Dušno in telesno delo sosp?d n e.
Gospodinjsko delo je tako mnogovrstno, tako različno in razcepljeno, da je velika umetnost obdržati ravno-teže in razdeliti delo ter zmagati vse naloge, ki so naložene kupoma v gospodinjskih opravilih. Tožbe: vse bom pustila, naveličala sem se večnega napora, ki ga nalaga dom, hiša in družina, prav dostikrat slišimo iz ust preobložene žene-matere in gospodinje. Katera vse to zmaga in pri tem ohrani sebe in ne izgubi svojcev, ta lahko lahko reče, da je gospodarica življenja.
Da doseže to gospodstvo, je potrebno, da pridobi celo zranje, ki ga zahteva gospodinjski poklic.
Gcspodin a je v eni besedi mati, žena, kuharica, šivilja, hišna, strežnica, vrtnarica, perica in še več. Vsem tem opravkom se mora prilagoditi in znati mora tako spreminjati delo, da ni v škodo njej in njenim.
Pravkar preobloženo s telesnimi deli jo kličejo dolžnosti uma in srca. Sai je ora vzgojiteljica, svetovalka in duhovna vodnica svojcev. Težke so naloge matere pri vzgoji otrok. Težka je tudi njena naloga kot žena. Možu govori'a njena mičnost in prikuplii-vost. Nikakor ni na mestu izgovor, saj imam moža, čemu mi bo sedaj mičnost in prikupljivost, pa še snažna obleka! Čemu prijetna zunanjost? Žena, ki zanemarja svojo osebnost, odbija moža, da išče zabave izven doma, izven družine, po gostiln ih, v slabi druščini. Žena zanemarja sebe, mož zanemarja njo.
Žena gospodin!a se mora izpopolnjevali, mora rasti in se naučiti spo-
štovati samo sebe. S spoštovanjem same sebe pridobi spoštovanje do svojega dela. S spoštovanjem in z zavestjo odgovornosti za svoja opravila je zvezano veselje do poklica. Z veseljem do poklica ji bo vsako delo lažje in prisiljena tiaka se bo izpre-menila v vrednosti polno delo. Spoštovanje in priznanje svojcev gotovo ne izostane. Gospodinjo bi primerjala pajku, ki- s tankimi finimi nitmi pre-preže in zveze steno. Tudi ona veže in preprega z umetnimi nitmi dom svojcev. Pri preji je previdna da se nitka preveč in potegne ali celo pretrga. Z enim ali drugim bi se oškodovala tkanina. Dobra gospodinja prede in tke fino tkanino. Ora vpleta nebeške rože v zemsko življenje.
Dr. M. Justin:
VpS v z^rne na človeško te"o.
Zima, v kateri se nahajamo, ima tudi na človeški organizem gotov vpliv, na dobro in na slabo plat.
Suha mrzlota, kjer škriplje pod nogami, kjer se čuti že v nosu, ko dihamo, kako oster je zrak, ko vidimo svoj izdihani zrak in nam sproti zamrzne na brkah in robovih pokrivala in obleke, je v splošnem zdrava, človeškemu telesu ugodna, če ne delamo napak, kakor bom pozneje pokazal.
Glavno je, da dihamo le in edino skozi nos, da se pridno gibljemo in smo zadostno napravljeni in oboroženi proti mrazu.
V mrazu in zimi se navadno zredimo. postanemo debelejši kot po leti, ko se v vročini pari delavec, kmet in
gospod, vsak na svojem mestu, ko se dela pozno v noč, se zgodaj vstaja in je malo počitka. Po zimi več počivamo, zgodaj hodimo spat, dobimo zdravo barvo.
Veseli snjo zime. Prahu ni dosti ali nič. Sneg, ki je naletaval par dni, je očistil vse ozračje in prikoval vse milijarde glivic in mikrobov na tla. Kdor se nahaja večidel na prostem in je tu zaposlen, zavživa praktično čist, zdrav, svež zrak tudi sredi velemesta, sredi vasi, sredi najprometnejših cest. Edini prah, ki ga udihavamo v takem času, je prah iz stanovanj in zaprtih lokalov (ki pa se vsled kurjenja in velike razlike toplote zunaj in znotraj .jako hitro lahko izčistijo in zadostuje včasih že par minut za to opravilo), in pa prah iz dimnikov in mest, kjer se kuri. Prvi prah (iz stanovanj) je škodljiv, drugi iz dimnikov pa po novejših raziskovanjih sploh ni škodljiv in celo brani tuberkulozi vstop v pljuča.
Naši prebavljalni organi, naš organizem sploh v mrazu vse bolj intenzivno kemično presnavlja, vse bolj izrabi, naša zavžita hrana se bolj plo-donosno nalaga v organizmu, ker telo potrebuje vec kalorij, da se ubrani mraza.
Zlasti maščoba, maslo, svinjina in koline, ki se po zimi tako uljudno med sosedi delijo, nam prijajo in to po vsej pravici, saj je bas to čas za take stvari.
Veselje, ki ga imamo v zimskem športu, sanjkanju, smučih, drsanju itd. vpliva že po svojem fizijoloskem bistvu kot vsako lepo veselje in dobra volja ugodno na naše zdravje. Ne smemo pa seveda tu delati napak ne grešiti s pretiravanjem in po nemarnosti ali nevednosti našega zdravja postavljati v nevarnosti.
Ali ste že zapazili, da nam tudi lasje po zimi ne izpadajo tako kot po leti? Saj lasje na glavi, kot obramba proti mrazu morajo biti na zimo bujne jši in gostejši kot po leti. Saj tudi
žival dobi na zimo gostejšo dlako, da se čuva pred mrazom.
Pozimi se lažje učimo in lažje študiramo kot v poletni vročini. Saj pa tudi pozimi naredimo več v tem oziru kot celo poletno dobo. V hudem mrazu se zdi, da tuui mikrobi in bacili ne morejo uspevati, kot je to v poletnem času. Griža, tifus, ko'era in drugih bolezni pozimi ni dosti ali sploh nič. Je gotov čas, ko zdravniki v, splošnem soglašajo, da imajo malo opravila in bolnice niso napolnjene več kot v drugih letnih časih. Edino veliko padanje in dviganje temperature povzroča obolenje dihalnih organov, in-fluenco in druge bolezni kot bomo pozneje omenili.
Tako smo naznačili nekaj vidikov v dobrem pogledu zime.
Kaj pa druga stran zime in mraza? Ta plat, ki nam lahko prinese škodo, ko si lahko zdravje pokvarimo. Oglejmo si nekaj teh glavnih točk.
Najprvo naj omenim: nestalnost temperature. 20° C, da, tudi — 28° C ali več vidimo na toplomeru zjutraj na prostem, znotraj v sobi, če je neza-kurjena, + 5 do 4- 10° C, če zakurjena + 18 do 4- 20° C ali celo več. In iz tople sobe + 20° O na mraz — 20° C: ta razlika je huda in proti tej se mora človek primerno oborožiti. Obleka naj bo za tak hud mraz primerna: volnena srajca, kožuh; tudi pokrivalo naj bo drugo ko po leti. Zlasti pa obuvalo naj bo zadosti veliko in toplo (snežkef). Iz napak, ki se v tem o^iru delajo, izvira preh7ad dihalnih'organov (bronehitis), ozeblie-nje nog, ušes in nosa. Če ne dihaš skozi nos, temveč z odprtimi ustmi, boš kaj hitro zaoazil, da te začne boleti v grlu, dobiš, zlasti če se večkrat podaiaš iz toplega na mrzlo in narobe, kaj hitro vnetje grla, angino itd. Če pa iz mrzlega prideš takoj k topli peči, pa dobiš ozebline. Zato vedno drgni premrzli ud in mencaj z njim bodisi drug ob drugega ali pa dr<mi z vedo ali snegom, da se ud preje ogreje in potem pojdi šele k topli pe-
?i oz. v toplo sobo. Marsikatera zmrz-!ina rok, nog, nosa in ušes bi se na ta način preprečila. In kako sitna stvar je to, če človek vsled te napake mora pozneje leta in leta trpeti na posledicah zmrzline na kakem udu.
In angina, bolečine v grlu, kako neprijetno in nevarno je to. Vsi udje te bolijo, imaš veliko vročino do 40°. težko požiraš, glavobol in bolečine in trganje in piskanje po ušesih, mrazi te kljub temu, da imaš vročino, spanja ni, vse to ti prinese lahko tak čas, če se ne varuješ. V posteljo moraš takoj, spotiti se moraš, ovitke moraš delati okoli vratu, spirati grlo s toplim hipermanganom, hiperoksidom, limonovo vodo i Id., sploh natančno se držati navodil zdravnika, če nočeš, da ne oboliš na posledicah te angine, ki so: vnetje sklepnih udov (udnica), sklepni revmatizem, srčna napaka, vnetje ledvic in vnetje srednjega uha.
S^oštevani DomoSguh!
Oprosti dopisu preproste kmetske žene in matere sedmih ctrok.
Nekoč sem čitala v Domoljubu kako se po svetu razpisujejo nagrade za lepe lase, lepe noge, lepe krave itd., kako se dajejo podpore za gnojne jame, konjerejo, živinorejo, prešičjerejo in drugo.
Mnogo bolj pa bi zaslužila nagrado revna krščanska mati, ki je rodila in vzgojila zdravih šest, sedem m še več otrok za povzdigo naroda.
Mati, ki je rodila sedem otrok res zasluži ime mati, ker zvesto izpolnjuje dolžnosti svojega stanu ter je zvesta Begu in državi. Poslušajte, da ne pre-tiravam. Kruh imamo le o Božiču in veliki noči, vse druge dni pa se moramo zadovoljiti brez njega. Na najemanje delavcev nam niti misliti ni, ker nimamo zanje ne hrane ne plače. Z otroki zadostno obdelati polje je zopet nemogoče, ker starejši gredo v šolo, jaz sama pa naj doma za varhinjo mlajšim Ali naj jih vzamem s sabo na polje, ko me le motijo pri delu? Končno pa le moram na polju, v hlevu, v kuhinji in sobi
narediti vse sama, ker ubožni kmetski ženi ni niti misliti na služkinjo.
Vprašala me je nekoč gospodična učiteljica, čemu da so moji otroci tako slabo opravljeni. Odgovorila sem ji: Oprostite, gospodična, pri nas ne moremo bolje, sedem otrok imamo in naš oče nima mesečne plače, posestvo imamo zadolženo, plačevati moramo visoke obresti, davke, zavarovalnino, a za najnujnejše hišne potrebe nam manjka denarja. In gospodična mi zopet pravi: Saj to je čisto nespametno toliko ctrok, enega ali dva je dovolj, pa imate lahko boljše življenje, manj trpljenja, in petem lažje ta dva lepše oblečete.
In jaz ji zopet pravim na to: Temu pa ni tako, krščanski zakonski materi deli otroke Bog in ne sama kakor da bi bili pujski v hlevu.
Na te besede se mi je gospodična zaničljivo nasmehnila in odšla.
Toraj, ako bi imela vsaka mati le enega ali dva otroka, recimo enega dečka in eno deklico, bo dečeic kot sin edinec oproščen vojaščine, deklica bo pa učiteljica. Vprašanje je le, če bo le še imela koga poučevati, ker sedaj po novi poganski modi imajo žal tudi že nekatere kmetske žene samo po par ctrok, veliko pa jih je tudi, ki jih sploh ne marajo. Naša vas šteje nad 00 hišnih številk, pa sva samo dve materi, ki vzgajava po sedem nedoraslih otrok. Kot krščanska mati vem, da je greh in prestopanje božjih postav veliko večje pro-kletstvo za družino in vse večja izguba na tem in onem svetu kot pa sedem otrok, čeprav jih je treba vzgajati v revščini in trpljenju. Razvidno pa je iz tega tudi, kako neobhodno potrebna bi bila podpora revnim krščanskim materam pri vzgoji otrok.
Ko bi bilo tako lahko, bi poslala te preproste vrstice naravnost do našega kralja Aleks°ndra in priljubljene nam kraljice Marije. Ker pa je meni preprosti osebi to nemogoče, želim da bi bile te moje vrstice ponatisnjene v Domoljubu.
Žena iz Krškega okraja.
Posilite naročnino!
Otroci m laž.
Ni gršega, nego je laž in ni bolj zoprnega človeka, nego je lažnivec. Razumna mati, ki to dobro ve, bo na to pazila pri svojih otrokih že od prvih let.
Nekateri otroci se zlažejo tako, da se laž lahko otiplje, drugi pretiravajo v vsem, kar pripovedujejo, ne zato, da bi vprav lagali, ampak zato, ker imajo bujno fantazijo, s katero vidijo vse povečano, vse drugače, nego je res. Mnogo je pa takih otrok, ki se lažejo ali vržejo celo krivdo na druge, da uidejo kazni. V vseh teh primerih mora mati nastopiti, seveda mora vsakega navedenih lažnivcev prijeti drugače. Onemu, ki se zlfcže tako, da se laž lahko otiplje, naj razloži, da je to, kar je povedal, nemogoče, naj mu dokaže na lep in dostojen način, kako je prav za prav smešno, kar trdi.
Tako se n. pr. fantek baha, ko pride iz šole domov, da so ga napadli trije ali celo štirje sošolci, pa da je cm vse pome*al na tla. Mati mora v takem slučaju razložiti nekako takole: Glej, ti si toliko star, tako in tako velik in tako močan; dva sošolca sta morda res šibkejša nego si ti, zato sta pa druga dva prav tako močna, kakor si ti ali še močnejša. Zdaj pa pomislr, ali ie to mogoče, kar si povedal. Navadno bo otrok uvidel in molčal. Ali bo otrok dejal, ko vidi mater, da lupi ogromno repo. da je Francek ali Jo-žek imel v šoli jabolko, ki je bilo še debelejše nego ona repa. Tu naj mu mati razloži, da pri nas ni takih jabolk in da se mu je najbrže samo zdelo, da je bilo jabolko tako debelo.
Znano je, da je otrokom vse oolj všeč in da je vse bojše, kar dobe drugod, pri sorodnikih, sosedih ali kje drugje. Ves navdušen pride otrok domov, pokaže materi z rokama kakega pol metra na široko, češ- dobil je pri sosedi ali pri teti tak velik kos kruha, pa gor — zopet pokaže s prsti nekaj centimetrov na višino — namazano z mezgo. Mati,, kateri so raz-
mere sosedine ali tetine dobro znane, naj otroka napelje, tako da bo sam uvidel, kako je pretiraval, da bo koncem koncev priznal, da je bilo toliko kruha, kakor ga odreže navadno mati doma in mezge je bilo na kruhu le tanka plast.
Oni otroci, ki se zlažejo, ker se boje kazni, priznajo najlažje, če se jim reče, da se jim ne bo ni zgodilo, samo če povedo resnico. Otrok navadno povesi glavo in molči, s tem je pa tudi priznal, da se je zlagal. — Ko so bili moji otroci še prav majhni — tudi v prvih razredih v šoli sem uporabljala ta način — če sem sumila, da se je kdo zlagal, sem dejala: "Poglej me dobro v oči; v tvojih očeh bom čitala, če si se zlagal. Ko sem vprla pogled v otrokove oči in jih je ta povesi in zardel, sem takoj vedela, da je lagal. Če je govoril resnico, je oči močno odprl ter vzdržal moj strogi pogled.
Ako se laž prezre pri malih otrokih, ali se jim še smeje, ko pretiravajo in govore neresnico, tedaj se ta grda naoaka v otroku tako zelo vko-renini. da se je ne znebi ve? vse svoje življenje. Takim ljudeRi se ne verjame, niti če govore resnico, ker so znani po svoj'h lažeh.
Kuhna.
Zdrobovi rezanci. Stresi na desko eno žlico moke. četrt litra pšeničnega zdroba, eno jajce in 4 dkg masti. Iz vsega tega napravi testo, ga zvara j prst na debelo in izreži iz tega testa dva prs*a široke in en prst dolge rezance. Rezance stresi v kozo. v ka"eri si zavrela tričetrt litra mleka, kateremu si pride'ala žličico sladkorja in prav malo soli. Premešaj in kuhaj 10 minut. Nato postavi za nekaj minut v pečico, da se nekoliko zarumene. Pečeno naloži z žlico na krožnik in postavi z zavrel i m mlekom ali jabolčno čežano na mizo.
Sirove ali mohantove rezine. Zmešaj en krožn k sira iz kislega mleka, dve žlici smetane, nekoliko soli in

kurnne ter namazi s tem sirom kruli. To je za mlade in stare, za bolne in zdrave zelo redilna jed. Dober je vsak kruh črn ali bel, star ali svež.
Shajani krompirjevi flancati (drob-Ijanci). Stresi V2kg moke, napravi v sredi jamico in nastrgaj vanjo 2 srednje debela krompirja (najboljše od prejšnjega dne), prideni še 1 jajce, 1 žlico sladkorja, nekoliko soli, za jajčno velikost (4akg) surovega masla ali masti, 1 Ys do 2 dkg drožja, ki si ga razmočila v 2 žlicah toplega mleka in nazadnje še Vi litra toplega mleka. Iz vsega tega napravi testo, ga položi na desko z moko potreseno in ga pokrij z večjo skledo, ki si jo poprej dobro segrela. Ko je testo pol ure počivalo ga razvaljaj za noževo lirbtišče na debelo v krpo. iz te krpe nareži s kolesom za dlan dolge in 4 prste široke krpice, ki jim zarezi poči olgoma po sredi 3 zareze, toda da ne segajo do konca. Naloži jih na desko, ki je pogrnjena s prtieem in potresena 7. moko ter naj sba;ajo 1 uro. Medtem jazbeli v kozi za 2 prsta visoko masti in pokladaj vanjo krpe tako, da je tista stran v masti, ki je bila pri sha-janju na vrhu. Kozo z eno roko nekoliko stresaj, da se drobFanci vzdignejo. Ko so na eni strani rumeni, jih obrni, da se še po drugi zarumene. Potresi s sladkorjem in postavi gorke ali mrzle na mizo. (Ti drobljanci porabijo prav malo masti.)
Marija Remec.
Zgcdrvlrn vezenfa.
(Dalje.)
Pri Rimljanih, kakor so bili tudi prvotno preprosti, se je kmalu vdo-mačilo vezenje. Senatorjem nista več zadoščali dve pisani progi na beli togi; imeti so jih hoteli sedem. Cezar ni bil več zadovoljen s svojo škrlatno togo; okrasiti so mu jo morali z dragoceno vezenino in z dragimi kamni. In materijal za to je bil v tistem '"asu mnogo dragocenejši kot danes; kajti
funt svile je bil v tistem času vreden prav toliko kakor funt zlata.
Svila, kakor znano, ima svojo domovino na Kitajskem, kjer so io poznali že 2600 let pred Kr. Zaradi lepote, krasnega bleska in prijetne ine-hkote so jo imenovali »nebeška nit« in so je tudi povsod želeli. Kitajska je imela dolga stoletja glavni izvoz svile.
Bogati Rimljani v času cesarjev so po sužnjih dali uvezti v namizne prte vse jedi, ki so prišle na mizo pri razkošnih pojedinah. Nasprotno s temi pa so živeli prvi kristjani v čudoviti skromnosti, preprostosti, lahko rečemo bedi. V katakombah komaj tu in tam zasledimo na stenskih slikah kako vezenino ali preprogo. Ko pa je krščanstvo postalo državna religija, se je tudi to izpremenilo. Sv. Helena že si je zaradi prelepih vezenin priio-bila slavno ime; vse te prekrasne umetnosti pa je rabila izključno za cerkvene namene.
Ko je Konstantinopel postal glavno mesto rimskega cesarstva, je postal tudi središče umetnosti in kulture sploh. Pod vlado cesarja Justinijana so prinesli menihi iz Kitajskega v votlih palicah gosenice svilopreike; £ tem se je odprl tudi zahodu nov način za pridobitev materijala za vezenje. Cesarska tovarna ni mogla zadovoljiti vsem naročilom in gizlavost zlasti žensk se je razvila do skrajnosti. Tedanji senatorji so se bahali s 600 slikami na svojih plaščih.
Toda vezenje v teh časih ni vec krasilo samo posvetnih oblačil. Duhovniki so pričeli krasiti z vezeninami tudi cerkvena oblačila; v tem času ic nastal cerkveni ornat. Tudi oltarji eo na isti način krasili. Vendar se je močno, težko in gosto vezenje izkazalo primernejše za zastore in preproge kot pa za obleko.
Iz Bizanca (Konstantinopla) se jo razširila vzhodna kultura preko celotnega zahoda. Velika Trgovska nodj3tja so poplavila tudi najoddaljenejše kraje na zapadu z vzhodnimi preprogami ir:
vezeninami in bizantinske vezenine so bile povsod zelo priljubljene. Papeži so obdarovali mnoge cerkve z bizantinskimi preprogami in oltarnimi prti.
Četudi so z vzhoda prišle že povsem izdelane vezenine, se je tudi za-pad poizkusil v samostojnem delu. Bizantinski tkalci in vezilci, ki so pri-bežali v Italijo, so vpeljali to delo po samostanih. Ti od sveta povsem oddaljeni kraji so bili za to umetnost kakor nalašč. Benediktinski samostani so bili prava torišča tega dela. Pojm in ime »ženska ročna dela«, kamor vezenje danes spada, takrat še ni bilo znano; tudi možje so tedaj kaj spretno znali rabiti šivanko. Tako je opat samostana St. Gal v Švici več let vezel rdeča irašna oblačila, ki jim je vdelal svetopisemske slike. Za to pa je porabil toliko svile, škrlata, zlaia in dragih kamenov, da so se sodobniki čudili, kako more vse to kupiti. Seveda so tudi kmalu ženski samostani pre.-vzeli to delo.
V tistih časih pa so poznali še samo malo vbodov za vezenje: peresni vbod. stebelni vbod, ploščni vbod aplikacija, to je bilo skoro vse. Vezli so na debelo blago in uporabljali prav mnogo tudi volno, ker je bila svila predraga. Vzorci tega časa so zelo preprosti in okorni. Motivi za vezenje so največ svetopisemski dogodki. Figure so trde in nelepe; roke so največ razprostrte ali dvignjene k prisegi. Mnogo boljši so ornamenti.
Pod^lelaa e nogavsc.
Nogavica, pa naj bo ženska ali moška, se prav hitro strga na peti in na prstih. Majhne luknjice zamašimo v obliki prepreženega šivanja, velike moramo pa podplesti. Podpleta se na več načinov. Če je celo stopalo s peto vred tako raztrgano, da ga ni več mogoče mašiti, moramo pod peto razdreti okrog in okrog. Potem nabrati zanjke, in plesti peto in stopalo, kakor je opisano v eni izmed prejšnjih Gospodinj in sicer pri pletenju nogavice.
Včasih je strgana le peta in nad-petje. V tem slučaju razderemo le tisto polovico pod peto. Potem spletemo peto in jo všijemo, tako kot bi bila vpletena. Nadprstne razdenemo tam, koder ni raztrgano. Potem pletemo do konca. Ker se pa nogavice veliko hitreje strgajo na spodnjem delu stopala kot na zgornjem, zato lahko na-pletemo le spodnji del. Za to delo razderemo tucfi le polovico nogavice, pod peto. Ko je peta izgotovljena, naberemo ob peti verižne pe"tlje in pletemo dalje menjaje desno in levo in po peti snemamo na obeh koncih ple-tilk z razdaljo dvakrat na okrog tako dolgo, da je na obeh pletilkah toliko zanik, kot jih je bilo pod peto, ko smo jih nabrali. Pletemo dalje do snemanja nadprstja. Ta del prišijemo k zgornjemu delu stopala. Če je tudi nad-prstje raztrgano, razderemo pod njim in strnemo oba dela, tako da naberemo zanjke na zgornjem delu stopala. Potem pletemo in snemamo do konca.
Nogavice domačega dela je kaj lahko podplesti. Tudi na stroj delane se dajo lahko obnoviti. Težje pa je s kupljenimi tankimi nogavicami. Po tudi to se da napraviti in sicer takole: Vdeni v tanko šivanko svilnato nit, ki je dvakrat tako dolga kot je nogavica široka. Da se nit ne raztrga, vzemi dvojnato svilo. Tudi sukanec bi bil dober, a ta izpremni pri pranju barvo, zato je boljša svila. S šivanko natakni vsako petljo na nit. Ko si končala in nabrala vse petlje na svilo, potegni le toliko petelj s svilo vred na ple-tilko, kolikor jih rabiš. Zato treba prešteti in preračunati, koliko jih bo treba izpustiti. Nastale male luknjice se prav podajo na nogavici. Lahko jih pa tudi zašiješ tako, da se luknjice ne bodo poznale.	__
Pišite,
da se Vam pošilja
»Slovenec" osem dni na ogled l
Naslov: Jugoslovanska tiskarna.
Mirko Kunčič:
Voirrs na s~neh.
Dva škratca, dva bratca vesela, se vozita na saneh, na vse strani pokata z bičem in ves razigran je njun smeh.
Ujela sta zaica v goščavi, unregla ga kruta v sani. r-Hej, teci, konjič dolgouhi! Na vso moč se nama mudi.
Če dedek vihar nas zaloti, potem bo hudo. bo strašno: še s hlačk naju strese hudobnež... Brž zdirjaj, konjič, pod goro!«
In zajček, sirotek preolašen, drvi, da ga vse že boli. To vidi vihar. Izza gore prituli, v sneg škratca zvali...
Zdaj škratca sta revčka: sta v jarek postavila se na glavo. A zajček vesel in svoboden odskače pod belo goro...
Po okrog,
(Dalje.)
Pod cerkvijo.
Neke nedelje dopoldan ?e Muri od bojazni gnan je k P a z i j u na dom podal. K gozdarju namreč se je bal, — zakaj ukradel bil je kračo, okusil tudi že goriačo ...
Preiskal Muri vsak vogal je in tovariša iskal. Zaman, — pri deci tam ga ni kjer ponavadi ga dobi. Pri cerkvi pod stopnicami ga ni, kjer sicer rad leži. A končno, kjer se pot zavije in bezgov grm zavetje krije iztegnjen Pazi tam leži. Ko j Muri vpraša: ~;Kaj pa ti?«
Nevoljen ves mu Pazi pravi: »Joj, to ti tepež bil je davi — res, huje je čim dalje bolj: bogme, zares, — zdaj je dovolj... No, z mlinarjevim psom sem včeraj pač šel v dolino kakor zmeraj in ko domov se vrnem davi, to gospodar se nad me spravi — in z bičem me pretepe kruto. Glej, to ... tu vse s krvjo podpluto ... Zares, to pasje je življenje! Iz dneva v dan samo trpljenje, vsak dan je večje in ne mine. Mladost vsa v kotu tem ti gine! Gladu obilo, — manj jedače, in še se vedno boj gorjače!
t
Mar svet ni velik in prostran, bogat, vabeč in pa krasan? Kako se jutro, glej, blesti, kako dolina se smeji, kako mameče so daljave, kak daljne sinje so višave! Kaj v daljo ne bi se podal?
Mar večno boš doma tičal? Le na lisice bi prežal, In da za boljši vsak grižljaj bi tresel se pred šibo, kaj? Hej, raje križem svet potujem, dežele, mesta obiskujem! Hej! V izobilju tam vsega dobi: veselja, uživanja! Pečenke sočne in slaščice, slanina, mastne klobasice... Povsod te radi sprejmejo, veseli te pozdravljajo! Prijateljev imam celo, ki šli mi bodo na roko. In ves ta paradiš krasot je komaj — ure tri odtod!...«
(Dalje.)
Stric Dolfe:
Danko piše nalogo.
Janko je še mlad deček, tako rekoč učenec II. razreda. Ko je padel prvi sneg, je dal učitelj v šoli domačo nalogo o tem predmetu. Janko je moder dečko in je nalogo lepo napisal.
Tako-le je pisal Janko:
Prvi sneg.
Vsi se veselimo prvega snega, ker nam mora takrat oče kupiti sanke. Potem spadajo sanke k hišnim potrebam, kakor je hišna potreba n. pr. mlinček za kavo, škatlja za sladkor in druge reči. Na snegu se prav lahko nekoliko prehladimo, pa se tudi tega veselimo, ker nam potem mama zelo rada skuha čaj z medom.
Prvi sneg je tudi za to koristen, ker dobimo takrat snežne čevlje. Iz snega se lahko napravijo veliki sneženi kupi z luknjami, dalje sneženi mož in drugačni predmeti. Sneg se deli na dve vrsti: beli sneg in zamazani sneg.
Kadar zapade sneg, se v šoli in tudi doma učimo, da mati priroda spi in sanja zimske sanje. Takrat tudi pti-čice ne pojo, v gozdu pa skače zajec po snegu. Zajec ima zelo tečno meso in ga ljudje zelo radi jedo, kakor tudi
radi jedo pečenega koštruna, ki ima po zimi tudi zelo tečno meso.
Vsako leto pade nov sneg. Od lanskega snega nihče ne govori, tako pravi naš ata. Sneg prinese tako imenovani blagoslov in srečo tistim ljudem, ki sneg po ulicah kidajo in — proč vozijo.
Na ta način imajo od snega vsi slo; ljudstva svoje koristi.
V naši državi še nimamo industrije snega in leda, kakor n. pr. v Švici in v drugih mrzlih deželah. Tudi za trgovino s snegom ni nobenega zanimanja. Mislim, da zato, ker ga je preveč. Vsaka takšna stvar, ki je je veliko, ni nič vredna, pravi naš ata.
Zaradi tega tudi sneg nima prave vrednosti za trgovino. Zato ga niti v inozemstvo ne izvažamo, ampak bomo vsega porabili za domačo potrebo.
To je vse, kar vemo o prvem snegu.
Janko Slivnik, učenec II. razreda.
L otro?k'h ust.
Mestni otroci. Mala Milica je prišla prvič na deželo in videla strnišče: Mamica, mamica, tu pa rastejo makaroni .. ,«
Katehet vpraša učenca: Zakaj prosimo le za vsakdanji kruh, pa ne kar za cel teden ali mesec?;. — Učenec nekoliko pomisli, potem se pa odreže: »Zato ne, ker bi bil prestar in presuh.c
Svetopisemsko. Oče: > Janezek, Janezek! Že zopet si raztrgal obleko!« — Janezek: »Veš, ata, igrali smo se Jude. V znak žalosti pa sem raztrgal obleko!«.
Odtod solze. Sestrica: Ti se jokaš.« — Bratec: »Ata je spodrsnil in padel.« — Sestrica: »Saj bi se radi lega tebi ne bilo treba jokati.« — Bratec: »Saj sem se najprej smejal .. .<