DELO KULTURNA IN SOCIALNA REVIJA * Članki GABRIEL REMfcRANO, francoski konzul (Ljubljana); 150. obletnica francoske revolucije II DR. B. VRČON: Revolucija — evolucija — revolucija? II G. BOLRGIN: Ob proslavah revolucije OBZORNIK Inter arina (Z.) II Med dvema frontama (Dr. B. Vrčon) // Notranje politični perglcd (Verko) // Fran Kurelac (Dr. Fran IleSič) II Sezona v ljubljanski Drami 1938/39 (—tr—) POROČILA 1‘auHn tl.: Vrata v svobodo (Inko) // e bilo med njima doseženo soglasje ... Zato je na koncu skupnega komunikeja tudi rečeno, da bo definitivni sklep sprejet v najkrajšem času, ta sklep pa se nanaša in se more nanašati samo na izvršitev tega, kar je bilo v Zagrebu dogovorjeno.« Iz Mačkovega organa je končno razvidno, da je bila v Zagrebu z Mačkove strani izrečena zadnja beseda in da se torej ne more računati z morebitno obnovo razgovorov na osnovi kakih novih predlogov. Dne 28. aprila je »Hrvatski dnevnik« k svojim informacijam prejšnjega dne dodal še nekaj' novih in zapisal med drugim, da nista dr. Maček in Cvetkovič podpisala nobenega protokola, kakor so poročale nekatere časopisne agencije. Sporazumela pa sta se o tem, kaj je treba storiti. Pismeno fiksiranje tega bi se imelo izvršiti v najkrajšem času. O onem, kaj ima priti kasneje, bo povedal narod svoje mnenje. To mnenje se bo čulo, poslušalo in izvršilo. To pa, kar bi se imelo izvršiti na podlagi načrta dr. Maček— Cvetkovič je tako značilno, da je v popolnem skladu s tolikokrat izraženo voljo naroda v krajih, za katere trenutno gre. V skladu s temi načeli bi se imeli prav tako izvesti nadaljnji ukrepi in izpopolnitve. Naslednjega dne se je »Hrvatski dnevnik« spet vrnil k sporazumu in v svojem uvodniku ugotovil med drugim: »O sporazumu govore vsi in vsi tudi zatrjujejo, da so za sporazum. Za sporazum je bil tudi dr. Milan Stojadinovič in njegova ,Samouprava’ je polnila svoje stolpce z dokazovanjem, kako je tudi ona za sporazum. Spominjamo se še Markovega protokola, ki naj bi ublažil režim na Hrvatskem. To, kar je bilo vnešeno v ta sporazum, je bilo tako naravno, da je bilo sramotno kaj takega sploh pismeno ugotavljati. In vendar vemo, da je bil celo ta protokol samo kos mrtvega papirja... Zato so danes za nas zanimiva in stvarna samo dejanja. Mi sodimo ljudi po njihovih delih.« * * * To so v glavnem vsa neposredna in posredna obvestila naši javnosti o sporazumu. S tem seveda ni še vse razči- ščeno, neznana je javnosti tudi prava vsebina dogovora med dr. Mačkom in Cvetkovičem, o katerem se je pisalo po komunikeju z dne 27. aprila tega leta. Pojavile so se nadalje nejasnosti glede sodelovanja Združene opozicije in JNS z dr. Mačkom med samimi pogajanji. Največ pa se je zadnje tedne pisalo o raznih intrigah proti sporazumu. Obrnil sem se zaradi teh in drugih nejasnosti na razne poučene politične č i n i t e 1 j e , da izvem nekaj podrobnosti izven že na.edenih dejstev. Tako sem izvedel, da so se pogajanja med Cvetkovičem in dr. Mačkom zaključila z dogovorom, ki je potreboval samo še formalne potrditve. Te potrditve doslej še ni, a izraža se splošna želja po obnovi akcije za sporazum. Skupine Združene opozicije in JNS so pri vseh zagrebških pogajanjih stale sicer ob strani, toda vzdrževale so najintimnejše odnošaje z dr. Mačkom in njegovimi sotrudniki, kakor so pokazale številne skupne konference in posebna posvetovanja zastopnikov Združene opozicije z dr. Mačkom med potekom pogajanj. V pogajanja sama pa se opozicija zato ni mešala, ker je hotela preprečiti sleherno intrigo proti sebi; čutila je, da bi se v nasprotnem primeru sleherno njeno stališče na tej ali oni strani napačno tolmačilo. Dr. Maček je razloge opozicije upošteval in je pogajanja vodil v svojem imenu direktno s Cvetkovičem kot predsednikom vlade, kakor je to razvidno tudi iz objavljenih komunikejev. Združena opozicija in JNS nista ničesar storili, kar bi moglo škoditi bodisi ugodnemu poteku pogajanj za sporazum, bodisi izvedbi sporazuma. Tako želita postopati tudi v bodoče. V krogih JNS so me še posebej opozorili na veliko posredovalno vlogo te stranke, ki je tudi po priznanju »Hrvat-skega dnevnika« pokazala največje razumevanje za čimprejšnjo rešitev hr-vatskega vprašanja, širši glavni odbor JNS je že 25. marca zavzel stališče, ki odgovarja dogovoru z dr. Mačkom in Združeno opozicijo za enoten nastop pri volitvah dne 11. decembra lanskega leta, da bo namreč lojalno sprejela in podprla »sleherno rešitev, ki bo storjena v sporazumu s kron o«. Zdi se torej, da se vsi politični čini-telji v državi slej ko prej zavedajo važnosti in nujnosti čimprejšnje rešitve hrvatskega vprašanja. Po dogodkih v začetku maja tega leta, ko se je zdelo, da je nastopil zastoj v dosedanji akciji za sporazum, je seveda neznano, na kakšni osnovi naj se sedaj zadeva premakne z mrtve točke, ki pomeni, tako upamo, samo začasno ustavitev akcije, saj pot nazaj ni več mogoča. Narod je prizadevanja za sporazum spremljal z odobravanjem in si v tem pogledu gotovo ne želi razočaranj. Verko Fran Kurelac Nedavno je v Zagrebu izšla knjiga o Franu Kurelcu, hrvaškem preporodite-lju in književniku *. Avtor ji je g. Mirko Breyer, zaslužen raziskovalec naših literarno-kulturnih starin. Kdcr zasleduje življenje Janeza Trdine, naleti tudi na Frana Kurelca. Bila sta oba profesorja na gimnaziji na Reki, Kurelac od 1849 do 1854, ko je iz političnih razlogov bil odpuščen, Trdina pa nekoliko pozneje, od 1855 do 1867; nista bila torej sicer v istem času učitelja reške gimnazije, ali sta se osebno dobro poznala, saj je Kurelac tudi potem, ko je bil odpuščen, še več let živel na Reki (do konca 1859 in še od konca 1860 do konca 1861). Trdina ga tudi omenja v svojih »Bahovih hu-zarjih in Ilirih«. Bila sta si pa Kurelac in Trdina druga ne samo po poklicu in življenjski usodi (samo da je Kurelčevo življenje mnogo nemirnejše od Trdinovega), nego tudi po duhu. Oba sta bila originalna v življenjskih običajih in nenavadna v * Mirko Breyer, Fran Kurelac, hr-vatski preporoditelj i književnik (1811 do 1874), Zagreb, 1939. Str. 142. Knjiga je izšla v založništvu Binoze, v njenem »Kolu hrvatskih modernih pisa-ca« (Kolo III., knjiga 6). Posebni naslov: »Tragom života i rada Frana Kurelca itd.«. nacionalno-politični neupogljivosti. Kar ju deloma loči, je filologija; Kurelac je bil bolj filolog nego Trdina, v jezikovnih stvareh je hodil posebna pota ter mu je tudi slog bil čisto poseben, zelo bujen, cvetoč, dočim je Trdinov slog preprost in navaden. Breyerjeva knjiga, pisana sicer tudi po novem arhivskem gradivu, ni kakšna učena knjiga, polna številk in citatov, nego je knjiga, ki jo bo rad čital vsak nestrokovnjak, da je le izobražen. Breyer je, ne vem ali hote ali nehote, s svojim lastnim starinskim milim slogom Kurelca dobro obnovil pred našimi duševnimi očmi. Ker je njegovo knjigo splošno prikazal že gospod »—o« (Borko) v »Jutru«, hočem jaz tukaj samo še nekoliko ka-rakterizirati Kurelca in dodati par podatkov, ki jih v Breyerjevi knjigi ni — vse s posebnim ozirom na Slovence. S poedinimi Slovenci se je Kurelac seznanil pač že v svoji mladosti. Gimnazijo, od 3. do 6. razreda, je študiral v Gradcu (1825—1829), kjer se je seznanil z Ljudevitom Gajem. L. 1833 je bil na Dunaju izreden slušatelj na univerzi, na Dunaju je bil tudi 1. 1835 (tedaj se je seznanil s kopitarjem; v onih letih so jugo-slovenski dijaki na Dunaju bili že v dobrih zvezah). Spet je Kurelac bil na Dunaju od 1840 do 1842, potem pa v začetku 1.1846 in proti koncu tega leta. Tudi spomladi 1.1848, za dunajske revolucije je bil na Dunaju. Še v 60 letih se je spominjal sladkega drugovanja z »verno družino slovensko«: Dežmanom, Ci-galetom, Tomanom, Kozlerjem in z drugimi (83). Spominja se jih v svoji knjigi »Recimo koju« (Karlovec, 1860), katere prvo poglavje je posvečeno Slovencem, in sicer v zvezi z ruskim slavistom »Obladom« Grigorovičem (Viktor Ivanovič Grigorovič, 1815—1876), ki je od 1844—1847 potoval po slovanskih zemljah, posebno po Balkanu, in ki je hvalil Slovence. Časovni podatki kažejo na to, da je Kurelac z omenjenimi Slovenci občeval na Dunaju 1.1846 (Cigale omenja Kurelca v pismu Josipu Muršcu iz 1.1850, pravi o njem: »Neki Srb Kurelac, ki, kar prozo zadene, je prvi za Vukom, že piše žen. plur.: »žen«, »Korespondenca dr. Jos. Muršca«, Mat. Slov. 1404 in 1905, v odtisku str. 170. Čudno je, da Cigale pravi »neki« in da ga kljub obliki »žen« ima za Srba). V isti knjigi je Kurelac z zadovoljstvom omenil, »kako je jezik slovenački od dana na dan bliži k našemu«, ter svoja izvajanja končal s slavospevom Janezu Bleiweisu in njegovim »Novicam«. L. 1848 (od junija dalje) je Kurelac v službi Jelačičeve vlade v Zagrebu sestavljal plamenite nacionalne proglase, tako krajišnikom, Nemcem (zapadno-ogrskih županij), ogrskim Hrvatom, Ru-munom v Banatu in na Erdeljskem ter Slavoncem; o teh proglasih govori Brey-er (52—58). S tem Kurelčevim delovanjem bo v zvezi njegov nastop na narodni skupščini v Poljčanah na Štajerskem dne 15. avgusta 1848. O tem poroča Oroslav Caf dr. Josipu Muršcu v pismu z dne 17. avgusta 1848 (»Korespondenca itd.«, 99). Zdi se, da je ta zbor sklical najvnetejši takratni rodoljub celjskega okraja, Vrazov prijatelj Središčan dr. Štefan Kočevar, zdravnik v Podčetrtku. Bilo je tam kakih 7 do 8 domorodcev (a »labodski duhovniki se prikazali niso«). Govoril je dr. Kočevar; dasi je »dobro govoril«, vendar mu ni uspelo v ljudeh zbuditi »domorodni duh«, ker je ljudstvo ropotalo le zavoljo davkov, desetine in desetega pene-za«. Caf dalje poroča: »Bil je tudi iz Zagreba domorodec g. Kurelac — pravi domorodec. On je z lepimi ino jasnimi besedami dokazoval: koliko je Nemcem na Sloveniji ležeče, da se od Nemačkoga ne odloči: ker bi tako Trst — morje izgubili. Nemci pak gledajo, tudi Dalmacijo za se dobiti, da si veliko brodovje opravijo ino si Carjigrad ino vse po-dunavske dežele podvržejo — onda pak Slavjanom joj! Ako sedaj Slovenijo iz vražjih rok otmemo, tedaj še si prihodnost zagotovimo. Tako Hrvat — ino celo prav ima!« Iz Cafovega poročila ni prav razvidno, ali je Kurelac govoril javno, predno so se ljudje razšli, ali pa potem v razgovorih zbranih »domorodcev«. Da je Kurelac prišel v Poljčane, to je sigurno zasluga dr. Kočevarja, ki je imel, posebno tudi 1. 1848, stalne zveze z Zagrebom. V 60 letih preteklega stoletja, ko so, posebno po Miklošičevih delih in v zve- zi z romantičnim ocenjevanjem prostosti, staroslovenske študije bile v velikem kreditu, se je staroslovenščina (cerkveno-slovanski jezik) močno uveljavljala tudi pri ustaljanju oblik novega knjižnega jezika; že Fr. Levstik je v tem oziru šel daleč, a mnogo, mnogo dalje Pr. Kurelac, ki se je z Miklošičem tudi osebno poznal. Boril se je proti dolgim oblikam deklinacije v hr-vaško-srbskem knjižnem jeziku (-ama, -ima), ki so mlajše, in zahteval stare oblike, kakor jih imamo pri kajkavcih in čakavcih, posebno je hotel, da se v genetivu pluralis piše rib (ne: riba), kakor se piše na pr. v slovenščini; sploh je v gramatičnih stvareh nagibal na slovensko stran, (sestavljal je tudi slovar hrvatsko-srbsko-slovenskega jezika, 76). Ne čudimo se, če mu je leta 1853 Ivan Crnčič, takrat teolog v Gorici, Hrvat z otoka Krka, pisal v imenu svojih »učencev in tamošnjih Slovencev« (kakšna je to zveza?), naj napiše razpravo, ki bi v njej »mirno, tiho i uljudno, nu takodjer razgovetno, čvrsto i neporušeno« dokazal, da one oblike niso dobre (73). V oni dobi se med njegovimi korespondenti imenuje tudi Slovenec Ivan Macun, ki je okoli leta 1848-50 bil profesor v Trstu, potem pa v Zagrebu. Hrvat Kurelac, rodom iz Like, je bil jugoslovenskega mišljenja. Jeseni leta 1848 je v proglasu, napisanem zaradi nekih dogodkov v takratni hrvaško-madžarski vojni, napisal (57) te-le besede: »Mi hočemo da jednokrvna brača u jednoj slozi žive. Svi Slovinjani (su) naša brača: nu Srbin je prvi brat s desne ruke, a Slovenac drugi brat s leve ruke, od njih se mi razstavit ne damo: našeg stabla žile s njihovim se zamre-žile i zarasle, te da bude jedan hlad na livadi jednoj ... Mi hočemo da nam se tudjin u zemlju ne seli, nečemo guju u njedrih da grijemo. Mi želimo da na našoj zemlji bude našega orača, našega kopača, po naših pašah našega pa-stira, naše devojčice: neka pevaju, neka se igra ju; mi bi hteli da po naših vodah naš brodar zavesla, naše jadro razvija: i po Savi i po Dravi i po sinjem morju ...« Kako je Trdina sodil o Kurelcu, se vidi iz tega, kar sem 1. 1913 priobčil v »Slovanu« (XI) v članku : »Trdina kot učitelj hrvatske književnosti« (301). Trdina je na gimnaziji na Reki poučeval tudi hrvatsko-srbsko književnost; leta 1865 sta mu bila dijaka med drugim Adolf Jakšič, brat Nikodema Jakšiča, ki ga Breyer omenja na strani 112 (o Adolfu Jakšiču gl. zagrebške »Novosti« 19. febr. 1939), in Andrija Pavlovec; ohranila so se nam njuna skripta Trdinovih šolskih predavanj in v teh skrip-tah čitamo tako-le Trdinovo označbo Frana Kurelca: »Kora u Kurelca je malo otvrda, al jezgra je sladka i jedrena ... On je stupio proti zagrebačkoj školi ko reformator, ko protivnik, da se okani nemčurenja i tudjinstva u jeziku .... Njegovo znanje svakom imponira. Kurelac kao stilista najprvi..., slog mu je zbijen, kratak, Tacitus, zajedno znanstven početnik narodno-znanstvenog sloga, i tim pretekao Vuka ... Kurelac je prvi narodni govornik... To je gvoz-den karakter, kazao svakomu istinu u brk bez straha, nikomu se ulagivao... Primorje je spavalo, dok ga nisu uzeli buditi vrli muževi, Kurelac na Rieci i Sladovič u Senju«. Kakor v drugih vprašanjih, je bil Kurelac strasten tudi v gramatičnih vprašanjih ter je njih važnost često precenjeval. Vreden predstavnik hrvaško-istrskih rodoljubov Matko Baštijan, od 1.1856 katehet v Trstu, je s Kurelcem korespondiral, a ni rabil njegovih oblik; Kurelac mu je (1858) odgovoril, naj mu rajši sploh ne piše, če ne mara pisati krajšega genetiva: rib. Baštijan je na to repliciral (74): »Tko čita njemačke novine, vidi da se ne radi ni o genetivu ni o dativu nego upravo o našem nominativu — o našem obstanku«. Dr. Fran Ilešič Sezona v ljubljanski drami 1938/39 I Sezona naše Drame gre polagoma h koncu in človek, ki je reden obiskovalec Talijinega hrama v Gradišču, bi skoraj že lahko potegnil črto pod bilanco. Težko bi rekel, da obeta biti obračun optimističen ali vsaj zadovoljiv. Gmotno si je gledališka uprava, kakor se čuje, vsaj začasno toliko opomogla, da je sistem iz- plačevanja prejemkov umetniškemu in tehničnemu osebju zavzel do neke mere dostojnejše, znosnejše oblike, a kakor vse kaže, gospodarstvo našega Narodnega gledališča še zmerom ni iz krize. Velik del krivde za to pripada pač neuravnovešeni, zgrešeni umetniški politiki gledališke uprave. V umetniškem vodstvu naše Drame se je v tej sezoni zgodilo nekaj bolj ali manj važnih sprememb. Ravnatelj Pavel Golia je odšel na daljši dopust, njegove posle je začasno prevzel dramaturg Josip Vidmar: posli ravnateljstva in uprave se gibljejo daleč, roke vodnika, njegove iniciative v delu skoraj ne vidiš. V umetniškem izživljanju hiše je zazevala vidnejša, občutnejša vrzel, ko sta Ljubljano zapustila režiser inž. arh. Bojan Stupica in Sava Severjeva ter odšla v Beograd. V tem kratkem času, kar je delal na deskah naše Drame, se nam je Stupica izpričal kot režiser, od katerega smo in upravičeno pričakovali, da začenja novo dobo v razvoju naše dramske umetnosti. Človek širokega strokovnega znanja, razgledan po svetu, je znal izkustva, ki so jih izvojevala velika gledališča v Pragi, Moskvi, Berlinu in drugod, s kritiko in okusom presajati v našo zemljo, a kot človek resničnega umetniškega navdiha je vsakemu tehničnemu sredstvu, ki se ga je dotaknil, dal zmerom nekaj življenjske, duhovne vsebine. Stupica je v našo Dramo prinesel iskrenost in resnico, temperament in mladost. V obupno tesnem, strupenem ozračju, v katerem diha naša kultura, v ozračju, ki je še dvakrat tesno in strupeno pod svodom Talijinega hrama — gledališki odri so že po nujnosti svojega življenjskega načina zmerom pozorišča vznemirljivega tekmovanja in bolestne zavisti — je moral odložiti kcmaj zapo-četo delo. Z njim je odšla Severjeva, ob istem času je Dramo zapustil Sancin: dve izgubi, ki ju ansambel, že itak zde-cimiran, nujno potreben poživitve in pomladitve, ni mogel brez škode utrpeti. Da se dopolni zbor režiserjev, se je iz Opere vrnil v Dramo prof. Osip Sest: rešitev, ki ni bila nikaka rešitev. Prof. Šesta cenimo kot pionirja novega slovenskega gledališča po vojni. V teh dvajsetih letih nam je dal dolgo vrsto ustvaritev, skozi njegove roke je šlo nekaj generacij mladih igralcev. Zmerom veder in živahen, teatrski človek od glave do peta, mož, ki sta mu enako v krvi tragedija in burka, klasika in naturalizem: prof. Sest bo našemu gledališču pač še dolgo ostal nepogrešljiv sodelavec in mentor. Njegova vrnitev po odhodu inž. arh. Stupice pa je vendar samo nalomila črto razvoja. Poleg njega — prof. Šestu je pripadla približno polovica vseh dosedanjih uprizoritev — so ostali režiserji Milan Skrbinšek, Ciril Debevec in Bratko Kreft. Skrbinšek ostaja brez umljivega razloga že nekaj let sem nezaposlen. Debevec je privrženec poduhovljenega, idejno in etično poglobljenega teatra, a kakor se zdi, se njegov napor v tej smeri že izčrpava. Umerjeno pot realistične igre na soci-alno-psihološki osnovi hodi Bratko Kreft, ki je dal umetniško in stvarno najbolj uspelo režijo te sezone (Žene na Niskavuoriju). Stara navada je, da se sezone v naši Drami uvajajo s klasičnimi deli velike umetniške vrednosti — v tem je simbolično izražena volja, naj bi se repertoar dvigal na nivoju čim boljše umetniške kvalitete. Zalibog ostaja ta volja največkrat samo simbolična, zakaj resničnim umetninam se družijo dela povprečne in celo podpovprečne veljave, da se občinstvo, ki ne premore že izoblikovanega okusa, težko znajde med vrednim in nevrednim. Za duha, ki v tem oziru vlada v vodstvu naše Drame, pa je obenem nadvse značilno, da brez odpora uvršča v svoj program malovredne, problematične inozemske komade, manjka pa mu dobre, plemenite volje, da bi kdaj pa kdaj riskiralo preizkušnjo z novim delom kakšnega domačega avtorja, zlasti če je še mlad in se še ni dokopal do ugleda ali vsaj do protekcije. Letošnja sezona se je pričela s »Carjem Fjodorjem« Alekseja Tolstoja v Debevčevi režiji in s Kraljem v naslovni vlogi. Uprizoritev je pokazala, da je klasična umerjenost sama precej od- daljena občutju in razumevanju sodobnega človeka, če ne predstavlja posode življenjski problematiki, ki je ostala živa, pereča še do današnjega časa. »Car Fjodor« pa je romantična zgodba o plemenitem slabiču in samodržcu, čigar usoda ne najde poti do našega sočutja. Kljub globoko zajetemu, umetniško dovršenemu Kraljevemu liku in ostalim (Levar — Boris Godunov, Šaričeva — carica, Cesar — knez Šujski) ni mogla pognati korenin. Več aktivnega odmeva je v javnosti vzbudila prva izvirna novost te sezone, Stanka Cajnkarja »Potopljeni svet«, ki ga je prav tako režiral Debevec, a tudi tu je pozornost zajela samo tanko plast literatov in sladokuscev. Stanko Cajn-kar, sam duhovnik, je v »Potopljenem svetu« očrtal dramo učenega, uglednega teologa, ki se da zavesti klicu svoje krvi, zapusti Cerkev in gre z lepo, mlado, bogato filmsko igralko v življenje. Zgodba bi se zdela na prvi pogled nerealna, izmišljena — toliko pretiranega svetovljanstva, velikih dimenzij je v njej — če človek ne bi poznal rahle predpodobe iz naših krajev in naših dni. Pisatelj je hotel s »Potopljenim svetom« poseči globoko v socialno, idejno in moralno problematiko našega časa, a je v reševanju vseh večjih vprašanj ostal le na pol poti. Dr. Velnar, glavni junak drame, odpade od Cerkve zavoljo njenega napol fevdalnega, napol kapitalističnega zadržanja do bednih in podjarmljenih, a namesto da bi se kakor nov Mesija odpravil mednje, se zateče v toplo udobje velemestnega življenja — k viru zla, kateremu se je bil sam uprl. Tako napravlja dr. Velnar vtis neresničnega človeka, neresnega vetrnjaka, ki je v toliki meri suženj mesa, kakor se za tako učenega moža — in še teologa povrhu — ne zdi realno. Debevec je s svojo režijo in s kreacijo dr. Velnarja podčrtal konflikt, ki je ostal bolj v mejah psihologije, zadeva duševne in moralne krize, kakor podoba stvarne, objektivno doumljive borbe, pa tako, da je okrhal tudi marsikatero idejno ostrino, ki jo je zapisal avtor. Ob njem je Mira Danilova ustvarila dognano podobo lepe igralke Lilia-ne, a v toplem spominu sta poleg dru- gih ostala še Gregorin kot mons. Ciril in Šaričeva kot Klara Vigny. Do neke mere simpatičnemu uspehu »Potopljenega sveta« je sledil popolnoma neuspel poizkus s Strindbergovo »Labodko«. Debevec je vnet spoštovalec misterijev, zagonetnih, od preproste resnice odmaknjenih snovi — črta, ki nima ničesar skupnega z duhovnimi potrebami modernega, za stvarnost in za jasno misel borečega se človeka. Za uprizoritev »Labodke« v našem času ne vemo ne stvarnega ne idejnega ne estetskega razloga. Za 201etnico Cankarjeve smrti smo dobili njegove »Hlapce«. O tej stvari je težko govoriti, še težje pisati — da bi človek vemo prikazal način, kako se v naših dneh spoštuje spomin na našega največjega dramat-skega tvorca, bi bil še bič Cankarjeve satire prelahak. Dejstvo ostane, da je Narodno geldališče v februarju 1939 uprizorilo eno izmed temeljnih del našega dramatskega slovstva v popačeni, potvorjeni obliki — v sramoto vsem, ki so kumovali temu delu. Občinstvo je kljub vsemu z viharnim odobravanjem sprejelo dramo — reprizo za reprizo so se vrstile manifestacije za Ivana Cankarja in za njegovega duha. Skrbno izoblikovane glavne vloge so reševale uprizoritev: Jerman (Debevec), Hvastja (Lipah), župnik (Skrbinšek) in Kalander (Cesar). Režijsko manj posrečena je bila Ver-neuilleva komedija »Potovanje v Benetke«. Sredstva, ki ustvarjajo tragedijo in dramo, Debevec rad prenaša v veseloigro in doseza tako — namesto sproščenosti in vedrine — toga, težka občutja, ki postavljajo komedijo na glavo. Premalo smešni ljubavni trikot so podali Debevec, Levarjeva in Jan, dvoje krepkih figur pa sta postavila Levar (tast) in Plut (komornik). Več žive neposrednosti je prinesla Pirandellova »Kaj je resnica?«, ki je pač že po svoji mračni skepsi in pesimizmu Debevčevemu razumevanju blizu. S svojo režijo je dal drami, polni težke življenjske problematike, jasno, izklesano obliko. Mogočna, silovita lika sta podstavila predvsem Marija Vera kot blazna gospa Frola in Skrbinšek kot njen zet. -tr- P O R O ČILA Paulin Rajko: Vrata v svobodo Ob 201etnici Jugoslavije. Dobrovolj-ska knjižnica, 1. zvezek. Izdala »Sreska organizacija Saveza ratnih dobrovolja-ca kraljevine Jugoslavije v Ljubljani« 1. 1938. Naklada 15.000 izvodov, zvezek stane 2 din. Pred dvema letoma so izdali vojni dobrovoljci obširno zgodovinsko gradivo o bojih za osvobojenje južnih Slovanov in za ustvaritev Jugoslavije. Ta njihova knjiga »Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije« priča mlademu rodu o najbolj pozitivnem delu za našo narodno in državno svobodo, ki nam je odprla pot v resnično politično, gospodarsko, socialno in kulturno življenje. O tej knjigi je napisal pokojni dr. Ivan Lah v naši reviji (julija 1937) med drugim tole: »Da, nekaj svetega diha iz teh tako skromnih in vendar tako bogatih strani — saj so to zadnji odmevi krvavih žrtev, ki so šle pred dvajsetimi leti preko vse zemlje in se je v njih rodila svoboda slovenska. Nekaj svetega za vsakega, ki zna ceniti te žrtve, nekaj pekočega za onega, ki uživa darove teh žrtev, a jih ceniti ne zna ... Tako se smrt pogovarja z življenjem.« — Le prepotrebno je, da pripravljajo še živeči dobrovoljci kot neposredne priče še novo gradivo o osvobodilnih bojih in o ogromnih materialnih in duhovnih žrtvah, da bo znalo novo pokolenje prav ceniti priborjeno svobodo. To je važen razlog tudi za ustanovitev »Dobroveljske knjižnice«, te nove serije dcbrovolj-skih publikacij. Prvi zvezek je izšel pod simbolnim imenom »Vrata v svobodo«. To so planine našega Kajmak-čalana, preko katerih je jugoslovanska dobrovoljska in srbska redna vojska začela svoj zmagoviti pohod 1. 1918. s solunske fronte in pregnala nemško, madžarsko in turško vojsko z jugoslovanske zemlje. Po knjigi Stevana J. Jakovljeviča »Kapija slobode« (Beograd 1937) je srečno povzel to simbolno ime tudi Rajko Paulin, avtor 1. zvezka »Do-brovoljske knjižnice«. Glavno vsebino je zajel avtor iz svojih spominov na boje pred 20 leti ter ob pogledu na zapuščene grobove vrh Kaj-rnakčalana onih, ki so storili »samo« svojo dolžnost, ko so storili največje dejanje. Gcvori o predvojnem gibanju med slovensko mladino v Sokolstvu in Preporodu, o dejanjih dobrovoljcev med vojno, zlasti o zadnjem poglavju osvobodilne borbe preko Kajmakčalana, ter o pozitivnem konstruktivnem delu za ohranitev in dograditev vsega, česar je treba za zdravo življenje svobodnega naroda v lastni državi. Nakljub današnjemu nejunaškemu času poudarja avtor zgodovinsko resnico, da se Jugoslavija ni rodila na političnih zborovanjih in diplomatskih zborih, marveč se je rodila iz trpljenja in žrtev najbolj junaških in požrtvovalnih preprostih sinov naroda —• na bojnem polju. V glavnih obrisih slika obširno zgodovino dobrovoljcev od Cerske planine v juliju 1914 pa preko Albanije in Rusije do odločujoče zmage v Dobrudži ter končno o solunski odrešilni zmagi. Med vsemi jugoslovanskimi dobrovoljci je bilo tudi 2.000 Slovencev. To je duh in moč mladine, brezkompromisne v boju za pravično stvar. Namen »Dobrovoljske knjižnice« je seznaniti rojake s pravo, nepotvorjeno zgodovino o težkem delu in žrtvah za ustvaritev Jugoslavije, osvetljujoč posebno tudi slovenski delež pri teh zmagovitih naporih, da bodo znali ceniti svobodo in darovane žrtve. Glavni namen pa je vžgati v našem narodu v tem nemirnem času ogenj gradilnega in obrambnega dobrovoljskega duha. Uredniški odbor zaključuje uvodno besedo z željo, naj prodre ta glas v vsako našo hišo, do vsakega našega človeka brez razlike stanu in mišljenja — kot varna smernica v vseh vprašanjih, na katera bo naš narod moral odgovarjati v miru in vojni. Inko Jugoslovenska-madjarska revija — Delszldv-magyar szemle szlav-magyar szemle). O priliki letošnjega beograjskega semnja, ki je po obsegu in obisku bil verna slika časov, v katerih živimo, je Madžarsko kralj, zva-nje za zunanjo trgovino na samem sejmišču priredilo razstavo madžarske knjige. Razstavili so razne leposlovne in znanstvene knjige v lepi in pregledni razpredelbi. Med razstavljenimi knjigami sem videl tudi madžarski prevod Cankarjevega »Hlapca Jerneja« (Jernej szolgalegeny«). Da bi podkrepili jugo-slovansko-madžarske zveze, so bile na razstavi tudi srbske in hrvatske publikacije iz XVII. in XVIII. stoletja, ki so bile natisnjene v Madžarski univerzitetni tiskarni v Budimu. Celotno gre za 61 srbsko in za 6 hrvatskih knjig, ki so po večini silno redke in ki jih delno pogrešajo celo osrednje knjižnice v Beogradu. Obiskovalcem te knjižne razstave so brezplačno poklanjali posebno številko »Jugoslavenko-madjarske revije«, ki jo urejuje neki Csuka Zoltan in ki je, kakor čitamo na naslovni strani, odobrena od našega notranjega ministrstva pod številko I. 18125/1937. Prvi in obenem najobsežnejši članek »Istorija madjarske književnosti, naročij u XIX in XX veku« je napisal Ko-zocsa Sandor. Pri čitanju tega članka se nisem mogel otresti vtisa, da je pisec natrpal vanj preveč imen in naslovov, tako da izgubi članek na preglednosti. Dokaj simpatično se omenja vpliv srbske literature na madžarsko, ki je rodil celo poseben način pisanja, namreč tako zvani »szerbus manier«. Dalje so v knjižici krajši prispevki o gori omenjeni Univerzitetni tiskarni ter o razstavi sami. Na koncu je še popoln seznam vseh razstavljenih srbskih in hrvatskih knjig z navedbo letnice ter vseh razstavljenih madžarskih knjig z navedbo cene. Začudeno pa sem gledal, ko sem videl v knjižici članek »Istorija razvitka i sadašnje stanje jugoslovenske štam-pe«, ki ga je prispeval neki Laslo Bolg&r. Razumljivo bi bilo, da izide v taki publikaciji prvi del tega članka, ki po- roča o početkih srbskega periodnega tiska na Madžarskem. Docela nepotrebno p ase mi zdi, da bi Madžar poučeval Jugoslovane o sedanjem stanju njihovega tiska. Toda avtor je imel očitno potrebo, da se nekje izkašlja in je zato napisal tudi drugi del svojega članka. Tako je na splošno označil povojni jugoslovanski tisk tako-le: »Posleratnu jugoslovensku štampu očekivali su sasvim novi zadaci. 1918— 1919 godine ujedinjeni su svi jugoslo-venski krajevi i sada je dužnost štampe bila, da prednjači ispred ostalih, poma-žuči u zajedničkim političkim granica-ma, davno priželjkivano i toliko nagla-šavano duhovno ujedinjenje. Umesto toga, srpska, hrvatska i slovenačka štampa, počela je da vodi ogorčene me-djusobne borbe, onemogujuči često svojim polemikama i neumerenostima unu-trašnju konsolidaciju. Proti v toga stanja trebalo je nešto učiniti. To se očekivalo od Zakona o štampi iz 1925 godine, ali je potpun uspeh postigao tek zakon diktature iz 1929 godine. On je učutkao sve glasove, koji su mogli potsticati unutrašnje ne-suglasice, a pri tome je stroga cenzura onemogučavala i svako samostalno iz-ražavanje mišljenja. Ovo stanje održao je defakto i ustav iz 1931 godine, iako je sadržavao odredbe o slobodi štampe. Vlada dra Stojadinoviča (počev od 1935 godine) donela je neko olakšanje samo utoliko, što je učinjen pokušaj, da se oživi na smrt osudjena štampa. Vlada Dragiše Cvetkoviča, koja je obrazovana tek nedavno, znatno je ublažila ranije odredbe i — što je naj-važnije — obečala je, da če uskoro doneti nov, liberalan zakon o štampi. Posleratna jugoslovenska štampa i nadalje se kreče na trima potpuno odvojenim linijama, a zajedničko je u njoj samo ono, što se ima smatrati kao posledica zakonskih odredaba.« Kako izgleda pri tem tista linija, po kateri se giblje slovenski tisk, pa pojasnjuje Laslo Bolgar tako-le: »Uloga i značaj slovenačke štampe ograničava okolnost, da se slovenački jezik — izuzev u Sloveniji — ne razume nigde, — čak ni u ostalim delovima Jugoslavije. I za slovenačke prilike je čudno, da se u Sloveniji ne piše narodnim jezikom, nego nekom mešavinom istorijsko-književnog jezika, koji je u svakom listu drukčiji. Činjenica da slo-venački listi ipak imaju tiraž od 25 do 30.000 primeraka, i da izlaze u više iz-danja, dokazuje, da je slovenački narod, koji broji oko 1,000.000 duša, na vrlo visokom kulturnom nivou.« Spričo takega pisanja ne morem drugače kakor vprašati g. Lasla Bolgara, ali ne bi storil za zbližan j e Madžarov in Jugoslovanov neprimerno bolj koristno delo, če bi take pamflete opustil in rajši svojim rojakom poročal o bogatem madžarskem tisku v Jugoslaviji in o popolnem pomanjkanju našega tiska na Madžarskem, kjer živi še vedno preko 160.000 naših rojakov. L. Č. Pravnik Pol stoletja društva »Pravnik«. Pod tem naslovom je izdalo društvo »Pravnik« ob svoji petdesetletnici lično spominsko knjigo, ki jo je uredil univ. prof. Dr. Rudolf Sajovic. Prav v sedanjih težkih časih je ta knjiga odločen poudarek, da smo imeli in da imamo Slovenci svojo pravno kulturo, vzraslo iz nezapisanega narodnega prava in negovano preje po ljudskih sodiščih in kasneje po celi vrsti izučenih slovenskih pravnikov. Knjiga naj bi bila nekak opis delovanja slovenskih pravnikov, ki ga je pričel že dr. Fran Skaberne s svojo brošuro: »Slovenski advokati in javni notarji v književnosti, znanosti in politiki«, izdano tudi od društva »Pravnik« leta 1936. Pričujoča knjiga pa nam prikazuje delovanje slovenskih sodnikov, upravnih pravnikov in pravnih znanstvenikov. Najprej podaja urednik dr. Rudolf Sajovic sam kratek oris plodo-nosnega dela, ki ga je opravilo društveno glasilo »Pravnik« v zadnjih desetih letih, ko se je v obilni meri ustvarjalo novo jugoslovansko pravo. Sledita toplo pisana pozdravna članka »Pravniku ob njegovi petdesetletnici« iz peres predsednika državnega sodišča dr. Štefana Sagadina in rektorja ljubljanske univerze dr. Rada Kušeja. Glavni del knjige pa je posvečen opisu zgoraj omenjenega delovanja slovenskih pravnikov. Tako podaja dr. Vladimir Travner daljše in krajše življenjepise sodnikov in državnikov, ki so delovali v zadnjih 90 letih ne samo v ožji sodni stroki, marveč tudi na vseh drugih poljih narodovega življenja, posebno v narodnem gospodarstvu in narodni prosveti. Dr. Rudolf Andrejka opisuje delovanje »Zaslužnih slovenskih upravnih juristova iz političnoupravne, samoupravne, finančne in poštne stroke. Dr. Janko Polec pa objavlja življenjepise »Slovenskih pravnih znanstvenikov pretekle dobe v tujini«. Če še dodamo, da se spominja dr. Josip Wilfan uspešnega dela »Društva Pravnik v Trstu in njegovega Pravnega vestnika«, ki gotovo nerazdružno spada v okvir delovanja slovenskih pravnikov, smo le v kratkih potezah podali vsebino nove Pravnikove publikacije, ki po svoji vsebini ni samo spominska knjiga, marveč prava slika slovenske pravne kulture. S. M. D OKUMENTI ANGLESKO-POLJSKA OBRAMBNA ZVEZA Dne 31. marca 1939 je angleški premier Chamberlain podal naslednjo izjavo v spodnji zbornici: »V želji, da naznačim s popolno jasnostjo stališče vlade Nj. Veličanstva, obveščam zbornico, da če bi bila še v poteku pogajanj, ki jih vodimo z drugimi državami, ogrožena neodvisnost Poljske zaradi kakršnekoli akcije, proti kateri bi smatrala poljska vlada za življenjsko nujnost, da se upre z oboroženimi silami, bi se vlada Nj. Veličanstva smatrala obvezana, da nudi poljski vladi takoj vso pomoč, ki je v njeni moči. Vlada je dala v tem smislu zagotovilo poljski vladi. Lahko dodam, da me je francoska vlada pooblastila za izjavo, da zavzema tudi ona enako stališče kakor vlada Nj. Veličanstva.« Dne 6. aprila 1939 je Chamberlain po razgovorih s poljskim zunanjim ministrom Beckom pedal naslednje dopolnilne izjave o angleško-poljskih vzajemnih obveznostih: »Zbornici lahko sporočim naslednje poročilo o razgovorih s poljskim zunanjim ministrom. Poročilo smo sestavili skupno: Beck za poljsko vlado, zunanji minister in jaz pa za vlado Nj. Veličanstva. Razgovori z g. Beckom so zajeli zelo široko področje in so pokazali, da obe vladi popolnoma soglašata glede nekaterih načel. Spoznali smo, da sta obe državi pripravljeni skleniti sporazum trajnega in vzajemnega značaja, ki naj zamenja obstoječe enostransko in začasno jamstvo vlade Nj. Veličanstva. V pričakovanju sklenitve trajnega sporazuma je g. Beck dal zagotovilo vladi Nj. Veličanstva, da bi se smatrala poljska vlada obvezana nuditi pomoč vladi Nj. Veličanstva pod istimi pogoji, kakor so obeleženi v začasnem jamstvu vlade Nj. Veličanstva Poljski. Kakor začasno jamstvo, tako tudi trajni sporazum ne more biti naperjen proti kaki drugi državi, temveč samo zagotavlja Veliki Britaniji in Poljski medsebojno pomoč v primeru neposrednega ali posrednega ogrožanja neodvisnosti ene izmed obeh držav. Ugotovljeno je bilo, da zahtevajo nekatera vprašanja, vštevši ono o točnejši definiciji posameznih primerov, v katerih bi se mogla pojaviti potreba take pomoči, nadaljnjo proučitev pred sklenitvijo trajnega sporazuma. Sporazumeli smo se, da navedeni dogovori ne izključujejo za nobeno izmed vlad sklenitev dogovorov z drugimi državami zaradi splošnega interesa utrditve miru.« SPOJITEV ALBANIJE Z ITALIJO Dne 7. aprila 1939 ob 9.30 je izdala italijanska službena agencija »Stefani« naslednje uradno sporočilo: »Zadnje dni, medtem ko so se med italijansko vlado in kraljem Zogom vodili razgovori za sklenitev še tesnejšega sporazuma, so se vršile v Tirani in drugod nevarne demonstracije skupin oboroženih tolp, ki so resno ogrožale osebno varnost v Albaniji prebivajočih Italijanov. Včeraj zjutraj, v četrtek, so naše vojne ladje v Draču in Valoni odpeljale v domovino več sto naših rojakov, med njimi žene in otroke. Snoči so se odpeljali iz Brindisija in Barija oddelki italijanskih čet, namenjeni v Albanijo. Istočasno je odplula prva eskadra, ki je ob zori plula vzdolž albanske' obale med Santi Kvarantom in Sv. Ivanom Meduanskim. Mobilizirana je tudi prva letalska eskadra.« Ob 11.30 je izšlo še naslednje sporočilo: »Davi ob zori so se izkrcale naše čete v lukah Santi Kvarantu, Valoni, Draču in Sv. Ivanu Meduanskem.« Dne 12. aprila 1939 je albanska ustavotvorna narodna skupščina sprejela naslednje sklepe: »Ustavotvorna narodna skupščina, predstavljajoča albanski narod in v tolmačenju njegove volje, zbrana v Tirani dne 12. aprila 1939, sklene, kar sledi: 1. V Albaniji obstoječi režim je odpravljen; ustava tega režima je ukinjena. 2. Sestavi se opolnomočena vlada, imenovana od skupščine. 3. Skupščina izjavlja, da so vsi Albanci, ki se s hvaležnostjo spominjajo obnovitvenega dela duceja in fašistične Italije za prospeh Albanije, odločeni, da še tesnejše povežejo življenje in usodo Albanije z onima Italije, vzpostavljajoč ž njo vezi vedno tesnejše vzajemnosti. Dogovori v skladu s to vzajemnostjo bodo podpisani kasneje med Italijo in Albanijo. 4. Ustavotvorna narodna skupščina sklene, da kot tolmač soglasne volje narodnega preporoda albanskega naroda in kot svečano jamstvo njenega uresničenja ponudi krono Albanije v obliki personalne unije Nj. Vel. Viktorju Emanuelu III., kralju Italije in cesarju Abesinije, za Nj. Vel. in za njegove kraljevske naslednike.« Dne 13. aprila 1939 je Veliki fašistični svet sprejel naslednji sklep: »Veliki fašistični svet, jemajoč na znanje svečani in soglasni sklep, s katerim je albanska ustavotvorna skupščina sklenila ponuditi krono Albanije Nj. Vel. kralju Italije in cesarju Abesinije za Nj. Vel. in njegove kraljevske naslednike, pozdravlja s ponosnim veseljem ta zgodovinski dogodek, ki na osnovi stoletnih vezi prijateljstva združuje z narodom in usodo Italije usodo in narod Albanije v globljo in dokončno zvezo. — Izjavlja, da je fašistična Italija v stanu, da s svojimi ljudmi in s svojim orožjem zajamči starodavnemu in hrabremu albanskemu narodu red, spoštovanje sleherne veroizpovedi, civilizacijski napredek, socialno pravičnost in v obrambi skupnih mej mir. Veliki fašistični svet izraža svojo hvaležnost duceju, ustanovitelju imperija.« ALBANIJA, ITALIJA IN JUGOSLAVIJA Dne 15. aprila je italijanski zunanji minister grof Ciano v ekspozeju o spojitvi Albanije z Italijo z naslednjimi besedami označil stališče jugoslovanske vlade v albanski zadevi: »Stališče, ki ga je zavzela ob tej priliki beograjska vlada, in zadržanje jugoslovanskega naroda zaslužita poseben poudarek. Bila sta zares navdihnjena onega prijateljstva, katerega osnova ni le velikonočni sporazum, temveč tudi in predvsem simpatija in zaupanje, ki ju je vzbudilo sodelovanje, začeto pred dvema letoma med našima narodoma. Med vsem razvojem dogodkov smo ohranili najtesnejše in prisrčne stike z beograjsko vlado in Jugoslavija je z ostrimi presojanjem položaja prilagodila svojo politiko potrebam resničnih nacionalnih interesov. — V Beogradu so razumeli, da navzočnost Italije v Albaniji ne prikriva najmanjše sovražne namere za Jugoslavijo. Res je nasprotno, da bosta namreč iz novega sosedstva črpali obe državi, kakor to mi želimo nadaljnje elemente vzajemnosti in tesnega sodelovanja; prav v tem duhu se bom v nekaj dneh sestal z jugoslovanskim zunanjim ministrom v Benetkah.« ANGLEŠKA IN FRANCOSKA JAMSTVA RUMUNIJI IN GRČIJI Dne 13. aprila 1939 je angleški premier podal v spodnji zbornici med drugim naslednjo izjavo: »Uporabljam to priliko, da izjavim v imenu vlade Nj. Veličanstva, da smatra ona za stvar največje važnosti izognitev spremembe statusa quo v Sredozemlju in na Balkanskem polotoku s silo ali z grožnjami o uporabi sile. Zato se je vlada Nj. Veličanstva odločila, da se bo v primeru kake akcije, ki bi jasno ogrožala neodvisnost Grčije in Rumunije in proti kateri bi smatrali grška, odnosno rumunska vlada za potrebno, da se upreta z orožjem, čutila britanska vlada prisiljena, da nudi grški ali rumunski vladi, kakor bi to bilo potrebno, vso pomoč, ki je v njeni moči. To izjavo sporočamo neposredno interesiranima vladama in drugim vladam, zlasti Turčiji, katere tesni odnošaji z Grčijo so znani. Reklo se mi je, da bo enako izjavo podala danes popoldne francoska vlada. Ni treba še posebej poudarjati, da so vlade dominionov, kakor vedno, informirane o vseh razvojih.« Istega dne popoldne je francoski ministrski predsednik Daladier izročil zastopnikom tiska izjavo, v kateri daje v imenu francoske vlade enaka enostranska jamstva Grčiji in Rumuniji, kakor jih je dopoldne podal Chamberlain v imenu angleške vlade. Posebej pa je še glede Poljske pripomnil: »Francija in Poljska druga drugi takoj in neposredno jamčita proti sleherni neposredni ali posredni grožnji, ki bi pomenila napad na njune življenjske interese.« angleSko-turSka OBRAMBNA ZVEZA Dne 12. maja 1939 sta angleški premier Chamberlain in turški ministrski predsednik Sajdam v spodnji zbornici odnosno v turški narodni skupščini prečitala naslednjo skupno izjavo: »Vlada Nj. Veličanstva Združenega kraljestva in turška vlada sta stopili v tesna posvetovanja in razgovori, ki so se ob tej priliki med njima vodili in ki se še nadaljujejo, so pokazali popolno skladnost pogledov obeh vlad. — Sklenjeno je bilo, da bosta obe državi zaključili točen in dolgotrajen dogovor recipročnega značaja, ki bo odgovarjal interesom njune nacionalne varnosti. — V pričakovanju sklenitve definitivnega sporazuma pa vlada Nj. Veličanstva in turška vlada izjavljata, da bosta v primeru napada, ki bi vedel do vojne v sredozemskem pasu, bili pripravljeni uspešno medsebojno sodelovati in si vzajemno nuditi vso pomoč in oporo, ki sta v njuni moči. — Ta izjava, kakor tudi nameravani sporazum, nista naperjena proti nobeni drugi državi, temveč imata samo ta namen, da zagotovita Veliki Britaniji, odnosno Turčiji vso pomoč in oporo, kadar bi se za to pokazala potreba. — Obe vladi priznavata, da zahtevajo nekatera vprašanja, vštevši vprašanje točnejše definicije raznih pogojev, pod katerimi bi vzajemne obveze stopile v akcijo, natančnejšo proučitev, preden bo sklenjen dokončni sporazum. To prouča-vanje se že vrši. — Obe vladi priznavata, da je potrebno zagotoviti varnost tudi na Balkanu, in se posvetujeta, da bi dosegli ta cilj čimprej. — Razume se, da ti dogovori obema vladama ne branijo, da skleneta dogovore z drugimi državami v splošnem interesu utrditve miru.« ANGLIJA IN JADRAN Dne 13. aprila 1939 je angleški premier Chamberlain označil angleško stališče glede statusa quo na Jadranu z naslednjimi besedami: »Mi v Angliji smo si dolžni postaviti vprašanje: V koliko so dogodki v Albaniji v skladu s sporazumom, podpisanim med Italijo in Anglijo 16. aprila preteklega leta? ... S tem sporazumom sta obe državi potrdili izjavo z dne 2. januarja 1937, ki pravi: ,Obe vladi nimata nikake namere, da bi spremenili ali da bi glede sebe dovolili spremembo statusa quo v pogledu nacionalne suverenosti ozemelj, ki leže v sredozemskem pasu.’------------- Jadran je prav gotovo del Sredozemlja in italijanska vlada ne more zahtevati, da se vlada Nj. Veličanstva zanj ne zanima.« ITALIJANSKO-NEMSKA POLITIČNA IN VOJAŠKA POGODBA Pakt prijateljstva in zveze med Italijo in Nemčijo, podpisan dne 22. maja 1939, se glasi: »Ker je za večne čase skupno določena meja med Nemčijo in Italijo in ustvarjena unija vzajemne pomoči in podpore, izražata obe vladi ponovno svojo zvestobo politiki, o katere temeljih in ciljih sta se že prej dogovorili, politiki, ki je žela uspehe tako z vidika varnosti interesov obeh držav kakor glede ohranitve miru v ■Evropi. Trdno združeni med seboj tako po duševni sorodnosti svojega svetovnega nazora kakor tudi po obsežni solidarnosti svojih interesov, sta nemški in italijanski narod trdno odločena, da se bosta v bodoče z ramo ob rami z združenimi močmi zavzemala za zajamčenje svojega življenjskega prostora in za ohranitev miru.« Temu uvodu sledi naslednja vsebina pogodbe: Cl. 1. Obe pogodbeni stranki bosta trajno v medsebojnih stikih, da se med seboj dogovorita o vseh skupnih interesih ali o vseh vprašanjih, ki se tičejo položaja v Evropi kot celoti. Cl. 2. Ako bi bili skupni interesi visokih podpisnic ogroženi po kakršnihkoli mednarodnih dogodkih, se bosta takoj zatekli k pogodbi in ukrenili potrebne ukrepe za varstvo svojih interesov. Ako bodo varnost ali drugi interesi ene izmed podpisnic ogroženi od zunaj, bo druga podpisnica nudila ogroženi stranki vso svojo politično in diplomatsko podporo, da se ta nevarnost odpravi. Cl. 3. Ako bi se v nasprotju z željami in upi visokih podpisnic zgodilo, da bi se ena izmed podpisnic zapletla v vojno s kako drugo državo ali z drugimi državami, ji bo druga podpisnica kot zaveznica takoj pomagala z vso svojo vojaško močjo na kopnem, na morju in v zraku. Čl. 4. Da bi mogli v danem primeru obe državi pogodbenici izpolniti v čl. 3 prevzete obveznosti, bosta vladi obeh držav še bolj poglobili medsebojno sodelovanje na vojaškem področju in na področju vojne industrije. Čl. 5. Visoki podpisnici se že sedaj obvežeta, da bosta v primeru vojne, ki bi se vanjo skupno zapletli, sklenili premirje in mir samo v popolnem medsebojnem soglasju. Čl. 6. Obe visoki pogodbenici se zavedata pomena svojega skupnega razmerja do prijateljskih držav. Odločeni sta to razmerje tudi v bodočnosti razvijati v duhu soglasnih koristi, ki ju vežejo z omenjenimi državami. Čl. 7. Ta pakt stopi v veljavo v trenutku podpisa. Obe visoki podpisnici sta se zedinili, da bo prvo razdobje njegove veljave trajalo 10 let, pred potekom tega roka pa se bosta pravočasno dogovorili glede podaljšanja veljave pakta. POSLANICA NOVEGA SVETA STAREMU Dne 14. aprila 1939 je predsednik Združenih držav Severne Amerike Roosevelt govoril pred izvršnim odborom Panameriške unije ob priliki panameriškega dne in se pri tem dotaknil odnošajev Amerike do Evrope. Posnemamo nekaj izjav: »Na konferenci v Buenos Airesu sem leta 1936 dejal: Norost velike vojne v drugem delu sveta bi nas zadela in bi ogrožala naše dobrine na sto načinov in gospodarsko zrušenje katerekoli države ali skupine držav bi nujno zavrlo tudi naš procvit. Ali moremo mi, ali morejo republike Novega sveta preprečiti katastrofo, ki preti vsem? Da, imam zaupanje v to, da moremo. Ni fatalnosti, ki bi silila Stari svet v novo katastrofo. Ljudje niso sužnji usode. Oni so samo sužnji svojega uma. Komaj pred nekaj dnevi je dejal šef velike države, da je »ujetnik« Sredozemlja. Kmalu nato je neki drugi šef, ko je zvedel, da je neka država sklenila braniti neodvisnost svoje sosede, označil ta sklep za »grožnjo« in »obkoljevanje«. In vendar nobena miroljubna država ne obkoljuje, ogroža ali zapira druge miroljubne države. Vemo to iz lastne izkušnje, na primer, ko sem ob priliki obiska v sosednem dominionu Kanadi preteklo poletje izjavil, da bi se Združene države solidarno postavile v obrambo Kanade, ako bi ona bila napadena od onstran morja... V nobenem primeru ni nobena ameriška država smatrala takih dogovorov za primere »ujetništva« ali »obkroževanja« kake druge ameriške države ali za tako grožnjo... V takih okoliščinah, dragi prijatelji, se nam zde zavojevalni načrti prav tako smešni kakor se zločinski. Napori, ki gredo za tem, da bi se preprečili napadi... so odvzeli vojni med nami ves pomen in jo napravili nekoristno, kakor orožje iz kamene dobe... Ali naj zares verjamemo, da države ne morejo najti boljših metod za uresničenje svojih usod od onih, ki so se jih posluževali Huni in Vandali pred petnajstimi stoletji? ... Ameriški mir, ki ga danes slavimo, nima za nas nobene slabosti. Pripravljeni smo, da ga ohranimo in branimo z vsemi našimi silami, pobijajoč silo s silo... Mi pa imamo še širši interes kakor samo oni obrambe našega kontinenta, obdanega od morja. Mi vemo, da bo razvoj prihodnje generacije tako zožil oceane, ki nas ločijo od Starega sveta, da bodo naši običaji in naše delo nujno povezani z njegovimi, naj to hočemo ali ne, ako bodo čez nekaj let zračna brodovja z enako lahkoto prekoračila Ocean, kakor lahko danes lete preko zaprtih evropskih morja ... V sedanjih mednarodnih zadevah gre tudi za naš ugled... Naša želja po miru je lahko prav tako močna kakor naša volja po skupni obrambi... To je poslanica življenja, ki jo Novi svet lahko naslovi na Starega. To utegne biti luč v temi, ki kaže stezo miru ...« Dejanje. Mesečnik za gospodarstvo, kulturo in politiko, Ljubljana. XX. (Dvadeseti) vek. Književnost, nauka, umetnost, društvo. Beograd. Ekonomist. Mjesečnik za savremena ekonomska i socijalna pitanja. Zagreb. Europaische Stimmen. Politik, Wirtscbaft, Kultur. Ziirich. Hrvatska smotra. Nacionalni, socijalni i književni mjesečnik. Zagreb. Istra. Glasilo Saveza Jugosl. organizacije iz Julijske Krajine. Izvcstja na blgarskoto družestvo za socialen napredk. Sofija. La Porta Orientale. Rivista mensile di studi Giuliani e Dalmati. Trieste (Trst). Letopis Matice Srpskc. Novi Sad. Ljubljanski Zvon. Slovenska revija. Ljubljana. Narodna starina. Zagreb. Naš rod. Mladinski list. JUU. Ljubljana. Naša misel. (Omladinsko glasilo). Ljubljana. Naša volja. Glasilo jugoslovanske mladine. Ljubljana. Njiva. Izdaja jo Del. kult. društvo »Ljudski oder« v Buenos Airesu UT. Naša stvarnost. Beograd. Pensijni pojišteni. Organ všeobecneho pensijnicho ustavu u Svazu pensijnicho ustavil v republice československč. Praha XI. Planinski vestnik. Ljubljana. Popotnik. Časopis za sodobno pedagogiko. Ljubljana. Pregled. Časopis za politički i kulturni život. Sarajevo. Prirodoslovne razprave. Prirodoslovno društvo Ljubljana. Proteus. Poljudnoznanstven list. Ljubljana. Radnička zaštita. Socialno politička revija. Zagreb. Službeni glasnik SUZOR-A. Revue intcmationale du Travail. Publication mensuelle. Bureau international du Travail. Genčvc. Suisse. Roditeljski list. Izdaja ga pedagoška centrala v Mariboru. Ruch SIowiaftski. Miesiecznik posviecony žyciu i kulture Slov/ian. Lwow. Siavia. Časopis pro slovanskou filologii. Praha. Slavjanski vesti. Mesečen organ na slavjanskoto družestvo v Blgaria. Sofija. Slovenski list. Tednik južnoameriških Slovencev. Buenos Aires. Slovanski prehlcd. Praha II. Slovenski pravnik. Ljubljana. Sodobnost. Književna revija. Ljubljana. Sokolska volja, tednik. Ljubljana. Srpski književni glasnik. Beograd. Tehnika in gospodarstvo. Izd. Soc.-ekon. institut. Ljubljana. Umetnost. Mesečnik za umetniško kulturo. Ljubljana. Vidici. Polumesečnl časopis. Beograd. 2ivot i rad. Socialno-književni časopis. Beograd. Le Cahier Ues Lettres et des Arts. Pariš 8e. Gajrct. Glasnik kulturno prosvjetnog društva. Sarajevo. Iirvatski narod. Tednik. Zagreb. Jugoslovenska revija. Ljubljana - Sušak. Mlada kultura. Časopis za književnost i kulturu. Izdaje odbor kulturnih študentskih udruženja na universltetu u Beogradu. Naš val. Tednik za radio, gledališče in film. Ljubljana. Naša rast. Glasilo srednješolske mladine. Ljubljana, III. drž. real. gimnazija. I>a Nouvelle Revue Francaise. Pariš 7e. Največji slovenski pupilarnovarni denarni zavod Mestna hranilnica ljubljanska Stanje vlog preko Din 420,000.000.“ Lastne rezerve nad Din 26f000.000.~~ Dovoljuje posojila proti vknjižbi. Za vse obveze hranilnice jamči Mestna občina ljubljanska. HRANILNICA LJUBLJANA DRAVSKE MARIBOR KOČEVJE BANOVINE CELJE VLOGE OBRESTUJE PO NAJVISJI OBRESTNI MERI. — CENENA POSOJILA DAJE NA REDNO ODPLAČEVANJE. — ZA NJENE VLOGE JAMČI DRAVSKA BANOVINA. »JUGOSLAVIJA« mira ji : za življenje, prod poiani, v hunski tatvini in nezgodam, dalje tranaport, ueklo, avtomobile in živino. Laatne palače ia zgradbe v Ljubljani, Beogradu, Zagrebu, Oaijeku in Pecrovgradu. Kivniteljaua v Ljubljani, Beogradu, Zagrebu, Oaijefcu, Novem Sadu, Petrovgradu, Sarajevu in Splitu. Podružnice in ekspoziture v »eh večjih krajih driave. P o j aio i1 a dlje RAVNATELJSTVO ZA DRAVSKO BANOVINO V LJUBLJANI. Tyrieva cena 1J, io v»e njegove podružnice in krajevna tanopatva. NARODNA TISKARNA V LJUBLJAN . KNAFLJEVA 5 IZVRŠUJE RAZLIČNE MODERNE TISKOVINE OKUSNO, SOL1D-NO IN PO ZMERNIH CENAH TELEFON ST. 31-23 - 31-26 POSTNI ČEKOVNI RAČUN V LJUBI.) ANI STE V. 10.534 Odgovorni urednik: dr. Fran Spiller-Muys