako klerikalci v »Straži«, »Slov. Gospodarju«, »Domoljubu« itd. ščuvajo proti nam. V minulem letu so skoro iz vsake številke »Straže« ter pogosto tudi iz drugih klerikalnih listov leteli ogabni izbruhi klerikalnih grdunov zdaj na tega zdaj na onega učitelja, še celo učiteljicam niso prizanašali. Ako letos ne bodo nehali, jim bo treba kuhati takšne čaje, kakoršnega jim je skuhal naš tovariš Radoslav Knaf-lič, nadučitelj v Radvanju pri Mariboru, razen tega bo moralo poverjeništvo UJU v Ljubljani dati ponatisniti knjigo »Olikani Slovenec«, ki je ni več dobiti, da jo darujemo duhovnim urednikom in so-urednikom klerikalnih listov, naj si prisvojijo iz nje vsaj najenostavnejša pravila. Kakor na druge, tako so leteli lani iz »Straže« in »Slov. Gospodarja« klerikalni izbruhi tudi na tovariša Radoslava Knafliča, ki pa si tega ni dal dopasti, temveč je zahteval v uredništvu »Straže« od glavnega urednika, duhovnika Goleča v imenu učiteljskega zbora najprej pismeno, potem še osebno pred pričami popravek. Ker se je ta vselej krčevito branil popravek priobčiti, mu je tov. Knaflič pri odgovornemu uredniku, državnemu poslancu Vlado Pušenjaku izposloval pismeno naročilo, naj popravek na vsak način priobči (dogovorjena klerikalna komedija), kar je pa Goleč kategorično odklonil. Šolsko vodstvo v Radvanju se je po tem izjalovljenem poskusu obrnilo uradno na drž. pravdništvo v Mariboru, proseč za varstvo in zaščito šole in ue -teljstva kot javnega uradništva pred napadi »Straže«. Državno pravdništvo je dvignilo proti odgovornemu uredniku državnemu poslancu Vlado Pušenjaku tožbo radi prestopka tiskovnega zakona in radi zasmehovanja in žaljenja javnega nameščenca v pogledu službenih poslov. Ko je sodišče doseglo v Beogradu sklep državne skupščine, naj se poslanec Vlado Pušenjak izroči sodišču ne samo v Knaf-ličevi zadevi, temveč tudi v zadevi državnega inženirja Vedernjaka in v zadevi vodje okrožnega agrarnega urada dr. Štefančiča, ni sicer sledila klerikalcem kazen za petami, pač pa toliko bolj gotovo pozneje. Okrajno sodišče v Mariboru je pred 14 dnevi obsodilo Vlado Pušenjaka radi teh deliktov na 1500 (ti-sočpetsto) Din globe oziroma na 30 dni zapora, na povračilo vseh stroškov kazenskega postopanja in na plačilo takse 50 Din, razen tega se mora razsodba na obsojenčeve stroške priobčiti v »Straži«, kar se je izvršilo dne 4. februarja 1924. Zaradi pomanjkanja prostora ne moremo razsodbe priobčiti dobesedno, razglašamo pa zadevo v vseobči poduk, naj se vsak zaveden učitelj brani kot državni uradnik s sodelovanjem svojega šolskega vodstva tako, kakor je to storil tovariš Knaflič, potem bodemo za klerikalce na-kuhali toliko vročega čaja, da se bodo pošteno izpotili in bodo ozdravljeni nehali po nas bljuvati. Je sicer jako težavno lasati preko imunitete odgovorne urednike. državne poslance, a vztrajnost in odločnost doseže tudi to. Tovariš Knaflič * je bil obenem tožil zasebno tudi glavnega urednika »Straže« in »Slov. Gospodarja«. duhovnika Goleča zaradi njegovih predrznih in osebnih žaljivk v uredništvu. Pri sodni obravnavi je končno dovolil Golecu. da je smel svoje inkriminalne žaljivke obžalovati, jih kot neosnovane preklicati ter izjaviti, da ni imel povoda tov. Knafliču kaj očitati, obenem se je zavezal plačati vse stroške. Ta duhovniku Golecu od učitelja izkazana milost je vztrezala Izveličarjevemu nauku: Storite dobro svojim sovražnikom! A tudi Golečevim sotrudnikom je izkazal Knaflič pri sodišču milost. Tu se je videlo in izkazalo, da je za klerikalce obojega spola najboljše zdravilo močan, vroč čaj. sku-
han pri — sodišču in bojkot njihovih ti-skaren in trgovin. Kdor se ne gane in potrpežljivo molči, češ, naj se le izkaš-ljajo ter naročajo tam povrh še svoje in šolske potrebščine, pljuva po svojem stanu in v — lastno skledo!
Učiteljski pravnik.
—§ Takse pri disciplinarnem postopanju po uradniškem zakonu. Kar se tiče disciplinarnega postopanja po uradniškem zakonu z dne 31. julija 1923, »SI. Nov.« štev. 199, določa člen 222. tega zakona: »V disciplinarnem postopanju se ne plačuje takse.« Odstavek 12. z zakonom z dne 25. oktobra 1923 »SI. Nov.«, broj 255 razširjenega čl. 6. srb. taksnega zakona pa določuje: »Predstavke i sva ostala pismena državnih službenika u službenima poslovima i kod disciplinskih krivica, koje se razpravljajo po činov-ničkom zakonu so takse oproštene.« Nadalje pa: T. p. 48: za delo pri disciplinarnem sodišču, ako se izreče obsodba se pobira 50 Din. T. p. 49: ako se zahteva izključitev administrativnih in drugih uradnikov od disciplinskega sodišča 50 Din. Tarifna postavka 50: Za pritožbo zoper odločbe v zadevi t. p. 49 se plača po t. p. 6 v iznosu 20 Din. Disciplinsko postopanje je tedaj v splošnem takse prosto, izvzemši slučaje t. p. 48, 49 in 50. Taksa iz t. p. 48 se plača samo za slučaj, če se obdolženec z disciplinsko razsodbo obsodi in če je razsodba postala izvršljiva. V razsodbi se mora označiti tudi, da je treba plačati takso po 50 Din. Tisto oblastvo, ki ima izvršiti naplate te takse, prilepi jo na referat in pošlje ta referat disciplinskemu sodišču. Taksa iz člena 49. se zahteva glede vsake osebe, katere izključitev se zahteva. Ta taksa se prilepi na vlogi za izključitev. Če pa se izkaže, da je zahteva neumestna, mora plačati stranka poleg takse po t. p. 49. še takso v smislu t. broja 5 po 20 Din za rešenje, s katerim se je prosilec s svojo prošnjo odbil.
—§ Prošnja novo upokojenih za nakazilo penzije. Vsi novo upokojeni učitelji in učiteljice morajo napraviti dve enako glaseči prošnji za nakazilo penzije in jih vložiti pri višjem šolskem svetu. Prošnji naj se glasite sledeče: Prošnja za nakazilo penzije. (Koleka prosto).
Ministrstvo prosvete — osnovna nastava.
Beograd.
Podpisani prosim za ureditev penzije in otvoritev kredita pri finančni delegaciji v Ljubljani.
V.........
N. N.
Prošnjam je priložiti podpisano uve-renje in razrešnico, ki jo da višji šolski svet, kakor smo poročali v zadnji številki. — Žal pri tej komplikaciji ni misliti, da bi prizadeti že prvega dobili penzijo, ker je prebirokratska vsa pot. — Ožji sosvet Pov. UJU je na zadnji seji sklenil ponovno narediti vse korake za odpravo tega neznosnega položaja.
Književnost in umetnost.
Nove knjige in druge publikacije.
—kpl Posebna Didaktika od Dr. Dušana
Rajičiča, profesora Više Pedagoške £kole u Beogradu. Danlčičeva, 2. Treče <>■if'»> izdanje. — Beograd. 1924. Cena 15 Din.
—kpl Viljem Rohrman, Kmetijsko gospodarstvo, tretja na novo predelana izdaja je ravnokar izšla v zalogi knjigarne Goričar & Leskov-šek v Celju. Cena kartonirani knjigi je Din 26 in se dobiva pri založnikih Goričar & Leskovšek v Celju In v vseh drugih knjigarnah.
—kpl Josip Jurčič, Spisi. II. zvezek. Uredil dr. Ivan Grafenauer 1923. Založila Jugoslovanska knjigarna. Cena broš. Din 20, vez. Din 30.
—kpl Prosper Merimee: Verne duše v vicah. Prevel Mirko Pretnar. »Splošna knjižnica« št. 17. V Ljubljani 1923. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna. Cena broš. Din 9, vez. Din 14.
Ocene.
—k Posebna Didaktika od dr. Dušana Rajičiča. Izašlo je skoro i treče izdanje »Posebne Didaktike«, nauke o predavanju predmeta u osnovnoj školl Ova prva sveska sadrži sedam nastavnih metodika: 1. Rellgijsku, 2. Istorijsku, 3. Zemljopisnu, 4. Nastavu prirodnih nauka, 5. Nastavu črtanja, 6. Pevanja i 7. Nastavu gimnastike i dečjih igara.
Pisac ove knjige g. Dr. Dušan Rajičič poznat je kao jedan od naših najboljih pedagoga, koji zastupaju Herbartov pravac u vaspitanju. On je napisao ovu didaktiku, u glavnom, po nemač-kim piscima, koji su pristalice Herbartove škole. Knjiga je proizvod njegovih odličnih predavanja iz metodike, koja je držao ranije kao profesor učiteljske škole. U metodikama navedenih predmeta, pisac je svuda zastupao iste didaktičke principe. Jednim lepim, konciznim stilom, g. Dr. Rajičič je pregledno izložio glavni zadatak pojedinih nastavnih predmeta u osnovnoj nastavi, i u isto vreme, pokazao je način savremene obrade na-stavnoga gradiva. Kao izvrstan poznavalac pedagoške teorije, i dugogodišnji iskusni nastavnik, cn je kroz sve predmete vešto sproveo formalni,
! materialni i vaspitni princip, i prema tome iz-vršio je izbor i raspored nastavnoga gradiva.
Mnogobrojne generacije učiteljskih kandidata u Srbiji, dobile su potrebnu stručnu spremu iz metodike Dr. Rajičiča, koje su bile izradene ranije u obliku >tabaka« (skripta). Ti učitelji docnije bili su spremni i dobri nastavnici, a mnogi su se bili istakli kao odlični školski radnici i pisci pedagoške i školske književnosti. I za taj uspeh, po-red drugih, mnogo je doprineo i g. Dr. Rajičič, koji je sistematski i jasno izlagao svoja predavanja iz posebne didaktike. Ta metodska sprema sačuvala je učitelje od lutanja i grešaka u škol-skotne radu, i služila im je kao solidna baza u njihovom daljem pedagoškom i stručnom usa-vršavanju 1 napredovanju.
Prema tome, ova moderna didaktika, koja tačno zlaže način obrade pojedinih predmeta, biče od velike koristi narodnim učiteljima a na-ročito mladim, koji još nemaju dovoljno potreb-noga iskustva. Ona če ih uvek upučivati na pra-vilan put u teškom nastavničkom radu. Odlično izradene metodike našeg narodnog jezika i računske nastave, od g. Jove D. Jovanoviča, prof. i ova posebna didaktika Dr. Rajičiča, činiče jedrni celinu u našoj skromnoj predagoškoj literaturi.
Ovom prilikom biče m o slobodnl napomenuti da bi, u idučem Izdanju, trebalo dodati pri kraju metodike pojedinih predmeta i po jedno ugledno predavanje. Ti priloženi načrti predavanja bili bi izvršna dopuna izloženome teorijskome delu.
Nadamo se, da čemo uskoro imati zadovoljstvo da vidimo i drugu svesku ove didaktike, koja če biti dobrodošla školskim radnicima.
Mislimo, da nije potrebno naročito prepo-ručivati ovu vrlo dobru knjigu, koia je potpuno zadovoljila jednu pedagošku potrebu. Najbolji dokaz njene vrednosti je taj, što je ona za kratko vreme doživela tri izdanja.
Knjiga se može dobiti kod večih knjižara u Beogradu, a tako isto i kod samog pisca na adresu : G. Dr. Rajičič, profesor V. P. Skole. — Daničičeva ulica 2, Beograd. Knjiga je preporu-čena od strane Glavnog Prosvetnog Saveta.
Veritas.
—k Viljem Rohrman, Kmetijsko gospodarstvo, za kmetijske šole in praktične kmetovalce. Že temeljna poglavja, kakor: gospodarsko premoženje, ležeče premoženje, upravna glavnica, kmetijsko delo, uredba gospodarstva, kmetijske cenitve, gospodarski preračuni, kmetijsko knjigovodstvo nam povedo, da je v knjigi zastopano vse kar nujno potrebuje vsak kmetovalec. V prvi vrsti bo knjiga prav izborno služila kmetijsko nadaljevalnim šolam in posebno bi priporočali, da bi služila ta knjiga privatnim gospodarskim tečajem, ki naj bi jih šole prirejale za šoli odraslo mladino in tudi za odrasle sploh. Knjiga daie učiteli-stvu najlepšo priliko, da se loti izven učnega go-spodarsko-prosvetnega delovanja In izobraževanja našega naroda, ker je vzorno sestavljena In izredno praktična. Tako jo priporočamo vsem šolam in učiteljstvu, da si jo nabavijo.
—k Prosper Merimèe Verne duše v vicah. S pričujočim zvezkom »Splošne knjižnice« je dobila slovenska prevodna literatura zopet delo, ki bo ugajalo vsem krogom bralcev, najpreprostejšim. pa tudi najbolj razvajenim. Saj pa ima Merimèe kot pripovednik, toliko vrlin, da je res vreden branja. Beseda mu teče čisto in izklesano, v dejanju vlada vedno potrebna napetost in tista stroga, umetniško dovršena umerjenost, ki priča o resničnem mojstru. Značaji so postavljeni in razporejeni z veliko spretnostjo in risani s tako natančnostjo, da jih človek ne izgubi iz lepo Iz spomina. Poleg tega ie uprav v pričujoči noveli toliko pestrega kolorita. da se zdi človeku, kakor da gleda v razkošnih barvah tonečo pokrajino pred seboj. Tudi ironija in sarkazem prideta na svoj račun. Slovenitelj je skušal podati delo v takem prevodu, ki ne žali izvirnika. Zato je delo tudi v slovenskem jeziku lepo in prijetno čitljivo.
—k Josip Jurčič: Spisi II. zvezek, Zopet smo za odločen korak bliže koncu Grafenauerje-ve izdaie našega klasičnega Jurčiča. Se en zvezek in pred nami bo ležala celotna izdaja Jurčiča, še Rokovnjačev manjka in končano bo delo, ki je res prava kulturna potreba vsakega Slovenca. Drugi zvezek prinaša sledeče povesti: Jurij Kobila, Tihotapec, Vrban Smukova ženitev, Klošteiski žolnir. Grad Rojinje in Golida. Kolikor naslovov, toliko znamenitosti. Kobila obravnava snov iz naše protestantske dobe, Tihotapec nas spominja polpreteklih dni in njega živahno dejanje je povest splošno pridobilo. O tej popularnosti priča dvakratna dramatizacija tega dela. SteTžajeva in Bajukova. Ljudje povsod to povest radi bero in to igro radi gledajo. Kdor se hoče nasmejati, naj čita Vrban Smukovo ženitev. Klo-šterski žolnir nas zanese nazaj v romantične čase in romantične dogodke, kot so jih ljubili naši očetje in matere in jim še danes mladina ni nenaklonjena. Isto velja o povesti Grad Rojinje. Kar pa knjigo posebno priporoča so ustne, izčrpne in strokovnjaške opombe ' izdajatelja koncem zvezka. Iz teh opomb izvemo, kako in kdaj je nastala vsaka teh del, v katerem žlvljcnskem položaju je Jurčič napisal dotično povest, kje je našel vzora in modele za posamezne nastopajoče osebe, kakšno je zgodovinsko ozadje, na katerega se je Jurčič naslanjal. Skratka ves aparat, ki ga zahteva historično-kritlčna izdaia nam ie podal Grafenauer koncem knjige. Težja mesta razloži prav poljudno in je glede komentarja popolnoma zanesljiv. Zato naj ne bo slovenske hiše, kjer bi ne našli Jurčičevih zbranih spisov, posebno, ker bo v doglednem času izšel še zadnji zvezek v celotni seriji Jurčičevih zbranih spisov.
Naša gospodarska organizacija.
—g Ganglov kamen za učiteljski kon-vikt v Ljubljani. Tov. Miloš Roš, učitelj v Hrastniku, obveznico 7% državnega investicijskega posojila za Din 500 s pri-nomnjo: »Sicer menda, ne hčere ne sina po meni ne bo': jih imajo pa drugi več, mogoče bo še kdo od žlahte iskal v kon-viktu strehe!« Samci in samice, bodi vam stanovsko - zavedni tovariš Miloš Roš v vzgled.— V počaščenje rojstva petdesetletnice tov. E. Gangla daruje učiteljstvo vseh treh stanovskih organizacij iz Kočevja Din 505. in sicer so darovali: à Din 25: okraini šolski nadzornik Josip Novak.
Leontina Schescharek, Alojzij Peterlin, Angela Peterlinova in Joško Jaklič; a Din 20: France Merljak, Klara Verhunče-va in Marija Janežičeva iz zavoda za slepe; a Din 10: Ivan Lackner, Fran Rupnik, Jadviga Predičeva, Olga Medvedova, Pavlina Štolfova, Adela Revnova, Dora Trugarjeva, Ana Ganslmayerjeva, Marija Kreinerjeva, Cirila Zupančeva, Adela^ Finkova in Julči Webletova; Er-nest Šušteršič obveznico 7% državnega investicijskega posojila za Din 100; Tončka in Božidar Betriani obveznico 7% državnega investicijskega posojila za Din 100. Živili Kočevci! V slogi je moč, napredek in nas spas. — Tov. Mimi Abulnar-Pezdirjeva iz Ljubljane Din 250 brezobrestnega posojila. — Učiteljski zbor v Toplicah pri Zagorju Din 120. — Skupaj Din 1375; zadnjič izkazanih Din 8412 = Din 9787. Presrčna hvala! »Epour se muove!« — »Poglej, kako ti polje trudno spi! Napor tvoj kot daritev posvečena stoteri plod iz mrtvih tal zbudi.« (Gangl: Moje obzorje.) — Jakob Dimnik, blagajnik.
—g V počeščenje Janko Likarjevega spomina: Tov. Iv. Šmajdek s Krtine pri Domžalah Din 20. — Hvala! — Jakob Dimnik, blagajnik.
Rezervni sklad — prostovoljni organi-začni davek.
II. izkaz:
Blagajniško stanje po I. izkazu 3317.5(5 D, Celjsko učiteljsko društvo . 150.— » Učiteljstvo topliške šole . . 55.— » Mariborsko učiteljsko društvo 100— » Slovenjgraško učit. društvo . 50,— »
skupaj . 3672.561).
Pričakujemo, da se odzovejo tudi še ostala učiteljska društva in volijo iz morebitnih letnih preostankov primeren znesek v rezervni sklad.	Uprarnik.
Iz naše stanovske organizacije.
Gibanje okrajnih društev v Sloveniji.
Vabila:
= MARIBORSKO UČITELJSKO DRUŠTVO zboruje v petek, dne 22. februarja popoldne ob 15. (3.) uri v risalnici deške meščanske šole. Poleg običajnih točk govori tov. Hren o »Utisih iz Prek-murja« ter poroča predsednik o borbi za naše pravice.
= KAMNIŠKO UČITELJSKO DRUŠTVO ima svoj redni občni zbor v ponedeljek, dne 18. februarja ob 9. uri dopoldne v šolskem poslopju v Domžalah. Dnevni red: 1. Poročila predsednika, tajnika in blagajnika. 2. Dobesedni govor, poroča M. Rupnikova iz Kamnika. 3. O Zgečevi brošuri predava E. Tiran iz Moravč. 4. Volitev novega odbora. 5. Slučajnosti. Po zborovanju se vrši občni zbor podružnice »Ferijalnega Saveza« za kamniški okraj. Vsak član naj prinese s seboj članarino za prvo četrtletje 25 Din, katero pobere tov. blagajničarka. Udeležba za vsakega člana obvezna, odsotni naj se pismeno opravičijo pri predsedniku Tomo Petrovcu, nadučitelju v Jaršah pri Domžalah.
Tiska »Učiteljska tiskarna« v Ljubljani. Odgovorni urednik: Franc Štrukelj. Last in zal. UJU — poverjen. Ljubljana.
Zahvala.
Za vse dokaze iskrenega sočutja povodom smrti našega nad vse ljubljenega soproga, papana, tasta, dedka, strica in svaka, gospoda
Janka Likarfa
mestnega učitelja v p.
se najtopleje zahvaljujemo.
Posebej pa se zahvaljujemo darovalcem lepega cvetja, g. pevcem za krasne žalostinke in vsem onim ki so na katerikoli način počastili spomin nepozabnega nam papana.
Srčna hvala!
Žalujoči ostali.