KAJ NAS UČI PRATIKA?
9. Praznik angelov varihov.
pabica: Zadnjič sem vam priporočala, kako zelo morate čislati in si v prid obračati svete Marijine praznike. Kaj pa naj bi prišlo zdaj na vrsto, kaj mislite?
Janko: Gotovo prazniki angelov, ker za Marijo imajo angeli največjo čast in slavo.
Marica: To je že res; pa ko smo v drugi »Angelčkovi" številki določevali zapovedane praznike, nismo imenovali nobenega angelskega praznika, svet-niške pa štiri
Babica: To pot moram pa že pritrditi Janku Praznik vseh svetih angelov vanhov se je poprej praznoval skupno ob godu sv. Mihaela, ki je zdaj le sopraznik, nekdaj pa je bil zapovedan praznik. Da bi pa ne bilo vse preveč zapovedanih praznikov, se je iz žc znanih vzrokov za skupni praznik angelov va-rihov določila nedelja. Zaraditega pa ga ne smemo manj čislati, saj se na ta način obhaja tudi praznik svetega rožnega venca in Marijinega imena ter še večT drugih.
Janko: Jaz pa vem, zakaj se praznik angelov varihov obhaja včasih v avgustu, včasih pa v septembru. Letos se obhaja zadnjo nedeljo v avgustu.
Babica: Lej no, lej. Nato pa še nobenkrat nisetn mislila. Povej, kje si pa izvedel?
Janko: V šoli so nam povedali gospod katehet. Praznik angelov varihov je vselej tisto nedeljo, ki je najbližja 1. septembru, torej v nedeljo od 29. avgusta do 4. septembra.
Babica: Dasi se ta lepi praznik ne obhaja sam zase, je vendar silno velikega pomena. Primerjati ga moremo prazniku vseh svetnikov, ki ga v mnogih ozirih še nadkriljuje. Angcli so že po svoji naravi veličastnejši, kot najpopolnejši svetniki; le Marija edina jih nadkriljuje po časti in svetosti. Jezusu in Mariji so gotovo najljubši izmed vseh stvari. To se je pokazalo
ar  H4 ra
že na zemlji. Saj so najganljivejši oni dogodki v cvan-geliju, ko so angeli sodelovali, n. pr. ob rojstvu mu slavo prepevali, v puščavi mu stregli, v trpljcnju ga tolažili, po dovršenem odrešenju oznanjali njegovo slavo ... ln z nekim vidnim veseljem in spoštovanjem je Jezus čestokrat govoril o angelih. Kako postrežni so bili tudi Mariji in sv. Jožefu. Ti Ijubljenci Jezusovi in Marijini so tudi naši dobri in zvesti prijatelji, ki nas vedno in povsod spremljajo in varujejo v dušnih in telesnih nevarnostih ter nas vzpodbujajo k lepemu življenju. Torej že hvaležnost zahteva, da jih častimo še z večjo vnemo kot največje svetnike, in se jim priporočamo še z večjim zaupanjem kot drugim svet-nikom.
Pa ne le ob prazniškem godu, marveč vsak dan — še povečkrat — moramo misliti na svojega angela variha. Ta misel, da nas vedno in povsod opazuje iako častitljiv spremljevalec, nas mora močno vzpod-bujati, da se izogibljemo vsakega greha in da se tru-dimo prav dobro opravljati svoie dolžnosti. Zlasti pa pridno posnemajte svojega angela variha, saj lepše ne more biti pohvaljen noben otrok, kakor če se mu more reči, da je nkot angel v človeški podobi."
Sv. Lavrencij se z veliko vnemo in s posebnim zaupanjem časti po vsem katoliškem svctu Pri nas je bil njegov god nekdaj zapovedan praznik, zdaj pa je sopraznik. To vesoljno slavo si je pridobil na dvojen način. S svojim lepim vedenjem se je vzorni mladenič tako prikupil papežu Sikstu II., da si ga je odbral za strežnika in ga posvetil v di-jakona. Dijakonova služba je bila takrat zelo imenitna: stregel je pri sveti maši, oznanjal besedo božjo, hodil obhajat, oskrboval in delil je miloščino
Kar nenadno pa začne takratni cesar Valerijan Ijuto preganjati vernike ter ukaže najprej mučiti in moriti duhovnike, da bi verniki ne imeli službe božje.
S4   115   V3,                      8*
In tu se je izkazala druga vriina svetega mladeniča: junaško mučeništvo! Ko je šel papež Sikst na mo-riiče, je Lavrencij klical za njim: ,Kam greš, oče, brez sina? Kam mašnik brez levita?" Sikst mu prero-kuje: ,Čez tri dni prideš za menoj . . . Tebe čakajo še večje zmage." Mestni prcdstojnik veli dijakonu da naj mu pokaže cerkvene zaklade. Lavrencij si izprosi tri dni odloga in med tem časom razdeli vse med ubogc. Tret|i dan mu pokaže množico ubožcev \n mu reče: nGlej, to so cerkveni zakladi!" Predstojnik se razsrdi in ga obsodi v jako mučno stnrt. Najprej ga hudo razmesarijo, potlej pa polože na železno pletenico (roš) in počasi pcčejo. Ko je bil sveti di-jakon že napol pečen, reče v svcti šaljivosti: ,Zdaj me pa obrni, na eni strani sem že pečen!" To se zgodi. Čez nekaj časa pa se svetnik zopet junaško pošali: ,,Zdaj sem pa že dovolj pečen, zdaj me pa lahko načneš in ješ!"
Kajne, to je junašivo! Spomni se sv. Lavrencija, kadar ti bo treba trpeti kaj posebno hudega, pa ga tudi zaupno prosi za dar prave potrpežljivosti.
*            *
I           Sv. Rok je bil   rojen v južni Fran- .
ciji in je itnel imenitne in bogate starše, ki so ga jako skrbno vzgojili. Ko je bil star dvajset let, mu umrje oče in kmalu potem tudi mati. Svoje obilno premoženje razdeli med ubožcc, nepremakljivo po-16. avg.     sestvo pa izroči v oskrbo svojemu stricu
 ter se   napoti   kot   preprost  romar  proti
Rimu. Takrat pa je v Rimu in še v nekaterih Jaških mestih razgrajala zelo huda bolezen, strašna kuga. Mladi romar se junaško odloči, da hoče streči kužnim bolnikom, ter tako zastavi svoje zdravje in tnlado življenje.
Že tri leta je neustrašeno stregel bolnikom, pre-mnoge tudi čudežno ozdravil Zda) pa tudi sam zboli in, da bi ne bil drugim nadležen, se umakne v bližnjo samoto in ostane v neki na pol podrti   kočici,   da bi
   116   
ozdravel ali umrl. Bog pa mu pošlje pomoč po psičku, ki prihaja od bogatega gospoda iz bližine in mu do-naša kruha. Gospodar, radoveden, kam njegov pes odnaša kruh, gre za njim in najde svetega bolnika ter skrbi zanj, dokler popolnoma ne okreva.
Zdaj se sv. Rok zopet vrne domov. Pa vsled bolezni in napornega deiovanja se je tako izpremenil, da ga nihče ne spozna. Imajo ga za ogleduha in ga vržejo v ječo. Le ena sama beseda bi ga bila lahko rešila; pa junaški svetnik je radovoljno trpel^ za Jc-zusa vse težave jetniškega življenja pet let. Šele ob smrtni uri je Bog razodel po rajski svetlobi v ječi, kako velik svetnik je bil nepoznani jetnik. Zdaj šele so ga spoznali, ko je bil mrlič. Posebno iznenaden je bil stric, ki ga je bil kot mestni sodnik obsodil v ječo. Jako slovesen je bil njegov pogreb, a pravo povra-čilo za junaška dela ljubezni in potrpežljivosti pa je prejel v nebesih (f 1327.)
Sv. Rok je pomočnik zoper kužne bolezni; še nujneje ga prosimo za odvrnitev dušnih bolezni, greha an hudobije.