Kakor sonce skoz glaž

GRE GLAŽ TA SE NE RAZBIJE:
GLEJ ♦ TAKO JE ROJEN BIL

JEZUS OD MARIJE

'H c


DD. DUDOLF KLINEC

M A D IJ

V ZGODOVINI GORIŠKE

19  5  5

IZDALA OORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA V GORICI
NATISNILA TISKARNA BUDIN V GORICI

A, l ^AO^C?

Z dovoljenjem cerkvenega oblastva


UVODNA BESEDA

Goriški Slovenci nismo imeli v svoji zgodovini niti kraljev niti
knezov svoje krvi in še plemičev bore malo. Imeli pa smo in po
zgodovinskem pravu imamo svojo  — Kraljico.

Vsak list naše goriške zgodovine je popisan s čudeži Marijine
dobrotljive ljubezni. Od prihoda Slovencev v novo domovino pa
do danes: v času krvavih obrskih, madžarskih in turških navalov,
v črnem obdobju težkih srednjeveških nesreč, v pogubni nevar¬
nosti luteranskih, jožefinskih, racionalističnih in materialističnih
zmot  — je Marija vsekdar zvesto stala ob našem ljudstvu in mu
bila v oporo, obrambo in rešitev.

Marijansko leto 1954 je obžarilo brezmadežno Devico s kra¬
ljevskim dostojanstvom in tako uradno otvorilo Marijini vek.

Prav in pravično je, da se ob tej priliki goriški Slovenci
oddolžimo nebeški Kraljici vsaj s kratkim zgodovinskim pregledom
Njenih milosti in dobrot, da bomo oprti na Njeno materinsko
ljubezen in zvestobo srčno vstopili v Marijini vek kot navdušeni
glasniki Marijinega kraljestva: kraljestva po milosti božji posve¬
čenih otrok, kraljestva krščanske resnice, kraljestva splošne lju¬
bezni, miru in sreče.

Naj pride v nas in med nas po Marijinem kraljestvu kraljestvo
Kristusovo!

V Gorici, dne 1. novembra 1954.

Dr. RUDOLF KLINEC

5


* ;■ ,


:  7 . 't

‘

•> > - . :  - '. r.t ij>'  i>’ti sAutAvi'.^

. ‘rili ■  ' ■ . ■>■■  '

■

.

i  ■ > .v

MARIJINO ČEŠČENJE V OGLEJSKEM PATRIARHATU

ZGODOVINSKI PREGLED

Goriška nadškofija, hčerka in dedična oglejskega patriarhata,
se upravičeno ponaša, da segajo korenike Marijinega češčenja v
sedanji goriški nadškofiji tja v prva krščanska stoletja, ko je
vzrastlo iz krvi številnih mučencev v slavni Akvileji, drugem Rimu,
krepko krščansko občestvo. Kajti komaj je Konstantin Veliki
1. 313 naklonil z milanskim ediktom krščanski veri svobodo, že
stopa v Ogleju na plan hierarhično ur e j ena cerkev s škofom Teo-
dorom na čelu. Oglejska verska občina nam nudi iz vsega početka
dokaze cvetočega verskega življenja. Bazilika, katero je pred 1. 320
zgradil škof Teodor, se je lesketala v blesku in lepoti, kot lahko
sklepamo iz ohranjenega mozaika, ki je največji in najlepši vseh
na zapadu preostalih starokrščanskih mozaikov. Bogata evhari¬
stična simbolika, podoba dobrega pastirja, v preroku Jonu pona¬
zorjeno Kristusovo vstajenje in še neštete druge v mozaiku oveko¬
večene podobe nam jasno izpričujejo globoko vero in izredno
požrtvovalnost oglejskih kristjanov.

Oglej se je kmalu razvil v važno krščansko kulturno središče.
Škof Valerijan je odprl višjo cerkveno šolo, oglejski seminarij,
katero so posečali sv. Hieronim, pisatelj Rufin, Bonoz, Florenci j.
Profesorski zbor, katerega so sestavljali Hromacij, Jovin, Evzebij
in drugi, je vzgojil rod krepostnih duhovnikov, tako da je sv. Hie¬
ronim vzkliknil: »Oglejska duhovščina je slična zboru blaženih!«

Notranji verski disciplini in duhovni poglobljenosti je odgo¬
varjala dobro organizirana zunanja cerkvena uredba. Oglej si je
kmalu priboril, slično kot Milan in Ravena, cerkveno vodilni
položaj. Oglejski škofje, ki so se zgodaj povzpeli do dostojanstva
nadškofa in patriarha, so s plodovitim misijonskim delovanjem
skupno s krščanstvom raztegnili tudi svojo duhovno oblast čez vso
Venecijo, Histrijo in Norik. Iz Ogleja se je tako širilo krščanstvo

7

vse naokrog; v Ogleju so se zbirali podrejeni škofje na pokrajinske
cerkvene zbore in ukrepali o verskem življenju v patriarhatu.

Oglejska cerkev je s svojim ugledom vplivala na potek celot¬
nega krščanstva. Iz oglejskega seminarija so izšli cerkveni pisatelji
in številni škofje severne Italije, Norika in Dalmacije. Oglejska
cerkev je zaslovela kot »tribuna pravovernosti« in okrog njenega
škofa Valerijana, spoznavalca, se je osnoval kader temeljitih uče¬
njakov za borbo proti arianizmu. B azili j Veliki proslavlja Vale¬
rijana kot »škofa Ilircev« in sv. Ambrož se s ponosom proglaša
prijatelja oglejskih škofov Valerijana in Hromacija. In sv. Hie¬
ronim priznava, da je na nasvet škofa Hromacija spisal »Marty-
rologium«, kot je Rufin na oglejsko pobudo oskrbel prestavo
Evzebijeve cerkvene zgodovine in sestavo dela »Reeognitiones«.

PRVI SPOMENIKI MARIJINEGA ČEŠČENJA

Razumljivo je, da se je v ugledni oglejski cerkvi kaj kmalu
razcvelo Marijino češčenje. Slavospevi apostolskih očetov in cer¬
kvenih učenikov na naslov Device Marije so izzvali občutene
odjeke v dušah oglejskih kristjanov. Težke borbe o Marijinih
odlikah in zlasti o njenem božjem materinstvu, ki so se bile na
krščanskem vzhodu, in zlasti še Marijino zmagoslavje v Efezu, so
zagotovile Marijinemu češčenju dokončno zmago.

Pohodi barbarskih narodov, zlasti Hunov, ki so z vzhoda pro¬
dirali v Italijo, so pregazili Oglej in cvetočo oglejsko cerkev. V
ruševinah so pokopani tudi spomeniki Marijinega češčenja. Iz
redkih ostankov ter iz kratkih sporočil pa moremo samo slutiti
obseg in prisrčnost tega češčenja.

Nekateri viri trdijo, da je bila že Teodorova bazilika v Ogleju
posvečena Marijinemu rojstvu. Ko je patriarh) Popon posvetil
svojo baziliko Marijinemu Vnebovzetju, je samo spremenil skriv¬
nost enega in istega Marijinega češčenja.

Prva cerkev, ki je bila zunaj mesta Ogleja posvečena Mariji,
je bila najbrže svetišče Marcelijanske Matere božje v Tržiču
(Monfalcone).

Zgodovinski viri trdijo, da jo je sezidal oglejski patriarh
Marcelijan (485-504). Pobožno izročilo pripoveduje, da je nekega

8

PODOBA

»MARIJA NA PRESTOLU«
V GRADEŽU

dne priplaval »po reki Rosega čolniček brez vesel in brodarja in
prinesel čudodelni kip preblažene Device ter se ustavil na desnem
bregu, tam, kjer danes stoji Marijini hram.« Ljudstvo je sprejelo
to kot božji namig in patriarh Marcelijan je zgradil nebeški
Kraljici dostojno svetišče. Početek svetišča soupada z nastankom
Tržiča. Veliko vrsto let je bila ta Marijina cerkev sedež tržiške
župnije. V svetišču se časti granitni kip Matere božje, ki je eden
izmed najbolj starodavnih v deželi. Kip Device Marceli j anske je
v svoji preprostosti izraz žive vere zgodnjega srednjega veka.

Iz V. stoletja je sloveči srebrni relikviarij, ki so ga leta 1871
našli v ruševinah prvotnega oltarja bazilike sv. Evfemije in ki se
zdaj hrani v zakladnici gradeške bazilike. To je okrogla skrinjica
s premerom 10 cm, ki je služila za ohranitev svetniških ostankov
in ki nosi vpodobljeno na pokrovu »Marijo na prestolu«, mogočno
»Presveto — Panages«.

Sredi kolobarja, prepletenega z lovorovim vencem, sedi na
kraljevskem prestolu ogrnjena s cesarskimi oblačili Bogorodica
z Detetom v naročju — prečudežna Mati božja, kot je izšla v slavi
efeškega cerkvenega zbora (431) — ki z desnico podpira križ,
posut z biseri — zares Kraljica nebes in zemlje, Kvriotissa.

9

MARCELIJANSKA MATI BOŽJA
V TRŽIČU

Arheologi stavijo ta relikviarij v V. stoletje in zato moramo
smatrati gradeško »Marijo na prestolu« za najstarejšo Marijino
podobo v naši deželi.

Ta podoba spominja na slovečo Marijino sliko »Maria Niko-
poje«, zaščitnico vzhodnorimskega cesarstva, ki so jo hranili na
zlatem oltarju v Marijini baziliki v Blahernah v Carigradu. Pri¬
nesel je podobo iz Afrike Jurij iz Pizidije, prijatelj cesarja
Herakleja. ki je o njej takole pisal: »Ako na zemlji iščeš strašni
prestol božji, glej in občuduj cerkev v Blahernah, ki je posvečena
Mariji, ki drži Boga v rokah. Od nje upajo zmago gospodje zem¬
lje, ki nosijo žezlo, tu se na molitve patriarha odstranjujejo obilne
muke sveta in barbari uklonijo takoj svoj tilnik, ako pri naskoku
mesta vidijo, da Marija vodi vojsko.« Ko so ob velikih slovesnostih
prinesli to Marijino podobo iz cerkve, je ljudstvo vriskalo od
veselja ter jo pozdravljalo s hvalospevi. Cesarji in vojskovodje
niso šli nikoli v boj, ne da bi se bili prej priporočili Mariji
Nikopoje, nepremagljivi Zmagovalki vseh vojn.

10

Ena najstarejših Marijinih cerkva v oglejskem patriarhatu je
bila prvotna bazilika Marije Milostne v Gradežu, razdeljena po
12 stebrih v tri ladje. Od te prvotne bazilike nam ostajajo krasni
mozaiki v desni ladji ter apsida. Pa tudi sedanja bazilika Marije
Milostne, ki je iz poznega VI. stoletja, je s svojim strogim zna¬
čajem prvotnih cerkva spomenik častitljive davnine in priča zgod¬
njega Marijinega češčenja v deželi.

MARIJA V OGLEJSKI LITURGIJI

Kako prisrčno je oglejska cerkev častila Marijo, nam priča
oglejski liturgični obred, v katerem je Marijino češčenje prejelo
svoje uradno posvečenje. ,

Oglejski liturgični obred je bil v bistvu rimski, le da je imel
nekatere značilnosti, kot na pr. lastne sekvencije in ritmične mo¬
dulacije. Razširjen je bil po vsej naši deželi. Iz zapisnika kano¬
nične vizitacije, ki jo je leta 1698 opravil v Prvačini goriški
arhidiakon Janez Križaj, izhaja, da so imeli takrat v prvaški
cerkvi tri misale, dva oglejskega obreda in enega rimskega. Pijeva
liturgična reforma iz leta 1570, ki je zahtevala, naj se vse cerkve
latinskega obreda poslužujejo novega misala in brevirja, je pustila
v veljavi obrede, ki so bili nad dve sto let stari, torej tudi
oglejskega. Ker pa so mnogi duhovniki segli po novih knjigah in
ni bilo več enotnosti, so škofje zbrani s patriarhom Frančiškom
Barbarom na provincialni sinodi v Vidmu leta 1596 odredili, naj
se. ukine oglejski obred in naj vsa oglejska cerkvena provinca
sprejme nove liturgične knjige in v njih določene obrede.

V oglejskem obredu je bilo poleg nedelj kar 57 zapovedanih
praznikov. Za Marijine praznike je liturgija prepletla mašne
molitve s toplimi Marijinimi slavospevi. V liturgično besedilo
Kyrie, Gloria, Sanctus, Ite missa est so vpletli dostavke ali trope,
s katerimi so skušali izraziti misli in čustva občudovanja izrednih
Marijinih odlik.

»Kyrie eleison « se je takole glasil:

O Bog, kralj in ljubitelj devic, okras Marije, usmili se!

Ki si Marijo ustvaril iz slavnega kraljevskega rodu, usmili se!
Sprejmi naše prošnje, ki smo ti jih pobožno predložili, usmili se!
Kristus, Bog od Boga Očeta, človek rojen iz matere Marije, usmili se!

11

OGLEJSKA BAZILIKA

Ki si bil dan svetu iz blaženega Marijinega naročja, usmili se!
Sprejmi naše hvalnice, ki jih prožimo premili Mariji, usmili se!
O Tolažnik, ki si obsenčil Marijino telo, usmili se!

Ki si spremenil v vredno svetišče Srce Marijino, usmili se!

Ki si vzel v nebeške višave Marijino dušo, usmili se!

V » Gloria « so bili vneseni naslednji dostavki:

»Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage
volje. Hvalimo te, slavimo te, molimo te, poveličujemo te. Zahva¬
ljujemo se ti zaradi tvoje velike slave. Gospod Bog, nebeški Kralj,
Bog Oče vsemogočni. Gospod edinorojeni Sin, Jezus Kristus. Sveti
Duh in blagi Tolažnik sirot. Gospod Bog, Jagnje božje, Sin Očetov,
Prvorojenec Marije Device Matere. Ki odjemlješ grehe sveta, usmili
se nas. Ki odjemlješ grehe sveta, sprejmi našo prošnjo v Marijino
slavo. Ki sediš na desnici Očetovi, usmili se nas. Zakaj edino ti si

12

svet, Marijo posvečujoč, edino Ti si Gospod, Marijo vodeč, edino
Ti Najvišji, Marijo venčajoč, Jezus Kristus, s Svetim Duhom v
slavi Boga Očeta. Amen.«.

» Sanctus « pa je bil takole izpopolnjen:

»Sveti Roditelj najvišjega Sina, ki ga je spočela sveta Devica
Marija.

Sveti Edinorojenec najvišjega Očeta, ki ga je svetu dala sveta
Devica Marija.

Sveti Presveti Duh, od katerega si spočela Kristusa, o prejasna
Devica, sveta Marija!

Gospod, Bog nebesnih čet! Sveta Devica Marija, lepo te pro¬
simo, bodi naša priprošnjica pri Gospodu nebesnih čet!

Polna so nebesa in zemlja tvoje slave. Kajti iz tebe je izšla
slava angelov in zato si neizrekljivo proslavljena, sveta Devica
Marija!

Hozana na višavah! Blagoslovljen Marijin Sin, ki prihaja v
imenu Gospodovem. O neizrekljivo ime, s katerim se imenuje Sin,
katerega prosi za nas, sveta Devica Marija. Hozana na višavah!«

Na Marijine praznike je diakon ob koncu mašnega obreda
»/te, missa est!«  takole zapel:

» Pojdite, blagoslovljeni in izvoljeni na pot miru, za nas je
bil Marijin Sin kot žrtev darovan!«

MARIJINE SEKVENCE V OGLEJSKEM OBREDU

Teološko zelo globoike in pesniško navdahnjene so v oglejskem
obredu Marijine sekvence ali pesmi slednice, ki so se prepevale
pri sv. maši pred evangelijem.

»Liber Sequentiarum«, last goriškega bogoslovnega semenišča,
vsebuje okrog 70 sekvenc; med njimi je kar 18 Marijinih sekvenc.
V kodeksu, Iki je ostal v rokopisu, je spet 22 Marijinih pesmi
slednic in v tiskanem) misalu še 6 drugih.

Te sekvence nam odkrivajo, kako prisrčno je oglejska cerkev
častila nebeško Kraljico.

13

Izredno lepa je pesem slednica v vezani besedi za praznik
Brezmadežne:

H odiernae lux diei
celebris in Matris Dei
agitur memoria.

Decantemus in hac die
semper Virginis Mariae
laudes et praeconia.

Omnis homo omni hora
hanc adora et implora
ejus patrocinia.

Fsalle, psalle nisu toto,
cordis ore, voce, vato:

Ave, plena gratia!

Ave, Domina caelorum,
inexperta viri thorum,
parens, maris nescia.
Fecundata sine vir o,
genuisti more miro
Genitorem filia.

Florens hortus austro stante,
porta clausa post et ante,
via viris invia.

Fusa caeli rore tellus,
fusum Gedeonis vellus,
Deitatis pluvia.

Salve, decus firmamenti,
tu caliginosae menti
desuper irradia.

Plača mare, maris Stella,
ne involvat nos procella
et tempestas valida.

Amen.

Danes se praznuje slavno
in oznanja vernim javno
božje Matere spomin.

Slavo, čast Mariji glasno  —

— prej in slej Devici  — jasno
pojmo iz srca globin!

Človek slednji, uro slednjo
časti jo in prosi vedno,
naj te varje in krepi.

Pevaj, pevaj na kolenih
v spevih srčnih in iskrenih:
»Zdrava, polna milosti!

Zdrava, Ti nebes Kraljica,
ne poznaš moža, Devica,

Mati nedotaknjena.

Čudežno si zanosila,
čudovito si rodila,

Mati  -—hčerka Stvarnika.

Kljub nevihti Vrt dehteči,
slej in prej v deviški sreči
možu pot zabranjena.

Gruda božje rose polna,
rosna Gedeona volna,

Ti, Meglica, daš Boga.

Kras svetovja, bodi zdrava!

Bodi Luč vsem mislim prava,
da nam pot ne bo temna.

Morska Zvezda! Ti vetrove
vse ukroti, vse valove,
da vihar nas ne konča,.

Amen.

S. G.

14

NOTRANJŠČINA CERKVE
V GRADEŽU

Na praznik Marijinega Vnebovzetja so pri sv. maši prepevali
naslednjo sekvenco:

»Radujte se, angelski zbori, z Devico preslavno,

ki je rodila deviško Sina,

kateri posvečuje svet s svojo krvjo.

Saj se sama odslej raduje,
ko občuduje nebeškega Kneza,

ki ga je nekdaj na zemlji hranila z deviškimi grudi.

Angeli nebeški v Mariji častijo Jezusovo slavno Mater,
v sebi pa zrejo le Njenega Sina obvezne služabnike.

Z neizrekljivo slavo zdaj v nebesih časte Devico Marijo ,
ki je brezmadežno svoje telo v bivališče dala Gospodu nebes.
Kako žari na nebu svetla Morska Zvezda,
ki je rodila zvezda, ljudi in duhov bleščečo Luč.

Tebe, nebes Kraljica, proslavlja naš revni rod,

skupno z angeli te z ubranim petjem povzdiguje nad nebes višave.

15

Tebe, Devica, opevajo prerokov knjige, Tebi radostno pojejo
svečenikov zbori, Tebe proslavljajo apostoli in mučenci Kri¬
stusovi.

Tebi služi obojega spola množica, ki, tekmujoč z nebeščani
v čistosti, ljubi deviško življenje.

Vesoljna Cerkev Te torej časti s prisrčnimi spevi,

Tebi izkazuje vdanost, proseč Te v ponižnih molitvah, o Marija,
da blagovoliš biti njej v večno pomoč pri Kristusu Gospodu. Amen.«.

Goreči častilci Marijini in poborniki njenega češčenja v oglej¬
skem patriarhatu so bili benediktinci. Samostani Sv. Martina v
Beligni, Sv. Ivana ob Timavi, Sv. Mihaela v Červinjanu, Sv. Petra
pri Gradežu in Sv. Marije Velike v Ogleju so bili prave šole
Marijinega češčenja. Benediktinci so divje in neomikane prebivalce
pridobili za redno, krščansko življenje, potem pa so jim globoko
v srce vcepili nežno ljubezen do Marije, potem pa so jim globoko
v srce vcepili nežno ljubezen do Marije. Kamor koli so šli, so raz¬
glašali Marijino slavo. Z velikim sijajem so praznovali Marijine
praznike, skladali Marijine pesmi in himne, slikali Marijine po¬
dobe, gradili njene cerkve in vzdrževali njena svetišča in romarske
božje poti. Tako so bili benediktinci varuhi Marijinega svetišča
na Barbani in Marcelijanske Matere božje v Tržiču.

Oglejski patriarhat, ki je s tolikim ponosom častil svoje slavne
mučence, je še z večjo vnemo slavil Kraljico mučencev, preblaženo
Devico Marijo.

MARIJA IN POKRISTJANJENJE SLOVENCEV

ZGODOVINSKI PREGLED

V drugi polovici šestega stoletja se je pričelo naseljevanje
Slovencev v sedanji domovini. Longobardi so pod vodstvom kralja
Alboina leta 568 zapustili Panonijo in Norik, prešli Julijske Alpe
ter posedli severno Italijo. Kralj Alboin je pustil v Čedadu pod
poveljstvom nečaka Gisulfa močno vojaško posadko, sam pa je
prodiral dalje na zapad, zavzel Vicenzo, Verono, Milan in leta 572
Pavijo, ki je postala prestolica longobardskega kraljestva.

Z odhodom Logobardov so bile prazne pokrajine ob Savi,
Dravi, Muri in Soči, kajti njihovi odhajajoči oddelki so bili vse
opustošili in pobili večino prvotnega ilirskega, keltskega in rim-

16

skega prebivalstva. Zapuščeno ozemlje so tedaj posedli Slovenci
in Obri, ki so na Primorskem prodrli v Istro, preko Krasa do
Jadranskega morja in preko Alp do same Furlanije, kjer je Gisulf
ustanovil krepko longobardsko vojvodino. Med Slovenci, samimi
ali združenimi z Obri, in med longobardskimi furlanskimi vojvodi
so se vneli težki boji, ki so se v presledkih ponavljali v VII. in
VIII. stoletju. Po potrebi so se Slovenci politično in vojaško po¬
vezali z Longobardi proti Bizantincem, ki so tedaj držali Istro.
Pavel Diakon poroča, da so »Longobardi skupno z Obri in Slovani
vdrli v Istro ter vse pokončali z ognjem in plenitvijo« (Hist.
Langob. IV, 23). In še poroča, da je leta 603 longobarski kralj
Agilulf »odšel iz Milana s Slovani, ki mu jih je bil poslal obrski
kan, zavzel dne 21. avgusta Cremono in jo porušil do tal. Prav
tako je dne 13. sept. zavzel tudi Mantovo . . .«

Slovenci, ki so bili zasedli gore in brda v Reziji, v današnji
Beneški Sloveniji, v goriških Brdih in na zapadnem Krasu, so
stremeli tudi po zasedbi ravninskega dela dežele, toda Longobardi
so jih odbijali, dokler se ni končno utrdila med Jadranom in
Alpami nova slovensko-longobardska meja, to je vojaško utrjeni
mejno-obrambni longobardski pas, »limes« imenovan, s celim si¬
stemom utrdb, taborišč in trdnjav. Krajne točke tega pasu so bili
utrjeni kraji Pušja ves, Rumin, Neme, Čedad, Krmin, Fara pri
Gradiški, Devin ob morju. Slovenci so se nastanili vzhodno od te
črte, Longobardi pa zapadno. Okoli leta 720 je čedadski vojvoda
Pemnon pri Lavarianu sklenil premirje s Slovenci. Njegov na¬
slednik Ratchis je spet napadel Slovence in se prebil celo na
Kranjsko, kjer je pustošil in plenil. Nato pa je nastopila doba
miru in sprave med Slovenci in Furlani.

OGLEJSKI PATRIARHAT OB PRESELJEVANJU NARODOV

Ob longobardskem navalu leta 568 je oglejski patriarh Pavlin
zbežal z Ogleja na otok Gradež in odnesel s seboj zaklade svoje
cerkve, zlasti relikvije mučencev. Pavel Diakon poroča, da so bile
ob tem navalu »izropane vse cerkve, pobiti duhovniki, razrušena
mesta in pokončana ljudstva« (Hist. Langob. II, 31-32). Poganski
Slovenci so zatrli še ostale sledove krščanstva, tako da ni bilo med
Slovenci dobro stoletje niti cerkve niti duhovnikov.

17

Oglejski patriarhat je doživljal tedaj svojo najtežjo doho. Bar¬
barske poplave Gotov, Vizigotov, Ostrogotov, Hunov, Longobardov,
Obrov in Slovanov so opustošile ozemlje patriarhata in strle v prah
ne samo Oglej, temveč še številna druga mesta, ki so bila sedež
cvetočih škofij. Oglejska cerkvena provinca je bila razkosana in
je politično pripadala trem različnim gospodarjem: Oglej in fur¬
lanska vojvodina sta se pokorila Longobardom; Gradež, Trst in
Istra so pripadali Bizantincem; vse ozemlje proti vzhodu je bilo
v oblasti Slovencev.

Enako trpke so bile verske razmere. Komaj je minila nevarnost
Arijevega krivoverstva, so se oglejski pratriarhi vpletli v razkol
»treh poglavij« in nepokorščine do rimskih papežev. Verskemu
razkolu se je pridružila še razcepitev patriarhata. S prenosom se¬
deža oglejskega patriarha iz Ogleja v Gradež sta se dejansko ustva¬
rila dva patriarhata: prvi s sedežem v Ogleju, ki je izvajal juris-
dikcijo nad ozemljem', ki je bilo pod Longobardi; in drugi
s sedežem v Gradežu, ki je vršil duhovno oblast nad škofijami, ki
so spadale prvotno pod Bizantince in pozneje pod Benetke, to je
nad Istro in vsem obmorskem pasu do Chioggie. Med vladikami v
Ogleju in Gradežu so bila težka nasprotstva in celo krvavi vojni
pohodi.

POKRISTJANJENJE SLOVENCEV

V sličnih političnih in verskih razmerah je bilo nemogoče
razširjanje krščanstva med novonaseljenimi Slovenci, ki so bili zelo
navezani na svoje poganske nazore in običaje in ki so se kazali
za strastne nasprotnike krščanstva.

Polagoma se je položaj ublažil. Longobardi so zavrgli aria-
nizem in pričeli odkrito podpirati katoliško Cerkev, da bi dosegli
versko edinost v svoji državi. Slovenci so se bili medtem rešili
obrslke nadvlade in dosegli z Longobardi znosno sožitje. Lahko so
spoznali, kako krščanstvo dviga človeka, plemeniti nazore in nudi
trden temelj za kulturni razvoj.

Oglejski patriarhi so bili medtem prenesli svoj sedež v Krmin
in pozneje v Čedad, tik slovenske jezikovne meje, in tako upo-
staviti živ stik s slovenskim ljudstvom. Slovenci so bili lahko priča
veličastnih verskih obredov, sijaja službe božje in vzvišenosti

18

krščanske kulture. Sloviti samostani, zlasti v Štivanu in v Belin ji,
ter patriarhov dvor v Krminu in v Čedadu so postali žarišča kr¬
ščanstva. Od tu so odhajali krščanski učitelji in misijonarji med
primorske Slovence. Kras in Vipavska, Brda in Benečija, Tol¬
minska in Idrijska kotlina so bili zorno žitno polje, ki je nudilo
katoliški Cerkvi bogato žetev. Mehka slovenska duša, ki se je
bila v sončni Primorski še bolj raznežila, je zatrepetala od sreče,
ko je našla v krščanstvu Boga svojih sanj. V množicah je preprosti
narod zapuščal poganske žrtvenike in se oklepal križanega Boga
ljubezni.

Razumljivo je, da so jedko odklanjali krščanstvo bivši bo¬
jevniki, ki so strastno sovražili zapadni svet in krščansko kul¬
turo — saj so leta 610 skupno z Obri strli v prah sloviti samostan
v Štivanu — in še zlasti staroste in župani, ki so bili hkrati
svečeniki svojih zadrug in žup. Zgodovinar Pavel Diakon po¬
roča, kako so leta 664 Slovenci nameravali napasti Čedad. Pri
Briščah jim je prišel naproti z maloštevilnim spremstvom fur¬
lanski vojvoda Vektari, o katerem so mislili, da je v Paviji. Ko
so slovenski bojevniki videli majhno krdelce, so se smejali in
rekli, da gre pač nad nje oglejski patriarh s svojimi duhovniki.
Ko so pa ugotovili, da je prišel sam Vektari, so se prestrašeni
razbežali na vse strani. Zagovorniki poganstva se niso borili proti
prodirajočemu krščanstvu samo s prezirom, ampak tudi z orožjem.
Patriarh Pavlin poroča v nekem pismu Karlu Velikemu, kako so
bili razni misijonarji ranjeni in pobiti in cerkve onečaščene.

Pokristjanjenje Slovencev se je izvršilo zlasti po zaslugi pa¬
triarha Pavlina II., ki nosi častni naziv »apostola Slovencev«.
Patriarh Pavlin (787-802), učen bogoslovec in osebni prijatelj
Karla Velikega, je dvignil oglejski patriarhat do izrednega pro-
cvita in slave. S temeljitimi razpravami je obračunal s tedanjimi
krivoverci in razkolniki; na pokrajinskem cerkvenem zboru v
Čedadu (797) je pravno uredil delovanje in življenje svojih du¬
hovnikov in vernikov; z uspešnim misijonskim delovanjem je
raztegnil svojo duhovno oblast na ozemlje Slovencev in Obrov.

Slovenci so bili medtem prišli pod frankovsko nadoblast. Ve¬
lika Pavlinova zasluga je bila zlasti v tem, da je pokristjanjene
Slovence ščitil pred Franki in jih rešil usode, ki je čakala Obre.
Krščanski Slovenci so celo stopili v zvezo s Franki. Leta 795 je
slovenski vojvoda Vojnomir odšel v boj zoper Obre skupno s fur-

19

lanskim grofom Erikom. Slovensko-furlanska vojska je vdrla v
jSpodnjo Panonijo in uničila obrski glavni stan ali ring. Vse
slovensko-obrsko ozemlje tja do Donave in Save je prišlo tako
pod frankovsko politično oblast.

Ker so na slovenskem ozemlju delovali duhovniki iz Ogleja
in iz Solnograda, je vstalo vprašanje, kateri nadškofiji pravzaprav
pripada to ozemlje. Oglejski patriarhi so se sklicevali na staro¬
davne pravice, ker da je to ozemlje že v rimski dobi cerkveno
spadalo pod' Oglej; solnograški škofje pa so poudarjali, da so se
Slovenci pokristjanili predvsem po njihovi zaslugi. Cesar Karol
je v Ahnu 811. leta razsodil, naj tvori reka Drava od svojega
izvira pa do izliva v Donavo mejo obeh nadškofij. Ta razsodba
je ostala v veljavi skoro tisoč let, do ukinitve oglejskega patriar¬
hata (1751).

MARIJA IN SLOVENCI

Milost krščanske vere, ki je uvrstila novonaseljene Slovence
med kulturne krščanske narode, da niso izginili s pozornice sve¬
tovne zgodovine kot Huni in Obri, je bilo delo izredne božje
ljubezni do našega naroda. Ker pa je preblažena Devica Marija
srednica vseh milosti in zmagovalka nevere in herezij, se je
izpreobrnjenje Slovencev izvršilo pod posebnim Marijinim okri¬
ljem.

Prav v času, ko so naši poganski pradedje zasedali sedanje
slovensko ozemlje, si je Marija postavila dve svoji najstarejši
božjepotni svetišči na Primorskem: Barbano ob Jadranskem morju
in Staro goro pri Čedadu, kot bi jim hotela s teh skrajnih točk, ki
jih je dosegla slovenska noga, prožiti roki v materinski objem.
Na stični črti slovanskega in romanskega sveta si je Marija dvignila
svoj prestol milosti, da bi se ob njenem vznožju sosednja naroda
čutila brata v Kristusu.

DEVICA MARIJA NA BARBANI

Dva starodavna letopisa, Gradeška kronika in Altinska kro¬
nika, nam opisujeta nastanek Marijine božje poti na Barbani.
Bilo je leta 582 po Kr. Dva meščana iz Trevisa, Barban in
Tarilesij, sta se zaradi longobardskega nasilja zatekla na gradeško

20

obrežje. Tema puščavnikoma je bilo razodeto, da Marija želi,
naj ji postavita na otoku svetišče. Gradeški patriarh Elija, ka¬
teremu sta bila puščavnika sporočila Marijino željo, je prišel na
otok in tu našel kip in temelj Marijine cerkve. Na tem temelju
je zgradil novo Marijino svetišče in zraven njega samostan. Prvi
opat v tem samostanu je postal puščavnik Barban in od njega
je prejel otok ime »Barbana«. Na Barbano, kjer so se vršili
številni čudeži, so prihajali romarji z vseh strani in med temi je
bilo veliko Slovencev, ki jih je tjakaj privlačeval čar Morske
Zvezde Marije, kraljujoče na otočku ob sinjem morju.

Marijino svetišče na Barbani so oskrbovali benediktinci kakih
900 let, zatem svetni duhovniki do leta 1508, nato kakih 260 let
frančiškani, za njimi spet svetni duhovniki in od leta 1901 dalje
ga upravljajo vnovič frančiškani.

Skoro 1400 let je Marijino svetišče na Barbani kraj milosti,
žarišče Marijinega češčenja, zaželeni cilj brezštevilnih romanj.

DEVICA MARIJA NA STARI GORI

Videli smo, da je bila čedadska okolica pozorišče krvavih
bojev med Slovenci in Longobardi. In prav tam si je Marija,
Kraljica miru in sprave, postavila svoje drugo svetišče, kot bi
hotela spraviti sprta naroda.

Početki Marijine božje poti na Stari gori so zastrti z ne-
prodimo tančico zgodnjega srednjega veka. Poreški škof Cezar
de Nordis je leta 1585, takoj po tridentinskem cerkvenem zboru,
vizitiral oglejski patriarhat. Po obisku Marijinega svetišča na
Stari gori se je ustavil v Čedadu, kjer so mu mestni dostojan¬
stveniki priredili častni sprejemi. Škof de Nordis je tedaj izjavil,
da je videl v Rimu zgodovinski spis o Stari gori, star nad tisoč let.
Po tej izjavi bi starogorsiko svetišče, slično kot barbansko, segalo
v šesto stoletje po Kristusu.

Ko je Julij Cezar leta 53 pred Kr. ustanovil Forum Julii,
sedanji Čedad, so vojaki zgradili na Stari gori utrjeno opazova-
lišče. V utrdbi so imeli najbrže majhen tempelj. V krščanski
dobi so malike tega tempeljčka zamenjali s podobo nadangela
sv. Mihaela, zmagovalca božjega nad satanom in nad poraženim
poganstvom. Poganski Obri in Slovenci so med boji z Longobardi
porušili utrdbo na Stari gori. Ko so se pa pokristjanili, so ob-

21

novili cerkev na Stari gori, ki pa je niso več posvetili nadangelu
sv. Mihaelu, temveč Materi božji.

Gotovo je, da je bilo Marijino svetišče na Stari gori v Vlil. sto¬
letju močno obiskovano. V arhivu čedadskega kapitlja se hrani
dragocen rokopis, ki poroča, kako so se krog leta 770 preselile
v Čedad benediktinske redovnice. Patriarh Siguald jim je bil se¬
zidal v mestu, na bregu reke Nadiže, samostan »Sv. Marije v
dolini«, od katerega še danes preostaja znani »longobardski tem¬
peljček«, pravi biser krščanske umetnosti. Redovnice so iz svojega
samostana lahko zrle na svetišče »Sv. Marije na Stari gori«, kamor
so romale številne »množice narodov«. Tedaj so si tudi redovnice
izprosile od opata v Sestu dovoljenje, da so smele enkrat v letu
poromati na Staro goro. Rokopis podrobno opisuje tudi način,
kako so skoro pred 1200 leti redovnice romale na Staro goro: sto¬
pajoč v hrib so zdaj molile, zdaj imele duhovne pogovore; pred
vhodom v cerkev so postale in zapele nekaj Marijinih pesmi, nato
so vstopile in Marijo prisrčno častile.

Marija starogorska je imela prav gotovo velik delež pri po¬
kristjanjenju beneških Slovencev in pri upostavitvi miru med
Slovenci in Furlani. Marijino svetišče na Stari gori je družilo Slo¬
vence, Furlane in Italijane in ob istem Marijinem oltarju je
izmenoma odmevala latinska, furlanska in slovenska beseda in
pesem.

MARIJA PO MADŽARSKIH NAPADIH

ZGODOVINSKI PREGLED

Karel Veliki (763-814) je na ozemlju oglejskega patriarhata
ustanovil »Furlansko mejno grofijo«, ki je obsegala Furlanijo in
vse slovenske kraje do Drave. Franki so tja do vstaje Ljudevita
Posavskega dopuščali, da so obstajale med Slovenci vazalne slo¬
venske kneževine z notranjo samoupravo; nato pa so slovenske
vojvode nadomestili z nemškimi grofi, ki so vpeljali fevdalni si¬
stem. Ko se je leta 843 frankovska država razkrojila v Francijo,
Nemčijo in Italijo, je tej slednji pripadla tudi Furlanska mejna
grofija.

22

Oglejski patriarhi so zaradi svoje podpore, katero so nudili
nemškim eesarjem, polagoma postajali svetni vladarji. Že leta 1001
je cesar Oton III. podelil patriarhu Ivanu »polovico gradu Solkan
in kraja, ki se v slovenščini kliče Gorica«, in prav tako polovico
ozemlja med Sočo, Vipavo in Alpami. Patriarhova oblast se je
tako raztegnila na Bovško, Tolminsko, levi breg srednje Soške
doline, na Vipavsko in na vse ozemlje vzhodno tega pasu do alp¬
skih vrhov. Leta 1028 je Konrad II. daroval patriarhu Poponu
ves Kras, Postojno, Cerknico tja do Reke in gozd. ki se je raztezal
od Soče do Livence. Končno je cesar Henrik IV. poklonil pa¬
triarhu Sigehardu vso Furlansko grofijo, Istrsko grofijo in Kranj¬
sko marko (1077).

Oglejska cerkvena država je tako obsegla vse ozemlje od
Livence in Piave do hrvaške meje, od Jadrana do Karavank. Bila
je poleg Velike Karantanije največja upravna enota na slovenskih
tleh. Toda oglejski cerkveni knezi si niso znali utrditi svoje svetne
oblasti in tako zabraniti, da bi razne plemiške rodbine ne dobile
obsežnih premoženj in politične neodvisnosti. Tako se je na Go¬
riškem polagoma razvila posebna grofija, ki je bila sprva v rokah
koroških vojvod iz rodbine Epenštajncev. Markvard III. si je
okrog leta 1030 prvi nadel naziv »grof goriški«. Nato je grofija
prešla v last pustriških grofov. Goriški grofje so bili prvotno vazali
oglejske cerkve. Ko so pa leta 1125 postali njeni »odvetniki«, se
je njihova oblast tako okrepila, da so stopili v odkrito borbo
s patriarhi za oblast nad vsemi primorskimi predeli.

MADŽARSKI NAVALI

Sredi tega zgodovinskega dogajanja so prodrli v Panonsko
kotlino Madžari ali Ogri, divje uralsko-finsko pleme, ki je
z ognjem in mečem opustošilo tudi naše kraje.

Ko so se Madžari leta 896 naselili ob reki Tisi na Ogrskem,
so začeli z roparskimi pohodi. Iztrebili so v nekdanji Kocljevi
državi slovenski živelj in zatrli krščanstvo. Pri Bratislavi so 1. 907
popolnoma uničili bavarsko-karantansko vojsko in si tako od¬
prli prirodne poti, ki vodijo ob Donavi in preko Ljubljanske
kotline proti zapadu.

23

CERKEV DEVICE MARIJE NA BARBANI

Madžari so napadli Italijo sedemkrat. Večkrat so dospeli celo
do sedanje Francije in enkrat prekoračili same Pireneje. Pri svo¬
jih pohodih v Italijo so uporabljali staro rimsko cesto, ki je
peljala iz Panonije čez Ptuj, Ljubljano, Logatec, Hrušico v Vi¬
pavsko dolino; nato so šli proti zapadu po tako zvani »ogrski
cesti«. Na te pohode nas spominja vas Vogrsko, ki je vzrastla na
prostoru, kjer so taborili roparski Ogri.

Madžarski konjeniki so v prvič pridrveli v naše kraje v av¬
gustu leta 899. Opustošili so Vipavsko, se razlili nato po Furlaniji,
uničili krščanske čete pri Brenti in se usuli preko vse Lombardije
do Velikega Sv. Bernarda. Požgali so vasi in mesta, porušili cerkve
in samostane in poklali neštete ljudi. Ogleja se niso mogli pola¬
stiti, ker je bil dobro utrjen. Pač pa so zrušili v prah slavni
samostan v Belinji in prav tako samostan v Štivanu pri Devinu,
ki je predstavljal za Slovence mogočno žarišče vere in kulture,
kot nam priča »štivanski ali čedadski evangelij«, ki hrani toliko
osebnih slovanskih imen.

24

Salomon iz Kostance, ki je leta 904 obiskal Italijo, piše o
madžarskih grozodejstvih: »Pred nami so mesta brez prebivalcev
in zapuščena polja brez obdelovalcev. Ravnine se belijo suhih
kosti poklanih. In vse se mi zdi, da število preostalih ne dosega
števila ubitih.«

Madžarski napadi so kakih 60 let pustošili Goriško in med
drugimi docela porušili vas Koprivno, kjer je patriarh Pavlin
leta 776 posvetil cerkev Materi božji. Toda leta 955 je cesar
Oton I. zadal Madžarom na Leškem polju pri Avgsburgu uničujoč
poraz. Tedaj so opustili roparske pohode in se predali rednemu
življenju. Kralj sv. Štefan jih je privedel v naročje katoliške
Cerkve. Odredil je tudi, naj se vsa država slovesno posveti nebeški
Kraljici, ki naj se na Ogrskem redno kliče samo »Nagy Szonu«
(Velika Gospa). Tako je Marija slavila zmago celo nad onimi,
ki so bili kot pogani strah in trepet krščanskega zapada.

OBNOVLJENA VELIČINA OGLEJSKEGA PATRIARHATA

Ko so prenehali madžarski navali, je nastopila tudi na Go¬
riškem doba splošne obnove, s katero se je proslavil genialni
patriarh Popon (1019-1042), ki je v sebi združeval lastnosti vo¬
jaka, državnika in škofa.

Popon je kot vojaški poveljnik pomagal izgnati iz dežele
ogrske roparje; oglejsko marko je docela rešil oblasti koroškega
vojvode Adalbera; s silo si je podvrgel mesto Gradež.

Kot državnik se je v borbi za investituro postavil na cesar¬
jevo stran proti samemu papežu, kar meče senco na njegovo
osebno veličino. Stremel je le po tem, kako bi obnovil moč in
slavo Ogleja ter dvignil oblast in veljavo svoje kneževine. Svojo
stolico je prenesel iz Čedada v Oglej, kjer si je bil sezidal veli¬
častno palačo. Popravil je ceste in trge, obnovil pristanišče, poživil
promet in trgovino. Trajni spomenik si je postavil s sijajno novo
baziliko in z mogočnim, prosto stoječim zvonikom, ki še danes
pričata o pretekli slavi. Tik bazilike je dvignil palačo stolnega
kapitlja, katerega je bogato obdaroval in ki je štel petdeset
kanonikov.

Obnovljeni srednjeveški Oglej je vzdržal samo dve sto let.
Nezdravo in od močvirja okuženo podnebje je meščane pregnalo
drugam in prisililo patriarha, da je prestavil svojo stolico v Videm,
ki si je kot nekdaj Gradež lastil naziv »Nova Aquileja«.

25

Najvažnejša pa je bila Poponova versko-cerkvena obnova.
Okrepil je svojo oblast nad vso cerkveno provinco in nad podre¬
jenimi škofi. Uredil je redovno življenje v samostanu v Belinji
in še posebej v ženskem samostanu Sv. Marije Velike v Ogleju.
Izdal je stroge odredbe glede življenja duhovnikov in vernikov in
storil vse, da so se pozidale porušene cerkve in da se je zopetno
pokristjanil slovenski del patriarhata. Na krajih, kjer so prvotno
stale misijonske postaje, so se snovale nove župnije, središča buj¬
nega verskega življenja. Številni zemljiški gospodje so zgradili
na svojih posestvih kapele, ki so dobile pozneje od patriarha
župnijske pravice. Tako se je zgradila župnijska organizacija.
Med prve župnije na naših tleh prištevamo: Solkan, Volče, Bovec,
Šentviško Goro, Vipavo, Ločnik, Cerkno, Kobarid, Tolmin. Miren,
Komen itd.

Patriarh Popon je vse svoje delo na poseben način izročil
Marijinemu varstvu, kar je jasno ponazorjeno v veličastni sliki,
ki krasi apsido oglejske bazilike: na svodu je v slavi naslikana
Marija z Detetom na prestolu, krog nje so oglejski mučenci in ob
strani je upodobljen sam patriarh, kako proži presveti Devici
vzorec oglejske cerkve.

Oglejska bazilika je zgovorna priča, kako je tamošnja cerkev
častila Marijo. Že prvotna cerkev je bila menda posvečena Mariji¬
nemu Rojstvu. In enako je bilo Poponovo svetišče posvečeno
Mariji, kar priča še danes ohranjeni napis: »Posvečeno je bilo to
svetišče v čast Materi božji in sv. mučencem.« Še zgovornejši
dokaz je kripta pod prezbiterijem, ki sega v prvo dobo krščanstva:
njene stene so poslikane s freskami, med katerimi je posebno
ganljiva slika Marije z mrtvim Sinom v naročju in slika uspavanja
preblažene Device. Te freske so izredne zgodovinske in umetniške
vrednosti, saj so iz XI. stoletja. So pa tudi sijajni dokaz, kako
je naša zemlja ljubila Žalostno Mater božjo in Vnebovzeto.

Marijina bazilika v Ogleju je bila cilj pobožnih romanj. Saj
je od tam izšla luč krščanstva. Slovenski romarji so zahajali v
Oglej zlasti na veliki teden, ko so bile izpostavljene relikvije
mučencev, na sv. Mohor in Fortunat v juliju in seveda ob slo¬
vesnem ustoličenju novih patriarhov.

Furlanski zgodovinar Frančišek di Toppo, ki se je leta 1331
udeležil slovesnega ustoličenja patriarha Bertranda, takole pravi
o slovenskih romarjih: »Prihajali so prebivalci kraških gora, po-

26

kriti s temnimi kapami, oblitimi s kožuhovino ali vidrovino in
rdečim čopom. Nosili so sive jopiče in kratke hlače, ki so bile
pod kolenom brez gumbov, in izpod katerih so se kazale rdeče ali
višnjeve dolge nogavice. Nekateri so nosili tudi visoke, debele in
podkovane škornje; držali so v rokah ali pa imeli na ramo na¬
slonjeno debelo gorjačo. Prišle so žene s Krajnskega, ki leži
onstran Goriškega, in so nosile na glavi belo ruto, ki je visela
doli po hrbtu in del hrbta zakrivala. Imele so bele ali pa rdeče
modrce, krilo obšito z raznobarvnimi trakovi; na nogah pa so
nosile čevlje, ki so bili z jermeni dobro zvezani. Bile so večinoma
plavolase, imele so višnjeve oči kakor nebo in mnoge tudi pege
po obrazu. Na prvi pogled so kazale več moči in zdravja, kakor
pa dražesti in mičnosti.«

Marija v oglejski baziliki je veljala za simbol dobrote in usmi¬
ljenja. Najtežji grešniki so tam prejemali odvezo. In številni suž¬
nji so ob Njenem oltarju zadobili svobodo. Oglejski patriarhi so
vneto pospeševali osvoboditev sužnjev. Tako je patriarh Bertold
ob svojem ustoličenju podaril prostost vsem sužnjem na svojih
posestvih v Furlaniji. Ko je v Ogleju kak velikaš hotel osvoboditi
sužnja, ga je predstavil kakemu kanoniku stolne cerkve, ki ga
je trikrat peljal okoli Marijinega oltarja in ga proglasil za
»cerkvenega človeka«. Nato je položil osvobodilno pismo na Ma¬
rijin oltar.

Kot je bila oglejska matična cerkev posvečena Mariji, tako
so si izbrale Marijo za zaščitnico številne cerkve, ki so vzrastle
v podeželju. Oglejski blagovestniki so namreč skupno s krščansko
vero širili tudi Marijino češčenje, zlasti kult Vnebovzete, kateri so
posvetili veliko cerkva, na pr. v Fari, Medani, Kojskem, Kanalu,
Tolminu, Kobaridu, Spodnji Idriji. Podmelcu, na Polju pri Bovcu
itd.

BREZMADEŽNA IN PATRIARH FRIDERIK

Oglejska cerkev se ponaša, da je bila med prvimi na zapadu,
ki je častila Brezmadežno in obhajala njen praznik. Nauk o
Marijinem brezmadežnem Spočetju, ki ga je slovesno proglasil
papež Pij IX. leta 1854 in dokončno potrdila sama Devica Marija
v Lurdu, je bil na vzhodu splošno razširjen že v IV. stoletju.

27

Sv. Efrem je vzklikal: »O najčistejša brezmadežna Gospa, o sveta
božja Porodnica, ti edina si čista na duši in na telesu ... Ti
neizmerno prekašaš po čistosti in krasoti duše in telesa same
angele!«

V VII. stoletju so na vzhodu že obhajali praznik Brezmadežne.
Ceščenje Marijinega brezmadežnega Spočetja se je polagoma širilo
tudi na zapad, zlasti v dežele, ki so bile pod Bizantinci. Na
Siciliji in v Neaplju so obhajali praznik Brezmadežne že v
IX. stoletju in kmalu nato tudi v Ogleju.

Starodavno izročilo o »videnju patriarha Friderika« poroča,
da je ta vladika vpeljal v začetku X. stoletja praznik Brezmadežne
na ukaz same Device Marije.

Sv. Anzelmu, nadškofu v mestu Canterburv (1033-1109), pri¬
pisujejo značilni »Govor o Marijinem Spočetju«, naslovljen na
angleške škofe, v katerem se pripoveduje, kako je bilo razodeto
menihu Elzinu — to razodetje je prešlo v brevir oglejskega obreda
za praznik Brezmadežne — dalje nekemu francoskemu kanoniku
in prav tako oglejskemu patriarhu Frideriku, naj se obhaja praz¬
nik Brezmadežne na 8. decembra. Jasni namen spisa je, da se
uvede češčenje in praznik Brezmadežne.

Patriarh Friderik (900-922) je upravljal oglejski patriarhat
v strašnih letih madžarskih napadov. Ko je odpovedala vsaka člo¬
veška pomoč, se je obračal pač k Bogu in Pomočnici kristjanov.
Mariji je izročal sebe in svoje ljudstvo. Saj je bil dosegel dosto¬
janstvo patriarha prav po Brezmadežni.

Omenjeni spis, ki ga je menda spisal sv. Anzelm (glej: S. An-
selmi Opera, Pariz, Billaine et Depuis, 1675, str. 505), takole
opisuje videnje patriarha Friderika:

»Za preslavnega francoskega kralja Karla je živel bogoslovec,
diakon po redu, sorodnik ogrskega kralja, ki je prisrčno ljubil
Mater Jezusovo, katere dnevnice je vsak dan prepeval. Zaradi
pritiska svojih sorodnikov je pristal, da poroči neko zelo lepo
mladenko. In res, nekega dne sprejme od duhovnika poročni
blagoslov. Komaj pa se je končala sv. maša, se spomni, da onega
dne ni bil odpel, kot je bila njegova navada, dnevnic preblažene
Device. Poslal je zato domov nevesto in odslovil iz cerkve vse
goste ter ostal sam ob Marijinem oltarju.

Ko je pevajoč hvalnice svete Matere Gospodove, izgovarjal
naslednjo antifono: »Lepa si in očarljiva, hčerka jeruzalemska!«,

28

se mu iznenada prikaže Devica sredi dveh angelov, ki sta jo
z desne in leve držala za roko, in mu reče:

»Če sem jaz lepa in očarljiva, zakaj me zapuščaš in jemlješ
drugo nevesto? Nisem li jaz najlepša? Lepša od one? Kje si le že
videl toliko krasoto?«

Začuden ji odgovori: »Presladka moja Gospa, tvoja krasota
presega vsako lepoto tega sveta. Kaj želiš, Gospa, da storim?«

In Marija: »Če zapustiš iz ljubezni do mene zemeljsko ne¬
vesto, s katero se hočeš združiti za življenje, dobiš v nebeškem
kraljestvu mene za nevesto. In če boš slovesno obhajal ter dal
obhajati na 8. decembra vsakega leta praznik mojega Spočetja,
boš z menoj venčan v kraljestvu mojega Sina.«

Ko je blažena Devica to izgovorila, je izginila. Bogoslovec pa
se ni niti domov več povrnil in se je zatekel, ne da bi bil svoje kaj
vprašal, v neko opatijo zunaj svoje domovine. Tamkaj je postal
menih. Toda ne dolgo potem je postal po zaslugi vedno Device
Marije, ki časti in povišuje one, ki jo ljubijo, škof in patriarh
v Ogleju.

29

lin dokler je živel, je zvesto vsako leto obhajal praznik Spo¬
četja preblažene Device z osmino in nepretrgano je pridigoval,
naj ga tudi drugi obhajajo.«

Čeprav kritična presoja videnja patriarha Friderika izpod¬
bija, da bi bil sv. Anzelm njegov avtor, ostaja zgodovinska resnica,
da je bila oglejska cerkev med prvimi na zapadu, ki je častila
Brezmadežno in slavila Njen praznik.

MARIJA V POZNEM SREDNJEM VEKU

ZGODOVINSKI PREGLED

Preko sedem sto let — od leta 776. ko so prišli pod fran¬
kovsko oblast, pa do leta 1500, ko so prešli pod Habsburžane —
so goriški Slovenci delili svojo politično zgodovino s sosednjimi
Furlani, sprva v Furlanski mejni grofiji in pozneje v oglejski
cerkveni kneževini. Neposredno so sicer pripadali goriškim gro¬
fom, katerim je v nagrado za zavetništvo oglejski cerkvi patriarh
Peregrin II. leta 1202 poklonil v izključno last in oblast ozemlje
med Sočo, Vipavščico in Alpami.

Goriški grofje so stremeli po vrhovni politični oblasti v pa¬
triarhiji in po samostojnem državnem telesu. Zato so povzeli dolgo
vrsto vojaških pohodov proti sosednjim plemiškim rodbinam,
proti nastajajočim samoupravnim mestom in tudi proti samim
patriarhom. Težke boje so vodili, da bi se polastili Tolminskega,
ki je bilo politično podrejeno izprva naravnost patriarhom in od
leta 1297 dalje čedadskemu kapitlju. Grof Henrik II. je leta 1307
podelil Gorici čin in pravice mesta: mestni grb, lastno upravo in
sodstvo itd.

Bila so leta divje sile in grobih obračunavanj. Vsa patriarhija
je bila le prepogostoma pozorišče krvavih spopadov med goriškimi
grofi in patriarhi, roparskih pohodov oholih plemenitašev in ob¬
cestnih napadov raznih klativitezov. Goriški grof Albert je 1. 1267
pri Rozaču zahrbtno napadel patriarha Gregorija Montelongo, ga
zajel in na pol razgaljenega na suhem kljusetu vlekel v Gorico . . .

Oglejski patriarhi so bili pač predvsem cerkveni vladike in
se zato kot svetni vladarji niso smeli posluževati skrajnih sredstev,

30

da bi strli moč svojih političnih nasprotnikov. To šibkost je iz¬
koristila beneška republika, ki se je tedaj bližala višku svoje
slave in moči. Za patriarha Ludvika Tecka je zasedla Furlanijo
in kos Istre in tako dejansko zrušila svetno oblast oglejskih pa¬
triarhov (1420). Zaman se je patriarh obrnil na cesarja Sigismunda
in brez haska je bilo izobčenje, katero je izrekel nad Benečani
bazelski cerkveni zbor (1435). Zapadni del oglejskega patriarhata
je bil dokončno vključen v beneško republiko in patriarhi, ki
so bili od tedaj dalje Benečani po rodu, so lahko mirno izvrševali
svojo duhovno vlado. Vzhodni del pa je ostal pod goriškimi grofi
do leta 1500, ko je skupno z Vipavsko dolino in tolminskim
glavarstvom, pod katerega je spadal novi rudnik v Idriji, prišel
pod avstrijsko oblast. Tedaj je bil namreč v Lienzu umrl zadnji
goriški grof Leonhard in cesar Maksimilijan je na osnovi dedin-
skih pogodb prevzel vlado na Goriškem. Oglejski patriarhi niso
smeli izvrševati svoje jurisdikcije v avstrijskem delu patriarhata,
zato so cerkvene zadeve poverjali svojim vikarjem, navadno ško¬
fom iz Pična v Istri. Z ustanovitvijo ljubljanske škofije (1461)
so se uredile težke verske razmere na Kranjskem, odprto pa je
•ostalo vprašanje dela Koroške in Goriške.

KRŠČANSTVO PRED NOVIMI NALOGAMI

Krščanstvo se je znašlo v začetku drugega tisočletja po Kr.
pred novimi, zelo zapletenimi vprašanji. Ni še bilo zaključeno
poglavje vzhodnih krivoverstev in cerkvenega razkola in že so se
pokazali na obzorju grozeči oblaki, ki so napovedovali pogubne
nevihte. Islam je drzno dvigal znamenje polmeseca in zmagovito
prodiral v Afriki in jugovzhodni Evropi; državna oblast je v
krščanski Evropi stezala svoje roke na duhovno področje in izzi¬
vala boje za investituro; papeži so doživljali grenkobo izgnanstva
v Avignonu in cerkveni razkol je na zapadu ogrožal cerkveno
edinost; vsepovsod so poganjali zametki novih krivoverstev in či¬
stost vere same je bila v nevarnosti . . .

Toda Bog, ki je čuval nad svojo Cerkvijo, ji je nasipal
izrednih milosti: duhovno življenje je dosegalo neslutene globine
m se je zopet in zopet prerajalo v vedno novih verskih redovih,
v epopeji križarskih vojsk, v sholastiki, mistiki, v cerkveni urnet-

31

nosti in kajpak v velikih glasnikih Marijine veličine, kot so bili
sv. Bernard, sv. Dominik, sv. Frančišek.

Duša krščanskih narodov se je v mističnem srednjem veku
zagledala v Marijo, Kraljico nebes in zemlje, simbol in pravzor
vsega lepega, brezmadežnega in vzvišenega. Sleherno srce je vzhi¬
čeno utripalo ob misli na Marijo; preprosti človek, vitez in
plemič se ji je vdano klanjal; knezi in vladarji so se ji priporočali,
narodi in kraljestva so jo proglašali za Kraljico. Cesar Ferdi¬
nand II. je proglasil Marijo za poveljnico svojih vojsk. Ukazal
je naslikati na zastave vseh polkov podobo Marijino. Poljaki so
jo proglasili za Kraljico poljskega kraljestva. In francoski kralj
Ludvik IX. je ob povratku s križarske vojske izdal ukaz: »Vsem
Francozom, vitezom, vojščakom ter vsem kmečkim prebivalcem
ukazujem, da morajo opoldne, ko zazvoni, na obe koleni poklek¬
niti, se pobožno prekrižati ter moliti angelski pozdrav za očuvanje
miru!« Da, v mističnem srednjem veku se je vse zasebno in javno
življenje vršilo v imenu Marijinem.

KRIŽARSKE VOJSKE

Ko so Mohamedanci posedli Sveto deželo, so zadrhteli v grozi
vsi krščanski narodi. Na cerkvenem zboru v Klermontu je Peter
Amijanski tako živo opisal onečastitev svetih krajev in trpljenje
vzhodnih kristjanov, da je papež Urban oklical križarsko vojsko:
»Bog hoče! Ta beseda bodi vaš bojni klic, križ znamenje moči
in Mati božja vaša varhinja!« Ogenj navdušenja za osvoboditev
Svete dežele je zajel vse krščanske narode, da so poslali na vzhod
kar sedem križarskih vojsk v letih 1096-1270.

V križarskih vojskah so nastali številni duhovski viteški re¬
dovi, ki so se v imenu Marijinem borili za osvoboditev božjega
groba. Vojvoda Burgundski je stopal v boj s klicem: »Naša ljuba
Gospa burgundska!« Burbonski kralji so vojakom določili bojni
klic: »Burbon in naša ljuba Gospa!« Hrabri vitezi iz Preux
de Vergy so hiteli v borbo, kričeč: »Za našo ljubo Gospo!«
Marijina podoba je dičila ščite vitezov in zastave armad, Marijino
ime je bilo klic bojevnikov in uteha umirajočih.

Plameneče navdušenje križarskih vojsk je zajelo tudi Goriško.
Ko se je grof »Macelinus de Coza« leta 1147 odpravljal na kri¬
žarsko vojsko, je v prisotnosti oglejskega patriarha Pelegrina in

32

goriškega grofa Henrika daroval vse svoje imetje cerkvi Sv. Marije
v Možnici. Leta 1197 so odšli na križarsko vojsko goriški grof
Majnhard, dornberški grof Eberhart in avstrijski vojvoda Friderik,
ki pa je na povratku umrl. Plemenita gorečnost za osvoboditev
Svete dežele se je okrepila zlasti leta 1217, za avstro-ogrske kri¬
žarske vojske, ki sta jo vodila avstrijski vojvoda Leopold Slavni
in ogrski kralj Andrej II. Leopold je dospel preko Štajerske in
Kranjske v Oglej, kjer se mu je pridružila odlična skupina vitezov
in preprostih križarjev, in od tod nadaljeval pot preko Istre in
Zagreba v Split, kjer se je vkrcal na beneške ladje. Z njim so
tako odšli pod zastavami štajerskih, kranjskih, goriških in istr¬
skih plemičev številni slovenski ljudje, borci in navadni romarji,
ki so pomagali pri zavzetju mesta Damiette v Egiptu.

Ko je oglejski patriarh Wolfger (1204-1218) slišal o strašni
revščini, ki je vladala med kristjani in zasužnjenimi križarji v
Jeruzalemu in v Siriji, je izposloval dovoljenje pri sultanu v
Damasku, da jim je smel pošiljati podpore v denarju, obleki in
živilih. Verniki vsega patriarhata so tekmovali v zbiranju pomoči
za vzhodne kristjane.

Leta 1210 je patriarh ustanovil na poti v Oglej hospital (go-
stinjec) sv. Janeza, da bi popotniki, zlasti križarji, našli preno¬
čišče. Hospitalu je podaril obsežna zemljišča, da bi lahko kril
stroške za sprejem popotnih, za vzdrževanja ceste v Oglej in za
borbo proti obcestnim razbojnikom, ki so težko ogrožali promet.
Nekako istočasno je goriški grof Majnhard ustanovil v Prečeniku
komendo nemškega viteškega reda »Sv. Marija Jeruzalemska«.
Patriarh Bertold je pozneje tem vitezom daroval oglejski hospital,
ki je tako postal osrednji dom vseh križarskih podvigov in vsega
zanimanja za Sveto deželo.

Patriarh Bertold je veliko storil za križarske vojske. Leta 1231
je osebno odpotoval v Palestino in je skupno s patriarhom antio¬
hijskim in 14 drugimi škofi zopet posvetil oltar božjega groba
v Jeruzalemu.

Slovenski križarji so tekmovali z drugimi v junaštvu za svo¬
bodo krščanstva, a tudi v vnemi in ljubezni do Marije, Kraljice
in Gospe križarskih vojsk. In Marija je poplačala to zvesto lju¬
bezen slovenskih in hrvaških vernikov in bojevnikov s tem, da je
bila v majniku leta 1291 nazareška hišica prenesena v Trsat pri
Reki.

33

SREDNJEVEŠKI REDOVI

Češčenje Matere božje se je razcvelo zlasti po zaslugi sred¬
njeveških redov: kartuzijancev, cistercijancev, premonstratencev,
karmeličanov, dominikancev, frančiškanov, servitov itd.. Redovni
ustanovitelji so bili istočasno tudi goreči otroci Marijini. Že
sv. Bruno, oče strogih kartuzijancev, je postavil svoj red pod po¬
sebno Marijino zaščito in sloviti samostan La Chartreuse je imel
za središče Marijino kapelico, kjer so redovniki vsak dan molili
Marijine dnevnice. Cistercijanski red je dal učenika sv. Bernarda,
neprekosljivega v ljubezni do nebeške Gospe. Karmeličani, ki se
uradno imenujejo »Red preblažene Device Marije s Karmelske
gore«, so razširili s svojim škapulirjem Marijino slavo po vsem
svetu. In kot so dominikanci postali apostoli sv. rožnega venca
in roženvenskih bratovščin, tako so bili frančiškani poborniki
Marijinega brezmadežnega Spočetja in serviti glasniki žalostne
Matere božje. V posvečenem obzidju slehernega samostana je
glasno odmevala Marijina slava; kamor koli so prišli redovniki
ali redovnice, povsod so širili Marijino češčenje, dvigali njej na
čast oltarje, cerkve in svetišča, uvajali posvečevanje sobot in
Marijinih praznikov, negovali Marijine bratovščine. Vsi čari kr¬
ščanske umetnosti: pesništvo, slikarstvo, kiparstvo, stavbarstvo,
glasba in vsa dokazna moč človeškega duha z znanostjo, filozofijo
in teologijo so jim služili za pletenje sijajnega venca Marijinih
izrednih odlik.

Saj so verski redovi v srednjem veku duhovno vodili Evropo.
Samostani so bili zelenice pobožnosti in svetosti pa tudi žarišča
omike in kulture. Redovna občestva so širila luč krščanske vere
in kvas krepostnega življenja; mlademu rodu so v svojih samo¬
stanskih šolah nudila bogastvo klasične kulture; vsemu okolju so
bila vzor v obdelovanju zemlje, v izsuševanju močvirij, v roko¬
delstvu, obrti, trgovini.

Srednjeveški samostani, ki so v teku stoletij vzrastli na slo¬
venskih tleh ali na obrobnem ozemlju, so bili tudi za Slovence
šola vsega lepega in dobrega in zlasti šola Marijinega češčenja.
Benediktinski samostani v Štivanu, v Belinji, Sv. Marije Velike
v Ogleju, Sv. Marije v dolini v Čedadu so bili že spočetka mogočne
Marijine postojanke. Božjepotno svetišče na Barbani, ki je bilo

34

nič manj kot 900 let v oskrbi benediktincev, je potrjevalo tudi
slovenske romarje v zvestobi do Marije.

Na obrobju slovenskega Primorja so se pojavili novi sloviti
samostani, ki so igrali pozneje važno zgodovinsko vlogo: Rozač
(krog leta 1080), Možnica (1. 1115), Podklošter (1107), Bistra pri
Vrhniki (1255). Pa tudi v osrčju samega oglejskega patriarhata
so se ustanovile krepke postojanke beraških redov sv. Frančiška
in sv. Dominika.

Ko je papež Inocenc III. leta 1209 potrdil »red manjših
bratov«, so se minoriti prečudno hitro razširili po vsem svetu in
le malo desetletij pozneje so imeli že svoje samostane v Gorici,
Trstu, Kopru, Pulju, Ljubljani, Celju, Ptuju. Sveta preprostost
in serafinska gorečnost redovnikov sv. Frančiška sta zajeli naše
ljudstvo, ki je bilo, kot vemo iz poročila patriarha Bertolda, ver¬
sko jako zapuščeno, brez duhovnikov, tako da so mnogi živeli v
zmotah in umirali brez zakramentov. Številni plemiči in preprosti
ljudje so vstopali v njihov red in zlasti v »spokorne bratovščine«
(tretji red).

Minoritski samostan na Trgu sv. Antona v Gorici — stara
izročila trdijo, da je leta 1225 prišel v Gorico sam sv. Anton
skupno z br. Lukom in sezidal cerkev in samostan — je bil
stoletja duša vsega verskega življenja v mestu. Z ustanovitvijo mi¬
noritske naselbine se je šele začel razvoj mesta: plemiči so zapu¬
stili obgradje — v gradu je živel grof — in si zidali palače ob
vznožju griča proti minoritski cerkvi, ki so jo smatrali za svojo,
saj so ji dozidali kapele in si v njih uredili družinske grobnice.
Cerkev je imela tako deset oltarjev in je bila pravo Marijino
svetišče, saj so ji bili posvečeni kar trije oltarji: na prvem so
častili lepo na platnu slikano podobo Matere božje, četrti je bil
oltar sv. rožnega venca in šesti pa oltar Marijinega brezmadežnega
Spočetja. Minoriti so bili prvi, ki so po zgledu sv. Frančiška, vpe¬
ljali postavljanje jaslic, molitev sv. križevega pota in nekake pa¬
sijonske igre.

Redovniki sv. Frančiška so si ustanovili samostane tudi v
Huminu (1248), Čedadu (1256), v Porpettu in hišo v Ogleju.
Pozneje so frančiškani prevzeli še Marijino božjepotno svetišče
na Barbani (1508), na Sv. gori (1566), dom v Solkanu, samostan
na Kostanjevici pri Gorici (1811), v Krminu in Marcelijansko
svetišče v Tržiču.

35

Dominikanci so si že leta 1241 ustanovili samostan v Čedadu.
Na ozemlje poznejše goriške nadškofije so pa prišli pozneje: v
Faro (1646), v Krmin (1707) in v Aiello (1716). Dominikanci so
bili veliki poborniki molitve sv. rožnega venca in roženvenske
bratovščine, katere so širili po mestih in na deželi. P. Albert
Pongratz v Krminu je sestavil poseben »Priročnik za prednike
roženvenske bratovščine«. V Aiellu so dominikanci posvetili Ro-
ženvenski Materi božji lastno cerkev.

Za turških napadov je beneška republika utrdila desno obrežje
Soče od Ločnika navzdol in zlasti Gradiško, kamor je leta 1481
poslala za dušno oskrbo red servitov, ki so si kmalu zgradili
samostan in lepo cerkev Žalostne Matere božje (1505). Med tur¬
škimi napadi in beneškimi vojnami, ko so naši ljudje mrli od
strahu in groze, so jih serviti bodrili in tolažili z navajanjem
k premišljevanju Kristusovega trpljenja in še zlasti s pobožnostjo
do Žalostne Matere božje, Kraljice mučencev. Serviti v Gradiški
60  zaslužni, da so se med ljudstvom upeljali črni škapulir, bratov¬
ščine Žalostne Matere božje in sv. rožni venec v čast njenih sedmih
žalosti.

Vsi ti redovi, moški in ženski, so s svojo besedo in zgledom
prispevali k temu, da je naše ljudstvo otroško vdano Mariji in da
se po pravici proglaša za Marijin narod.

DEVICA MARIJA NA SV. VI5ARJAH

Marija je zares ljubeča mati. Čim bolj so njeni otroci pre¬
izkušam, tem bližja jim je. V najbolj kritičnih urah človeške
zgodovine so se dogodili najbolj sloviti Marijini čudeži, prikazo¬
vanja, nadnaravni posegi.

Teklo je leto 1360. Primorsko ljudstvo se ni bilo še opomoglo
od morije črne kuge in katastrofalnih razdejanj potresa leta 1348,
ko so se bliskovito začele širiti vesti o višarskih dogodkih.

Neki pastir iz Žabnic, župnije v Kanalski dolini — tako se je
pripovedovalo od ust do ust — je neke sobote pasel čredo ovac
na višarski gori. Zvečer ni hotelo biti ovac k molži. Zaskrbljen
je stikal po višavah in klical pogrešeno čredo. Ko je izmučen
prisopihal vrh gore, je videl, kako so ovce nepremično klečale-

36

okoli brinjevega grma. Stopil je bliže in zagledal sredi grma lesen
kip Matere božje z Detetom Jezusom v naročju. Še sam je kleče
počastil Marijo, nato pa je prijel čudežni kip in ga nesel poln
svetega spoštovanja župniku v Žabnice. Ovce pa kar za njim v
najlepšem redu. Žabničani so strmeli nad slikovito procesijo, žup¬
nik pa ni hotel verjeti zgodbi in je zasliševal vernike, kdo naj
bi bil zanesel na hrib Marijino podobo. Ker ni nihče vedel od¬
govora, je podobo zaklenil v omaro. Ko so naslednje jutro odprli
staje, so ovce skokoma letele na višarski vrh, kjer jih je v grmu
že čakala Marijina podoba.

Ker so se isti dogodki ponovili še dvakrat, je župnik naznanil
vso zadevo oglejskemu patriarhu in mu poslal na ogled kip sam.
Patriarh je stvar tehtno premislil in nato vrnil podobo poslancem,
rekoč: »Zidajte cerkev in postavite oltar Mariji, kjer ste našli
podobo, kip pa denite na oltar!«

Domačini so koj začeli z zidavo cerkve. To pa je stalo ne¬
zaslišanega truda, saj so morali znositi na vrh hriba vse zidarske
potrebščine. Bil pa je mož, slepo rojen, ki se je zaobljubil, da
bo zastonj delal, če ozdravi. V hipu je spregledal. Tedaj so ljudje
kar drli z vseh strani in pomagali zidati Marijino cerkev na
Višarjah. Prvotna cerkev je bila seveda majhna, a brezštevilne
milosti, čudeži, uslišanja in spreobrnjenja, ki so se tam dogajala,
so privabljala vedno več romarjev, ki so z bogatimi darovi pri¬
spevali k povečanju Marijinega svetišča.

Razen te legende nimamo točnih zgodovinskih podatkov o
početkih višarske božje poti. V zapisniku pastoralne vizitacije,
ki jo je škof Attems opravil leta 1767 v Žabnicah, je rečeno, da
je romarska cerkev na Višarjah silno stara in da tjakaj romajo
nepregledne množice.

Silno veličastne so bile štiristo - in petstoletne proslave Sv. Vi-
šarij leta 1760 in 1860. Turobno pa je bilo leta 1786, ko je Jožef II.
zatrl višarsko božjo pot in dal prenesti Marijino podobo v žabniško
cerkev, od koder pa se je leta 1790 spet vrnila na Sv. Višarje.
Med prvo svetovno vojno je Marija morala v drugič v begunstvo
in cerkev je pogorela. Leta 1925 se je Marija vrnila v obnovljeno
svetišče, ki ga je slovesno posvetil nadškof Sedej dne 1. julija 1926
in umetniško poslikal Tone Kralj.

37

MARIJA POMOČNICA V NAJTEŽJIH NEZGODAH

V globokem srednjem veku so naši pradedje doživljali hude
nezgode in ujme, pa tudi črna grozodejstva, ki jih je izvajal
človek proti človeku.

Videli smo že, kako so razni grofje, plemiči, klativitezi in
mogočnjaki vodili roparske pohode, plenili, morili, požigali. Cele
vasi so bile pokončane in prebivalstvo celih okrajev iztrebljeno.

Tem grozotam so se pridružile še težke naravne nesreče.

Bolestna šiba božja so bile kobilice, ki so v nepreglednih jatah
preplavljale deželo in vse zglodale in uničile. Neki letopis sporoča,
kako so se leta 1195 pojavile pri Lipnici na Štajerskem in da so
bile »velike kot vrabci«. Ko so se dvignile v polet, je postalo
temno, kot bi črni oblaki zakrili nebo. Leta 1309 so tropi po¬
žrešnih kobilic spet obiskali Štajersko. Hlapec Ulrih Sovneški je
na konju zajahal med nje, toda mrčes je njega in konja do kosti
oglodal. Na Primorskem so kobilice naredile največ škode leta
1338. Imele so po štiri perutnice in greben na glavi. Kamor so
se spustile, so vse ogolile.

Preplašeno ljudstvo je v obupu stezalo roke k nebu, prirejalo
prošnje procesije in vpilo k Materi božji, naj jih reši strašne šibe.

Dne 25. januarja 1348 je potres, kot ga ne pomni zgodovina,
razdejal Primorsko. V hipu so se zrušila mesta in vasi, sesuli so
se gradovi, na pr. Kozlov rob nad Tolminom in cerkve. Strop
oglejske bazilike je padel, patriarhova palača v Vidmu se je se¬
sedla, več kot polovica hiš v Huminu je bila v ruševinah. Potresni
sunki so se ponavljali 40 dni. Najhujše je bila prizadeta Ziljska
dolina. Gora Dobrač se je razklala in podsula 17 vasi; skalnati
plaz je zajezil Ziljo in v nastalem jezeru je potonilo 10 vasi.
S površja zemlje je na Gorenjskem izginil trg Stari Tržič.

Oglejski patriarh Markhard (1365-1381) je sicer popravil ba¬
ziliko Marijinega Vnebovzetja v Ogleju, mesta samega pa ni mogel
več priklicati v življenje. Močvirje ga je bilo zalilo in ljudstvo
se je bilo izselilo drugam. Aquileja fuit — oglejska veličina je
zatonila in le prelestna njena bazilika ter zvonik govorita o prošli
slavi.

Iz azijskih step je leta 1348 prišla v Evropo črna kuga in
pobrala dve tretjini prebivalstva. K nam je dospela iz Italije.
Ljudje so ponoreli groze, bežali v gozdove in hribovja, skrbno se

38

ogibajoč drug drugega. Polje je ostalo neobdelano, hiše izumrle
in preživeli so se v topem brezupju plazili naokrog. Ko so se
nekoliko iztreznili, so iskali krivce za kugo v zastrupljevalcih stu¬
dencev in vodnjakov. Tu in tam so izvedli besne pogrome na
Jude. Drugi so iskali vzrokov za kugo v lastnih grehih in so skušali
potolažiti božjo jezo z izrednimi pokorili. Tudi na Primorskem
se je pojavila ločina bičarjev: ljudje vseh stanov in poklicev so
krožili v procesijah, goli do pasu, z glavo pokrito s platnenim
prtom; na ramenih so nosili težke križe, v roki gorečo svečo, ob
pasu so jim viseli biči, s katerimi so se tepli do krvi, pevaje
spokorne pesmi . . .

Vsa dežela je tedaj vpila k Mariji, Tolažnici žalostnih. Mesta
in vasi so se ji izročale v varstvo; zaobljubljali so ji vsakoletno
procesijo na kak njen praznik ali vsakoletno romanje k njenim
svetiščem; gradili so ji kapelice in cerkve.

Prebivalci mesta Gradeža so za kužne bolezni leta 1237 ob¬
ljubili Mariji, če jih reši kuge, da poromajo vsako leto na praznik
Marijinega obiskovanja (2. julija) ali pa naslednjo nedeljo na
Barbano. Zaobljubi so Gradežani ostali do danes zvesti: veličasten
sprevod ladjic spremlja na prvo nedeljo v juliju Mater božjo iz
Gradeža na Barbano.

Prebivalci mesta Tržiča so za kuge leta 1386 obljubili Marce-
lijanski Materi božji veliko procesijo v njeno svetišče. In kuga je
takoj minila. Tedaj so se ji zaobljubili, da bodo vsako soboto
romali v Marcelijansko cerkev k zahvalni sveti maši. Ker se je
z leti število udeležencev zmanjšalo, so leta 1676 sklenili, da naj
se udeleži sobotne procesije vsaj po ena oseba iz vsake družine.
Ta obljuba je bila obnovljena leta 1718. S časom so ukinili pro¬
cesijo in ostala je le sobotna zahvalna sveta maša, a še ta je izgi¬
nila s prvo svetovno vojno.

Zlasti v bolezni so se ljudje obračali k Mariji, Zdravju bol¬
nikov. Po njej so poimenovali razne podporne ustanove. Tako se
je že v 13. stoletju goriška bolnišnica-ubožnica imenovala »Hospi-
tal Matere božje«.

Slovenske krščanske matere so Mariji izročale svoje otročiče,
posebno bolehne in betežne. Baron Sigismund Herberštajn, ki se
je rodil leta 1486 v Vipavi in ki je vsled svojih potovanj zaslovel
kot »drugi odkritelj Rusije«, pripoveduje, da je bil kot otrok
na smrt bolan. Pobožna mati Barbara Logarjeva ga je tedaj zaob-

ljubila Materi božji in ga v nežni starosti odpravila na božjo pot
v Loreto. In res, Sigismund ni samo ozdravel, temveč prekosil
vse brate po cvetočem zdravju in po krepkem telesnem ustroju.

Prisrčni ljubezni, katero je narod gojil do Marije, je odgovar¬
jalo javno češčenje, katero je cerkvena oblast nudila nebeški
Kraljici. Patriarhi so posvetili Mariji oglejsko baziliko in nešteto
drugih cerkva, molilnic in kapel. Patriarh Bertold je leta 1224
ustanovil pri oglejskem stolnem kapitlju šest novih prebendarjev,
da bi skupno s kapiteljskim dekanom vsak dan molili Marijine
dnevnice pred njenim oltarjem.

Upravičeno smemo reči, da je bilo Marijino češčenje tudi v
poznem srednjem veku med našim ljudstvom zelo razširjeno, ob¬
čuteno in iskreno.

MARIJA OB TURŠKIH NAVALIH

ZGODOVINSKI PREGLED

Turki so prodrli iz osrednje Azije v Evropo, zasedli del
Grčije, Makedonijo, Bolgarijo, razbili na Kosovem polju srbsko
vojsko (1389) in začeli svoje pohode na Hrvaško in v Slovenijo,
ki sta nato dobrih tri sto let kot »predzidje krščanstva« krvaveli
v obrambi krščanske kulture.

Prvi valovi turške poplave so dosegli slovenska tla leta 1396
in primorsko ozemlje leta 1415.

Leta 1415 se je vsa Primorska stresla. Dospela je vest, da so
Turki prekoračili Kolpo in da sejejo smrt in uničenje po Kranj¬
skem. Oglejski patriarh Ludvik Teck je v Rozaču dobil novico,
da taborijo Turki pred Ljubljano. Nemudoma je sklical parlament
v Vidmu in zahteval, naj gre z njim nad Turke polovica za
orožje sposobnih mož, ostala polovica pa naj čuva dom. Ali fur¬
lanska mesta Videm, Humin in Čedad niso marala pustiti vojaštva
iz dežele. Patriarh je tedaj odšel le s šibkim oddelkom nad Turke,
pa ko je dospel v Ribnico, je zvedel, da so že zapustili deželo.

Leta 1453 je padel Turkom v roke Carigrad. Krvoločni sultan
Mohamed II. se je tedaj zarotil, da zavzame še Dunaj in Rim.
Toda Marija, Pomočnica kristjanov, je čuvala nad krščanstvom.
Turško brodovje, ki je jadralo proti Italiji, je bilo uničeno pri

40

Lepantu (1571). Papež Pij V., ki se je med vročo molitvijo
k Mariji zamaknil in videl slavno zmago krščanskega orožja, je
določil, naj se lavretanskiiu litanijam dostavi vzklik: »Pomoč
kristjanov, prosi za nas!« Takisto so bili Turki poraženi pri
Dunaju, kjer je junaški poljski kralj Sobieski stopil v odločilni
boj z besedami: »Naprej! Bog in Marija sta naš ščit. Ime Marija
je naš bojni klic!« Papež Inocenc XI. je to zmago pripisoval ču¬
dežni Marijini pomoči. V nepozabno zahvalo je postavil praznik
presvetega Imena Marijinega. S porazom pri Dunaju (1683) se
začne zaton turške sile.

TURŠKI NAVALI NA GORIŠKO

Turški izpadi na Primorsko niso bili sestavni del veliko¬
poteznih vojnih podjetij turških sultanov, temveč le roparski po¬
hodi večjih ali manjših turških oddelkov, da zadostijo svoji
krvoločnosti in si naropajo bogatega plena. Janičarski handžar je
tudi v sončni Goriški pokosil nešteta življenja. Desettisoči so bili
odtirani v sužnost. Pa prav v tej prebridki preizkušnji je zable¬
stela v veličastni lepoti hrabrost, vernost in domoljubnost sloven¬
skega ljudstva.

Prvi turški pohod na Primorsko se je izvršil leta 1469. Divji
Skander-paša je z 10.000 Turki oplenil Kras, zadivjal po Goriški
in Furlaniji, požgal trge in vasi, si naropal blaga in goved in od¬
vedel v sužnost krog 12.000 ljudi. V Gradiški ob Soči so tedaj
hiteli utrjevati grad Strassoldo, da bi v bodoče presekali Turkom
prehod preko Soče.

Septembra leta 1470 je spet prihrumelo krog 8.000 turških
konjenikov, ki so požgali Devin, Tržič in mnoge druge kraje.

Leta 1471 so Turki poplavili Istro, a Tržačani so jih odbili
pri Žavljah. Meseca avgusta so Turki vdrli s Pivke v Vipavsko
dolino, požgali vse vasi do Gorice in si nagrabili veliko plena ter
odpeljali s seboj krog 500 zasužnjenih ljudi.

Še okrutnejši je bil turški pohod leta 1472. Kakšnih 12.000
Turkov je preplavilo Kras in se preko Devina spustilo v Tržič.
Beneške čete so jim skušale zabraniti prehod preko Soče, pa so
se morale umakniti v Cervignano. Turki so tedaj svobodno poži¬
gali, morili in plenili tja do Vidma in do Čedada.

Beneška republika je začela tedaj utrjevati desni breg Soče.
Od Kalvarije pri Gorici pa do izliva Soče je zgradila visok okop

41

VISARSKA MATI BOŽJA

z jarkom; ob soškem mostu proti Ločniku je dvignila obrambni
stolp in niže ob Soči je postavila močne utrdbe na Majnici, v
Gradiški in pri Foljanu. Enako so postavili trdnjavo v bovški
Kluži preko Koritnice.

Kranjski deželni stanovi so leta 1474 naslovili na papeža
Siksta IV. obupen poziv na pomoč. V pismu poudarjajo, da če
se ne zgane vse krščanstvo, bodo slovenske dežele uničene, s tem
pa bodo Turkom odprta vrata v Italijo in v sam Rim. Ugotavljajo
namreč:

42

»Osemkrat je turški sovražnik pridrl z veliko množico v našo
deželo, jo požgal in tako opustošil, da se mora smiliti Bogu, Vaši
Svetosti in vsakemu kristjanu. Kaj nas pa čaka, ako nam zdaj
kristjani ne pridejo na pomoč? Nič drugega, kakor da se bomo
mi (Kranjci) in prebivalci Slovenske krajine, Metlike, Istre, Krasa
in še mnogih drugih sosednjih pokrajin, ki z nami vred enako
silo trpe, dvignili in zapustili deželo, mesta, gradove in domo¬
vino . . . Kdor je videl tisočero silo, bridko vpitje, veliko trpljenje
in jok ubogih ujetih kristjanov te dežele, je bil pač ganjen od
žalosti in usmiljenja ... In če si sovražniki podvržejo našo deželo,
česar nas obvaruj dobrotljivi Bog, potem jim je odprta pot in
ne bodo jih ovirale niti gore niti vode, da bi ne vdrli v laške
in nemške dežele, bati se je celo za Rim, ker so v nekaterih
letih pridrli iz Carigrada do sem in še dalje . . .

»In koga drugega naj bi v tej sili klicali na pomoč, kakor
najvišjega Poglavarja sv. krščanske vere, ki je od Boga postavljen,
da pase njegove ovčice . . . Prosimo Vašo Svetost, naj premisli
in uvažuje veliko nečast, ki se dela Bogu s tem, da se onečaščajo
sveti zakramenti, rušijo hiše božje in da je bilo toliko božjih slu¬
žabnikov in toliko tisoč ljudi pomorjenih. Kako neusmiljeno je
sovražnik ločil žene, može, otroke in sorodnike in jih nage, bose,
lačne in žejne, vkovane v železo in v verige kakor hudodelce,
z rokami na hrbtu zvezanimi, odgnal v sužnost. Kako nečloveško
oskrunja uboge žene in device, da žalostno kličejo na pomoč, kako
brezsrčno postopa s starimi ljudmi in nedolžnimi otročiči, katere
na kosce razseka, ako jih ne more tirati s seboj. Kako neusmiljeno
se preliva krščanska kri, koliko revščine trpe revni kristjani, ka¬
terim je bilo vse imetje ugrabljeno in požgano, ki nimajo niti
strehe niti zavetja, kamor bi se skrili pred groznim sovražnikom.
Kako strašna nadloga je, ko morajo nesrečne matere s svojimi
malimi otroki bežati v črni noči, ob velikem deževju in nevihti
in kar je še hujše, da nimajo dece s čim pokriti. Koliko je tu
mraza in trpljenja, strahu in revščine, koliko bridkosti, bolečine
in joka. Nobeno človeško srce ne more tega popolnoma umeti,
nihče popisati in dopovedati. Zato prosimo Vašo Svetost in ves
kardinalski zbor, da se nam v kratkem pomaga z močno deželno
brambo proti Turkom in da se proti njim izvede križarska
vojska . . .«

43

Ta poziv je pretresel tudi sv. očeta, ki je dne 24. junija 1475
zaukazal javne molitve in spokorne procesije za trpeče kristjane
in odredil, naj se zbirajo sredstva in vojaki za vojno proti Tur¬
kom. Cesar Friderik III. je takisto napovedal črno vojsko zoper
Turke in pomoč so obljubili Benečani, Poljaki, Romuni in ogrski
kralj Matjaž.

Julija leta 1476 so Turki spet vdrli preko Postojne na Vi¬
pavsko in od tu čez Črni vrh v Žiri in Logatec.

Furlanija je doživela svoj najtežji turški napad leta 1477. Ker
so se bile Benetke zapletle v vojsko s Turki na Grškem in v
Albaniji, je sultan Mohamed sklenil, da napade Benečane na
lastnih tleh. Omar beg je prihrumel na Goriško z 30.000 vojaki.
Dne 9. oktobra so Turki zasedli soški most in se vrgli preko
Majnice proti Gradiški. V boju je padel grof Hieronim Novello,
ki si jim je bil postavil v bran, in beneške čete so se razkropile.
Turki so se tedaj razlili po furlanski ravnini do Livence in Piave.
Ozemlje med Sočo in Piavo se je spremenilo v eno samo ognjeno
jezero: več ko sto vasi je plamenelo v rdečih zubljih, ki so bili
vidni s stolpa sv. Marka v Benetkah. Nezavzeti pa so ostali utrjeni
kraji kot Videm, Čedad, Pordenone.

Slovenski del Goriške je doživel enako krvavo tragedijo na¬
slednje leto 1478. Skander beg je privedel na Goriško močno voj¬
sko turških konjenikov in pešcev. Ker je bila Soča silno narastla
in je ovirala prehod, so nekateri turški oddelki oplenili goriško
okolico in se nato odpravili proti Plavem in Kanalu; drugi oddelki
pa so prešli Sočo, a ker se Benečani niso dali izvabiti iz utrjenih
postojank v Ločniku, Fari in Gradiški, so izropali Brda, Idrijsko
dolino in Slovensko Benečijo ter se nato združili pri Kobaridu
z ostalimi Turki.

Prebivalci Posočja so deloma zbežali v gozdove, a nekateri,
ki so bili srečnejši so zbrali na vrhuncih gora kupe kamenja
in ga valili na spodaj idoče Turke ter jih mnogo pobili. Tako
so Ročinjci pobili en cel turški oddelek, živ pa je ostal le po¬
veljnik, ki je z mečem v skalo zasekel križ in se zaklel: »Pri¬
segam pri tem znamenju, da ne bomo ne jaz ne moji nasledniki
nič več hodili, koder bela voda teče in kjer take gore v nebo
kipe!« Oni kraj se še danes kliče »Turški križ«. Na Banjšicah je
kraj »Krvavec«, ker je bilo tam prelito obilo turške krvi. Bovčani
so v soteski proti Logu razrušili most in ustrelili Hasan bega.

44

Turki so bili dokaj zbegani. Da bi se ognili utrdb na Predilu, so
preplezali visoke pečine, dvigajoč konje na vrveh kvišku in nato
jih spuščajoč od skale do skale. S toliko večjim besom so se vrgli
na Koroško, katero so zverinsko opustošili.

Da je bila sila na višku, nam priča pismo oglejskega patriarha
z dne 22. aprila 1478, s katerim pooblašča goriško duhovščino, da
se z orožjem v roki bori zoper Turke.

Februarja leta 1479 so Benetke sklenile mir s sultanom Moha¬
medom in zapadna Goriška je imela mir za kakih dvajset let.
Turški bes se je tedaj znašal na slovenskih tleh, kjer so zdaj
trpela gorska naselja, ki so bila do tedaj ubežala grozi razdejanja.
Gotovo je, da so bili Turki leta 1479 v Soški dolini, kajti cerkveni
računi cerkve v Avčah za leto 1480 izkazujejo izdatek za »dve
opazovalni straži proti Turkom«, in računi za leto 1481 govore
o »strošku za posvetitev cerkve«, ki je bila najbrže oskrunjena po
Turkih. Leta 1481 so v Štanjelu zopetno posvetili cerkev sv. Gre¬
gorija, ki je bila »oskrunjena z grozodejstvi okrutnih Turkov.«

Zadnji turški napad na Goriško je bil izveden leta 1499.
Pridivjal je okrutni Skander beg s 15.000 Turki in pokončal, kar
si je bilo ljudstvo v zadnjih letih obnovilo. V Gradiški ob Soči
je tedaj taboril benečanski general Andrej Zancani, ki se s Turki
niti v boj ni spustil in ki je bil pozneje zaradi tega obtožen vele¬
izdajstva. Krvi pijane turške orde so tako spet nemoteno pre¬
plavile, paleč in moreč, vso prostano Furlanijo do Treviza.

Po letu 1499 so prenehali turški navali. Leta 1500 in 1501 so
se sicer razširile vznemirljive novice o bližajočih se Turkih, pa ni
bilo točno. Trepet in groza pred Turki pa sta trajala še nekaj
desetletij. Ko je ško£ Hieronim de Franciscis dne 11. junija 1504
posvetil glavni oltar cerkve sv. Jakoba v Ozeljanu, je relikvije
sv. Jakoba in sv. Marka skrbno skril v »zadnji del oltarja, da
bi se neverniki prevarili in jih ne mogli najti.«

POD MARIJINIM VARSTVOM

Avstrijske dežele so bile za turških navalov del nemškega
cesarstva, toda državni zbori, sestavljeni predvsem iz nemških
knezov, se niso veliko brigali za varnost jugovzhodnih slovenskih
predelov države. Deželni zbori »Notranje Avstrije«, to je Štajer¬
ske, Koroške in Kranjske, so sicer skušali organizirati deželno

45

hrambo, a niso bili kos turški premoči. Trpeče ljudstvo je bilo
dejansko prepuščeno samemu sebi. In tako se je dogajalo, da so
se ljudje, ko so zagorele grmade, znanilke turške nevarnosti,
zatekali med varna mestna obzidja, v obzidane trge in gradove,
v gozdove in podzemeljske votline, zlasti še v utrjene tabore ali
tabre. Turki se niso posluževali na svojih roparskih pohodih tež¬
kega orožja niti se niso mudili z zavojevanjem utrjenih krajev,
ker so raje plenili, koder ni bilo resnega odpora.

Vsa deželna obramba se je navadno skrčila na izvidniško
službo. Deželne oblasti so nastavile ob turški meji nekaj opazo¬
valnih straž, katerim so po možnosti Hrvatje pošiljali »turške
glase«, to je sporočila o premikanju turških čet. Brzi seli so nato
odjahali s poročili na določena mesta. Tako so kranjski stanovi
vzdrževali v Klani dva hlapca s konjema: prvi je moral javljati
turško nevarnost po Istri do Trsta; drugi pa je moral dirjati proti
Senožečam, Vipavi, Rihemberku, Gorici, od koder so drugi sli
odhiteli v Furlanijo in navzgor po Soški dolini. Komaj so v me¬
stih, gradovih in taborih prejeli vest o Turkih, so streljali iz
možnarjev in zažgali grmade in tako obvestili narod o preteči
nevarnosti.

Slovensko ljudstvo, ki je ostalo običajno v najtežji uri svoje
zgodovine od vseh zapuščeno, je postavilo boj za goli obstanek in
za ohranitev verskih vrednot pod Marijino okrilje. Na vrhovih
težko dostopnih gora in gričev si je zgradilo tabore, to je utrdbe
s cerkvijo na sredi; na častno mesto si je postavalo podobo ali
soho Pomočnice kristjanov, prepričano, da se bo ob Marijinem
stolpu razbila moč turških janičarjev. Medtem ko so na obzidju
možje in fantje odbijali turške napade, so v cerkvi žene in mla¬
denke v solzah stezale roke k Mariji Pomagaj: medtem ko se je
zunaj bil odločilni boj za »krst častni in svobodo zlato«, so
nedolžni otroci vpili k mogočni Devici. Ko pa je bil napad odbit,
so vsi, bojevniki in molivci, v en glas zapeli nedosegljivi slavo¬
spev: »Pozdravljena, Kraljica, Mati usmiljenja, življenje, sladkost
in upanje naše, pozdravljena! K tebi vpijemo izgnani Evini otroci,
k tebi zdihujemo žalostni in obupani . . .«

Tabori, nemi spomeniki slovenske vernosti in hrabrosti, so
bili na gosto posejani po vsej Primorski. Zelo važna sta bila tabora
pri cerkvi sv. Stefana v Košani in v gradu Predjama. Skoro ne-
zavzetni so bili tabori v Vrabčah, pri Sent Vidu, v TJstjah, v

46

Vipavskem trgu, v Zavratcu, v Žireh, v Škocijanu, na Repentabru,
sv. Katarine v Štjaku, v Štanjelu, v Tomaju, na Vojščici itd. 1  V
sredinji Vipavski so znani tabori ob cerkvi sv. Urbana nad Lo-
kavcem, sv. Pavla nad Vrtovinom, sv. Janeza in Pavla na Ravnah,
sv. Katarine in Sebastijana na Tabru v Črničah, sv. Mihaela nad
Šempasom, sv. Marije na Gradišču in sv. Antona na Taboru v
Rihembergu.

Znamenit je tabor Svete Marije na Vitovljah, kjer si je vipav¬
sko ljudstvo iskalo rešitve že v prastari davnini, ko so se podile
skozi dolino divje vojske, ki so hitele proti Italiji. Ljudsko izro¬
čilo pripoveduje, da je prvega turškega konjenika, ki je prisopihal
pod vitovsko obzidje, Marija pahnila čez pečevje. In ko je turški
paša v Črničah vprašal nekega kmeta, kazoč z mečem na Vitovlje:
»Je li kdo v onem' varošu?«*), mu je strel odnesel fes z glave,
da je zaklel: »Lopež, kaj me varaš!«

Tudi v goriški okolici so stali varni tabori, na pr. pri Sv. Ga¬
brijelu nad Kronberkom, pri Sveti Mariji na Sabotinu. Neka li¬
stina iz leta 1368 pravi, da je stala na Skalnici nad Solkanom
cerkvica Matere božje. To važno opazovalno točko so Turki po¬
žgali. Ko so leta 1541 pričeli zidati cerkev Marijino na kraju
prikazovanja na Sv. gori, so našli štirioglato, iz rumenkastega
marmora narejeno ploščo, krog katere so bile umetno izdolbene
besede angelskega češčenja. Ta plošča je bila ostanek prvotne
Mariji posvečene cerkvice na Skalnici. Marija se je prikazala
Urški prav na kraju, ki je bil orošen z mučeniško krvjo slovenskih
vernikov, ki so padli v turških bojih za dom in vero . . .

Tudi v Brdih so stali poleg številnih gradov utrjeni tabori,
na pr. pri Sv. Križu v Taboru nad Kojskem. v Višnjeviku, na
Vrhovlju.

Kako je ljudstvo hitelo pod Marijino okrilje in si iskalo
rešitve ob njenem vznožju, nam priča naslednji zgodovinski pri¬
mer: leta 1499 je čedadski kapitelj ukazal stotniku Antonu
Nordisu, da še bolj utrdi trdnjavo na Stari gori in brani skupaj
z ljudstvom Marijino svetišče do zadnje kaplje krvi. Turki, ki
so se spopadli s Čedadci, niso dospeli do Stare gore. Vsi so videli

*) mestu.

47

v tem uspehu Marijino pomoč. Zato je po turškem odhodu mesto
Čedad priredilo zahvalno procesijo na Staro goro in položilo
k Marijinim nogam zastave in prapore, katere so bili Turkom v
boju iztrgali.

MARIJA V DOBI PROTESTANTIZMA

ZGODOVINSKI PREGLED

Po smrti zadnjega goriškega grofa Leonharda (1500) je Go¬
riška prešla pod avstrijsko oblast. Niso se še bile zacelile rane,
ki so jih bili zadali deželi turški navali, in že je prva beneška
vojna (1508-1518) povzročila nova razdejanja in opustošenja. V
Wormsu so bile končno začrtane nove meje med beneško republiko
in Avstrijo. Cesar Karel V. je leta 1521 Goriško priklopil avstrij¬
skim deželam, katerim je postavil na čelo brata Ferdinanda.

Avstrijski vladarji, beneška republika in oglejski patriarhi
pa so si tudi pozneje stali sovražno ali vsaj nezaupno nasproti.
Beneška republika, ki se je smatrala za postavno dedinjo oglejske
cerkvene države, je zahtevala zase tudi Goriško, češ da so bili
goriški grofje le vazali oglejske kneževine. Ker tega ni mogla
doseči, je skrbno pazila, da so patriarhi prebivali v Benetkah in
da so do tega dostojanstva prišli le njeni podaniki. Oglejski pa¬
triarhi niso mogli pozabiti, da so Habsburžani 1. 1510 zasedli mesto
Oglej, zadnji ostanek njihove svetne oblasti, in so neprestano
zahtevali, naj se jim mesto vrne. Habsburžani pa so s svoje strani
trdili, da je bil oglejski patriarhat politično del nemškega cesar¬
stva in da so imeli pravico do Ogleja kot zakoniti dediči goriških
grofov, varuhov oglejske cerkve. V patriarhih so zato gledali le
podložnike sovražne beneške republike, ki izrabljajo cerkveno
oblast nad avstrijskimi deželami v njeno korist.

Po letu 1497, ko je umrl patriarh Nikolaj Donato, niso pa¬
triarhi več stopili v Oglej, svojo prestolico, in še manj v ostale
avstrijske dežele, ki so tvorile večji del patriarhata. Živeli so v
Benetkah, daleč proč od svoje stolnice in stolnega kapitlja, in so
upravljali škofijo po namestnikih (vikarjih), ki so običajno pre¬
bivali v Vidmu. Pa tudi ti so zaradi neznanja slovenskega in

48

nemškega jezika ter nepoznanja krajevnih razmer kaj kmalu izgu¬
bili živ stik in dejansko oblast nad škofijami v avstrijskem delu
patriarhata. To nam dobro osvetljuje pismo, ki ga je leta 1565
naslovil videmski generalni vikar Jakob Maracco na patriarha
Janeza Grimani v Benetke:

»Niti v Beljaku niti v drugih krajih nemškega cesarstva, v
katerih je večji del vaše škofije, se nam ne izkazuje nobena
pokorščina in zato ne moremo izvrševati cerkvene oblasti niti
s tem, da hi tja pošiljali duhovnike, niti z vizitacijo niti na kak
drugi način . . . Ne samo na Koroškem, tudi na Štajerskem, v
Savinjski dolini in na Kranjskem ima Vaša Prevzvišenost samo
ime, ne pa oblast patriarha. Okuženi deželni stanovi pa ščitijo
krivoverske predikante, ki pohujšujejo revno preprosto ljudstvo,
in ne pripuste, da bi mogli obiskati župnije po škofiji, strahovati
slabe duhovnike ali sploh izvrševati svojo dolžnost.«

Odpor proti oglejski cerkveni oblasti se je sčasoma tako
zaostril, da so stanovi zagrozili vikarju Maraccu, da ga zastrupijo,
če stopi na kranjska tla. Celo odlični katoličani so odsvetovali
vizitacijo, ker so se bali, da povzroči očiten upor.

Avstrijske oblasti so dejansko onemogočale patriarhu in nje¬
govemu vikarju, da bi v mejah Avstrije izvrševala svojo duhovno
oblast, in so prepovedale avstrijskim arhidiakonom in duhovni¬
kom, da bi se udeleževali škofijskih sinod v Vidmu ali Čedadu
in da bi se kakor koli obračali na višje cerkvene predstojnike,
živeče v zamejstvu.

Prostrana oglejska škofija je bila razdeljena v arhidiakonate,
sredi katerih je stala pravkar ustanovljena ljubljanska škofija.
Goriška je pripadala oglejskemu arhidiakonatu, z izjemo Tolmin¬
ske in Kobariške, ki sta zaviseli od čedadskega kapitlja.

LUTERANSTVO NA GORIŠKEM

Ko je Goriška prišla pod habsburško žezlo, je zelo okrepila
svoje politične, kulturne in gospodarske stike s Koroško in Kranj¬
sko. Goriške plemiške družine so poživile svoje zveze s svojimi
nemškimi sorodniki, z vladarskim dvorom v Gradcu in so začele
pošiljati svoje sinove na nemške visoke šole v Tubingo, Wittenberg
in Jeno. Goriško mesto je postalo cvetoče obrtno in trgovsko

49

središče, ko je nadvojvoda Karel leta 1576 otvoril novo prometno
progo po Soški dolini skozi Kanal in Bovec na Koroško in novo
cesto skozi Vipavsko dolino in Hrušico v Ljubljano.

Toda ti živahni stiki z deželami, ki so bile okužene z luteran-
stvom, so usodno vplivali na versko-nravno življenje v Primorju,
kamor so začeli pronicati pogubni Lutrovi nauki.

Komaj je leta 1518 Martin Luter vrgel plamenico upora v
tedanje nezdrave razmere, so zublji neukrotljivega požara zajeli
tudi Primorsko. Cerkvena in svetna oblast je hitela gasiti uniču¬
joče plamene. Že leta 1523 je kralj Ferdinand ostro prepovedal
širiti Lutrove spise po avstrijskih deželah. In patriarh Grimani
je dne 19. novembra 1524 izdal poziv, naj se vsi varujejo Lutrove
krive vere; pod kaznijo izobčenja je prepovedal brati Lutrove
spise in širiti njegove nazore. Odstavil je arhidiakona v Praprečah
pri Kamniku in naročil oglejskemu arhidiakonu Ivanu Schwabu,
naj zatre ločino prekrščevalcev (anabaptistov).

Toda luteranstvo se je nevzdržno razširjalo. V Ljubljani se
je že leta 1527 osnovala prva luteranska celica okrog Matije
Klombnerja, pisarja mestnih stanov. Leta 1530 so bile že močne
lutrovske postojanke v Trstu in Piranu, kjer jim je dajal potuho
humanistični škof Peter Bonomo, Trubarjev zaščitnik. Škof Bo-
nomo je leta 1530 Trubarja posvetil v mašnika in mu dovolil
pridigati. Trubar sam se s ponosom v svojih pismih imenuje »slo¬
venskega pridigarja v Trstu«.

Leta 1536 je prišel za škofa v Koper Peter Pavel Vergerij,
bivši apostolski nuncij na Dunaju. Vergerij je kmalu začel širiti
»čisti evangelij«, zato ga je papež Pavel III. odstavil (1549).
Vergerij je z nekaterimi somišljeniki pobegnil v Švico in nato na
Virtemberško k nadvojvodu Krištofu. Leta 1555 je stopil v Ulmu
v stik s Trubarjem in mu predlagal, naj izdasta prestavo prote-
stantovskega sv. pisma v enotnem jugoslovanskem književnem je¬
ziku. Trubar pa se je odločil za »kranjski jezik«, to je za slo¬
venščino; sprejel pa je Vergerijev nasvet, da opusti v svojih
knjigah okorne nemške črke in da bo rabil latinske pismenke.

Vergerij in Trubar sta zasejala luteranstvo na Goriškem.

Vergerij je leta 1558 odpotoval z Virtenberškega preko Dunaja
v Ljubljano, da bi se pogodil z deželnimi stanovi o prevodu
sv. pisma stare zaveze. Iz Ljubljane je prišel na Goriško. Ustavil
se je v Marianu in Devinu ter nameraval iti v Oglej, pa je pa-

50

•triarh Grimani še pravočasno prepovedal stolnemu kapitlju, da
hi ga pustili v cerkev. Tedaj je Vergerij prišel v Gorico. Kjer koli
se je ustavil, je delil protestantovske knjige, napadal katoliško
vero, češčenje Matere božje in romanje v Loreto.

Vergerijev obisk na Goriškem je vzbudil resno zaskrbljenost.
Goriški glavar je zadevo sporočil nadvojvodu in predlagal, naj
izvede patriarhov namestnik Maracco vizitacijo Goriškega, kajti
mnogi »hranijo knjige, ki mrgolijo težkih zmot, s katerimi za¬
strupljajo še druge kristjane.« Patriarh je obvestil sv. stolico in
kard. Alessandrino mu je dne 17. aprila 1558 izrazil obžalovanje,
da niso prijeli Vergerija. Nato je dostavil: »Nikakor pa ne smete
odložiti preiskave. Treba je kaznovati sokrivce in privržence, ker
so obiskali tega krivoverca ali mu druge poslali na obisk. In naj
se kaznujejo tudi oni, ki so zopet zapadli krivi veri, kot na pr.
Anton Petronio, učitelj v Gradiški, ki se je bil že ponovno od¬
povedal hereziji.« Učitelj Petronio je bil namreč obiskal Ver¬
gerija v Marianu in ta mu je najbrže vrnil obisk v Gradiški.
Inkvizicija iz Vidma je dejansko začela s preiskavo, ki pa ni
obrodila posebnih sadov.

Sredi novembra leta 1563 je na povabilo glavarja grofa Jurija
Thurna prišel v Gorico Primož Trubar. Prijatelju baronu Hani¬
balu pl. Echku je krstil sinčka z »neblagoslovljeno vodo, brez
maziljenja in brez drugih verskih obredov«. Po zasebnih hišah
je obhajal pod obema podoboma. Pridigoval je po slovensko,
nemško in laško v palači pl. Echka v Gorici in v Thurnovem
gradu v Rubijah. Zadnjo nedeljo novembra je na osliču jezdil
skozi Vipavsko dolino in imel znamenit verski govor v. Sv. Križu,
kjer ga je poslušala silna množica z vse Vipavske. Trubar se je
pozneje hvalil, da je govor vsem zelo ugajal in da ga je mislil
izdati tiskanega v treh jezikih.

Trubarjevo delovanje na Goriškem je vzbudilo veliko pozor¬
nost. Biljanski župnik je o Trubarjevem nastopu poročal pa¬
triarhovemu namestniku v Videm, namestnik deželnega glavarja
pa cesarju Ferdinandu na Dunaj. Patriarh Grimani je dne 21. ja¬
nuarja 1565 zatožil nadvojvodu Karlu Hanibala pl. Echka, ki da
je »drzen, zvit in željan novosti« in da je imel pod streho »Pri¬
moža, ki mu je krstil sina na svoj način in ki si je bil prilastil
apostolsko pravico pridiganja in bruhal v Gorici najhujši strup
krivoverstva.« Cesar Ferdinand je izdal povelje, naj »primejo

51

zločinskega zastrupljevalca in rušilca javnega miru in zvezanega
pošljejo na Dunaj.« A Trubar je že bil v Ljubljani na varnem.

Trubarjevo delo je bilo učinkovito, ker je govoril in pisal v
slovenskem jeziku in bil tako preprostemu narodu vse bliže kot
cerkveni predstojniki v Vidmu in Benetkah. Dunajski nuncij
Delfin je to dobro razumel in je dne 20. novembra 1564 opozarjal
kard. Borromeja v Rimu, da Francija ni postala plen herezij, vse
dokler ni začela iz Ženeve prihajati francosko pisana propaganda.
»In če bo zdaj Goriška zapadla krivoverstvu,« je nadaljeval, »bo
vsa Furlanija v težki nevarnosti.«

Ko se je leta 1564 pl. Echku rodil drugi sin, ga je prišel
krstit luteranski predikant Tomaž Ostrman. Goriški plemiči so
Ostrmana najeli za stalnega pridigarja in mu nakazali redno plačo,
a ta je izzval javno zgražanje, ko je v Gorici napil z vinom, ki je
ostalo v kelihu, navzočim ženskam in ko je v Šempetru obhajal
nekatere voznike pod obema podoboma. Nadvojvoda Karel je
Ostrmana ukazal prijeti; ta pa se je umaknil, pravočasno opo¬
zorjen, v Vipavo, kjer je vpeljal obhajilo pod obema podoboma
in luteranske pesmi iz Trubarjeve pesmarice. Iz pisma vikarja
Maracca patriarhu v Benetke (10. marca 1565) vemo, da je nad¬
vojvoda v Gorici »odstavil grajskega oskrbnika, kanclerja in ves
svet, ker so bili krivoverci«; nekatere je izgnal iz dežele, vsem
pa je jasno povedal, da je njegova volja, da Goriška ostane
katoliška. O vsem tem je obvestil papeža, ki mu je po kardinalu
Borromeo izrazil svojo pohvalo.

V Vipavi se je medtem pod zaščito grofov Lanthieri osnovala
močna protestantovska občina. Predikantu Ostrmanu je sledil od¬
padli menih Štefan z Raba. Po besedah škofa Tavčarja so bili
»skoraj vsi Vipavci sumljivi krivoverstva«.

Močna luteranska postojanka je bila Idrija, kjer je pridigoval
neki Gregor, sin kovača v Kobaridu, kot tudi predikant Ivan
Tulščak iz Ljubljane. Imeli so tudi protestantsko šolo, pri kateri
sta delovala kot učitelja Janez Hofer in Peter Gallus. Katoliški
duhovnik Marko Kuhn je leta 1598 sporočil patriarhovemu na¬
mestniku v Videm: »Nikjer ni luteranstvo naredilo toliko škode
kot v Idriji, kjer so skoraj 40 let predikantje pridigovali rudarjem
in kmetom. Ker znam nemški in slovenski, se mi je posrečilo,
da sem jih spet privedel v naročje katoliške Cerkve.«

52

Luteranstvo se je bilo zasejalo tudi v Šempetru, kjer je deloval
neki Franc Croco; v Krminu, kjer je grajski oskrbnik Luca Menato
nudil zaslombo luteranskemu propagandistu Bernardu Zorza iz
Vidma; v Rihembergu, kjer je župnik Gašper Feuza (Bevčar?)
oznanjal nove nauke. Ko je leta 1570 vizitator Porcia prišel v
Rihemberg, so mu oboroženi ljudje z župnikom na čelu zabranili
vstop v cerkev. Škof je moral prenočiti v obcestni krčmi. Drugega
dne je dospel ukaz goriškega glavarja grofa Thurna, naj se
vizitatorju nihče ne upira. Zdaj je Porcia mogel v cerkev. Pri
izpraševanju je župnik izjavil, da oznanja »evangeljsko vero« ter
da obhaja pod eno ali pod obema podoboma, kot kdo hoče. Bil
je odstavljen in obsojen na izgon iz dežele.

Drugod po Goriškem luteranstvo ni zajelo. Tu pa tam se je
kaka posamezna oseba vdala novi veri. Vizitator Porcia poroča,
da se je v Kanalu kakih pet oseb obhajalo pod obema podoboma,
v Volčah štiri, v Kobaridu se štirje gospodarji niso držali postne
postave, v Cerknem neki Gregor Rutar preklinja katoliške obrede.
V Tolminu sta bila sumljiva krivoverstva bolni vikar Gregor
Potrebujež in njegov nečak in kaplan Ivan Galle, radi česar jima je
vizitator naložil, da se morata slovesno v cerkvi pred ljudstvom
v latinskem in slovenskem jeziku odpovedati zmotam. Tretji du¬
hovnik Mihael Nukli, očiten luteran, je ob Porcijevem prihodu
zbežal. Vizitator ga je ukazal zapreti. Nuklija so sicer zasačili,
a med potjo je svojim spremljevalcem ušel.

Iz navedenih podatkov sledi, da je luteranstvo na Goriškem
zajelo le nekaj plemiških rodbin, ki so potem s svojih podeželskih
gradov pritiskali na podložnike, naj sprejmejo nove nauke, ne pa
slovenskih ljudskih plasti, ki so ostale zveste veri svojih očetov.

KATOLIŠKA PROTIREFORMACIJA NA GORIŠKEM

Katoliška obnova se je začela na Goriškem mnogo prej kot
v drugih slovenskih deželah, ker so cerkveni krogi zelo pazili, da
bi se ne vgnezdila na samih »vratih Italije« kriva vera in od tu
prodirala na zapad. Pa tudi avstrijski vladarji niso marali verskih
homatij na Goriškem, saj so že tako in tako Benetke grozile, da
vdrejo v Gorico, če postane luteranska.

53

Patriarh Marin Grimani je že leta 1524 objavil »Konstitucije-
za obnovo življenja duhovnikov« in v njih nakazal sredstva za
zatrt je Lutrovih zmot.

Nadvojvoda Ferdinand je leta 1548 odredil preiskavo o lute-
ranstvu na Goriškem. Biljanski župnik Janez Neusit in plemič
Bernard Rabatta bi morala biti avstrijska komisarja skupaj
s tretjim, ki naj bi ga določil patriarh. Patriarh Janez Grimani
je poslal v Gorico svojega vikarja, kotorskega škofa Luka Bisan-
tija, ki se je smatral za izključnega vizitatorja in ki je bil voljan
sprejeti avstrijske pooblaščence le kot podrejene svetovalce. Ker
pa sta Neusit in Rabatta hotela biti enakovredna konvizitatorja,
je nastal spor in škof Bisanti se je vrnil v Videm, ne da bi vizi-
tacije sploh začel.

Dne 4. decembra 1563 se je zaključil tridentinski cerkveni
zbor, ki je obsodil luteranske zmote in postavil temelj resnične
cerkvene reforme. Patriarh Grimani in nadvojvoda Karel sta se
sporazumela, da se skliče škofijska sinoda, na kateri se slovesno
razglasijo tridentinski odloki ter uzakonijo še drugi predpisi za
dokončno ozdravitev verskih razmer, nakar bi patriarh izvršil
vizitacijo vse škofije.

Dne 14. novembra 1565 se je v Ogleju otvorila škofijska si¬
noda. Predsedoval je patriarhov namestnik Maracco, nadvojvodo
pa sta zastopala tržaški škof Repič in goriški glavar Vid Dom-
berški. Razglasili so tridentinske odloke in razpravljali o ženitbi
duhovnikov, o obhajilu pod obema podobama, o protestantski
krivi veri. Toda odloki škofijske sinode se niso izvedli, ker nad¬
vojvoda ni hotel dovoliti, da bi jih tuji podložniki — patriarh
in njegov namestnik — izvrševali v njegovih deželah. Zahteval je,
naj se ustanovi v Gorici samostojen arhidiakonat in pozneje samo¬
stojna škofija. S tem je bila cerkvena reforma pokopana za lepo
vrsto let.

Končno se je nadvojvoda Karel obrnil na papeža Pija V.
s prošnjo, naj imenuje za apostolskega vizitatorja možniškega
opata grofa Jerneja Porcia, ki naj pregleda vso Goriško in izda
podrobne predpise za versko obnovo. Papež mu je ugodil.

Grof Porcia je dne 12. februarja 1570 vizitiral Oglej, nato
Gradiško, Krmin, Brda in prišel dne 25. aprila v Gorico. Potem
je pregledal Vipavsko dolino, Kras, Soško dolino, Tolminsko,
Bovčansko. Ob sklepu vizitacije je v Krminu izdal posebno okrož-

54

MARIJA NA STARI GORI

nico na duhovnike, ki je bila slovesno prečitana na Travniku v
Gorici in v kateri je naročal, naj vsi izvršijo prejete ukaze in naj
se zvesto držijo navodil.

Porcijeva vizitacija je ugotovila splošno propast verskega in
nravnega življenja, nevednost in nenravnost duhovščine, protestan-
tovsko usmerjenost dobrega dela plemiških rodbin, skrajno rev¬
ščino in zaostalost ubogega ljudstva. Vizitacija je sicer odkrila
rane, ni jih pa ozdravila, ker nadvojvoda ni mogel nastopiti proti
mogočnim stanovom, kajti potreboval je njihovo pomoč za vojno
proti Turkom. Poslal je v Gorico leta 1574 ljubljanskega škofa
Glušiča in Nikolaja Koreto, prošta pri Gospe Sveti na Koroškem,
da sta sklicala vse goriško plemstvo na grad in meščane v župno
cerkev in jim zabičala, da je nadvojvodova resna volja, da ostanejo
vsi zvesti katoliški veri; kdor pa tega noče, naj se izseli, sicer bo
izgnan.

55

Največji uspeh Porcijeve vizitacije pa je bil ta, da je patriarh
dne 21. decembra 1574 ustanovil v Gorici samostojen arhidiakonat,
ki je postal središče vsega verskega življenja v deželi. Prvi arhi-
diakon je bil sprva šempeterski župnik Hieronim Catta in potem
goriški mestni župnik in poznejši ljubljanski knezoškof Janez
Tavčar.

Na deželnem zboru v Brucku (1578) je Bonaventura pl. Echk
zahteval v imenu goriških in gradiščanskih deželnih stanov tudi
za Goriško augsburško veroizpoved. Ker pa se je bilo izkazalo,
da prošnja ni bila podpisana od vsega plemstva, ki je bilo po
večini katoliško, temveč samo od Hanibala pl. Echka, je bila
odklonjena. Kljub temu so goriški protestantje zelo ojačili svojo
delavnost: v hiši grofa Attemsa, ki je stala poleg cerkve Sv. Duha
na Gradu, so imeli javne shode in so s svojim petjem motili
katoliško službo božjo. Zato je nadvojvoda Karel koncem avgusta
1578 izdal ukaz glavarjevemu namestniku Francu Dornberškemu,
naj ukine protestantovsko dejavnost v Attemsovi hiši in zahteval
od odpadnikov, da se ali vrnejo v katoliško Cerkev ali pa zapuste
• deželo. Deželni glavar Thurn je začetkom leta 1579 sklical plemiče
in jim prebral vladni ukaz. Plemiči Andrej Attems, Lenart Orzon,
Erazem Dornberški, Friderik Orzon in Jernej Posch so izjavili,
da hočejo ostati zvesti augsburški veroizpovedi. Tem petim pro¬
testantom so se pozneje pridružili še trije: meščan Kumar, plemič
Scipio Formentini in Friderik Hais, Thurnov oskrbnik v Sv. Križu
na Vipavskem. Morali bi biti izgnani, pa jim je bilo prizaneseno
zaradi posredovanja štajerskih deželnih stanov.

Katoliška Cerkev je po tridentinskem cerkvenem zboru stopila
v obdobje splošne obnove. Odlični škofje, kot na pr. Franc
Barbaro v Ogleju, Ivan Bogarin v Trstu, Tavčar in Hren v Ljub¬
ljani, so začeli izvajati redne kanonične vizitacije duhovnij, usta¬
navljali so semenišča in skrbeli za vzgojo in izobrazbo duhov¬
niškega naraščaja, uvedli so nove redove jezuitov in kapucinov,
s sinodami so dvigali vernost in red med duhovščino in ljudstvom,
skrbeli so za katoliško šolstvo, tisk in verski pouk ljudstva.

Katoliška obnova na Goriškem je imela krepkega pobornika
v Janezu Tavčarju, ki je leta 1574 prišel v Gorico za župnika in
kmalu nato postal arliidiakon ter leta 1580 ljubljanski škof.
Tavčar je izhajal, slično kot njegova ljubljanska prednika škofa
Tekstor in Glušič, iz Štanjela na Krasu. Ker se je bil Tavčar v

56

Gorici odlikoval po svoji neizprosni borbi proti luteranom, ga je
nadvojvoda Karel naprosil, da kanonično vizitira Goriško. In tako
je Tavčar dne 11. marca 1582 dospel v Gorico in zaslišal luteran-
stva osumljene plemiče. Njegov odločen nastop jih je tako zmedel,
da so se vsi, razen Avguština Bogarina, izjavili za katoliško vero.
V Rihembergu je Tavčar našel krog 50 ljudi v zmoti. Na odgovor
je poklical voditelje: kovača Hieronima, podnačelnika rihember-
škega gradu, brate Primoža, Luka in Štefana Pečenko, Štefana
Hmeljaka, Sebalda Hrovata in Petra Preglja. Tudi ti so se pod¬
vrgli katoliški Cerkvi, toda s pridržkom obhajila pod obema
podobama. In ker so razen enega ostali trdovratni pri tej zahtevi,
jim je vizitator naložil denarne kazni. V Vipavi je poklical
predse vse župljane, ki so se nagibali k luteranstvu, a prišlo jih
je le dvanajst. Zato je Tavčar predlagal nadvojvodu, naj kaznuje
vipavske trdovratneže, zlasti Seeprechta, Distla, Cividaterja, Ja¬
neza Antigona, Andreja Amigona in Andreja Preglja. Nadvojvoda
je res dal zapreti Distla. Ostali so se morali predstaviti grofu
Lanthieri v Gorici, ki je od njih zahteval, naj se odpovedo krivo¬
verstvu. Nekateri so to storili, drugi so se obrnili na kranjske
deželne stanove za pomoč. Zadeva se je tako zavrla in vipavski
župnik Matej Fornstner se je moral še dobrih dvajset let boriti
s protestanti, ki so se shajali po zasebnih hišah in so si začeli
zidati lastno pokopališče. Leta 1597 je nadvojvoda Ferdinand dal
izgnati vse protestante. Tedaj so se vsi, razen šestih, vrnili v ka¬
toliško Cerkev. S tem je bil zadan luteranstvu na Vipavskem
smrtni udarec.

Leta 1583 je patriarhov namestnik Pavel Bisanti spet vizitiral
Goriško, Vipavsko, Kras in ugotovil veliko razvad, grehot in
nravne revščine. »V Gorici se verski položaj obrača na boljše,«
tako je pisal patriarhu, »vendar se mnogi izmed onih, ki se pro¬
glašajo in predstavljajo za spreobrnjence, odtegujejo spovedi in
obhajilu ter so v bistvu krivoverci, kot na pr. Jurij Thurn, Ber¬
nard in Andrej Attems, Avguštin Vogetic, ki se skupno s Hani¬
balom pl. Echkom, pristnim krivovercem, udeležujejo protestan-
tovskih pridig in čitajo Lutrovo sv. pismo; pa saj so krivoverci
celo sorodniki kanclerja Kobencla! V Vipavi in v Sv. Križu so
skoro vsi luterani, v Rihembergu noče nihče slišati o sv. birmi,
v župnijah Kanal in Ročinj naletiš na same vraže in praznoverstva.

57

Če bi kdo doumel do potankosti, kar sem tu videl, bi se ne mogel
vzdržati grenkih solz in pomilovanja tega ubogega ljudstva.«

Leta 1584 je škof Bisanti imel v Vidmu škofijsko sinodo in
dal duhovnikom podrobna navodila, kako naj živijo in delujejo.
Slične sinode so se vršile leta 1596 v Vidmu, leta 1593 in 1602 pa
v Gorici.

Po Bisantijevi smrti (1587) je bil imenovan za pomožnega
škofa in namestnika staremu patriarhu Janezu Grimaniju (1546-
1593) odlični Franc Barbaro. Papež Klemen VIII. mu je naročil,
naj vizitira avstrijski del oglejske škofije.

Spomladi leta 1593 se je pričela vizitaeija na Goriškem in je
trajala tri mesece. V Gorici so se vsi plemiči, ki so bili osumljeni
krive vere, odpovedali luteranstvu, le Anton Lanthieri si je izgo¬
voril 14 dni za premislek in je medtem pobegnil iz mesta. V
Rihembergu so se vsi osumljenci uklonili vizitatorju. Župnik Va¬
lentin Medved, ki je prebiral luteranske knjige, se je zmoti kleče
odpovedal. »Le malo jih je še na Goriškem, ki se nočejo povrniti
k luči resnice,« piše Barbaro nadvojvodu Maksimilijanu.

Za sklep vizitacije je škof Barbaro imel dne 28. julija v
Gorici zborovanje vse goriške duhovščine, kateri je dal vrsto ko¬
ristnih odredb. Med drugim je ukazal, da morajo vsi verniki ob
zvonjenju zjutraj in zvečer poklekniti na tla in kleče zmoliti po
tri zdravamarije. V spalnici naj imajo ob vzglavju ali razipelo ali
podobo Marijino ali kakega drugega svetnika. Zjutraj in zvečer
naj se pokrižajo z blagoslovljeno vodo in opravijo pred svetimi
podobami jutranjo in večerno molitev.

Barbarova vizitaeija je končno obnovila redne cerkvene raz¬
mere in naredila konec luteranstvu na Goriškem.

Vladne reformacijske komisije, ki so delovale na osnovi ukazov
nadvojvode Ferdinanda o izgonu luteranskih predikantov (1598)
in meščanov (1599) za Primorsko sploh niso prišle v poštev, ker
je bila dežela že docela katoliška. S tem je bila odstranjena od
slovenskega naroda nevarnost, da bi se razbila njegova enotnost
in da bi se razcepil v dva dela.

Leta 1602 se je vršila v Gorici škofijska sinoda, ki je potekla
v ozračju katoliškega prerojenja. Patriarh Barbaro je mogel z za¬
dovoljstvom sporočiti sv. očetu, da je oglejska škofija spet branik
za Italijo proti dvojnemu sovražniku: proti Turkom in proti

58

protestantom. Pri tej obnovi pa je imela goriška dežela še to
veliko zaslugo, da je rodila može, kot so bili škofje Tekstor,
Glušič, Tavčar, baron Kobenzl, ki so stali v prvi bojni črti za
zmago katoliške Cerkve na Goriškem in sploh v Sloveniji.

SVETOGORSKA MATI BOŽJA

Luteranstvo je proglasilo neizprosen boj Marijinemu češčenju.
Materi Gospodovi je zanikalo njene izredne milosti in odlike,
zlasti njeno brezmadežno Spočetje in učinkovitost njene priprošnje
pri Bogu. Protestantje so očitali, da je Marijino češčenje nova
oblika poganstva in zato pregrešno. Ti nizki napadi na čast Matere
božje so izzvali silovit odpor: papeži, svetni in redovni učenjaki, pa
tudi preprosti verniki so se dvignili v obrambo Brezmadežne.
Borba med katoličanstvom in luteranstvom je bila istočasno borba
za Marijino kraljevanje v Cerkvi in v dušah.

Marija ni ostala v tej težki borbi navadna opazovalka, temveč
je osebno stopila v boj, tako da smemo upravičeno trditi, da niso
bili niti papeži niti cesarji, ne škofje in ne svetni knezi, ki so
v sedanji Italiji in Sloveniji zatrli luteranstvo, temveč Devica
Marija, preslavna Zmagovalka vseh herezij. Kot premodra voj-
skovodinja je s čudežnimi prikazovanji posegla tja, kjer je bila
borba najbolj vroča, in si postavila na najbolj ogroženih posto¬
jankah romarska svetišča za nezavzetne utrdbe katoličanstva. V tej
velikopotezni bitki za duše med Ženo in kačo se je Marija čudežno
prikazala neštetokrat: v Motta di Livenza (1510), v Čast el Leone
del Cremonese (1511), v Sanseverino v Romanji (1519), v Tre-
viglio Milanese (1522), v Bresciji (1526), v Pistoji (1534), v Savoni
(1536) in na Sveti gori nad Solkanom leta 1539. Ta čudežna
prikazovanja Marijina so bolj poživila katoliško vero in bolj po¬
razila luteranstvo kot vse ječe, izgoni, denarne kazni in ostala
naravna sredstva.

Luteranstvo je stopilo v boj proti Marijinemu češčenju tudi
na Goriškem. Zgovoren zgodovinski dokaz tega boja je vloga, ki
jo je gradiščanski glavar Bernard Rabatta dne 9. oktobra 1530
naslovil na oglejski kapitelj. Glavar se bridko pritožuje nad Si¬
monom Frankovichem, vikarjem v Fari: »Gospod Simon, vaš vikar
v Fari, je zelo nespoštljiv do civilnih oblasti. Pa imam zoper njega

59

tudi pritožbe duhovnega značaja: noče pokopavati mrličev, rekoč,
naj jih domači kar sami pokopljejo, če jih že nočejo devati v sol.
Napada vernike, ki častijo podobe preslavne Device Marije in
drugih svetnikov. Nekaj takih podob je snel z oltarjev in jih
vtaknil za cerkvena vrata. Uničil je podobo Marijino, ki se je
častila v cerkvi, ki stoji ob poti med Gradiško in Faro, in pred
katero je zmeraj molilo veliko oseb s prižganimi svečami v roki,
da bi bili rešeni mrzlice, od katere so mnogi zares čudežno
ozdraveli.«

Toda komaj se je priplazila na Goriško kača luteranstva. že
ji je Marija na Sv. gori stopila na glavo. Peklenski zmaj se je
sicer »razsrdil na Ženo ter pričel silno vojsko proti Njej«, a zmaga
je bila Marijina.

Bilo je leta 1539, ko je papež Pavel III. zaukazal oglejskemu
patriarhu Marinu Grimaniju, naj zatre luteranstvo v svoji škofiji.
Urška Ferligojeva iz Grgarja je neke sobote pasla svojo čredico
vrh Skalnice. Nenadoma se ji na zlatih oblakih prikaže Devica
Marija z Detetom Jezusom v naročju in ji reče: »Povej ljudstvu,
naj mi tukaj hišo pozida in me milosti prosi!« Marija si je tako
izvolila Sv. goro za svoj prestol, da bi slovenskemu ljudstvu delila
milosti, predvsem zvestobe kat. veri. Svetogorska božja pot, kamor
je Marija povabila vse naše ljudstvo prosit milosti, je tako postala
šola in žarišče Marijinega češčenja v deželi, branik katoliške vere,
nebeška zastava luteranskega poraza.

Pastirica Urška je po Marijinem naročilu prehodila vso Banj¬
ško planoto; šla je v Kanal, Solkan in Gorico ter povsod razglašala
Marijin ukaz. Nebeško naročilo, ki je prihajalo iz nedolžnih
otroških ust, je dvignilo silne množice, ki so hitele na Skalnico
in bile priča neštetih čudežev. Goriški glavarjev namestnik grof
Hieronim Attems je romanje prepovedal in dal zapreti Urško.
Ustno izročilo trdi, da je Marija ponovno prišla v ječo po Urško
in jo mimo straž na čudežen način odpeljala na Skalnico. Tedaj
so ljudje imeli nov dokaz, da se je Marija zares prikazovala.

Že istega leta so pozidali na kraju prikazovanj začasno kape¬
lico, v katero so postavili lesen Marijin kip, ki je še ohranjen
in ki stoji danes na oltarju v zakristiji.

Leta 1540 je grof Hieronim Attems, ki se je bil medtem pre¬
pričal o resničnosti svetogorskih dogodkov, daroval stavbeni pro-
štor vrh Skalnice, da bi zidali cerkev. Gradbeni odbor, katerega

7  O

60

so sestavljali Anton Papež iz Gorice, Krivic, Bazia in Mihelič iz
Solkana, je izposloval od patriarha dovoljenje za zidanje cerkve.
Leta 1544 je že stala na Skalnici veličastna cerkev iz rezanega
kamna s tremi ladjami. Generalni vikar Egidij Falcetta, škof ka-
prularski, je dne 12. oktobra slovesno posvetil cerkev in dovolil
posebne odpustke. Sredi cerkve so pozneje postavili oltar Mariji¬
nega brezmadežnega Spočetja z vzidano marmorno ploščo angel¬
skega pozdrava.

Cerkvena oblast je medtem s kanoničnim postopkom ugoto¬
vila resničnost Marijinih prikazovanj. Patriarh Grimani je leta
1545 poslal na Sv. goro, kamor ni mogel priti osebno zaradi po¬
litičnih ovir, podobo Marijino, ki jo še zdaj častimo kot sveto-
gorsko Kraljico. Svetišče so spočetka upravljali solkanski duhov¬
niki; 1. 1565 ga je nadvojvoda Karel izročil v upravo frančiškanom,
ki so se bili umaknili iz Bosne pred Turki. Ti so si zgradili
primeren samostan in oskrbovali Sv. goro do leta 1786, ko je
Jožef II. ukinil božjo pot in pregnal redovnike v Gorico.

Frančiškani so s svojim pobožnim življenjem, s svojimi mo¬
litvami, pridigami in zlasti še z nežno ljubeznijo do Marije visoko
dvignili ugled Sv. gore, ki je zaradi obilnih milosti in čudežev tako
zaslovela, da so trumoma prihajali romarji iz Furlanije, s Krasa,
Istre, Dalmacije, s Hrvaškega in Štajerskega, s Koroškega in Kranj¬
skega. Protestantje so ob tolikem Marijinem češčenju pobesneli.
Kranjski stanovi so že leta 1541 — samo dve leti po prikazova¬
njih — predali v Linču cesarju Ferdinandu I. naslednjo pritožbo:
»V zadnjem času se je osnovalo romarsko svetišče nad Solkanom
v goriški pokneženi grofiji in tjakaj zahajajo množice vseh dežel
in jezikov. Trdijo, da so tamkaj spregledali slepci in ozdraveli
kruljavi. Vse to pa je le malikovanje in zavajanje naivnežev.
Bilo je že prepovedano, naj nihče tja ne roma in išče čudežev.
A zaman! Zatorej naj se zaradi božje časti slična romanja pre¬
povedo . . .«

Toda pobožnega dotoka ljudi na Sv. goro ni mogel nihče
ustaviti. V knjigi »Liber memorabilium parochiae Canalis« čitamo,
da so verniki iz Kanala leta 1542 priredili romanje k Sv. Mariji
nad Čedad (Stara gora) in k »bi. Devici Mariji milosti nad Grgar
(Sv. goro)«. Enako je pod letom 1576 zabeleženo romanje Ka¬
nalcev na Sv. goro.

61

Prikazovanje Marijino na Sv. gori in zidanje cerkve' je pre¬
dramilo in presunilo vso deželo. Župnik Alojzij Carli poroča v
svoji »Kroniki fare Sv. Lucije na Mostu«, da so svetogorski dogodki
tako pretresli vernike v Sv. Luciji, da so sklenili si sezidati lastno
cerkev in jo posvetiti »sv. Luciji, prebl. Devici Mariji in presv.
Trojici«. Poslali so posebno odposlanstvo čedadskemu kapitlju, ki
je dne 7. aprila 1584 izdal dovoljenje za zidanje cerkve.

Božjepotno Marijino svetišče na Sv. gori je razdražilo tudi
slovenskega novotarja Trubarja, ki je v svojih pridigah v Ljubljani
strupeno napadal svetogorska prikazovanja, češ da so le prevara
in goljufija. Romarske cerkve so le »od tih hudizhevih, leshniuih
bab gori prishle in so k timu ty fary, menihi, cehmoshtri in
meshnari zaradi njih trebuha volo pomagali.«

Videmski luteranski duhovnik Narciz Prampero, ki je bil
izgnan iz župnije Ciconicco pri Faganji, je leta 1560 spisal knjigo:
»Ogledalo resnice«, ki se hrani v rokopisu v cesarski knjižnici
na Dunaju. Prampero se v svojem delu obregne ob Sv. goro. Ko
smeši češčenje svetniških ostankov, češ da na raznih krajih časte
telesne ostanke istega svetnika, dostavlja: »In še bi lahko omenil
Sv. Marijo milosti v mojem rodnem mestu Vidmu, ali ono na
Stari gori in ono nad Solkanom, kjer ti ne kažejo Marijinega
telesa, ampak le njeno podobo, na platno slikano. Pa medtem ko
trdijo, da je v eni izmed teh treh podob sam sv. Luka točno
upodobil lik in poteze Matere Marije, vsi zatrjujejo, da je prav
njihova Lukovo delo, ko pa je jasno, da vsaj dve morata biti
nepristni.«

Toda niti pekel niti luteranska zagrizenost nista mogla ugasiti
navdušenja slovenskega ljudstva do svetogorske Kraljice, ki je
z obilico svojih milosti in čudežev budila v dušah vero v razodete
nauke, zvestobo papežu in katoliški Cerkvi, ljubezen Bogu. Ob
Marijinih nogah je slovenski človek doumel nevzdržnost lažnih
naukov protestantovskih pridigarjev ter vzvišeno lepoto in pre¬
bogato vsebino rimsko katoliške vere. In to veselo spoznanje je
s Sv. gore odnesel domov, ga širil v družini in v sosestvu, v mestu
in na vasi. Bila je luč, ki je sijala iz Marijinega svetišča, ki se
je razlila po vsej Goriški in na široko preko njenih mej ter
razgnala temo protestantovskih zmot in zablod. Svetogorska Kra¬
ljica je zatorej dejanska zmagovalka nad luteranskim krivover¬
stvom na Goriškem.

MARIJA V DOBI KATOLIŠKEGA PRERODA

ZGODOVINSKI PREGLED

Obdobje 17. in 18. stoletja je bilo za Goriško v splošnem doba
miru, gospodarskega in kulturnega napredka, ki je nudila pri¬
merne pogoje za katoliški versko-nravni prerod. Obnovitveni raz-
voj je pa moral doživeti nekaj ostrih pretresov za druge beneške
vojne, kmečkih uporov in turških vojn.

Druga beneška vojna (1615-1617), ki je imela za daljni cilj
posest s strani Benetk vse Goriške, Trsta, Istre in Sinja, se je
v bistvu osredotočila in izčrpala v bitki za posest Gradiške ob Soči
in v vrsti povračilnih kazenskih pohodov, ki so uničili Brda in
vzhodno Furlanijo.

Kmečki upori, ki so leta 1627 in 1713 zajeli zlasti Tolminsko,
so bili krik ljudskega gorja spričo novih naklad in bremen, ki
jih je gospoda naprtila ubogemu kmetu, in obupni odgovor na
okrutno postopanje grofovskih uradnikov ter davčnih izterjevalcev.
Upori so bili zatrti v krvi in goriški Travnik skoro ni mogel
sprejeti v svoj objem množice, ki je prisostvovala strašnemu pri¬
zoru, ko so obglavili in razčetverili voditelje tolminski puntarjev.

Tridesetletna vojska (1618-1648), ki je zajela Češko, Gornjo
in Nižjo Avstrijo in pozneje tudi nemške dežele, in pa vojne
s Turki (1663-1664 in 1683-1699), ki so se razdivjale na Ogrskem
in dosegle svoj višek pred Dunajem (1683). so zahtevale tudi od
Goriške visok davek v krvi in blagu, čeprav se niso raztegnile
neposredno nanjo.

Pa še druge težke preizkušnje so često obiskale prebivalstvo,
kot kuga (v letih 1532, 1542, 1671, 1679, 1682, 1711, 1732 in 1737),
živinske bolezni, slabe letine in lakota (1671, 1764, 1783, 1788),
poplave, hude zime itd.

Cesar Ferdinand II. je 16. julija 1626 vključil goriško pokne-
ženo grofijo kot neposredni fevd v sveto rimsko cesarstvo in njegov
naslednik Ferdinand III. je leta 1647 ustanovil pokneženo grofijo
gradiščansko in jo prodal grofu Ivanu Eggembergu. z nalogo, da
varuje državo pred beneškimi napadi in s pogojem, da se gradi¬
ščanska grofija spet vrne pod neposredno avstrijsko oblast, ako
izumrje rodbina Eggembergov, kar se je leta 1717 tudi dejansko
zgodilo.

63

Težak in nepretrgan je bil dvoboj med Avstrijo in Benetkami
zaradi posesti mesta Ogleja, usode patriarhata in zlasti ustanovitve
goriške nadškofije. Odkar je prišla Goriška pod avstrijsko žezlo,
so habsburški vladarji zahtevali, naj se osnuje v avstrijskem delu
patriarhata samostojna cerkvena uredba, neodvisna od patriarha,
bivajočega v zamejstvu. Predlagali so, naj se patriarh vseli v Oglej
ali pa osnuje v Gorici poseben apostolski vikariat ali vsaj arhi-
diakonat s primernimi pooblastili. Leta 1560 je cesar Ferdinand I.
prosil sv. stolico, naj ustanovi samostojno škofijo v Gorici. Leta
1625 je papež osnoval posebno komisijo kardinalov za oglejsko
vprašanje. Komisija je bila za razdelitev oglejskega patriarhata
v dva ločena patriarhata ali škofiji za beneški in avstrijski del.
Ker pa je zadeva ostala na mrtvi točki, je cesar prepovedal
patriarhom stopiti na avstrijska tla in avstrijskim državljanom
hoditi v Videm po patriarhove razsodbe (1609) ali kakor koli
sprejemati patriarhove odloke in ukaze (1656).

Pravda za goriško škofijo je tekla celih 250 let. Zadevo so
podpirali cesarji in nadvojvodi, cersarski poslaniki in papeški
nunciji, razni škofje, goriško plemstvo in meščanstvo, toda razni
politični oziri so izjalovili vse napore. Končno pa sta se papež
Benedikt XIV. in cesarica Marija Terezija sporazumela kljub ugo¬
vorom oglejskega patriarha in protestom beneške republike.

Benedikt XIV. je dne 29. novembra 1749 ustanovil v Gorici
apostolski vikariat, to je samostojno cerkveno upravno enoto,
neodvisno od patriarha. Dne 27. junija 1750 je imenoval za go-
riškega apostolskega vikarja grofa Karla Attemsa in mu poveril
polno vodstveno oblast stalnega značaja. Nato je z apostolsko
konstitucijo »Iniuncta Nobis« z dne 6. julija 1751 ukinil oglejski
patriarhat in mesto njega ustanovil goriško in videmsko nadško¬
fijo. Goriškim nadškofom je podredil škofe v Como, Trentu,
Pičnu in Trstu. Za nadškofa je bil imenovan apostolski vikar
grof Karel Attems.

VERSKO IN NRAVNO PREROJENJE

Čeprav ni protestantizem zajel slovenskega človeka tako, da
bi postal splošno narodno gibanje, je vendarle tudi na Goriškem
prispeval k razsulu cerkvene oblasti, ki je bila zaradi nemogočih
stikov z višjimi cerkvenimi krogi že itak neučinkovita. Turški

64

navali, beneške vojne, kmečki upori in borba za porazdelitev
patriarhata so še bolj okrnili versko in cerkveno življenje. Slo¬
vensko kmečko prebivalstvo, ki je^talo zapuščeno in brezpravno
sredi teh strašnih pretresov, je posurovelo in zapadlo raznim
verskim zmotam in zablodam. Kot so se za srednjeveških težkih
nezgod pojavili bogomili, katari, bičarji in na Kobariškem celo
malikovalci ■—■ iz Čedada je leta 1331 šla nanje »križarska vojska«
in jim posekala sveto drevo ter zabila studenec — tako so se
v kritičnih razdobjih 16. in 17. stoletja pojavila razna praznoverja,
čarovnice, obsedenci in zlasti tako zvani »mučeniki, štiftarji,
zamaknjenci, skakači«, ki so se božjastni zvijali po tleh ali pa
divje plesali, trdeč, da so videli prikazen Matere božje ali svet¬
nikov, ki so jim ukazali zidati cerkve na bližnji gori ali gozdu.
O njih govori že Trubar. Škof Bisanti jih je leta 1583 našel na
Tolminskem in tudi prvaški župnik Noctua (Sova) poroča o njih
pri Sv. Luciji.

V sličnih razrvanih razmerah je nastopila sprva katoliška
protireformacija, ki je deželo očistila luteranstva, in zatem ka¬
toliška obnova, ki je s počasnim, a temeljitim delom prerodila
slovenskega človeka v katoliškem duhu in mu globoko v srce
vsadila smisel za versko-nravne vrednote, povezanost s Cerkvijo
in papežem, ljubezen do Marije in do čistega življenja in s tem
postavila krepko osnovo slovenski krščanski kulturi.

Katoliška protireformacija se je izvršila na Goriškem, kot smo
videli, po zaslugi odličnih škofov, kanoničnih vizitacij, škofijskih
sinod in odločilnega vpliva Marijinega svetišča na Sv. gori. Potem
ko je protireformacija zatrla luteranstvo, je z neizčrpnimi zakladi
katoliške vere prepojila vse zasebno in javno življenje. Poživlja¬
joče vode razodete resnice, ki so v Bogu prerajale ljudstvo, so se
pretakale iz novih redov, ki so se prav takrat priselili na Goriško
in ki so z mladostnim ognjem razglašali in ostvarjali katoliško
renesanso. Bili so to jezuitje, ki so s svojo visoko izobrazbo zajeli
plemstvo in meščanstvo, in kapucini ter karmeličani, ki so s svojo
svetostjo in skromnostjo prodrli med preprosti narod. Ti novi
redovi pa so postavili svoje obnovitveno delo pod posebno Marijino
zaščito, tako da smemo upravičeno trditi, da je bila spet Marija,
ki je vrnila naš rod katoliški Cerkvi in Bogu.

65

JEZUITSKI KOLEGIJ V GORICI

Zamisel, da bi poklicali v Gorico jezuite, je spočel patriarh
Barbaro v svojem poročilu na papeža Klemena VIII. (1594).
Kmalu nato se je na graškem dvoru precej trudil za isti načrt
Goričan p. Rafael Kobenzl. Nadvojvoda Ferdinand, ki je podprl
prihod jezuitov v Gradec in v Ljubljano, je pristal na njihov pri¬
hod v Gorico, a težava je bila z dotacijo.

Dva jezuitska patra sta leta 1615 na slepo prišla v Gorico in
pričela z ljudskim misijonom. Stanovala sta v zasebni hiši tik
cerkve sv. Ivana, katero jim je pozneje grof Gašper Dornberški
podaril. V začetku so jezuitje odviseli od Gradca, a leta 1621 so
dosegli neodvisnost. Medtem se je njihov gmotni položaj zboljšal
s prispevki deželnih stanov in zapuščinami zasebnikov. Precejšnje
dohodke so jim vrgle župnije v Šempetru (1618) in v Komnu
(1633) ter komenda nemškega viteškega reda v Prečeniku (1622).

Jezuitje so se tako lahko posvetili vzgoji mladine. Že leta 1616
so odprli šolo — prvo v Gorici! — katero so leta 1621 premestili
v lastni kolegij, ki so si ga bili medtem zgradili na Travniku.
Nekaj let pozneje so imeli že gimnazijo s šestimi razredi. Gimna¬
zijo so nato izpopolnili z moralko in logiko (1639) in s filozofijo
(1650). S pomočjo grofa Ivana Werdenberga so odprli »Werden-
bergovo semenišče«. Semeniščniki so stanovali od leta 1640 dalje
v Semblerjevi palači (v današnji državni knjižnici) in posečali
šolo v kolegiju. Učni jezik je bil prvotno nemški, pozneje ita¬
lijanski. Jezuitski zavod je bil cvetoč, saj ga je leta 1647 obiskovalo
kar 400 in leta 1650 pa kar 500 dijakov. V letih 1700-1722 je
bilo v zavodu krog 150 dijakov, ki je posečalo višje šole, namreč
filozofijo (fizika, metafizika, logika) in teologijo (moralka, ka-
zuistika in cerkveno pravo). Nekako tretjina visokošolcev je vsto¬
pala v duhovski stan. Morali pa so izpopolniti svojo izobrazbo
z dopolnilnim tečajem sholastične teologije (dogmatike) in pasto-
ralke v Ljubljani, Gradcu ali na Dunaju. To je trajalo do leta
1757, ko se je v Gorici osnovalo bogoslovno semenišče.

Papež Klemen XIV. je z pismom »Dominus et Redemptor«
z dne 21. julija 1773 ukinil Družbo Jezusovo. S tem so bile na
smrt zadete ustanove in delo jezuitov v Gorici: njihov zavod je
postal vojašnica, Werdenbergovo semenišče je bila spremenjeno v

66

javno gimnazijo in redovna cerkev sv. Ignacija je poslej služila
za mestno župnijsko cerkev. Goriške šole so poverili piaristom
(1780), v kojih rokah so ostale do leta 1810.

Jezuit je so se izkazali za izredno modre vzgojitelje. Iz nji¬
hovih šol so izšli ne samo krščansko vzgojeni plemiški in meščan¬
ski otroci, ampak zlasti nov domač duhovniški rod, ki je bil na
višku bogoslovne izobrazbe in ki je potem izvedel v širokih ljud¬
skih množicah katoliški prerod. Jezuitska vzgoja je bila odlično
marijanska. Jezuitje so se dobro zavedali, da bo mladi rod mogel
kljubovati blodnemu svetu, samo če bo šel skozi Marijino šolo.
Zato so že leta 1520 ustanovili v Gorici »Dijaško Marijino
družbo«. Leta 1627 so ustanovili v kolegiju še dve drugi Marijini
družbi: družbo Marijinega Oznanjenja za meščane, katero je vodil
o. Hieronim Zunco, in družbo Marijinega Vnebovzetja za plemiče
pod vodstvom o. Tomaža Poliča. Leta 1638 je prevzel vodstvo
zadnjih dveh kongregacij o. Franc Baselli. Leta 1646 so ustanovili
še družbo Marijinega Rojstva za dijake višjih humanističnih šol.

00. jezuitje v Gorici so bili goreči poborniki vzvišene resnice
Marijinega brezmadežnega Spočetja. Na praznik Brezmadežne so
redno pridigovali o tej izredni Marijini odliki. Izdali so posebno
knjigo o Brezmadežni in jo širili med Goričani. Med družbenike
so uvedli izredno češčenje Brezmadežne. V letopisu beremo pod
letom 1653:

»Marijina družba meščanov je na praznik Marijinega Ozna¬
njenja priredila po mestu družbeno procesijo, katere so se ude¬
ležili v velikem številu. Ob povratku v naše svetišče (cerkev
sv. Ivana) so družbeniki, kleče pred izpostavljenim Najsvetejšim,
ponavljajoč prednikove besede, glasno izrekli slovesno zaobljubo,
katere besedilo so nato postavili na oltar. Z javno zaobljubo so
se družbeniki zavezali, da bodo v bodoče na poseben način častili
in pred vsemi izpovedali Marijino brezmadežno Spočetje. Pismene
obveze so nato družbeniki položili v srebrni pladenj, ki je bil
nato kot v nepreklicno poroštvo postavljen na oltar.

Potem ko so dvignili na vzvišeni prostor srebrni kip Marijin,
so družbeniki na dan svojega skupnega obhajila z gorečimi svečami
v rokah pristopili k angelski mizi. Da bi se pa tudi v bodoče vršil
obred skupnega sv. obhajila čim slovesnejše, so sklenili, da bodo
vsako leto prenesli v našo cerkev srebrni kip Matere božje, pred

67

katerim bodo z gorečimi svečami v rokah stopali odličnejši
družbeniki.«

Od tega leta dalje so goriške Marijine družbe slovesno ob¬
hajale praznik Brezmadežne in po obhajilu obnavljale zaobljubo,
da bodo vsepovsod širile kult Brezmadežne.

Goriške jezuitske Marijine družbe so krasno uspevale. Saj je
leta 1649 štela Marijina družba za plemiče 30 družbenikov, družba
za meščane 260 članov, družba dijakov nižjih šol 68 in dijakov
višjih šol pravtako 68 članov. Letopis goriškega jezuitskega ko¬
legija pravi pod letom 1733, da je Marijina družba meščanov
izvršila pobožno romanje na Sv. goro in da je Marijina družba
dijakov dosegla število 230 družbenikov.

V 150 letih je šlo skozi jezuitske šole in Marijine družbe
veliko rodov vsega goriškega izobraženstva. Jezuitski kolegij je bil
najvišje kulturno središče v Gorici in veličastna cerkev sv. Ignacija,
ki so si jo jezuitje zgradili tik kolegija v trajni spomenik, je
predstavljala kot sedež Marijinih družb žarišče Marijinega če-
ščenja. V sv. Ignaciju se je zbirala pri službi božji družba mestnih
odličnikov in izobražencev, da so poslušali učeno besedo strogih
patrov, ki so bili tako nekaki duhovni vodniki boljših mestnih
krogov.

Apostolska gorečnost oo. jezuitov je dosegla tudi podeželsko
ljudstvo. Njihovi duhovniki so pastirovaii v Šempetra in Komnu;
dva slovenska patra sta prirejala ljudske misijone iz župnije v
župnijo. Sicer pa so bili skoro vsi duhovniki njihovi učenci in
po teh dušnih pastirjih so se pretakali v naše ljudstvo nauki in
duh sv. Ignacija, viteza Marijinega. Zato pa je katoliška obnova
na Goriškem v dobri meri delo oo. jezuitov.

O. Martin Baučer, prvi goriški zgodovinar, je bil kot večletni
voditelj goriških Marijinih družb zelo goreč Marijin častilec.
Omenjeni letopis jezuitskega kolegija pravi ob priliki Bavčerjeve
smrti (27. decembra 1668), da je bil Devici Mariji otroško vdan,
zaradi česar se mu je Marija često prikazala in mu tudi marsikaj
razodela in napovedala. Bavčer se je bil popolnoma posvetil ne¬
beški Kraljici in ji dnevno daroval vsa zasluženja in odpustke.
Da bi čimbolj napredoval na poti popolnosti, si je vsak dan v
tednu izbral posebnega nebeškega zaščitnika, najrajši Devico
Marijo ali sv. Jožefa, ki jih je tisti dan posebno goreče častil.

68

KAPUCINI V GORIŠKEM ARHIDIAKONATU

Neposredni vpliv na široke ljudske množice so izvajali s svo¬
jim pobožnim življenjem in serafsko gorečnostjo kapucini, ki so
v goriškem arhidiakonatu odprli kar štiri samostane: v Gorici
(1591), v Krminu (1615), v Sv. Križu na Vipavskem (1634) in
v Gradiški (1650) .

Postne pridige leta 1583 je imel v Gorici o. Rafael d’Arco,
kapucin beneške province. Žel je sijajen uspeh. Zato so tudi
naslednja leta vabili v Gorico kapucinske postne pridigarje. In
tako je vstala zamisel, naj se kapucini za stalno naselijo v Gorici.
Dne 22. aprila 1591 je glavarjev namestnik Jožef pl. Rabatta
predlagal deželnim stanovom, naj ustanove v Gorici kapucinski
samostan, da bodo imeli vedno na razpolago vrle pridigarje in
svetostne redovnike, ki bodo s svojo pobožnostjo Bogu zadoščevali
za javne grehe in tako deželo reševati božjih kazni. Stanovi so
takoj podpisali sklad 1.000 goldinarjev in imenovali odbor za
gradnjo samostana, v katerem sta 'bila tudi Jožef pl. Rabatta in
arhidiakon Andrej Nepokoj.

Na jugu mesta so od dedičev Holzapfel odkupili stavbeni pro¬
stor. Istočasno so stanovi sporočili nadvojvodu Ernestu, da zidajo
samostan za kapucine, ki naj v deželi »zadoščujejo pravični božji
jezi, izkoreninjujejo grde razvade, ki so tako razpasene, in budijo
v dušah poštenost, dostojnost in strah božji.«

Dne 20. oktobra 1591 je bil posvečen prvi kamen nove cerkve
in maja 1592 je prevzela goriško postojanko prva formelno usta¬
novljena kapucinska družina pod gvardijanom p. Štefanom iz
Milana. Dne 4. septembra 1596 je patriarh Franc Barbaro slovesno
posvetil novo cerkev Marijinega Vnebovzetja. Samostan je dne
28. septembra 1609 prešel od beneške pod štajersko kapucinsko
provinco.

Skromni kapucinski patri so s poljudnim pridigovanjem v na¬
rodnem jeziku in z ljudskimi pobožnostmi, tretjimi redovi, bra¬
tovščinami in odpustki zajeli preprosto ljudstvo. Zasloveli so kot
izvrstni spovedniki in njihova cerkev Marijinega Vnebovzetja je
bila natrpana vernikov iz mesta in dežele, zlasti za porciunkulo.
S posebno veličastnostjo so obhajali Marijine praznike.

Kako so kapucini znali vplivati tudi na zakrknjena srca, nam
priča ustanovitev samostana v Krminu. Za beneških vojn so poslali

69

v Krmin kakih 60 Uskokov, da bi branili to izpostavljeno po¬
stojanko. A Uskoki so bili pravi divjaki: s svojo posurovelo
drznostjo, ki se ni ustavila niti pred morijami, so »zavajali
domačine k sličnemu sramotnemu življenju«. Deželne oblasti so
tedaj poslale v Krmin kapucinske »brate, da bi s svojo skrom¬
nostjo, milino in uboštvom« ukrotili divje Uskoke in njih vredne
posnemalce. Kapucini v Krminu so si zgradili cerkev Lavrentanske
Device, ki je bila posvečena leta 1629.

Grof Friderik Attems je leta 1634 zgradil kapucinom samostan
na svojem posestvu v Sv. Križu. Redovniki so bili. med drugim,
dolžni skrbeti za dušno oskrbo v Idriji, kjer je že posloval rudnik.
Kapucini so si sezidali v Sv. Križu lepo cerkev (1643). Iz pridig,
ki jih je izdal v letih 1591-1707 prvi primorski slovenski pisatelj
p. Janez Svetokriški, jasno izhaja, kako so kapucini znali govoriti
iz srca ljudstvu, ki jih je trumoma prihajalo poslušat, in kako
so zlasti znali navajati vernike k ljubezni do Marije.

KARMELSKA MATI BOŽJA NA KOSTANJEVICI

Tretji red, ki je prišel v tej dobi na Goriško in obilno pri¬
speval h katoliški obnovi, je bil »Red preblažene Device Marije
s Karmelske gore.«

Koncem 16. stoletja so zelo častili neko Marijino podobo, ki
je stala vrh Kostanjevice, ljubkega grička v goriškem predmestju.
Lastnik griča je bil grof Matej della Torre. Ker je bil tudi sam
goreč Marijin častilec, je leta 1623 dal sezidati na onem kraju lepo
cerkvico — kraj se še danes imenuje »Kapela« — in v njo po¬
staviti Marijino podobo. Število romarjev iz mesta in okolišu jih
vasi se je tedaj zelo povečalo. Ker je stalo ob cerkvici tudi majhno
poslopje, se je vanje vselil sprva dominikanec p. Bazilij Pica in
pozneje pregnani pafški škof Peter Vespa. Oba sta oskrbovala
Marijino cerkev in bila na uslugo pobožnim romarjem. Medtem
pa so prišli v Gorico karmeličani in prevzeli oskrbo cerkve
sv. Roka, ki je bila zgrajena malo prej. Grof Matej della Torre
je dne 28. decembra 1649 daroval novim redovnikom Kostanjevico,
da si zgradijo samostan in upravljajo tamošnjo Marijino svetišče.
Izgovoril si je nekaj večnih maš in določil, naj se v slučaju, da
bi morali karmeličani zapustiti Kostanjevico, vsa zapuščina vrne
njegovim dedičem.

70

OLTAR »ROŽE SKRIVNOSTNE«

V KRMINU

S prihodom karmeličanov je Kostanjevica postala kraj mo¬
litve, pokore in Marijinega veličanja. Redovniki so zaupali ro¬
marjem nebeške obljube, ki jih je Marija dala njihovemu redu.
Slavnemu Simonu Stoku je rekla: »Sprejmi, ljubljeni sin, škapulir
svojega reda; bodi ti znamenje posebne milosti, ki sem jo izprosila
tebi in sinovom Karmelske gore. Kdor bo s to obleko oblečen
umrl, bo obvarovan večnega ognja.« Pozneje se je Marija pri¬
kazala papežu Ivanu XXII., mu priporočila karmelski red ter mu
podelila tako imenovani sabatinski odpustek. Marija je namreč
obljubila onim, ki nosijo vedno karmelski škapulir, ohranijo sta¬
novsko čistost, molijo male dnevnice Marijine ter se ob sredah in
sobotah zdrže mesa ter umrejo v stanu milosti božje, da jih bo
rešila iz vic prvo soboto po smrti.

Nešteto ljudi je tedaj vstopilo v bratovščino Karmelske Matere
božje in zaprosilo za karmelski škapulir. Plemiči, meščani, de-
želani so se na večer vsake sobote in Marijinih predpražnikov
zgrinjali na Kostanjevico, da so skupno z redovniki prepevali

71

ritualno »Pozdravljena, Kraljica« ter prisostvovati litanijam in
drugim marijanskim pobožnostim. Premnogi romarji na Sv. goro
so zavili na Kostanjevico, da so tu v miru opravili sv. spoved,
počastili škapulirsko Kraljico in nato okrepčani nadaljevali pot
na Sv. goro. Posebno slovesno so se na Kostanjevici obhajali
prazniki Marijini, in zlasti praznik Karmelske Matere božje.

V zbirki slovenskih pridig prvega goriškega nadškofa Karla
Attemsa (1752-1774), ki se hranijo v knjižnici goriške bogoslov-
nice, je tudi več pridig, ki jih je imel na praznik Karmelske
Matere božje na Kostanjevci. Navajamo nekaj odstavkov ene teh
pridig:

»0 kasno veliko veselie, kersanske duše! Ouzzize nase prelu-
besnive ste nam, Boghu vsegamognimu, Materi Bosij, usem An-
gelzam danasni dan donesli! Videm de ste persli u leto Bosjo Veso
obiskati Mario, ta prezisto Divizo svetiga Skapulieria, debi Materi
Bosii vašo andoct skazali, debi zast inu hualo Materi Bosii dajali.
Ona sama je ena prava Mati tek gresnikou; ena trostarza tek reu-
nik: od tot je, de tudi jest, sVelikim veseliam, na leta Sveti
Praznik tek odpustikou na leta Karmelitarski Krib sem persu,
de bi s’ velikim aifram leto Sveto peto Masso dersau inu skus
offruvajne tegha Nadousniga Jagneta Jezusa Christusa, od Boga
to gnado »prosili, debi Maria, leta prezhista Diviza, Kraliza nebes
inu semblje, vas, koker suoje Sinove, pod suojo Brambo gor
usela: Boghu, nasimu Isvelizhariu, suojmu Sinu porporozhila, inu
koker suoje sinove dersala inu lubila. Satorei, Bratie inu Sestre,
svetiga Skapulieria, andoetive chersanske duše, ouzhizhe nase pre-
lubesnive, nam na nase rame nalosene, le tukei, sem pertezhite;
inu sgrevanim serzham Boghu vase prosigne, vase shelje, skuz
Mario, leto Karmelitarsko Divizo, naprei polosite: Ona sama nas
saguisa, de kgdu bo Njo nesu, bo nesu sdraulie, bo nesu sivlenie,
bo sajemou gnado inu isvelizajne od Gospoda ....  Oh tedej,
chersanske duše, Bratie inu sestre svetiga skapuljeria, stanovitnu
lubite Boga, lubite Mario, spokoritese inu skus eno pravo spoved
boste supet sadobili to pervo gnado bosio, boste ratali otrozi Bosij
inu pravi slusabniki Materi Bosij. Ona s’ ognam te lubesni bo
sesgala usse vase kude selie inu stanovitnost sprosila ....

Grešniki inu gresnize, katere inu kateri donasni dan ste se
spokorili, zistu ste se spoudelali, pokoro od vasik grekou doper-
nesli, na boitese, Maria je ratala vaša Mati, ona s’ plajsam svetiga

72

MARIJINO CELJE
NAD KANALOM - OLTAR

skapulieria je pokrila pregreko vašo: ta peklenski sourasnik je
svesan, vas na more supet postauti u tajste prelosnosti inu navar-
nosti, u katerik ste se do sdei sadersali, na szagate na milost
bosio, na vašo isvelizajne. Ta sgubleni sin potem de ie skus eno
nacisto siviejne suojo hierbisno saprauu, snaste kaj je sturu?S,
grevanim serzam se je obernu k suojmu Ozhetu . . . Bratie inu
sestre, donasni dan koker sgubleni otrozi ste se supet obernili
vasimu lubesnivimu nebescbimu Ozhetu, te objokali pregreko
vašo . . . Usdignite gor vase ozhi inu glejte de Maria leta preeista
Diviza iz nebes vam pernese to pervo sgubleno štolo, tega svetiga
skapulieria inu sa suoje otroke inu slusabnike uas supet gor
vsame ....  Maria bo naša Mati, Maria bo nam k pomuzi per-
stopila, u usech naših revak inu nadlugak pomagala. Maria bo
prozh delezh od nas use navarnosti dersala in bo nam pomagala
u te dolini tek sous, te sakadajne krise, reve inu nadluge volu
prestati inu na našo sadgno uro bo suoje milostne ozhi proti nam
obernila, inu u Nebeseh ta segnani sad, suojga telesa, Jezusa bo

73


nam pokazala. Katero gnado skus prosigno Marii Divizi svetiga
skapuleria usem nam dei Bugh Ozire. Bugh Sin, Bugh sueti
Duck.«*)

Karmeličani so polagoma povečali cerkev na Kostanjevici in
v njenem podzemlju zgradili slovito grobnico, kjer so našli večni
počitek preminuli redovniki, člani rodbine della Torre in več
drugih goriških plemiških družin, kot Lanthieri, Strassoldo, Ra»
devčič, Locatelli. Kostanjeviška grobnica je še bolj zaslovela, ko
so vanjo pokopali francoskega kralja Karla X. (1836), kraljico
Marijo Terezijo Savojsko (1851), njenega sina Alojzija grofa Mar-
niškega (1844), grofa Chambordskega-Henrika V. (1883) ter ne¬
kaj drugih visokih francoskih dostojanstvenikov, kot vojvodo
Petra De Blaeas d’Aulps (1893).

Jožefinska nevihta je pregnala karmeličane s Kostanjevice
(1784) in zatrla svetišče. Grof Franc della Torre je v smislu
ustanovne listine zahteval zase Kostanjevico in se je odločno uprl,
da bi prodajali na dražbi cerkev in samostan. »Ne morem dovo¬
liti,« pravi v prizivu na vlado, »da bi se prodajal prah mojih
dedov in kosti mojega očeta, ki počivajo v tem samostanu, ki so
si ga izbrali, zgradili in priredili za svoj počitek.« Tako je grof

*) Prepisano z današnjim črkopisom se /glasi:

»O kašno veliko veselje, keršanske duše! Oučiee naše prelubeznive ste
nam. Bogu vsagamognimu, Materi Božij, usem Angelzam današni dan donesli!
Videm de ste peršli u leto. Božjo vežo obiškati Mario, ta prečisto Divico svetiga
Škapulieria, de bi Materi Božii vašo andoht (= pobožnost) skazali, de bi
čast inu hualo Materi Božii dajali. Ona sama je ena prava Mati teh grešniikou;
ena troštarea teh revnih: od tot je, de tudi jest, z’velikim veseliam, na leta
Sveti Praznik teh odpustikou na leta Karme!itarski Hrib sem peršu, de bi
zVelikim aifram (= gorečnostjo) leto Sveto peto Mašo deržau inu skuz. offra-
vajne tega Nadoužniga Jagneta Jezusa Kristusa, od Boga to gnado sprosili,
de hi Maria, leta prečista Divica, Kralica nebes inu /embljr. vas. koker suoje
Sinove, pod suoio Brambo gor uzela: Bogu, našimu Izveličariu, suojmu Sinit
penporočila, inu koker suoje sinove deržala inu lubila. Zatorei, Bratie inu
Sestre, svetiga Škaipulieria, andohtive (= pobožne) keršanske duše, oučiee
naše prelubeznive, nam na naše rame naložene, le tukei, sem pertečite; inu
zgrevanim seream Bogu vaše prošnje, vaše želje, skuz Mario, leto Karmeli-
tarsko Divico, naprei položite: Ona sama nas zaguiša (zagviša = zagotavlja),
de kdu bo Njo nešu (= našel), bo nešu zdravie. bo nešu živlenie, bo zajemou
gnado inu izveličajne od Gospoda ....  Oh tedej, keršanske duše, Bratie inu
sestre svetiga skapuljeria, stanovitnu luibite Boga, lulbite Mario, spokoritese
inu Skuz eno pravo spoved boste zuipet zadobili to pervo gnado božio, boste

74


della Torre rešil Kostanjevico in dosegel, da se je Marijino svetišče
zopet odprlo leta 1794 ter da je bilo leta 1811 poverjeno v oskrbo
frančiškanom, ki ga oskrbujejo še danes.

KRONANJE SVETOGORSKE KRALJICE V GORICI

Razcvet verskega življenja na Goriškem je vzklil iz skupnih
naporov. Važen je bil delež jezuitov, kapucinov in karmeličanov,
a pomemben je bil tudi prispevek ostalih redovnih družin, ki so
v tej dobi začele s svojim delovanjem: Ustanova ubožic sv. Ka¬
tarine v Fari (1648), Klarisinje (1650), Usmiljeni bratje (1656),
Uršulinke (1672), Sestre krščanskega nauka v Krminu (1714),
Piaristi (1780).

Odločilen činitelj in obenem odsev tega preroda je bilo
Marijino češčenje, ki se je kot v ostalih zgodovinskih razdobjih
izražalo v vedno novih oblikah.

Leta 1632 je v Kanalu pogorela župnijska cerkev Marijinega
Vnebovzetja. Verniki so v najkrajšem času zbrali toliko sredstev,
da so koj začeli z zidanjem nove cerkve in da so vrh tega mogli

ratali otroci Božij inu pravi služabniki Materi Božij. Ona z’ ognam te lu-
bezni bo sežgala use naše hude želie inu stanovitnost sprosila ....

Grešniiki inu grešniee, katere inu kateri donašni dan ste se spokorili,
čistu ste se spouedali, pokoro od vaših grehou dopernesli, na boitese (= ne
bojte se), Maria je ratala vaša Mati, ona s’plajšam svetiga iškapulieria je
pokrila pregreho vašo: ta peklenski souražnik jc zvezan, vas na more Zupet
postauit u tajste preložnosti inu navarnosti, u katerih ste se do zdei zaderžali,
na Seagate (= obupajte) na milost božio, na vašo izveličajne. Ta zgubleni
sin potem de ie škuiz eno načisto živlejne suojo hierbišno (= dediščino)
zaprauu. znaste kaj je sturu? Z' grevanim sercam se je obernu k suojmu
Očetu... Bratie inu sestre, donašni dan koker zgubleni otroci ste se zuipet
obernili vašimu lubeznivimu nebeškimu Očetu, ste objokali pregreho vašo...
Lzdignite gor vaše oči inu glejte de Maria leta prečista Divica iz nebes vam
pernese to pervo zgubleno štolo, tega svetiga škapulieria inu za suoje otroke
inu služabnike nas zupet gor vzame... Maria bo naša Mati, Maria bo nam
k pomuei perstopila, u useh naših revah inu nadlogah pomagala. Maria bo
proč deleč od nas use navarnosti deržala in bo nam pomagala u te dolini teh
souz, te sakadajne (= vsakdanje) križe, reve inu nadluige volu ( voljno)
prestati inu na našo zadnjo uro bo suoje milostne oči proti nam obernila,
inu u Nebeseh ta žegnani sad suojga telesa. Jezusa bo nam pokazala. Katero
gnado skuz prošnjo Marii Divici svetiga škaipulieria vsem nam dei Bug Oče,
Bug Sin, Bug sueti Duh.«

75

naročiti pri videmskem slikarju Jožefu Cittaneo umetniško oltarno
sliko Matere božje kar za 1150 zlatnikov.

Sebastijan pl. Lipovž je v oporoki z dne 6. decembra 1721
določil veliko vsoto denarja, da se v Batujah sezida cerkev
sv. Ane in osnuje duhovniku potrebni beneficij; sezida naj se
šola in uredi mesto učitelja-organista, ki bo pa imel dolžnost,
»da gre vsak dan skupno z učenci k sveti maši in da vsak večer
moli z njimi, v isti cerkvi, lavretanske litanije.«

Ko so leta 1577 konventualci prevzeli oskrbo Marijinega
svetišča na Barbani, je pater Pavel Crivellio v letih 1593-1612
docela obnovil cerkev »na čast brezmadežni Devici Mariji«. Tako
je barbansko svetišče prva tukajšnja cerkev, ki je bila posvečena
Brezmadežni. V naslednjem stoletju so barbansko cerkev korenito
prezidali. Zadnji oglejski patriarh Daniel Delfino jo je dne 26. ju¬
lija 1738 slovesno posvetil.

Brezštevilne množice so dne 15. maja 1744 odhitele na Staro
goro, kjer je patriarh Delfino posvetil obnovljeno Marijino sve¬
tišče, ki je bilo štiri leta pozneje pridruženo baziliki Sv. Marije
Velike v Rimu in torej deležno njenih odpustkov in privilegijev.

Iz vseh krajev dežele so romali na Sv. goro za 2. avgusta 1686,
ko so prenesli milostno podobo Marijino iz stranske kapele na
novi oltar v preurejenem prezbiteriju. Ko so ob slovesnosti streljali
iz možnarjev, se je eden možnarjev razletel in velik kos železa
je zadel strelca, ne da bi ga najmanj ranil, kar so vsi smatrali
za Marijin čudež.

Največje zmagoslavje, ki ga je Marija doživela v 18. stoletju
na Goriškem, je bilo slovesno kronanje milostne podobe sveto-
gorske Kraljice na Travniku v Gorici dne 6. junija 1717.

Svetogorski gvardijan pater Romuald Sitar je izposloval od
vatikanskega kapitlja potrebno dovoljenje. Obred kronanja je iz¬
vršil pičenski škof Jurij Franc Marotti. Vabila na to izredno slavje
so bila poslana vsem sosednjim škofom in civilnim oblastem na
Goriškem, Kranjskem, Štajerskem in Koroškem.

Grof Thurn je pred svojo palačo na Travniku napravil velik
oder, odet v žamet in bogate preproge. Dragoceni kroni za Marijo
in Jezuščka je darovala pl. Ana Katarina Schellenburg iz Ljubljane.

Napočil je 6. junij, tretja nedelja po binkoštih. Ob prvem
svitu so po vsej deželi zazvonili zvonovi in zagrmeli možnarji.
Štirje frančiškani v levitskih oblekah so dvignili na Sv. gori mi-

76

MARIJINO CELJE
NAD KANALOM

lostno podobo, jo pritrdili na ozaljšano nosilnico in jo ob sprem¬
stvu številnih romarjev na ramenih nesli v dolino. V Solkanu je
podobo prevzel pičenski prošt Janez Fattori, obdan s solkansko
duhovščino. Sprevod se je pomikal proti Gorici. Sredi vihranja
zastav doni pod nebo slovenska Marijina pesem in srca tisočev se
tope v veselju ob vroči molitvi. Ob mestnih vratih čaka sredi
mestnih in deželnih dostojanstvenikov škof Marotti, ki sprejme
milostno podobo pod baldahin. Zmagoslavni sprevod, v katerem
stopajo dolge vrste duhovnikov, plemenitašev, uradnikov, vojakov
in nepregledna množica, prestopi prag Gorice: tedaj zagrmijo
na gradu vsi topovi in vojaška godba zaigra Mariji pozdravno
pesem. Na Travniku se zbere krog trideset tisoč vernikov, ki pri¬
sostvuje veličastnemu obredu.

Na odru se pod krasnim baldahinom dviga oltar, ob katerem
se razvrsti duhovščina. Predvsem prečitajo rimske odloke o kro¬
nanju, nato se začne obred s klicanjem Sv. Duha: »0 pridi,
Stvarnik, Sveti Duh!« Cerkveni vladika se nato približa milostni

77

podobi in s trepetajočimi rokami ovenča glavo Marijino z drago¬
ceno krono. Isto naredi z glavo božjega Deteta v Marijinem na¬
ročju. V onem trenutku je vsako oko vlažno in vsako srce ginjeno.
Znova zazvonijo zvonovi, zagrmijo topovi, godba zaigra in mo¬
gočni zbor tisočere množice se zlije v en sam zahvalni spev: »Te
Deum laudamus —- Tebe Boga hvalimo;«

Nato je sledila sv. maša, katero je škof bral na oltarju na
slavnostnem odru. Med sv. mašo je stala milostna podoba na
oltarju. Po sveti maši so podobo prenesli v stolnico, kjer so bile
popoldne slovesne večernice, in nato na kratek obisk v samostansko
cerkev uršulink in klarisinj. V mogočni procesiji so na večer
prenesli milostno podobo v frančiškanski samostan v Solkan, kjer
je ostala čez noč. Drugi dan pa se je v slovesni procesiji vrnila
na Sv. goro, kamor so vso osmino prihajale procesije za proce¬
sijami k osemdnevnemu Marijinemu misijonu. V onem tednu je
bilo razdeljenih 133.000 obhajil. Tako je Goriška ljubila in pro¬
slavila svojo — svetogorsko Kraljico!

MARIJA V PROSVETLJENI DOBI

ZGODOVINSKI PREGLED

Pravkar ustanovljena goriška nadškofija (1731) je začela iz¬
vajati svoje zgodovinsko poslanje v nastopajoči dobi prosvletjen-
stva, ko so se ostvarjale revolucionarne ideje naturalizma, racio¬
nalizma, galikanizma in janzenizma, ki so v Avstriji privedle do
jožefinizma, ki je v omotičnem vrtincu svoje reformacijske vihre
na smrt zadel goriško nadškofijo in njenega vladiko ter v temelju
pretresel vse versko in cerkveno življenje na Goriškem.

Pa podajmo predvsem kratek zgodovinski pregled te dobe.

Cesarica Marija Terezija (1740-1780) je po nasledstveni in
sedemletni vojni s svojimi modrimi upravnimi, pravosodnimi in
agrarnimi preosnovami ustvarila močno in enotno državo. Njen sin
Jožef II. (1780-1790) je pa to državno oblast izpridil v neomejeni
državni absolutizem. V vladarjevi osebi je videl vir vse oblasti in
v državnem utilitarizmu smoter in smisel svojega življenja. Kot

78

bi čutil, da ne bo dolgo živel, je z nestrpno naglico hotel izvesti
obsežne politične, gospodarske in cerkvene reforme. Pred vrhov¬
nim zakonom javnega blagra in državne veličine so morale pasti
pravice zasebnikov, privilegiji stanov, stoletne tradicije, navade,
ustanove in celo same verske vrednote ter cerkveni ustroj.

Politično je Marija Terezija razdelila Goriško v dve okrožji:
goriško in gradiščansko in ju podredila deželnemu glavarstvu v
Ljubljani. Leta 1749 je osnovala avstrijsko Primorje z namest¬
ništvom v Trstu. Pa že leta 1754 je spet združila goriško in gra¬
diščansko okrožje v eno upravno enoto; načeloval ji je glavarstveni
svet, ki je bil sestavljen iz deželnega glavarja in osmih svetnikov.
Jožef II. je odpravil glavarstveni svet in je Goriško združil sprva
s Kranjskim, nato pa s Trstom, kjer je bila posebna deželna vlada
(1783).

Gospodarsko je Marija Terezija podprla kmečki stan, v ka¬
terem je zrla vir državne blaginje. Zaščitila ga je pred izkorišča¬
njem gospode, ustanovila mu je kmetijske družbe in odprla šole.
Na Goriškem je dala izsušiti oglejsko močvirje, pospeševala svilo-
rejo, zidanje tovaren itd. Jožef II. je s svojimi patenti dejansko
odpravil podložništvo in nudil kmetom možnost, da so postali
gospodarji zemlje, katero so obdelovali.

Na verskem področju se je Marija Terezija izkazala za naj¬
večjo dobrotnico. Ustanovila je goriško nadškofijo, bogato ob¬
darovala goriško stolnico, kapitlju izposlovala izrednih privilegijev,
nadškofa samega je pa odlikovala z dostojanstvom kneza sv. rim¬
skega cesarstva. Jožef II. je bil pa na cerkvenem področju orkan,
ki je v enem desetletju uničil, kar so ustvarila dolga stoletja.

Jožefov brat in naslednik Leopold II. (1790-1792) je kot
moder državnik skušal omiliti ostrine jožefinskih reform in za¬
gotoviti mir znotraj in zunaj avstrijske države.

A prav tedaj je izbruhnila francoska revolucija (1789-1793)
in francoske čete so ponovno zasedle Primorsko. Leta 1807 so od¬
trgali od Goriške vse ozemlje onstran Soče in ga priklopili kra¬
ljevini Italiji, ostalo Goriško pa so pridružili »Ilirskim deželam«.
Po odhodu Francozov (1813) so bila Goriški vrnjena prekosoška
ozemlja, devinsko in sežansko okrožje, a izgubila je Vipavo, ki
je bila, enako kot prej Idrija, prideljena Kranjski. V Gorici je

79

bilo ustanovljeno okrožno glavarstvo. Po dunajskem kongresu
(1814) so obnovili avstrijsko Primorje s Trstom, Istro in Goriško.
Primorje se je 3. avgusta 1816 preimenovalo v »Ilirsko kraljestvo«,
ki se je obdržalo do leta 1848.

GORIŠKA NADŠKOFIJA V VIHRI JOŽEFINIZMA

Z ustanovitvijo nadškofije se je katoliška obnova na Go¬
riškem načrtno razčlenila na vsa področja rednega cerkvenega
življenja. Odlični nadpastir Karel Attems je bil drag ne samo
papežu Benediktu XIV. in Klemenu XIII., temveč tudi cesarici
Mariji Tereziji. Nadškof Attems je s pastoralnimi vizitacijami in
ognjevitimi pridigami v italijanščini, slovenščini, nemščini in furlan-
ščini dvignil raven verskega in nravnega življenja. Z mesečnimi
kazuističnimi zborovanji in rednimi duhovnimi vajami je pospe¬
ševal izobrazbo in svetost duhovščine. Odprl je goriško bogoslov-
nico in zraven nje zgradil prelepo cerkev sv. Karla; posvetil je
cerkev sv. Ignacija in ustanovil goriški Mont; izvedel je tudi
provincialno sinodo (1768), ki pa ni stopila v veljavo zaradi
političnih zaprek. Umrl je splošno objokovan dne 18. februarja
1774 in bil pokopan v cerkvi sv. Karla.

Njegov naslednik nadškof Rudolf pl. Edling (1774-1784), mož
apostolske gorečnosti in odločen branilec pravic katoliške Cerkve,
je pa postal žrtev jožefinskih novotarij.

Jožef II. ni priznal v luči prosvetljenih idej katoliški Cer¬
kvi značaja javnopravne popolne družbe z nadnaravnim smotrom
in torej z neodvisnim delovanjem; v njej je videl versko ustanovo,
ki živi in deluje znotraj države in ki je zatorej dolžna pospeševati
javni blagor na osnovi veljavnih državnih zakonov. Cerkev bi se
morala preosnovati v duhu novih, naprednih razsvetljenih idej.
Iiz nje bi se moralo izločiti vse to, kar se je prosvetljenim jože-
finskim državnikom zdelo nepotrebno ali celo škodljivo.

Jožefinski vladni vijak je s svojim dušečim nadzorstvom nad
cerkvenim življenjem in s svojimi jedkimi verskimi reformami vedno
nevarneje drobil cerkveni ustroj in utesnjeval versko območje. Gazil
je neodtujne pravice sv. sedeža, ko je samovoljno določal meje
škofij in cerkvenih provinc ter imenovanja škofov in nadškofov;
gazil je pravice škofov, ko je ukrepal o župnijskem ustroju škofij
in izdajal postave, ki so urejevale versko življenje in delovanje;

80

gazil je pravice katoliških vernikov, ko jim je predpisoval način,
kako naj časte Boga in Marijo in kako naj izvršujejo svoje verske
dolžnosti.

Jožefinska vihra je zelo hudo prizadelo Goriško, bolj kot
vsako drugo avstrijsko deželo. Zatrta je bila nadškofija sama,
izgnan nadškof, uničen tolminski arhidiakonat, zatrta apostolska
delegatura v Ogleju, ukinjeni verski redovi in številni samostani,
ukinjeno goriško bogoslovno semenišče, ukinjena svetišča in cer¬
kve, prepovedane bratovščine, procesije in romanja itd.

Kot mučeniška žrtev jožefinskih novotarij je padel goriški
knezonadškof Rudolf Edling. Ker se je junaško uprl, da bi izvajal
krivične cesarske odloke, ki so žalili pravice Cerkve in vesti, je
moral zapustiti škofijo (1784) in oditi v pregnanstvo v mesto
Lodi, kjer je leta 1803 umrl v duhu svetosti.

Goriška nadškofija je bila zatrta in nadškofijska stolica pre¬
nesena v Ljubljano (1788). Nadškofijsko ozemlje je bilo poraz¬
deljeno med sekovsko, krško, lavantinsko, briksenško in ljubljansko
škofijo in le skromen del prejšnjega ozemlja je skupno z ozemljem
ukinjenih škofij v Trstu in Pičnu tvoril novo »gradiščansko
škofijo« s sedežem v Gradiški ob Soči (20. avgusta 1788). Novemu
škofijskemu sedežu je bil določen bivši tržaški škof Franc Filip
grof Inzaghi, ki pa je še nadalje stoloval v Trstu, ker v Gradiški
ni bilo primernih prostorov.

Jožefov naslednik Leopold II. je dosegel od papeža, da se
je gradiščanska škofija spet razdelila v tržaško in goriško. Tržaški
je bil dodeljen škof Sigizmund Hohenworth, goriški pa — ki se je
poslej imenovala »goriška ali gradiščanska škofija« — škof Inzaghi,
ki se je tedaj preselil v Gorico in tu škof oval celih 25 let.

Pri tej preuredbi je ozemlje goriške ali gradiščanske škofije
utrpelo novo izgubo: odpadlo je ozemlje nove tržaške škofije in
idrijska dekanija, ki je bila priključena ljubljanski škofiji. Na¬
slednjo ozemeljsko skrčitev je doživela škofija leta 1808. Ob fran¬
coski okupaciji so priključili kraljevini Italiji vse ozemlje onstran
Soče. Politični razmejitvi je sledila še cerkvena: goriška škofija
je prepustila videmski kar 27 župnij onstran Soče in prejela v
zameno 4 župnije tržiškega okraja, ki je bil tedaj priznan Avstriji.
Leta 1830 so pridružili ljubljanski škofiji še vipavsko dekanijo.
Po prvi svetovni vojni pa so goriški nadškofiji vrnili vipavsko in
idrijsko dekanijo (1933). Druga svetovna vojna pa je z novo

81

državno razmejitvijo med Jugoslavijo in Italijo presekala goriško
nadškofijo kar na dvoje.

Jožefinizein je zadal težke rane Marijinemu češčenju na Go¬
riškem, ko je hotel presekati nežne vezi ljubezni, ki so se v teku
stoletij spletle med Marijo in njenimi hvaležnimi otroki.

MARIJINI PRAZNIKI

Češčenje Device Marije se najlepše ostvarja v slovesnem ob¬
hajanju Marijinih praznikov. Za praznik v liturgičnem smislu
nista potrebna počitek od dela in zunanja slovesnost, ker zadostuje,
da Cerkev odobri praznični oficij neposredno v čast osebi, ki se
časti. Ljudstvo pa umeva za praznik dan, ko delo počiva in ko
se sv. opravilo vrši slovesno, za sopraznik pa, ko je dovoljeno
hlapčevsko delo, ostane pa dolžnost iti k sv. maši.

Ob ustanovitvi nadškofije se je po liturgičnem koledarju
praznovalo na Goriškem kar osemnajst Marijinih prazničnih dni,
in sicer deset pravih praznikov in osem sopraznikov.

Marijini zapovedani prazniki so bili:

1. Svečnica ali Očiščevanje preblažene Device Marije (2. febr.);

2. Oznanjenje Device Marije (25. marca);

3. Marijino Vnebovzetje (15. avgusta);

4. Rojstvo Device Marije ali Mali Šmaren (8. septembra);

5. Ime Marijino, na nedeljo po Malem Šmarnu;

6. Marija sedem žalosti, na tretjo nedeljo v septembru;

7. Roženvenska Mati božja, na prvo nedeljo v oktobru;

8. Varstvo Device Marije, na tretjo nedeljo v novembru;

9. Brezmadežno Spočetje (8. decembra);

10. Prikazovanje svetogorske Matere božje, na tretjo nedeljo po
binkoštih.

Marijini soprazniki pa so bili:

11. Zaroka Device Marije (23. januarja);

12. Žalostna Mati božja (petek po tihi nedelji);

13. Obiskovanje Device Marije (2. julija);

14. Karmelska Mati božja (16. julija);

15. Marija Snežna (5. avgusta);

82

16. Marija rešiteljica jetnikov (24. septembra);

17. Darovanje Device Marije v templju (21. novembra);

18. Pričakovanje rojstva Device Marije (18. decembra).

Poleg teh Marijinih praznikov so se obhajali še številni drugi
Gospodovi prazniki in prazniki svetnikov. Preveliko število praz¬
nikov je dalo povod, da so jih verniki vedno manj posvečevali.

Zato je papež Benedikt XIV. s pismom »Cum sunt quaedam«,
ki ga je dne 1. septembra 1753 pisal cesarici Mariji Tereziji,
omejil število zapovedanih praznikov in odredil, naj se ukinjeni
prazniki obhajajo kot soprazniki.

Goriški nadškof Attems je tedaj ukazal vsem duhovnikom,
naj v teku septembra 1754 v vseh cerkvah oznanijo skrčitev za¬
povedanih praznikov. Med ljudmi je precej završalo. Zavladala
je zmešnjava, tako da so iste dni nekateri posvečevali kot praznike,
drugi kot sopraznike in spet drugi kot običajne delavnike. Zato
je papež Klemen XIV. na prošnjo Marije Terezije odpravil so¬
praznike.

Nadškof Attems je v 7. konstituciji škofijske sinode leta 1768
naložil duhovnikom, naj vsako nedeljo pri sv. maši oznanijo
praznike, ki padejo na naslednji teden. Za zapovedane Marijine
praznike je - določil naslednje: Svečnico, Marijino Oznanjenje,

Marijino Vnebovzetje, Marijino Rojstvo in Brezmadežno Spočetje.

Ker pa je ljudstvo praznovalo tudi ukinjene praznike, je
Jožef II. zahteval od škofov — in goriški ordinariat je to storil
z odlokom z dne 23. avgusta 1786 — naj zapovedo vernikom, naj
na te dni delajo, in naj zagroze duhovnikom, ki bi pripuščali
slično praznovanje, da se jim odvzame nadarbina.

Za francoske okupacije je ilirska vlada izdala dne 15. aprila
1811 ukaz, naj se z novim letom 1812 vpelje francoski koledar,
po katerem so se praznovale le nedelje in štirje prazniki v letu:
Vnebohod, Marijino Vnebovzetje (bil je namreč rojstni dan Na¬
poleonov), Vsi sveti in božič. Po odhodu Francozov so spet vpe¬
ljali stare praznike.

Leta 1911 je papež Pij X. spet skrčil število praznikov.
Današnji cerkveni zakonik določa v kan. 1247 samo dva Marijina
zapovedana praznika: Brezmadežno Spočetje in Marijino Vnebo¬
vzetje.

83

MARIJINE BRATOVŠČINE

Ena najljubših oblik verskega izživljanja, ki se je udomačila
v srednjem veku, so bile poleg tretjih redov verske bratovščine.

Verske bratovščine so bile društva vernikov za izvrševanje del
pobožnosti in ljubezni ter za pospeševanje javnega bogočastja.

Osnovale so se v vsaki župniji in celo pri podružnicah. Cesto
so predstavljale hrbtenico vsega verskega delovanja, saj je na njih
slonelo opravljanje bogoslužja, vzdrževanje cerkva, kapel, oltarjev,
organiziranje cerkvenih shodov, proslav, procesij, pogrebov. Udje
bratovščin so nosili pri svetih opravilih, procesijah, pogrebih po¬
sebne obleke, bandera in znake. Umrlim udom so oskrbele častni
pogreb in slovesne zadušnice.

Vsaka bratovščina je posedovala lastno premoženje, ki je bilo
včasih zelo veliko; imela je svoj upravni svet in ključarje, volitve
upravnega sveta, letne občne zbore, kjer so se dajala poročila
in obračuni. Z dohodki so vzdrževali lastne cerkve, kapele ali
oltarje in krili stroške po društvenih namenih. Včasih so vzdrže¬
vale celo lastnega duhovnika. Ako so bile bratovščine dobrodel¬
nega značaja, so s sredstvi podpirale uboge ali bolne. Tako je
leta 1570 bratovščina sv. Jurija v Komnu vzdrževala lastno bol¬
nišnico. V Sv. Križu na Vipavskem so v istem letu vse štiri
krajevne bratovščine: Sv. R. Telesa, Device Marije, sv. Jakoba
in Sv. Križa izmenoma vzdrževale hiralnico, v katero so sprejemale
do 14 revežev.

Bratovščine so si prevzemale naslove po namenu, kateremu
so služile: bratovščina presvetega Rešnjega Telesa, ki se je razvila
po husitskih bojih v 15. stoletju, je gojila češčenje Najsvetejšega,
sijaj procesij in spremstvo za sv. popotnico; bratovščina krščan¬
skega nauka se je bavila s poučevanjem verskih resnic, Marijine
bratovščine so gojile češčenje Matere božje.

Iz verskih bratovščin so se razvile poznejše obrtne ali roko¬
delske bratovščine ali cehi, kojih namen je bil, poleg zaščite
stanovskih koristi, povzdiga božje službe, praznovanje stanovskega
patrona, vzdrževanje lastne cerkve ali oltarja. Kasnejše strokovne
organizacije so si pridobile široke pravice gospodarskega in po¬
litičnega reda: obrtnik ali rokodelec je smel izvrševati svoj poklic
samo znotraj svojega stanovskega ceha. Goriški grof Ivan je leta
1455 podelil važne privilegije bratovščinam goriških krojačev, čev-

84

Ijarjev in krznarjev. Ukazal je, da se smejo prodajalne lope od¬
pirati samo v mestu in da le semkaj smejo kmetje hoditi kupovat.

Iz slovenske kulturne zgodovine vemo, da se je že leta 1452
ustanovila v laškem Vidmu bratovščina sv. Hieronima, ki je zdru¬
ževala slovenske trgovce in obrtnike v Furlaniji. Zapisnik Marijine
bratovščine v Črnjevu jo pomemben slovstveni spomenik pisane
slovenščine iz leta 1497.

Na ozemlju sedanje goričke nadškofije so posebno lepo vzcve¬
tele Marijine bratovščine, ki so zelo poživile in povzdignile Ma¬
rijino češčenje.

Najstarejša je najbrže bratovščina Marcelijanske Matere božje
v Tržiču, ki ji je patriarh Ludvik della Torre leta 1364 podelil
bogatih odpustkov. V Medani je bila bratovščina Device Marije
že leta 1446 zelo imovita. Leta 1535 je poslovalo v Šempetru pri
Gorici kar pet bratovščin. Bratovščina sv. rožnega venca je vzdr¬
ževala cerkev Matere božje in sv. Roka ter Sebastijana na polju.
V Biljah so imeli istočasno bratovščino Marijinega Oznanjenja.

V zapisniku apostolske vizitacije, ki jo je leta 1570 izvršil
po Goriškem možniški opat grof Porcia, se omenjajo razne Ma¬
rijine bratovščine: v Medani in v Kojskem v Brdih. Marijina
bratovščina v Podgori je štela 30 udov in je imela veliko premo¬
ženje, s katerim je vzdrževala cerkev Matere božje; na Gradišču
pri Privačini je imela 35 članov in precej zemljišča; v Črničah jo
je sestavljalo 30 udov in je bila lastnica štirih vinogradov; dalje
so delovale Marijine bratovščine v Mirnu, v Rihembergu, v
Sv. Križu itd.

Na Sv. gori so frančiškani ustanovili bratovščino »blažene
Device Marije milosti«, ki jo je leta 1596 potrdil oglejski patriarh
Fr. Barbaro. Leta 1625 so lepo uspevale Marijine bratovščine v
Kobaridu in Podmelcu.

Krasno je cvetela na Kostanjevici bratovščina Karmelske Ma¬
tere božje, katero so ustanovili karmeličani koj ob svojem prihodu
leta 1650. Enako cvetoče so bile na Gradu pri Mirnu bratovščina
Žalostne Matere božje, v goriški župnijski cerkvi bratovščina
Marijinega Oznanjenja ter Marijini bratovščini na Gradišču (16931
in v Kamnjah.

Nadvse priljubljene pa so bile roženvenske bratovščine. Usta¬
navljali so jih dominikanci. V Ločniku je bila že leta 1640. v

85

Villesse leta 1662. Kmalu nato jih najdemo že v Sv. Križu in v
Šentvidu pri Vipavi. Sredi 18. stoletja pa so bile skoro v vsaki
vasi, na pr. v Solkanu (1742), v Volčah (1755), v Podmelcu
(1755), na Ponikvah (1755), v Tolminu (1762), v Čepovanu
(1764). v Bovcu (1775) itd.

Leta 1762 je delovala v Ročinju bratovščina Žalostne Matere
božje in v Trenti bratovščina Lavretanske Matere božje.

Število bratovščin se je polagoma tako pomnožilo, da je bilo
v škodo enotnosti v dušnem pastirstvu. Goriški nadškof Attems
je določil v 37. odloku svoje sinode z leta 1768, naj nihče ne
ustanavlja novih bratovščin brez posebnega škofijskega dovoljenja;
pač pa naj uspevata v vsaki župniji bratovščini presvetega Rešnjega
Telesa in sv. rožnega venca, da se v ljudstvu goji češčenje Naj¬
svetejšega in Matere božje.

Medtem je napočila prosvetljena doba z janzenističnim ver¬
skim rigorizmom, ki je odklanjala Marijino češčenje, bratovščine,
romanja itd. Avstrijska državna oblast je pod vplivom teh nazorov
začela posegati na strogo versko področje. Že Marija Terezija je
leta 1771 izdala prepoved, ustanavljati bratovščine brez vladnega
pristanka. Njen sin Jožef IJ. je leta 1783 storil korak dalje in
zatrl vse bratovščine in pobožne zveze ter dopustil edinole »ubož-
nostno ustanovo«, imenovano tudi »bratovščina dejanske ljubezni
do bližnjega«.

Goriško okrožno glavarstvo je z odlokom z dne 29. decembra
1783 javilo duhovnikom, da so ukinjene vse bratovščine in Ma¬
rijine družbe in da je njih premoženje podržavljeno v verski
zaklad. Vsaki bratovščini je bil določen poseben komisar, da je
prevzel inventar in premoženje. Samo na Goriškem so razne bra¬
tovščine vrgle verskemu zakladu 283.043 zlatnikov, kar je bil za
one čase silno visok znesek.

Po smrti Jožefa II. so se nekatere bratovščine obnovile, ni
jim pa bilo vrnjeno odvzeto premoženje. Sicer pa so Francozi po
vsej Iliriji spet ukinili vse bratovščine in njih premoženje zaplenili.
Prizanesli so le dvema bratovščinama: bratovščini presvetega Reš¬
njega Telesa in vernih duš, pa še od njiju je smela biti v župniji
samo ena.

Pozneje so tu pa tam spet obudili k življenju nekaj Marijinih
bratovščin, zlasti brezmadežnega Srca Marijinega, kot na pr. v

86

Kanalu (1849), na Placuti v Gorici (1875), v Logeh (1877). Toda
te bratovščine niso dosegle niti zdaleka nekdanje veličine, kajti
medtem so na njih mesto stopile Marijine družbe, bolj primerne
modernemu času.

MARIJINE PROCESIJE

Procesije so javni bogočastni obhodi vernikov pod vodstvom
duhovščine, ki jih vrše z namenom, da javno izpovedo svojo vero,
poživijo pobožnost in si v sili izprosijo pomoč od zgoraj.

Poleg rednih liturgičnih procesij, kot na Svečnico, na cvetno
nedeljo, na sv. Marka dan, tri dni križevega tedna, so se med
Slovenci razmnožile še različne druge procesije. Ker so bile v
srednjem veku župnije redke in zato zelo obširne ter so imele
več podružnih cerkva, ki so bile posvečene Mariji ali raznim svet¬
nikom, se je vpeljala navada, da so verniki vseh teh podružnic
prihajali v procesijah s svojimi duhovniki h cerkvi, kjer je bilo
»žegnanje«, cerkveno opasilo ali kaka druga izredna slovesnost.

Opravilniki ali katapani raznih župnij nam naštevajo po deset,
dvajset in več procesij k bližnjim ali daljnim cerkvam. V Idriji
so imeli letno nad 20 procesij, v Ogleju 30, v Šempasu 44. Vizitator
Porcia poroča, da so redovnice Marijinega samostana v Ogleju
imele letno 68 procesij.

Posebno priljubljene so bile Marijine procesije. Tudi teh je
bilo precej v vsaki župniji. Nekaj zgledov:

Starodavni katapan izkazuje, da so imeli v 17. stoletju v
Prvačini naslednje Marijine procesije:

1. dne 25. aprila k Devici Mariji na Gradišče;

2. dne 1. maja k Mariji na Kostanjevico;

3. na binkošti k Devici Mariji na Vitovlje;

4. na drugi binkoštni praznik spet k Devici Mariji na Gradišče;

5. dne 25. julija romanje na Sv. goro.

V Ločniku so imeli po katapanu iz leta 1699 te Marijine
procesije:

1. vsako prvo nedeljo v mesecu procesijo sv. rožnega venca;

2. na drugi petek po sv. Juriju k Materi božji v Podgoro;

3. na tretji petek po sv. Juriju k Materi božji na Majnico;

87

4. na binkoštni ponedeljek k Materi božji na Kostanjevico;

5. dne 13. junija k Mariji Pomočnici nad Krminoin;

6. na praznik sv. Ane romanje na Sv. goro.

Opravilnik duhovnije Šempas iz leta 1704 nam našteva na¬
slednje Marijine procesije:

1. na veliko noč h kapeli Device Marije v Cerjah;

2. na velikonočni ponedeljek k Devici Mariji na Vitovlje;

3. na torek po veliki noči spet v Cerje;

4. dne 24. aprila k Materi božji na Vitovlje;

5. prvo nedeljo po sv. Juriju romanje na Sv. goro;

6. na binkoštni ponedeljek k Materi božji na Vitovlje;

7. dne 5. avg. opasilo Marije Snežne na Trnovem s procesijo na
Goro in v Cerje;

8. na nedeljo po sv. Jerneju k sv. Mohorju in Fortuna tu v Gorico
in nato k Materi božji na Kostanjevico;

9. na nedeljo po Vseh svetih k Materi božji na Cerje.

Prosvetljena doba je tudi glede procesij opravila svoje uniče¬
valno delo. Cesarica Marija Terezija je prepovedala vse procesije,
ki so trajale v noč ali ki so šle preko državnih mej. Jožef II. je
leta 1781 prepovedal večja bandera pri procesijah, češ da bi lahko
postala »nevarna ob nenadnem močnejšem vetru«. Leta 1783 je
prepovedal vse procesije, z izjemo onih na prošnje dni, na praznik
presvetega Rešnjega Telesa in še poljubno dveh drugih v letu.
Ljudstvo pa ni maralo opustiti svojih procesij; da bi obšlo od¬
vratne postave o procesijah, je prirejalo prošnje sprevode brez
duhovnikov. A kmalu so prepovedali tudi slične sprevode kakor
tudi oni dve poljubni procesiji, tako da so ostale le procesije na
prošnje dni in na praznik presvetega Rešnjega Telesa. Verniki pa
se niso vdali: namesto prošnjih sprevodov so opravljali skupno
z duhovniki kratek obhod krog cerkve. Goriški ordinariat je dne
5. julija 1787 prepovedal tudi slične obhode. Tedaj so duhovniki
začeli vršiti procesije v cerkvi sami.

MARIJANSKA ROMANJA

Slovenci zelo radi romajo. V srednjem veku so romali v Lorcto
in Rim, v Kampostelo na Špansko in v Kelmorajn (Kolin oh
Renu) ter v Cahe (Ahen) na Nemško. Predvsem so pa romali

88

na domače božje poti. Zgodovinar Ivan Dolničar poroča, da je
bilo na Kranjskem krog leta 1700 nič manj kot 35 Marijinih
božjih poti, ki so jih ljudje zelo obiskovali.

Goriški Slovenci so najrajše romali na bližnje Marijine božje
poti: v Oglej in na Barbano, v Štivan, na Staro goro in na
Sv. Višarje, v Log, na Vitovlje, na Vrhovlje in zlasti na Sv. goro.
Na te in še na številne druge svete kraje so romali zaradi mnogih
dobrot in milosti, ki jih je Bog po svoji sveti Materi tam delil.

Videli smo že, kako so Slovenci romali k Mariji Vnebovzeti
v Oglej, od koder so pohiteli še k Materi božji na Barbano. Bar-
bansko svetišče je v vseh časih imelo izredno privlačno silo za
vsako dušo. Marijin otoček sredi morskih valov je bil simbol
tihe sreče in gotove rešitve, ki jo nudi Marija svojim častilcem,
ki so izpostavljeni vrtincu življenja in navalu strasti in grehot.

Zgovorna priča in dokaz javnih uslišanj in izrednih milosti,
ki jih je izkazala barbanska Kraljica, so zaobljubljena romanja.
V času težkih nezgod in nesreč so se cele župnije obvezale, da
bodo vsako leto romale na Barbano, če jih Marija reši. In ker so
bili takoj po slični obljubi čudežno rešeni stisk in gorja, so začeli
z vsakoletnim romanjem na Barbano. Tako so v letih črne kuge
naredile slično zaobljubo župnije: Gradež (1237), Fiumicello

(1710), Scodovacca (1712); zaradi živinske kužne bolezni: Čampo-
longo in Cavenzano (1785), Visco (1801), Ruda (1808); zaradi
suše: Terzo (1717); zaradi poplav in strupene megle: Isola Mo-
rosini (1741) . . . Okrog 50 župnij vrši še naše dni zaobljubljene
procesije, celo iz daljne Karnije in Benečije. Na Barbano se
zgrinjajo še druga prosta romanja, tudi slovenska. V nekem za¬
pisniku predmetov, ki so jih romarji darovali leta 1613 barban-
skemu svetišču, so zabeležene številne »naglavne rute slovenskih
romaric« . . .

Slovenski človek pa je najrajši romal na Sv. goro. Kot je
razvidno iz pritožbe, ki jo je vipavski župnik Forstner naslovil
leta 1594 na patriarha v Videm, so koncem 16. stoletja vse župnije
romale vsaj enkrat na leto na Sv. goro. Toži namreč, da inn
luteranski krojač Gašper Vekovič hudo agitira zoper romanje na
Sv. goro: »Ko so verniki romali na Sv. goro, takisto kot ostale
duhovnije, kar jih ni šlo, jih je Gašper doma zadržal.«

Župnija Kanal je začenši z letom 1542 romala na Sv. goro na
tretjo nedeljo po binkoštih. Pod Jožefom II. so morali prekiniti

89

z romanjem, a leta 1837 je župnik Anton Peric romanje spet
uvedel v veliko veselje Kanalcem.

Prvaški župnik Nociua piše pod letom 1595: »Na Gori nad
Solkanom, kamor romajo procesije in velike množice ljudi, je
sredi nevihte treščilo v cerkev Matere božje in ubilo sedem oseb
in več ranilo, med temi tudi nekega Vidmarja iz Rihemberga.«

Ko je v letih 1598, 1634, 1682 razsajala po Goriškem črna
kuga, je vsa dežela organizirala prošnje procesije in romanja na
Sv. goro in na Kostanjevico.

Leta 1733 je goriška Marijina družba meščanov izvršila po¬
božno romanje na Sv. goro. In prav tako so romale na Sv. goro,
na Kostanjevico, na Mirenski Grad, na Vitovlje in v Log razne
bratovščine in druge pobožne zveze.

Leta 1657 je v vasi Villesse zaslovela cerkev »La Madonna
di S. Michele«, kamor so se začele zgrinjati množice pobožnih
romarjev, in med temi tudi toliko Slovencev, da so morali na¬
mestiti posebnega slovenskega kaplana s primerno plačo. Slovenski
kaplani v Villesse so bili Matej Pihler iz Kanala (1657-1661), Ivan
Kovačič iz Kojskega (1661-1681) in Ivan Ferrand iz Ločnika (1682-
1686).

Orkan jožefinskih drastičnih ukrepov se je razbesnel zlasti
nad božjimi poslopji. Jožefinska vihra je na Goriškem sesula v
prah in zbrisala z obličja zemlje več cerkva kot Huni, Madžari
in Turki skupaj. Jožefinski breobzirni, božjeropni, uničevalni bes
je zajel tudi Marijina božjepotna svetišča. S pretvezami, da je
vzdrževanje božjepotnih svetišč in njim prizidanih samostanov
združeno s prevelikimi stroški, da so romanja šola brezdelju in
priložnost za beračenje, so prepovedali romanja in nasilno dali
zapreti, oskruniti in uničiti romarska svetišča na Kostanjevici
(januarja 1785), na Sv. gori (27. januarja 1786), na Sv. Višarjah
(1786) in drugod. Marijini svetišči na Barbani in na Stari gori
sta bili rešeni, ker sta spadali pod beneško republiko, in rešene
so bile tiste Marijine cerkve, ki so služile dušnemu pastirstvu.

Slovensko ljudstvo je bilo užaljeno do dna duše. Kot so Judje
jokali nad ruševinami jeruzalemskega templja, tako je naš narod
točil solze nad gnusobo razdejanja, ki je oskrunilo svete kraje.
Toda Marija je vendarle zmagala. Takoj po smrti Jožefa II. je
ljudski glas prodrl do prestola cesarja Leopolda II. in Franca II.
ter dosegel, da so se Marijina svetišča obnovila. In tedaj so spet

90

nepregledne množice hitele z do neba kipečimi molitvami in zma¬
goslavnim petjem v Marijine hramove, da so ji izpovedale svojo
neskončno ljubezen in večno zvestobo, da so jo zopet in zopet
proglašale za Kraljico svojih src, za Kraljico slovenskega ljudstva.

MARIJINE CERKVE

Vsa Primorska je danes posejana — in bila je še bolj —
z Marijinimi svetišči, cerkvami, kapelami, znamenji. In kot ni
cerkve brez Marijinega oltarja, tako ni slovenske hiše brez Ma¬
rijine podobe.

Kdaj so nastale te Marijine cerkve? Madžarski in turški
navali, plemiška obračunavanja in beneške vojne, reformacijski
boji in jožefinska uničenja so nam požgala in pokončala dragocene
dokumente. Zato pa ni mogoče določiti čas nastanka Marijinih
cerkva. V naslednjem navedemo leta, ko so se te cerkve pojavile
v zgodovini.

Kot smo že rekli, prištevamo med najstarejše naše Marijine
cerkve: Marcelijansko Mater božjo v Tržiču (krog leta 500),
Devico Marijo milost v Gradežu (krog leta 550), Devico Marijo
na Barbani (582), Devico Marijo na Stari gori (krog leta 750),
Vnebovzeto v Ogleju (1031) in Devico Marijo na Sv. Višarjah
(1360).

Jako zgodaj so vstale nekatere manjše Marijine cerkve. Tako
vemo, da je že patriarh Pavlin leta 776 posvetil v Caprivi cerkev
na čast Devici Mariji in sv. Petru in Pavlu. Ogri so leta 954 po¬
rušili Caprivo, a leta 1369 je že spet stala tamkaj nova Marijina
cerkev. Leta 1192 je že zaslovela gotska Marijina cerkvica na Polju
pri Bovcu in leta 1271 znana »Madonna della Strada« v Viscone.

V 12. in 13. stoletju so posvetili Mariji Vnebovzeti važne
matične cerkve, kot v Kanalu, Kobaridu, Tolminu, Fari, Villa
Vicentina, Visco, Romans itd.

V 14. in 15. stoletju ter v prvi polovici 16. stoletja so se
Marijine cerkve zelo pomnožile. Leta 1445 je menda goriški grof
Lenart pozidal Marijino cerkev v Logu in leta 1468 se v prvič
omenja Marijina cerkev na Vitovljah. Iz 15. stoletja je cerkev
Marije Snežne nad Avčami, ki je zelo važna tudi umetniško zaradi
lesenih oltarjev iz 17. stoletja. Marijina prikazovanja leta 1539 so
uvedla svetogorsko božjo pot.

91

Zapisnik apostolske vizitacije, ki jo je izvedel leta 1570 opat
Porcia, nam poroča, da je vizitator po obisku Marijine cerkve v
Krminu pregledal Marijino cerkev v Medani, ki je imela tri
oltarje in lepo Marijino podobo. V Marijini cerkvi v Kojskem je
spet občudoval zares umetniško v les izrezljano podobo Matere
božje. V Podgori je stala tik cerkve sv. Justa cerkev Marijina
s tremi oltarji: Matere božje, sv. Martina in sv. Tomaža. Na glav¬
nem oltarju je kraljevala pridvižno v les izdolbena Marijina po¬
doba, ovenčana z zlatimi okraski. Prisrčna je bila v Gorici cerkvica
Device Marije in sv. Erazma —- današnja cerkev Brezmadežne —
ki je služila zraven zgrajeni mestni bolnišnici. Na poti v Šempeter
je grof Porcia obiskal poljsko cerkev sv. Marije in sv. Roka in
Sebastijana, v Mirnu pa Žalostno Mater božjo na Gradu. V Ma¬
rijini cerkvi na Gradišču pri Prvačini je občudoval na glavnem
oltarju lep kip Marijin. V komenski župniji je pri Tomaževici
počastil Oberšljansko Mater božjo. Cerkev je imela tri oltarje in
sv. maša je bila tamkaj vsako soboto in na vse Marijine praznike.
Iz Kamenj je šel h cerkvi Device Marije v Vrtovin. kjer sta oba
zvona visela kar v cerkvenih oknih. V Črničah je bil iznenaden
nad bogastvom in lepoto Marijine cerkve v »Baytimburgu«
(Weittenburg — Vitovlje?) in nato se je na konju povzpel k Materi
božji na Vitovlje. Tudi v Šempasu je našel majhno poljsko
Marijino cerkev, najbrže »kapelo Marijino v Čereh«. Nato se je
oddahnil pri Mariji svelogorski. Po nekaj dneh počitka je obiskal
Marijino cerkev vrh Sabotina, v kateri se je častila plosko izdol¬
bena podoba Vnebovzete. Počastil je še Devico Marijo na Banjšicali
in se spustil v Kanal, kjer je bil kar očaran, ko je videl veliko
in bogato cerkev Marije Vnebovzete. Na Tolminskem je našel
Marijine cerkve v Tolminu, na Kneži in na Policah. Obiskal je še
Vnebovzeto v Kobaridu in se vrnil spet v Krmin.

Na velikem zvonu cerkve Marije Snežne na Kladiji pri Bre-
ginju je izdolbena letnica 1572, kar znači, da je cerkev vsaj iz
te dobe.

Zapisnik apostolske vizitacije, ki jo je izvršil po Goriškem
leta 1593 patriarh Franc Barbaro, nam poroča še o naslednjih
Marijinih cerkvah: V Vipavi je stala Marijina cerkvica, opuščena:
cerkev Matere božje v Logu je bila pa posvečena in v boljšem
stanju. Tudi v devinski župniji sta stali dve Marijini cerkvi: v
Selili ter »in Suanich«. Lepa je bila Marijina cerkev v Fari in

92

okusna na Majnici. Omenja tudi Marijino cerkev v Komnu (in
Bortorulli?) ter v Cerjah pri Šempasu.

Kapucini so si sezidali v Gorici cerkev Vnebovzete (1596) in
v Krminu cerkev Lavretanske Matere božje (1629).

V letnih poročilih pastoralnih vizitacij, ki jih v letih 1579-
1607 vršil zastopnik čedadskega kapitlja po Tolminskem, se že
omenja cerkev Marije Vnebovzete v Spodnji Idriji.

V drugih zgodovinskih virih se omenjajo: Marijina cerkev na
Kostanjevici (1623), Devica Marija na Policah (1626), Ime Ma¬
rijino v Šmarjah (1630).

Knjiga vizitacij iz leta 1697, ki se hrani v knjižnici goriškega
semenišča, govori o Marijinli cerkvah na Gočah (Obeljunec) in
na Vrabčah ter o kapeli Karmelske Matere božje v Spodnjem
gradu v Rihembergu.

Marijo Snežno so častili na Trnovem pri Gorici že leta 1703.
Leta 1715 so v cerkvi Lavretanske Device v Trenti hranili v sre¬
brnem relikviariju trn iz Kristusovega trnjevega venca. Sloveči
kip »Rože skrivnostne« v Krminu je leta 1739 bil postavljen v
lastno cerkev.

Knjiga vizitacij onstran Soče iz leta 1742 nam našteva še te
Marijine cerkve: Devica Marija na Prevalu pod Vipolžami, Marija
Pomočnica nad Krminom, Devica Marija v Medeji, cerkev Mariji¬
nega Rojstva v Kronbergu, Devico Marijo v Podlaki (Solkan) in
kapelo Marijino na Cingrofu v Gorici.

Nadškof Attems je na pastoralni vizitaciji leta 1755 pregledal
Marijine cerkve na Ponikvah, na Mengorah in v Podmelcu; leta
1759 pa Marijini cerkvi na Vrhovlju ter v Senožečah pri Biljani.

Videli bomo početek Marijinega Celja nad Kanalom (1761).
Kmalu zatem se pojavi cerkev Marijinega obiskovanja na Ponikvah
(1762) ter Marije Snežne v Podlaki pri Batah (1764).

Seznam Marijinih cerkva na Goriškem končamo s tem, da samo
omenimo Marijino cerkev na Golobrdu pri Mirniku, Marijo To¬
lažnico v Kronbergu (1872), Devico Marijo v Modrejah pri
Sv. Luciji, Rojstvo Marijino v Temljinah pri Podmelcu, Brez¬
madežno v goriškem malem semenišču, Lurško Marijo na pokopa¬
lišču v Logu pod Mangartom, Marijo Snežno na pokopališču v
Borjani in Žalostno Mater božjo na pokopališču v Idriji. V načrtu
pa sta cerkvi Marije Pomagaj na Jazbinah in Srca Marijinega
v Dolu.

93

Jožefinizem je bil posebno usoden za cerkve. Niti predstavljati
si ne moremo, koliko cerkva nam je pokončal. Jožef II. je namreč
izdal ukaz, da sme v vsaki duhovniji ostali ena sama cerkev, ki
naj služi duhovni oskrbi vernikov. Vse ostale cerkve se morajo
podreti ali izročiti v posvetno rabo. Goriški krožni urad je zahteval
od dekanov točen seznam vseh cerkva v dekaniji (10. avgusta
1785). Dekani so v odgovoru morali predlagati po eno cerkev v
vsaki duhovniji, ki naj se ohrani za dušno pastirstvo. In tako se
je začelo razdejanje svetih poslopij in uničevanje svetih krajev.
Odnesli so Najsvetejše, poprodali oltarje in cerkveno opremo, po¬
slopja pa spremenili v senike, hleve, vojašnice, občinska poslopja
ali pa jih podrli, da še kamen ni ostal na kamnu ... V Gorici
so podrli cerkev sv. Antona pri minoritih, cerkev sv. Klare in
sv. Karla.

Taka usoda je zadela tudi številne Marijine cerkve. Omenili
smo že, kaj se je zgodilo z Marijinim svetiščem na Sv. gori, na
Sv. Višarjah in na Kostanjevici. Lažje je bilo to uničevalno početje
na vaseh. Podrta je bila Marijina cerkev v Podgori, v Cerjah.
vrh Sabotina itd. Ko so verniki v Tomaževici in Malem dolu slišali,
da hočejo zatreti Oberšljansko cerkev, so izprosili od goriškega
glavarstva, da so namesto nje porušili cerkev sv. Ane v Tomaževici.
Glavarstvo je ob tej priliki pisalo komenskemu župniku Zugiču:
»Pazite pa, da se ne bodo pod podobo Oberšljanske Matere božje
obešali zahvalni spominki ali se uporabljala izredna razsvetljava
ali celo dohajale procesije!«

Toda Marija je bila zmagovalka tudi v janzenistični prosvet¬
ljeni dobi. Vtem ko so racionalistične ideologije rušile Cerkev in
njene ustanove, zapirale svetišča in samostane in uničevale cer¬
kvena poslopja, si je Marija znala postaviti nova svetišča, kjer je
s čudeži in milostmi obsipala svoje otroke.

SVETIŠČE »ROŽE SKRIVNOSTNE« V KRMINU

Plemkinja Uršula de Grotta iz Krmina, velika častilka
sv. Katarine, se je že kot 15-letna deklica predala skritemu svet¬
niškemu življenju. V rodni hiši je zbirala mestne deklice in jih
poučevala v krščanskem nauku. Naprosila je krminskega kiparja
Franca Regola, naj ji naredi Marijin kip, da ga postavi v učilnico.

94

Novi kip ni bil umetniško na višku in Uršula je kiparju odkrito
izrazila svoje mnenje. Ta pa je nevoljen vzkliknil: »Gospodična,
pomirite se! Moj kip bo kljub nepopolnostim še čudeže delal!«

Urška je postavila Marijin kip v učilnico in pred njim oprav¬
ljala skupno z učenkami razne pobožnosti. Medtem je v njej
dozorel sklep, da se vsa posveti Bogu. Bilo ji je le 22 let, ko
je dne 31. oktobra 1714 obudila k življenju »Ustanovo usmiljenih
sester krščanskega nauka«. Ustanova je imela dvojni namen:
posvečenje usmiljenk in pouk krščanskega nauka krminskim de¬
klicam. Papež Benedikt XIII. je leta 1729 potrdil ustanovo in
njena pravila. Grofica Sulpieija Strassoldo je novim redovnicam
darovala primerno hišo, v katero so prenesle kip Marijin, saj so
si prav Marijo izvolile za zaščitnico in nebeško zavetnico.

Nebeška Gospa pa je obžarila ta svoj kip s sijem skrivnostnosti
in čudežev: spinet, ročno glasbilo, ki je stalo ob kipu, je samo
ob sebi začelo proizvajati rajske harmonije: dne 15. januarja 1737
so z desne roke Marijinega kipa začele kapljati kristalno čiste
kaplje, s katerimi so namočili več prtičev; dne 21. marca 1737
so v rajski lepoti zablestele oči Marije Device in njen pogled se je
smehljaje sklonil na deklico Ano Marijo Ciprijani, ki je kleče
molila pred kipom. Ljudstvo je z vseh strani drlo v hišo redovnic
in pobožno molilo pred Marijinim kipom, kateremu so pozneje
deli v desnico rožo iz zlata in srebra in ga začeli imenovati »Koža
skrivnostna«. Istočasno pa je Marija s tem svojim kipom začela
delati velike čudeže. Tako je starček Leonard Cochar, na smrt
bolan, v hipu ozdravel. Vsa dežela je tedaj govorila o »Roži
skrivnostni« in pobožno romala v Krmin k »munijam« (redov¬
nicam).

Redovnice so zgradile z bogatimi darovi, ki so jih Mariji
poklonili hvaležni častilci, sprva čedno kapelo (1739) in zatem
današnjo cerkev sv. Katarine (1779) in vanjo postavile čudodelni
kip Marijin.

Med francosko okupacijo je Krmin tvoril enega izmed kan¬
tonov gradiščanskega okraja kraljevine Italije. V veljavo so stopili
zakoni novega kraljestva in torej tudi odlok z dne 25. aprila 1810,
ki je ukinjeval »vse redove in cerkvene ustanove«. In tako sta
bila zatrta v Krminu samostan oo. dominikancev (1810) ter Usta¬
nova sester krščanskega nauka (1812). Ivan pl. Cattarini je na

95

dražbi kupil nepremičnine redovnic in dovolil, da je cerkev
sv. Katarine ostala še naprej odprta.

Krminski župnik Anton Marocco je leta 1866 dosegel, da so
prišle v Krmin redovnice »Sestre Previdnosti« in se vselile v
poslopje bivših Sester krščanskega nauka in sprejele v last tudi
cerkev sv. Katarine (16. maja 1867) s čudodelnim kipom Rože
skrivnostne, ki je bil leta 1931 slovesno kronan v tem večjo čast
presvete Device Marije.

MARIJINO CELJE NAD KANALOM

Pod farni zvon prostrane župnije Marijinega Vnebovzetja v
Kanalu ob Soči je spadala tudi hribovita kaplanija Idrija nad
Kanalom s cerkvico sv. Zenona v Ligu. Idrijski rojak duhovnik
Andrej Blažič, kaplan v nekem ženskem samostanu na Dunaju,
je zapustil glavnico 1.400 goldinarjev, da bi se v Idriji osnoval
samostojen vikariat z lastnim duhovnikom. Ker so v isti namen
izdatno prispevali tudi domačini ter kanalski grof Mihael Rabatta,
je prvi goriški nadškof Karel Attems dne 26. februarja 1757 dvignil
Idrijo v vikariat in namestil ročinjskega kaplana Tomaža Ve-
Ijuščika za prvega samostojnega vikarja.

Vzradoščeni dobrotnik duhovnik Blažič je tedaj z Dunaja po¬
slal za cerkev v Ligu lep posnetek sohe preslavne Matere božje,
ki se časti na Marijinem Celju na Štajerskem. Marijina podoba
je preko Trsta in Gorice prispela v Kanal in je bila dne 2. fe¬
bruarja 1761 v veličastni procesiji prenesena v Idrijo in začasno
postavljena na oltar v župnišču. Slovesnega prenosa podobe Matere
božje v obnovljeno cerkev sv. Zenona, ki se je izvršil dne 8. sep¬
tembra 1761, se je udeležilo 14 duhovnikov in nepregledno število
vernikov od blizu in daleč, tako da je bilo spovedanih in obha¬
janih preko 1500 ljudi. Od tedaj dalje se kraj imenuje »Marijino
Celje nad Kanalom«; ker so se razširile vesti o čudežnih uslišanjih,
tjakaj romajo številni Marijini častilci iz Kanalske doline in
Benečije, iz Brd in Tolminskega in celo iz Trsta.

Cerkev na Marijinem Celju je hila leta 1774 povečana in so
ji prizidali dva zvonika, katerih eden je bil leta 1825 odstranjen.
Leta 1786, ko je bilo ukinjeno svetogorsko svetišče, so kupili na
Sv. gori eden oltarjev in si ga postavili za glavnega v domači

96

cerkvi. Leta 1847 je vikar Anton Ukmar dal izdelati nov kip
marijaceljske Matere božje, ki se še danes časti. Kip iz leta 1760
je bil deloma strohnel. Leta 1849 je pa naročil iz Ljubljane nove
zvonove, ki so glasili Marijino slavo na vzhod do Sv. gore in na
zapad do Stare gore.

BREZMADEŽNA V XIX. STOLETJU

ZGODOVINSKI PREGLED

Po napoleonskih vojnah so si utrujeni in razočarani narodi
zaželeli miru in zakonitosti. Razsvetljeni racionalizem je bil sicer
strl okove državnega absolutizma, a namesto svobode, bratstva
in enakosti je prinesel le krvave prevrate in uničevalne vojne.
Zaradi splošne otopelosti in utrujenosti ni bilo težko Metterni¬
chovemu absolutizmu zavzeti stare postojanke in dušiti v imenu
reda in zakonitosti vsak živahnejši izliv narodnih čustev ter tako
zavirati vsak izdatnejši politični, kulturni in gospodarski napre¬
dek. Ni pa mogel ugasiti v dušah narodov plamenico osebne,
narodne in politične svobode, ki jo je bila prižgala francoska
revolucija in podžigala tedanja romantika.

Med nesvobodnimi narodi je v prvi polovici XIX. stoletja
nepretrgoma vrelo in vzkipele so zdaj tu zdaj tam osvobodilne
borbe: na Grškem (1822), v Srbiji (1830), v Belgiji (1830), na
Poljskem (1830), v Italiji (1820, 1831, 1848). Ko je leta 1848
februarski prevrat v Franciji pognal kralja Ludvika Filipa, je
zavrelo tudi v Avstriji in marčna revolucija je pometla z Metter¬
nichovim absolutizmom in vsaj v načelu prinesla avstrijskim na¬
rodom narodno in politično enakopravnost.

Vojna razdejanja in grozna lakota 1817. leta so izčrpala
Goriško. Njene avtonomije ni bilo več: deželni stanovi so ostali
zatrti, vse javno življenje je omrtvelo.

Toda po državnem pretresu leta 1848 je cesar Franc Jožef
dne 4. marca 1849 izdal oktroirano ustavo, po kateri bi se moralo
osnovati »kraljestvo ilirsko«, ki naj bi obsegalo Koroško, Kranj¬
sko, Goriško in Gradiščansko, Istro in Trst. Vse to pa je padlo v
vodo, ker je Bachov centralistični absolutizem 31. decembra 1851
odpravil ustavo in za desetletje zatrl vsako politično svobodo.

97

V Gorici se je bil sestal že 1. maja 1848 izvoljeni občinski
svet, da bi obnovil samostojno mestno življenje. Po novi ustavi
sta Goriška in Gradiščanska tvorila samostojno deželo avstrijske
kronovine z lastno ustavo in deželnim zborom. V Gorici je vstalo
krožno namestništvo, ki je vodilo vse upravno življenje. A že
30. septembra 1854 sta bili Goriška in Gradiščanska spet podre¬
jeni namestništvu v Trstu.

Za kipeče »spomladi narodov« leta 1848 je na Kranjskem sto¬
pila na plan pod vodstvom dr. Janeza Bleiweisa slovenska enotna
politična stranka, z jasno katoliškim programom, ki ni sicer mogla
osnovati »Zedinjene Slovenije« kot enotne upravne celote, pač pa
je izvedla narodno prebujenje in dosegla postopoma enakopravnost
slovenskega jezika v šoli in v uradu.

Avstrijski poraz v zgornji Italiji poleti 1859 je izrušil Bachov
državni absolutizem. Cesar je z diplomo z 20. oktobra 1860 po¬
novno uvedel deželni in državni zbor. Toda Schmerlingov patent
s 26. februarja 1861 je spet omejil vpliv deželnih zborov in uza¬
konil nemško-liberalni centralizem v Avstriji. Boj med nemškimi
federalističnimi konservativci in nemškimi centralističnimi liberalci
se je nadaljeval, vse dokler ni avstrijsko-pruska vojna, v katero
je posegla tudi Italija in si pridobila Benečijo (1866), odvzela
Avstriji vodstvo v nemški zvezi in rodila potrebo po obnovitvi
ustave. Franc Jožef je priznal avstro-ogrski dualizem (17. februarja
1867) in proglasil novo ustavo (21. decembra 1867), ki je ostala
v bistvu v veljavi do leta 1918 in ki je dejansko predala avstrijsko
polovico države v roke nemškemu meščanskemu liberalizmu.

Deželni pravilnik za Primorsko (26. februarja 1861) in državni
zakon (18. maja 1868) proglašata Primorsko, t. j. Goriško, Gra¬
diščansko, Trst in Istro za eno izmed avstrijskih dežel. Pokneženi
grofiji Goriška in Gradiščanska imata pa svoj deželni zbor z 22
poslanci.

Politično življenje goriških Slovencev se je dejansko začelo
s Schmerlingovo ustavo. Slovenski volilci so leta 1861 poslali v
deželni zbor sedem poslancev, med njimi Winklerja in Gorjupa,
leta 1867 pa že deset poslancev. Vodstveni položaj je imel dr. Josip
Tonkli. Ko pa je politično društvo »Soča« (1869) po izvolitvi
dr. Karla Lavriča v deželni zbor (1870) dvignilo prapor svobodo¬
miselstva, so si katoličani ustanovili lastno politično društvo
»Gorica« (1873). Slovenske vrste so se spet strnile v društvu

98

»Sloga«, kateremu je načeloval dr. Tonkli. Septembra 1889 je bil
izvoljen za Sloginega predsednika dr. Anton Gregorčič, urednik
»Soče« (1882), ki se je kot deželni in državni poslanec in na¬
mestnik goriškega deželnega glavarja utrdil položaj vodilnega slo¬
venskega politika na Goriškem. Z izstopom aprila 1899 Gabrščka
in dr. Henrika Tume iz »Sloge« se je osnovala liberalna »narodna
napredna stranka«. Pod Gregorčičevim vodstvom pa je delovala
»katoliška narodna stranka«, ki se je leta 1907 preimenovala v
»Slovensko ljudsko stranko« (SLS). V katoliškem taboru se je
zaradi Gregorčičeve načelne nedoslednosti krepila pod vplivom
dr. Mahniča, bratov Josipa in Adreje Pavlica, dr. A. Breclja in
drugih »nova struja krščanskih socialcev«, ki je izdajala »Pri¬
morski list«. Vse te politične skupine so delovale med narodom
izredno živahno, kot bi hotele nadoknaditi za mrtvilo vseh prejš¬
njih stoletij.

V OBNOVLJENI GORIŠKI NADŠKOFIJI

Verske razmere na Goriškem so bile v začetku XIX. stoletja
v kritičnem položaju. Racionalistični jožefinizem in mrki janze-
nizem sta strla zunanjo cerkveno organizacijo in glavne oblike
verskega življenja in s tem nevarno ranila vero samo. Tedanja
vernost je bolj kot na osebnem prepričanju slonela na navadah
in tradicijah, ki so se oklepale kot ogrodja zunanjega ustroja.
Ko pa je padel ta ustroj in kc so se prekinile te tradicije, se
je zamajala notranja pobožnost in vernost ki je bila prešibka, da
bi preživela zunanji polom.

Treba je bilo dolgih desetletij, da so se zazdravile težke rane.
Goriški vladike Franc Filip Inzaghi (1793-1816), Jožef Walland
(1818-1834) in Franc Ks. Lusehin (1835-1854), ki so bili tudi sami
otroci svojega časa, so le postopoma dvigali versko-nravno raven
v škofiji.

Škof Imzagbi je dosegel, da se je obnovila svetogorska božja
pot in da se je zopet otvorilo bogoslovje v Gorici. Dopustil je tudi,
da so duhovniki vpeljali razne stare pobožnosti, kot na pr. obrede
velikega tedna, božji grob, procesije, romanja.

Pod nadškofom Wallandom so bile Gorici vrnjene čast in pra¬
vice nadškofijske stolice. Cesar Franc I. je naprosil sv. očeta, naj
preosnuje ilirskemu kraljestvu primerno ozemeljski sestav škofij.

99

Papež Pij VIII. je z bulo »In supereminenti« z dne 27. julija 1830
osnoval ilirsko cerkveno provinco z metropolitanskim sedežem v
Gorici. Goriškemu nadškofu in metropolitu je podvrgel škofe v
Ljubljani, Trstu, Poreču in na Krku. Goriški nadškof Wallan
je tedaj odložil naslov »škof goriški ali gradiščanski« ter si privzel
prejšnji naziv »nadškof goriški in metropolit ilirski«.

Nadškofu Luschinu je bil vrnjen še častni naslov »knez
sv. rimskega cesarstva«. Tako so goriški vladike postali spet
»knezonadškof j e«.

Zunanji veličini goriške nadškofije pa ni odgovarjalo notranje
versko življenje. Jožefinska zakonodaja je s svojim uradnim forma¬
lizmom in suhim racionalizmom še vedno onemogočala vsako ži¬
vahnejšo versko sprostitev in rigoristični janzenizem je še nadalje
ubijal v dušah vsak prisrčnejši izliv verskega navdušenja. Strupeno
ozračje verskega indiferentizma in ideološke otopelosti je hromilo
napore dobromislečih, da bi predramili vernike h krepostnejšemu
krščanskemu življenju.

Rešitev iz tega mrtvila pa je prišla po Mariji. Mogočna ne¬
beška Kraljica se je spet sklonila k slovenskemu ljudstvu, da
obudi v srcih ljubezen do Boga in navdušenje za verske ideale,
In ta čudež duhovnega prerojenja je Marija izvšila s svojimi božje-
potnimi svetišči.

OBNOVLJENA MARIJINA SVETIŠČA

Slovensko ljudstvo je dopustilo, da so mu iztrgali iz rok
najdražje svetinje in jih poteptali v prah, ni pa dovolilo, da bi
mu vzeli Marijo in njena svetišča.

V ozračju so še odmevali zvoki udarcev, ki so zabili krsto
Jožefa II. (t 20. februarja 1790), in že so zazvonili po Slovenskem
romarski zvonovi, ki so vabili v obnovljena Marijina svetišča.
Vzradoščeno ljudstvo je prisluhnilo nebeškemu klicu. Vzdramilo
se je in se otreslo tuje modrosti ter hitelo k ozaljšanim Marijinim
oltarjem. Iz tisočih in tisočih src je spet vrela k Materi božji
molitev in prošnja in iz razneženih duš so se vriskaje dvigali
Marijini slavospevi. Marija pa se je smehljala svojim častilcem in
jim kazala pot krepostnega življenja in zvestobe Bogu.

100

MARIJINA MILOSTNA PODOBA NA SV. GORI

Dne 15. septembra 1790 je cesar Leopold podpisal dovoljenje
a zopetno otvoritev Marijinega svetišča na Sv. Višarjah. Stavba
je še stala. Obnovili so njeno notranjost in v veliki procesiji pre¬
nesli podobo Marijino iz Žabnic. In spet so dohajali na Sv. Višarje
romarji z vseh strani.

Cesarski odlok od 15. februarja 1793 je dovolil obnovitev
s vet o gorskega svetišča. Navdušeni Goričani so nemudoma pričeli
z najnujnejšimi popravili izropanega svetega kraja in generalni
vikar Jožef Križman je že dne 23. junija 1793 v prvič maševal
na Sv. gori. Romarji so jokali od veselja, ko jim je mašnik
z ognjevitimi besedami govoril o Mariji. Dne 29. septembra 1793
se je izvršil slovesni prenos Marijine milostne podobe na Sv. goro.
Podobo so prenesli iz solkanske cerkve v goriško stolnico, od tu
pa na Sv. goro. V nepregledni procesiji sta takoj za Marijino
podobo stopala škof Inzaghi in deželni glavar grof Rajmund Thurn.
Marija se je zmagoslavno vrnila v svoje svetišče. V spomin na to
slovesnost so vzidali nad glavnim cerkvenim vhodom napis: »Jaz
pa sem stala na gori kakor prej.«

101

S cesarskim ukazom z dne 1. avgusta 1797 je bil pooblaščen
grof Franz della Torre, da spet odpre Marijino cerkev na Kosta¬
njevici pri Gorici. Cerkev so popravili in dne 2. julija 1796 so
se po enajstih letih vanjo vrnile pevajoče goriške množice. Cerkev
je oskrboval duhovnik Filip Poli. Dne 6. januarja 1811 so se na¬
selili na Kostanjevici svetogorski frančiškani. Ko so bili leta 1786
pregnani s Sv. gore, so se zatekli v izpraznjeni minoritski samostan
na trgu sv. Antona v Gorici, od koder je bil Jožef II. malo poprej
pognal minorite. Zdaj pa so morali na Kostanjevico, ker je
francoski maršal Marmont želel spremeniti minoritski samostan
v vojašnico. Frančiškani so ob prevzemu Kostanjevice opremili
cerkev in samostan z blagom, ki so ga rešili iz nesrečnega mino¬
ritskega samostana. Kostanjevica se je pod frančiškani razvila v
zelo važno versko in kulturno središče. Tu omenimo le, da so
frančiškani odprli na Kostanjevici za svoje dijake dva letnika
filozofije (1821) in dva tečaja teologije (1823). Ostale bogoslovne
študije so njihovi naraščajniki dopolnjevali v goriškem ali ljub¬
ljanskem bogoslovnem semenišču.

Marijini svetišči na Stari gori in na Barbani sta bili rešeni
uničenja, ker sta pripadali beneški republiki. Ko pa je Napoleon
zatrl beneško republiko, sta Gradež in Barbana leta 1814 prišla
pod avstrijsko oblast. Papež Pij VII. je leta 1818 oba ta kraja
vključil v goriško nadškofijo. Goriški nadpastirji so barbansko
svetišče obdarili s številnimi predpravicami, kar je povečalo dotok
romarjev na Barbano.

V raznih predelih goriške nadškofije so se v teku stoletij uve¬
ljavile manjše Marijine božje poti. Verniki tamošnje in bližnjih
duhovnij so jih posečali v procesijah na določene dneve. Te božje
poti so se bile tako priljubile ljudstvu, ki je v njih iskalo tolažbe
in varstva za turških navalov in luteranskih zmešnjav, da jih niso
mogle uničiti jožefinske reforme. Ob nastopu XIX. stoletja se nam
javljajo te cerkve kot cvetoči Marijini hramovi in važna središča
Marijinega češčenja.

Med te Marijine božjepotne cerkve spadajo: Oberšljanska

Mati božja pri Komnu na Krasu, Devica Marija v Logu pri Vipavi,
Vitovlje v srednji Vipavski, Žalostna Mati božja na Gradu pri
Mirnu, Roža skrivnostna v Krminu, Vrhovlje v Brdih, Marijino
Celje nad Kanalom, Marija Snežna nad Avčami, Mengore na Tol¬
minskem in Devica Marija na Polju pri Bovcu.

102

V okviru pričujoče knjige nam ni mogoče zgodovinsko obdelati
teh cerkva. Ugotavljamo le, da so zelo važne z zgodovinskega in
umetniškega vidika. Predvsem pa so zgovorni zgodovinski spo¬
meniki Marijinega češčenja v deželi in dokazi ljubezni in vdanosti,
ki jo je slovenski rod vedno izkazoval Devici Mariji.

Te Marijine božje poti so preživele jožefinske novotarije in
so kaj kmalu postale iztočišee in počelo drugega katoliškega pre¬
roda na Goriškem.

Navajamo nekaj primerov, ki nam kažejo, kako silen vpliv
so izvajale Marijine cerkve na ljudsko dušo v času splošne oto¬
pelosti :

Ob prilki tristoletnice svetogorske božje poti (1839) in pet¬
desetletnice njene zopetne obnovitve (1843) je vso Goriško preletel
en sam klic: »Na Sv. goro!« In že so se osnovale procesije,
romanja, izredna pridigovanja in udeležba pri sv. zakramentih —•
ena sama velika milost božja za povratek k Bogu in h krepostnemu
življenju.

Koncem avgusta leta 1840 so se vršile na Konstanjevici tri¬
dnevne proslave ob priliki kanonizacije frančiškanov sv. Pacifika
in sv. Jožefa Janeza od Križa. Nadškof Luschin je naročil, naj
v vsej škofiji oznanijo, da romarji, ki na Kostanjevici sprej¬
mejo sv. zakramente, lahko zadobe popolni odpustek. Vse tri
dni je bila Marijina cerkev na Kostanjevici od jutra do večera
natrpana vernikov. Spovedovanja pa je bilo toliko, da so morali
priskočiti na pomoč vsi duhovniki iz mesta in iz bližnjih du-
hovnij. V treh dneh so razdelili 30.000 obhajil in slovesnosti
se je menda udeležilo do 50.000 ljudi. Če primerjamo te številke
s prebivalci mesta Gorice, ki je tedaj štela krog 13.000 ljudi, si
lahko predstavljamo privlačno silo, ki jo je to Marijino svetišče
izvajalo na duše v mestu in v podeželju.

Dne 3. septembra 1845 so številni goriški romarji odhiteli
na Staro goro, kjer je videmski škof A. Rossi ob pričujočnosti
30.000 oseb kronal z dragocenima umetniškima kronama glavi
siarogorske Matere božje in Deteta Jezusa.

Te in še druge veličastne Marijine proslave so v dušah ude¬
ležencev pustile nepozabne spomine in bile kvas dušnega prero-
jenja v vsem narodu.

103

RAZGLAŠENJE MARIJINEGA BREZMADEŽNEGA SPOČETJA

V zgodovini Marijinega čeŠčenja predstavlja razglašenje Brez¬
madežne nastop Marijine dobe. Verska resnica, da je Bog ustvaril
Marijino dušo čisto in da jo je na izreden način očuval madeža
izvirnega greha že ob samem spočetju, je z žarko lučjo osvetlila
krščanske resnice o izvrnem grehu, o učlovečenju, odrešenju,
prerojenju človeka po milosti in je ustvarila osnovo za proglasitev
nadaljnjih Marijinih odlik, na pr. da je bila Marija v nebesa vzeta
z dušo in telesom, da je soodrešiteljica človeškega rodu, da je
preslavna Kraljica nebes in zemlje.

Oglejska cerkev je bila med prvimi na zapadu, ki je izpo¬
vedovala nauk o Marijinem brezmadežnem Spočetju in obhajala
praznik Brezmadežne. Sinovi sv. Frančiška so vsekdar in povsod
razglašali to izredno Marijino odliko. Ko je pater Pavel Cribellio,
varuh Marijinega svetišča na Barbani, v letih 1593-1612 temeljito
obnovil to cerkev, jo je dal posvetiti »v čast brezmadežni Devici
Mariji«. Barbana je zatorej prva cerkev na Goriškem, ki je bila
posvečena Brezmadežni.

Ob vizitaciji grofa B. Porcia leta 1570 sta že obstajali sedanji
cerkvi Brezmadežne v Gorici in na Gradišču na Vipavskem, le da
sta tedaj nosili naziv »cerkev sv. Marije«. Ni znano, kdaj sta se
preimenovali v cerkev Brezmadežne. V Gradišču se je to zgodilo
najbrže leta 1630, ko je bila cerkev prezidana. Nadškof Attems,
ki je leta 1755 ustanovil vikariat na Gradišču, govori že o »cerkvi
Marijinega brezmadežnega Spočetja«.

V času razglasitve Brezmadežne so bile v goriški nadškofiji
posvečene Brezmadežni: vikarijska cerkev v Gradišču pri Prvačini,
cerkev Brezmadežne v Gorici, kapela Brezmadežne v dvorcu
Zoppini v Farri (1669), kapela Brezmadežne v hiši Visca v Krminu
in kapela Brezmadežne v dvorcu barona Steffaneo v Craugliu.

Leta 1848 je prevratni duh razburil vse evropske narode,
zanesel plamene revolucije tudi v Rim in v temeljih pretresel
celotni tedanji državni in politični sistem. Papež Pij IX. se je
iz Rima zatekel v Gaeto. Jasno mu je postalo, da more rešiti
Cerkev in katoličanstvo splošnega razsula samo kaka nadnaravna
moč. In kdo naj bi bil to, če ne Žena, ki je ‘kači glavo strla,
Zmagovalka vseh herezij? Ako Cerkev ovenča svojo nebeško Mater
in Zaščitnico z bliščečim sijem Brezmadežne, kar izpoveduje že

104

dolga stoletja, ji je zagotovljeno varstvo nebeške Kraljice. Ob tem
spoznanju je dne 2. februarja 1849 Pij IX. naslovil na škofe
vsega sveta okrožnico, v kateri napoveduje razglašenje verske
resnice o Brezmadežni in zagotavlja: »Od Marije si izprosimo
rešitev, ako v njen venec vstavimo ta najkrasnejši biser.« In
Marijina pomoč je kaj kmalu prišla, saj se je že v aprilu leta 1850
lahko povrnil v Rim.

Sv. oče Pij IX. je štiri leta pozneje uresničil svojo zamisel.
Da bi si zagotovil božjega razsvetljenja, je dne 1. avgusta 1854
razglasil Marijino sveto leto in določil dobo treh mesecev za ma¬
rijanske proslave in za svetoletni odpustek.

Goriška cerkev pa je prav tedaj ovdovela. Dne 2. maja 1854
je umrl nadškof Luschin in naslednik nadškof Andrej Gollmayr je
nastopil šele 24. junija 1855. Zato pa ni bilo na Goriškem kakih
izrednih priprav na proglasitev Brezmadežne. V Gorici se je sicer
izvršil tridnevni sveti misijon pri Sv. Ignaciju in vršile so se du¬
hovne vaje za duhovnike, ki so udeležence vžgale v navdušenju
za Marijo. Ob sklepu duhovnih vaj je škofijski ordinariat sporočil
duhovnikom, da se trimesečna doba Marijinih proslav začne v
goriški nadškofiji dne 22. oktobra in konča dne 21. januarja 1855.
Sveto leto naj se slovesno otvori v vseh cerkvah s klicanjem
Sv. Duha in peto sv. mašo. Vsi naj poslej tekmujejo v češčenju
m proslavljanju nebeške Kraljice.

Dne 8. decembra 1954 je veliki Marijin častilec Pij IX. ob
pričujočnosti 54 kardinalov, 42 nadškofov, 1 patriarha, 100 škofov
n nepregledne množice proglasil veličastno versko resnico:

»V čast presvete in nerazdeljive sv. Trojice, v čast in slavo
deviške Matere božje, v povišanje krščanske vere razglašamo,
zguvarjamo in določamo v imenu našega Gospoda J. Kristusa, v
imenu sv. apostolov Petra in Pavla in v imenu našem: nauk, ki
uči, da je bila preblažena Devica Marija že v prvem začetku svo¬
jega Spočetja po posebni milosti vsegamogočnega Boga z ozirom
na zasluženje J. Kristusa, Odrešenika sveta, obvarovana vsakega'
madeža izvirnega greha, je od Boga razodet in vsi verniki ga
morajo trdno in stanovitno verovati.«

Ves katoliški svet se je vzradoval in enoglasno poveličeval
in proslavljal preslavno Devico Marijo. Tudi na Goriškem so vsa
srca častila nebeško Gospo. V spomin na razglašenje Brezmadežne
so na Barbani sezidali prelepo osmerokotno »kapelo prikazovanja«.

105

Nadškof Gollmayr jo je leta 1858 blagoslovil. Poslikal pa jo je
videmski umetnik Rok Pittaco. Tudi drugod so na čast Brezma¬
dežni zgradili cerkve in kapele, na pr. v Spodnji Idriji, v goriškem
malem semenišču.

Štiri leta po razglašenju verske resnice o Marijinem brezma¬
dežnem Spočetju je nebeška Kraljica stopila iz nebes na zemljo
in presrečni Bernardki slovesno izjavila: »Jaz sem brezmadežno
Spočetje!« Nešteti čudeži, ki se še danes vršijo v Lurdu, so božji
pečal veličastne odlike, ki dviga Marijo nad ves človeški rod, ki
očaran v njej proslavlja prečisto in brezmadežno Kraljico nebes
in zemlje.

KATOLIŠKA ZAVEST PREBUJENEGA NARODA

Proglasitev Brezmadežne se je izvršila v času, ko se je v
Slovencih prebujala narodna zavest. Poživljeno Marijino češčenje
je zatorej vtisnilo slovenski narodni duši in kulturi izrazite ma¬
rijanske poteze, tako da se upravičeno imenuje Marijino ljudstvo.

Pred letom 1848 se slovensko ljudstvo ni zavedalo svoje na¬
rodnosti. Slovenska beseda se je glasila le za domačim ognjiščem
in v cerkvi. Vizitator Porcia poroča leta 1570, da je goriški mestni
župnik pridigoval najraje v slovenščini. V Tolminu je grof Porcia
ukazal župniku Potrebuježu in kaplanu Petelinu (Gallus), naj v
cerkvi javno prekličeta luteranske zmote v istem slovenskem jeziku,
v katerem sta poprej sejala ljuljko. Jezuitski letopis nam takoj pod
letom 1617 poroča: »Pater Fleman je s svojimi slovenskimi govori
v župnijski cerkvi opravljal kaj koristno delo.« Pod letom 1619
pa se zelo pohvalno izraža o »slovenskem pridigarju o. Pavlu
Reščiču.« Dve sto let pozneje sta goriška nadškofa Attems in Edling
v slovenskih krajih pridigovala slovenski. Nadškof Walland je
leta 1818 vpeljal v goriško bogoslovnico pouk slovenščine in leta
1820 je odredil, naj se pri popoldanski službi božji moli in
prepeva tudi po slovensko. Narodno ledino sta orala na Goriškem
buditelja Valentin Stanič in Štefan Kocijančič. Leto 1848 je končno
prebudilo narodno zavest in naklonilo Gorici prvo slovensko
kulturno ustanovo — »Slavljansko bralno društvo«.

Zelo so pospeševali razvoj narodne zavesti listi Novice, Zgod¬
nja Danica, Drobtinice in knjige »Društva sv. Mohora«. Leta 1855
je pri dijaški akademiji v dvorani goriške kazine šestošolec Tonkli,

106

poznejši slovenski politik, deklamiral pred izbrano družbo Toma¬
novo poezijo »Avstrije zvezda«. To je bil prvi slovenski nastop v
Gorici. »Tako smo Rubikon prestopili!« je ugotavljal A. Marušič
v Novicah.

Schmerlipgova ustava 26. februarja 1861 je goriškim Sloven¬
cem odprla vrata v javno življenje in ščitila njihov narodno¬
politični razvoj. Slovenski volilci so poslali v deželni in državni
zbor svoje zastopnike. Duhovnik Jakob Kafol je v deželnem zboru
prvi spregovoril slovenski. Modri odbornik Winkler je dosegel, da
je goriški deželni odbor priznal enakopravnost slovenskega življa:
v deželnem odboru so se sejni zapisniki pisali in čitali tudi v
slovenskem jeziku, deželni odbor je uradoval dvojezično in dopi¬
soval slovenskim strankam in občinam slovenski. Isto se je zgodilo
v deželnem šolskem svetu. Leta 1862 so se odprle slovenske čitalnice
v Tolminu in Gorici, pozneje pa še v Ajdovščini, Vipavi in drugod.
Čitalnice in tabori so narodno in politično razgibale široke slo¬
venske množice, ki so se vedno bolj uveljavljale pri deželnih in
državnih volitvah. Slovenci so postali iz ljudstva — narod!

Narodnemu boju se je le kmalu pridružila svetovnonazorska
borba med konservativnimi staroslovenci in naprednimi mlado¬
slovenci. Slovensko svetno razumništvo se je v veliki meri navzelo
na tujih univerzah svobodomiselnega duha, in sicer v smislu filo¬
zofskega materializma in verskega indiferentizma. Zbiralo se je
okrog »Slovenskega naroda« (1868) in se navduševalo za panslo¬
vanske utvare. Katoliški krogi, ki so bili ukoreninjeni v zgodovino
in miselnost svojega ljudstva, so se oklepali Jeranove »Zgodnje
Danice« (1848) in proglašali za svoj program »Zedinjeno Slovenijo
v federalizirani Avstriji«. Kaj kmalu so osnovali »Katoliško družbo
za Kranjsko« (1869), »Katoliško politično društvo« (1871) in prvo
slovensko katoliško politično glasilo »Slovenec« (1873).

Na Goriškem je šel razvoj približno istp pot. Leta 1862 je
začel izhajati v Gorici dvojezični list »Lo speculatore goriziano —-
Goriški oglednik«, ki pa ga so Slovenci odklonili. Kmetijska
družba je leta 1865 pričela s tiskanjem glasila »Atti e memorie«
ter slovenske priloge »Umni gospodar«, katero je urejeval prof. An¬
drej Marušič. Dve leti pozneje je Marušič začel izdajati katoliški
tednik »Domovina«.

Nastopili so burni časi za katoliško Cerkev. Prostozidarstvo
in liberalizem sta izrinjala Cerkev iz javnega življenja. Leta 1870

107

so v Italiji zatrli papeževo državo, v Avstriji odpovedali kon¬
kordat, drugod izganjali jezuite. Katoličani v Franciji, Belgiji,
Italiji, Nemčiji so stopali v boj za obrambo verskih vrednot s tem,
da so začeli snovati versko-politična udruženja in katoliško časo¬
pisje. In tako so se tudi v Gorici združili slovenski in italijanski
katoličani in ustanovili »II Circolo Cattolico — Katoliško društvo«
(1870). Predsednik je postal dr. Karel Doliac, podpredsednik pa
Anton Toman, Slovenec. Društvo je oktobra 1871 začelo izdajati
glasilo »II Goriziano«, ki se je nato preimenovalo v »L’Eco del
Litorale«. Slovenski katoličani pa so kmalu uvideli, da se morajo
osamosvojiti, če hočejo učinkovito prodreti med slovensko ljud¬
stvo, zlasti še zato ker sta tedanje slovensko politično društvo
»Soča« in njegovo istoimensko glasilo splavali pod vodstvom
dr. Lavriča v liberalne vode. Goriški javni delavci dr. Hrast,
dr. Gabrijelčič in dr. Tonkli so začeli izdajati katoliški tednik
»Glas« (1872) in osnovali slovensko katoliško narodno-politično
društvo »Gorica« (1873). Ko so ustanovili še »Hilarijansko ti¬
skarno«, je bila ustvarjena osnova za vse nadaljno katoliško
delovanje.

Primorski Slovenci so ohranili tudi po narodnem prebujenju
živo vero in navezanost na Cerkev. Toda liberalni kulturnobojni
nazori so nevarno glodali katoliško zavest in sejali versko mlačnost.
Neredki katoličani so popuščali v načelni jasnosti in tako zabredli
v katoliški liberalizem. Dopuščali so dvojno moralo, drugačno v
zasebnem in drugačno v javnem življenju; trpeli so kot zgodo¬
vinsko nujnost, da se vera izločuje iz politike, iz socialnega vpra¬
šanja, iz slovstva in čiste umetnosti itd. Tedaj pa je nastopil
dr. Anton Mahnič in z neizprosno načelno kritiko bičal nevzdržno
dvoličnost in izvedel ločitev duhov. Mahničevo delo je našlo za¬
slombo pri ljubljanskih škofih Jakobu Missiu in dr. Jegliču, ki
sta z odlično vzgojo duhovščine, z razmahom katoliških orga¬
nizacij in posebno s katoliškimi shodi izvedla drugi katoliški
prerod slovenskega ljudstva.

MARIJA V DRUGI POLOVICI XIX. STOLETJA

Nadškof Gollmayr (1855-1883) je ustanovil malo semenišče
»Andreanum«. Nadarjene bogoslovce je poslal študirat v dunajski
»Augustineum« ter je tako vzgojil izboren kader bogoslovnih profe-

108

sorjev. Z vsem tem in s pastoralnimi vizitacijami je postavil temelj
splošnemu verskemu prerodu. Pri tem so mu zelo pomagali verski
redovi, zlasti frančiškani na Kostanjevici in kapucini. Oskrbo go-
riške hiralnice in ženske bolnice so leta 1846 prevzele usmiljenke
sv. Vincencija. Leta 1857 je vodja gluhonemnice A. Pavletič po¬
vabil v zavod notrdamke, ki so leta 1861 odprle lastni zavod za
odgojo ženske mladine. Leta 1866 so se vrnili v Gorico jezuit je,
katerim je duhovnik Jožef Bacci zapustil dve hiši. Jezuitje so od
leta 1847 imeli po deželi vrsto ljudskih misijonov: k sklepni
pobožnosti misijona v Štandrežu je prišlo do 10.000 ljudi (1851),
v Komnu do 7.000 vernikov (1852).

Po razglašenju Brezmadežne se je češčenje Matere božje zelo
poživilo, zlasti med mladino. V prvih stoletjih krščanstva je Cer¬
kev proslavljala v Mariji Bogorodico, Mater božjo; v srednjem
veku jo je najraje poveličevala kot Vnebovzeto in preslavno ne¬
beško Kraljico; zdaj pa je v Mariji zablestela prečista Devica —•
Brezmadežna — rajski lik utelešene nedolžnosti in napopolnejši
vzor čistega in krepostnega krščanskega življenja. Proglasitev
Brezmadežne je odprla človeškim otrokom sveta nebesa in jim v
Mariji predočila »Podobo svetosti«. Rešitev človeštva ni niti v
naturalizmu niti v racionalizmu in niti v tehničnem napredku,
pač pa v nadnaravnem ozračju krščanskih idealov resnice, pravice,
ljubezni in v luči Brezmadežne.

Tudi na Goriškem je nastopala Marijina doba: doba šmarnic
in Marijinih pesmi, Pijevih procesij in veličastnih romanj, Ma¬
rijinih družb in vrtcev, Bogoljuba, Marijinih kongresov.

Leta 1860 se je vsa Primorska marijansko razživela ob prazno¬
vanju 500-letnice višarske božje poti. Krški škof dr. Valentiu
Wiery je izposloval iz Rima »višarsko sveto leto«. Na Sv. Višarje
je hitelo romanje za romanjem. Posebno lepo je bilo romanje
goriških vernikov, katere je vodil prošt baron Codelli. Višarska
cerkev ni mogla sprejeti vseh Marijinih častilcev. Dnevno je bilo
do 26 sv. maš. Ob jubilejnih slovesnostih so našteli krog 102.000
obhajil.

Leta 1863 je bilo barbansko svetišče cilj pobožnih romanj.
Dne 15. avgusta je goriški nadškof Gollmayr venčal z dragocenima
kronama glavi barbanske Device Marije in Deteta Jezusa. Sloves¬
nosti sta se udeležila beneški patriarh kardinal Trevisanato in
videmski nadškof Casasola.

109

Od leta 1867 do leta 1874 so po načrtih vipavskega dekana
Grabrijana in pod vodstvom mojstra Mihaela Blažkota iz Lokavca
podaljšali Marijino romarsko cerkev v Logu za orgelski kor in
izdelali novo pročelje, nad katerim se dviga mogočni novi zvonik,
ki meri do križa 60 metrov.

Leta 1890 je Goriška priredila na Sv. goro veličastno procesijo
za versko svobodo v domovini in za papeža. Romanja se je ude¬
ležilo krog 50.000 romarjev, kar priča, da našim očetom geslo
»vera in dom« ni bila zgolj puhla krilatica. Že ob dveh popolnoči
je bila cerkev nabito polna. Cerkvene govore sta imela dr. Mahnič
v slovenščini, msgr. Velissig v italijanščini, sv. mašo pa je daroval
nadškof Zorn.

Najsijajnejša manifestacija katoliških čustev goriških Slo¬
vencev pa so bile »Pijeve procesije«, pri katerih je slovenski
človek izpovedal svojo ljubezen rimskemu papežu, svojo neomajno
zvestobo sveti stolici, svojo predanost katoliški Cerkvi, vse to pa —
po Mariji!

PIJEVE PROCESIJE

Leto 1870 je prineslo katoličanom v Avstriji grenko razoča¬
ranje: odpoved konkordata. Jožefinska cerkvena zakonodaja je
celih 70 let dušila versko svobodo. Po Metternichovem padcu je
goriški nadškof Luschin sklical v Gorico vse škofe ilirske cerkvene
province — enako so storili tudi drugi nadškofje — in naslovil
dne 17. decembra 1848 na dunajski parlament spomenico, v kateri
je zahteval versko svobodo in sklenitev konkordata s sveto stolico.
Oktroirana ustava z dne 4. marca 1849 je že jamčila versko svo¬
bodo vsem zakonito priznanim veroizpovedovanjem. Avstrijski
škofje so v skupnem pastirskem pismu 17. junija 1849 ponovno
zahtevali konkordat, ki je bil tudi sklenjen med Pijem IX. in
cesarjem Francem Jožefom dne 18, avgusta 1855. Toda liberalci in
prostozidarji so dvignili krik in zahtevali ločitev države od Cerkve.
Ustava z dne 21. decembra 1867 je konkordat zelo okrasila, ce¬
sarski odlok z dne 30. julija 1870 ga je pa odpovedal.

Avstrijski katoličani so bili užaljeni do dna srca. Njihova
zagrenjenost je dosegla višek, ko so italijanske vojaške sile dne
20. septembra 1870 zasedle Rim in zatrle papeško svetno državo.
Val ogorčenja je zajel Avstrijo. Nadbratovščina sv. Mihaela na

110

Dunaju je sprožila zamisel, naj se organizirajo po vsej državi
procesije k slovečim Marijinim svetiščem, da bi Brezmadežna iz¬
prosila božje varstvo katoliški Cerkvi in papežu Piju IX. Goriško
»Katoliško društvo« je prevzelo pobudo in odgovorni krogi so
odredili, naj se v vseh okrajih nadškofije vrše množične »Pijeve
proeesije« k Marijinim cerkvam; višek manifestacij pa naj bo
skupno romanje na Sv. goro.

V deželi je nastalo pravo tekmovanje za čim veličastnejšo pro¬
cesijo. Klic: »Brezmadežna reši papeža!« je zadonel po vsej Go¬
riški in verni narod se je s pesmijo in molitvijo na ustih zgrinjal
V Marijine hramove. Dne 11. avgusta 1872 se je vršil velik shod
pri Mariji Snežni nad Avčami, kamor so se stekle procesije iz
Avč, Levpe, Kanala, Ročinja, Liga, Banjšic in Loma. štiri dni
pozneje, na Veliki Šmaren, se je vsa bovška dekanija zbrala na
Polju pri Devici Mariji, kjer je kakih 4.000 vernikov vzklikalo
papežu Piju IX. Istega dne je prihitelo v Marijino cerkev v Log
pri Vipavi približno 16.000 vernikov. »Romanje,« vzklika dopisnik
v »Glasu«, »kot ga nista še videla goli Čaven in sivi Nanos!«

Dne 8. septembra 1872 je cerkljanska dekanija poromala
k župni cerkvi sv. Ane v Cerkno, le Bukovo je izvršilo svojo
»Pijevo procesijo« k Devici Mariji na Police. Istega dne je okrog

6.000 Bricev romalo k Materi božji na Vrhovlje in molilo za
Cerkev ter njenega poglavarja.

Dne 15. septembra se je krog 5.000 Vipavcev povzpelo na
Vitovlje, kjer so ob plapolanju cerkvenih bander proslavljali
nebeško Gospo, zaščitnico Cerkve in papeža.

Dne 29. septembra so se dvignili Tolminci in množica kakih

10.000 romarjev se je pevajoča in vzklikajoča Mariji, Piju IX.
in katoliški Cerkvi zgrnila na Mengore.

V nepopisno lepo Marijino zmagoslavje je izzvenelo škofijsko
romanje k svetogorski Kraljici. Dne 2. septembra 1872 je Sv. gora
sprejela krog 40.000 romarjev s 150 duhovniki. Z vseh strani so
se dvigale v hrib pevajoče procesije pobožnih romarjev; najmo¬
gočnejša med njimi pa je bila goriška, kateri so se pridružili
Brici, Kraševci, Tržačani, dolga pa tako, da ko je dosegel začetek
sprevoda cerkev na Sv. gori, se je konec procesije pomikal mimo
zadnjih hiš v Solkanu: od vznožja hriba do Marijinega svetišča
na Sv. gori en sam nepretrgan sprevod navdušenih romarjev, ki
so glasno molili, prepevali, vzklikali Mariji in sv. očetu.

m

Goriško procesijo je vodil sam nadškof Andrej Gollmavr, ki
je na Sv. gori tudi maševal in podelil papežev blagoslov.

To je bila najveličastnejša »Pijeva procesija« v vsej Avstriji:
graške procesije na Maria Zeli se je udeležilo le kakih 15.000 ljudi,
celovške h Gospe Sveti kakih 10.000 vernikov, ljubljanske na
Dobravo kakih 15.000 romarjev, na Sv. goro pa je pohitelo prav
gotovo 40.000 ljudi, nekateri so jih cenili na 60.000 in celo na
80.000!

V spomin na to mogočno romanje na Sv. goro je ljudstvo
zbralo denar za nove zvonove in za nov oltar iz kararskega mar*
mora sredi cerkve, katerega je posvetil nadškof Gollmayr leta 1877.

Dne 1. avgusta 1873 je Goriška v spomin na procesijo prejš¬
njega leta priredila veliko romanje h Karmelski Materi božji na
Kostanjevico in je pričela organizirati splošno škofijsko romanje
na Staro goro, toda videmski prefekt Cammarota ni izdal po¬
trebnega dovoljenja.

Pijeve procesije so poživele ljubezen do Marije in dvignile
navdušenje za romanja v njena svetišča, ki so kot vedno ostala
shajališča vernih Marijinih častilcev in Marijin prestol, s katerega
Devica Marija deli milosti svojim otrokom.

ŠMARNICNA POBOŽNOST

Ljudstvu najljubša Marijina pobožnost so šmarnice. Vsak večer
meseca majnika se odrasli in nedolžni otročiči zbirajo ob šmar-
ničnem oltarju, ki je odet v zelenje in cvetje ter razsvetljen
z neštetimi svečami in električnimi žarnicami. V oltarju pa kra¬
ljuje majniška Gospa, ki srečna sprejema prisrčno češčenje svojih
otrok.

Šmarnična pobožnost se je začela leta 1815 v Rimu na pobudo
misijonarja patra Lalomija. Papež Pij VII. jo je obdaril z raznimi
odpustki. Zelo hitro se je razširila po Italiji in krog leta 1840
prišla tudi na Goriško.

»Zgodnja Danica« leta 1854 prinaša poročilo iz Gorice, v ka¬
terem se govori o majnicah kot o zdavnaj upeljani »navadni  pre¬
lepi in hvalevredni pobožnosti, s katero celi ta mesec mnogi v teh
naših krajih« Marijo častijo.

Posebno slovesno so se vršile šmarnice v goriški stolnici kot
tudi v goriškem bogoslovnem semenišču. Zato pa so duhovniki, ki

112

so se bili že kot bogoslovci navdušili za majnice, kaj kmalu vpe¬
ljali šmarnično pobožnost v svojih duhovnijah.

Prve šmarnice v slovenskem jeziku je spisal književnik Da¬
vorin Trstenjak z naslovom »Mesec Marijin« (1842), druge pa
braslovški dekan Mihael Stojan »Marije rožen cvet« (1855). Naslov
»Šmarnice« je leta 1855 uvedel tedanji horjulski kaplan Janez
Volčič. Najbolj jedrnate šmarnice pa je spisal Luka Jeran. V
40 letih je na Slovenskem 30 šmarnic romalo/ med slovensko
ljudstvo.

Goriški duhovniki so segali po vseh teh šmarnicah in jih
prebirali ljudstvu. Toda šmarnice so še posebno mikavne in pri¬
vlačne zaradi prelepih Marijinih pesmi, ki prepletajo majniško
pobožnost. Na Goriškem so se bile posebno priljubile Marijine
pesmi, katere je bil ustvaril Gregor Rihar: pevci so se kar trgali
zanje in ljudstvo jih je poslušalo s solzami ginjenja. Riharjeve
pesmi so ponarodele in se razlegale na polju, v gozdu, sredi vasi.

' Šmarnična pobožnost je tudi danes last našega ljudstva. V
mestu in na vasi je mesec majnik še vedno Marijin mesec. Šmar-
nični zvonovi imajo čudovito moč na človeško srce: klic so nebeške
Kraljice, ki vabi otroke pred svoj oltar . . .

Tudi na‘ Goriškem so zlasti v zadnjih desetletjih številni
šmarničarji opevali Marijo in vzbujali v srcih vernikov otroško
zaupanje vanjo. Lepe šmarnice so izdali msgr. Mirko Rrumat,
msgr. Srečko Gregorec, g. Stanko Stanič, dekan Bele Venceslav,
prof. Filip Terčelj. Častno mesto med našimi šmarničarji ima
veliki Marijin častilec in dolgoletni spiritual goriške bogoslovnice
prof. Ivan Tul, ki še z bolniške postelje pošilja med naše ljudstvo
svoje šmarnice.

VNEBOVZETA V XX. STOLETJU

ZGODOVINSKI PREGLED

Goriški Slovenci so stopili v XX. stoletje z zelo razvitim
političnim, kulturnim in gospodarskim življenjem. V dobrem pet-
desetletju so se razvili iz nezavedne ljudske gmote v samozavesten
in življenja prekipevajoč narod. Prva svetovna vojna (1914-1918)
je nasilno presekala vsestranski napredek. Goriška se je spremenila

113

v krvavo bojno polje, vasi in mesta so se sesula v ruševine, ljud¬
stvo je deloma šlo v begunstvo in deloma doma preživljalo grozoto
soških ofenziv. Po razsulu avstro-ogrske monarhije je Goriška
pripadla Italiji (1918).

V Začetku XX. stoletja sta se na Goriškem merili na političnem
poprišču dve glavni stranki: slov. narodno napredna in slov. ljud¬
ska stranka (SLS). Notranje trenje je razcepilo vrste SLS v, »staro«
in »mlado« strujo. Toda vojna tragedija in povojna razočaranja
so pripomogla, da sta se struji na shodu zaupnikov SLS, ki je
bil v Gorici dne 5. septembra 1918, ponovno združili. Sprejeli so
hov pravilnik SLS in imenovali novo načelstvo, v katerem so bili
msgr. Josip Ličan, odvetnik dr. Iv. Novak in dr. Ign. Kobal. Ko
so se politične razmere slovenske manjšine v Italiji zaostrile, so
se vse stranke združile v slovensko političnem društvu »Edinost«
v Trstu. Goriški katoličani so si nato ustanovili lastno politično
društvo »Edinost« s sedežem v Gorici in glasilom »Goriška straža«.

Lepo cvetoče je bilo pred prvo svetovno vojno kulturno delo¬
vanje. Številna bralna, izobraževalna, pevska in telovadna društva
so bila povezana v »Slovenski krščansko-socialni zvezi za Primor,
sko« s sedežem v Gorici. Poslanec dr. A. Gregorčič je ustanovil
društvo »Šolski dom«, ki je postalo lastnik kar štirih šolskih
poslopij v Gorici in ki mu je pomagalo pri zgradbi slovenskega
šolstva na Goriškem, od otroških vrtcev do slovenske državne
gimnazije v Gorici (1910). Dijaki so dobili svoj zavod v »Slo¬
venskem Alojzijevišču« (1893), sirote pa svoj dom v »Slovenskem
sirotišču« (1904). Po vojni so se v najkrajšem času obnovila
prosvetna društva, ki so bila včlanjena v »Prosvetni zvezi« v Gorici,
ki je izdajala mesečnik »Naš čolnič«, in v »Zvezi prosvetnih
društev« v Trstu.

Leta 1908 je skupina 39 duhovnikov in 3 laikov pod vod¬
stvom dr. Josipa Srebrniča ustanovila »Katoliško tiskovno društvo«
(KTD). Leta 1909 je KTD začelo izdajati tednik »Novi čas« in
leta 1913 je ustanovilo »Katoliško knjigarno«. Po končani vojni
je KTD spet povzelo svoje delovanje (1919) in postalo središče
vsega krščanskega kulturnega delovanja na Goriškem. V letih
1920-1922 je izdajalo družinski mesečnik »Mladika«; leta 1923 je
ustanovilo »Katoliško tiskarno«. Istega leta se je osnovala v Gorici
tudi družba za izdajanje dobrih knjig, t. j. »Goriška Mohorjeva
družba«, ki si je prevzela ustroj verske bratovščine. Družbo je

114

potrdil nadškof Sedej, papež Pij XI. pa ji je poslal svoj apostolski
blagoslov.

V smislu resolucij prvega katoliškega shoda v Ljubljani (1892)
sta se ustanovili katoliški akademski društvi v Gradcu in na
Dunaju, pri katerih so Goričani prevzeli vodilna mesta. Leta 1906
je nastala »Slovenska dijaška zveza«, ki je vezala katoliške dijaške
organizacije. Leta 1921 je na Goriškem katoliško dijaštvo skupne
z liberalnim oživelo staro ferialno akademsko društvo »Adrija« v
Gorici. Ker so se kmalu začeli javljati načelni spori v društvu,
je katoliško dijaštvo izstopilo in ustanovilo lastno »Dijaško zvezo«
(1922) in prirejalo razne tečaje za katoliško vzgojo novega rodu
razumnikov.

Bogato razvite so bile na Goriškem tudi gospodarske organi¬
zacije, ki so bile izprva vključene v »Goriški zvezi gospodarskih
zadrug in društev« (1904), po vojni pa v »Zadružni zvezi« v Gorici.
Dr. A. Gregorčič je med drugim ustanovil in predsedoval »Cen¬
tralni posojilnici«, »Narodni tiskarni«, »Narodni knjigarni« in
»Goriški Matici«.

Z nastopom fašizma je italijanska vladna politika vodila v
popolno uničenje narodne samobitnosti primorskih Slovanov. Gen-
tilejeva šolska odredba 1. oktobra 1923 je obsodila na smrt slo¬
vensko šolstvo. Sledile so ukinitve vseh političnih, kulturnih in
gospodarskih ustanov. Slovenski uradniki, učitelji in železničarji
so bili premeščeni v notranjost države, ostali razumniki pa raz¬
gnani ali izločeni iz javnega delovanja. Slovenska beseda se je
spet umaknila za domače ognjišče in v cerkev. Pa niti tu ni bila
varna. Po letu 1928 se je za dobo petnajstih let državni pritisk
osredotočal v boj za poitalijančenje otrok v šoli, mladine v faši¬
stičnih organizacijah in za izgon slovenske besede iz cerkve. Na
razvalinah narodne kulture je tekla borba za duše . . .

Že med samo drugo svetovno vojno in zlasti po njenem koncu
so goriški Slovenci obnovili svoje prosvetno in kulturno delo: slo¬
vensko šolstvo, predavanja ljudske univerze, prosvetni večeri,
akademije, prireditve, tabori, socialna pomoč in ustanova za be¬
gunce itd. Vodilno vlogo imata pri tem razgibanem delu »Katoliško
prosvetno društvo« in Dekliška Marijina družba v Gorici. Težko
ideološko borbo za življenje po katoliških načelih je sprva vodil
tednik »Slovenski Primorec« in nato njegov naslednik »Katoliški
glas«. Bližnji cilj nepopisnih žrtev in naporov pa je zgraditev

115

»Katoliškega doma«, ki naj postane sedež vsega katoliškega kul¬
turnega dela na Goriškem.

Po krvavi predigri vojne v Abesiniji (1935-1936), revolucije v
Španiji (1936), priključitve Avstrije (1938) in uničenja Češko¬
slovaške (1939) se je odigrala na svetovni pozornici tragedija druge
svetovne vojne (1939-1945). Vojni se je v Jugoslaviji in na
Primorskem pridružila notranja revolucija, ki je prinesla na oblast
komunizem. Jugoslovanske čete so spomladi leta 1945 zasedle
Primorsko s Trstom in Gorico. Goriška je bila dobri dve leti
razdeljena v dve upravni področji: področje A pod anglo-ameriško
in področje B pod jugoslovansko vojno upravo. Dne 15. septembra
1947 se je izvedla mirovna pogodba in dežela je bila dokončno
razdeljena med Jugoslavijo in Italijo. Dne 5. oktobra 1954 je bila
objavljena londonska »spomenica o sporazumu glede Trsta«, s ka¬
terim je bilo razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo tudi Svobodno
tržaško ozemlje.

VERSKI POLOŽAJ V ZADNJEM PETDESETLETJU

Neutrudno delo dr. Mahniča, kardinala Missie, dr. J. E. Kreka
in drugih javnih katoliških delavcev je sprožilo tudi na Goriškem
živahno katoliško gibanje, ki je skušalo uresničiti na vseh po¬
dročjih javnega življenja program, ki so ga bili začrtali slovenski
katoliški shodi.

Nadškof Missia (1898-1902) je v smislu svojega gesla: »Vss
obnoviti v Kristusu!« videl sredstvo versko-nravnega prerojenja
v iskrenem češčenju Srca Jezusovega. Pozival je, naj se presvetemu
Srcu Jezusovemu posvete družine, župnije, škofija. Ker je vedel,
da ni zvestobe Bogu brez zvestobe Cerkvi, je svojim vernikom
zabičeval ljubezen do sv. očeta in vdanost katoliški Cerkvi. In še
je zahteval, naj se vse javno življenje razvija v duhu katoliških
načel, kajti ni vere brez življenja po veri.

Nadškof Frančišek B. Sedej (1906-1931) je kot apostol evha¬
rističnega in marijanskega življenja vodil vernike pred tabernakelj
in k Materi božji. Priporočal je pogosto sv. obhajilo in češčenje
Srca Jezusovega; leta 1908 je ustanovil »Zajednico duhovnikov
Srca Jezusovega« in leta 1911 je vpeljal slovesno škofijsko češčenje
Najsvetejšega: vse duhovnije v nadškofiji so zapovrstjo na eno

116

izmed nedelj in praznikov imele vsednevno čelčenje. Močno je
priporočal Marijino češčenje in želel, naj se v vsaki duhovniji
ustanove Marijine družbe.

Nesmrten spomenik si je nadškof Sedej postavil z zgradbo
veličastne stavbe malega semenišča, ki je bilo otvorjeno dne 6. ok¬
tobra 1912.

Za prvo svetovno vojno se je nadškof skupno s semeniščniki
umaknil v stiski samostan in kar 94 duhovnikov je moralo za¬
pustiti svoje črede. Ob povratku v Gjorico se je msgr. Sedej kot
svetopisemski Jeremija jokal nad ruševinami ljubljene nadškofije:
na 16 dekanij jih je bilo 12 težko prizadetih; cele vasi so bile
v razvalinah; cerkve in župnišča so bila zravnana z zemljo; v
Gorici sta bili porušeni cerkvi sv. Vida in sv. Roka, zelo poško¬
dovani obe semenišči in stolnica, škofijski dvorec deloma uničen.

»Versko-nravna anarhija vlada vsepovsod!« je tožil vladika.
Treba je zdraviti tvarne in duhovne rane; iz ruševin in smrti
priklicati življenje in zgraditi nov svet.

Slovenska duhovščina je strnila svoje vrste v »Zboru svečeni¬
kov sv. Pavla« (1919) in iz »Zbornika«, ki ga je urejeval Ivan
Rejec, je črpala pobud in smernic za obnovitveno delo. Vir moči
in vztrajnosti so bile »Zajednice Srca Jezusovega«, ki so v okviru
raznih dekanij prav živahno delovale. Duhovno življenje pa je
moglo vzkliti samo iz — Roga! Zato je Goriška priredila v letih
1923-1924 vrsto veličastnih evharističnih kongresov: Idrija in Ko¬
men, Kobarid in Log pri Vipavi, Biljana in Tolmin so počastili
evharističnega Kralja z zmagoslavnimi manifestacijami žive vere
in prisrčne ljubezni.

Na obzorju so vstajali temni oblaki. Protiverske organizacije
in krajevne fašistične skupine so burno napadale nadškofa Sedeja
in zahtevale njegov odstop. Vsi dobri so to obsojali. Italijanske
množice v Gorici in še zlasti v Furlaniji so prirejale svojemu nad-
pastirju viharne manifestacije ljubezni in vdanosti in njegova pot
po slovenskih krajih je bila pohod zmagovalca. Papež Pij XI. je
po posebnem odposlancu izrazil msgr. Sedeju popolno zaupanje
in blagoslovil njegovo delo.

Težki udarci so zadevali slovenski živelj: izgon slovenskih re¬
dovnikov; najprej so morali kapucini zapustiti goriški samostan
(1923), nato pa še Sv. Križ (1924); takisto so bili izgnani fran¬
čiškani s Sv. gore, Kostanjevice in Višarij.

117

Za težko ranjena srca katoliških Slovencev so bile pravi bal¬
zam besede, ki jih je izgovoril marca 1924 novi tržaški škof
A. Fogar, ko se je poslavljal od italijanske katoliške mladine v
Gorici: »Vsi smo sinovi Kristusovi, premožni in revni, Slovenci
in Italijani. Radi ljubezni do Slovencev in do goriškega nadškofa
sem moral mnogo trpeti na svojem ugledu. Pa imam zadoščenje.
Moji mladi prijatelji, izročam vam dediščino: Ljubite goreče

svojega nadpastirja, kakor sem ga jaz. In ljubite Slovence! Le
z ljubeznijo bomo dosegli, da bodo Slovenci vzljubili našo lepo
domovino.«

Dne 26. avgusta 1927 je obhajal msgr. Sedej svoj zlatomašniški
jubilej. Cerkev sv. Ignacija je videla zbrane krog priljubljenega
zlatomašnika tržaškega škofa Fogarja, poreškega Pederzollija,
kakih 260 duhovnikov, prefekta dr. Cassinija, župana Bombiga
in veliko množico vernikov.

V postnem pastirskem pismu leta 1927 je nadškof Sedej
odredil, naj se uvede katoliška akcija (KA). Skupina slovenskih
duhovnikov z dr. Ličanom, dr. Brumatom in g. Cigojem na čelu
je pozdravila zamisel mobilizacije duhovnih sil krščanskega ljud¬
stva za laični apostolat pod vodstvom hierarhije. Dr. Ličan je
predlagal nadškofu, naj osnuje škofijski odbor KA za slovenski
del škofije in ukaže izdajati list »Kristusu Kralju« kot glasilo KA
in ostalih verskih organizacij. KA naj se izvede ločeno od pro¬
svetnih društev. Prosvetna zveza pa je predlagala, naj nadškof
naprosi sv. stolico, da prizna Prosvetni zvezi značaj slovenske KA
v Italiji, nakar se bodo prosvetna društva preobrazila v krožke KA.

Ob zahtevi, naj slovenska KA sprejme brez pridržkov pro¬
gram in delovanje italijanske KA, so vstale take težave, da je
Sedej za italijanski del škofije ustanovil škofijski odbor KA, za
slovenski pa je sebi pridržal vodstvo vseh verskih organizacij. Ker
je naletel na ovire za samostojno zgradbo slovenske KA, je odredil,
naj se v vseh slovenskih župnijah ustanove Marijine družbe,
apostolstvo molitve, apostolstvo mož, župnijski sveti za misijone,
bratovščine itd.

V nagovoru, ki ga je imel Pij XI. dne 21. maja 1929 romarjem
iz Jugoslavije, je na poseben način priporočal KA. To je tako
opogumilo nadškofa Sedeja, da je mesec pozneje pozval slovensko
duhovščino, naj ustanovi KA. Poudarjal je, da nudi 43 člen kon¬
kordata osnovo tudi za slovensko KA, ki se bo kot samostojen

118

FRANC JELOVŠEK: SVETA DRUŽINA

oddelek pridružila že obstoječi italijanski KA. Ker pa je ta zahte¬
vala, naj se nove organizacije brez pridržkov podrede obstoječemu
škofijskemu odboru, je vse padlo v vodo.

Tudi nadškof Margotti je ponovno zahteval, naj se vpelje v
slovenske kraje KA, a slovenski duhovniki niso mogli v vesti
pristati na zahtevo, da se vodi vse uradovanje, knjige in zapisniki
v italijanščini. Prišla pa je druga svetovna vojna in z njo nove
razmere. Nadškof Margotti je dne 13. decembra 1943 ustanovil
»pripravljalni odbor KA za slovenski del goriške nadškofije«; dne
23. marca 1944 je uradno imenoval samostojno vodstvo sloven¬
ske KA. Na čelo »krožku slovenskih izobražencev« je postavil
prof. Jožka Bratuža. Osnovalo se je tudi glasilo »Duhovni pre¬
porod«. Toda vojni dogodki so zamorili rahlo stebelce. Novembra
1949 so končno zaživeli »Dekliški krožki« in dne 12. julija 1953
se je osnovala »Zveza dekliških krožkov« kot prva veja slovenske
KA na Goriškem.

Za apostolskega upravitelja msgr. Ivana Sirottija je sv. stolica
uredila pravni položaj goriške škofije. Nadškofiji je končno do¬
delila vipavsko in idrijsko dekanijo (1933). Ukinila je ilirsko
cerkveno pokrajino in proglasila ljubljansko in krško škofijo za
neposredno od sv. stolice odvisni; goriški nadškofiji pa sta ostali
podrejeni le tržaško-koperska in poreško-puljska škofija. Nova
goriška cerkvena provinca je bila pridružena konciljski pokrajini
Treh Benečij (1933).

Nadškof Karel Margotti (1934-1951) se je vrgel z mladostno
energijo na duhovno preosnovo škofije. Bila ga je sama gorečnost
za veličastnost bogočastja in lepoto bogoslužja. V skrbi za duhov¬
niški naraščaj je neprestano priporočal »Ustanovo za poklice in
semenišča«; tik semenišča je dal postaviti »lurško votlino« (1936);
slovesno je posvetil dokončano svetišče Srca Jezusovega v Gorici
(1938); izvedel je nepozabne Marijine proslave za štiristoletnico
Sv. gore (1939) in izpeljal prvo škofijsko sinodo (1941). Med
vojno in po vojni je izvršil čudeže dobrodelnosti: gmotno je
podpiral potrebne, reševal iz ječ in pred deportacijo v Nemčijo,
rešil življenje številnim obsojencem na smrt.

Škofijo je vladal v zelo kočljivem zgodovinskem obdobju.
Vladni pritisk na slovensko manjšino se je tako zaostril, da mu
ni bilo pri najboljši volji mogoče zavreti vseh krivic, ki so za¬
devale ubogo ljudstvo. Nadškof je sicer posredoval, protestiral,

120

ugovarjal. A cesto so bile »reči večje od oseb«. Tudi sv. stolica
se je zavzemala za zatirani narod. Bila je ponovna osebna inter¬
vencija tedanjega državnega tajnika kardinala Pacellija — seda¬
njega papeža Pija XII. — pri Mussoliniju, ki je leta 1937 dosegla,
da so se ponovno vpeljale slovenske pridige v Trstu in Gorici, ko
sta jih bila krajevna kvestorja prepovedala. Neminljiva zasluga
msgr. Margottija je, da je Slovencem rešil vsaj temeljne jezikovne
pravice: slovensko besedo in petje v cerkvi, krščanski nauk v ma¬
terinščini, pouk slovenščine v semenišču, obstoj verskih organi¬
zacij, zlasti Marijinih družb. Po vojni je ustanovil v malem seme¬
nišču celotno slovensko gimnazijo z licejem (1945) in po priklju¬
čitvi je Slovencem zagotovil nemoteni verski razvoj z ustanovitvijo
štandrške dekanije (1947). Ko je legal v grob (t 31. julija 1951),
je strnil najglobljo vsebino svojega življenja v nepozabni živ¬
ljenjski nauk, ki ga je zapisal v svojo duhovno oporoko: »Vsem
škofljanom priporočam, da živijo v Bogu tesno povezano s kato¬
liško Cerkvijo in da se Italijani in Slovenci ljubijo kot bratje.«

MARIJA V ZADNJEM PETDESETLETJU

Veliki Marijin častilec kardinal Missia, čigar telesni ostanki
počivajo ob Marijinem vnožju na Sv. gori, je bil prepričan, da
bo najlaže duhovno prerodil goriško nadškofijo po Mariji. Jezu¬
sova Mati je vsekdar Mati milosti in duhovnega prerojenja. Zato
pa je na vse načine širil Marijino češčenje, zlasti z Marijinimi
družbami.

Silno važnost je polagal na Marijina božjepotna svetišča, ki
jih je smatral za žarišča vere in šolo nravstvenega življenja. Sve¬
tišča pa najlepše procvitajo, ako jih oskrbujejo redovne družine.
Zato pa je leta 1901 izročil oo. frančiškanom Marijini svetišči
na Sv. gori in na Barbani.

Svetogorski gvardijan pater Kalist Medič je v kratkem času
izvršil važna popravila v svetišču in v samostanu. Zgradil je po¬
sebno romarsko hišo. Dosegel je tudi, da je sv. oče leta 1906
podelil svetišču častni naslov manjše bazilike. Prav tako so bar-
banski frančiškani prenovili svoje svetišče, razširili otok in dvignili
ugled barbanske božje poti.

121

Lepi uspehi, ki so jih redovniki želi na Sv. gori in na Barbani,
so pripomogli, da so izročili ljubljanskim frančiškanom v oskrbo
Višarje (1906), lazaristom Grad pri Mirnu (1913) in kapucinom
Staro goro (1913).

Prva svetovna vojna je strašno prizadela Marijina svetišča:
cerkev in samostan na Sv. gori sta se zrušila v razvaline in podoba
svetogorske Kraljice je odšla v begunstvo v Ljubljano. Prav tako
so bile pokončane Marijine cerkve na Sv. Višarjah, na Kostanje¬
vici, na Mengorah in na Gradu. Cerkev na Stari gori je zasedlo
vojaštvo in cerkev na Barbani je postala skladišče zažigalnih
bomb.

Po vojni so verniki zahtevali obnovo Marijinih svetišč, da bi
lahko pri Mariji iskali utehe in moči.

Prva je bila otvorjena božja pot na Stari gori. Videmski
nadškof A. Rossi je dne 3. septembra 1922 ob pričujočnosti 30.000
romarjev slovesno kronal z zlato krono kip starogorske Matere
božje.

Od leta 1911 dalje so na Barbani zidali novo cerkev. Vojna
je delo prekinila. Leta 1924 pa je bila nova cerkev dozidana in
velike množice so spet romale na Marijin otok. Svetišče je bilo
slovesno posvečeno po nadškofu K. Margottiju dne 2. avgusta 1936.

Več let je trajala obnova Sv. gore. Gvardijan pater Ferlin je
sprva postavil začasno kapelo. Romarske procesije so se hitro
množile. Oktobra 1921 leta so prenesli milostno podobo iz Ljub¬
ljane in jo izpostavili javnemu češčenju v goriški stolnici; Dne
2. oktobra 1922 so jo prenesli na Sv. goro v veličastnem sprevodu,
katerega je vodil nadškof Sedej. Ljudstva je bilo nad 80.000.
Marija se je vračala med petjem in solzami ginjenja v slavo Svete
gore . ..

Na ruševinah Mirenskega Gradu je v letih 1924-1925 vzrastla
nova baročna cerkev Žalostne Matere božje in pred njo svete
stopnice s Kalvarijo. Pozneje so prizidali še misijonsko hišo in
dom duhovnih vaj.

Obnova Sv. Višarij se je začela leta 1922. Višarska Kraljica,
ki je v letih begunstva preromala velik del Koroške’, se je vrnila
v obnovljeno svetišče šele dne 24. junija 1925. Slovesnosti je vodil
goriški stolni kanonik msgr. Berlot. Nadškof Sedej je posvetil novo
cerkev 1. julija 1926. Gorsko svetišče je okusno poslikal umetnik
Tone Kralj.

122

\ olčanski župnik A. Kodermac je z velikimi žrtvami dal po¬
zidati leta 1929 Marijino cerkev na Mengorah. Tolminska je tako
spet imela svoje priljubljeno svetišče.

Važnejša kot pozidava Marijinih svetišč je bila utrditev Ma¬
rijinega kraljestva v dušah širokih ljudskih plasti, zlasti mladine.
Če so razne pobožnosti kot šmarnice, vzorni tedni, zornice,
Marijini prazniki poživeli Marijino češčenje, so romanja in Ma¬
rijine družbe prežele srca s plameni viharnega navdušenja in
neomajne ljubezni do nebeške Kraljice. V velika Marijina zmago¬
slavja so izzvenela veličastna romanja, ki jih je organizirala Pro¬
svetna zveza: na Sv. goro je pevaje priromalo 2.000 slovenskih
fantov, na Marijino Celje se je povzpelo 1.000 mladeničev, na
Višarje in na Mirenski Grad so prav tako prišle velike skupine
moške mladine.

Medtem ko se je septembra 1924 vršil v Ljubljani prvi slo¬
venski Marijin kongres, na katerem je papeški nuncij H. Pelle-
grinetti slovesno kronal kip Marije Pomočnice za novo salezijansko
cerkev na Rakovniku in knezoškof Jeglič posvetil Mariji slo¬
venski narod, se je vršil v Logu na Vipavskem mogočem shod
primorskih Marijinih družb. Z Goriške, Notranjske in celo s pre¬
lepih gora nad Kanalsko dolino je prihitelo v Log nad 5.000
mladenk, da bi se ob Marijinem vznožju navdušile za visoke
vzore čistega življenja.

Vse je kazalo, da se bodo primorski Slovenci izkristalizirali
v izbrano ljudstvo Marijino. Toda fašistično zatiranje, ki je razbilo
zmagoviti pohod organiziranega katoliškega življenja, je zavrlo
tudi zmagoslavje Marijinega kraljestva. Vse versko življenje se je
umaknilo v senco svetišč in sredi razbitih prej tako cvetočih cer¬
kvenih in katoliških organizacij je ostala, poleg maloštevilnih
bratovščin, le Marijina družba: simbol Marijine zvestobe sloven¬
skemu ljudstvu.

Nadškof Margotti je proglasil za 400-letnico Sv. gore Marijino
jubilejno leto (1938-1939). Nadškofija je oživela v notranji po¬
božnosti in v zunanjih izrazih ljubezni do Marije. Marijanske
proslave in številna romanja na Sv. goro, med katerimi je bilo
posebno prisrčno romanje slovenskih Marijinih družb, so dosegle
svoj višek, ko so junija 1939 prenesli podobo svetogorske Kraljice
v Gorico in jo izpostavili v stolnici javnemu češčenju. Naval ver¬
nikov je bil izreden in povratek Marijin na Sv. goro, ki ga je

123

vodil ob sodelovanju številnih škofov in nadškofov beneški pa¬
triarh kardinal Piazza, se je razvil v mogočno Marijino zmago¬
slavje.

Vsa srca so zavriskala od veselja, ko je msgr. Mirko Brumat
izposloval za dobo Marijinega jubilejnega leta izhajanje verskega
mesečnika »Svetogorska Kraljica«. Od aprila 1938. leta do no¬
vembra 1939 je izšlo kakih 20 številk. Mesečnik je dosegel naklado
9.600 izvodov in se je razširil na goriško, tržaško in reško škofijo.

Druga svetovna vojna in z njo združena komunistična revo¬
lucija sta zasuli Primorsko z nepopisnimi grozotami in uničenjem.
Ljudstvo se je z ginljivo zaupnostjo zgrinjalo krog Marijinih
oltarjev. Vsa dežela je v en glas vpila in klicala k Pomočnici
kristjanov. Ni ga bilo kraja, kjer bi se ne glasila sredi solz in
joka pretresljiva pesem »Marija, v vojskini čas!«

In kot je papež Pij XII. v smislu fatimske poslanice posvetil
leta 1942 brezmadežnemu Srcu Marijinemu Cerkev in vesoljni svet,
tako so se naše družine in župnije, zlasti pri pobožnosti prvih
sobot, posvečevale in izročale Srcu Marijinemu. Nekateri kraji kot
Šturje in Ajdovščina so se zaobljubili, da bodo vsako leto slovesno
obhajali praznik brezmadežnega Srca Marijinega, če jih nebeška
Gospa obvaruje vojnega uničenja.

Slovensko ljudstvo je pokazalo svoje neizmerno ljubezen in
zaupanje do svetogorske Kraljice septembra 1943, ko je bila ob
polomu Italije njena milostna podoba prenesena s Sv. gore v
Ajdovščino in v Sv. Križ na Vipavskem, kot bi hotela Mati bolečin
stati ob svojih trpečih otrocih v njih najtežji uri. Dve nemški
diviziji sta prav one dni preplavili Primorsko in izvedli na tako
zvanem »osvobojenem ozemlju« nečloveško čistko: hiše so gorele
od Gorice do Postojne, poklanih je bilo krog 2.000 ljudi in od¬
peljanih v Nemčijo krog 10.000 oseb . . .

Svetogorsko Marijino podobo so nato prenesli na Kostanjevico.
V goriški stolnici pa so v postu leta 1944 izpostavili v javno če-
ščenje posnetek svetogorske podobe in nadškof Margotti je v
imenu Goričanov obljubil, da bo v prihodnosti mesto Gorica na
slovesen način obhajalo praznik svetogorske Matere božje.

V predelu Primorske, ki je po vojni prešel pod jugoslovansko
upravo, so komunistične oblasti izrinile vero iz javnega življenja.
Temne sile so skušale zbrisati vidne znake žive vere in še zlasti
Marijinega češčenja, kot križe, znamenja, Marijine kapelice itd.

124

Toda narod, ki je trinajst stoletij hodil trnjevo zgodovinsko pot
ob Marijini roki, ne bo nikoli dopustil, da bi mu iztrgali najdražjo
svetinjo: otroško ljubezen do Marije. Slovenska duša je že ne¬
vzdržno vzvalovala in javno izpovedala svojo nezlomljivo predanost
Devici Mariji ob priliki slovesnega povratka milostne podobe
svetogorske Kraljice v svetišče na Sv. goro.

Ko so dne 11. februarja 1947 italijanski frančiškani zapuščali
Kostanjevico, so oddali podobo svetogorske Kraljice goriškemu
nadškofu, ki je odločil, naj se podoba dne 7. junija prenese v
Solkan in nato na Sv. goro. V noči pred prenosom je bila podoba
ukradena iz goriške stolnice, kjer je bila izpostavljena. Pod grož¬
njo težkih duhovnih kazni, ki jih je nadškof izrekel nad ugra¬
bitelji, je bila podoba izročena Vatikanu, Vatikan pa jo je oddal
zastopniku slovenskih frančiškanov v Rimu patru Hugonu Brenu.
Milostna podoba je nato romala preko Beograda in Ljubljane v
Solkan, od koder je bila dne 8. aprila 1951 v veličastnem sprevodu
kakih 20.000 ljudi, ki ga je vodil apostolski administrator
msgr. Mihael Toroš, slovesno prenesena na Sv. goro. Ta tretj'
Marijin povratek v svetišče na Sv. gori, ki se je izvršil v izredno
težkih verskih razmerah, saj je videl solze objokanih množic, je
izzvenel v nekako nebeško zagotovilo, da bo Mati Marija ostala
sredi svojih otrok tudi v najtežjih preizkušnjah, dokler ne zasije
veliki dan, ko bo Marijino Srce dokončno zmagalo, kot je napo¬
vedano v fatimski poslanici.

MARIJINE DRUŽBE

Med verskimi organizacijami goriških Slovencev zavzemajo
Marijine kongregacije zelo častno mesto. Videli smo že, kakšen
doprinos h katoliški obnovi XVII. stoletja so prispevale kongrega¬
cije, ki so jih do izgona iz Gorice vodili oo. jezuitje. Pod
Jožefom II. so te kongregacije zamrle.

Leta 1814 je bila spet upostavljena Družba Jezusova in deset
let pozneje so ji bile vrnjene vse pravice, med katerimi je bilo
•tudi vrhovno vodstvo Marijinih kongregacij. A bilo je treba veliko
truda, da so se kongregacije spet opomogle. V drugi polovici XIX.
stoletja so Marijine kongregacije postale prave armade izbranih
apostolov, ki so odločilno vplivali na javno življenje. Bile so kon-

125

gregacije, ki so v Belgiji izbojevale zmago katolicizma nad libera¬
lizmom, ki so na Dunaju utrle pot katoliški ideji in ki so v
Združenih državah ter še posebno v Braziliji priborile katoličanom
ugled in širok vpliv na javnost.

Leto 1848 je prineslo katoliškim Avstrijcem svobodo združe¬
vanja. Med prvimi cerkvenimi organizacijami, ki so vzrastle na
razvalinah jožefinske zakonodaje, so bila prav Marijina društva.

V onem času je slovela »Nadbratovščina brezmadežnega Srca
Marijinega« s sedežem v svetišču Marije Zmagovalke v Parizu. Ob
prvem dihu verske svobode se je ta bratovščina raztegnila na
Avstrijo, in sicer prej na Goriško kot na Kranjsko. Kanalski žup¬
nik Peric je že dne 28. septembra 1849 ustanovil bratovščino Srca
Marijinega in jo priklopil nadbratovščini v Parizu. Šele dve leti
kasneje se je prva slična bratovščina osnovala na Kranjskem, in
sicer pri Sv. Petru v Ljubljani (1851). Na Goriškem se je ista
bratovščina ustanovila tudi v bogoslovnici, na Placuti, v Logeh,
v Starem selu pri Kobaridu in drugod. Pri pobožnostih so se po¬
služevali Jeranovega priročnika »Srce Marije, prečiste Device«.

Sredi XIX. stoletja sta obiskala domovino velika slovenska
misijonarja škof Baraga in dr. Knoblehar in zelo poživila zani¬
manje za misijone. Na Dunaju je tedaj delovala bratovščina
»Marijino društvo« (Marienverein), ki je podpiralo katoliške mi¬
sijone v Afriki. Bratovščino je Pij IX. obdaril z bogatimi odpustki.
Goriški ordinariat je marca 1853 pozval duhovnike, naj ustanove
to bratovščino. Par mesecev pozneje se je pri Sv. Luciji osnovalo
»Marijino društvo«.

Leta 1854 so frančiškani na Kostanjevici ponovno obudili v
življenje bratovščino Škapulirske Matere božje.

Marijine bratovščine se niso mogle razcveteti in zajeti širokih
ljudskih plasti. Novi časi so zahtevali novih oblik Marijinih udru-
ženj, ki bi prodrle med mladino, jo navajale k pobožnosti in
varovale pred sodobnimi zmotami in zablodami. Tedaj so stopile
na plan Marijine družbe. Njihova pravila so prava mojstrovina
katoliškega vzgojeslovja in dušnopastirske modrosti, saj nudijo
varno osnovo za odgojo novih rodov skladno s časovnimi potre¬
bami.

Točno sto let po zatrtju Družbe Jezusove je vzklila v Gorici
prva Marijina družba, in sicer italijanska družba »Marijinih
hčera«. Slovesno je bila ustanovljena v cerkvi Brezmadežne dne

126

2. februarja 1873. Posvečena je bila Brezmadežni in sv. Nežiki.
Prva predsednica je bila grofica Matilda Coronini. Pri procesiji
na Telovo leta 1873 je nova družba v prvič nastopila v javnosti
ž blestečo novo družbeno zastavo.

Kmalu nato se je ustanovila ista družba med gojenkami zavoda
»Contavalle«.

Med Slovenci so takoj spočetka prevladovale dekliške Marijine
družbe. Razvile so se predvsem v ljubljanski škofiji, nato v goriški.
Prvi dekliški Marijini družbi na Primorskem sta nastali v Črnem
vrhu (1894) in v Idriji (1897). V goriški nadškofiji so vzrastle
prve dekliške Marijine družbe leta 1899 v Drežnici, na Libušnjem,
v Pevmi in v Kamnjah; razcvele pa so se pod nadškofom Sedejem,
ki je že v svoji nastopni poslanici leta 1906 priporočal duhovščini
skrb za Marijine družbe in isto ponavljal na pastoralnih vizitacijah
in skoro v vseh pastirskih pismih.

Pred izbruhom prve svetovne vojne je delovalo na Goriškem
krog 40 Marijinih družb, med katerimi so vštete tudi družba v
malem semenišču, dijaška družba, ki jo je vodil katehet Ivan
Rejec, in družba akademikov, ki ji je načeloval sedanji krški škof
Srebrnič. Pod težo vojnih razmer so začele družbe pešati, ne¬
katere so prekinile svoje delovanje, druge so bile razpršene v
begunstvo. Na splošno so Marijine družbe častno prestale strašno
preskušnjo prve svetovne vojne. Ob koncu vojne je obstajalo
38 dekliških družb, 5 družb za žene in 2 fantovski družbi.

Prva večja povojna marijanska prireditev je bil skupen shod
Marijinih družb črniške dekanije v Sv. Križu (15. septembra
1918). Leta 1922 pa so družbe črniške, vipavske in idrijske deka¬
nije priredile veličasten shod v Logu.

Nadškof Sedej je podvrgel vse Marijine družbe enotnemu
škofijskemu vodstvu. Škofijski voditelj je bil sprva dr. A. Pavlica,
zatem g. L. Cigoj in nato msgr. Brumat. Škofijski voditelj je
določil dekanijske voditelje, ki so v svojih okoliših obiskovali
Marijine družbe, organizirali marijanske konference ter pisali
poročila o družbah v »Zbornik« in v »Bogoljub«. Za Marijine
vrtce je »Angelček« izdajal kot prilogo »Marijin zvonček«.

Ob evharističnih kongresih so Marijine družbe imele tudi
svoje skupne marijanske shode, ki so zelo dvignili evharistične
manifestacije. Taki shodi so se vršili v Komnu, v Logu. v Slavini,

127

na Vitovljah, na Mirenkem Gradu, na Marijinem Celju in v
Cerknem.

Leto 1924 je bilo proglašeno za srebrno jubilejno leto goriških
Marijinih družb. Vse krajevne družbe so priredile slovesne de¬
kanijske shode in nato pa skupni, zares zmagoslavni shod Ma¬
rijinih družb v Logu (3. septembra 1924), kjer se je krog nadškofa
Sedeja in kakih 80 duhovnikov zbralo nad 5.000 Marijinih hčera,
ki so ob vihranju 56 zastav prisegale svojo zvestobo nebeški
Kraljici.

Koncem septembra 1924. leta so delovale v goriški nadškofiji
naslednje Marijine organizacije:

72 dekliških z okrog 3.800 članicami

6 mladeniških » » 104 člani

17 ženskih » » 1.520 članicami

54 Marijinih vrtcev za deklice z 2.350 članicami

35 » » » dečke » 1.220 člani

184 Marijinih organizacij z 8.994 člani.

V teh družbah so delovali sledeči odseki: 36 evharističnih,
23 tiskovnih, 12 misijonskih, 5 dobrodelnih, 2 treznostna, 32 cer¬
kveno olepševalnih, 20 pevskih, 4 dramatski, 3 za popravo cer¬
kvenih paramentov, 3 adoracijskih, 1 lepega zgleda, 1 cecilijanski,
1 za oskrbo naraščaja, 1 sv. Marte, 1 Kanizijev, 1 zoper kletev,
1 knjižničarski in 1 za krščanski nauk.

V naslednjem dvajsetletju, ko je kulturni molk zagrnil Pri¬
morsko in ko se je vse slovensko javno življenje umaknilo v
cerkev, je bila spet Marija, ki je ostala zvesta preizkušanemu
ljudstvu in mu ohranila tradicijo organiziranega versko-prosvet¬
nega dela. Marijine družbe so vršile svoje versko-vzgojno poslanje
v duhu krščanske pravičnosti, ki priznava vsakemu narodu svo¬
bodni razvoj lastne samobitnosti in so tako opravljale važno
kulturno delo. Družbene dvorane so ostale kljub političnemu
pritisku zelenice versko-prosvetnega dela: mlada srca so se navdu¬
ševala za versko-nravstvene ideale v materinski besedi in pesmi
in neredka prireditev je poživljala ljubezen do narodne kulture
ter ohranjevala narodno zavest in ponos.

Marijine družbe so vkljub težkim razmeram lepo uspevale
in njih število je celo rastlo. Med samim vojnim metežem, ko se

128

MAKSIM GASPARI: MARIJA Z JEZUSOM

je širilo brezboštvo in ko so gorečnejši kristjani šli skozi ogenj
preizkušnje, so se ustanovile zadnje Marijine družbe: leta 1943
v Brestovici in v Kozani in leta 1944 v Kredu.

Leta 1942 je delovalo v goriški škofiji: 77 dekliških, 31 žen¬
skih in 10 mladeniških družb; Marijinih vrtcev pa je bilo nad
100. Vseh organiziranih Marijinih otrok je bilo kakih 12.000.

Med drugo svetovno vojno se je Osvobodilna fronta oklicala
za edino narodno oblast in si je začela lastiti monopol vsega
organiziranega javnega življenja. Na Marijine družbe je izvajala
takšen pritisk, da so mnoge bile prisiljene prekiniti vsako delo¬
vanje, ostale pa so vztrajale v najtežjih okoliščinah. V onih
groznih dneh. ko je smrt prežala na vsakem oglu, saj jo je lahko
sprožila še tako neosnovana ovadba, so med deviškimi lilijami
vzbrstele številne mučeniške palme. Na oltarju zvestobe Devici

129

Mariji in krščanskim idealom je žrtvovalo svoje mlado življenje
nekaj vodilnih družbenic, prva med njimi eolska prednica Marija
Škvarč. Goriške slovenske Marijine družbe bodo lahko vedno v
kraljestvu Marijinih otrok visoko dvigale svoj prapor in sami
nebeški Kraljici nudile' kot najvišji izraz ljubezni nedolžno kri
Marice Breceljeve in Malke Purgarjeve, ki sta s svojim brezma¬
dežnim življenjem širili vonj svetosti in ki bosta s svojo mučeniško
smrtjo še poznim rodovom vzor krščanske veličine.

Marijine družbe zaslužijo zaradi svojega zgodovinskega dela
za ohranitev verske, moralne in narodne zavesti na Goriškem in
na Tržaškem vso čast in priznanje.

Današnji položaj Marijinih družb ni rožnat. V jugoslovanskem
delu Primorske doživljajo družbe prebridko dobo mračnih kata¬
komb. V italijanskem delu Goriške delujeta, poleg maloštevilnih
Marijinih vrtcev, samo dve Marijini družbi: Dekliška Marijina
družba v Gorici in Fantovska kongregacija prav tako v Gorici.
Na Tržaškem imamo nekaj več Marijinih družb, ki so razvile
v zadnjih letih zelo. živahno dejavnost.

Marijine družbe bodo prav gotovo tudi v bodočnosti zavzemale
v nastopajočem Marijinem kraljestvu častno mesto prvobojevnikov
za Marijino zmagoslavje.

MARIJA VNEBOVZETA — KRALJICA VESOLJSTVA

Takoj po razmejitvi je nadškof Margotti zamislil podroben
načrt, ki ga je nazval »marijanska petletka«, kako uresničiti v
dušah kraljestvo Marijino. Načrt je predvideval »Marijino ro¬
manje« po vsej škofiji v teku leta 1948; naslednje leto bi vse
župnije vrnile obisk kipu »Marije Romarice«, izpostavljenemu v
goriški stolnici. Istočasno bi manjši kipi »Fatimske Matere božje«
krožili v posameznih duhovnijah od hiše do hiše. V svetem letu
1950 bi se vršili župnijski in dekanijski evharistični kongresi, ki
naj bi dosegli višek leta 1951, ko bi se izvedel v okviru dvesto¬
letnih proslav ustanovitve goriške nadškofije škofijski evharistični
kongres v Gorici. Dvestoletno jubilejno slavje bi se zaključilo
leta 1952 s tem, da bi se na Kalvariji zgradila veličastna cerkev
v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu, kateremu bi se posvetila
vsa nadškofija.

130

»Marija Romarica« je res preromala vso škofijo in doživljala
triumfalne sprejeme v vseh župnijah. Ob svojem obisku je nebeška
Misijonarka dramila v vojni otopele duše in jih vračala Bogu
prežete z novim krščanskim hotenjem. Sledilo je župnijsko ro¬
manje »Fatimske Marije« od hiše do hiše. Fatimska Kraljica je
tokrat stopala v posamezne družine, kjer je ostala dan ali dva.
Bili so to dnevi milosti in duhovne sreče, saj je božja Obiskovalka
govorila neposredno posameznim dušam . . .

Sveto leto 1950 je bilo leto velikega povratka k Bogu: ne¬
beška Romarica je nadaljevala s svojimi družinskimi obiski;
organizirale so se »križarske vojske molitve in žrtev« za spreobr¬
njenje grešnikov in za varstvo katoliške Cerkve; po duhovnijah
so se vršile tridnevnice in misijoni. V septembru se je lepa sku¬
pina goriškili Slovencev udeležila škofijskega svetoletnega romanja
v Rim in slišala v Sv. Petru iz ust sv. očeta Pija XII. v slovenščini
izgovorjeno dobrodošlico: »Pozdravljamo tudi slovenske vernike
goriške nadškofije.«

Dne 15. avgusta 1950 je sv. oče objavil, da bo za Vse svete
proglasil versko resnico o Marijinem Vnebovzetju. Ves katoliški
svet se je vzradoval ob tem novem Marijinem poveličanju.

Nadškof Margotti je pozval vse vernike, naj se duhovno pri¬
pravijo za izredno Marijino slavje. V vseh duhovnijah so se vršile
pridigane devetdnevnice, pri katerih so duhovniki prikazovali
vernikom sodobno važnost tolažljive resnice Marijinega Vnebo¬
vzetja, ki jo je krščanstvo stalno verovalo, kot priča že sam
praznik Velikega Šmarna.

Na praznik Vseh svetnikov je trg sv. Petra v Rimu videl
zbrane ob papežu Piju XII. 7 patriarhov, 156 nadškof, 392 škofov,
več tisoč duhovnikov vseh vrst in obredov in nadpolmilijonsko
množico vzklikajočih vernikov. Sv. oče je po odpeti himni
k Sv. Duhu v moči svojega božjega poslanja z jasnim glasom
nepreklicno razglasil obvezno resnico:

»Z oblastjo podeljeno Nam od N. G. Jezusa Kristusa, z ob¬
lastjo sv. apostolov Petra in Pavla in Našo izjavljamo, izpriču¬
jemo in določamo, da je od Boga razodeta resnica: Brezmadežna
Mati božja in vedno Devica Marija je bila po dokončanem ze¬
meljskem življenju z dušo in telesom v nebesa vzeta.«

Tudi Goriška se je pridružila radosti vesoljnega sveta ob novi
Marijini slavi. Že na predvečer Vseh svetih so verniki zasuli

131

s cvetjem in lepo razsvetlili podobe Marijine po lastnih domovih,
zlasti še v Marijinih cerkvah. Opoldne drugega dne pa so zvonovi
vse škofije dober četrt ure slovesno oznanjali, da je katoliška
Cerkev vpletla v bleščeči venec Marijine slave nov biser, in po¬
poldne so v vseh cerkvah iz dna duše zapeli slovesni Te Deuni.

Nadškof Hijacint Ambrosi, ki je koncem leta 1951 zasedel
stolico goriških vladik, je nadaljeval z izvajanjem marijanskega
programa svojega prednika. Pod geslom: »Vse obnoviti v Kri¬
stusu!« so se izvedli lepi župnijski, dekanijski in škofijski evha¬
ristični kongresi. Slovenski verniki so priredili prav mogočna
evharistična slavja v Štandrežu (18. maja 1952) in v Štivanu
(22. junija 1952). Nadvse veličasten je bil škofijski evharistični
kongres ob zaključku dvestoletnih proslav goriške nadškofije, v
dneh od 14. do 21. junija 1953. K sklepni evharistični procesiji,
katero je vodil kardinal Tisserant. je prišlo do 30.000 vernikov
iz vse škofije.

Sv. oče Pij XII. je dne 8. septembra 1953 oklical z okrožnico
»Blesteči venec slave« marijansko leto 1954. Povabil je ves kr¬
ščanski svet, naj z izrednimi Marijinimi proslavami obhaja sto¬
letnico razglasitve verske resnice Marijinega brezmadežnega Spo¬
četja. Marijansko leto naj služi za globlje proučevanje vzvišenih
Marijinih odlik, za prisrčnejšo pobožnost do Matere božje in zlasti
za svetejše življenje v posnemanju Marijinih kreposti.

Dne 7. decembra 1953 so zvonovi vseh cerkva pozdravili
Marijino jubilejno leto, ki se je začelo s praznikom Brezmadežne
in ki je videlo celo vrsto marijanskih proslav: tridnevnic, ma¬
rijanskih tednov, misijonov, dekanijskih kongresov, ki so se raz¬
vili, kot na pr. v Krminu, na Barbani in v Tržiču, v mogočne
Marijine manifestacije. V Tržiču je nadškof Ambrosi dne 26. sep¬
tembra 1954 kronal častitljivi starinski kip marcelijanske Matere
božje in s tem počastil kraj, kjer je stala ena najstarejših
Marijinih cerkva na Goriškem.

Tudi goriški Slovenci so se pokazali vredni svojih očetov v
češčenju presvete Device. Marijansko leto so zaključili v Štandrežu
dne 3. oktobra z mogočno procesijo z Marijinim kipom. Sloves¬
nosti se je udeležilo kakih 5.000 vernikov. Ob koncu pobožnosti
se je izvršila slovesna posvetitev vsega našega ljudstva Srcu
Marijinemu. Istega dne so imeli verniki devinskega dekanata sli-

132

JURIJ ŠUBIC: MARIJIN OBISK PRI TETI ELIZABETI

čen zaključek marijanskega leta v Zgoniku, kamor je prihitelo
krog 2.000 pobožnih Marijinih častilcev.

Se bolj prisrčne Marijine proslave so se izvršile v jugoslovan¬
skem delu goriške nadškofije. Marijina svetišča v Oberšljanu, v
Logu, na Vrhovi ju, na Mengorah in drugod so bila cilj stanovskih
romanj, ki so zgovorno dokazala, kako je kljub brezbožni propa¬
gandi komunističnega režima zakoreninjena ljubezen do Marije
tudi v srcih slovenskih mož in fantov. Posebno veličastno pa je
bilo skupno romanje na Sv. goro, katerega se je udeležilo krog
10.000 ljudi. Nad 20 duhovnikov je spovedovalo vso noč; razdelili
so 6.000 obhajil; vse je ganila živa vera številnih oseb, ki so se
kleče pomikali okrog Marijinega oltarja . . . Dne 3. oktobra je
poromalo na Sv. goro približno 4.000 mož in fantov, ki so se
poklonili svetogorski Kraljici in ji prisegli večno zvestobo. Oči¬
videc piše: »Skozi Solkan, od goriške in od solkanske postaje,
se vsako soboto in nedeljo razvijajo cele procesije romarjev od
vseh strani Slovenije. Celo s Koroške iz Pliberka so v septembru
poromali k svetogorski Kraljici.«

Gorica je doživela sredi oktobra 1954 »marijanski teden«:
v vseh mestnih župnijah se je vršil misijon. Slovencem je govoril
pater Odilon. Preko Furlanije, kjer je doživljala viharne spre¬
jeme, je priromala v Gorico barbanska Mati božja. Nekaj dni se
je ustavila v kapucinski cerkvi, nato v stolnici. Dne 24. oktobra
se je razvila po mestnih ulicah veličastna procesija s kipom
barbanske Kraljice in dosegla Travnik, kjer je nadškof Ambrosi
slovesno posvetil brezmadežnemu Srcu Marijinemu vso škofijo.

Marijansko leto je doseglo svoj višek s proglasitvijo liturgič¬
nega praznika Marije, Kraljice vesoljstva. Papež Pij XII. je dne
11. oktobra 1954 izdal okrožnico »Kraljici nebes« in v njej določil,
naj se vsako leto dne 31. maja praznuje poseben praznik Marije
Kraljice in naj se istega dne obnavlja posvečenje človeškega rodu
brezmadežnemu Srcu Marijinemu.

Verska resnica o Marijinem Vnebovzetju je tesno povezana
z naukom o Marijinem kraljevskem dostojanstvu. Krščansko ljud¬
stvo je v Mariji vedno zrlo preslavno Mater Gospodovo — Bogo«
rodico — in zatorej Gospo in Vladarico, ki ji zaradi njene božje
materinske časti pritiče prvo mesto v vsem stvarstvu, pred vsemi
angeli in svetniki. V božjem kraljestvu je Marija po časti in

134

dostojanstvu prva za svojim Sinom Jezusom: ob Kristusu Kralju
stoji v slavi nebes Marija Kraljica.

Na Vse svete, to je na četrto obletnico razglašenja Marijinega
Vnebovzetja, je Pij XII. slovesno kronal v Sv. Petru čudodelno
podobo »Marije Rešiteljice rimskega ljudstva« z zlato krono z dra¬
gulji posuto in uradno proglasil liturgični praznik Marije Kraljice,
ki naj ga obhaja katoliški svet zadnjega majnika v slavo mogočne
nebeške Gospe, Zmagovalke vseh herezij in Triumfatorice nad
materializmom in brezboštvom XX. stoletja.

Vsi narodi zemlje so prisostvovali temu izrednemu Marijinemu
slavju po zastopnikih najbolj slovitih Marijinih božjepotnih sve¬
tišč, ki so s seboj prinesli prapore s čudodelnimi Marijinimi
podobami, ki se časte na teh božjih poteh. Največji tempelj
krščanstva, bazilika sv. Petra, je komaj mogel sprejeti v svoje
osrčje morje vihrajočih Marijinih praporov, med katerimi so bile
tudi Marijine podobe goriških božjih poti: podobe marcelijanske
in barbanske Matere božje, krminske skrivnostne Rože in sveto-
gorske Kraljice. Blizu njih so vihrale zastave s podobo Marije
Pomagaj z Brezij, mariborske Matere milosti in Marije iz Cerkelj
na Gorenjskem.

Sveti oče Pij XII. je poklonil vsem praporom spominsko
svetinjico v priznanje zgodovinskega doprinosa vseh teh svetišč
k Marijinemu kraljestvu in v ukaz, naj oznanjajo vsem narodom
sveta zmagoslavje Device Marije, Kraljice vesoljstva.

*

Goriški Slovenci tostran in onstran državne meje smo v tem
zgodovinskem pregledu ugotovili, da je bila naša zgodovina zares
zgodovina Marijinega ljudstva.

Po praporih s čudodelnimi Marijinimi podobami naših božjih
poti smo bili nekako simbolično uvrščeni v zmagoslavje nastopa¬
jočega Marijinega kraljestva. V to zmagoslavje je vstopilo slo¬
vensko ljudstvo že prekaljeno v trpljenju verskega preganjanja
in ožarjeno s sijem mučeništva. Zvesto svoji preteklosti si bo
izgradilo svojo boljšo bodočnost in doseglo svojo časno in večno
srečo prav v znamenju Device Marije, Kraljice vesoljstva.

135




.. •. ; r.: !



'






d .

*




. • " ■ ;  . v ; ... :  « - -v-


- ' » - ; vi

• ■: ;  • ? ■ ' ' ; ■




1  1  • : . ' ?

I .


.

VIRI IN SLOVSTVO

Ave Maria  - Koledar. Lemont.  Letnika 1952 in 1954.

Arhivi  - nadškofijska arhiva v Gorici in v Vidmu: razne arhivalije.
BIASUTTI G. - Di un’antica tradizione sulla jesta delVImmacolata nel patriar -
cato di Aquileia,  (Estratto Bollettino Santuario: Dal Castello della Madonna,
ott. e nov. 1953).

BRUSIN GIOVANNI - Aquileia e Grado.  Padova 1952.

CASTELLIZ FR. - Monte Santo.  Udine 1922.

Castelmonte - A cura della Direzione del Santuario.  Castelmonte 1947.

ČERV ANTON - Sveta gora pri Gorici.  Gorica 1883.

CLARICINI ALESS. - Gorizia nelle sue istituzioni.  Gorizia 1873.

Documenta historiam Archidioeceseos Goritiensis illustrantia.  Goritiae, Typ. Hil.
1907.

Domovina  - List.  Gorica 1867.

ECO DEL LITO RALE - List.  Gorica 1873 in dalje.

EGGER RUDOLF - Der heilige Hermagoras. Verlag F. Kleinmayr.  Klagenfurt
1948.

ERJAVEC FRAN - Slovenci in kat. Cerkev.  Gor. Moh. družba. Gorica 1948.
Folium Eccl. Archidioecesis Goritiensis.  Goritiae 1875-1954.

Folium Dioec. Ter gest.  1872-1874.

GABRŠČEK ANDREJ - Goriški Slovenci.  I. in II. zv. Ljubljana 1932 in 1934.
Glas  - List.  Gorica 1872-1873.

GRUDEN Dr. JOSIP - Zgodovina slovenskega naroda.

Historia Collegii Goritiensis pro a. 1615-1772.  Rokopis, 2 zv. Antonianum.
Padova.

Knjiga o Mariji - Spomin na 1. slov. Marijin kongres 1924 v Ljubljani.  Ljub¬
ljana 1925.

KOCIJANČIČ ŠT. - Gradivo za cerkveno zgodovino goriške nadškofije.  Rokopis.

— Historia Archid. Goritiensis.  Goritiae. Typ. Maling. 1875.

— Historia Seminarii Centralis Goritiensis.  (Extr. ex Folio Dioec. Terg.). Ter-
gesti 1868.

— Marija Cel nad Kanalom.  Gorica 1853.

Koledar Družbe sv. Mohorja.  Celovec. Letnik 1861 in naslednji.

Koledar Gor. Moh. družbe 1925-1927.  1950-1954.

KOS Dr. FRANCE - Gradivo za zgodovino Slovencev.  3 zv. Ljubljana 1902,
1906 in 1911.

Liber sequentiarum  - Knjižnica bogosl. semenišča v Gorici.

137

MAL Dr. JOSIP - Zgodovina slov. naroda. Najnovejša doba.  Celje 1939.

MARCON MONS. ENRICO - Memorie del Santuario della B. V. Marcelliana
in Monfalcone.  Monfalcone 1934.

Memorie Storiche Forogiuliesi.  Anno III, IV, XX, XXVI.

MENEGHIN p. VITTORINO - Ulsola della Madonna.  Ed. Santuario della Bar-
■bana. Venezia 1950.

Missale Ecclesiae Aquileiensis.  Knjižnica bogosl. semenišča v Gorici.

MORELLI CARLO - Istoria della Contea di Gorizia.  Gorizia 1855.

PASCHINI MONS. PIO - Eresia e riforma cattolica al confine orientale cTltalia.
Roma. Lateranum 1951.

— Storia del Friuli.  Vol. I-III. Udine 1936.

PORCIA BARTOLOMEO - Visitatio Apostolica in Civitate et Dioecesi Aquile-
jensi a. 1570.  ■ Esposizione delPanno 1570. - Rokopis. Bibl, Civ. Videm.

PRIJATELJ Dr. IVAN - Kulturna in politična zgodovina Slovencev.  5 zv.
Ljubljana 1938.

RIHAR FRANC - Marija v zarji slave.  Dr. sv. Moh. Celovec 1909.

ROSSI GIUSEPPE - Maria SS. Rosa Mistica.  1931.

RUTAR SIMON - Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska.

— Zgodovina Tolminskega.  Gorica 1882.

Sedemdesetletnemu nadpastirju dr. Frančišku Borgia Sedeju.  Gorica 1924.

SPESSOT MONS. FRANCESCO - Uerezione d’un Seminario »a parle Imperii «
del patr. di Aquileia.  Milano 1938.

TUMA Dr. HENRIK - Iz mojega življenja.  Naša založba. Ljubljana 1937.

VASCOTTI - Storia della Castagnevizza.  Tip. Paternolli. Gorizia 1848.

VIESFLECKER Dr. HERMANN - Die Regesten der Grajen von Gorz und
Tirol, Pfalzgrafen in Kdrnten.  2. Bd. Innsibrueh 1949.

Zgodnja Danica.  - Več letnikov.

138